763
Aktualni pogovor
POGOVOR S PRIM. MAG.
ŠTEFANOM PLUTOM, DR. MED.
Prim. mag. Štefan Plut, dr.
med., specialist pediater se je
rodil leta 1928 v Ljubljani. V
osnovno šolo je najprej hodil v
Kranju in nato v Ljubljani. Leta
1946 je z odliko maturiral na
Klasični gimnaziji v Ljubljani in
se jeseni istega leta vpisal na Me-
dicinsko fakulteto v Ljubljani.
Zaradi svojega svetovnonazor-
skega prepričanja je bil leta
1949 iz Medicinske fakultete iz-
ključen, kasneje sprejet nazaj;
diplomiral je leta 1953. Opravil je specialistični izpit iz
pediatrije. Svojo službeno pot je pričel na Jesenicah, kjer
je ustanovil pediatrični oddelek in ga vodil vse do svoje
upokojitve leta 1990. Bil je aktiven član Slovenskega
zdravniškega društva, deloval v Zdravstvenem svetu Go-
renjske, Republiškem svetu zdravstvenih delovnih orga-
nizacij in Gorenjskem zdravstvenem centru. Poučeval je
na Srednji zdravstveni šoli na Jesenicah in za potrebe
srednje medicinske šole napisal učbenik Anatomija in
fiziologija človeka. Za svoje delo je prejel različna pri-
znanja in odlikovanja.
ZV: Kako ocenjujete prehojeno življenjsko pot? Ste bili
uspešen zdravnik in pediater, srečen kot človek, koli-
ko je grenkobe v spominih?
ŠP: Upam, da je bila moja življenjska pot pediatra, usta-
novitelja in predstojnika Otroškega oddelka v Splo-
šni bolnišnici Jesenice in Šolskega dispanzerja v Zdrav-
stvenem domu Jesenice uspešna. Veliko je bilo truda
in dela.
Mislim, da sem bil pri delu in vodenju Pediatričnega
oddelka in nekaj časa tudi Bolnišnice Jesenice uspe-
šen. Kot človek sem bil srečen, da sem bil uspešen pri
zahtevnem in zapletenem zdravljenju otrok in da je
potekalo moje družinsko življenje brez velikih pro-
blemov.
ZV: Kakšno je življenje zdravnika »zdomca«, ki ima
dom in družino v Ljubljani in delo na Jesenicah?
ŠP: Nesprejemljivo in nevzdržno. Trudil sem se, da bi
družina čim prej prišla za menoj na Jesenice. Po
zgornjem gorenjskem kotu sem predaval o moder-
nem in bolj uspešnem načinu zdravstvenega varstva
otrok.
Ljudem sem namreč hotel razložiti, da otrok ni maj-
hen odrasel, ampak samostojno bitje, ki raste, se raz-
vija, se uči in najbolje razvija v družini, kjer vlada lju-
bezen, ter med razumevajočimi sosedi. Zaradi po-
manjkanja časa pa sem se sam seveda premalo po-
svečal družini.
ZV: Skoraj 50 let spremljate pediatrijo in njen razvoj
v svetu in doma. V čem so življenjsko bistvene spre-
membe te stroke za zdravnika, v čem pa za starše in
otroke?
ŠP: Zdravstveno varstvo otrok je bilo včasih odvisno
od razgledanosti staršev, od usklajenosti v družini in
od izbranega splošnega zdravnika. Sedaj pa zdrave in
bolne otroke pregledujejo in zdravijo v otroških po-
svetovalnicah ter v otroškem in šolskem dispanzerju,
kjer delajo specialisti pediatrije in šolske medicine.
To pomeni, da otroka pokličejo na pregled, če tega
sami po sebi ne storijo starši. Otroci imajo svojega
pediatra, ki jih spremlja v zdravju in bolezni, rasti in
razvoju in mora narediti vse, da je otrok zdrav in se
pravilno razvija. Poleg tega je zelo pomembna tudi
urejena patronažna služba, ki obiskuje, svetuje in po-
maga vsem pomoči potrebnim družinam. Terenska
služba patronažne sestre in babice mora biti nujno
tesno strokovno povezana z otroškim in šolskim dis-
panzerjem.
ZV: V pediatriji je še posebej pomemben odnos zdrav-
nika do malega bolnika in njegove družine. Ali gre
razvoj sporazumevanja med tremi partnerji in hu-
manost vzporedno z razvojem znanosti in znanja?
ŠP: Mali bolnik je glavna oseba in zato naj najprej sam
pove svoje težave, če more, sicer naj starši povedo
svoja opažanja. Starši naj tudi dopolnijo podatke o
težavah in posebnostih, ki jih opažajo pri svojem zdra-
vem ali bolnem otroku. Če v družini vlada ljubezen in
enakopravnost, ne bo problemov. Zdravnik pa mora
prav tako z ljubeznijo in vso pozornostjo obravnavati
malega bolnika in tudi vse otroke v družini.
ZV: Zaradi sodelovanja pri katoliški verski organiza-
ciji ste bili poslani na družbeno koristno delo. Kako
prenaša takšno kazen, izobčenje in tudi krivico 21-
letni nadobudni medicinec? Kako je šlo s pozabljenjem
tega dela vašega življenja?
ŠP: Po osnovni šoli sem se vpisal na Klasično gimna-
zijo v Ljubljani. Vodil sem gimnazijski pevski zbor in
z njim sodeloval na mitingih po Primorski. V okviru
Zveze mladine Slovenije sem bil v Kvartu Zrinjski re-
ferent za delovne akcije. Jeseni 1946 sem se vpisal na
Medicinsko fakulteto v Ljubljani in opravljal izpite re-
dno do 6. aprila 1949.
Ker sem obiskoval Marijino kongregacijo pri Sv. Jože-
fu v Ljubljani, so me iz Rajonskega odbora Odseka za
notranje zadeve obravnavali na procesu proti Jezui-
tom na Upravi za državno varnost. Upravno, ne so-
dno, sem bil kaznovan za 24 mesecev in poslan na
družbeno koristno delo v Strnišče. Izključili so me iz
Medicinske fakultete, a po 12 mesecih so me iz prisil-
nega dela izpustili. Ponovno sem redno študiral me-
dicino naprej. Srečno sem prestal vse te težave in ni-
česar ne obžalujem.
ZV: Pediatrijo na Jesenicah v okolici ste ustvarjali iz
nič. Koliko časa (v %) ste porabili za neposredno delo
z otroki-bolniki, koliko pa za organizacijo, prepriče-
vanja, načrtovanje itd.?
ŠP: Najprej sem imel predavanja o modernem zdrav-
stvenem varstvu otrok v različnih krajih Zgornjesav-
ske doline. Poudarjal sem, da otrok ni mali odrasli in
zato ima lastne in posebne potrebe v teku rasti in raz-
Zdrav Vestn 2007; 76: 763–5
,
764 Zdrav Vestn 2007; 76
voja. Poleg ostalih stvari predvsem ljubezen ter ena-
kopravnost med brati in sestrami. Matere in očetje so
vedno raje hodili na predavanja. Spočetka smo uredi-
li začasne posvetovalnice za zdrave otroke v zdrav-
stvenih postajah in tudi v gostilnah. V Bolnišnici Jese-
nice je prej obstajala soba za otroke z internističnimi
boleznimi in operirane otroke. Obravnavali so jih kot
majhne odrasle. Pri tem so veliko vlogo igrale medi-
cinske sestre, ki so imele doma lastne otroke. Vedno
bolj se je kazala potreba po otroškem oddelku.
ZV: Koliko učinkovitih zdravil ste imeli na voljo tedaj,
leta 1959, v primerjavi z izborom, ki ga imamo da-
nes?
ŠP: Primerjava skoraj ni mogoča. Uporabljali smo že
učinkovite penicilinske in nekatere druge antibioti-
ke, imeli smo na voljo protituberkulozna zdravila. Vr-
ste zdravil od takrat danes ni več, zelo se je spreminja-
la doktrina zdravljenja. To je danes mnogo bolj usmer-
jeno.
ZV: Iz vašega življenjepisa sklepam, da je bila tedaj Slo-
venija, če se slikovito izrazim, enotni pediatrični pro-
stor. Da se je Pediatrična klinika čutila odgovorna tu-
di za pomoč vam, organizacijo in kakovost dela tudi
na Jesenicah. Kdaj se je to spremenilo, izgubilo …?
ŠP: V tem času so nastajali samostojni pediatrični od-
delki v vseh bolnišnicah v Sloveniji. Predstojniki teh
oddelkov smo bili pediatri, ki smo specializirali pri
prof. L. Matajcu in M. Avčinu na Pediatrični kliniki v
Ljubljani. Sicer pa smo bili z njo trdno strokovno po-
vezani; tam so nam svetovali in priporočali, kaj storiti.
Oba profesorja sta nam pomagala in nadzirala naše
delovanje v novo ustanovljenih oddelkih. Ker sem bil
tri leta na oddelku sam, brez pomoči, je bil tak način
sodelovanja zelo dobrodošel in je zagotavljal, da sem
delali strokovno pravilno. Ko je bilo na otroških od-
delkih več specialistov pediatrov, ki so se ukvarjali z
boleznimi posameznih organskih sistemov otrok, se
je to spremenilo.
ZV: Zakaj je rodnost v Sloveniji tako majhna?
ŠP: Spremenjen način življenja, premalo zaposlitev,
lastno ugodje in lažji način preživljanja sebe so glavni
razlogi. Poroka in načrtovanje družine izgubljata po-
men, razen če ne prinašata posebne koristi. Kot se
meni zdi, ob skoraj obvezni kontracepciji spolnost ni
več namenjena spočetju otroka, ampak neomejene-
mu spolnemu užitku.
ZV: Katere so bistvene ugotovitve o alergijskih bole-
znih pri predšolskih otrocih na Gorenjskem glede na
vaše podatke?
ŠP: Odrasli in otroci z atopijskimi boleznimi predstav-
ljajo na Gorenjskem 35 % vse populacije. Pri šolskih
otrocih je atopikov 38 %, alergikov 15 % in otrok, pri
katerih obstaja možnost za alergijo 23 %.
ZV: Prostega časa ravno niste imeli v izobilju, pa ven-
dar, kaj vas še zanima poleg širše medicine in seveda
pediatrije?
ŠP: Poleg stalnega študija in spremljanja pediatrične
stroke sem rad planinaril, hodil v gozd in bil lovec, če
mi je ostalo sploh kaj časa. To mi je pomenilo počitek
in sprostitev, s tem sem si nabiral novih moči za delo.
Pogovor je v imenu uredništva vodil J. Drinovec.
Zdravniki v prostem času
Z MOJIH STOPINJ
Janez Resman
Po srcu sem kmet, po poklicu pa zdravnik za srce. Že
v študentskih letih, kadar mi je bilo prehudo strpeti v
sivini ljubljanskih zidov, sem pobral poklonjeno Prak-
tico in dokupljeni meh in se zapodil v bližnjo močva-
ro, iz katere sem pod noč prišel osran do ušes, s
kupom lepih trenutkov in kakšno sliko, na katero sem
bil ponosen.
Z leti sem se prebil do bolj imenitnega fotoaparata in
do manj časa za take potepe – tako daleč, da sem letos
kupil stroj, ki je toliko pametnejši od mene, kolikor
sem sam starejši od študentskih let. A si še vedno ukra-
dem kakšen trenutek. Malo mi je pozirala božja natu-
Sl. 1. Moj rodni kraj.
Sl. 2. Lucija.