IVO TROŠT:
Jutranja in večerna zarja.
Pravljiica.
^^oe-      ludje so že v začetku stvarstva občudovali krasno
^riŠr^^jl      večerno zarjo. spremljevalko zahajiajoičega solnca.
mS         ^r         Nihče se ie ni mogel nagledati; prej mu ie izginila
m   $&                 izpred oči, premernjena v temni mrak.
m   gffi                     Strmeli so za njo in čakali. da se zopet prikaže
%.    PY               in jih očara s svojo krasoto — čakali vso noč. Proti
j*P (MW              jutru se jim je pa prismiehljala kot mlada oznanje-
J   W^fmsL    J^*s\   va^a n°ve sreče za hrbtom. ObrniMi so se in ob-
čudovali jutranjo zatjo> poslanko božjega solncav Tudi te se ni mogel nftiče nagledati, ker je prej obledela, premenjenal v beli dan.
Zato sta bila pa tudi merilca časa, dan in noč, nemalo ponosna na svoji čarobni spremiljeviaDki. Začela sta si torej lastiti visak eno: dani je zase zahteval večerno, noč jutranjo za»rjo kot slovesen konec svoje vlade in svoje slaVe. Toda kmalu sta izprevidela, d& je slovesen konec zares prava imemitnost, ali bTez siovesnega začetka je vsa slava in veličast kakor brez glave. ZaSela sta si lastiti še vsak polovico: dan jutranje, noč večerne zarje. S tem' bi bil pa vsakdo oškodovan za polovico prejšnje lastnine in bi nobedfen ne imel svoie posesti v celoti.
Pritožila sta se Stvarniku, ki nai bi jima razsodil spor. Ta jima pa doloci: »Irrjejfta vsak svoje!«
Odtlej drži dan trdbvratno konec jutranje zarje m jo vodi za seboj, da bi jo vzel noči, a! noč enako tr"dovratno tira za seboj konec večerne zarje, da bi jo odtegnila dwevu. Ker se pa zarfa ne da( razdeliti, se podita vsaik s svojim koncem okoto zetmlie, oba nezaidovoljna z božjo razsodbo.. Solnce se jitna smeie s siniega nebesnega oboka ter ju tolaži: »Mlada stat
-^.    235   .^-
še, oba mlada. Kadar bosta stara, se že izpametujeta, da je rešitev vajinega prepira drugače nemoffoča, kakor vama je razsodil vsevladni Stvarnilc.«
Ljudje pa še d'aneis občudujejo jutranjo in večerno zarjo. V vseh mo-gočih primerih slave njeno krasoto, a nobeden ne ve, zakai se je ne more nagledati, zakai tako hitro zbeži radovednemu očesu, ki bi rado prodrlo v globočino, v sam začetek te tajnosti.