342
Fr. Pokom; Loka.
ljudje iz vode izvlecejo,  ne   smejo  zase porabiti, marveč ga morajo oddati Železnikarjem.
Ker so večkrat hude bolezni in požari mučili loško prebivalstvo, zato so leta 1750. mestni očetje sklenili v seji Materi Božji v Čast napraviti v kapucinski cerkvi kapelico ter njenemu varstvu izročiti mesto, da bi je varovala vseh nadlog, posebno pa kuge in ognja. To so tudi storili, in še dandanes je vsako leto prvo nedeljo po rožnivenškem prazniku veliko duhovno opravilo mestne Župnije v cerkvi kapucinskega samostana zaradi obljube. Iz tiste obljube izvira tudi znamenje na glavnem trgu s podobo Marijino na visokem stebru, kakor nam pove krono-grafijski napis:
In HonoreM Plce GenItrICIs les V, Iosephl,
AtqVe Antonll StatVa Ista Poslta FJX De-
Votlone  CIVItatIs
torej iz 1. 175:.
Prenovili so znamenje 1. 1879.
Nezgode so zadevale tudi bližnjo loško okolico. 1754. poslednjega dne malega travna je ogenj na Suhi vpepelil sedem hiš, katere je ista nesreča zadela že 1. 1602. na velikonočni ponedeljek. L. 1766. je pa gorelo v ReteČah, pri katerem požaru je zgorela Maruša Karmelj.
Omeniti mi je tudi, da je ljubljanski prost in naddijakon goriške dijakonije s sedežem v Ljubljani, grof Karol Žiga pl. Petazzi, dne 4. vel. travna 1. 1755. oznanil vsem duhovnikom, da bode 26. rožnika škofijski zbor v Loki pod vodstvom knezoškofa grofa Emesta „de Attems" ; k temu zboru naj pridejo vsi razven onih, ki so nujno zadržani. To ni malenkosten dogodek za Loko, katera je od tedaj, ko je nehala oglejska cerkvena oblast na Kranjskem, t. j. od 6. malega srpana 1. 175 1., pripadala goriški nadškofiji.
V drugi polovici minulega stoletja je bilo za cerkev in za ljudstvo marsikaj neugodnega. Namestu opisovanja podajemo tukaj nekako narodno pesem iz tedanjih dnij; našel sem jo med ljudstvom in jo podajem v izvirni obliki, samo pisavo (bohoričico) sem premenil.
Pesem od teh sedaineh novih caitou.
Kai  so za eni Elimenti po useh duželah so punti al je blo kedei toko nobeden ne more vedit za to.
Enkrat se je Augustus zmislo da je biu ves svet popisou naš cesar še bel hodo kir usega na klaftre zmero bo.
O joh joh, kir zdei regira, sa to ve vsak krib inu dolina kir je že use zmirjeno pak je še bel zmedeno.
Komisarje za to ven poslali, de so se prou štemali, sunei grofov jenu vaših gnad be biu žiher sunu vsakiga na eno
Potem so nive šacvali na perdeuke so jeh diali bode ušenica al pak rež, Komisar je sapisou berž.
Verte jno travnike šacvali use gmajne so ogledvali; nei že bo en guncvet al baron usak je potegno velik Ion.
Kmet bi biu mogu lohka gvirat, zdei ke mu ni treba tlake delat; more pa tulkain dauka dat, de mu ni mogoče enkrat obstat.
Na kole so kantone diali, na usaka vas Rihtarja postauli; očio de bi biu kmet gospod, al bo jemo preveč gosposk.
Gorje zdei tim obogimo kmeti, po štir pet gosposk imeti vender če na da kaufert gosposka pravi ni toy gront.
Kaj češ dobriga imeti, pravim jest tebi bogimo kmeti, pogli, kai brunih ludi milo zdihuje  inu ječi.
Nune Menihe so pregnali, jenu ta živež nim prepoudvali; dokler bo trpelo toko, tok dougo bo na svetu hudo.
Mašnikam so čast oduzeli, glih tem vahtarjem jeh sturili, kir morejo na vahti stat jno te potente oznanvat.
Kai je zdej za ena slepota po usih cerkvah je temnota kir na smejo sveče state na stran nobene maše brate.
Zdei ni druziga koker potenti na usih uratah so nabiti; zdei regira joh jno gorje sei zato vsaki dobro ve.
Dokle bo naš cesar živo tok bo gubernium vižou papež pak bo u rimo spau malkrat bo nova maša brau.
Zdei nas le gubernium viža nove mašnike nam pošila; oni so ene grozne učenosti al per neh ni neč ponižnosti.
V spoudnicah so škruplanti na klostre lauter spegonti sami sebe povikšujejo te stare pa zaničujejo.
Nobeden nima plate zbrite usak ima lase    zavite guante use sprefarbane lase pa vse beli nakraužane.
Fr. Pokom: Loka.
343
Te velke šole jnu seminarje
u večeh mestah tudi u Gradcu
bolši je jet za denarje koze past
kakor študirat u seminarje sa eno prazno čast,
Katira terpi dokler študira
bukve za maštuvo prebere;
kade biu nemo žegne uzet za mašo brat
mu zna gosposka mušketo u roke dat.
Le tega je uržoh Jožef cesar ta bog dei, da bi biu skorej en drugi, de bi papež več u rimu ne spau ampak soje zapoude ven dajau.
Kai je zdej katolška cirku,
katir bi se zmislo, milo bi se ziokov,
jest ne vem kaj bo s tega,
če nam Bog kei bolšiga na da.
Greki so zdej staro virci, Nemci bodo nova virci, na papeža neč na drže sami po sojeh glavah uče.
De bi kardinali skori gori ustali, ta svet koncilium deržali, prosimo vsi skupej Boga de nam skori kei bolšiga da.
Meni bo treba nehati
od teh reči dopoudvati
nobene nisem falliu,
kdo se bo zato čezme jeziu.
Ke bi se pa želov kedo,
de bi otou zvedit tega, katir je pisou leto.
jest rečem temu: tinta jnu pero,
kai je nemu mar za to.
Prepisana na ta 3. dan Aprilla 1800.
Peisem od tega ressvetlenga Sveta.
Čudni Moderiani
Sa peršli na Svet, Od usih kraijov zbrani,
Kdo jih oče štet. Lete merjo grunte,
Boršte noj polle, To je kar stri punte,
Rane te bolle.
Enu sternu ima,
Pravia, po pet dat, Toča tudi nima
Pollu škoduat, Prou lepi Preroki
Prerokujejo O kuštraskem Parouki,
Bogu raitaja.
Johjoh ta kraluje,
Gorije tebi suet, Mernik zapouduje,
Vse na klaftre štet, Johjoh vsak vpije
Purgar, kmet, gospod, Johjoh ta nas bije,
Joh strij taužent s'rot.
Še vselej premalu
Je blo teh Barouk, Deb se blo jemalu
Srebro z naših rok, Sa se perslepilli
Te Ainemarije, Petsto so služili
Te rabinarij.
Oni so menili,
De bo večna rezh, Z usna sa dobbilli
Sli so vsi za peč, Od nobenga slišat
Ni v deželi več Neč več jeh ni zdišat
Ainemarij sa preč.
Rihtarja imeti More vsaka vas,
De zna dnarje šteti Jen udreti nas,
More znat potente, Ket Keršanski nauk,
Skerbi pak na cente,
De odrajta Dauk.
Svet sa že smešali
Kloštre praznijo, Mlade ven zegnalij
U cirku branijo, Križov pot podreti
Krišče prec pobrat Bratoušne požreti
Zna Jansenski Brat.
Seminarski vuki
Perneso leb sad Sa naverni štuki
Giftni koker gad, V'če vse narobe
Spačio ves Svet Te sterpene gobe,
Na meh jeh odret.
Grac inu tudi Dunej
Že toku vči De ta ktir je sunej
Prec zgubi oči. Papeža boniža
Skoffam glih strij, Janzen nega viža
Na klostre reži.
O pridgah od Marie Mouči  koker tat,
Plate že na zbrije, Stupan ket Soudat
Noša je Dežeuska Od glave da noh
Glava je Janzenska Noter kozi roh.
Na skaplir, na paše,
Cel neč ne derže, Ia koker podlasce
Na miše reže, Roženkranc pustiti,
Le premišluvat Vči to vas sa eti
Jen Janzenski Brat.
Odpustke zavergli Svete cerkve šac,
Obhaila požerli, To sa trapi pač.
V Duhu te pokore Svet zdei vče
Stre že glave nore On pa frej žive.
Stok je ta Dvanaisti
Vam hinaucam spet, Zdei pa ta trinajsti
Se na vrh  odštet, Glejte kaj bo  strilla
Vaša Maninga Ja že bo rezbilla
Božja štraffenga.
Konc. Am ijten Juniiis  ijgi.
V tej dobi so Locanom zaprli špitalsko cerkev na spodnjem trgu ter kapelo sv. Trojice na glavnem trgu. Imetje prve cerkve si je vlada osvojila v svoje namene, poslednje pa se je vtelesilo cerkvi sv. Jakopa leta 1788. Jednako žalostna usoda je zadela loške bratovščine: „Cor-poris Christi" (sv. Rešnjega Telesa), rožnivenško in crngrobsko, katere so imele dokaj imetka; nekoliko tega se je pozneje obrnilo za ubožni zaklad obeh župnij. Klarise v Loki so odpravili ter nadomestili 1. 1782. z uršulinkami, katere so se posvetile šolski odgoji loških deklic. Skoro bi bili zaprli tudi kapucinski samostan. Zanemarjenost pri cerkvah, posebno pri podružnicah, odpravljanje raznovrstnih pobožnostij, kakor tudi prepoved sv. križevega pota, redko prejemanje sv. zakramentov in še marsikaj drugega —• to so spomini iz one dobe, o kateri toži neznani pesnik') v prejšnjih pesmih. Staro-ločanom pa je čast, da so se v tedanjih „novih Časih" potegnili za marsikaj, kar je drugod odstranil novi duh.
*) Skoro gotovo sta redovnika, zložila obe pesmi. Natančneje ji ne preiskujemo, dasi sta tudi za jezikoslovca znameniti. — Uredn.