___ 119 ----- Šolske stvari* Okrožnica knezoškofovega konzistorija ljubljanskega. Pregloboko seza okrožnica, ki jo je 16. marca t. 1. po napotku c. k. deželne vlade izdal knezoškofov kon-zistorij do vseh dištriktnih nadzornikov ljudskih šol, ne samo v našo narodnost, ampak tudi v izobraževanje in odgojo in tedaj v prihodnjo srečo našega prostega ljudstva. Toraj si ne moremo kaj, da ne bi te okrožnice natanko pretresli, in svoje misli o njej odkritosrčno razodeli. Da jo bodo pa častiti bralci bolj poznali, hočemo najpred nje zapopadek malo drobneje razložiti. Okrožnica iz začetka pripoveduje, da, kakor priča glavno poročilo o ljudskih šolah za leto 1865, je še veliko za uk pripravnih otrok, ki šole niso obiskovali. Ta napačnost se ima odpraviti, ter skrbeti, da se Še več novih šol napravi, in potem, da bodo otroci pridneje v šolo hodili. Zato, pravi, izšel je ob enem od deželne vlade ukaz do kantonskih gosposk, naj tiste stariše, varhe in rednike, ki otrok ne dajejo v šolo, kakor gre, brez vsake milosti kaznujejo. Nadalje se priporoča veča skrb za nedeljske in ponavljavne šole. To je kakor vvod okrožnici. — Nje drugi obsežek in menda tudi glavni namen je pa ukaz, naj se v ljudsko šolo zopet vpelje, kolikor koli mogoče („thunlichst weit") nauk nemškega jezika; saj skozi ves ta razglas veje isti duh, ki ima le učenje jezikov za poglavitni namen, ne pa stvari za vsakdanje življenje potrebnih, ki naj se jih mladina v ljudskih šolah nauči. Ta oddelek podamo prestavljen kolikor je mogoče od besede do besede. On se glasi: „Kar se tiče od več strani grajane napake (Uebelstand), ktera nastaja na škodo večemu izo-braženju ljudskih učiteljev naše dežele iz če dalje večega in večega narodnega gibanja, se bojo škodljivi nasledki po večem dali zmanjšati in polagoma čisto odpraviti: 1. če se učiteljem povdarno in resno priporoča, da je njihova važna dolžnost nadalje izobraževati se s pridnim branjem didaktično-pedagogičnih spisov, pripo-ročenja vrednih metodnih bukev, avstrijskega „Solskega posla" (Schulbote) itd., kar je neobhodno potrebno vsa-cemu, ki noče dušno obožati; 2. če se po naredbi deželne vlade od 17. septembra 1864 štev. 9682 neprenehoma skrbi, da se shajajo učiteljski zbori, ki so posebno pripravni, da učitelje na daljnje izobraževanje spodbujajo, v njem pravo zna-čajnost (Gesinnungstuchtigkeit) umnožujejo, in ga času primerno povzdigujejo; posebno če si posamezni zborniki z vso resnobo prizadevajo, da dane naloge, kolikor mogoče, dobro in temeljito izdelajo, in take sestavke ----- 120 ----- napravijo, ki se lahko razglasi, posebno po avstrijskem „Solskem poslu"; 3. če učitelj zraven slovenskega jezika in brez njega škode, tudi nemščino, kolikor koli mogoče, podu-čuje in čisla po djanski potrebi in želji starišev. Večina starišev želč in mnogo drže do tega, da se otroci zraven izuke na podlogi maternega jezika v šoli tudi nemščine nauče, ter jih zavolj tega raje v šolo dajo. V kratkem so se v treh krajih, ki imajo redovne trivialne šole, z velikimi stroški napravile dobro založene privatne šole, v kterih se nemščina dobro podučuje. Saj se dobiček in korist nemškega jezika z nobenim zvijačnim modrovanjem ne d& utajiti. Naj se le pogleda na geografično lego kranjske dežele; naj se pomisli na mnoge in pogoste opravke se severnimi sosedi, in na mnoge druge okolščine, ki Kranjce silijo, z Nemci imeti opravek, ali med njimi živeti, kar se na pr. dogodi tistim, ki imajo obrtnijo ali kupčijo, ki pridejo v vojake, ali kje proti severju ali sem ter tje v domači deželi v službo itd., in lahko se bo razumelo , zakaj da trezno in praktično misleče ljudstvo nemščino toliko čisla. Po zasluženji ceneč to pokazano praktično važnost nemškega jezika za našo deželo naj se vprihodnje skrbi, da se bo ne le po tistih šolah, po kterih se je učila po vladni naredbi od 15. julija 1865 št. 7052, nadalje podučevala, ampak da se vpelje tudi ondot, kjer se je po napačnem razumu narodnega jezikoljubja v novejši dobi samovoljno, tedaj nepostavno odstranila, kjer jo pa zahtevajo ljudske želje , ali pa krajne ali druge obzira vredne okolščine in sicer tako, da ne bo nobenemu učitelju, niti šolskemu načelniku, niti njegovemu duhovnemu pomočniku, niti posameznim občincem prosto, samovoljno od tega odstopiti ali kako premembo vpeljati, ker ima le zastop cele šolske občine pravico, drugačne želje, dobro utrjene, c. kr. kantonski gosposki razodeti, da jih bo poslala c. k. deželni vladi. Pri tem se pa ne meri na to , da bi se mladina ponemčevala, ampak samo, da bi se dosegel prevažni drugi namen (Nebenzweck) brez nevarnosti in brez najmanjše škode za glavni namen, kteri se nikdar ne sme v nemar pustiti , namreč izobraziti mladino s pomočjo maternega jezika, ker imajo otroci tako po postavi 6 celih let v šolo, in potem 3 leta k ponavljavnemu nauku hoditi." Na konci okrožnice se pa še daje učiteljem nalog, naj spiše tako na glavnih kakor na trivijalnih šolah po eden učitelj do konca tega meseca mnenje ali nasvet, kako bi se premenil dosedanji učni načrt, da bi se mladež slovenščine bolj naučila pa tudi v nemščini kolikor koli mogoče napredovala. — Tedaj tudi ta nalog potrjuje, kar smo rekli gori, da okrožnica išče izveli-čanja ljudskih šol najbolj vjezicih, ne pa v nauku realnih stvari, in s tem je opravičeno naše mnenje, da smo prav razumeli glavni namen konzistorijskega razglasa. Ko smo bili prebrali to okrožnico, ki je izšla brž po sklepu deželnega zbora, nehote se nam je vrinila misel, da ona utegne odgovor biti na predloge, ki so jih bili storili narodni zastopniki v deželnem zboru zastran šol. In javalne smo se zmotili. Zato menda ne bo odveč, če pogledamo, kaj je govoril v šolski debati dne 12. februarja t. 1. gosp. državni namestnik baron Bach v imenu cesarske vlade. Rekel je takrat med drugim, da je vlada prepričana potrebe, da slovenski jezik v izobraženji napreduje in da se ga ljudje temeljito naučč, zatoraj ona postavljenim predlogom, v kolikor zahtevajo, da bi se nauk slovenskega jezika po učilnicah razširil, nikakor ne nasprotuje. Ona je sicer te misli, da ima deželni zbor le pravico, določiti, ali se ima na enem ter istem učilišču v enem ali v dveh jezikih podučevati; a izvršenje tega načela po predmetih in razredih gre samo vladi, ko izvrševalki postav, ktera bo pa pri tem, kakor se samo ob sebi ume, primeren ozir imela na izrečene želje narodnih zastopnikov. Po takem govorjenji gosp. vladnega poglavarja nastaja prvo vprašanje, ali vlada razširu slovenskega nauka res ne nasprotuje, in jeii gleda na želje narodnih zastopnikov? Ce premislimo okrožnico, ki zahteva, naj se že v najniži ljudski šoli nemščina, kolikor koli mogoče, podučuje, je pač težko trditi, da se bo poleg nje slo venski jezik širil, temveč se bojimo, da se bo moral zopet, kakor njega dni v dobi cveteče germani-zacije, stisniti v pohleven kotič, in vsaj polovico, če ne več svojega prostora, odstopiti šopirni tujki. — Ali se mu bo potem bolje godilo , ko doslej , in ali mu vlada s takimi naredbami na pomoč hiti ali ne, vsak sam lahko razsodi. — O tem, ali je ljudska šola pravo mesto za učenje tujih jezikov, bomo pozneje govorili. Nadalje prašamo, ali je si. vlada pri namenih, v okrožnici razodetih, obzir imela na želje narodnih zastopnikov? Da, imela gaje, ali ne tistih, ki so v resnici slovensko ljudstvo in slovensko narodnost zastopali, ampak tistih, kterim se zdi, da je kranjska dežela še vse premalo ponemčena, — kterim je slovenski jezik le na-potje, slovenski narod le material za nemško veličino, nemščina pa tisto zdravilo in mazilo, ki zdravi vse rane, ki bole človeški rod v tej dolini solz. Od radosti mora grofu Auerspergu, Kromarju in Dežmanu srce poskakovati, zakaj okrožnica jim spolnuje njihove najsmelejše želje. Zares čuditi se moramo, kako sta mogla deželna vlada in konzistorij bolj gledati na nasprotnike ravnopravnosti slovenske, nego na zastopnike njene, kajti iz debate o adresi mora vedeti, kako dober je grof Auersperg in njegova stranka sedanji državni vladi in grofu Belkrediju, in za kaj druzega ko neki zato, ker hoče namesti centralizacije, ki je po bridkih skušnjah preteklih let prav to, kar germanizacija, vsacemu narodu avstrijskemu zagotovljeno ravnopravnost in avtonomijo uresničiti; — tudi more si. vlada vedeti, da je ta stranka v zadnjem deželnem zboru na narodne možč prav zato še bolj se grozila, ker so ministerstvo podpirali ter opozicijo njeno izpodbijali; — vlada pa zadnjič more tudi vedeti, da ukaz, naj se v uižjo ljudsko šolo zopet nemščina vpelje, naravnost nasprotuje namenom državne vlade, kije, potrdivši dotično postavo za C e s ko, očitno pokazala, da noče, da bi se v nižji ljudski šoli tuji jeziki učili. Kaj so morda na Kranjskem druge razmere, ko na Ceskem? Je-li morda kranjskemu kmetu več nemščine treba, ko češkemu? Ali je kranjski kmet menj potreben dušnega in nravnega izobraženja, ko češki, da mu še časa ostaja za učenje tujih jezikov? SI. knezoškofov konzistori, ko je šel grofu Auerspergu in njegovi stranki z okrožnico voljo spolnovat, je gotovo že pozabil, kako prijaznost ima ta stranka do duhovščine naše, — pozabil je, kako je v deželnem zboru 1864. leta, ko je šlo za volitveno pravico kaplanov v občini, knezoškof sam moral duhovne braniti pšic te stranke, rekoč, da kranjska duhovščina ne more drugač, ko narodna biti, ker je prišla iz naroda, in živi in dela med narodom; — pozabil je, kako žaljivo je napadla ta stranka duhovščino zopet v zadnjem deželnem zboru ravno v šolski debati, da je, kakor nam glasi iz dežele pričajo, vsacega pravega katoličana v srce zabolelo. In vendar je tej stranki tudi pri konzistoriju obveljalo, kar je hotela. Drugo pot hočemo govoriti, ali je našemu kmetu nemščine treba, in kaj pomenijo tiste želje, ki zahtevajo, naj se ona uči v ljudski šoli. (Konec prihodnjič.) 127 Šolske stvari. Okrožnica knezoškofovega konzistorija ljubljanskega. (Dalje.) Poglejmo zdaj: ali je našemu kmetu in prostemu ljudstvu sploh res nemščine potreba, kakor okrožnica *) trdi, ali ne. V mislih pa imamo tisto obilno množico naših ljudi, ki iz nižje ljudske šole prestopijo v djan-s ko ž i vlj enj e, ki viših šol ne iščejo, kterim tedaj ljudska šola ni pripravljalnica za više šole, temveč izobraževal ni c a za življenje. In to je po statistiki največa stran našega naroda; to je, ne bomo se motili, več ko 80 odstotkov vseh prebivalcev naše dežele. Ta del našega ljudstva je skoraj brez izjeme namenjen, da v potu svojega obraza obdeluje mater zemljo, da prideluje potrebni živež sebi in drugim , ali da se pečž z rokodelstvom. On je, skoraj brez izjeme , privezan na grudo svoje zemlje; na njej živi, na njej ga tudi zagrebo; le sem ter tje zapusti kteri svojo domačo vas, bodi si, da gre kam služit, ali da mora v vojake, ali da s kako trgovino poskusi po svetu; ali veČina — lahko rečemo, 90 izmed 100 — nikdar ne gre iz svoje vasi, ko k večemu, če je treba v cerkev ali na semenj. Prašamo tedaj: kedaj in Čemu potrebujejo taki nemščine? Ali je morebiti potrebujejo v svoji domaČi vasi, v svojem rojstnem trgu ali mestu, da jih ljudje razumejo? Gotovo ne, zakaj naše vasi, naša mesta in trgi po deželi so še čisto slovenski x in zunaj Kočevja in ljubljanskega mesta bi lahko na prste seštel vse tiste, ki ne znajo slovenskega. Ljubljana ima nekoliko več Nemcev, ker tukaj obilo tujcev ostaja. Vendar koliko jih je neki tacih, da bi čisto nič našega jezika ne znali? In če ga ne znajo, se menda vendar ne bojo zavoljo njih naši ljudje njihovega jezika učili? Se celo po Kočevji znajo možaki po veči strani toliko slovenščine, da se z našimi ljudmi razumejo. Ali potrebuje Kranjec nemščine za cerkev? Tudi ne, zakaj cerkev je, hvala Bogu! naši narodnosti pravična; ona slovenski narod po slovenski podučuje. Ali za kancelije, porečete, je treba nemščine; da bi ljudje razumeli, kaj se po kancelijah govori in piše. Res je, to moramo pritrditi, zavolj naših kancelij bi moral kmet in vsak drug človek nemško znati; toda samo do tistihmal, dokler si bodo uradniki domišljevali, daje ljudstvo zavolj njih na svetu, a ne oni zavolj ljudstva; dokler ne obvelja postava in cesarjeva volja, *) Za trdno smo izvedeli, da prečastiti konzistorij ni deležnik te okrožnice; osnovana večidel vsled vladnega napotka po referentu gosp. Zavašniku ni bila ne posvetovana ne sklenjena v konzistorii. Tako ravnanje se pač nikakor ne vjema s šolsko postavo „Politische Verfassung der Volksschulen fiir die osterreichischen Provinzen" , ker po §. 8, 11. in 12. v rečeh ljudske šole, ki se tičejo pedagogiČno - didaktičnih predmetov, razun konzistorija nihče sam ob sebi ne more veljavnih sklepov delati; nad konzistorijem pa stoji deželna vlada. Tako veleva ces. ukaz od 11. avg. 1805. leta. —- Zdaj pa se nekaj. Deželna ustava (Landesordnung) od 1861. leta res da se ni v vsem veljave dobila, vendar bi bil moral gosp. referent v njo pogledati, da bi bil videl, da §. 18. v II. 2. ,,die naheren Anordnungen inner der Grenzen der allgemeinen Gesetze" v šolskih zadevah oklicuje za področje deželnega zbora „als Landesangelegenheiten", — po kterem gre že zdaj s a j toliko deželnemu zboru, davse brez njega samovoljno to ne predeluje, kar je d oz daj bilo. Če tudi večina deželnega zbora ni sprejela odborovih predlogov o šolskih zadevah, smo si vendar v svesti, da si. ministerstvo ne bo prezrlo tega, kar je odbor na korist ljudske omike temeljito dokazal. 128 da se zapisniki pišejo nemški namesti slovenski, in dokler bodo zoper razločni ukaz g. državnega ministra Belkredija slovenskim ljudem po nemški dopisovali namesti po slovenski, sploh dokler bo v ravno-pravnem oziru vladala bolj uradniška samovoljnost kakor naravno pravo. Topa vendar ne bode trpelo na veke. Naj se samo pogleda na geografi čno lego kranjske dežele — pravi okrožnica. Mi smo pogledali. In kaj smo našli? To, da je kranjska dežela okoli in okoli od Slovencev in sploh Slovanov obdana, in toraj da Kranjec ne samo v svoji domačii, temuč tudi se svojimi najbližnjimi sosedi brez nemščine izhaja. Res je sicer, da naši dalnji sosedje proti se ver ju so Nemci; al ravno tako so nam proti zapadu, jugu in izhodu sosedje Lahi, Hrvatje, Srbje in Magjari, in zatoraj bi okrožnica, ako bi bila doslednja, morala ukazati učenje vseh teh jezikov; zakaj če se imajo v ljudski šoli (!!) sosednjih narodov jeziki učiti, ni razumeti, zakaj samo severnih, drugih pa ne? Zakaj, kdor bi trdil, da ima naše prosto ljudstvo več opravka se severjem, ko z druzimi stranami sveta, ta pač naših okolščin ne pozna; drugače bi vedel, da naši prosti rojaki (zunaj Kočevarjev), ako gredo na tuje kruha iskat, na Nemško, kakor tudi na Laško ubogo malo zahajajo. Pa česa bi tam tudi iskali? Nemcem in Lahom samim domd kruha pomanjkuje, ter silijo k nam. A nasproti je gola resnica, da gre vsako leto na stotine naših ljudi na Hrvaško, Ogersko, Srbsko, ter si ondi kruha služijo; tako, da če bi se že pri učenji jezikov gledalo na tiste, ki si imajo zunaj dežele kruh služiti, moramo reči, da tudi v tem oziru nam je slovanski jezik od veče koristi in potrebneji, kot nemški. Al tudi tega ne previdimo, če se imajo v ljudski šoli sosednji jeziki učiti, zakaj se ta šega le edino pri nas vpeljava, drugod pa ne? Sej imajo tudi drugod sosede. Avstrijski Nemci imajo na pr. proti severju Cehe, proti jugu Slovence in Lahe za sosede. Zakaj se v njihove ljudske šole ne vpelje Češki, slovenski ali laški jezik? Ce so tuji jeziki v ljudski šoli tolika dobrota, zakaj se ne privoščijo tudi avstrijskim Nemcem? Nemškega jezika — pravi okrožnica — potrebuje, kdor ima kupčijo ali obrtnij o. Ne bomo čisto odrekli. Al to pa sopet vemo, da kdor pri nas doma kup-čuje in obrtuje, ta se slovenščino prav lahko izhaja; kdor ima pa z vnanjimi sosedi opraviti, potrebuje ne samo nemščine, ampak tudi laščine, francoščine in angleščine. In tudi ta potreba ne zadeva samo nas Slovencev, ampak enakomerno vse naše sosede. Ali morebiti Nemec od Slovenca ne kupuje, Slovencu ne prodaja? Ako se ima tedaj Slovenec učiti nemščine zavolj kupčije z Nemci, zakaj se Nemec iz istega vzroka ne uči slovenščine? To vendar preveč diši po podložtvu! Tudi za vojaka — pravijo —je neskončno dobro, če nemško zna. Ne bomo tajili, da utegne to komu prav priti. Ali tega ne razumemo, kaj bi to celemu narodu koristilo, čemu bi se zavolj nekterih vojakov ves narod nemškega jezika učil? Zakaj ko bi tudi vsak naš prostak ali gmajnar trd Nemec bil, kakor na pr. nemški Korošec ali Stajarec, kaj bi si bil zavolj tega na boljem? Ali morebiti v nemških polkih ni prostakov? Ali tam ne stoje na straži, ne jedo komisa kakor pri nas? Ali so tam morebiti sami koproli in častniki ali oficirji? Res je sicer, da bi se potem častnikom ne bilo treba slovenskega jezika učiti, kakor jim je zdaj cesarjeva zapoved; toda prašamo, ali bode za naše domačine bolje, ako bode vsak Nemec odkodar koli v našem polku lahko častnik postal? Da sem ter tje kacemu poslu ali služabniku ni od škode, če nemško zna, okrožnici radi verjamemo; al tudi zastran poslov se nam dozdeva, da jim je sploh na Kranjskem vsega druzega bolj potreba, ko nemščine. Zakaj , kdo na Kranjskem ne znd vsaj toliko našega jezika, da se s posli porazume? In ako razume gospoda posla in posel gospodarja po slovenski, čemu jima je neki potem še nemščine treba? Ce pa kak imeniten tujec pride v našo deželo, ta pa tako večidel tudi tuje posle seboj pripelje. Najteže je pa to razumeti, zakaj bi se zavolj tega ali unega posla, ki nemškega potrebuje, ves narod v ljudski šoli moral z nemščino ubijati!! Tako menimo , je dokazano, da našemu prostemu ljudstvu sploh nemščine ni potreba; in prečudno je, zato, ki ima ta ali uni — morebiti izmed sto eden — od tujega jezika dobiček, ves narod s tujščino siliti, po nepotrebnem mu denar in zlati čas tratiti s slovnico nemško in namesti naukov, ki bi mu bili za praktično življenje zares koristni, na priliko, natoroznanstva, natoroslovja, kemije, zemljoznanstva, občne povestnice*), prav po domače za toliko razloženih, da se otrokom glava in oči odpro , da si pozneje kot poljedelci, sadjerejci, živinorejci, rokodelci itd. morejo toliko lože prisvojiti za svoj stan krvavo potrebnih vednosti. **) Pa ne samo, da je nemščina našemu prostemu človeku nepotrebna , ona mu je še celo od škode v tem oziru, ker rodi večidel napuh in prazno baharijo. Kmet je videl, da se je nemščina v zvezde kovala, — da le tisti je kaj veljal, ki je nemški znal; pa si misli, Bog vedi, kaka imenitnost je to, če se človek po nemški odreže. Zatorej naletiš bahača, kj se ti bo po nemški vtikal, kjer se bo koli mogel. Čeravno nobene prav ne pove, in ti lomasti, da sam sebe ne razume, in da ga od velikega truda kar pot polija, vendar meni, da mora nemško biti. Pa kakošna so še le njihova pisma! In koliko se tak bedak domišljuje! Noče več „pauer" biti, in če ga boš vikal, namesti onikal, to bo zamera do smrti. Prašamo tedaj: čemu je pač takemu nemščina? Ali mu ni na sramoto in večkrat še celo na škodo? V ma-terni besedi bi povedal svoje misli lepo, razumljivo, logično, — po nemški se spakuje, da je grdoba. Lep in razločen pogovor v domačem jeziku bi mu delal čast in dajal spoštovanje; napačno in neslano razveranje v nemščini mu je na sramoto. Zakaj kdor ga sliši, mora si misliti, kakova pamet je tega človeka, ki tako nepravilno, tako zmedeno govori? Kolikokrat se pa tudi dogodi, da tak človek pičlega jezikovega znanja kaj druzega reče kakor misli; da druge napak razume na svojo veliko škodo? — Ako bi tak človek po svoji nemščini znal bolje orati in kopati, bolje živino rediti in gospodariti, naj bi že bilo; — ali večidel je ravna narobe, ker ga baharija znaša, in ker stvari pripisuje vrednost, ki je zanj nima nobene! (Konec prihodnjič.) *) To spoznavajo vsi modri možje; zato je rekel g. Fr. Eimuth v velikem zboru kmetovavcev na Dunaji 16. maja 1857: potrebno je in po mojih mislih je prva potreba f da se drugače osnujejo nase šole po kmetih, in to tako, da se razlagajo kmečkim fantom že v teh šolah, saj po večem, vsi tisti nauki, ktere bodo potrebovali pozneje kot kmetijski gospodarji." In slavni Chevalier je rekel: „Nauk v kmetijskih reČ6h je pravi začetni nauk v ljudskih šolah." **) Naj nam nihče ne ugovarja, da se taki nauki ne daj6 se ve da po domače (popular) in le v obliki začetnega nauka dopovedati tudi mladini. Vrtovčeva slovenska „kemija" svetu slavno priča, kako se dajo najbolj učene reči tudi prostemu Človeku razumljivo povedati. 135 Šolske stvari. Okrožnica knezoškofovega konzistorija ljubljanskega. (Konec.) Ali je ljudska šola pravo mesto, da bi se v njej učili tuji jeziki? Kaj pravijo na to veljavni pedagogi, kaj skušnja, kaj ravnanje druzih narodov? Baron Helfert, bivši tajnik avstrijskega ininister-stva za nauk in bogočastje , ki je imel šolske reči našega cesarstva mnogo let v svojih rokah, je izdal 1861. leta knjižico: „0 ravnopravnosti jezikov v šoli in o nje ustavnem obravnavanji. Beseda v porazumljenje." V tej knjižici on razločuje: 1. začetne šole, to je, tiste, ki dajo potrebno izobrazo vsemu ljudstvu sploh, brez obzira na potrebe raznih stanov; 2. oliko val ne, to je, glavne in meščanske, ktere mladino dušno in nravno olikujejo za nje rokodelski in obrtnijski poklic; 3. pripravljalne, za mladino, ki je namenjena za više šole. — V začetnih šolah pravi, je le materni jezik na svojem mestu, in ta edini, ter dokazuje po psiho-logičnih in pedagogičnih pravilih, da je vsako prizadevanje, naj se podučuje tukaj še drugi tuji jezik, pe-dagogična nespamet (absurdum). — Tudi oliko-valne šole, pravi dalje, naj svoj namen le z mater-nim jezikom dosezajo. A v pripravljalnicah je v deželah raznotere narodnosti mladino tudi v drugem jeziku treba toliko izučiti, da na realki in gimnazii nauk lahko začne in nadaljuje. — Tako je govoril pred petimi leti avstrijski podminister, izvedenec in Nemec, kteremu se menda ne bo očitalo, da je naroden prena-petnež ali „zvijačen modrovalec" (sophist). Dr. Lang, tudi Nemec, v knjižnici: ;,Psihologične študije", ki je lani prišla na dan, obžaluje, da se pri 136 odgoji otrok vse premalo gleda na srce , in graja posebno , da se otroci z tujimi jeziki mučijo, predno maternega do dobrega ne znajo. Tako mislijo izvedenci, če kdo ve za kakega pravega pedagoga, ki je druge misli, naj nam ga imenuje. Prosimo lepo! Pa ne samo izvedenci so tacih misli, to isto nam trdi in dokazuje tudi navada in praktično življenj e vseh narodov, pri kterih je ljudska odgoja po pameti uravnana. Kdo je slišal, da bi se po fran-cozkih ljudskih šolah učila angleščina, ali po nemških francoščina? In vendar so Francozu Angleži in Nemcu Francozi sosedje, in eden ko drugi ima se svojimi sosedi marsikaj opraviti. Pa saj nam ni treba tako daleč izgledov iskati. Ozrimo se po na s emv cesarstvu. Gotovo je Madjarom, Lahom, Hrvatom, Cehom ravno toliko nemščine potreba, ko Slovencem, — in vendar je oni v ljudsko šolo ne žele; niti se jim ne sili. Da! še celo glasoviti nemškutar Giskra je na moravskem deželnem zboru v odboru, za jezikovo ravnopravnost postavljenem, glasoval zastran ljudske šole za isto načelo, ktero so Njih Veličanstvo za češko kraljestvo potrdili. Tako tedaj se samim nam Slovencem hoče posebej postreči, in naša deželna vlada ter ljudskih šol referent gosp. Zavašnik hočeta več, ko drugod pravi in iskreni Nemci! Prašamo tudi: ali se je tujega jezika tako lahko naučiti, da se ga bo otrok precej v ljudski šoli kar vgredoč navadil? Skoraj sto let se ubija naša mladina po ljudskih šolah z nemščino; al, da bi se bil tam kdo nemščine res naučil, to čudo se dozdaj še ni zgodilo. Skoraj sto let je kraljevala zgolj nemščina v ljudski šoli; že prve molitvice, prve verske resnice se je moralo slovensko dete po nemški učiti. Pa koliko je bilo vspeha? Ali se je Nemčija le za enega človeka pomnožila? Pa se nadjate, da bote dandanašnji, in poleg slovenščine več opravili? Znanje kacega jezika samo na sebi ni nobena modrost, in, če človek še kaj druzega ne zna, največ brez vsake koristi. Saj vidimo večkrat ljudi, posebno, ki so prišli od vojakov, ki po petero jezikov govori, — pa kruha prosijo. Zakaj? Zato, ker človek brez praktičnih, za vsakdanje življenje potrebnih vednosti ni za nobeno rabo, naj bi si tudi vse jezike celega sveta govoril. Kdor pa misli, da se je v ljudski šoli mogoče vsega naučiti, namreč maternega jezika, potem reči, za življenje potrebnih, zraven pa še nemščine, temu lahko z besedami „Slovenca" rečemo, da ne ve, kaj je ljudska šola, da njenih okolščin ne poznd. Naše ljudstvo je bistre glave in ukaželjno. Koliko jih poznamo, ki so se sami od sebe naučili slovenski brati, ter prebirajo z največim pridom „Novice" in druge slovenske knjige. Koliko bi se taki naučili, ko bi jih še šola podpirala! (Je pa prašamo: koliko dobička je imelo naše ljudstvo od nemščine po ljudskih šolah, moramo po očitnih skušnjah reči, da nobene.ga. Ljudje, ki so hodili v take šole, znajo nekteri še svoje slovensko ime z nemškimi črkami podpisati, nekteri ve še kako nemško besedo iz glave, ki jo pa večidel napak izgovarja, mnogi so pa že tudi to pozabili. Ali je kdo videl, da naše ljudstvo nemške bukve prebira? Ko bi pobral človek vse nemške bukve, kar jih prosto ljudstvo po deželi bere , porok smo, da jih v prav majhni cajnici vse lahko odnese. Ali se po takih pričbah more hvala peti zastareli osnovi naših ljudskih šol? Je li po takem odbor deželnega letošnjega zbora le s trte zvijal svoj predlog o prenaredbi ljudskih šol? Ali mu ni bila s k usnja, ne pa ,;sofistika" voditeljica? In vendar po takib britkih skušnjah naj bi se začela sopet stara pesem , in to , da narod, ki se je po doma^ čem jeziku in domačem znanji komaj jel malo dramiti in vzdigovati , bi sopet hodil v tako ljudsko šolo , v kteri se z velikim trudom ni nič naučil ! Znabiti, da je namen dober, — ali velik razloček je to, kje in kad a j naj se to izpeije, kar se za dobro ima; nam je vedno in v vsem modra prislovica voditeljica, ki veli: ,,Quid-quid agis, prudenter agas et — respice fi n e m.u Al— večina starišev žele, pravi okrožnica, in mnogo drže do tega, da se njihovi otroci zraven maternega jezika tudi nekaj nemščine naučijo; in ,,Laib. Zeit." od 19. t. m.*) pravi, da si bo vlada vselej štela za dolžnost, na take želje, kolikor se izpolniti dajo, ozirati se. *) Po načelu ,,audiatur et altera pars" je menda uradni ljublj. časnik ,,Laib. Zeit." v 89. listu prinesel sestavek, kteri zagovarja „okrožnico", pa naposled priporoča slovenskim časnikom , naj pisatelji, okrožnici protivni, ki se ponašajo, da imajo upljiv do ljudstva, raji svojo moč v to obrnejo, da se napravi več šol po deželi in se te pridnejše obiskavajo. — Na ta poziv z dobro vestjo moremo odgovoriti to-le: Srečna naša zemlja, ako bi bil za napravo šol in pošiljanje otrok v šole vsak toliko storil, kot so storili možje, ki iz ljubezni do naroda svojega v slovenskih naših časnikih ves čas se poganjajo za pomnoženje, pa tudi za z b olj š anj e ljudskih Šol! Drugim svojim tovaršicam prepustivši vsakej svoj zagovor, rečejo „Novice" le za svojo stran to-le: Odprite njih liste od 1843. leta do danes, pogledite jih, in pričali nam boste hote ali nehote sami, da so storile tudi v tem svojo dolžnost, kajti ni ga polja, razun gospodarskega, ki bi ga bile marljiviše obdelovale, kakor ravno polje ljudskih šol, in zmiraj po istem načelu kakor danes. Nagovarjale so , podučevale , opominjevale in nemarne soseščane svarile , kolikor le beseda zmore. In pripomogle so menda tudi k napravi marsikake šole, ktere bi ne bila sama šolska oblastnija na noge spravila, ali saj ne tako lahko. Ako jih še ni toliko, kolikor bi jih rodoljubni možje radi imeli, tega so oni tako malo krivi, kakor tega, da šole niso še takošne, kakoršnih si oni želijo. Sploh pa vendar, oziraje se na druge dežele in celo na druge države, moremo z nekakim ponosom reči, da v obče revna naša deželica ni tako zapuščena šol, kakor ta ali uni misli; vrh tega je pri nas še to, da veliko ljudi zna saj brati, če tudi niso v šolo hodili , ker se je drug po drugem naučil. — Ako je pa vendar še dokaj otrok , ki bi morali v šolo hoditi, pa ne hodijo (kar tudi mi z ,,okrožnico" vred obžalujemo), je treba vedeti, da je vzrokov več in med njimi tudi tacih, kterih ljudstvo samo po sebi ni krivo. Saj je vendar dosti znano, da potrebo šolskega poduka sprevidi le omikano ljudstvo. Tako je pri nas, tako je drugej. Zato povzdignite omiko ljudsko, pa bojo šole kmalu polnejše ! Prav zato pa kličejo tudi rodoljubni možje na ves glas in v eno mer: dajte narodu omike, več omike po naravni poti maternega jezika, kakor velja to po vsem svetu, pa bodete videli, da bode ljudstvo vrelo v dobre šole kakor v cerkev. Ali so pa bile v prejšnjih časih naše ljudske šole takošne (da so dan danes nekoliko bolje, tega ne taji nihče), da bi bile širile ljudsko omiko? Berite Helfert-a, pa bodete izvedeli, kaj pravi o sistematičnem ponemčevanji slovenskih ljudskih šol! Zaostala omika ljudstva našega je tedaj žarkovo maslo one bivše sisteme, ktera je že kmečkega fantiča, ko je še komaj hlače prav nosil, nemčiti začela. Tu iščimo glavnega vzroka, ako ljudstvo ne hrepeni po šolah. — O drugih vzrokih, zakaj da otroci po kmetih ne obisku- 1 137 Zakaj neki pa se nahaja sem ter tje med našim prostim ljudstvom, česar ne bomo tajili, želja in hrepenenje po nemščini? To ni težko uganiti. Prosto ljudstvo je zgolj le praktično. Ono z mislijo ne vrta globoko, nesezadaleko; ne išče vzrokov, zakaj je to tako ali tako- ono gleda le na življenje, kakor je bilo in kakor je, in sodi po svoji dosedanji skušnji. In kaj ga uči njegova dosedanja skušnja? To, daje maternijezik bil zaničevan, zametavan; a na njega mestu da se je povsod nemščina šopirila. Ono je videlo, da se brez nemščine nikjer ni nič opravilo; daje pred gospodo le tisti kaj veljal, ki je nemški znal; da je bilo že pri prvem koraku, ki se je storil v ljudsko šolo, nemščine treba; da človek še župan v svoji vasi ni mogel biti brez nemščine, in da je pri tem vsak capin, če je le koliko po nemški lomil, prednost imel pred najpo-štenejšim možakom. In koliko je dandanašnji drugač? Kancelije so nemške. O najvažnejših rečeh človeškega življenja se obravnuje^ po nemški. Zapisniki, odloke, razsodbe so nemške. Ce gre kdo v šolo, v tretjem razredu je učni jezik že nemški; na gimnazii, realki ga sprejmo že precej trdi Nemci, ki, nemara, mu že prvi dan Schillerja citirajo. V deželnem zboru in v druzih zborih, celo v zboru kmetijske družbe nemščina zvonec nosi. Ali je pri tacih okoliščinah čudo, da si ljudstvo nemščine želi? Ono, ki ne ve, da se človek v sami ljudski šoli nemščine naučiti ne more, — ono, ki sploh tudi še ne ve, da je ravnanje po kancelijah in šolah nasprotno načelu narodne ravnopravnosti, po Njih Veličanstvu slovesno oklicanemu, nasprotno mnogim obstoječim postavam in izdanim ministerskim ukazom. Mi bi želeli, da si. naša deželna vlada hvalevredne energije ne bi le kazala takrat, ko se hoče nemščina podpirati, ampak tudi povsod tam, kjer se ima uresničiti pravica slovenskega jezika. Tako, na pr. je gosp. c. k. deželni glavar izdal ukaz, naj uradi slovenskim ljudem pošiljajo slovenska povabila; mi poznamo uradnike, ki se za ta ukaz toliko menijo, ko za lanski sneg. Od ministerstva za pravosodje je prišla zapoved, naj se slovenske tiskanice rabijo, kolikor koli mogoče; a mi vemo za sodnije, ki razun nemško-slovenskih povabil nimajo ne ene slovenske tiskanice. Naj se izkaže slovenskemu jeziku naj pred pravica, ki mu grč po postavi, naravi in po načelu ravnopravnosti; naj se prosto ljudstvo o njegovih resničnih potrebah in koristih prav poduči, in potem še le naj se vpraša, in porok smo, da ljudstvo abotne želje po nemščini v ljudski šoli ne bo razodevalo. Zares čudno se nam pa dozdeva to, zakaj okrožnica in deželna vlada ravno želji slovenskih starišev po nemščini toliko važnost pripisuje, a vendar je želeti, da bi se tudi na druge ljudske želje tako gledalo. Po naših mislih je ena želja toliko vredna, ko druga. Ce se že stariši prašajo, ali se imajo njihovi otroci nemščine učiti, zakaj se ne vprašujejo tudi zastran drugih šolskih naukov? Tisti stariši, ki ne dajejo po šolskih postavah otr6k v šolo, naj se kaznujejo brez vsake milosti, pravi deželna vlada. Kako je to, da se tukaj starišev volja ne spoštuje? Ce so stariši zmožni zastran j eziko vega nauka presoditi, kaj je treba in kaj ne, zakaj ne bi bili zastran celega šolskega učenja sploh? Naj se le vprašajo, ali je jejo vsi šole, ne govorimo dalje, ker je gotovo, ako se odpravi glavni vzrok, ne bode tožeb veliko več, razun od tacih neumnih starišev, kteri žalibog! za dobro izrejo svojih otrok manj skrbi imajo kakor za rejo svojih telic. Zato naj bodo ljudske šole svetišča za pravo, djansko omiko ljudstva, ne pa „Dressuranstalten" za tuje jezike! Vred. njihovim otrokom, ki doma ostanejo, treba 6 let v vsakdanjo in 3 leta v ponavljalno šolo hoditi, in videli bomo, koliko jih bo okrožnici pritrdilo. Porok smo še cel6, da jih veliko poreče, da kmetu ni celo nobenih šol potreba; kar bi se jim še zameriti ne moglo, ker kmet po dosedanjih skušnjah sodi in ve, da se otroci v ljudski šoli, zlasti dokler je nemška bila, nič za kmečko življenje koristnega naučili niso. Pa kakošna zmešnjava utegne izvirati tudi iz tega, ako bi občine razsojevale, kteri jezik naj se uči v ljudskih šolah! Ako bi Notranjci, bližnji sosedje Lahom, zahtevali laški, Dolenci, bližnji sosednje Hrvatom, hrvaški, „Weissenfelserji", sosedje nemškim Korošcem, samo nemški, kakošen kruh bi bil iz take pomešane moke! V šolah mora sistema vladati, a ne želje nevednih ljudi, naj so stariši ali občine. Okrožnica pravi, da nima namena, naše mladine germanizirati. Na to odgovarjamo, da smo tacih obetov že vajeni. Tudi Schmerling je v svoji sloveči okrožnici, ko je nastopil državno ministerstvo, tako in prav odločno tako govoril. Naj nam tedaj po takem nihče za zelo ne jemlje, da ne gledamo na besede, ampak le na djanja. A djanja nam še zmiraj kažejo, da se za nemščino dela in skrbi kolikor koli mogoče, a za slovenščino v šolah in pa uradih — ubogo malo. Saj se je v letošnjem deželnem zboru dokaj tožeb slišalo o tem. Tolažilo bi nas sicer to, da okrožnica pravi, da se z učenjem nemščine ne sme škoda goditi slovenskemu jeziku in glavnemu namenu ljudske šole; zakaj če se bo nemščina res le takrat učila, kedar ne bo na škodo slovenščini in ljudski izomiki sploh, potlej vemo , da v naši ljudski šoli — ne najde prostora. — Al te besede bkrožnične se nam dozdevajo vse premalo določne in premalo omejene. Zakaj kdo bo sodil, kedaj se izomiki škoda godi in kedaj ne? Ali učitelj ali nadzornik? ali občina? ali vlada? Zato se nam posebno malo dopada ukaz, da se ima nemščina v tiste šole, iz kterih so jo- bili zadnja leta odpravili, kar naravnost sopet vpeljati, ako to želi ljudstvo, ali če krajne ali druge okolščine zahtevajo. — Ako se bo v tem smislu naprej delalo , potlej se bo v kratkem „der, die, das" razlegal po vseh ljudskih šolah brez izjeme ! Diximus in salvavimus animam nostram. ----- 158----- Šolske stvari. Kakošen sad so nekdanje nemške ljudske šole na Kranjskem obrodile. (Dalje.) S kakošnimi pomočki so se nekdaj Slovenci na Kranjskem ponemčevali in zakaj se niso ponemčili? Tisti, ki so imeli namen, vse, kar v Avstrii ni bilo nemško, germanizirati, in njihovi slepi pomagači so imeli navado, da so nemški jezik v zvezde kovali, druge jezike pa zaničevali in zasramovali. Slovenski jezik jim je bil „kmečki" jezik, s kterim si komaj do Metlike in Radolice kruha izprosiš, in kte-rega zunaj Kranjcev nihče več ne razume. Ogromna narodoslovna učenost! Milovali so vsacega, kdor ni nemškega znal; bil jim je sirovak in neotesanec. Ako jo je pa nemško še tako neukretno robil, bil je mož, goden za ,,rihtarja", za domačega šolskega „aufseherja", za „frajtarja" ali pa še celo „koprola" itd. Ni tedaj čuda, da je bebast ali pa bahast kmet želel znati to, kar mu je po tacih izgledih čast in veljavo dajalo. Ali je pa bilo pravo in pravično, da se je le tujščina tako čislala pri domačem slovenskem kruhku? To so bili časi, ko je bilo gospode še celo sram slovensko govo- riti, češ, da ne bi na znanje dajali, da so zaničevanega rodu. Da bi bili bolj nemški, so si dajali nemške priimke. Tako so Oblaki postali Wolkensperg-i, Je-lovšeki Pichtenaui, drugi paFelseri, Bergeri itd. Kako so nam slovenske naše kraje prekrščevali v nemške, priča nam brez števila tacih popačenih imen. Tako je pa tudi domače plemstvo nemški obraz dobilo. Menj ko je kdo slovensko znal, več je veljal. Slovenec biti, bilo je tačas sramota in škoda! — Po uradnijah se je takrat prečudna kolobocija govorila; poznal sem celo uradnika, ki je sam sebe zmiraj ba-bikal, na priliko: „Jez te bom dala zaprl." Ako je videl kratkoviden človek svoj jezik tako spakedran in zaničevan, se ga je tudi sam sramoval ter se ga želel znebiti, ako bi bilo mogoče. Od todi želja po nemščini. — Zato pa imajo posebne zasluge tisti rodoljubni možje, ki so tudi v takih časih svojemu maternemu jeziku zvesti ostali in so ga likati jeli, kakor: Vodnik, Jarnik, bar. Žiga Zois, Kopitar, škof Ravnikar, Metelko, Prešerin in mnogi drugi. Se pred 30 leti je moral mar-sikter pisatelj veliko zasramovanja in zopervanja prestati, če se je za slovenščino pomikal ali slovenski pisal. Drugi pomoček, ponemčiti Kranjce in Slovence sploh, je bil ta, da so ustvarili take okoliščine, da je bila ljudstvu znanost nemškega jezika res potrebna. Postavili so nemške uradnije, ves vojaški „reglement" je bil nemški, vse šole ravno take. Pod cesarjem Jožefom je tudi še cerkev, sicer zvesta tovaršica Slovencev, v svoje uradnije, protokole in pisarije vpeljala nemški jezik popustivši častito, staroveko latinščino. Gospodu in kmetu se je vse le nemško pisalo in dopisovalo in vse akte je dobival nemške. Ali je razumel ali ne, to ni nikogar skrbelo. Tako početje moralo je izbuditi hrepenenje po nemščini. Te so nenaravne okolnosti se vkljub cesarjevim in ministerskim obljubam in vkljub že starim cesarskim postavam do današnjega dneva le nekoliko na bolje obrnile. In zato se sem ter tje tudi med prostim ljudstvom res še razodeva želja po nemščini, ktera bo zmiraj potrebna, dokler se take nenaravne okolščine ne predrugačijo , kakor so se že predrugačile na Ogerskem in Hrvaškem in precej zelo tudi na Češkem. Nihče pa naj ne misli, da je ljudstvo zadovoljno, da se mu v pisarnicah in drugod le nemško pisari in dopisuje. Ljudstvo le trpi, kar spremeniti ne more. Rečem, da prav težko boš našel slovenskega kmeta, kteri ne bi želel, da bi se mu tako pisalo in dopisovalo, da bi mu ne bilo treba pisem nositi od nemila do nedraga, kjer poslednjič se resnice ne zve, kakor se je bilo ravno uni dan zgodilo. Neki administrator namreč pošlje nemški interkalarni račun dedinji poprejšnjega fajmoštra, da bi ga bila tudi ona podpisala. Ko dedinja to pismo sprejme , ga nese možu , ki v tistem kraji slovi, da razume „kanclijske šrifte." V računu je stalo, da toliko in toliko prihodkov pride na rajnkega fajmoštra, toliko na sedanjega, toliko pa na verski zaklad ali religionsfond. Bravec pa ni razumel besede religionsfond, ter je tolmačil, da je gospod administrator to, kar je šlo v religionsfond za kršanske nauke zarajtal: religionsfond mu je bil krsanskinauk! — in žena se ni hotla podpisati. — Želja po slovenščini v uradnijah je tedaj čisto naravna, se razširja, raste, in bode sčasoma taka, da jo bodo gluhi slišali in slepi videli. Tretji pomoček ponemčiti Slovence so bile mnoge kazni. Komu ni znano, koliko so morali kmečki otroci prestati, predno so se kaj nemškega naučili. Ko smo prišli v šolo , so nam dali nemško ,,šprachlehro", nemški „rechnen", nemški katekizem itd. v roke. Iz tega pa se — revšče — nemščine uči! Gledali smo te čudne reči in smo jeli po navodu učiteljev godrnjati: ------- 159------- ,Wenn das — — Wenn das — — Ganze, Ganze, Ganze" itd. sto in stokrat ravno tiste besede ponavljaje. Ako ti je pri „aufsaganji" v šoli kaka beseda ušla ali se spačila, dobil si častno ime „Esei" in „Ocbs", ali pa si čutil na hrbtu, po mečah ali po rokah neprijetne pritisljeje, ali v lasih in ušesih nemile po-tegljeje. O koliko vročih poc, koliko bolečega klečanja, koliko dolgočasnega zaperanja, koliko skelečih udarcev po mečah in plečih, koliko strupenih potegljejev za ušesa in las6 so slovenski otroci zastran tega prestali, ker so premalo nemščine znali! Kdo prešteje „dolge jezike", ki so v nekterih krajih na znanje dajali, da je kdo zaničevani m eter ni jezik govoril! Koliko sto in tisoč „penitencev" se je v podporo nemščine pisalo in koliko še druzih kazen izmislilo, da bi Slovenci bili prej Nemci postali! — Tukaj naj samo omenim, kako sramotno so nekdaj tri strice slovenskega pesnika Prešerna nemčili. Bil je tačas v Prešernovi okolici neki gospod, ki je „privata diligentia" tri njegove strice učil in na vso moč ponemčeval. Res originalne, pa zelo nespametne kazni je tistemu naložil, kteri je po domače govoril. Kaznoval je namreč ta podučevavec svoje učence z „bukovo klado" in „beraškim košem." Ako se je kdo le malo zoper nemščino pregrešil, moral je za kazen klado domu in zopet nazaj v šolo nesti; ako se je pa močno in večkrat pregrešil, mu je na hrbet nabasal beraški koš ter ga je po hišah beračit spodil. Vedeti pa je treba, da v Prešernovi okolici koš nositi ni navada ter se ljudem smešno zdi. — Tako se je nemčila Prešernova rodovina, al s kakim uspehom? Čudno je res, da se kranjski Slovenci niso bolj ponemčili, ker so se v ta namen vse žile napenjale, in so Kranjci gotovo dobre glave. Tega ste kranjske Slovence očetova hiša in cerkev najbolj obvarovali. Kadar je prišel kmečki otrok iz šole na očetov dom, je bila pri kraji vsa nemščina. Svojo dobro mater je po domače kruhka prosil, oče so ga le po slovensko kregali, in njegovi bratci in sestrice so ž njim le tako kramljali, kakor jim je dobri Bogek jezičke vstvaril. Ko je otrok ljudsko šolo dovršil, bilo je tudi nemščine konec; zabrisal je nerazumljive bukve, teko in linir v kak kot ali na kako polico, kjer jih je debel prah leta in leta pokrival. Zginil pa je tudi kmalu ves sad dolgoletnega truda in kmečki sin ni znal ne pisati in le malokdaj še brati, ko je bilo treba iti v vojake ali pa se zemljišča poprijeti. Je li morebiti ni bila res največkrat taka, kakor sem rekel? Prav bele vrane so bili, kteri so nemški šolski nauk po dokončanem šolanji še kaj nadaljevali. Da se dežela ni izrodila, veliko je pomagala cerkev. Zanemarjena revica slovenščina je imela le v cerkvi na leči, v spovednici, v pesmih in precej zelo tudi pri molitvah še svoje zavetje. Kmečki otrok , ki se je v šoli „Vater unser" in „Zehn Gebote Gottes" naučil, v cerkvi tega blaga ni mogel rabiti in se je moral preučiti — in tudi „roženkranc" so mu zvečer oče le po domače molili. — Otrokom se je tačas ravno tako godilo, kakor se je poslednja leta našim ljudskim učiteljem godilo. Naši učitelji so bili izšolani na nemški podlagi, poslani pa so bili v slovenske učilnice, otroke po slovensko učit; kmečki otrok pa je bil kdaj za Nemca izšolan, potem pa je živel med slovenskim ljudstvom in je zato kmalu ves sad nemške šole pogubil. Tudi so bili duhovni od nekdaj prvi rodoljubi in so narodu prvi domače knjige spisali, ga učili v domačem jeziku Boga častiti in druge vednosti si prisvojevati. Ko je slovensko ljudstvo zapustilo vse in mu tuji jezik sililo, ostala mu je cerkev v podobi duhovščine saj veči del prijatlica in je njegove pravice po moči varovala. Očetov dom in pa cerkev sta nekdaj najbolj vničevala ponemčevanje nenemških narodov, dandanašnji pa se jima je pridružil še vse preobračajoči n&rodni duh, kteri, kakor drugod, veje zdaj tudi po vsi Slovenii, se čudovito krepčd in bo zmagal v malo letih, kakor je zmagal drugod. Slovenščina bo zlezla v uradnije; v šolah ji bo morala nemščina dostojno predmetov odstopiti, in morebiti ne bi bilo nap-čno, ako bi nektere tudi latinščini odstopila. Tako se bojo postavile nemščini (pa tudi laščini) na Slovenskem prave meje. Učil se je bode le tisti, ki mu je bode resnično treba, in tako nihče ne bode na škodi. Tako pa bode obveljala ravnopravnost, za ktero imamo najmogočnejšo zagotovilo — besedo presvitlega cesarja samega! V njo trdno zaupamo, da ne bode vpri-hodnje, kar je nekdaj bilo! To prepričanje hranjuje v svojem srcu človek, ki že 31 let opazuje gibanje na slovanskem jugu. (Konec prihodnjič.)