—    234    —
Lep spominek.
Ni ljubšega Ijadomilemu serca, kakor svojim ljubim kak spomin podeliti ali zapustiti, in nič nam ni dražji od spominka, ki smo ga od ljubljenega človeka prejeli. Veiikrat je to kaka dragocena reč, veiikrat pa tudi le kaka malenkost, ki pa vendar za nas manjši vrednosti nima; včasi nas dar ne spomni le na daritelja, ampak tudi na kako manj aii bolj važno prigodbo, na djanje, ki je v zvezi z darom ali pa z dariteljem ; in tedaj ima spomin za nas tolikanj večjo dvojno vrednost. Vendar volitev tacega spominka ni vselej srečna, zakaj večkrat se izvolijo v to reči, ki so eicer dragocene, pa se lahko ubijejo, in saj lahko zgine spominek in ž njim tudi spomin. Naj več spominkov je tudi tacih, da imajo sicer veljavo za-nj, ki jih podeli, in za-nj, ki jih prejme, za njih naslednike pa nobene. Ravno zdaj pa imamo priložnost si spominkov pridobiti, ki ostanejo in imajo resnično veljave in to je vdeleženje novega zajema, h kteremu nas N. V. cesar vabijo. Že za 19 gold., pa tuii za vec zamoremo zadobiti tak spominek za svojega otroka, za tacega, ki smo mu pri kerstu ali pri birmi botri bili, za zvestega posla, za hrabrega vojšaka, ki za nas v vojsko gre itd. in si ne le spominek hvaležnosti v njegovem sercu, temučtudi svojega domoljubja postaviti, ker s tem tudi po moči deržavi pomagamo, ob času, kjer pomoči za naš blagor tako silno potrebuje; in gotovi moremo biti, da se bo obdarovani nar manj dvakrat v letu, pri prejemanju  obresti hvaležno nas spomnil;   oa
ima pa še to veselje, da kadar se njegova zadnja ura bliža, spomin naš enemu svojih ljubih v denarni veljavi zapustiti zamore.
Ni   ga   torej   lepšega    spominka  kakor   vdeleženje novega deržavnega zajema.                            Dr. H. C.
—   235   —