Knjiga Slovenska XIX veku. * Kakor je ,,Šolska mladina" šeststoletnico presvetle cesarske rodovine Habsburške na Kranjskem poslavila s posebno himno, zložil A. Praprotnik (Veselje cuje sepovsod itd. Priloga Uč. Tov. št. 11), tako je tudi .,,Tovariš" praznoval nazoenost presvetlega cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani s slavilko (Zivi svetli cesar naš! itd. št. 14) in prva mestna ljudska šola s pesmijo (Lepa bela je Ljubljana str. 210) itd., in z najvišjim odlokom dne 9. sept. je dobil njen voditelj cesarsko odlikovanje: Zlati križ za zasluge s krono, kar je bilo na čast in radost učiteljem in učencem. Tako poslavljen je tudi dne 18. okt. v občnem zboru ,,Slovenskega uciteljskega društva" kot predsednik izpregovoril bolj ponosno: ,,Prebili smo mar- sikatere viharne in društvu celo neugodne čase, a ker smo bili strpljivi in vztrajni, bili smo močni tudi v inarsikaterih bojih za pravico in resnico. V dolžnost smo si šteli kot ljudski ueitelji delati za ljudstvo ali narod s tem, da smo plemenili ljndsko šolo tako, kakoršne je treba za splošno Ijudsko izomiko. Hvala Bogu! doživeli smo cas, da uže vidimo zdatni sad svojega truda. Bolj in bolj se priznava, da je dobro uravnana ljudska šola v istini najvažnejša podloga srečnemu družinskemu, narodnemu in državnemu življenju. Dragi sotrudniki! združujmo se v to svrho še dalje, ter trudimo se v prid našemu milemu slovenskeinu narodu in v prid lepi naši Avstriji itd. (str. 322)". — V teni smislu je vabil.tudi na naročbo ,,Uč. To- variša" za naslednje leto zahvaljevaje se dosedanjim ])odpornikom in sotrudnikom, češ, bolj ko ga bodo podpirali njegovi prijatelji, bolje bode izpolnoval svojo težavno nalogo (str. 369). Doživel je _Uč. Tovariš" pri svojem trudapolnem delu res mnogo veselih dni, a prestal pa je tudi nemilih mu in britkih casov, piše 1. 1884. . Navadile so butare se pleca. . Mnogo nas čaka še dela. Na delo tedaj, komur je niar, da si ohranimo naše težavno pridobljene pravice, in da se naše narodno šolstvo in učiteljstvo v pravem narodnem duhu dalje razvija in napreduje. V ta namen je nasproti nenarodnim profesorjem vzmagal njegov predlog, da se je izvolil iz mestnih učiteljev odbor, kateri ima preskrbovati slovenske ucne knjige za niestne ljudske šole (str. 14, 186—264) ter je bil A. Praprotnik izbran v stalni odbor in v deželno učiteljsko konferencijo. Razpravljal je v listu p. 0 slabih nasledkih preobloženja ucencev v ljudski šoli; solnčna in senčna stran debate letošnjega nauenega proračuna; o neprilikah kranjskih učiteljev itd. Primerno je ogovoril predsednik Učiteljskega slovenskega društva občni zbor, kateri se je vršil še dokaj dostojno (str. 308); v vabilu na naročbo ,,Uč. Tovariša" pa je že bolj rezno vzbujal vse slovenske učitelje in učiteljice k podpori duševni, in tudi materijelni, kajti v plačevalnem zapisniku založnikovem je mnogo praznega prostora! — Z novim letom 1885. kliče Tovariš o svoji 251etnici svojim prijateljem, da ostal tovariš sem in bodem vam izkusen, za sveto stvar goreč, navdušen; a tudi vi ostanite v poklicu vstrajni, ostanite možje značajni! Ponosno smenio reci, pravi urednik v besedi slovenskemu učiteljstvu, da nismo delali brez uspeha; . . vendar mnogo važnega dela kaže se nam zdaj posebno na domačem pedagogijskem področji. Naše geslo naj tedaj bode: uglejmo vse, a pred vsem poprimimo se pripravnih mikališc in sredstev za svoje potrebe, za domače navade in misli, da bodemo dvig- nili srcno zaklad slovenskega dlana in uma (str. 2)! Donašal je ,,Tovariš" cvrstih razprav o pouku in vzgoji, poročil iz uciteljskih zborovanj, dopisov iz raznih krajev, naznanil in ocen novih knjig, tudi neslovenskih, kazalna ,,Hrvatskiuciteljskidom", priporočal ,,Otročji vrt", a ne po nemškem stroju, svetoval koristno poslovanje učiteljem o šolskih počitnicah itd.; vendar je čutil, da se mu mladi učiteljski naraščaj ne približuje. Potožil je to, češ, založništvo ima vedno vec troškov, a vedno manj novih naročnikov, pač pa vedno več starih dolžnikov! In v občnem zboru ,,Slov. učiteljskega društva" je moral urednik slišati, da nekateri niso zadovoljni s Tovarišem ne glede vsebine ne glede pisave. ,,O sklepnem ogovoru obžaluje g. predsednik, da se je letos že tudi mej uciteljstvom pokazal vpliv politične nesloge in pogubnega strankarstva; opominja gospode tovariše, naj se, ako se že drugi stanovi vdado strastim politicnega življenja, vsaj oni v svojem vzvišenem poklicu ne puste zapeljati od krivih prerokov dvomljive slave, anipak naj zvesto in vztrajno spolnujoči svoje svete dolžnosti v prijaznosti in ljubezni mej seboj žive ter tako dajejo lep vzgled ljudstvu in izročeni jim mladini; to bode najlepši dokaz politične zrelosti in stanovske sposobnosti (str. 323)". K novemu letu 1886. priznava urednik, da ima ^Tovariš" boriti se z mnogobrojnimi domačhni in tujimi nasprotniki . . Prišli so zares resni, ozbiljni časi . . Naše delo za domaeo sveto stvar prihaja vedno bolj vroče, in le v nerazrusljivi družbi bodeino izvrševali svojo lepo namero za obrazovanje našega milega naroda po načelu: -Vse za vero, dom in cesarja!" V občnem zboru, ki ga je vodil podpredsednik, poprijemali so mladi učitelji odbor zlasti zarad knjižnice za šolsko mladino (str. 362) itd.; urednik pa je koncem leta zopet oporninjal naročnike, naj bi poravnali svoj tlolg pri založništvu, kajti brez denarne podpore nikakoršno podjetje shajati ne more (str. 369). — L. 1887 je pri- Čel ,,Tovariš" brez posebnega predgovora urednikovega, kateri je kot predsednik v občnem zboru ^Slov. učiteljskega društva" povedal, da je ono pričelo z izdajo knjižnice za slovensko mladino, (•cstital „ Jezičniku" o njegovi 2oletnk:i, ter naznanil vsem podpornikom in sotrudnikom, da bode ,,Tovariš'' — akoravno uže postaran — tudi prihodnje leto še izhajal in zvesto delal na korist in slavo slovenskemu šolstvu in učiteljstvu pa sploh na blagor narodu slovenskenm. Zatorej prosimo: Kdor je z narai, naj tudi dela z nanii — po stareni našem geslu: ,,Vse za vero, dom in cesarja!" — Prav tako se napoveduje o noveni letu 1888: ,,Učiteljski Tovariš" prebil je uže razne dobre in hude case. Pretili so mu večkrat ljuti valovi viharnih časov, a trdno je stal — in se do danes ohranil. Tudi nadalje bode prinašal samo zdravo, tečno hrano za šolo in dom itd. — Razun navadnih poročil je priobčeval v tem in naslednjem letniku uiednik inarsikaj za kazalni uk, iz šole za šolo, po abecedniku, o strašljivih otrocih, in po knjigi: P r v a n e mškii s 1 o v n i c a in p r v o neraško berilo za slovenske ljudske šole. Sestavili A. Prapro tnik, A. Razinger in A. Žunier. V Ljubljani 1888. 8. str. 142. Nat. in zal. Ig. pl. Kleininayr & Ped. Bamberg. 1). I. Crke in zlogi. II. Pravopis. Slovnica. III. Berilne vaje (str. 265). V obče je ta nemška slovnica velik napredek na polji našega šolskega slovstva (str. 880). Dne 23. febr. uniro J. R. Milic, založnik in soustanovnik ,,Učiteljskega Tovariša", kateri je v njegovi tiskarni, v njegovem okrilji in največ po njegovi veliki domoljubni požrtvovalnosti doživel že 28. leto (str. 65). 0 načrtih za versko šolo ni dal niti Tovariš niti Slov. uoiteljsko društvo nobene posebne izjave; pačpa je ,,Laibach. Schulzeitung" grdo nia-hati jela po Tovarišu in po kranjskih mračnjakih mej uoitelji tur je oponašala celo uredniku, da je pod liberalnim (nem- škim) mestnim zastopom postal voditelj niestni deški ljudski šoli itd. — Na to je krepko odgovoril Tovariš ,,V branibo in pojasnilo" (str. 81 in 97), kjor na pr. tudi pravi: ,,lzkušnja nas uči, da se značajni ljudjo vzgojajo na verski podlogi. Komur ni vera prva in poglavitna stvar in vodnica v življenji, ta se tudi za ntirodnost ne bode brigal, kadar pride na razpotje (str. 82). Da so liberalni nemški gospodje, ki so tačas gospodovali na magistratu, bili pravičui do uciteljstva, kar se tiče pravnih razmer, to je istina. Da so nani pa tačas nasprotniki bili tudi nekdanji prijatelji, to je pa tudi resnično, a pri vsem tem nam nihče ne more očitati kako dejanje, ki bi nas bilo onečastilo (str. 98). Schulzeitung hotela je preklinjati slovenske učitelje, a prisiljena jih je bila blagoslovljati itd." — To leto se je osnovala ,,Zaveza slovenskih učiteljskih društev" z lastniini pravili, in pristopilo jej je tudi ,,Slov. nčiteljsk« društvo", katerernu je dne 12. nov. po občneni zborovanji za predsednika izvoljen bil A. Žuiner. A. Praprotnik je v št. 24 napovedal, da se ,,Uč. Tovariš'' bode še v prihodnje trudil za blagor domačega šolstva in učiteljstva ter se je priporoeal zlasti mladini, nadepolnini sotrudnikoni in sotrudnicain; v št. 23 pa je za drugi dan decembra presvetlemu casarju posvctil čestitko: Štir'deset let naiu vže vodiš krmilo, Srečno odvračal si vsako naui silo, Bog Te ohranil in varval nadlog; Avstrija srečna mil'jonkrat prepeva, V srcih Ti zvestih okrog vse odineva: ,Ljubi naš cesar, oj živi Te Bog!" 0 novtun letu 1889 se obrača odgovorni urednik Tovarišev do vseh zavednih in v praveni duhu naprednih uciteljev in učiteljic po starem svojem gaslu! V listu samein jim kaže marsikaj iz šole za šolo, kako naj šola poučuje in vzgaja, kako pogled na prijazni niaj v naravi človeka vzbuja, naj vstane ter se duhovno pomladi. ,,Svet je lep: oh, ko bi bili tudi ljudje lepi, to je, pošteni in dobri", rokol jo 1110der niož. Pošteni in dobri ljudje priliajajo iz dobrih, poštenih družin in iz dobrili, pravih šol. Najvisji nanien vsaki šoli je, da mladini vcepi in ohrani eednostno in pobožno sree. Dandanes se v šoli innogo, mnogo uei, pa spoznati moramo, da vse učenje v šoli je le polovičarsko, ako z ucViijem ne združujemo tudi dobre, kršranske vzgoje. Nada, cvet in nioc vsaki doniovini je dobra vzgoja nežne niladine. Bolje ko se družine in šole prizadovajo, da niladino lepo vzrcjajo in jo hudobnili in pohujšljivih vzgledov in vplivov varujejo, bolje bode v doinovini, v ožji in širji, cvetela moč in splošno blagostanje. Naše šole naj bodo delavnice pravega duha ter središče pravega značaja in terdna podstava vseni krepostim v življenju. Vrsa šolska vzgoja naj bode zares, v resnici versko-nravna, in vesela rajska vzpomlad bode prihajala v inilo domovino našo (str. 129). Povedal je Tovariš, kako se drugod vnemajo za versko šolo, kake sklepe je v ta namen storil katoliški shod na Dunajn itd. Pri tem in takeni prizadevanju pa je v zboru, v katerem je prvikrat prikazala se ,,Zavoza slovenskib učiteljskih društev", skromni A. Praprotnik moral slišati predlog, naj preneha ,,U c i t i; 1 j s k i T o v a r i šil v Ljubljani in naj ,,Popot nik" v Mariboru postane društvene ,,Zaveze" glasilo, kar je zbor naposled tudi sprejel. Zarad sloge, pravi na to, pripravljen sem takoj odložiti uredništvo, a kaj porece k terau založništvo, tega tako.j ne inoreni določevati (str. 156). — Da nekateri mladi učitelji s Tovarišem niso bili zadovoljni, k toinii priponiogel je kolikor toliko tudi Jezičnik, zlasti obširni o Svitoslavu in Danici. Sicer je istina, da bi brez Jezičnika ne bilo že Tovariša, in nasproti brez Tovariša bi tudi ne bilo Jezičn i k a. Cast, komur čast! — Dobri Praprotnik je doživel vendar te sreče, da je prvo svojo mostno šolo vpoljal v krasno novo poslopje, kakorsno je druga iniela že davno, s slovesnim ogovorom (str. 318). Konec 1. 1889 je pa izročil njeno vodstvo svojemu vrlemu nasledniku, nadučitelju A n drc j u Ž n m r u, kateremu je že prej prepustil tudi uredništvo U č i t e 1 j s k e g a T o v a r i š a z iskreno prošnjo, naj bi dragi šolski tovariši še daljo podpirali naš stari, slovenski šolski list, da bode krepkeje sicer, toda vedno v pravem duhu zvesto delal na korist in slavo slovenskemu šolstvu in učiteljstvu po starem našem geslu: Vse za vero, dom in cesarja (str. 383)! — Srečna bila je naredba, da je ,,Slovensko učiteljsko društvo" za svoje glasilo sprcjelo Tovariša in da je v obcuiein zboru izbralo si Praprotnika za častnega člana, s ciinur je društvo počastilo tudi samo sebe. Dobra niisel dobrih nekdanjih kranjskih učiteljev ni prav po smislu sedanje dobe učenjakoni; vendar smelo rečem: Ako se bode Ucitoljski Tovariš v vseh rečeh zvesto držal glasila priporočenega niu po starem uredniku, blagor niu! Pričujočemu priprosteinu jiopisu pa dovolito, da prideneni po nadtridesetletnem mMtoljskem službovanju še bolj zasluženo čestitko, katero so niu o 251etnici njegove službe Ljubljanske poklonili N a r o d n i u č i t e 1 j i (Tov. 1883 št. 5): Let pet in dvajset je lepo število, A hipa nisi Ti nikdar zamudil, Da v nas ljubezen bi za dom probudil, Ki Tvoje vedno ga srce čestilo. Ko Tvojih strun poslušal petje milo, Sloven se njega nežnosti je čudil; Navdušen si niladini v prid se trudil, In Tvoje delo sad je lep rodilo. Ljubezen, spoštovanje on zasluži, Kdor, kakor Ti, kreposti posvečuje Najblažje v slavo sveti domovini: Glej, zbor čestilcev se krog Tebe druži, In jedna želja srca vsera dviguje: ,Bog živi Te še dolgo v čast očini!"