— 166 —
Izplačana šala.
Pred več leti je živel v nekej vasi na Kranjskem deč&k, kterega so Koradel imenovali. Bil je vreden naslednik ,,kranjskega Pavliha." Ko-derkoli je hodil, povsod je šale in burke uganjal, ktere pa niso bile take, da bi bile mladino pohujševale, ali koga drugega nespodobno žalile. Po-sebno so bili zanikerni, razcapani fanfrje, v ktere je Koradel pšice svojih šal metal. Ead je v nedeljo popoldne v kerčmo prihajal, kjer je po navadi cela derhal takih malopridnežev poštenejim gostom prostor kratila; jim je z listjem namešanega tobaka ponujal, terte za škornje vezati prodajal, njih klobuke, iz kterib. so čestokrat lasjč moleli, v kolovratovo rabo kupoval, v njih oglajene irhaste hlače se je kakor v zerkalo gledal, kerčmarja je vprašal koliko krede čez leto in dan za fantine porabi i. t. d. To se vč, da so mu bili fantje nemalo gorki, toda zmiraj se je našel kak mož, ki se je v ne-varnosti za Koradelna potegnil. Če bi hotli Koradelnu kaj v zl6 vzeti, bilo bi to, da je malopridne berače vprašal, ako jim bo treba mavho nositi; da je stare žene nosljati prosil, ali jih pa vprašal, kako jim je kava dišala in kterega človeka bodo danes čez ostro sito pretresle i. t. d. Poleg vsega tega je bil Koradel vendar za vsako delo pripravljen. Cerkovniku je po-magal zvoniti, kerčmarjevim hlapcem konje gleštati, čez klance voznikom četveriti, prodajalcem o somnji šotore delati, pri kupčiji mešetariti — v kratkem brez Koradelna ni bilo nič storjenega; Koradelna je poznal vsak človek, in Koradel tudi vsacega človeka.
Njegovo smešno obnašanje ni nikomur bolj dopadlo, kakor Jaklevemu Janezu. Prizadeval si je, Koradelna v vseh njegovih Pavlihu enakih burkah posnemati, ali ga pa še celd prekositi. Toda vse to se mu je prav malo pristojalo. Imel je Koradel med drugimi šalami tudi to, da je včasih kaj v papir zavitega in z nitjo prevezanega na eesto vergel, iz kterega je najdec le kako listje, opeko, ali pa kako drugo malovredno reč razvil.
Nekega dn^ so se k velikej kerčmi v vasi trije dvakolati vožički pri-peljali. Bili so pijavkarji iz Laškega. Za namenjeno šalo Jaklevega Janeza ni bilo lepše prilike. Hitro jo vbriše domii ter napiše na majhen listek pa-pirja te-le besede:
,,Mislili ste, da ste Bog vč, kaj dobrega našli, ko ste zvezek pobasali. Našli ste pa le raztergane nerabne knjige, ktere ram prav iz serca pri-yoščim."
Nat<5 Tzame iz police stare knjige ,,male povesti," vtakne listek va-nje, ovije knjige z nekim zelenim popirjem in je preveže z debelo nitjo. Na bolj samotnem kraji ceste verže kak streljaj pred pijavkarji svoje krasno blag6 na cesto in se v košat germ skrije. Naglo skoči pervi voznik z voza doli, zgrabi povezek, ozrč se krog in krog, in ko nobenega človeka ne ridi, začne vpričo svojib. tovaršev najdeno blag(5 pregledovati. Od veselja skoči kot serna po konci, raztergane ,,male povesti" dobro spravi, da konju bič, za njim kakor burja njegovi tovarši, da so je dolgi lasje komaj dohajati mogli.
— 167 —
Na vse gerlo se smeje Jaklev Janez in se ne more zadosti čez ,,laške neumneže" zavzeti, ki se najdenih razterganih knjig tako neznierno radujejo. — Hitro! kje je Koradel?
Toda Koradel se na Jaklevo razodetje kar nič ne smeje. Zamišljeno gleda stari ,,praktikar" v tla, kakor da bi se veselje Lahov vresničiti znalo.
Drugi dan potem je bil v bližnjem tergu somenj. Tudi Jaklev Janez se tje spravlja, da bi si za nove irhaste hlače kupil. Vzame tedaj iz police molitveao knjigo, v kterej je iniel pet goldinarjev v papirji spravljenih. Al kako se zavzame, ko denarjev ne najde! Sim ter tje prebira liste in rogo-vili po sobi, vse preišce — pa denarjev ni! Na njegov ropot stopi sestra v sobo in ga vpraša, kaj da išče.
,,Glej, ljuba sestra, tukaj, ravno tukaj v tej molitvenej knjižici sem imel pet goldiuarjev shranjenih, a zdaj sem že vse liste preobemil, in — ni jih!!"
Sestra se mu prav debelo smeje.
,,Ne bodi liud, nabore! jaz sem je spravila."
„1 kam?"
,,Unidan sem hotla v cerkev in ko se spomnim, da sem svojo molit-veno knjižico pozabila pri svojej prijateljici, vzela sem hitro tvojo in pet goldinarjev sem vtaknila v naglici —
,,Kam?!"
,,V male povesti."
Jaklev Janez na somenj ne grč, ampak doma pod staro lipo zamišljen 8 šibico v pesek piše, svojo šalo ia Koradelua preklinja ter naposled tudi spozna, da so ,,neuinni Lahi" pač pametni bili, in se razterganih knjig, ktere jim je on sam ponudil, po pravici radovati smeli.
B. T.