Joža Mahnič UDK 886.3.09-1:929 Gregorčič S.
Akademija za glasbo v Ljubljani
GREGORČIČEVO USTVARJANJE. NJEGA ODMEVI IN OBRAVNAVE
I
Iz pesnikovega življenja obnovimo nakratko nekatera dejstva: v Kobaridu (od 1868 dalje) je preživel človeško najbolj srečna leta in ustvaril ali zasnoval več pomembnih pesmi; v Rihenberku (1873-) so nastale njegove najboljše in najznačilnejše, tam je pripravil prvo knjigo Poezij, a zaradi naporne službe tudi zbolel na srcu; naslednja leta (1882-) je prebil na Gradišču pri Prvačini izmenoma kot vikar in zasebnik, po malem kmetoval in resno bolehal; nazadnje (1903) se je iz samote »na hribu« vrnil med ljudi, izobražence v Gorico, kjer je 24. novembra 1906 - torej pred osemdesetimi leti - umrl po možganski kapi in pljučnici. Pesmi je objavljal zaporedoma zlasti v Slovenskem glasniku, Zvonu, Besedniku, Zori, Ljubljanskem zvonu. Kresu, obeh Slovanih in v nekaterih političnih časnikih. Gregorčičeva poezija pravzaprav ne pozna razvoja: prva knjiga, nastala v zreli moški dobi, pomeni že umetniški vrh, nadaljnji dve, nastali v letih rastoče bolehnosti in zgodnjega staranja, pa razodevata manj ali bolj upadanje ustvarjalne moči.
Poezije I (1882) je avtor uredil deloma po kronološkem, predvsem pa tematičnem načelu, tako da od rodoljubnih in premišljujočih prehaja k osebnoizpovednim, pri čemer se to zaporedje dvakrat ponovi, v takšno kompozicijo je vpletel nekaj priložnostnih in pripovednih pesmi. Pesnik žeh, da bi bila njegova mala domovina ljubljena in srečna; kot Slovenca z zahodne meje ga navdušuje njena lepota in obenem vznemirja njena ogroženost, vendar tudi veruje v vstajenje svojega tlačenega naroda v prihodnosti (Soči, V pepelnični noči). Njegov razumarski čas se mu zdi podoben hladnemu zimskemu dnevu, sam išče med ljudmi predvsem ponižanih in trpečih; njegove maksime so: sočutje in pomoč sočloveku v smislu krščanskega altruizma, kljubovanje lastni nesreči z močno voljo in s plodnim de-
47*
lom izpolnjeno življenje (Daritev, Na bregu). V intimni sferi doživljanja toži nad nesrečno izbranim duhovniškim poklicem, zastrto ali posredno (ciklus vojaških) izpoveduje ljubezensko hrepenenje in bolečino, se ozira po rodnem planinskem raju in brezskrbni sreči mladih let, življenje občuti kot ujetost in trpljenje, notranji mir mu bo prinesla šele smrt (Zaostali ptič, Lastovkam, Ujetega ptiča tožba. Pastir, Oj zbogom, ti planinski svet!. Človeka nikar!. Oljki). Svoje misli in občutja rad izraža z obširno prispodobo, včasih tudi z alegorijo ah parabolo. Slog je zdaj čustveno preprost, ponekod bhzu ljudskemu, zdaj duhovniško poučen ali govorniško slovesen. Klasičnih form ni, najbolj pogostna je strofična oblika, ki pa neredko prehaja v strnjeno brezkitičnost. Gregorčičev verz je nenavadno blagoglasen, pojave v naravi rad slika z onomatopoijo, poleg zunanjih ima pogosto tudi notranje rime. Kakor je pesnik izšel iz Stritarjeve šole in do konca obdržal njeno svetožalje, le da je bilo pri učitelju privzeto, pri učencu pa doživeto, tako je obhkovno, v svobodnem verzu, svobodnem v dolžini in ritmu, ter z raznimi sredstvi muzikalnosti že nezavedno nakazoval moderno, zlasti Župančiča. Knjigi je bil nominalni založnik Gregorčičev prijatelj notar Gruntar, izšla je v nakladi 1800 izvodov in bila v pol leta razprodana, v dveh letih pa doživela ponatis. Kakor jo je z navdušenjem sprejela laična intehgenca in manjši del duhovščine, tako so jo z doktrinarnih in pedagoških, torej z neživljenjskih in nees-tetskih stališč z večino duhovščine odklonili konservativni kritiki Kržič (?) in Pajk ob prvi, Mahnič ob drugi izdaji; za Gregorčiča so se zavzeH Leveč, Aškerc, Kos-Cestnikov in Kersnik, ob drugi izdaji Zorn in posredno Mencinger, pesnik pa se je branil tudi sam, in sicer z verzi V obrambo in s prozo Človeka nikar
Upoštevaje kronološki in tematični vidik, je Gregorčič uredil tudi Poezije II (1888). Najprej je uvrstil starejše rodoljubne pesmi, ki delujejo precej-konvencionalno in enoUčno. Nato ljubezenske, ki so nasprotno izvirno sveže in osebno prečustvovane, nekatere združene z mishjo na smrt. Sledita daljši pripovedni pesmi, iz boja raje proti Turkom in iz domačega ustnega izročila (Hajdukova oporoka in Rabeljsko jezero). Tudi tu se srečamo s skupino vojaških pesmi, do sem segajo v zbirki verzi, nastaU do izida prve knjige. Na novo so bile ustvarjene razmišljajoče pesmi z že označenimi pogledi na človeka in življenje (Pri jezu. Črni trn. Srce človeško sveta stvar). Prav tako nova je vrsta polemičnih pesmi iz slovstvenih bojev in priložnostnih z oznako raznih osebnosti (Prijateljem, Lovorika na grob možu). Za novejše politično domoljubne pesmi iz te knjige sta značilna odločno ah kar bojevito slovenstvo in slovanstvo, pesnik je tedaj pripadal radikalni skupini narodnjakov (Blagovestnikom, Naš čolnič oimimol). Ciklus Z grobov priča, da so avtorja spričo njegove melanholične narave in naraščajoče bolehnosti vedno pogosteje obletavale misli na smrt. Izrazitih, odkritih osebnih izpovedi v zbirki skoroda ni, kakor da se jim je pesnik zaradi skušenj z domačo kritiko zavestno izogibal. Oblikovna struktura pesmi ostaja na splošno enaka, le da verz ni več tako muzikalen in da je izraz ponekod okoren, trd. Ta knjiga, založil jo je reški trgovec Gorup, je kljub vrsti dobrih pesmi na splošno estetsko šibkejša od prve in je doživela malo kritičnih odmevov, Mahnič ji je bil nekoliko bolj prizanesljiv. Očitno je, da je pesnika prizadela krivična kritika prve knjige, posebno Mahničeva, iz njegovih pisem pa je razvidno, da mu je umetniška sila začela usihati že prej, torej tudi sicer.
Svoje docela platonično ljubezensko razmerje do Dragojile Milekove je mogel Gregorčič v osemdesetih letih določno izpovedati le s psevdonimi in v revijah, predvsem kot Nezvan v Slovanu; to so pesmi Ohrani Bog te v cveti!. Le enkrat!. Ti meni svetlo sonce... in Bolnik; sam ni nobene izmed njih priobčil v zbirkah.
Po dobrem degetletju gmotnih skrbi, duševne potrtosti in ustvarjalne suše je začel nepričakovano in silovito pesnikovati in sorazmerno kmalu pripravil Poezije III (1902). V njih najprej beremo ciklus Predsmrtnice, ki obsega večji del knjige. V njem pesnik toži, da je zgubil domala vse prijatelje, da mu je umrl ljubezenski ideal (Kropiti te ne smem) in da je ostal sam, toži o minevanju življenja in sluti bhžino smrti (motiv, ki se nenehno vra-
48
ča), pokopan želi biti doma pri Sv. Lovrencu nad Sočo (to željo je prvič izrazil že v Iskricah domorodnih). Njegova človeška narava je zmes premišljujočega razuma ter občutljivega, zagonetnega in trpečega srca; v letih bolezni in staranja ga tolažita in mu dajeta smisel religija in poezija - doživlja veličastno harmonijo stvarstva (Divna noč) in hrepeni po umiritvi v Bogu, za poezijo pa se zaveda, da mu kljub prizadevnosti pojema. Misli in občutja v tem ciklu spet pogosto izraža s prispodobo, alegorijo ali parabolo, življenjska nasprotja ponazarja z antitezami, obhka pesmi je zdaj kitična, zdaj svobodni verz. Jezikovni izraz je ponekod neroden ali nejasen, med osebne izpovedi se mešajo objektivne snovi in poučni toni. Sledi krajši, a bolj enoten ciklus Pogrebnice, zasnovan v svobodnem verzu in ironično grotesknem tonu: pesnik v nadrobnostih spremlja svoj pogreb, predvsem pa opazuje obnašanje svojih »prijateljev« na njem; šibkejša stran sicer zanimivega cikla je ponekod spet jezik, raba deležnikov in lastnih tvorb. Knjigo sklepa v izvedbi nekoliko slabši ciklus Posmrtnice, izoblikovan prav tako v svobodnem verzu: pesnik mora po smrti najprej čakati v posebnem prostoru in s Prešernom vred zapisati še neizpete pesmi; pri vesoljni sodbi Bog bogatinom in oblastnikom odloči pekel, delavce, kmete in poete pa sprejme v raj. Kritika je to knjigo s stopnjevanim življenjskim pesimizmom in šibko po estetski plati, založil jo je spet Gorup, ocenila dovolj zadržano in nespodbudno.
Gregorčič je zapustil veliko neobjavljenih pesmi, ki so nastajale po drugi zbirki pa vse do smrti. Med njimi je nekaj ljubezenskih (Kako srčno sva se ljubila), več rodoljubnih ter zlasti premišljujočih in priložnostnih. Tu srečamo še nekaj Predsmrtnic, ciklus z antičnimi motivi Starodavnice in socialni ciklus Delavcem. Nekatere od teh pesmi so doživljajsko močne in izrazno lepe, mnogo pa jih je povprečnih ah hudo slabih. Beseda »soj« (od glagola »sijati«), ki smo jo imeli za Zupančičev neologizem, je v resnici uspela Gregorčičeva tvorba, srečujemo pa na drugi strani pri njem tudi rimam in ritmu samovoljno prikrojene besede in precej hrvaških oziroma srbskih izrazov. Velik del teh pesmi je pisatelj Meško pritegnil v posmrtno zbirko. Poezije IV (1908).
Gregorčič je tudi kar precej prevajal, največ iz sv. pisma. Za Veselovo knjigo Psalmi (1892) je poslovenil najdaljšega izmed njih, 118. Na Sedejevo pobudo se je zatem lotil prevajanja Joba in ga dokončal šele po daljših prekinitvah. Svetopisemska knjiga Job z dodanim psalmom nS je izšla 1904 v Gorici (v Domu in svetu je hkrati izhajal Medvedov prevod). Gre za prepesnitev dela o strašnem trpljenju nedolžnega človeka, ki ga je v veliki meri okusil pesnik sam, za trikratni pogovor trpina Joba in treh prijateljev in zatem za nastop Eliuja in Jahveja, za kar najbolj različno pojmovanje Jobovega trpljenja kot krivičnega, zasluženega in nedoumljivega ter za posebno versko nravstveno miselnost in vzhodnjaško pokrajino Izraela. Gregorčičev prevod je vsebinsko zvest, izrazno pa dovolj samostojen, doživet, občuten, nazoren in blagoglasen, dasi ne brez nekih neprimernih jezikovnih svoboščin, npr. reduciranja zlogov. Kritika je njegovo prepesnitev sprejela ugodno, prevajalec je bil posebno vesel Tominškove ocene. Za Jobom je prevedel spokome psalme, z njimi ni bil zadovoljen in so ostali v rokopisu. Zadnje leto življenja pa je spet iz svojega tragičnega, tokrat domovinskega občutja uspelo poslovenil Žalostinke preroka Jeremije, prevod je doživel knjižno izdajo dolgo po pesnikovi smrti (1944, pripravil Bele).
Že 1879 je Gregorčič, ki je po svojem nagnjenju nameraval študirati klasično iilologijo, poslovenil polovico prvega speva Homerjeve Iliade, po sodbi rojaka Kraglja zelo dobro. Za Veselovo Rusko antologijo {1901) pa je prevedel sedem Urskih pesmi, med njimi tri Puškinove in eno Lermontova; večina kar ustreza izvirniku, ponekod mu pa prevajalec ni bil kos.
Gregorčič seveda ni bil pravi pripovednik, njegova proza je poučna in je nastajala priložnostno. Med najbolj zgodnje primerke spada sestavek Nekatere misli o moškem obnašanju (1865), ki govori o lastnostih možatega značaja. Spis Govoreči bankovec (1872) združuje nazorno pripoved, veder humor in socialno etični pouk; s prizori iz tedanjega podežel-
49
skega življenja hoče avtor pokazati, kako pri ljudeh denar velja več kot znanje in poštenje; značilno je, da v tej pesnikovi prozi pogosto srečujemo rimane besede. Članek iz sredine sedemdesetih let Za novo leto nastopa zoper kulturno politični boj pri Slovencih in se zavzema za medsebojno slogo. Najbolj poglobljen spis je Človeka nikar (1885), polemika zoper Mahničeve dodatke k Dvanajstin\ večerom, v katerih je profesor teologije pesnika označil za pesimista in panteista; Gregorčič nasprotniku očita samovoljno in krivično razlago pesmi, ga zavrača z naravnimi in bogoslovnimi dokazi ter pribije, da mu »manjka organ« za presojo lirske poezije. Zanimiv je tudi članek o Franu Erjavcu (1888); v njem pesnik opisuje prijateljevo življenje, navaja seznam leposlovnih in znanstvenih del, govori o njegovih strokovnih potovanjih in označuje prvine njegove osebnosti. Nekajkrat je pesnik pisal o Cirilu in Metodu ter se zavzemal za slovansko bogoslužje.
Branja vredna so precej številna Gregorčičeva pisma, čeprav se tista, ki jih je pošiljal mentorju Stritarju in Dragojili Milekovi, žal, niso ohranila. Od ohranjenih so človeško najbolj neposredna in povedna pisma najboljšim prijateljem: Erjavcu namenjena so redka, ker sta se spričo bhžine Rihenberka ozir. Gradišča in Gorice mogla osebno srečevati; številnejša so pisma notarju Gruntarju in župniku Vrhovniku, iz njih si moremo ustvariti jasno podobo o Gregorčičevem službovanju, gmotnih in zdravstvenih težavah, literarnem ustvarjanju in življenjskih nazorih ter o tedanjih pohtičnih razmerah.'
Gregorčičev pokrajinski svet je predvsem njegov planinski raj okrog Vrsna z zgornjim tokom Soče, a tudi vinorodni kraji spodnje Vipavske doline, deloma Jadransko morje pod skalnatim Devinom. Pomembni miselni komponenti njegove lirike sta iskrena ljubezen do male in ogrožene domovine ter dejavna ljubezen do malega in trpečega sočloveka. V njegovi naravi se je ženska občutljivost družila z moško voljo v premagovanju težav, vendar je bila prva izrazitejša. Močan vir njegove lirike in pesimističnega občutja je bilo nasprotje med duhovniškim celibatom in klicem življenja. Za duhovniški stan se je bil odločil na ljubo staršem, ki tudi niso imeli denarja za študij na univerzi. Sicer ni imel večjih nazorskih težav, dvomov ali nihanj, krščanskemu religioznemu nazoru je ostal v nasprotju z Aškercem zvest vse življenje. Ni pa se strinjal s cerkvenimi vrhovi, ko so poudarjali primat vere in univerzalizem cerkve, podcenjevaU pa narodno idejo in jo označevali za pogansko (Missia, Mahnič). Zato se je v narodnopolitičnem pogledu prišteval k naprednjakom, liberalcem, v osemdesetih letih celo k njih radikalni frakciji (Hribar, Vrhovnik), sicer pa je nastopal zoper strankarsko razcepljenost in razprtost ter se zavzemal za slogo v prid narodni skupnosti. V literamoestetskem pogledu je izšel iz Stritarjevega klasicizma in je nazadnje, kakor vidimo iz njegovih pisem, dosledno nasprotoval »novostrujar-jem«, modemi, podzavestno in nehote pa ji je z nekaterimi inovacijami, s svobodnim verzom in muzikalnostjo, sam utiral pot. V razvojni črti naše lirske poezije, ki poteka od Prešerna prek Levstika, Jenka, Stritarja in Gregorčiča do modeme, zavzema Gregorčič s svojo prvo knjigo Poezi; pomembno in specifično mesto, dasi seveda ne dosega modernih in posebno ne Prešerna, je pa od vmesnih pesnikov poleg Jenka edini pristni pesnik.
II
Odmevi njegovega ustvarjanja so bili raznovrstni: kažejo se v številnih prevodih in uglasbitvah, manj v ilustracijah njegovih pesmi, v vplivu na nekatere sorodno usöierjene sodobnike, medtem ko ga je mladi rod modemih sprva odklanjal, kasneje pa priznal njegov pomen, in končno v vplivu na narodno zavest in odpornost množic, posebno na Primorskem.
' Simon Gregorčič: Zbrano delo I-IV. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. 1947-1951, DZS.
50
Gregorčiča so precej prevajali, zastopan je v raznih antologijah slovenske in jugoslov. poezije, tu se bomo omejili predvsem na izbore, posvečene samo njemu. Drugo izdajo Poezij I je kmalu po izidu v celoti v češčino prelil Vojteh Pakosta, sam duhovnik in pesnik, ki se je z Gregorčičem seznanil ob njegovem potovanju po Češki. Čeprav Stfibrny v svoji monografiji trdi, da je Pakosta prelagal presvobodno in da so mu ušle muzikalne flnese izvirnika, so njegovi prevodi najbolj obsežni in na splošno učinkujejo ugodno.^ - V vsa tematična področja Gregorčičeve poezije sega in zajema njih značilne primere pesnikov rojak Pregelj v dobrih nemških prevodih knjižice Adria-Klänge (1907); med prevedenimi je pesem Soči, ki je pritegovala tudi druge. - V staro grščino in latinščino jo je najprej prelil prof. Baar. Ko so se 1915 s prestopom Italije na stran antante ob tej reki vneM boji, sta aktualno pesem v nemščino prevedla Andrejka in Funtek, drugi precej boljše, zatem pa v hrvaščino Nazor. - Kmalu po prvi vojni je pripravil skromen izbor in prevod iz Gregorčiča v italijanščino Kušar (Poeti jugoslavi del rinascimento). Po drugi vojni so kazali zanimanje za pesnika zlasti drugi jugoslovanski narodi. Za beograjsko Antologijo slovenačke poezije (1961) je Maksimovičeva prelila kar 12 najbolj značibiih pesmi. Za potrebe makedonskih šol je pripravila pod naslovom Na Soča [1963) knjižico pesmi Mirkulovska. Srbi so dobili samostojen in obsežen izbor v uspelem Zivančevičevem prevodu 1984, medtem ko je Hrvatom dal prof. Barac Gregorčiča kar v izvirniku s slovarčkom že 1924.
Čustvenost in zanos Gregorčičevih pesmi, pa tudi njih melodiozna obhka - pesnik je bil sam dober pevec-baritonist - so privabljah tudi naše skladatelje, skoraj vse po vrsti. Najbolj pogosto so segali po naslednjih besedilih: Izgubljeni cvet. Naša zvezda. Njega ni. Pogled v nedolžno oko. Nazaj v planinski raj. Veseli pastir itn. Največ so Gregorčiča komponirali Aljaž, Sattner in Vodopivec, nekoHko manj Gojmir Krek, Kobaridec Volarič, Foer-ster in Premrl - med njimi torej najdemo pesnikove stanovske tovariše in primorske rojake. Njihove skladbe srečujemo v raznih sestavah, največ kot mešane ali moške zbore, kot samospeve ob spremljavi klavirja, Sattner pa je Jeltejevo prisego, Oljki, Soči in V pepelnični noči obdelal kot kantate za sole, zbor in orkester; na besedilo pesmi V pepelnični noči je nedavno Gabrijelčič skomponiral Vizi;'o, skladbo za bariton, recitatorja, orgle in godala. Nekaj od uglasbenih pesmi, zlasti Izgubljeni cvet, Njega ni in Veseli pastir, se je tako priljubilo, da so ponarodele: ljudje jih pojö, ne da bi vedeU za komponista.'
Gregorčičeve pesmi so tudi pobudile k upodobitvam nekatere naše slikarje. Predvsem moramo omeniti Antona Koželja, ki je v nazorni, preprosti in dostopni risbi ilustriral šte-vihie lirske in epske pesmi v Medvedovi mohorjanski izdaji (1908) tako, da je poudaril njih čustvenost, domačnost in poučnost, posebej domiselno je ilustriral pesnitev Oljki, lepa pa je tudi zunanja secesijsko dekorativna oprema knjige. Isti slikar je večinoma z barvnimi podobami ilustriral Gregorčičevo Soči in njegove vojaške pesmi za Andrej kovo antologijo Slovenische Kriegs- und Soldaten-Lieder (1916); z avstrijsko patriotičnim značajem antologije se ujema podoba k pesnitvi Soči, saj na njej najdemo drugega ob drugem portreta pesnika in - generala Borojevića! Pesnitev Oljki so izdali kot samostojno publikacijo za stoletnico pesnikovega rojstva (Zimska pomoč 1944) s plastičnimi, nekoliko sti-liziranimi, a tudi skrotovičenimi podobami Tržačana BiroUe.
Gregorčič je vplival snovno, idejno in obhkovno na nekatere besedne ustvarjalce, tako na zgodaj umrlega člana prijateljske družine iz Kobarida Pagliaruzzija-Krilana (1859-1885). Vpliv se dosti vidno razodeva v Krilanovi navezanosti na domači planinski kraj, ki mu je bil vir neskaljene sreče, v njegovem sočutju s trpečim sočlovekom, v zavesti, da se je treba v življenju boriti, v ljubezenskem motivu utrganega cveta in v tematiki ba-ladno junaške Hajdukove oporoke, a tudi v nekaterih značilnostih sloga in verza. Sicer pa
^ Basnš. Sepsal Š. Gregorčič. S pfivolenim bäsnikovym die vydäni druheho preložil Vojtčch Pakosta. V Praze 1887.
Tiskem a nakladem Cyrillo-Methodejske knihtiskämy. 160 str.
' Podatki v katalogih in partiturah Qasbenega oddelka Nar. in univ. knjižnice v Lj.
51
kaže Krilan v dveh knjigah svojih Poezij (1887,1895) večjo nadarjenost za epiko, za pesmi iz domačega življenja o ljubezni in smrti ter za zgodbe iz bojev južnoslovanske raje zoper Turke.
V manjši meri je vpliv našega pesnika čutiti v Poezijah (1897) njegovega dobrega znanca iz sosednje Beneške Slovenije Trinka-Zamejskega (1863-1954). Domotožje po rodni gorski vasi, z vesoljem ubrano religiozno razpoloženje, sočutje z bhžnjim v njegovem trpljenju, nekoliko tudi vzneseni govorniški slog, zlasti pa raba svobodnega verza bi bile stične točke. Sicer pa Zamejskega kozmični pesimizem v lirskem ciklu Razpršeno hstje ter njegova videnja nekdaj cvetočega rimskega in kasneje po Hunih razrušenega Ogleja pa vizije sprtosti, ginevanja in ponovne krepitve Slovencev in Slovanov kažejo na samosvojo, dasi ne preveliko pesniško osebnost.
V zbirki nadarjenega in prekmalu umrlega Gestrina (1865-1893) Izza mladih let (1893) naletimo na snovne in slogovne odmeve Gregorčiča bolj v posameznih stihih kot v celotnih pesmih: In svojo ljubezen, nadeje, želje / položil sem v krilo zemlje (10), O cveti, cveti v daljni gorski vasi, / ti črnolasi, krasni angel moj! (21), Mir kraljuje v ozki celi, /pred menihom pa beži (84). Bolj zaznaven je Gregorčičev vpliv v Gestrinovem verzu in ritmu, v posluhu za onomatopoijo, v rabi notranjih rim in ponavljalnih figur. Tematično pa so v nasprotju z Gregorčičem za njegove ljubezenske in razpoloženjske pesmi - v pripovednih, največ rodoljubnih, je estetsko slabši - značilni prej mestno kot podeželsko okolje in življenje, sreča in uživanje v ljubezni, še bolj pa spomini nanjo in razočaranje v njej ter žalost in umiranje v samoti in tujini.
Kar zadeva Funtka (1862-1932), se oglašajo v prvih, himničnih, a tudi v nekaterih kasnejših enotah iz Izbranih pesmi (1895) Gregorčičev govorniški slog, izrazje in primere, v Pesmi o pesmi naletimo na gregorčičevsko ljubki prizor deteta z materjo, v pesmi Na božji poti pa na sorodno povehčevanje lepot slovenske zemlje. Goriškemu pesniku posvečen slavospev ob njegovi 50-letnici je malo posrečena lepljenka citatov iz njega, pesem Ob suši pa idejno »pozitivna« različica pesmi Ob nevihti. Sicer je lirika formalista Funtka oblikovno uglajena, toda vsebinsko bolj razumarska kot čustvena, nekatere njegove pesmi nas prevzamejo, večina pa nas pušča hladne in prazne.
Tudi mladi Aškerc se je v svoji prvi, lirski fazi ustvarjanja učil pri Gregorčiču, tisti Aškerc, ki je zatem kot človek in ustvarjalec postal njegov pravi antipod. Goriškega pesnika sta štela med svoje prve vzornike na realki ozir. gimnaziji celo Cankar in Župančič; pozneje pa je avtor zbirke Čez plan naperil zoper njegovo melanholijo svojo programsko Vseh živih dan,* medtem ko ga je avtor Pisem Jeremijevih (1909) v politični zagnanosti tistih let označil kar za privesek liberalne stranke in kulture. Toda že v predavanju o slovenski literaturi pri Sv. Trojici v Slov. goricah (1911) je drugače vrednotil našega pesnika: kot Stritarjev učenec mu je bil večji od učitelja, ker je čistemu jeziku in lahkotni obhki dodal tudi resnično in globoko čustvo, tako da je naš narod sprejel njegovo prvo knjigo Poezij za svojo. Župančič pa je v govoru ob odkritju spomenika v Ljubljani (1937) označil Prešerna in Gregorčiča za dvoje različnih ustvarjalnih tipov ter dejal, da je goriški poet postal našemu narodu čustvovalec, glasbenik, učitelj in vodnik. Tako sta preživela predstavnika modeme v svojih zrelih letih izrazila spoštovanje do Gregorčiča in njegove umetnosti.
Gregorčič je postal duševna last vsega našega naroda v veliki meri po zaslugi posmrtne izdaje Poezij, ki je izšla 1908. leta v Medvedovem uredništvu in s Koželjevimi ilustracijami pri Mohorjevi družbi v množični nakladi 80.000 izvodov. Ljudstvu se je priljubil s,
' To pesem, ki je nastala 1. novembra 1899 in bila prvič objavljena v LZ 1900, moremo imeti za zavestno avtorjevo idejno nasprotovanje Gregorčičevi Pozabljenim, ki slika pokopališče o vseh svetih in v kateri se petkrat ponovi refren Vseh mrtvih dani
52
čustveno neposrednostjo in osebno tragiko, s človečanskimi vzori in ljubeznijo do domovine ter s preprostim in zvočnim izrazom tako zelo, da ga je imenovalo goriškega slavca. Posebno vlogo je odigrala njegova pesem med primorskimi rojaki, saj je med njimi krepila narodno zavest, pogum in vztrajnost v času Avstro-Ogrske, med prvo svetovno vojno, v \ obdobju italijanskega fašizma in med narodnoosvobodilnim bojem. Med partizanskimi j brigadami, ki so delovale na primorskih tleh, je ena, sedemnajsta, nosila Gregorčičevo ; ime, za stoletnico njegovega rojstva (1944) pa je izšlo njemu v počastitev več publikacij.
Odsek za prosveto pri predsedstvu SNOS je izdal v tisku njegove Izbrane pesmi: obsegajo značilne primere domovinske, ljubezenske in premišljujoče poezije ter Hajdukovo oporoko, njih smiseln izbor in ureditev kaže na poznavalca. Skromnejšo izdajo iste publikacije na ciklostilu je za svoje področje pripravil pokrajinski odbor OF za Slovensko primorje. Predsedstvo SNOS je oskrbelo za ta jubilej tudi tanjšo tiskano brošuro Simon Gregorčič z Jakčevima grahkama pesnikovega portreta in pokopališča pri Sv. Lovrencu; knjižica govori o pesnikovem življenju in ustvarjanju, osebnoizpovednem in domovinskem, ter se končuje aktualistično poantirano. Tudi ta publikacija je izšla v skromnejši ciklostilni različici za primorske Slovence; besedilo je v glavnem enako kot v osrednji izdaji, nima pa polemičnega sklepa; uvod je tu boljši, sočnejši kot tam, napisal ga je Bevk, med drugim v njem beremo: »In da se danes primorsko ljudstvo lahko ponaša s tako krepko narodno zavestjo, je v obilni meri pesnikova zasluga... Primorsko ljudstvo je v dveh desetletjih narodnega zatiranja in muk črpalo iz njega tolažbo in bodrilo ... Smelo lahko trdimo, da je G. pesnik našega osvobodilnega gibanja... Gregorčičeva pesem je bila doma prav tako v brigadah kot na terenu ... Našemu narodnemu heroju Vojku so jo morali brati na njegovi smrtni postelji...« Predsedstvo SNOS je za pesnikovo stoletnico izdalo tudi na ciklostilu razmnoženo Gregorčičevo pesmarico, vsebovala je sedem moških in mešanih zborov na njegova besedila in jo je uredil Makso Pirnik. Četrto publikacijo, ciklostilno brošuro z naslovom Devet Gregorčičevih, je pripravila Tehnika štaba baze v Bariju; izbor zajema pretežno domovinske pesmi, uvodno besedo je napisal slavist Tine Logar.'
III
O Gregorčiču, bodisi njegovem življenju ali ustvarjanju, je bilo doslej napisanih mnogo člankov, esejev in razprav, objave so se pogosto vezale na razne jubileje. Tu bomo pregledali le pomembnejše in obširnejše, in sicer po njih časovnem nastanku in zaporedju. Pri vsakem prispevku nas bo zanimalo, s čim se je avtor ukvarjal in do kakšnih spoznanj je prišel.
Že leto dni po pesnikovi smrti je Burgar izdal manjšo knjigo o njem:' ob uporabi njegovih pisem prijateljem, zlasti Gruntarju, spremlja Gregorčiča skozi življenje, pri tem pa se ustavlja tudi pri njegovem značaju in nazorih. Tisto leto je o pesniku objavil esej tudi Ter-seglav': v njem razglablja o njegovi domovinski in razmišljujoči in prevodni liriki, med drugim o Človeka nikar! in Jobu, ter jo razlaga v primerjavi z nekdanjo katoUško kritiko človeško odprto in razumevajoče. V reviji objavljeni Holzovi spomini na Gregorčiča iz tistih let* so precej dolgovezni in ocvetličeni, vendar nam dovolj nazorno prikazujejo pesnikovo grenko životarjenje na Gradišču.
' Primerke vseh navedenih publikacij razen predzadnje, pesmarice, hrani Arhiv Inžtituta za zgodovino delavskega gibanja v Lj. pod signaturami 201 do 205. Primerek pesmarice je najti v Rokopisnem oddelku NUK. 'Anton Burgar: Simon Gregorčič. Življenjepis. Lj. 1907. Založil Ign. Gruntar. Str 102. ' Fran Terseglav: Simon Gregorčič. Čas 1907, 6-18.
' Olčev Igo: V posetih pri Gregorčiču, Slovan 1906/07, passim; Prostoslav Kretanov: Nazaj v planinski raji, Po spoznanju dvomov in zmot, V predsmrtnih slutnjah, Sn 1908, passim.
53
Izidor Cankar je 1916 iz Gregorčičevih pisem Gruntarju' posnel, da je pesnik kot umetnik začel usihati pred Mahničevo kritiko; obenem je odklonil dotedanje katohško enačenje estetike z ideologijo in pedagogiko; zapisal je tudi, da je liberalna politika pesnika izkoriščala zase. V govoru, objavljenem v naslednjem letu,'" je Glonar v Gregorčičevem ustvarjanju pripisal poseben pomen njegovemu kmečkemu poreklu in naslonitvi na ljudsko pesem, njegov neuspeh v boju z nasprotniki pa razložil z njegovo držo pasivnega upora in z duhovno nesposobnostjo liberalcev.
O nekdanjih tesnih kulturnih stikih med Čehi in Slovenci priča dejstvo, da je tudi prvo monografijo o našem pesniku napisal Čeh, prof. Dominik Stfibmy. Kot avstr. častnik se je udeležil bojev na soški fronti in se naučil slovenščine, ko je služboval v Pulju (1916), pa je napisal, ne da bi imel pri roki vse potrebne vire, študijo o Gregorčiču." V njej natančno razčlenjuje pesnikov nazorski in čustveni svet in prvi sistematično obravnava tudi njegov slog in verz ter mu določi mesto v razvoju našega pesništva. V nasprotju z našimi kritiki, ki so upoštevali predvsem Poezije I, opozarja tudi na Poezije III, kjer pesnik ni več narodov glasnik, temveč ostaja sam s predsmrtno grozo in slutnjo transcendence ter tako nehote nakazuje prehod k moderni.
Če je Ivan Grafenauer v svoji Kratki zgodovini 1919 posvetil enako pozornost Gregorčičevemu življenju kakor ustvarjanju in je kot glavni vir pesmim navedel neko splošno življenjsko melanholijo, se v prispevku za Biografski leksikon 1926 obširneje in globlje ukvarja z ustvarjanjem, spregovori tudi o zaradi stanu zatajevani ljubezni, pesnikov pesimizem mu razodeva primesi zdravja, katohška kritika je izhajala iz zgrešenih izhodišč, pesnikova obramba pa bila nedorečena.'^
V uvodu k Izbranim pesmim 1934" Pregelj z vživetjem v rojaka opiše Gregorčičevo življenje in delo, označi snov in izraz njegovih pesmi ter poudari njegovo težnjo po prispo-dabljanju, izjemno muzikalnost in pogostno retoričnost. - Prof. Slodnjak v svoji prvi, nekoliko esejistično napisani slovstveni zgodovini iz istega leta'" osrednje mesto v Gregorčičevem ustvarjanju odmerja pesmi Človeka nikar!, »tu je meja genialnosti, ki ji je bil Gregorčič določen«; živo predstavi pesnikove kritike, posebno Mahniča, čigar estetika je bila ozka, gluha in neestetska; obžaluje, da se G. nikdar ni upal ne v pesmih ne v obrambi do kraja izpovedati ter da so v njegovo poezijo, zlasti poznejšo, vdirale drugotne, nepesniške snovi. - Proti koncu tridesetih let je primorski rojak zdravnik Brecelj posegel v pesnikovo življenje: v Mladiki 1937 je prikazal pesnika v družbi goriških izobražencev ter opisal njegovo bolezen in smrt, v Dejanju pa isto leto ogorčeno odklonil Tumovo izjavo v njegovih spominih, slonečo na nepreverjeni govorici, o Gregorčičevem slaboumnem nezakonskem otroku na Gradišču; Breclju je čez čas v maratonsko dolgi polemiki v Sodobnosti odgovarjal Dušan Kermauner, ki je predvsem branil Tumovo osebnost in poštenje.''
' Izidor Cankar: Gregorčičeva pisma Gruntarju. Dom in svet 1916, passim. - Cankar je že v oceni Poezij IV v DS 1908, 330 zapisal, da je bila »kal smrti v Gregorčiču samem,« kajti »kakor hitro se umetnik več ne razvija, je dokončal svojo pot.«
'"Joža Glonar: Govor ob desetletnici Gregorčičeve smrti. Lj. zvon 1917, 68-78.
" S. Gregorčič. Napsal D. Stfibrny. Objavljeno najprej v Časopisu musea kralovstvi českeho 1917, 48-, 1918, 51-; zatem kot ponatis v knjigi na 85 straneh, ki je izšla v samozaložbi v Pragi 1918. V prevodu in z epilogom Joža Glo-narja je delo izšlo pri Tisk. zadrugi v Lj. 1922 (Pota in cilji 10).
" Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina sloven, slovstva II. Od marčne revolucije do naših dni. V Lj. 1919, zaL Jugo-slov. knjigarna. Str. 223-230. Isti o Gregorčiču v Slov. biogr. leksikonu, 2. zv., Lj. 1926, str. 251-257.
" Simon Gregorčič: Izbrane pesmi. Priredil dr. Ivan Pregelj. Celje 1934, Mohor, družba (Cvetje iz domačih in tujih logov 1).
" Anton Slodnjak: Pregled slovenskega slovstva. Lj. 1934, Akademska založba, Str. 253-271. '5 Bogdan Kazak: Goriški slavček. Ml 1937, 13-18. - Henrik Tuma: Iz mojega življenja, Lj. 1937, Naša založba. Str. 261-262 - Anton Brecelj: Pesnik Simon Gregorčič v dr. Tumovi luči. Dej 1939, 242-249. - Dušan Kermauner: Legende o Simonu Gregorčiču in legenda o Henriku Turni, Sdb ' 939, passim.
54
Za stoletnico pesnikovega rojstva je Dom in svet 1944 prinesel nekaj njegovih še neznanih prigodnic, prevodov in dopisov ter dve razpravi. Slavist Bačer je dokumentirano natančno obdelal Gregorčičevo mladost, obenem z življenjem pa odkriva poteze njegove narave, širjenje duševnega obzorja in začetke pesniškega ustvarjanja.'* Publicist Bele, ki je že 1920 predlagal Goričanom izdajo Gregorčičevega zbornika, je prispeval edino primerjalno razpravo o pesniku, vendar na manj pomembnih in poznejših pesmih prikaže bolj naključne paralele v tematiki in verzu kakor pa resničen Bodenstedtov vphv; razprava je zanimiva, ker dokazuje, kako je avtor, dasi duhovnik, gledal na Gregorčičevo ljubezensko hriko človeško odprto."
Kmalu po osvoboditvi je Mirko Rupel v obširni študiji k Izbranim pesmim^' skrbno in nazorno obdelal pesnika po njegovih življenjskih in ustvarjalnih obdobjih, upoštevaje tudi dotlej malo znane in prikrivane pesmi, pri tem pa v duhu in praksi tistih let tu pa tam zašel v pretirano sociologiziranje. Cez deset let je Kragelj-Bibičeva v Jeziku in slovstvu priobčila razpravo o Gregorčičevem rodu," v njej nadrobno po matičnih knjigah navaja pesnikove prednike, zlasti po očetovi strani, in hkrati skuša pozitivistično izluščiti njih socialne razmere in biološke lastnosti.
France Koblar, ki je najprej uredil in komentiral znanstveno kritično izdajo Zbranega dela v štirih knjigah, je zatem napisal doslej najbolj izčrpno monografijo o pesniku, ki so ji razni cenzorji, strokovnjaki in politikanti, dolgo časa zadrževali in zavirah izid.2° V prvem delu knjige slika takratne politične razmere na Primorskem ter Gregorčičevo življenje in osebnost. Zadaj beremo namesto običajnih kratkih opomb k besedilu obširnejša dopolnila in gradivo. V drugem delu monografije pa avtor kronološko razčleni pesnikovo ustvarjanje, snovno idejne sestavine in oblikovno izrazne značilnosti, ter odmeve v kritiki. Po Koblarju sta se v pesnikovi osebnosti prepletala čustvenost in razum z voljo pa izpove-dovalec osebne disharmonije ter človečanski in narodni vzgojitelj; njegova umetnost vsebuje prvine klasike, romantike in realizma, saj teži po dognani obliki ter opeva ideale in stvarnost.
Poleg Koblarja se je po osvoboditvi v svojih številnih slovstvenih zgodovinah^' z Gregorčičem največ ukvarjal Slodnjak, ki pesnika deloma postavlja v fazo sentimentalnega in narodno osrčujočega, zlasti pa obravnava v okviru zrelega ali klasičnega reahzma. Posebno pri Matičini Zgodovini v obširne analize pesmi vključuje tudi verz, ritem in kompozicijo, obenem pa vselej natanko spremlja odmeve v kritiki, posebno Mahničeve. V času po osvoboditvi v zvezi z Gregorčičem zastopa naslednje teze: duhovniški pokUc in cehbat sta ga pri pesniški izpovedi očitno ovirala, hkrati pa njegovi liriki dajala tisto značilno trpko osebno noto, ki je sicer ne bi imela; eden od pomembnih oblikovnih in slogovnih pobudnikov njegove poezije je bila slovenska ljudska pesem, njene melodičnosti pa domače narečje; ciklus 11 vojaških pesmi v I. knjigi je v bistvu osebna izpoved o ločenosti od Mi-lekove; s III. knjigo je hotel vsebinsko in v verzu tekmovati z mlado generacijo modernih; zaradi očitkov kritike se je od osebne izpovedi vedno bolj umikal v prigodništvo.
" Karel Bačer Gregorčičeva mladost. DS 1944/1, 93-102.
" Venceslav Bele: Simon Gregorčič in Mirza Schaffy. DS 1944/11, 5-18.
" Izbrane pesmi Simona Gregorčiča. Uredil, uvod in opombe napisal Mirko Rupel. Lj. 1946, Slov. knjiž. zavod. Str. 5-86.
"Jožica Kragelj-Bibič: Rod Simona Gregorčiča. JiS 1958/59, 102-107.
" France Koblar: Simon Gregorčič. Njegov čas, življenje in delo. Lj. 1962. Izdala in založila Slovenska matica. 434 strani.,
" Geschichte der slowenischen Literatur. Berlin 1958, Walter de Gruyter & Co (v Vasmerjevi zbirki Grundriss der slawischen Philologie und Kulturgeschichte). - Zgodovina slovenskega slovstva Il-lV. Lj. 1959-1963, Slov. matica. • - Slovensko slovstvo, Lj. 1968, Mladin, knjiga. - Obrazi in dela sloveiL slovstva. Lj. 1975, MK.
55^
Iz tako imenovane srednje generacije literarnih zgodovinarjev se je z Gregorčičem vid- ; neje ukvarjal Pogačnik, in sicer v IV. knjigi slovstv. zgodovine dveh avtorjev in v uvodni i študiji k srbskemu prevodu." Pesnika uvršča v idealistično smer našega realizma, raz- j pravlja o tematičnih vrstah poezije v tem obdobju, nadalje o Stritarjevi filozofiji in estetiki in nazadnje o samem goriškem pesniku. Le-ta je prikazoval v osebni izpovedi in domovinski pesmi protislovni bivanjski položaj. Iz njega je iskal za domovino rešitve v prihodnosti, zase pa ravnovesja v spominih na preteklost. S takšnim razodevanjem sebe je prihajal v spor s slovensko kritiko. Spričo nje in razmer Poezije II kažejo težnjo k objektiv- | nosti in aktualnosti. i
Dosedanji prispevki publicistike in literarne vede o Gregorčiču so kar številni. Njegovo : življenje, ki ni bilo brez posledic za ustvarjanje, je najbrž do kraja raziskano. Mahničevo : ideološko in pedagoško kritiko je dokončno zavrnil Izidor Cankar. O vsebinskih in iz- -raznih značilnostih Gregorčičeve pesmi sta veliko povedala zlasti Stnbrny in Koblar. : Verjetno pa bi se dalo o njej še kaj zanimivega napisati, a zdi se, da je naš čas bolj naklonjen obravnavi novejših kakor tradicionalnih literarnih smeri in osebnosti.
Summary
GREGORČiCS CREATIVITY, ITS ECHOES AND CRITICISM |
The author analysis the work of Simon Gregorčič, the poet-priest who belongs to the era of realism i but has romantic traits. His lyrical poetry concerns his love for an endangered country and his sym- : pathy for the suffering of his fellow creatures. It treats of the sadness of life which originates in the ; dilemma between vocational ties and the call of life. Stylistically, his poems belong to the transition ; from Classicism to Modernism. His first collection of poetry was very good, but in the next the poet's creative power had diminished. His versification of the Book of Job is also important. In the second chapter of the treatise, the author discusses translations of Gregorčič which had been made into other ; languages, the echoes of his poetry in music and the visual arts, his influence on the work of some ! contemporary poets, the relationship with the »Moderna« and his impact on the general feeling of; nationalism. In the third part, the author examines the contributions of science and critical writings \ to knowledge of Gregorčič and calls attention to the more interesting findings and suggestions.
" Jože Pogačnik: Zgodovina sloven, slovstva IV. Realizem. Maribor 1970, zal. Obzorja. Str. 189-196. - S. Gregorčič: Poezija. Novi Sad 1984, Matica srpska. (Slovenačka književnost) Str. 7-42
56