SPREMLJALA NAS JE PESEM
ŽE NEKAJ let smo člani ZB NOV Gameljne — Rašica želeli, da bi videli kraje in se po-zdravili z ljudmi v Slavoniji, kamor smo bili izgnani leta 1941 ob nemški okupaciji.
Letos, 19. in 20. maja, se nam je ta davna želja uresničila. Naša prizadevanja je pod-prla tudi občinska skupščina, od katere smo dobili tudi denarni prispevek za našo pot. Naj torej izkoristim to priložnost, da se vsem, ki so nam omogočili srečanje z našimi brati v Slavoniji, prisrčno zahvalimo.
Zbralo se nas je 40 izletnikov in se 19. ma-ja posedlo v Kompasov avtobus, ki nas je popeljal na tisoč kilometrov dolgo pot. Vodil nas je tovariš Martin Kos, ki je svojo vlogo vodiča izvrstno opravil. Ko smo se vozili skozi, najn znane kraje, smo pripovedovali tistim, ki so bili prvikrat tu, o krajevnih znamenitostih. Tako smo se na primer pe-Ijali tudi skozi Kamensko, kjer smo že od daleč zagledali spomenik, ki je, kot pravijo, viden vse od Slavonskega Broda do zagor-skih gričev.
V Kamenskem nas je pozdravil predstav-nik tamkajšnje organizacije ZB tovariš Bran-ko Perič, ki nas je seznanil z borbo slavon-skih partizanov in povedal, da je narod Sla-vonije za ta veličasten spomenik prispeval 600 milijonov din. Spregovoril je tudi naš Martin Kos, potem pa smo z enominutnim molkom počastili spomin padlim slovenskim in slavonskim partizanom. Položili smo tudi venec ter se poklonili spominu narodnega heroja Nikole Damunje, ki so mu streljaj od spomenika postavili grobnico. Obiskali smo tudi spomenik padlim junakom ob vznožju griča v vasi Kamensko.
Tudi v Orljavcu, kjer smo se ustavili, so nas pričakali predstavniki ZB in nas sezna-nili z znamenitostmi iz NOB. Potem smo kre-nili naprej proti Slavonski Požegi in se usta-vili v Požeškem Brestovcu, kjer so med voj-no živele štiri družine, ki so potovale z nami.
Snidenje je bilo resnično nepozabno, čeprav se z vsemi nismo več poznali, so nas sprejeli širokih src. Vse so nas povabili v hiše in po-gostili, stiski rok in solze v očeh so pričali o trdnih vezeh, ki so se spletle med nami v tistih letih. Ob slovesu se je ob našem avtobusu zbralo veliko Ijudi, domačinov in v zahvalo za prisrčno gostoljubje smo jim za-peli nekaj naših. narodnih in partizanskih pesmi.
Naslednja naša postaja je bila v Slavon-ski Požegi. To je resnično lepo mesto, kjer je bilo med vojno znano okupatorjevo tabo-rišče, skozi katerega je šlo veliko naših lju-di. Mesto je po vojni zelo napredovalo.
V Požegi so nas pozdravili predstavniki občinske ZB, ki smo jim izročili spominsko knjigo s 116 imeni izgnancev iz Rašice in Ga-meljn. Potem smo se napotili v znani turi-stični center na južni strani Papuka, kjer imajo lep olimpijski bazen z naravno ogre-vano vodo in kjer se zdravijo stari borci in vojne sirote. V Veliki smo tudi prenočili, pred spanjem pa seveda skupaj z domačini obujali spomine na tiste čase, ko smo bili izgnani in ko smo partizanili v teh krajih. Potem smo skupaj zapeli, vse, kar smo znali.
Ganljivo je bilo srečanje v Sušinah. Naši so se z domačini objemali, poljubljali... Po-kazali so nam hiše, živino, gospodarska po-slopja. Pogovarjali smo se o delu, življenju, cenah in drugih rečeh. Prišli so še sosedje, nas vabili na domove in kmalu se je oglasila pesem, ki nas je spremljala na vsej naši poti.
Obiskali smo tudi pokopališče, kjer je po-kopana naša rojakinja Apolonija Kos. Ko smo odhajali, je moral avtobus zopet obsta-ti, niso nas pustili. Morali smo spet za polno mizo, spet pesem, ples, veselje. Potem smo krenili — proti Našicam in potem, v soboto in nedeljo — proti domu. Občudovali smo lepa polja, širna in pazljivo obdelana, všeč so nam bila mesta, skozi katera smo se vo zili, prikupila se nam je natakarica, ki nas je počastila z bosansko sevdalinko (za kar je lahko poslušala naše zborovsko petje). Pa vendarle, ko smo zapeljali y domače kraje, je nekdo vzdihnil: »Povsod je lepo, toda do-t ma je najlepše.«
Anton KREČ