. •• . _ • a~~

■i  >’

Dr. Ivan Križanič,

stolni dekan lavantinskega
kapitola itd.

Stolni dekan

dr. Ivan Križanič.

-<$>—.

..Njih trupla so v miru
pokopana, njih ime pa
Sivi od roda do roda
Sirah 44, 14.

<2_ G)

-Spisal F. K. —

® “e)

V Mariboru, 1903.

Založilo kat. tiskovno društvo.

Tiskala tiskarna sv. Cirila.


J MM '/#/

%

1. Otroška leta v domači hiši.

M a skrajnem robu južnega Štajerskega ob
Ji ogerski meji se razprostira rodovitno in
* lepo Mursko polje. Srebrna Mura loči nižje
Radgone štajerske in prekmurske Slovence.
Proti zahodu in jugu pa obkrožujejo Mursko
polje prijazni griči radgonskih in ljutomerskih
goric, raz katere te ljubko pozdravljajo bele
cerkvice: Kapela, Sv. Duh, Mala Nedelja,
Jeruzalem Ako se povzpneš na kak holmec,
leži kakor pisan vrt pred teboj Mursko polje;
lepo obdelane njive, zelene šume, bele vasi s
snažnimi hišami se ti vrste pred očmi.

Ob veliki cesti od Radgone proti Ljuto¬
meru, nekako v sredi polja med Muro in
vinskimi goricami, se vzdiguje nova, 1. 1892
pozidana cerkev Sv. Križa. Kakih pet minut
nižje od cerkve stojita na desno dve vrsti
hiš; to je vas Boreči.  V tej vasi, hiš. št. 22,
se je rodil zvečer dne 12. avgusta 1843

1 *

4

Ivan Križanič, zakonski sin Janeza Križanič
in njegove žene Marije, rojene Kegel. Pri
krsta so otroku dali ime sv. Janeza Glavoseka.

Rodovina Križaničev seje priselila semkaj
začetkom 19. stoletja iz Ključarovec, župnije
velikonedeljske, kjer so bili podložniki nem¬
škega reda križnikov in od tod tudi ime
Križanič ali Križanj č, kakor so se prvotno
imenovali. V Borečih so si kupili srednje
veliko posestvo, s pridnimi rokami in s skrb¬
nim gospodarstvom pa so si ga sčasoma po¬
večali, tako da je Križaničeva hiša bila ena
najmočnejših v vasi.

Oče Janez je bil tih, krotek, resen mož,
pa delaven in skrben gospodar. Mati je pa
bila razumna žena in podjetna gospodinja.
Govorila je dobro slovensko in nemško. Slo¬
vela je daleč okoli zaradi krasnega petja.
Svoje otroke je kakor prava mati ljubila z
vsem srcem, pa jih tudi že zgodaj z milobo
in resnobo navajala k vsemu dobremu in
odvračala od hudega. Še v poznih letih se je
rajni gospod rad spominjal modrih naukov
svoje dobre matere.

Res je veliko na tem, kake vtiske dobi
otrok v svoji nežni mladosti, ko je podoben
nežnemu cvetju, ki se še le začne razvijati iz
popja. Vesela miloba pa resna beseda o pravem
času, to je blagodejna rosa za otroško dušo.
Jezljiva mati pa godrnjav oče, kateremu je
vsaka druga beseda kletev, vzredita tudi takšne
otroke, ki so potem celo življenje sebi in
drugim v nadlogo. Enako pa kopajo lahko-

5

mišljeni stariši, ki otrokom vse dovolijo, vse
spregledajo, sami časni in večni grob svojim
otrokom.

Oče in mati Križaničeva sta rada videla,
če so otroci bili veselega srca; zlasti jih je
mati znala razveseljevati s petjem in mičnimi
pripovestmi. Gledala je pa tudi natančno na
red in snago; rada je imela pri hiši lepe
cvetlice, kar je vselej znamenje lepega vkusa,
reda in snage. Kamor se mlado drevo nagne,
tako raste. Mladi Križanič se je navzel v
domači hiši dobrega daha in priučil reda, in
bil je ljubitelj reda in snage vse svoje žive
dni. Sam je bil veselega srca, pa tudi drugim
je rad privoščil veselje, kjer je le mogel.

Ko je prišlo burno leto 1848, je petletni
,, Van ek" radovedno pa s strahom gledal
vojake, katerih je kar mrgolelo po Murskem
polju. Od bližnje Mure seje slišalo prasketanje
pušek, ker so ogerski vstaši hoteli vdreti črez
Muro. Kmetje na štajerski strani so bili v
skrbeh in nekateri so se že začeli odpravljati
v bolj oddaljeno hribovje. Nekega večera pozno
v jeseni se pa tam pri Muri zablisne, topovi
zagromijo in ogerski čikoši so razbežali kakor
vrabci.

Hitro je potekel čas in kmalu je mali
,, Van ek “ moral zapustiti otroške igre na do¬
mači trati in obesiti šolarsko torbico na ramo.
Mati ga je odpeljala v šolo k Sv. Križu, kjer
je takrat učiteljeval obče spoštovani učitelj
Franc Regolec. Ta mož je bil tudi lahko

6

ponosen na svoj šolski zarod. Kot mlad učitelj
v Ljutomeru je učil brati in pisati pozneje
slavnega učenjaka Franca Miklošiča, pa še
mnogo drugih odličnih mož svetnega in du-
hovskega stanu je štel Regolec med svoje
učence. Starejši ljudje se še ga dandanes v
križevski župniji radi spominjajo, zlasti ga
hvalijo, da je skrbel za lepo petje v cerkvi.
Tudi Križanič nikdar ni pozabil svojega prvega
učitelja, ki je živel pozneje v Mariboru v po¬
koju in učakal jako visoko starost. Čas si
je starček kratil s tem, da je hodil od cerkve
do cerkve, rekoč: „Star sem, ljudje ne razu-
umejo mene, jaz pa ne njih. Samo z Bogom se
še lahko pogovarjam.“ Križanič je kot ka¬
nonik svojega nekdanjega učitelja zelo čislal;
vsako leto ga je na njegov god povabil k
svoji mizi. Ta dan si je starček oblekel svoje
najlepše oblačilo, na prsi pa pripel srebrni
zaslužni križec, ki mu ga je bil cesar podelil.
S solznimi očmi je zatrjeval, da je to njegov
naj lepši dan v celem letu. Hvaležnost, kako
lepa si pač ti, pa žal, redka!

Križaničev Janezek je kazal bistro glavico
in dobro srce. Dasiravno je bil živahne in
vesele narave, se je vendar lepo vedel. Ker
ni imel daleč do cerkve, sta ga gospod katehet
in učitelj odločila, da opravlja angelsko služho
v cerkvi. Koliko veselje in čast za malega
dečka! Pač se je menda njemu kakor njegovim
starišem večkrat vzbudila misel, kaj ko bi iz
njega postal duhovnik in bi enkrat zapel v
svoji domači cerkvi novo sv. mašo!

7

če Bog koga za kaj odloči, mu da tudi
zmožnost in nagnjenje k temu, posebno pa
materino srce hitro ugane, kaj bi utegnilo
postati iz njenega otroka. Toda strah in obup
prevzame njeno srce, ko vidi, koliko ovir je
na poti, kako dolga in nevarna je pot do
prelepega cilja.

Deček je porastel in Križaničevi so se
morali odločiti, kaj je storiti ž njihovim Ivanom.
V domači šoli se ni imel več kaj učiti, doma
bi ga že potrebovali pri delu, pa rokodelstva
bi se tudi že lahko šel učit. Res važno raz¬
potje ! Imeli so pa Križaniče vi neke znance
blizu Radgone. Oče nekega jesenskega dne
zapreže konje, Ivana posadijo na voz, mati
mu v culico zveže obleko in pridene nekaj
mite, pa hajdi ž njim v Radgono! Njihovi
znanci so bili pošteni nemški kmetje zunaj
Radgone, in tu je mali Ivan imel sedaj svoj
novi dom. Pač se mu je milo zdelo zapustiti
očetovski dom in živeti med tujimi ljudmi, ki
njega niso razumeli, on pa ne njih. Pa otroci
se hitro jočejo, pa tudi hitro smejejo. Kmalu
se je tudi mali Križanič vdomačil v novem
domu; v Radgono je hodil v šolo in se pridno
učil, doma pa je pomagal pri delu. Gospodar
in gospodinja sta skrbela zanj kakor za last¬
nega otroka, pa tudi drugi so živahnega otroka
radi imeli. Nekdanji tovariši v radgonski šoli
so mu še v poznih letih pošiljali v Maribor
svoje pozdrave.

A tudi radgonske šole so mlademu junaku

8

kmalu postale pretesne. Kaj zdaj storiti? Doma
je zopet o počitnicah očetu pomagal pri oranju,
a srce ga je vleklo v šole. Tudi mati je to
srčno želela in oče tudi ne bi imel nič proti
temu, toda za kmečke rame je dijak težavno
breme. V kmečki hiši še se vse drugo premore,
samo denarja navadno ni. Brez tega je pa hudo
vzdrževati dijaka. Pri Križaničevih je razven
Ivana bilo še več drugih otrok, katere je tudi
bilo treba braniti, oblačiti in za bodočnost oskr¬
beti. Pa materina ljubezen marsikaj premore.
Sine ji v glavo modra misel, ki je odločila bo¬
dočnost malega Ivana. Sekovski škof Otokar
Marija Attems je pri Sv. Križu delil zakrament
sv. birme. Mati Križanička prime svojega
„Vaneka“ za roko in ga po svetem opravilu
pelje v župnišče pred knezoškofa. Vrže se
pred škofom na kolena, povzdigne roke in
prosi, naj bi njenega sinka sprejel v deško
semenišče v Gradcu. Škofa je ganila materina
zaupna prošnja, njena zgovornost in skrb za
otroka. Prijazno jo ogovori in ji veli vstati,
rekoč: Samo pred Bogom moramo klečati.
Prošnjo ji je uslišal in njenega sinka sprejel
v graško semenišče. To je bilo 1. 1856.

Kdo bi sedaj popisal veselje dobre matere!
V duhu je že gledala bodočnost svojega sina,
hvalila je Boga, da se ji je želja tako lepo
izpolnila, in ga je prosila, da bi „ Vanek"
zmiraj ostal priden.

Hitro so potekli tedni in meseci, trebalo
je bilo odriniti v Gradec. Mati je skrbno pri-

9

pravljala perilo, oče mu je kupil novo suknjo
in čevlje, cela hiša seje pripravljala na odhod
malega „študenta“. Deček je že težko čakal
dne, ko bo šel v latinske šole, a slovo je bilo
vendarle bridko. S solznimi očmi se je poslovil
od domače hiše in sorodnikov, milo seje ozrl
še enkrat na domače polje, travnike in loge,
kjer je preživel toliko nedolžnih, veselih ur.
Iz daljave še enkrat pozdravi zvonik domače
župnijske cerkve in potem — srečno, ljubi
domači kraj !

Pomenljiv je pač res odhod mladega dečka
iz domače hiše v latinske šole. Vrne se sicer
še leto za letom domov, a če mu gre v šolah
vse v redu, ni več zanj tamkaj stalnega obstanka.
Slomšek v neki pesmi lepo opeva pogovor cve¬
tlic in potoka, ki mimo njih Šumija. Cvetlice
prosijo valčke v potoku, naj ostanejo pri njih
in naj ne hitijo proč. Valčki pa odgovorijo: Mi
ne moremo ostati pri vas, naša pot je še dolga,
hiteti moramo v reko in potem daleč doli v
globoko morje. Tam se pa bomo izpremenili
v soparje in se bomo vzdignili visoko proti
nebu. Veter nas bo v oblakih nesel čez gore
in doline, prišli bomo zopet v ta kraj in kot
blaga rosica bomo rosili na vas in vaše sestrice.
— Enako je z dijakom, ki zapusti s težkim
srcem svoj domači kraj, pa če se v šolah ne
spridi in ne postane trd led in toča, deluje
pozneje kakor blag dežek v čast in prid ne
le rojstnemu kraju, marveč celi domovini.

--

10

2. V latinskih šolah.

S voj vstop v graško semenišče je rajni sam
pozneje tako-le popisal : 1  „ Živo še se spo¬
minjam, kako sem bil po božji previdnosti
in po skrbi svoje rajne matere sprejet v dijaško
semenišče. Ko je trebalo vstopiti, se naj prvo
spodobno oglasim gospodu ravnatelju, da me
zapišejo za semeniščana. Zunaj pred vrati me
pa čaka cel roj nekoliko že večjih dijakov,
ki me vzamejo v svojo sredino, da mi razkažejo
novi moj dom. Ženejo me v učilnico ter mi
pokažejo moj prostor za učenje; potem me
sprevodijo zaporedoma v kapelo, v obednico
in v spalnico in mi povsod pokažejo moje
mesto. Nazadnje moram ž njimi stopiti še na
vrt, da pogledam prostore za sprehajanje in
razvedrenje. Na večer sem bil že do dobrega
domač v semenišču/ Škof Attems je večkrat
svoje ljubljence, pridne semeniščane, povabil
na svojo pristavo. Med njimi je bil tudi Kri¬
žanič. Tam so pred škofom peli in se pod
njegovim nadzorstvom igrali. Škof sam je
mlade fante učil, kako se treba lepo vesti pri
mizi, v občevanju i. t. d.

Med semeniščani je bilo tudi več doma¬
činov Slovencev. S svojo živahno naravo pa
dobrosrčnostjo in ljubeznivostjo si je kmalu
pridobil srca vseh tovarišev. Še sedaj se ga
radi spominjajo nekdanji součenci v graški
škofiji. V šoli mu tudi ni šlo hudo. Učil se

1  »Nebeški venec" str. 23.

11

je rad in lahko ter je kmalu premagal težave,
ki jih več ali manj izkusi vsak novinec, ko
vstopi v latinske šole. čas je urno potekal in
hitro se je leto zasukalo. Koliko je bilo ve¬
selje, ko je srečno napravil prvo šolo ter so
kakor zmagovalec z dobrim spričevalom vrnil
domov na počitnice! S kakim spoštovanjem so
ga sedaj gledali njegovi prejšnji tovariši, ko
jim je pripovedoval, kaj je vse videl, slišal in
se naučil tam gori v Gradcu.

Enako se je vrnil v Gradec 1. 1857 in
1858 ter z dobrim uspehom dovršil drugo in
tretjo latinsko šolo. Ko se je pa po končani
tretji šoli vrnil domov, seje v njegovi domačiji
zgodila za Slovence velepomenljiva sprememba.
Dne 1. septembra 1859 je slovesno zvonjenje
po vseh cerkvah naznanilo veselo novico, da
slovenski del Štajerske med Muro in Dravo
prestopi izpod oblasti sekovskih škofov pod
nadpastirsko oblast lavantinskih škofov, ki od
tistega časa stolujejo v Mariboru.

Kakor mnogi duhovniki, tako so tudi
dijaki iz novega dela lavantinske škofije za¬
pustili Gradec ter se preselili v Celje in pa v
Maribor. V Celju je že 1. 1847 knezoškof
Slomšek postavil temelj deškemu semenišču,
a za pravo ga je ustanovil šele 1. 1853 ter
imenoval po nekdanjem celjskem škofu „Maksi-
milianum 11 . V Mariboru še ob prihodu škofovem
ni bilo takega zavoda, ampak so le za silo
napravili neko zavetišče za tiste dijake, ki so
prišli iz graškega semenišča. Med temi je bil
tudi četrtošolec Križanič. Pravo semenišče se

12

je v Mariboru ustanovilo šele 1. 1861 pod
imenom „Viktorinum“ (sv. Viktorin je bil
nekdaj škof v starodavnem Ptuju). L. 1878
so obojno semenišče združili v eno v Mariboru.

Od strte latinske šole naprej je tedaj
Križanič študiral v Mariboru. Tu je bil sedaj
tako rekoč na domačih tleh; stariši so ga
lažje obiskovali in tudi on je o počitnicah
lažje pogledal domov. Njegov prihod je vselej
napravil veselje celi hiši. Če pa kdaj o praz¬
nikih ni prišel domov — in to ni bilo lahko,
ker je bilo treba iti peš kakih dvanajst ur —
tedaj so pa bili doma žalostni. V nekem pismu
mu mati očita, zakaj ni prišel o Božiču domov:
„Tako lepo, kakor smo te povabili, pa ti edini
si tako gizdav, da se ti vnoža domov k tvojim
starišem in k tvojim malim bratekom in sestri¬
cam, ki so na prste šteli, kolikokrat še bomo
vstali, da bo Vanek prišel domov. Skoro čisto
malo ti je mar za nas vse, najmanj pa zame, ki
ti včasi kaj očitam. “ Te besede razodevajo
seveda bolj ljubezen kakor grajo, saj se šib¬
kemu dijaku ni moglo ravno zameriti, če v
hudem zimskem času ni šel na daljno pot.
A materina ljubezen je bila vendar užaljena.
— Otroci, ki so v tujini, v šolah ali v službi,
naj bi pač ne pozabili, da svoje stariše raz¬
veselijo, ako o priložnosti k njim domov po¬
gledajo.

Iz onih let, ko je Križanič študiral v
Mariboru, seje še ohranilo več materinih pisem.
Rajni gospod jih je hranil kot drag spomin
na svojo mater. Iz teh pisem se razvidi, da

13

je mati bila duhovita ženska, čeravno priprosta
kmetica, in da je imela nežno ljubezen in
veliko skrb za svojega sina. V vsakem pismu
ga zagotavlja, da z očetom goreče Boga pro¬
sita, da bi se jima ne spridil, posebno zdaj,
ko se zanj ^približujejo zelo nevarna leta“.

Velika skrb starišev za sina dijaka je
popolnoma opravičena, zakaj dijak je izpostav¬
ljen mnogim nevarnostim. Svet, zlasti v mestih,
je hudoben, poln zvijače in zapeljivosti, mlad
človek pa neizkušen, nepreviden in prevzeten.
Marsikateri stariši pošljejo svojega sina kakor
angelca iz domače hiše v mesto, čez nekaj let
pa mesto da bi obogatil svojo pamet z uče¬
nostjo in srce z lepimi čednostmi, se spridi,
zapravi zlati čas, starišem krade težko pri-
služeni denar, njih neprecenljivo skrb in lju¬
bezen povračuje s črno nehvaležnostjo, mesto
v veselje jim je v sramoto in v nadlogo. Zelo
se torej motijo stariši, ki mislijo, da njih sin
ne potrebuje vodila in nauka, če je nekoliko
porastel in zglodal nekaj hlač na šolskih klopeh.
Pač krvavo ga potrebuje, a še bolj njih mo¬
litve in blagoslova. Pametni stariši že vedo,
da se s šestnajst- ali osemnajstletnim dijakom
nekoliko drugače ravna, kakor z majhnim
šolarjem, a opominov in naukov je tudi on
potreben.

Križaničeva mati je sklepala svoje pismo
navadno z besedami: „ Tvoj a zelo skrbljiva
mati“ — ,, izročam te materi, ki je mati črez
vse matere 11  — namreč Mariji. Njena skrb
nikdar ne spi. Ko v poletnem vročem dnevu

14

•dela na polju in se ozre proti zahodu ter vidi
v sivkasti daljavi mariborsko goro, se spomni
svojega sina: „Bog ve, kaj zdaj Van ek dela,
ali je priden ali ne ; pa saj ga večni Bog vidi
in moje zdihovanje sliši.“ Dne 24. svečana
1861 mu med dragim daje ta-le lep nauk:
^Ljubljeni, ne pozabi na Boga, od katerega
vse dobro pride in kateri vse vidi, kaj se na
najbolj skrivnem kraju godi; moli ga in za
pomoč prosi v vseh skušnjavah tvoje nore
mladosti; ogiblji se vseh slabih tovaršij, kajti
po slabi tovaršiji rada glava boli (ta stavek
je mati zapisala nemški: ,bose Gesellschaften
verderben gute Sitten 1 ). Le za božjo voljo
priden bodi, na veselje nam, sebi pa k naj¬
večjemu hasku. Le če si dober in vrli, si sebi
dober, tvoja bode sreča, tvoj bode ves hasek.“
Ko je bil v šesti šoli, mu je enkrat zopet pisala:
„Rad moli, da te sv. Duh ne zapusti. Zdaj se
Bližajo za te najbolj nevarni časi. Usmili se
svoje uboge duše, katera bo večno v peklu
gorela, ako se spridiš. “

Te besede si je rajni pozneje kot kanonik
zapisal v svoj dnevnik 1  in pristavil: „Zlati
nauki — zlate mame!“ Bile so pa te besede
tudi zadnja materina pridiga. Kmalu potem,
dne 27. aprila 1862 je po kratki bolezni nehalo
biti njeno blago srce. Za šestošolca Križaniča
je bil to hud udarec, ko je izgubil dobro mater.

1  Nekaj zapiskov iz Križaničevega dnevnika je
priobčil „Slovenski Gospodar“ 1. 1902 v št. 4. in 5. pod
naslovom „Iskrice“.

%

15

Oče se je pozneje še drugokrat oženil in
Križanič je tudi svojo novo mater spoštoval,
kakor bi mu bila prava mati. Ženka je včakala
visoko starost in preživela svojega odličnega
pastorka, na katerega je po pravici ponosna.
Njegovo cerkveno zgodovino je znala skoro
vso na pamet.

Pregovor pravi, da nesreča ne pride sama
v hišo. Ko je bil Križanič v sedmi šoli, so
pri sosedovih otroci zakurili in požar je vničll
tudi Križaničev dom. To je bil nov hud udarec
za dijaka Križaniča. Že prej so včasih težko
plačevali za njim, sedaj pa je še prišla nesreča
za nesrečo v hišo. Pa kjer Bog da svoj blago¬
slov, pridne roke vse popravijo in pogumne
rame vse prenesejo. Križanič je pozneje večkrat
rekel, da Bog še posebno takim starišem da
blagoslov, kateri svoje otroke šolajo v božjo
čast. „Nam so mati umrli “, je rekel, „hiša
nam je zgorela, pa vendar so pri vsem tem
postavili nov zidan hram, šolali mene in sestro,
pa še zapustili lepo posestvo / 1  Razven Ivana
so namreč Križaničevi dali v šolo tudi svojo
mlajšo hčerko Terezijo, ki je pozneje postala
šolska sestra in dobila redovno ime Angelina
ter je sedaj že več let prednjica v zavodu
šolskih sester v Celju.

Med veselimi in žalostnimi dogodki je
Križanič prišel do osme, zadnje latinske šole.
Učil se je dobro in lepo vedel; pri svojih
profesorjih kakor tudi pri tovariših je bil pri¬
ljubljen. Sedaj je še trebalo gimnazijskim
študijam postaviti krono na glavo. Dijak latin-

16

škili šol, če hoče še potem iti na višje šole,
mora napraviti tako imenovano »zrelostno iz¬
kušnjo “ ob koncu osme šole in šele potem
more reči, da je res dovršil latinske šole. Ta
izkušnja je zelo važna in večkrat odločilna
za celo življenje, a tudi ni lahka. Še v poznih
letih marsikomu dela v sanjah nadlogo, ko se
mu sanja, da stoji pred izprašev^lno komisijo,
pa se je ravno tisto pozabil učiti, kar ga
vprašajo! Kako si oddahne, ko se prebudi,
češ, hvala Bogu, da ni res! Še veliko bolj si
oddahne dijak, ko se mu izroči preimenitno
spričevalo, da je „zrel“. No, kdor na gimnaziji
osem let ni spal in lenobe pasel, zanj ta iz¬
kušnja ni ravno kaj strašnega. Tudi osmošolec
Križanič jo je 1. 1864 dobro prestal. V vseh
predmetih je bil trden, posebno pa je imel
dobre rede v veronauku, v zgodovini, v ra¬
čunstvu, naravoslovju, modroslovju in v petju.
Srečen in vesel je dal slovo gimnaziji in šel
domov na počitnice. Žal, da ni bilo več matere,
ki mu je za pravo odprla pot v latinske šole.
A gotovo je iz nebes gledala nanj in se rado-
vala, ker njeni nauki in opomini niso bili
zastonj.

E den najimenitnejših trenutkov v človeškem
življenju je pač tisti, ko si človek mora
izvoliti stan. Dijaku je deloma nakazana
pot že takrat, ko ga stariši pošljejo v šole,

3. V bogoslovju.

17

vendar odločilni trenotek nastopi šele po osmi
šoli. Moder dijak, ki svoje pameti ni vklenil
v verige divjih strasti in si je ohranil nedolžno
srce, navadno že prej spozna pot, na katero
mu je kreniti. Saj mu vendar v dolgih dijaških
letih mora večkrat priti na misel, zakaj ii se
uči, kaj li hoče postati. Ako se posvetuje s
svojimi stariši in učeniki, resno prevdarja
samega sebe, za kateri stan bi imel največ
zmožnosti, če čuti neko notranje nagnjenje
do gotovega stanu, in če še prosi Boga raz¬
svetljenja, da mu pokaže, kam gre njegova
pot, tedaj si bo pač lahko izvolil stan in vsaj
večinoma tudi v svojo srečo.

Križanič je po dovršeni osmi šoli bil v tem
hitro na čistem. Svet mu je bil sicer odprt;
s svojo živahno naravo in ljubeznivim vedenjem
bi bil lahko izhajal med svetom, domača hiša
bi mu bila tudi še za silo pomagala na visokih
šolah, povrhu je pa še imel v Gradcu imovite
sorodnike. A on je od mladih nog čutil v
svojem srcu nagnjenje do svetišča Gospodovega,
potrebne zmožnosti za to je imel in želja rajne
matere je tudi nekaj tehtala. Ni zatrdil klicu
božjemu svojega srca. Pustil je svet in njegove
ugodnosti ter v jeseni 1. 1864 stopil v mari¬
borsko bogoslovnico. „Kdor prime za plug, se
naj ne ozira nazaj 11 , pravi Zveličar. Križanič
se je po tem ravnal. Z veseljem in vnemo se
je poprijel bogoslovnih študij. Življenje v
semenišču ima marsikatere težave in tudi štu¬
dije prizadevajo veliko truda. A bogoslovec,
ki se lepo drži reda in vestno izpolnjuje svoje

2

18

dolžnosti, ima tudi vesele ure, kakršnih zunanji
svet ne pozna. Tu se sklene med tovariši
iskreno prijateljstvo; po napornem delu pride
čas počitka in nedolžne šale, vmes pa vesela
pesem osladi vse grenkosti.

Križanič je v bogoslovju vrlo napredoval,
zraven je pa bil vedno dobre volje in veselega
srca. Po svoji materi je podedoval dar lepega
petja, in tako je s svojimi tovariši v cerkvi
sv. Alojzija z lepim petjem poveličeval službo
božjo, v prostih urah pa s petjem prijetno
razveseljeval tovariše. Spričevala iz bogoslov¬
nih let kažejo, da je v vseh predmetih lepo
napredoval in bil vzornega vedenja. Zato so
ga tudi njegovi predstojniki radi imeli in ga
priporočili, da je bil v mašnika posvečen že
v 3. letu bogoslovja. „Veselim se tega, kar
mi pravijo, v hišo Gospodovo pojdemo“, tako
je pač vzkliknila duša Križaničeva s psal¬
mistom, ko so je bližal dan mašniškega po¬
svečenja. Dne 23. julija 1867 je sprejel iz
rok rajnega knezoškofa Jakoba Maksimilijana
sv. mašniški red. Želje njegovega mladega
srca so bile sedaj izpolnjene. Z veliko sloves¬
nostjo so pripeljali novomašnika Križaniča iz
Maribora domov.

Za poštene slovenske stariše ni lahko
večjega veselja, kakor če vidijo svojega sina
stopiti pred oltar Gostpodov. Nova maša ali
primicija je povsod na Slovenskem v veliki
časti, posebno pa se na Murskem polju razvije
v velikansko cerkveno in narodno svečanost.

19

Cela župnija je po koncu; ob cestah se stavijo
slavoloki, topiči pokajo, zastave vihrajo, vesele
pesmi se menjavajo z godbo. Kakor nekdaj
Izraelci ob prazniku šotorov, tako se tudi ob
primiciji napravi velikanski šotor in z zelenjem
okiti, v katerem se povabljeni gostje raz¬
veseljujejo. Pomenljivi napisi na vseh straneh
pa navdušeni govori povzdigujejo srce, da se
res izpolnijo besede pesnikove: „Pusti svet
opravke svoje, kvišku srca, v hramu poje.“
Zlasti so še v prejšnjih časih bile na Murskem
polju imenitne te slavnosti, ko so bili ljudje še
imovitejši in je bilo med njimi več zastopnosti.
Z enako veliko svečanostjo je tudi Križanič
opravil dne 25. avgusta 1867 pri Sv. Križu
prvo daritev sv. maše. To je bil zanj dan,
katerega mu je pripravil Gospod.

4 V dušnem pastirstvu.

V  jeseni istega leta se je še vrnil za eno leto
v bogoslovje, kjer se je še moral učiti, kar
duhovnik potrebuje v dušnem pastirstvu.
Tudi zadnje leto je hitro poteklo; mlado drevo
je porastlo dovolj močno, milost sv. Duha ga
je po mašniškem posvečenju potrdila, sedaj
je prišel čas, da se presadi venkaj v vinograd
Gospodov in začne prinašati sad. Po kratkih
počitnicah je škofijstvo dne 1. avgusta 1868
Križaniča poslalo za kapelana k Sv. Martinu
pod Vurbergom blizu Maribora. Z mladeniškim

2 *

20

navdušenjem se je mladi kapelan odpravil na
prvo mesto. Oče mu je dal napraviti iz čreš-
njevega lesa posteljo, mizo in dva stola, kovčeg
je pa itak že imel. To je bilo celo njegovo
pohištvo. Modri oče je dejal: „To ti je sedaj
dovolj, drugo pa si kupi, kadar si kaj zaslužiš.“
Pač dober nauk za mlade ljudi, ki nastopijo
službo ali prevzamejo gospodarstvo! Marsikdo
misli, da mora vse naenkrat imeti, pa še vse
naj lepše in naj dražje. Marsikateri mladi gospo¬
dar misli, da mora že prvo leto podreti staro
hišo in pozidati nov lep hram. Tako se mladi
ljudje pogostoma po svoji neprevidnosti za-
kopajo v dolgove, katerih se težko ali pa sploh
nikdar ne rešijo.

Pri Sv. Martinu je Križanič našel modrega
in pobožnega pa delavnega in vnetega župnika
Matija Pavša, ki mu je postal pravi oče in
duhovni voditelj. Bil je vzgleden duhovni
pastir po volji Kristusovi in še sedaj živi v
hvaležnem spominu ondotnega ljudstva. Dasi-
ravno je bil že prileten, je še vendar vestno
opravljal vsa dušnopastirska opravila in tako
je mlademu kapelanu preostajalo še prostega
časa. Rekel mu je župnik: „Vi se le učite,
ste še mladi; lahko še iz vas kaj postane. “
Prosti čas je pa za marsikoga poguba, če ga
ne zna ceniti in dobro rabiti. Križanič se je
znal izogniti tej nevarnosti. V svojem življenju
se je vedno držal tega, kar je zapisal v svoj
dnevnik o vrednosti časa: „Cas je neizmerne
vrednosti, je res zlati  čas. Ko bi zavrženi v
peklu imeli le pol urice časa, — ta kratki

21

čas bi izpraznil pekel. Mi smo takorekoč sreč¬
nejši od svetnikov v nebesih, kor še imamo
čas. Svetniki namreč žive od obresti svojih
del, ker pridobiti si ne morejo nič več. Mi
pa moremo vsak čas svoj zaklad še pomnožiti. “
Po vzgledu svojega župnika je vestno opravljal
svoja duhovska opravila v šoli, v spovednici,
pri bolnikih; posebno skrbno pa se je pri¬
pravljal na oznanjevanje božje besede, kakor
spričujejo mnogobrojni zapiski iz onih let . 1  Od
svojega izkušenega župnika se je tudi učil
modrega pastirovanja in že tu je marsikaj
pridobil, kar je pozneje kot profesor bogoslovja
učil svoje učence. Župnik Pavša je bil dober
pastir, ki je skrbno iskal izgubljene ovce in
vselej je povedal svojemu pomočniku, kako
je to ali ono ukrenil. — V župniji je imel
hudega nasprotnika, ki je dobremu župniku
povsod nagajal, v cerkev pa nikdar ni pogledal.
Neko zimo pa je prišel v hudo zadrego, ker
mu je zmanjkalo krme. Župnik je to vedel
in je rekel svojemu pomočniku:. „Molite, danes
bom nekoga dobil. “ Sel je potem sam v hišo
svojega nasprotnika in mu ponudil zastonj voz
sena, pa še dostavil, naj ga natihoma odpelje,
da ne ho nihče nič vedel! Nasprotnik je bil
ves osupnjen, glas mu je obtičal v grlu, tako
ga je presenetila dobrotljivost župnikova. Prav
pravi sv. pismo, da sovražniku s tem žrjavico
denemo na glavo, če mu kako dobroto storimo.
Kmet si je odpeljal voz sena in odslej je bil

'  Križaničeve pridige prinaša list »Duhovni pastir 11 .

22

dober kristjan, župniku pa je pozneje iz hva¬
ležnosti podaril dva voza sena.

Drugokrat sta bila povabljena na gostijo.
Župnik je pa vedel, da je tista hiša v hudem
sovraštvu s sosedom. Župnik prime svojega
kapelana za roko in reče: „Pojdiva, bodete
videli, danes bova spravila sovražnike. “ Ko
stopita na prag, župnik z lepim krščanskim
pozdravom pozdravi domače. Hišna mati hitro
skoči k njemu, župnik pa reče: „Pokličite
tudi hišnega očeta. “ Ko oče pride, začne župnik:
„Ali ste pa sosedove povabili?* Gospodar in
gospodinja zardita in jecljaje rečeta, da ne.
„Gospod kapelan, tedaj pa pojdiva domov*,
reče župnik, „v taki hiši midva ne moreva
biti, kjer je nepomirljivo sovraštvo doma.*
Oče in mati začneta prositi, naj za božjo voljo
tega ne delata. Župnik povzdigne resen glas
in pravi: „Pojdite po soseda, potem ostaneva.*
Hišni gospodar se izgovarja, da ni on kriv
sovraštva, da bi še že šel, pa oni se ne bo
hotel spraviti, ampak še ga utegne izpsovati.
»Dobro*, reče župnik, „gremo pa vsi skupaj
vabit. Tudi ženin in nevesta morata iti.* Šli
so in župnik je s svojo ljubko besedo ganil
sosedove. Segli so si v roke in sprejeli po¬
vabilo. Zastarelo sovraštvo se je spremenilo v
trdno ljubezen in vsi so se veselja solzili, da
so se tako lepo spravili.

Tako lepe vzglede in nauke je tedaj do¬
bival mladi kapelan Križanič pri svojem prvem
župniku. To nam pojasni tudi njegovo modro,
ljubeznivo in milo ravnanje; tudi on je s svojo

23

dobrosrčnostjo in milobo ugladil marsikako
nasprotje in povzročil, da se je čmernost spre¬
menila v veselje.

V prostem času se je Križanič pri Sv. Mar¬
tinu pridno učil in se pripravljal na težke
izkušnje, katere mora napraviti duhovnik, ki
hoče postati doktor sv. pisma.

Rad je bil pri Sv. Martinu in ljudje so
ga radi imeli, a škofijstvo ga je že 1. marca
1871 poklicalo v Maribor za duhovnega po¬
močnika v predmestni župniji sv. Magdalene.
Maribor je bil odslej torišče njegovega delo¬
vanja celih trideset let — do njegove smrti.
S. Martinčani so ga ohranili v lepem spominu,
on pa njih, in je še pozneje rad zahajal
k njim.

Pri sv. Magdaleni je bilo marsikaj drugače.
Pri sv. Martinu mu je preostajalo prostega
časa, tukaj pa je bil z delom preobložen.
Magdalenska župnija je že takrat štela do
9000 duš, on pa je bil edini duhovni pomočnik.
Poleg navadnih dušnopastirskih opravil je še
moral oskrbovati javno bolnišnico, kar je jako
naporno in mučno delo. Šole je bilo tudi že
takrat veliko, a za katehetsko službo v šoli
južne železnice je dobival celih 25 gld: nagrade
na leto.

Dela je bilo toliko, da včasih ni vedel,
kam bi se obrnil, ali bi šel v cerkev, ali v
šolo, ali v bolnišnico, ali previdet kakega
bolnika na domu. Zlasti je bilo hudo ob času
kužne bolezni, ki je v tistih letih razsajala.
Vrh tega so ga še pogosto obiskovali znanci

24

in prijatelji, kar mu je tudi vzelo veliko časa.
Ravno takrat se je zidalo tudi novo župnišče
in je moral stanovati v neki zasebni hiši. Pa
pri vsem tem je bil Križanič vedno dobre
volje in je po trudapolnem dnevnem delu po
noči nadaljeval svoje študije in hodil v Gradec
delat strogih izkušenj. Bog gaje  pač namenil
za drugo službo, zato mu je dal tudi moč,
zdravje in vstrajnost pri težkem učenju. Z
župnikom, 1. 1902 umrlim častnim kanonikom
,T. Rožancem, sta se. prav dobro razumela.
Župnik je pripoznal velik trud svojega duhov¬
nega pomočnika in mu je rad napravil kako
veselje. Za Križaniča je pa ravno ta težavna
služba bila imenitna šola, v kateri si je pri¬
dobil veliko izkušnje.

Pri župljanih, v mestu in zunaj mesta, je
bil jako priljubljen. S svojim modrim in lju¬
beznivim ravnanjem si je hitro pridobil srca,
zlasti v šoli. Mnogi njegovi šolarji so pozneje
v visoke službe prišli in so vedno čislali svojega
nekdanjega kateheta. Neka njegova učenka
je pozneje postala imenitna gospa; omožena
je bila v Aleksandriji v Afriki, pa mu je
pogostoma dopisovala in pošiljala razne pridelke
iz vroče Afrike. Ko je pa s svojim možem
prišla včasih v Evropo, je vselej obiskala tudi
svojega nekdanjega kateheta Križaniča.

Lepa beseda najde lepo mesto, pravi
pregovor. Z L po besedo je tudi Križanič v
svoji službi marsikaj dosegel, kar bi se s
kreganjem in zabidevanjem ne bilo dalo. Če
je šel n. pr. previdet bolnika in je zapazil, da

25

je v tisti hiši vse zanikerno, razmetano, ne¬
redno, dekleta kuštrava in umazana, je hitro
našel primerno zdravilo. Naravnost takrat nič ni
rekel, pač pa je porabil priliko pri krščanskem
nauku ali kje drugod. Živo je opisal, kako
lepo in veselo je tam, kjer je pri hiši vse v redu
in snažno. Ce duhovnik prinese sv. popotnico
v hišo, so domači vsi lepo opravljeni in pridejo
že nasproti, hiša je znotraj in zunaj lepo osna-
žena; če so dekleta pri hiši, so lepo počesana,
cvetlice krasijo okna in mizo, kamor postavi
sv. Rešnje Telo. To je ljudem jako ugajalo,
in ko je zopet prišel v kako hišo, se je mnogo¬
krat lahko prepričal, da se je že marsikaj
glede snage obrnilo na boljše.

Sred mnogoterih opravil je Križanič 1.1873
prestal na graškem vseučilišču zadnjo strogo
izkušnjo in dne 30. oktobra je postal doktor
sv. pisma. Tako mu je eno breme padlo iz
ram in sedaj se je še s tem večjo vnemo posvetil
dušnemu pastirstvu. Ostal je še kapelan pri
sv. Magdaleni do februarja 1875, ko ga je
škofijstvo poklicalo v novo, jako važno službo.

5. Profesor bogoslovja in kanonik.

D

ne 1. marca 1875 je dr. Križanič nastopil
svojo novo službo kot profesor bogoslovja
v kn. šk. bogoslovnici v Maribora. S tem
mu je bilo odkazano vele važno polje, na ka¬
terem je mnogostransko in plodonosno deloval

26

z malimi prenehljaji do smrti. Profesorska
služba je zelo važna in odgovornosti polna.
Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.
Bogoslovski profesor mora kot moder učenik
likati um in srce mladim gospodom, katere si
je Gospod izvolil za svojo službo, da postanejo
sposobni izvrševati poslanstvo Kristusovo in
voditi ovce po pravi poti v najimenitnejši
zadevi za čas in večnost.

Profesorju Križaniču je bila izprva izro¬
čena stolica za sv. pismo stare zaveze. Učil je
torej hebrejski jezik, katerega so govorili stari
Judje in v katerem so večinoma spisane svete
knjige stare zaveze. Vadil je svoje učence
sv. pismo v hebrejskem jeziku brati, prestavljati,
razlagati; učil je tudi, kdo je sv. knjige spisal,
kakšen namen imajo, ali so res od sv. Duha
navdihnjene knjige, kako so se ohranile, pre¬
stavljale v razne jezike in kako so do nas prišle.
Razen hebrejskega jezika je dr. Križanič učil
tudi arabski, kaldejski in sirski jezik. Te jezike
mora namreč poznati tisti, ki hoče natančneje
razumevati sv. pismo ali ki hoče postati doktor
bogoslovja.

A profesorska služba v bogoslovju zlasti
takrat ni dajala kake posebne ugodnosti. Plača
je bila tako pičla, da profesor sploh ne bi bil
mogel živeti v mestu, če bi mu knezoškof ne bil
dal prostega stanovanja. Križanič je kot pro¬
fesor dobival na leto borih 630 gld. in s tem
si je moral plačevati hrano, stanu primerno
obleko, knjige, dajati razne podpore itd. Pri
tem se pač ni dalo udobno živeti! On pa ni

27

gledal na to; bil je mlad in zdrav pa se dela
ni bal. Kmalu se mu je navesilo še drugo delo.
V jeseni 1. 1875 je odšel iz Maribora do¬
tedanji profesor cerkvene zgodovine, izpraž-
njeno profesuro je škofijstvo izročilo dr. Kri¬
žaniču, ki je odslej torej opravljal dvojncr
profesorsko službo. Za oskrbovanje druge pro¬
fesorske stolice je dobival na leto nagrade
celih 200 gld.! Cerkvena zgodovina, katero je
sedaj predaval poleg stare zaveze, ga je pa
tudi veselila; ako je že sploh zgodovina uči¬
teljica življenja, je še prav posebno važna
cerkvena zgodovina, ki nam kaže žitje in bitje
Kristusovega kraljestva na zemlji od njegovega
rojstva do današnjega dne. Ta profesura je
Križaniču dala priložnost, da se je vglobil v
cerkveno zgodovino in potem mogel Slovencem
spisati zgodovino katoliške cerkve.

K dvojni profesorski službi je škofijstvo
dr. Križaniču pridjalo še tretjo. Dne 1. marca
1879 je postal podravnatelj v bogoslovnem
zavodu. Odslej je moral torej še bolj skrbeti
za dobro vzgojo bogoslovcev. Podlaga prave
in uspešne vzgoje pa je iskrena ljubezen. Le
kar iz srca pride, 'tudi v srce sega. Kdor ne
dela iz ljubezni, ampak le zato, ker ravno
mora, tak je podoben mrtvemu stroju, pravega
uspeha pri svojem delu ne more pričakovati. —
Križanič je bil že itak od narave dobrega srca,
a posebno je ljubil še svoje gojence in učence.
Vedel je ubrati zlato srednjo pot med preveliko
strogostjo in premehko popustljivostjo. Sam
veselega srca je tudi drugim rad privoščil

nedolžno veselje; kjer je pa trebalo resnega
svarila, je pa tudi povedal kratko pa odločno
besedo, da je bil nerednež kar poparjen.

O vzvišenosti in odgovornosti svojega stanu
je bil živo prepričan, to mišljenje in prepri¬
čanje je skušal kot profesor in podravnatelj
vdahniti tudi svojim učencem. Ni namreč kaj
bolj žalostnega, kakor če duhovnik izgubi iz¬
pred oči visokost in odgovornost svojega po¬
klica ; mesto zvezde vodnice postane potem
kamen spodtike.

Bil je pa Križanič tudi ljubitelj reda in
natančnosti. Svoji sestri, ko je postala prednica,
je v nekem pismu dal za ravnanje prelepe
nauke, katerih se je tudi sam strogo držal:

1. Vsakega križa, ki pride nad katero
sestro, vzemi 'polovico na svoje rame. Kako,
to že ve ljubezen. — Tudi on je imel sočutje
in usmiljenje z vsakim trpinom.

2. Naj ne mine dan, da bi ne storila
vsaki sestri kakšnega veselja. Če drugo ne,
vsaj prijazen pogled. „Kdor z veseljem da,
onega Bog rad ima.“ — Tudi on je ob vsaki
priliki rad storil komu kakšno veselje

3. Ako je treba kaj grajati, pomisli, ali
bi Jezus v tem slučaju grajal. — V grajanju
je bil tudi on jako previden, zmeren in pri¬
zanesljiv.

4. Natančno se drži dnevnega reda. Red
vodi k Bogu; le v peklu je nered.

5. Sama bodi ponižna, zelo ponižna. Komur
ljudje dajo čast, tistemu hudič rad nastavi
roge; celo angeli so se v svoji visoki časti

29

prevzeli. Zaradi tega je nevarnost za človeka
tem večja, če stopi v višjo čast. — Ponižnost
se primerja vijolici, ker je modre barve, in
nebesa so tudi modra, ker so za ponižne pri¬
pravljena.

To so pač zdrava in modra načela za
A'sakega predstojnika; Križanič jih je zapisal
iz svojega notranjega prepričanja, in vredno
je, da si jih vzame k srcu vsak, ki ima v
kateremkoli stanu podložnike.

Kolikor mu je služba pripuščala, je Kri¬
žanič rad šel tudi venkaj o raznih prilikah
pomagat dušnim pastirjem.. V mnogih cerkvah
lavantinske škofije je oznanjeval božjo besedo;
v tej imenitni službi je bil zelo vesten. Od
1. 1881 do 1883 je tudi bogoslovce poučeval
v cerkvenem govorništvu.

L. 1884 je hudo zbolel njegov prijatelj,
sedaj že tudi rajni dr. Pajek, takrat profesor
veronauka na mariborski gimnaziji, tedaj ga
je dr. Križanič nadomestoval od 13. svečana
do 15. julija. Koncem šolskega leta mu je
gimnazijski ravnatelj pismeno izrazil priznanje
in pohvalo za točno in požrtvovalno izvrševanje
profesorske službe na gimnaziji.

A tudi knezoškof Jakob Maksimilijan je
cenil Križaničevo vsestransko delovanje in ga
je že dne 11. januarja 1882 imenoval kn. šk.
duhovnim svetovalcem.

Z vnemo in veseljem je opravljal pro¬
fesorsko službo, vendar ga je srce vleklo tudi
nazaj v dušno pastirstvo. Saj je pa to tudi

30

prvi in poglavitni namen duhovske službe,
zakaj Kristus je postavil mašniški red in dal
svojo oblast apostolom pred vsem za to, da
delijo sv. zakramente, zdravijo dušne bolnike,
pasejo ovce in oznanjujejo evangelij o božjem
kraljestvu. Poskusil je tedaj Križanič nekatere- *
krati dobiti župnijo, a razmere so se vselej
tako zasukale, da se njegova prošnja ni iz¬
polnila. Ko je mislil na Slovensko Bistrico, je
pisal svoji sestri že prej, ko je bilo kaj do¬
ločeno. „Neki notranji glas mi pravi, da ne
bo nič“. In res ni bilo. Bila je pač volja božja,
da Križanič ostane na svojem mestu; tu je
bil potreben in je še lahko veliko dobrega
storil.

Novo leto 1886 je Križaniču prineslo lepo
darilo; dne 30. decembra 1885 ga je namreč
svetli cesar na škofovo priporočilo imenoval
stolnim kanonikom lavantinskega kapitola. Kot
kanonik je pustil profesorsko službo, a le za
kratko časa. Že spomladi 1. 1886 je bila iz¬
praznjena profesura za nravoslovno bogoslovje
in knezoškof je „z zadovoljstvom“ — kakor
se bere v dotičnem odloku — izročil ta pred¬
met kanoniku Križaniču. — Nravno bogoslovje
je posebno imenitno za vsakdanje življenje.
Obravnava po priliki to, kar ^krščanska pra¬
vica" in pa poglavje o ljubezni v katekizmu.

Na gimnazijah se uči ta predmet v sedmi šoli,
posebno natančno pa se ga mora učiti bogo¬
slovec, ki želi postati duhovnik in zanesljiv
voditelj do večnega cilja sebi in drugim.

L. 1889 je pa Križanič zopet začasno prevzel

31

profesuro cerkvenega prava, ki razlaga cerk¬
vene postave, in pa cerkveno zgodovino, katero
je že prej bil učil.

Tako je Križanič tekom let učil blizu
vse bogoslovne predmete. Zadnji mu je bil
izročen 1. 1890 in sicer pastirna. Ta predmet
je nekako jezero, v katero se stekajo vsi drugi
bogoslovski predmeti, kajti vsi imajo namen
vzrediti dobre in modre dušne pastirje, ta pred¬
met pa bogoslovce v zadnjem letu neposredno
pripravlja na preimenitno službo dušnega pastir¬
stva. Tu se jim podajejo nauki, kako morajo
sami lepo živeti, da bodo vredni služabniki
Kristusovi, kako se morajo vesti do vernikov
različne starosti, različnega stanu, spola in
duševne izomike; kako morajo razlagati besedo
i božjo v cerkvi in v šoli, deliti sv. zakramente
i. t. d. Za ta predmet je bil Križanič kakor
nalašč ustvarjen. Sam si je v svojem življenju
veliko izkusil, že od narave je imel neko
spretnost, da je znal vsako stvar prijeti od
prave strani, vrh tega je marljivo prebiral
knjige modrih in izkušenih pisateljev. Kar je
pa najbolj imenitno, bil je sam popolnoma pre¬
pričan o važnosti dušnopastirske službe in je
ta ogenj svojega navdušenja skušal vcepiti
tudi v srca svojih učencev. V ednajstih letih,

, kar je bil profesor pastirne, je poslal iz svoje
šole veliko število katehetov in dušnih pastirjev
v vinograd lavantinske škofije.

Njegovi učenci so ga ljubili in visoko
spoštovali ter imeli nenavadno zaupanje do
njega. V začetku šolskega leta so se ga ne-

32

kateri nekoliko bali, ki ga niso poznali. Ko
so pa videli, kako blago in prijazno z vsemi s
ravna, kako modro in mično zna obdelovati
svoj predmet, se je ob koncu leta vsem milo
storilo, ko so se poslovili od njega. On pa je
svoje učence ohranil v srcu tudi pozneje. «
Veselilo ga je, če gaje  kateri pozneje obiskal;
če je pa zvedel, da se je kateri mudil v
Ma'ib asu pa se mu ni oglasil, je navadno
rekel: „To se mi ne dopada, da se me ogiblje".
Marsikateremu je pomagal z modrim nasvetom
v dvomih in težavah, žalostnega je tolažil z
ljubkimi besedami, malodušnega osrčil, pa tudi
resno pograjal, če je bilo treba. Kregal in
togotil se ni, a njegova kratka pa resna be¬
seda je veliko izdala. Ko se je poslovil od
kakega nekdanjega učenca, je navadno rekel:

„Glejte, da ne bom nič slabega slišal o vas“,
in ta beseda se je zapičila globoko v srce.

Prijazno besedo in ljubeče srce je imel
za vsakega; rad se je veselil z veselimi, pa
imel tudi sočutje z žalostnimi. Tudi najpri-
prostejšega človeka je sprejel prijazno, kakor
kakega prijatelja. To lahko mnogoteri spričajo,
ki so imeli ž njim opraviti.

Nekaj mesecev po njegovi smrti je poslalo
neko dekle iz Jarenine par kron za dijaško ku¬
hinjo mesto venca na grob Križaničev, zraven
pa je pisala, da je samo enkrat imela v neki
volivni zadevi pri njem opraviti in takrat jo
je sprejel tako prijazno in ji pri odhodu dal
blagoslov, da se ji je milo storilo in tega ne
more pozabiti.

— 33

Stare ljudi je jako spoštoval, mladim pa
je bil kakor oče in moder vodnik. Čisto po¬
mlajenega se je čutil, če je prišel v družbo
mladih ljudi. Z vzgledom in z besedo je Kri¬
žanič izvrševal učiteljsko službo, zatorej upamo,
da so se nad njim izpolnile besede sv. Duha:
„Kateri pa so bili učeni, se bodo svetili kakor
nebesna svetloba ; in kateri jih veliko poučujejo
v pravici, kakor zvezde na vse večne čase“
(Dan. 12, 3), besede, ki so zapisane tudi na
njegov grobni spomenik.

Značilne so besede, s katerimi je sklenil
šolsko leto 1901. Takrat še seveda nihče ni
mislil, da je vzel sploh za vselej slovo od
svoje profesorske službe. Rekel je za slovo
svojim učencem: „l J asite čredo božjo, katera
je pri vas, in jo oskrbite, ne prisiljeno, ampak
radovoljnopoBogu; ne zavoljo grdega dobička,
ampak dobrovoljno; ne kakor da bi gospodo¬
vali črez lastnino, ampak kakor vzgled črede
iz srca“ (I. Petr. 5, 2. 3). — Bodite vzgled
čredi iz srca: kakor vi gledate na Kristusa,
tako naj ovce gledajo na vas, da boste vi
njihov vzor, da bo se čreda vas držala. Bodite
vzgled čredi iz srca.  To mora biti vaše ve¬
selje, da boste delali za Boga in za vernike —
pa da boste to iz celega srca.

Sv. Peter pravi: „Pasite ... ne prisiljeno,
ampak radovoljno . . ., ne zavoljo grdega do¬
bička, ampak dobrovoljno, tudi ne kakor da
bi gospodarili črez lastnino (božjo), ampak
kakor vzgled črede iz srca“. Kako tedaj? Ne
prisiljeno, ampak z veseljem, da boste veseli

3

- 34

delali v cerkvi, pa ne kot sužnji svojega
stanu. Kadar delavci delajo, si žvižgajo in po¬
jejo, kako jih je gospodar vesel!

In ne zavoljo grdega dobička, ne vpra¬
šajte po tem, kaj bo neslo! Kakor boste služili,
tako bo neslo, grdega dobička pa se zmiraj
kri drži, kakor Judeževega groša. Pasite iz
dobre volje, zato ker ste pastirji zavoljo božjega
plačila. Sv. Peter pravi: „In ko bo prišel kralj
pastirjev, boste dobili nezvenljiv venec slave“
(I. Pet. 5, 4). Večjega plačila, ne morete
dobiti, ker je to neizrečeno veliko!

Ne kakor da bi gospodarili, — čreda ni
naša last! Ne po svoji volji delati, po svoji
trmi, ne na svojo roko pastirovati, ampak
kakor smo se učili, kakor je volja sv. cerkve,
kakor ukazuje volja Kristusova! Čreda je božja
last, on jo je odkupil in posvetil; mi smo
samo namestniki, „služabniki Kristusovi “ (I.
Korinč. 4, 1).

„ Vzgled črede “, da vas bodo ovce slo-
bodno posnemale. „Bodite moji posnemovalci,
kakor sem jaz Kristusov 4 ' (I. Korinč. 4, 16),
če duhovnik lahko to reče, je srečen; potem
mu nič ne manjka, kakor sv. Pavlu ne.

„Zdaj pa ostanejo vera, upanje in lju¬
bezen. “ Amen.

V ozki zvezi z učiteljsko službo je še
druga imenitna služba, katero je Križanič iz¬
vrševal 13 let. L. 1887 ga je cesar imenoval
udom deželnega šolskega sveta v Gradcu. V
tem oziru mu je zaupal cesar in škofijstvo ter

35

je ostal v deželnem šolskem svetu do smrti.
Ta odlična služba pa ni bila kaj prijetna zanj.
Bil je duhovnik in Slovenec, s tem je pa že
dovolj povedano, kako težavno stališče je imel
v Gradcu. Kot ud deželnega šolskega sveta je
i  bil v ožji zvezi tudi z učiteljstvom, in učitelji
so se večkrat z zaupanjem nanj obračali v
svojih zadevah. On se je pa tudi potegoval,
kolikor je le mogel, za čast in koristi učitelj¬
skega stanu ter rad podpiral opravičene želje
vestnih učiteljev.

Oglejmo si še sedaj drugo Križaniččvo
delovanje, iz katerega še bomo bolj razvideli,
kaj smo ž njim izgubili.

6. Dr. Križanič ustanovitelj in voditelj
raznih društev.

. 1 )

a) Vineeneijeva družba.

boge bodete

imeli vedno med seboj 1 ', je
rekel Gospod (Mat. 26, 11), in njegove
besede se izpolnjujejo do današnjega dne
in se bodo izpolnjevale, dokler bo ljudi na
zemlji. Kakor pa si je Jezus sam izvolil ubožni
stan, dokler je vidno na zemlji bival, tako je
do ubogih kazal posebno ljubezen; svojo lastno
osebo je postavil za njih, rekoč: ^Resnično
vam povem, kar ste storili kateremu teh mojih
najmanjših bratov, ste meni storili" (Mat. 25,40).

3 *

36

Katoliška cerkev je zapoved svojega usta¬
novitelja vedno zvesto izpolnjevala. Za uboge
in nadležne, katere svet zaničuje, je ona usta¬
navljala razne zavode in ubožce priporočala
usmiljenju premožnejših svojih vernikov. V
milosrčnosti do siromakov se ravno dejanski
kaže krščanska ljubezen, ki mora biti pečat
Kristusovih učencev. Ljubezen do ubožcev je
oni prelepi biser, ki se tako krasno sveti v
v vencu mnogih svetnikov, kakor n. pr. sv.
Frančiška Asiškega, sv. Elizabete, sv. Vincen¬
cija Pavlanskega in mnogih drugih.

Ta prelepa krščanska čednost je v posebni
meri dičila rajnega dr. Križaniča. 1 lil je pravi
prijatelj in oče~ ubogim. Koliko je njegova
radodarna roka dobrega storila, ve le tisti, ki
tudi na skrivnem vidi. Ko se je zvedelo za
njegovo smrt, so se mnogi reveži solzili, ker
so izgubili v njem usmiljenega dobrotnika. Še
kratko pred smrtjo ga je neka mati prišla
prosit podpore, da bi mogla svojemu otroku
kupiti obleke. Križanič segne v žep in da
strežnici denar, češ, idi, pa mu kupi celo
obleko. Keka druga uboga žena je dobivala
od njega denar za drva več let zaporedoma. Ce
je kje med potom srečal reveža, mu je dal
ne samo darilo, ampak ga tudi prijazno ogo¬
voril, kar je revežu tudi dobro djalo. Včasih
je seveda dobil malo čuden odgovor. Tako je
nekoč pomiloval hromega berača, rekoč: ste
pač ubogi. On pa se mu odreže, češ, če ne
bi bil ubog, ne bi tukaj sedel.

37

»! Njemu pa ni bilo dovolj, da je sam dajal
miloščino, marveč hotel je tudi druge na¬
peljati k temu. Po mestih se velikokrat med
sijajnimi palačami in obloženimi mizami potika
bledo siromaštvo; mnogo ubogih Lazarjev si
želi drobtinice iz miz bogatinov, pa jim jih
nihče ne da. Drugi si zopet ne upajo trkati
na srca svojih someščanov in rajši na tihoma
trpijo lakoto, zimo in vsakršno pomanjkanje;
klatijo se pa tudi po mestu nevredni potepuhi,
ki z beračenjem kradejo kruh iz ust tistim, ki
so v resnici potrebni. Siromaštvo je tudi dosti¬
krat krivo, da se ljudje nravno spridijo. Tu
ima torej krščanska ljubezen simo polje, da
uspešno pomaga trpečemu človeštvu. V ta
namen se ustanavljajo posebna društva, ki
nabirajo prostovoljnih darov in podpirajo re¬
veže s hrano, obleko, drvi i. t. d. Pa tudi
duhovna dela usmiljenja opravljajo ta društva;
njih udje obiskujejo reveže po hišah, jih
tolažijo, jim svetujejo in jih navajajo na pot
krščanskega življenja. Imenujejo se Vincenci-
jeve družbe po velikem ljubitelju siromakov,
sv. Vincenciju Pavlanskem.

Tako družbo je ustanovil v Mariboru pri
stolni cerkvi dr. Križanič. Dne 5. aprila 1887
je sklical več mariborskih gospodov svetnega
in duhovskega. stanu k ustanovnemu shodu
Vincencij eve družbe. Za predsednika novi družbi
je bil izvoljen umirovljeni tajnik c. kr. okraj¬
nega glavarstva, Fr. Kruleč, za drugega pred¬
sednika pa kanonik Križanič. Družba je hitro
začela svoje blagonosno delovanje in že prvo

38

leto je dobivalo 66 siromakov podporo. Udje
obiskujejo revne družine in že to potolaži
marsikaterega siromaka na bolniški postelji.
Kjer se zdi, da je potreba nujna, se pod¬
pora hitro podeli, kolikor je pač mogoče;
tu in tam pa tudi spoznajo, da je treba
bolj duhovnega poboljšanja in duševne pomoči.
Koliko solz je obrisala blaga dražba od tistega
časa do dandanes! V tem gre zasluga v prvi
vrsti dr. Križaniču, ki je umel dobrosrčne
meščane zbrati za tak blag smoter. Križanič
se je vedno živo zanimal za družbo ter jo je
podpiral z besedo in dejanjem. Ko je 1. 1888
bil v Kirnu, je pri sv. očetu izprosil papežev
blagoslov za družbo in se je je spominjal na
raznih svetih krajih. Družba je tudi priznala
njegove zasluge in mu je ob svoji desetletnici
1. 1897 dala časten naslov „ ustanovitelj a “.

b) Dijaška kuhinja.

Križaničevo usmiljeno srce je bilo kakor
mogočna reka ob povodnji, ki se ne da stis¬
niti med ozke bregove. Ne le da je očetovsko
skrbel za siromake, ampak še prav posebno
mu je bila pri srcu šolska mladina, zlasti
slovenski dijaki, ki pridejo v mesto v latinske
šole. Marsikateri slovenski stariši bi dali v
šole svojega sina, ki ima dobro voljo in bistro
glavo, toda revščina tega ne dopusti. In če
pride sin ubogih starišev v šole, kako bridko
je tako življenje, če zjutraj mora na tešč v
šolo, zvečer s praznim želodcem v posteljo,

39

in še celo opoldne, ko iz vsake hiše diši tečno
kosilo, se on mora potrtega srca, medel in
prazen potikati po ulicah ali pa sedeti kje na
kaki samotni klopi!

Blaga, je bila torej misel, katero je za
ubožne dijake sprožil in tudi izvršil dr. Kri¬
žanič. Dne 14. avgusta 1887 je v seji Vin¬
cencij eve družbe predlagal, naj bi se družba
ozirala tudi na ubožne dijake in oskrbela, da
bi dobili vsaj nekatere dni opoldne toplo kosilo.
Ta predlog se je sprejel in že 25. septembra
1887 je bila otvorjena ^dijaška kuhinja 11  ter
sprejetih na hrano 10 dijakov. Izprva je bila
„ dijaška kuhinj a “ nekaka podružnica Vincen-
cijeve družbe, pozneje pa se je postavila na
svoje noge. Od začetka pa do svoje smrti jo
je vodil dr. Križanič in je po njegovem pri¬
zadevanju vrlo napredovala. L. 1889 je dobi¬
valo hrano že 33 dijakov, zadnja leta pa se
jih nahrani vsak dan opoldne 50—55.

Milo je bilo gledati, kako so v jeseni
ubožni stariši in dijaki kar oblegali stanovanje
Križaničevo in prosili za hrano v dijaški
kuhinji. On pa jih je potrpežljivo in ljubez¬
nivo sprejemal, povpraševal po njih razmerah,
vse sam zapisoval in pomagal, kjer se je le
dalo. Tako je z dijaško kuhinjo Križanič
marsikateremu slovenskemu sinu pomogel, da
je prebil latinske šole in zavzel odlično mesto
bodisi v svetnem ali duhovskem stanu. Pa tudi
izven dijaške kuhinje je rad podpiral dijake
bodisi z dobrim svetom ali pa gmotno. Kot
kapelami mu je nek reven mož snažil črevlje.

40

Križanič mu nekoč reče: „Vi meni likate

črevlje, jaz bom pa vam zlikal sina 11 . Kar je
obljubil, je tudi storil; podpiral mu je.sina v
celi gimnaziji.

Kakor se rado zgodi na svetu, je tudi
Križanič tu in tam izkusil nehvaležnost. Marsi¬
kateremu dijaku se pozneje, ko dijaške kuhinje
ni več potreboval, ni več vredno zdelo sneti
klobuka z glave pred Križaničem; tu in tam
je kateri celo postal zagrizen sovražnik kato¬
liške cerkve. Nehvaležnost je že marsikoga
nagnila, da je zatisnil svojo radodarno roko,
Križanič se pa ni zmenil za to; njemu je bilo
le za dobro stvar, plačilo je pa pričakoval od
Boga. Kot podpiratelj dijakov si je Križanič
postavil trajen spomenik v našem narodnem
življenju. Premožnejše stariše je nagovarjal,
naj dajo svoje sine v šolo, ubožnejšim je pa
sani skrbel za podporo. Njegovemu vplivu je
pripisovati, da je posebno iz njegove rojstne
župnije prihajalo nenavadno veliko dijakov.
Njegov vzgled in opomin je pa tudi sicer
dobro vplival na nje in je marsikaterega držal
na pravi poti.

c) Marijanišee.

Tretje človekoljubno in rodoljubno delo,
katerega Križanič sicer ni sam ustanovil, pač
pa mu je pripravil pot in mu krepko segel
pod rame, je mlado društvo „Marijanišče“ za
ženske posle. Veliko slovenskih deklet prihaja
v Maribor v službo, kjer se pa le prepogostoma

41

spridijo ter v gmotnem in narodnem oziru iz¬
gubijo. Zlasti so dekleta v veliki nepriliki in
nevarnosti, kadar nimajo službe.

Že škof Slomšek je mislil na tak zavod,
ki bi ženskim poslom v Mariboru bil zavetišče
in bi jim oskrboval primerne službe. Poudarjal
je to v okrožnici, s katero je vabil maribor¬
ske gospe v „katoliško družbo gospa“; vendar
to društvo se je pred vsem oziralo na mestne
šolske otroke ne pa na ženske posle, ki iz
dežele prihajajo v mesto služit. Slomšekov
naslednik, knezoškof Stepišnik, je o priliki
nekega žalostnega dogodka daroval 2000 gld.
v ta namen, da se osnuje društvo za oskrbo¬
vanje deklet, ki so brez službe.

To misel je že dolgo časa gojil tudi Kri¬
žanič in jo je celo na svojo roko skušal iz¬
vršiti. Na lastne stroške je najel stanovanje
za dekleta brez službe. A pri tem je bil sam
in ostal sam, zatorej se je tudi podjetje iz¬
jalovilo. Zadnji čas je pa tako društvo postalo
nujno potrebno. Ženskih poslov je v mestu
vedno več, zagrizeni naši nasprotniki so pa
ustanovili svoj zavod, s katerim hočejo Slo¬
venke izpodriniti ali jih pa spraviti ob njih
vero in narodnost. Sedaj se je za stvar zavzelo
več ljudomilih mož, katerim se je takoj pri¬
družil tudi Križanič; sestavili so pravila in
jih predložili državni in cerkveni oblasti v
potrjenje. Ko so bila pravila potrjena, se je
na belo nedeljo dne 22. aprila 1900 sklical
ustanovni shod, pri katerem so se razložila
pravila in izvolil odbor. Namen društvu je:

42

a)  katoliškim ženskim poslom, ki so društveni
udje, pomagati za čas, ko so brez službe, in
v starosti, ter jim ob enem priskrboyati na-
dalnjo izobrazbo; b)  posredovati delodajalcem
sposobne ženske posle.

Za ravnatelja novemu društvu je bil
enoglasno izvoljen dr. Križanič, oskrbovanje
društvenega zavetišča pa so prevzele šolske
sestre. Križanič je obljubil, da bo sam plačeval
nagrado šolskim sestram za oskrbovanje (280 K
na leto). Iz tiskanega poročila, ki ga je dru¬
štvo izdalo koncem prvega leta, je razvidno,
da je imelo prvo leto 11 udov ustanovnikov
(ki plačajo enkrat za vselej 100 K), 38 pod¬
pornih udov (4 K na leto) in 170 rednih udov
(3 K na leto). Prerana smrt Križaničeva je
bila za mlado društvo občuten udarec, a rodo¬
ljubi naj bi ga krepko podpirali, ker je zavoljo
blagega namena vredno podpore.

d) Tiskovno društvo.

Za narodno življenje in omiko štajerskih
Slovencev je posebno važno katoliško tiskovno
društvo v Mariboru. Tudi zgodovina tega dru¬
štva je zadnjih 25 let ozko spojena z osebo
dr. Križaniča, zatorej podamo tukaj nekoliko
obširneje zgodovino tega društva.

Ustanovilo, se je to društvo leta 1871.
Društvu je namen pospeševati cerkvene, soci-
jalne (družabne) in narodne koristi z izdavanjem
listov in knjig, pisanih v versko-narodnem in

43

• avstrijsko-domoljubnem duhu; razširjati branje
dobrih spisov in ovirati razširjanje slabih.

Prvi občni zbor je otvoril grof Brandis.
Zanimanje za društvo je bilo izprva zelo ži¬
vahno. Pristopili so tudi nekateri izvenštajerski
rodoljubi; v prvem odboru nahajamo tudi
takratnega ljubljanskega prošta dr. Janeza
Pogačarja in pa profesorja Janeza Solarja.
Že v prvi odborovi seji se je sklenilo, da se
napravi načrt o nakupu „ Slovenskega Gospo¬
darja" in naj se pozove Alešovec za urednika.
Odbor je res stopil v dogovore z Alešovcem,
a pogajanje se je razbilo. Kake pogoje je
stavil Alešovec, ni naznačeno v zapisniku;
takratni blagajnik g. F. Bohinc je predlagal, da
se mu naznači 1000 gl. na leto za celo oskrbo¬
vanje lista, ki bi izhajal enkrat na teden, a
je potem svoj predlog umaknil. Za zgodovino
našega časnikarstva, je zanimiv tudi naslednji
podatek: kanonik Kosar je v prvi odborovi
seji predlagal, naj tiskovno društvo poleg
„Slov. Gospodarja" prevzame tudi (takrat v
Mariboru izhajajoči) „Slovenski Narod" in
tiskarno. Jedro tega predloga naj se „v razum¬
ljivem, žarnem in rodoljubnem zmislu" razglasi
slovenskemu občinstvu. Na predsednikov pred¬
log se je izvolil poseben odsek, ki bi naj ta
predlog izvedel. Izvoljeni so bili: profesor Pajk,
špiritual Bohinc in kanonik Kosar, kateremu
je odsek naročil, naj sestavi dotični razglas.

V seji dne 20. aprila 1871 je odbor
sklenil pogodbo z dr. Prelogom glede „Slov.
Gospodarja". Dr. Prelog je tiskovnemu društvu

44

prodal „Gospodarja“ za 1000 gld. in dne
1. julija 1871 je društvo prevzelo v svojo
last ,,Slovenskega Gospodarja 11 , ki je .eden
najstarejših političnih listov na Slovenskem in
ima neprecenljive zasluge za narodno prebujenje
na Štajerskem. Ustanovil ga je dr. Prelog že
1. 1867. Za uredništvo, upravništvo in odprav-
ništvo „Slov. Gosp. 11  se je sestavil poseben
odbor: Kosar, Bohinc in dr. Prelog. Uredništvo
je začasno prevzel dr. Ulaga, odgovorni ured¬
nik pa je bil dr. Prelog pod pogojem, da
dobi prej vse spise v svoje roke. Med njima
je pa večkrat prišlo do nasprotja, ker si je
vsak lastil pravice glavnega urednika: do¬
stavljati, prenarej ati in izpuščati spise. „ Gospo¬
darju “ so obljubili pisateljsko podporo: J. Pajk,
prof. Majciger, Jos. Šuman, Pil. Bohinc, dr. J.
Pajek. Sklenilo se je naprositi sodelavce tudi
po drugih krajih ter jim tudi dati primerno
odškodnino. A poslednji dostavek je bil težko
izpeljiv, zakaj društvo se je imelo boriti z
velikimi denarnimi težavami. Koncem 1. 1871
je imelo društvo čistega imetka 1267'71 gld.,
kar niti blizu ni zadostovalo, da bi se s tem
oskrboval list in še kupila tiskarna. „ Narodna
tiskarnica F. Skaze in drugov 11  je tedaj 1. 1872
postala podružnica delniškega društva „ Narodne
tiskarne v Ljubljani 11 . Vodstvo te podružnice
je prevzel Janko Pajk in jo je 1. 1874 od¬
kupil ter je ostala v njegovi lasti do 1. 1879.

Tiskovno društvo se je med tem imelo
boriti poleg gmotnih še z drugimi težavami.
Liberalni veter je tudi med Slovence zanesel

45

pogubne oblake, ki so še bolj zastrli že itak
motno slovensko nebo. Mesto podpore so zaceli
nekateri rovati zoper društvo in udje so drug
za drugim izstopali. Razporu je dal povod
nesrečni „venti settembre“ (20. september 1870).
Ta točka svetovne politike je bila iskra, ki
je razvnela smodnik v tesnem slovenskem sodu.
Na zunaj je bil ta spor posledica nesporazu-
menja, v resnici pa izraz že dalj časa načelno
nasprotnega naziranja. Katoliški možje niso
mogli po svojem prepričanju odobravati čina
italijanske vlade, ki je papeža oropala njegove
zemlje in ga zaprla v vatikanske zidine. Zlasti je
dr. Ulaga v „Gospodarju“ ostro bičal ta roji.
Drugi so pa trdovratno trdili, da Slovenci ne
smejo obsojati združene Italije, ker tudi sami
hočejo zedinjeno Slovenijo. Čudno je, kako je
mogel kdo priti na to idejo, ko je vendar
zedinjenje Italije pa zedinjenje Slovenije na¬
razen kakor nebo in zemlja. Slovenija bi se
dala združiti po postavni poti pod žezlom av¬
strijskega vladarja, Lahi so pa svojo Italijo
zvarili s prekucijo in ropom.

l J rvi predsednik tiskovnega društva, pro¬
fesor Janko Pajk je vsled tega razpora od¬
ložil predsedništvo. Za njim je bil več let
zaporedoma predsednik kanonik Fr. Kosar,
ki ima za društvo velike zasluge, ker ga je
vodil v težavnih časih. Njemu gre hvala, da
je „Slov. Gospodar“ postal in ostal tednik ter
naposled vendar dobil trdna tla. Ta list je za
štajerske Slovence v svojih dolgih letih veliko
koristil v prosvetnem, gospodarskem in poli-

46

Učnem življenju. V važnih zadevah je imel
odločen vpliv v našem javnem življenju, a
tudi srd nasprotnikov seje  zlival najbolj nanj.
Žalosten položaj, v katerem žive štajerski
Slovenci, se kaže tudi pri tem listu. Prebiti
je že moral hude čase, premagati neznanske
težave. A vkljub vsem oviram je list vedno
neustrašeno branil slovenske pravice, zagovarjal
kmetske koristi in budil narodno zavest.

Na drugem občnem zbora dne 29. aprila
1872 je predsednik Kosar prepričevalno govoril
o namenu in važnosti tiska, ki je v istini
velemoč, a tudi na dve strani brušen meč.
Posebne važnosti je pa še za štajerske Slo¬
vence, kjer se v trgih in mestih šopiri nem-
škutarstvo po časnikih, katero je treba s slo¬
venskimi časniki spodrivati. Tožil je tudi o
ovirah, ki stoje društvu na poti, največ je
kriva nesloga, vsled katere so mnogi društvu
obrnili hrbet, sodelavcev je malo in še ti so
neizkušeni.

Gmotno stanje je postajalo vedno slabše.
Udje so zaostajali s plačevanjem udnine, drugi
pa celo izstopali. Denarničar je že predlagal,
naj se „Slov. Gospodar 11  loči od društva, ali
pa mora društvo umreti. Na prizadevanje Ko¬
sarjevo se je tedaj začelo nabiranje prosto¬
voljnih darov in tako si je društvo nekoliko
opomoglo.

Vkljub tem skrajno neugodnim razmeram
je še vendar društvo precej delovalo na knji¬
ževnem polju. L. 1871 je izdalo v 2000 iz¬
vodih navod, ..kako se pri volitvah ravnati",

47

spisal ga je J. Šaman, ki je pa tudi še istega
leta izstopil iz društva. Istotako se je sklenilo
izdati v 1250 iztisih nek spis o vinoreji. Ob
času volitev 1. 1871 je „Slov. Gospodar" iz¬
hajal v četrtek in v nedeljo. Na občnem zbora
1. 1874 je že mogel predsednik opozoriti na
vidne uspehe v narodnem prebujenju, ki so
se pokazali pri volitvah v onih krajih, kjer
ljudje bolj berejo.

Za velikonočno darilo 1. 1872 je društvo
izdalo in svojim udom podarilo Kosarjevo
knjigo „Katoliška cerkev in njeni sovražniki“,
ki je izšla v 1500 izvodih; to je bilo prav
tehtno ter času primerno delce.

Še istega leta je društvo vzelo v založbo
knjižico „Mala apologetika ali prijazni za¬
govori sv. katoliške vere". Knjižica je izšla
1. 1873 v 1200 izvodih; društveniki so jo
dobili kot darilo, ostali izvodi so se pa pre¬
pustili pisatelju dr. Lavoslavu Gregorecu.

Z novim 1. 1873 se je tudi povečala
oblika „Slov. Gospodarja" in cena določila
na 3 gld. Toda to leto bi skoro bilo postalo
usodno zanj. „Gospodar" je bil sedaj tednik,
a \sled slabih denarnih razmer je poslanec
Hermann nasvetoval, naj izhaja poslej le tri¬
krat na mesec. Kosar je bil odločno proti
temu, a večina odbornikov je potegnila s Her¬
mannom. Stvar se je tedaj predložila občnemu
zboru, ki je pa zavrgel predlog Hermannov
in sprejel predlog Kosarjev, da „Gospodar“
ostane tednik. S trikratno izdajo bi se pač
gmotno nekoliko prištedilo. toda izgubil bi bil

48

list toliko več veljave in škoda hi bila v na¬
rodnem in prosvetnem oziru večja, kakor oni
gmotni dobiček. Isti občni zbor je spremenil
tudi društvena pravila v toliko, da je odpravil
ustanovnike in podpornike ter uvedel le eno
vrsto udov, ki bi plačali na leto 5 gld. Mislilo
se je, da bo s tem društvo pridobilo več udov,
a odbor je napravil veliko nerodnost, da je
ustanovnikom, ki so že zdavno plačali usta¬
novnim), sam ponudil, da jim jo vrne. In res
so se nekateri poslužili te ponudbe in tako
je društvo zopet gmotno trpelo. Društvo je
1. 1873 prišlo še v drugo zadrego, ker je
vdova dr. Preloga tirjala nazaj kavcijo 1000
gld., ki jo je bil po takratni postavi za „Gos-
podarja“ založil dr. Prelog. V ta namen se
je na občnem zboru dne 10. junija 1874 skle¬
nilo izdati 10 akcij po 100 gld. s 5 °/ 0  obrestmi.
Zanimanje za društvo je sedaj zelo padlo. Pri
omenjenem občnem zboru je bilo le 30 udov
in celo leto 1875 je bila samo ena odborova
seja. Tudi zapisniki so tu in tam jako površni.
Na občnem zboru dne 7. marca 1876 je bil
dr. Križanič prvikrat v odbor izvoljen in odbor
ga je potem volil za podpredsednika. Ko
1. 1877 Kosar ni hotel več prevzeti predsed-
ništva, tedaj je odbor izvolil predsednikom
dr. Križaniča, ki je od tega časa pa do svoje
smrti z malimi prenehljaji vodil tiskovno dru¬
štvo. Kot predsednik tiskovnega društva je
imel veliko skrbi in neprijetnosti. Zanimanje
za društvo je bilo včasih jako slabo; Križanič
je bil pogostoma takorekoč za celi odbor.

49

Ker so vsakoletni občni zbori bili komaj
sklepčni, je to napotilo odbor, da je predlagal
občnemu zboru spremembo pravil, tako da bi se
odborniki volili na tri leta in redni občni zbori
sklicevali vsako tretje leto. Občni zbor dne
11. sušca 1878, pri katerem je bilo le 21
udov, je pritrdil odborovemu predlogu, a kar
se je pričakovalo, se s to spremembo ni do¬
seglo. Zanimanje za društvo je še bolj zaspalo
in občni zbori so vsako tretje leto bili navadno
nesklepčni. Še celo odbornike je predsednik
pogostoma zastonj klical k sejam, in tako so
okoliščine prisilile predsednika Križaniča, da
je moral pogostoma na se vzeti vso skrb in delo.

Ker se je denarno stanje vendar nekaj
zboljšalo, se je sklenilo »Gospodarju 11  dati pri¬
logo, zlasti ob času volitev. Na občnem zboru
1. 1879 se je sklenilo, naj se »Gospodarju 11  da
priloga, podobna graškemu „Feierabend“, a na-
tančnejo izvršitev je zbor prepustil odboru. „Go-
spodar“ je odslej prinašal gospodarsko prilogo,
ki je bila glasilo štajerske kmetijske družbe, in
,,Cerkveno prilogo 41 , a ona ideja, da se „Gospo¬
darju “ pridruži manjši list kot priloga, se je
vresničila šele 1. 1901 z ustanovitvijo „Našega
Doma“. „Slovenski Gospodar 11  seje kmalu pri¬
kupil ljudstvu; 1. 1879 je imel že 1900 naročni¬
kov in s tem se je močno vzbujala politična
in narodna zavest med štajerskimi Slovenci.
To je pa bilo zagrizenim sovražnikom trn v
očeh. Hoteli so na vsak način list zatreti in
vničiti osebe, ki so bile z listom v zvezi. Kri¬
žanič ni nikdar pisal političnih člankov, tudi

4

50

ni lista urejeval, vendar je vsak čas imel hišne
preiskave in bil klican k sodniji. Razen tega
so ga strastno napadali in hudobno črnili na¬
sprotni listi. In vendar se Križaniču v domo¬
ljubnem oziru ne more nič očitati. Ko ga je
včasih kdo opozoril na strastne napade v raznih
listih, se ni veliko zmenil za to, ampak je
navadno rekel: „Naj pišejo, kar hočejo; jaz
nikogar ne sovražim, tega pa mi tudi ne more
nikdo zabraniti, da bi ne ljubil svojega ljud¬
stva^ Ljubiti svoje ljudstvo  je pač
ena najlepših čednosti in dolžnost vsakega
državljana, samo v naših nezdravih razmerah
se to šteje v zlo; Nemci slobodno ljubijo svoje
ljudstvo, Madžari svoje, Francozi svoje, samo
Slovenci se zavoljo rodoljubja črnijo, samo oni
bi morali kopati grob svojemu lastnemu rodu!

V svojem rodoljubju ni Križanič obračal
plašča po vetru in lovil za kakimi odlikovanji;
svojega rodoljubja tudi ni prodajal v bučnih
zdravicah, marveč je za svoj narod delal
kot učitelj, podpiratelj zlasti dijakov, in kot
pisatelj. Njegovo srce je obsegalo vse Slo¬
vence; s svojim mirnim in ljubeznivim vede¬
njem pa treznim in spravljivim mišljenjem si
je pridobil srca vseh, ki so ž njim prišli v
dotiko. Za svoj narod je pa tudi trpel in
veliko žrtvoval. S svojim odličnim vplivom je
včasih v odločilnih trenotkih marsikaj dosegel
v našem javnem življenju. Svoj narod je pač
iskreno ljubil, a nikakor ni sovražil drugih
narodnosti, kakor se mu je to pogostoma oči¬
talo. Marsikateri nemški revež in ubožni dijak

51

bi lahko spričal to in osramotil grde obreko¬
valce.

Bil je pa Križanič tudi zvesto udan naši
širji domovini Avstriji in njenemu vladarju.
Istotako je bil iz srca udan naši duhovni
materi sv. katoliški cerkvi: „Vera narodnosti
ne kali, ampak na pravega katoličana se
kakor Bog, tako tudi dom in cesar slobodno
zaneseta. Vsa narodnost pa, ki ne stoji na
trdni podlagi verskega prepričanja, je omah¬
ljiva in sebična, mi nič za njo ne damo. 11
Tako piše Križanič v svoji „Rimski božji
poti 11  (str. 14). Iz srca je bil udan namestniku
Kristusovemu na zemlji. Kako prisrčno piše o
sv. očetu, ko je 1. 1887 bil v Rimu! Ko je
videl sv. očeta, „v tem trenotku 11 , pravi, „se
mi je zdelo, da na tem svetu nimam več no¬
bene želj e. “

Pokazali smo ravno tu Križaniča kot
iskrenega slovenskega rodoljuba, zvestega av¬
strijskega državljana in udanega sina sv.
katoliške cerkve, kajti ravno kot predsednik
tiskovnega društva je bil preganjan in črnjen
kot kak nevaren hujskač. No, saj se je to
celo velikemu Slomšeku očitalo, ni čuda tedaj,
•da se je tudi Križaniču!

Neznosno pritiskanje na naš tisek v dobi
„ prostega mišljenja in tiska“ je .bilo povod,
da se je večkrat resno pretresovalo, ali bi ne
kazalo preseliti „Slov. Gospodar 11  kam drugam.
Že 1. 1883 je odbor preudarjal, bi li se gos¬
podar 11  preselil v Ljubljano, poslanec Hermann
je pa celo hotel, da se preseli v Gradec.

4 *

52

Vendar tehtni pomisleki, uredniški, denarstveni
in politični so bili vedno proti temu in zlasti
Križanič je bil vedno za to, naj „Gospodar“
ostane, kjer je. To vprašanje se je še pozneje
večkrat ponavljalo in zlasti zopet 1. 1901 pri
ustanovitvi „ Našega Doma“.

L. 1884 se Križanič ni dal več voliti
predsednikom, ker pa tudi izvoljeni dr. I. Mlakar
ni hotel prevzeti, je vendar zopet padlo pred-
sedništvo na Križaniča.

V tej dobi se je zopet resno vzelo v pre¬
tres vprašanje glede nakupa tiskarne. Od
države je društvo že imelo dovoljenje, šlo se^
je le za ,to, ali se naj ustanovi nova tiskarna,
ali pa se'naj kupi katera že obstoječa. Na.
ponudbo sta bili dve: Goletova (v Mariboru
najstarejša, že iz 18. stoletja) in pa Leonova,
poprej Pajkova. V ta namen sklican občni
zbor v slovanski čitalnici dne 30. julija 1885
je soglasno in navdušeno pritrdil, naj se usta¬
novi lastna tiskarna. Toda že iz razprave o
načinu, kako se naj to zgodi, se je razvidelo,
da bo treba premagati velikanske ovire; naj¬
hujše je bilo pomanjkanje denarnih sredstev
in pa v tiskarstvu izkušenega vodstva. Izvolil
se je zato poseben odsek, v katerega so bili
voljeni: notar dr. Radaj, advokata dr. Domin-
kuš in dr. Jern. Glančnik, pa dr. Križanič in
dr. Mlakar. Dne 30. septembra 1885 je odbor
razposlal oklic na rodoljube, naj se z neko
svoto udeležijo ustanovitve tiskarne.

Naposled je odbor kupil nekdanjo narodno
in pozneje Pajkovo tiskarno od Leonove vdove..

53

Tako se je vendar vresničila že davno zasno¬
vana misel, ki je za kulturni razvoj štajerskih
Slovencev jako pomenljiva. Na ta način je
tiskarna stalno prišla v zanesljivo narodne
roke ter od takrat lepo napreduje in se sedaj
lahko meri z vsako pokrajinsko tiskarno.

L. 1885 je tiskovno društvo pogojno pre¬
vzelo v založbo tudi nemški političen list za
Slovence „Sudsteirische Post 11 , in tako je pred¬
sednik Križanič imel še več sitnob, kakor
poprej. Naslednja leta je Križanič bil cel odbor;
takratni tajnik Kukovič je bolehal in tako
nekaj let sploh zapisnika ni. Vendar se v
zapisniku občnega zbora dne 28. julija 1891
bere, da tiskarna stoji na trdnih nogah in da
je tudi društveno stanje tako po volj no kakor
še nikdar poprej. Še istega leta je društvo
prevzelo tiskarno popolnoma v svojo last, ker
je izplačalo deleže. Predsedništva pa Križanič
sedaj ni več prevzel in pozneje 1. 1893 sploh
ni bil voljen v odbor.

Zanimivo je zvedeti, da se je na občnem
zboru 1. 1893 že govorilo o Slomšekovi sto¬
letnici in izrekla želja, da bi se ob tej priliki
izdali njegovi spisi.

L. 1895 je Križanič zopet prevzel pred-
sedništvo in je vodil društvo do 1. 1901 ter
zlasti zadnja leta moral izkusiti marsikaj gren¬
kega. Tiskarna pa se je v tem času znatno
povzdignila, a treba jo je bilo tudi znotranje
prenoviti in napraviti red. Tudi v tem se je
obrnilo na boljše zadnja leta.

54

Izdala je tiskarna zadnja tri leta 19 večjih
del in tiskalo se je v njej do 1. 1901 po osem
časnikov. ,,Slovenski Gospodar" ima 1. 1903
čez 6000 naročnikov in od 1. 1901 ima tudi
prilogo „Naš Dom", ki si je 1. 1903 pridobil
že čez 14.000 naročnikov in je po svoji nizki
ceni (1 K na leto) in lahko umljivi pisavi kaj
primeren list tudi za ubožnejše ljudi. Razven
tega je društvo od svojega postanka do dan¬
danes izdalo lepo število raznih drugih poučnih
in zabavnih spisov.

Pri zadnjem obenem zboru dne 15. julija
1901 je bil Križanič zopet izvoljen v odbor,
a predsedništva ni hotel več prevzeti, pa bi
se mu tudi ne bilo izplačalo, kajti 16 dni
pozneje je bil že mrtev.

Sodeloval je Križanič tudi pri mariborski
posojilnici in je več let bil ud ravnateljstva.
Ta zavod je za Slovence tem večje važnosti,
ker stoji ob narodni meji. O njega napredku
priča veličastno poslopje »Narodnega doma",,
ki je last posojilnice. Pri vhodu je v kamenito
ploščo med udi odbora, ki je dovršil to delo,
vklesano tudi ime dr. Križaniča Nekaj let je
bil tudi predsednik mariborske podružnice
družbe sv. Cirila in Metoda. Sodeloval je tudi
pri ustanovitvi Cecilijinega društva za lavan¬
tinsko škofijo, bil je namreč predsednik osno-
valnega odbora.

Tako je po svojem delovanju v raznih
društvih Križanič znamenita oseba in je mnogo-
storil tako na polju krščanske ljubezni, kakor
na narodnem in prosvetnem polju.

00

7. Dr. Križanič slovenski pisatelj.

P oleg mnogoterega dela, ki mu ga je nala¬
gala služba in ki ga je imel z raznimi
društvi, je vendar še dobil časa, da je
tudi s peresom deloval v blagor Slovencev.
Ako imamo pred očmi njegove vsakovrstne
službe in zraven pogledamo na precejšnjo
kopico knjig, ki jih je v primeroma kratkem
življenju spisal, moramo občudovati njegovo
delavnost.

Spisi Križaničevi so pred vsem poljudni,
namenjeni kmetskemu ljudstvu. On sam je bil
sin kmetskih starišev in je celo svoje življenje
bil iskren prijatelj priprostemu ljudstvu; njemu
je tudi pred vsem posvetil svoje pero. Križanič
je znal pisati prav po domače in lahko um¬
ljivo; njegov slog je res povzet iz živega
govora štajerskih Slovencev med Muro in
Dravo. V posameznih izrazih se je celo malo
preveč držal govorice svojega domačega kraja.
— Poljudne pisave se je Križanič naučil iz
Slomšeka in pa iz občevanja s priprostim
ljudstvom. Ni lahko najti za Slomšekom pisa¬
telja, ki bi s svojimi spisi bil tako znan med
ljudstvom kakor dr. Križanič.

Prvokrat srečamo Križaniča kot pisatelja
v „Koledarju“ družbe sv. Mohorja za 1. 1878
s povestjo „Skušnjava in skušnja 11 . Prvo nje¬
govo večje delo je pa „Zgodovina sv. kato¬
liške cerkve 11 , kije  izšla v treh zvezkih 1. 1883,
1. 1885 in 1. 1887. Ta knjiga razlaga „o več¬
nem boju med kraljestvom božjim in pa med

56

hudičevim, in očivesno kaže, da peklenska
sila sv. cerkve nikdar in nikoli zmagala ne
bode.“ V svoji zgodovini je cerkev podobna
trpečemu Kristusu, ki je tudi od rojstva do
smrti na križu trpel preganjanje in zaničevanje,
a je vendar zmagal. „ Valovi, ki ploskajo v
sv. cerkev, umivajo le blato, ki se je vsedlo
na njene stene.“

Ta knjiga je v slovenskem slovstvu ve¬
likega pomena. Pisana je prav poljudno, da
jo lahko vsak razume, pa je tudi za omika¬
nega človeka jako poučljiva in hasnovita;
želeti je, da bi jo Slovenci večkrat brali, marsi¬
komu bi se zasvetilo v glavi in marsikatera
zmešnjava bi sploh ne prišla na dan. Spisoval
je to knjigo jako marljivo in vestno; porabil
je najboljše vire ter si močno prizadeval, za¬
deti resnico in jo razumljivo dopovedati. Svoji
sestri je v nekem pismu pisal, naj moli, da
mu Bog da takega duha, da ne bi kaj na¬
pačnega napisal o nevesti Kristusovi na zemlji.

Med tem, ko je izdeloval še zgodovino,
je spisal tudi drugo delce, ki je izšlo v Mari¬
boru 1. 1884 pod naslovom „Lurška mati
božja 11 , obsega 186 strani. V tej knjižici opi¬
suje Križanič prav mično zgodovino lurških
prikazni, dostavljene so tudi molitve za sv.
mašo in za devetdnevnico v čast Matere božje.
Ljudem se je ta knjižica zelo prikupila in je
tudi že zdavna pošla.

O lurški Mariji je pa imel Križanič pri¬
ložnost še enkrat pisati. Bil je goreč častilec
Marijin in gojil je srčno željo, da bi mogel

57

t  enkrat obiskati slavno Marijino svetišče v
Lurdu, toda pri svoji pičli plači si ni mogel
toliko prihraniti, da bi mogel nastopiti tako
daljno potovanje. Tedaj mu je pa Mohorjeva
družba dala nagrado za delo in trud, ki ga
je imel s spisovanjem cerkvene zgodovine.
Tako mu je bilo mogoče 1. 1886 pridružiti se
avstrijskim romarjem, ki so šli v Lurd. Bil
je celo v odboru za to romanje. Odrinil je iz
Maribora dne 7. avgusta čez Koroško, Tirol¬
sko, Švico, Lijon, Tulus, Lurd in se vrnil dne
25. avgusta. Kar je na dolgem potu videl in
slišal, si je zapisoval in potem v obliki dnev¬
nika popisal celo potovanje v „Slovenskem
Gospodarju' 1 . Da bi pa mogli o tem potovanju
brati tudi drugi, ki nimajo „Gospodarja", je
dal spis ponatisniti v posebni knjižici pod na¬
slovom ,,Lurška božja pot", ki se je v krat¬
kem. razpečala in je 1. 1887 izšla že v drugi
izdaji. Na tem potovanju je videl lep kos
francoske dežele, je zvedel marsikaj poučnega,
kar je pozneje o raznih prilikah rad pripo¬
vedoval. Zlasti je večkrat poudarjal, kako
bogati Francozi varčno, skromno in trezno
živijo, posebno kmetje, nasprotno pa mi ubogi
Slovenci tolikokrat lahkomišljeno zapravljamo
premoženje. — V Lurdu ga je doletela čast,
da je pridigo val avstrijskim romarjem ter jim
podelil papežev blagoslov. Na tem svetem
kraju se mu je še bolj vnela ljubezen do
nebeške kraljice; ni imel pridige, da bi je
vsaj ne omenil, vsako leto je šel na bližnjo
ali dalnjo božjo pot h kaki Marijini cerkvi,

58

maševal je najrajši pri Marijinih oltarjih, ve¬
selilo ga je, če je mogel kje blagosloviti kako
kapelico ali kip lurške Marije. V svoji do¬
mači vasi je vspodbudil svoje rojake in tudi
zdatno pripomogel, da so ob veliki cesti po¬
zidali lično kapelico lurške Marije; kjer je
bila prej grda mlaka, stoji sedaj na visokem
prostoru lepa kapelica z zvonikom. S svojimi
spisi in govori je Križanič zdatno pripomogel,
da se je po Slovenskem tako naglo in močno
razširilo češčenje lurške Marije.

L. 1887 je katoliški svet praznoval maš-
niški jubilej sv. očeta Leona XIII. Iz vseh krajev
sveta so hiteli verni katoličani v večno mesto
Rim, da tamkaj obiščejo grobove sv. apostolov
Petra in Pavla in drugih mučencev ter se po¬
klonijo namestniku Kristusovemu. Tudi Sloven¬
cev je spomladi 1.1888 šlo lepo število v Rim in
med njimi je bil tudi dr. Križanič. Med potoni
je obiskal tudi svetišče v Loretu in v Assisi.
Sv. očetu je pri tej priliki podaril krasno
vezano svojo zgodovino sv. katoliške cerkve.
Rimsko potovanje je pa zopet popisal v „Slov.
Gospodarju" in spis izdal tudi v posebni knji¬
žici 1. 1888. Istotako je za Mohorjev „Koledar“
1.1889 priredil spis: „Zlatomašnik Leon XIII.
in slovenski romarji".

Prepotoval je vse slovenske dežele, da je
tako bolj spoznal našo lepo domovino in slo¬
vensko ljudstvo. Obiskal je tudi grob slovan¬
skega apostola sv. Metodija na Velehradu,
brate Cehe in njih zlato Prago pa zatirane
Slovake. Hvalil je večkrat zlasti slovaško cer-

59

, kveno petje, ko je med sv. mašo iz enega
grla pela vsa cerkev, da so se tresle cerkvene
stene in je človeka kar vzdigovalo. Tudi to
potovanje je popisal v „Slov. Gospodarju“
pod naslovom „Štirnajst dni križem sveta “.

Prav mična je knjižica, ki jo je Križanič
„spisal Slovencem za novo leto 1888“ pod
naslovom „Žlahtna rozga Slovenskih goric 11 ..
Knjižica nam na 50 straneh popisuje vspod-
budno življenje blage deklice Julike iz Jare-
nine. Bila j e vzgleden otrok ubožnih viničarskih
starišev. Ze v otročjih letih ji je Bog naložil
težek križ. Dolga in huda bolezen ji je skva¬
rila noge in ostala je hroma. V hudem trp¬
ljenju je bila vzgled potrpežljivosti in nedolž¬
nosti. V najlepših dekliških letih jo je doletela
druga, še hujša nesreča. Na Veliko gospojnico
je radostnega srca šla v domačo cerkev. Ker
je bila še rosa, si je šolnjiče sezula in opiraje
se na brgljo bosa šla naprej. Kar ji pridrvi
nasproti stekel pes in jo vgrizne v bolno
nogo. Kmalu so se pokazali grozni nasledki
in deklica je popolnoma vdana v voljo božjo
v strašnih bolečinah umrla v mariborski bol¬
nišnici. Križanič ji je bil spovednik v smrtni
bolezni. Žalostno dogodbo je popisal tako
ganljivo, živo in zanimivo, da človeka do solz
gane. Po pravici se misli, da je to delce med
Križaničevimi poljudnimi spisi najboljše. Tu
se je Križanič pokazal mojstra, kako ljubko
je znal pisati in kako spretno je znal z naj-
navadnejšimi opravili v vinogradu zvezati naj¬
lepše nauke za človeško življenje.

60

L. 1890 je začel izdajati vrsto drobnih
knjižic, ki so se tudi ljudem zelo prikupile,
in obravnavajo za vsakega človeka najimenit¬
nejše reči: smrt, sodbo, pekel in nebesa. Ob
novem 1. 1890 je izšla „Bela žena ali prva
Teč med štirimi poslednjimi 11 . Bridka in gotova,
četudi marsikomu neljuba resnica je, da enkrat
vsakemu človeku udari smrtni trenotek. R,ajni
gospod je pripovedoval, da je svojo knjižico
hotel pokloniti nekemu bolj odličnemu znancu.
Ko pa ta zagleda naslov, vrne knjižico, rekoč:
„0 smrti ne maram kaj slišati ali brati. 11  Kako
nespametno! Ali misliš, da se bo smrt tega
.strašila in ne bo prišla, ker ti ne maraš mi¬
sliti na njo? Ravno nasprotno, čim pogosteje
resno misliš na njo, tem manj strašna se ti
zdi, čim manj se brigaš za njo in živiš, kakor
bi vekomaj mislil tu ostati, tem groznejša bo
smrtna strahota.

S knjižicami o štireh poslednjih rečeh je
pisatelj hotel bralcem živo predočiti resnobo
človeškega življenja in jih navrniti na pot
poštenosti in lepega krščanskega življenja. V
bolnišnici je pač imel veliko vzgledov, žalostnih
in veselih, kolike važnosti je, če človek ve ceniti
resnobo in vrednost sedanjega življenja. Bil je
prepričan, da s tem izpolni tudi svojo duhov¬
niško dolžnost; kajti duhovnik mora vsled
božjega povelja oznanjevati ljudem pot pokore
in poboljšanja, štiri poslednje reči so pa za to
najmočnejši nagib. „Tudi za svojo voljo pišem
o smrti ter o njej ob novem letu zapridigam
vsem Slovencem, da mi na smrtni postelji ne

61

bo še to vesti težilo, da sem o smrti preredko
pridigal, ker imam že itak dosti na ramenih,
o čemur bode treba dati račun. “ (Bela žena
str. 14.)

Strašna, neprizanesljiva in nemila je smrt,
nam razloži v 1. poglavju. Ali se je torej
bati smrti? ,,Hudobni se je naj boji, pravični
pa se je le naj veseli. 11  V drugem poglavju
nam popisuje z besedami sv. pisma in pojas¬
njuje z raznimi vzgledi strahoto nagle in ne¬
srečne smrti; v tretjem poglavju pa nam kaže,
kako lahka in srečna je smrt pravičnega.
Resnično: „Kdor na svetu prav živi, on se
smrti ne boji“. (Slomšek.)

Sedaj je pisatelj že sam izpil smrtni kelih
in stopil skozi skrivnostna vrata, ki jih človeku
odpre smrt; ko bi mogel, bi pač iz onega
sveta nam vsem še bolj glasno zakieal: „ Člo¬
vek, spominjaj se smrti!“

Slovensko ljudstvo ni z „Belo ženo“ tako
storilo, kakor tisti gospod, ki je ni hotel vzeti
y darilo, marveč nagloma se je razširila po
Štajerskem in po drugih slovenskih pokrajinah,
in 1. 1893 je knjižica nekoliko pomnožena
izšla že v drugi izdaji. Še nekaj let pozneje
je enkrat prišla neka koroška Slovenka nalašč
zato v Maribor h Križaniču, da bi kupila „Belo
ženo“. Njega je seveda to razveselilo in ji je
poklonil več izvodov.

Ako zdravnik vidi, da je zoper trdovratno
bolezen kako zdravilo premedlo in preslabo,
tedaj bolniku zapiše močnejše. Enako je dr.
Križanič podal Slovencem ob novem letu 1891

62

nekoliko močnejše zdravilo zoper dušno bolezen.
To zdravilo je popisal v knjižici „Tekel ali
pravična tehtnica božja“. To knjižico je vzelo
v založbo tiskovno društvo, dočim je „Belo
ženo‘ :  založil pisatelj sam. Obsega 63 strani.
Ime „Tekel“ je vzeto iz znane dogodbe, ki
jo beremo v bukvah Danijelovih. Kakor je
pohotnemu kralju Baltazarju Bog seštel dneve
njegovega kraljevanja, in je bil tehtan  pa
najden prelahek, enako je „vsem ljudem od¬
ločeno enkrat umreti, potem pa je sodba“
(Hebr. 9, 27). Treba bo dati enkrat račun od
svojega hiševanja, in ta račun bo hud in na¬
tančen, to nam razloži prvo poglavje naše
knjižice. Sodba je pa dvojna: posebna in
splošna. Prva je hitro po smrti, drugačna za
hudobneže in drugačna za pravične. Posebno
sodbo nam pisatelj prav nazorno popiše v
drugem poglavju; v tretjem poglavju pa občno
sodbo ob koncu sveta, vstajenje mrtvih ter
lastnosti od mrtvih vstalih teles. Skleniti pač
ni mogel boljše te knjižice kakor z besedami
sv. pisma: „Danes kličem za pričo nebo in
zemljo, da sem pred vas postavil življenje in
smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi si tedaj
življenje, da živiš (5. Mojz. 30, 19). Po pra¬
vici je pisal o tej knjigi list „Dom in Svet“
(1. 1891, št. 3, str. 141): ,,Majhna je sicer ta
knjižica, pa je tehtna. Morebiti bode med
vsemi, ki še pridejo letos na dan, največ ko¬
ristila. Pisatelj nam poskuša staviti sodbo božjo
pred oči in to v prav poljudni domači pisavi.
Znano je res, kar pripoveduje, vendar razvija

63

■ reč tako mično, da se prav lahko in z veseljem
! čita."

Ob novem letu 1892 je poslal Križanič
med Slovence „zlato jabolko" za novoletno
darilo. Malo čudno je pač to „zlato jabolko"
— imenuje se „ 1’ e k e 1 ali tretja reč med
j štirimi poslednjimi". Toda „beseda o pravem
f. času je zlato jabolko na srebrni blazinici",
pravi sv. pismo (Preg. 25, .11). Pisateljevo
opominjanje pred največjim zlom, pred ne¬
srečno večnostjo je pa v resnici beseda izgo¬
vorjena o pravem času, dokler še tečejo „dnevi
| zveličanja", dokler je še „prijetni čas", ker
kadar nastopi smrtna noč, v kateri ne more
nihče več delati, potem je prepozno vse opo-
minjevanje.

V 19 odstavkih na 64 straneh razpravlja
pisatelj jasno, poljudno in presunljivo strašno
pa neovržno resnico o večnem trpljenju v peklu.
Svoj nauk opira na trdno stalo sv. pisma in
prav spretno izvaja iz njega dokaze za nauk
o peklu. Tu in tam vzame v pomoč tudi izreke
sv. očetov in nekaterekrati spise sv. Terezije,
pa tudi iz pameti kratko dokaže, da pekel
mora biti in da je njegovo trpljenje večno.
— Pisatelj se sicer boji, da nekaterim Slo¬
vencem njegova knjižica o peklu zopet ne bo
všeč, češ, to ni za naše čase; ker so žalibog
tudi med nami ljudje, o katerih veljajo besede
apostola Pavla: ..Veliko jih živi, o katerih
sem vam že večkrat pravil, in zdaj tudi jokaje
j  pravim, ki so sovražniki križa Kristusovega,
katerih konec je pogubljenje, katerih bog je

64

trebuh, ki se hvalijo svoje sramote in ki ljubijo
zemljo 1 ' (Fil. 3, 18. 19 1 . A duhovnik mora
oznanjevati resnico, naj bo ljudem prijetna
ali neprijetna.

V pretresljivi priliki o bogatinu in Lazarju
je bogatin od Abrahama dobil odgovor: „Imajo
Mojzesa in preroke, njih naj poslušajo 11 ; Kristus
se je razjokal nad trdovratnim Jeruzalemom
in mu napovedal strašen pogin, ker ni spoznal
svojega časa, „dneva svojega obiskanja 11 . Tudi
pisatelju se je izvila iz dobrega in ljubečega
srca želja: „0 ko bi vendar posijalo solnce
milosti božje na našo slovensko zemljo, da bi
se vsi naši bratje in sestre srečno rešili pe¬
klenskega ognja. Celo večnost mu bo žal za
moje zlato jabolko, kdor se zdaj neče pri¬
pogniti zanj! 11  (Str. 64.)

Ako je v tem delcu razlagal važne pa
trpke resnice, je pa zato novoletno darilo 1.
1893 polno radosti in milobe. To je »Nebeški
venec ali vesela reč med štirimi poslednjimi 11 .
Začne z Jakopovo lestvico, razkaže nam v 19
odstavkih (69 strani) imenitno nebeško druščino,
opiše, kolikor je pač mogoče človeškemu pe¬
resu, nebeško veselje in konča spis s prelepo
Slomšekovo pesmico, katere zadnja kitica se
glasi:

„V nebesih sem doma :

Tam Jezus krono da,

Tam je moj pravi dom,

Kder večno srečen bom.“

Kakor v drugih knjižicah, tudi v tej
jemlje poglavitne dokaze iz sv. pisma, vmes

pa vpleta mične vzglede in dogodbice iz vsak¬
danjega življenja. Iz vseh spisov se vidi, kako
dobro je poznaval sv. pismo; ni bil zastonj
„doktor sv. pisma*. Pisatelj je čutil, kako
težko je pisati o nepopisljivi sreči, katero je
Bog pripravil v večnosti svojim izvoljenim,
zakaj ..nobeno oko ni videlo, uho ni slišalo,
v človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil
njim, ki njega ljubijo* (I. Korinč. 2, 9). Zato
vzklikne tudi on, (str. 52): „0 kedaj bomo
stopili v veselo družbo prijateljev božjih? O
kedaj? O rad bi tamkaj bil!“ — Upamo
trdno, da mu je sedaj že izpolnjena ta želja.

L. 1894 je umrl odličen Slomšekov učenec,
slovenski pisatelj in rodoljub, stolni dekan
lavantinski Fran Kosar. Življenje odličnega
moža je lepo in obširno popisal dr. Križanič
najprej v „Slov. Gospodarju*, potem je pa
spis izšel (v Mariboru 1895) v posebni knjižici.
Po tem spisu je sestavljen tudi življenjepis
Kosarjev, ki ga je Mohorjev Koledar prinesel
za 1. 1897. Za slovstveno zgodovino slovensko
ho Križaničema knjiga o Kosarju trajne vred¬
nosti.

Za Mohorjevo družbo je Križanič spisoval
veliko let razgled po katoliških misijonih, ki
ga je prinašal družbin Koledar. Ta razgled
so Mohorjani jako radi prebirali, saj je v njem
veliko lepega in vspodbudnega pa tudi pouč¬
nega o ljudskih šegah raznih divjih narodov.
Križaničevo blago srce je mislilo tudi na uboge
divjake, ki še tavajo v temi malikovalstva in
divjaštva, ker jim še ni prisvetila luč sv. evan-

5

66

gelija. Pobiral je v svojo ^misijonsko torbico tt
milodare za katoliške misijone. L. 1899 je
Koledar zadnjikrat prinesel misijonski razgled
iz njegovega peresa; vsled premnogih opravil
ni zmogel več časa, da bi zasledoval in opi¬
soval delovanje katoliških misijonarjev, tem
bolj, ker se je v tem času lotil novega in
velikega slovstvenega dela.

L. 1894 so avstrijski škotje sklenili
izdati nov katekizem, ki bi bil primeren po¬
trebam našega časa. A katekizem se mora
razumeti, zato ga je treba razlagati. Križanič
je bil dolga leta katehet in je torej imel ve¬
liko izkušnje v poučevanju, pozneje je pa kot
profesor pastirne učil bogoslovce, kako j e treba
v šoli otroke učiti krščanskega nauka. Ko
smo torej dobili nov katekizem, se je Križanič
odločil spisati razlago  k novemu katekizmu.
Hotel je po moči Slovencem podati dobro
razlago; to gaje  pa stalo veliko truda. Pri
mnogoterih drugih opravilih je moral čas
takorekoč krasti za spisovanje „ Razlage “, vrh
tega je še v tem času bolehal. Prvi zvezek
te knjige je izšel v Mariboru 1. 1899, drugi
pa 1. 1901, oba skupaj štejeta 664 strani To
delo je v prvi vrsti namenjeno gospodom
katehetom, ki v šoli razlagajo katekizem, a
tudi vsak drug bo z veliko koristjo bral to
knjigo. Slovenski listi in izkušeni katehetje
so jo splošno pohvalili. Med drugimi piše
rajnemu gospod Anton Zupančič, profesor
pastirne v Ljubljani: -Hvala Bogu, ki Vam
je dal misel in moč, da ste pričeli in srečno

67

j končali izvrsten spis. Kako hvaležni Vam bodo
zanj slovenski katehetje, kateri mnogokrat z
' delom preobloženi, nimajo časa za daljšo pri¬
pravo ! Tu pa v kratki obliki najdejo čvrstih
j misli za razlaganje in vporabo. In s koliko
koristjo bodo tudi dorasli verniki lepo knjigo
j jemali v roke!"

Po tej knjigi bo dr. Križanič še dolgo
| po svoji smrti ostal učenik in vodnik vernim

| {Slovencem. Vzvišena in imenitna katehetska

| služba mu je bila sploh jako pri srcu, kako

| tudi ne bi, saj je od nje odvisno neizmerno

v veliko za čas in večnost! Božji Zveličar sam

je dal naj lepši vzgled, koliko skrb moramo
imeti za vzgojo in pouk nedolžnih otrok. Zato
i je Križanič spisal tudi več člankov, ki se

j tičejo katehetske službe, v bogoslovnem listu

J ,, Voditelju", ki od 1. 1898 izhaja v Mariboru.

Tudi temu listu je bil rajni od začetka do
: svoje smrti iskren prijatelj in marljiv sotrudnik.

Počitka si Križanič res ni privoščil. Komaj
je dogotovil razlago katekizma, že se je lotil
novega dela. Hotel je opisati življenje in delo-
I vanje slavnega lavantinskega škofa Jurija

!] Štobeja, ki je vladal lavantinsko škofijo od

4  1. 1584—1618. Delovanje tega darovitega in

j neustrašnega moža je segalo daleč čez takratne

ozke meje lavantinske škofije, sadove njego¬
vega truda še deloma dandanes uživamo. On
j je namreč poleg drugih slavnih mož rešil pri
nas neprecenljiv zaklad katoliške vere. Ko je
Stobej vzel v roke nadpastirsko palico, so bili
I sila hudi in burni časi. Divji volkovi so vdrl

5 *

j

68

v ovčinjak in trgali ovce; razuzdani plemeni¬
taši in luteranski hujskači so hoteli šiloma
poluteraniti vse naše dežele. A tu jim je za¬
jezil pot škof Jurij Stobej, ki je bil oh enem
namestnik notranje-avstrijskih dežel. Spis o tem
imenitnem možu bi torej bil jako važen in
zanimiv. Križanič je že delal priprave zanj
in začel proučevati razne vire, a smrt mu je
iztrgala pero iz rok.

Še drug pisateljski načrt je nosil v svoji
duši. Za Mohorjevo družbo je hotel spisati
kratko in razumljivo razlaganje nedeljskih
evangelijev. Kakor je bil delaven, hi bil tudi
to v kratkem izvršil, a sedaj je načrt šel ž
njim v grob.

Tako smo si ogledali Križaničevo pisatelj¬
sko delovanje. Njegovi spisi so razsejani kakor
seme na daleč in široko med Slovenci, koliko
dobrega sadu so obrodili, to ve le tisti, ki
vidi srca in obisti človeške, a v slovenski
zgodovini mu ostane časten spomin, ko bo že
zdavna trava rastla na njegovem grobu.

8. Križanič na večer svojega živ¬
ljenja.

ne 12. svečana 1901 je svetli cesar imeno¬
val kanonika Križaniča za stolnega dekana
lavantinskega kapitola in dne 12. sušca,
na praznik cerkvenega učenika sv. Gregorija

D

69

Velikega gaje mil. lavant. knez in škof Mihael
vmestil v novo čast ter mu izročil odlična
znamenja te časti: mitro, zlat križec z verižico
in pastirsko palico. A’ lepem ogovoru ga je
knezoškof imenoval „dragi kamen svojega
kapitola“. V resnici je Križanič s svojim ne¬
umornim delovanjem in vzglednim življenjem
zaslužil, da mu na stare dni mitra kinča
glavo.

Mnogobrojni prijatelji in častilci so se
veselili njegovega odlikovanja in mu prisrčno
čestitali ter želeli mnogo srečnih let v novi
časti. Njegovi rojaki, duhovniki križevske
župnije so mu ob tej priliki podarili v spomin
krasno mitro. Solze veselja in ginjenosti so
mu stopile v oči, ko sta mu jo dva rojaka v
imenu drugih izročila.

A tudi najboljše človeške želje in čestitke
malo izdajo, kajti izid ni v naših rokah. Božja
previdnost hodi svoja pota, naše misli niso
božje misli.

Križanič je bil srednje postave, okroglega
lica, plešastega čela. Njegova narava je bila
sicer bolj rahla, sicer je pa bil vedno trdnega
zdravja, le z želodcem je imel včasi težave.
Spomladi 1. 1900 ga je pa napadla potuhnjena
influenca, a on se ji ni dal upogniti. Hodil
je v šolo in delal naprej, le tu in tam je malo
poležal. Bolezen se je pa zmaščevala nad njim.
Od tistega časa je začel vidno hirati, noge so
mu postajale težke, barva v licu je kazala,
da ni v dobri koži. Vendar se je po letu še

70

precej opomogel in delal kakor prej. Večkrat
je pa rekel svojim tovarišem in znancem, da
ne bo več dolgo.

Kar je v svojih knjižicah o štireh posled¬
njih rečeh učil druge, to si je tudi sam vzel
k srcu. Mislil je pogostoma na smrt in se
pripravljal na njo. L. 1897 je zapisal v svoj
dnevnik: „Res je otročje, če se smrti bojimo,
ne bojimo se pa greha". In na novo leto 1898
je zapisal: „Staro leto smo pokopali; more¬
biti novo leto pokoplje mene. V imenu Go¬
spodovem! Naj bo ime Jezusovo hvaljeno na
veke!" Mater božjo je otroško častil; pogo¬
stoma je premišljeval trpljenje Kristusovo,
zlasti v postnem času je ob petkih natihoma
molil v cerkvi križev pot. Tudi naj svetejši
zakrament je goreče častil; bil je zadnja leta
ud duhovske družbe vednega češčenja in je
vsak teden opravil molitveno uro pred Naj¬
svetejšim. V jeseni 1. 1900 je šel še na božjo
pot v Marijino Celje, kakor je rekel, narav¬
nost s tem namenom, da bi ondi prosil Marijo
za srečno smrtno uro. Srčno se je veselil, da
bi še enkrat videl to slavno Marijino svetišče,
kamor je v mlajših letih rad hodil na božjo
pot. Med potom so se mu vzbujali spomini na
minola leta in je večkrat vzdihnil: „Moj Bog,
kje so tista leta!" Ko se je vračal domov, se
je še enkrat s solznimi očmi ozrl nazaj, rekoč:
„Z Bogom, Marijino Celje! Nikdar te več ne
bom videl!" Še nekaj tednov pred smrtjo
je šel peš iz Maribora k Marijini cerkvi v
Kuse.

71

Tudi svoje časne zadeve je uredil; za
glavnega dediča je v oporoki imenoval zavod
šolskih sester v Mariboru.

Pravi se, da duša človeška včasi naprej
sluti, da se bo zgodilo kaj važnega. Nekaj
takega je bilo pri Križaniču. Zmiraj je govoril,
da ne bo več dolgo, in ko je 25. julija 1901
zatisnil oči njegov stari prijatelj, kanonik dr.
I. Pajek, je Križanič začel nemirno posprav¬
ljati svoje reči, kakor bi se hotel nekam seliti.

V soboto dne 27. julija zjutraj je pohitel
v svojo domačo župnijo k Sv. Križu. Gospod
župnik ga je bil povabil, da bi blagoslovil
nov veliki oltar in imel tudi slavnostno pridigo.
Svoj domači kraj je Križanič zelo ljubil in
ob vsaki večji slovesnosti je prišel domov, če
je le bilo mogoče, prav posebno pa se je
veselil tega dneva. Pri zidanju nove cerkve je
sam veliko pomagal. Ko je 1. 1892 bila cer¬
kev dogot ovij ena, je rekel Križanič, da še
treba glave, novega velikega oltarja. Takratni
župnik je bil že skoro izgubil pogum, ker je
že pri zidanju cerkve imel velike težave, ven¬
dar ga je Križanič osrčil in sam v ta namen
veliko daroval. Ko se je delo približevalo h
koncu, je sam določil dan blagoslovljenja,
namreč 28. julij, in ni se dal preprositi, da
bi se blagoslovitev odložila na poznejši čas,
češ, ..pozneje nimam več časa“. Delalo se je
tedaj z vso silo in delo komaj dovršilo v so¬
boto ob 11. uri po noči. Drugi dan si je
križevska župnija oblekla najprazničnejšo
•obleko. Župljani so se veselili, da je sedaj

72

težavnemu delu, zidanju nove cerkve, postav¬
ljen venec na glavo, srce se jim je veselilo
tem bolj, ker so videli v svoji sredini svojega
odličnega rojaka prvikrat kot stolnega dekana
v škofovski opravi. V slovesnem govoru je
nenavadno milo govoril nebrojnemu ljudstvu
in župljanom čestital na končanem delu rekoč:
„ Dokončali ste lepo, sveto, pobožno, krščansko
delo . . Imel je potem z dovoljenjem ško¬
fovim veliko škofovsko mašo. Bil je to dan
veselja za celo župnijo pa tudi za njega sa¬
mega. Bil je tisti dan prav od srca vesel.

Drugi dan še je ostal med svojimi, ob¬
iskal je žlahto, prijatelje in znance, tudi ni
pozabil svojih rajnih na pokopališču. Tu je
izrazil željo, da bi rad počival blizu svojih
starišev. Po svoji navadi je maševal tudi tisti
dan pri oltarju lurške Marije — bila j e zadnja
daritev, ki jo je daroval troedinemu Bogu na.
tem svetu. Popoldne istega dne se je z neka¬
terimi svojimi znanci peljal k Muri, da bi se
kopal, češ, da se čuti nekako potrtega. Le
malo časa je bil v vodi in potem je bil celo
večer prav dobre volje. Navzočim rojakom,
ki so prišli tudi k slovesnosti, je še na srce
polagal, naj ljubijo svoj kraj in naj radi za¬
hajajo tje tudi, ko njega ne bo več.

Potem je vesel šel k počitku. Sedaj so
se pa izpolnile besede sv. pisma, da smrt
pride kakor tat po noči. — Nekako po pol¬
noči od ponedeljka do torka so ga napadle
hude bolečine. Klical je na pomoč domačega
župnika, a bolečine se niso dale utolažiti

73

telesne moči so nagloma pojemale. Drugi dan
so poklicali dva zdravnika, a oba sta spoznala,
da tu človeška pomoč ne more več pomagati.
Potem so bolnika prevideli; pet duhovnikov,
ki so bili ravno tam, je z gorečimi svečami
spremljalo sv. popotnico iz cerkve. Potem je
potrpežljivo prenašal hude bolečine in od časa
do časa bil v nezavesti, večkrat je pa vzdihnil:
„Moj Bog, kaj je pač človek!“ Telesne moči
so vedno bolj pojemale in v sredo 31. julija
okoli pol dveh popoldne je mirno v Gospodu
zaspal, malone 58 let star.

Križevska cerkev, ki je ravnokar oblekla
praznično obleko, si je morala obleči žalno
opravo, zvonovi, ki so se komaj še odpočili
od slovesnega zvonjenja, so zapeli otožno
mrtvaško pesem. Ker je po spoznanju zdrav¬
nikov bilo sumnjivo, da je bolezen rajnega
nalezljiva, so morali mrliča hitro spraviti iz
župnišča, položili so ga do pogreba v kapelo
poleg župne cerkve. Pz istega vzroka je bilo
prepovedano nositi mrliča na pokopališče,
morali so ga peljati. Navaden voz so hitro
pripravili za mrtvaški voz in ga tako lepo
okitili, da še v mestu ni kjebodi dobiti lepšega
voza.

Glas o smrti Križaničevi je globoko pre¬
tresel vsakogar, saj ga je pa tudi vsakdo
poznal, če ne osebno, pa po njegovih spisih
in dobrih delih. Sprevod njegov je bil veli¬
časten, vodil ga je g. stolni prošt lavantinski,
L. Herg ob velikanski vdeležbi duhovščine in
ljudstva vseh stanov.

Tako so shranili telesne ostanke na po¬
kopališču sv. Križa, kjer sedaj njegovo truplo
počiva med svojimi rojaki, katere je tolikanj
ljubil. Božja previdnost ga je pripeljala v
domači kraj in smrt ga je našla v istem žup¬
nišču, kjer mu je nekdaj mati s svojo prošnjo
odprla pot v lepo bodočnost; njegovo truplo
počiva blizu ljube matere in očeta, njegovo
ime pa bo živelo od roda do roda med Slo¬
venci; saj pravi Slomšek: „Hvaliti svoje rajne
dobrotnike, povzdigovati njihova lepa dela in
znamenite zasluge, nam je ravno tako dožnost,
kakor njih slavne vzglede posnemati.“

*

* *

Tako smo spremili Križaniča od zibele
do groba. Narodna pravljica pravi, da ob
rojstvu pridejo k otroku rojenice, mu prinesejo
darov in mu prerokujejo bodočnost. K zibelki
dr. Ivana Križaniča so tri rojenice prinesle
ljubezni plameneče srce, knjigo s peresom, pa
mitro ali škofovsko kapo. V tem je kratko
obseženo celo njegovo življenje. V svoji knjižici
„Rimska božja pot“ pravi Križanič, da je na
grobu sv. Frančiška v Assisi prosil svetnika,
naj bi mu izprosil pri Bogu milost, da bi zmirnj
z veselim srcem služil Bogu. Ta dar je pa
res imel, in veselega darilca ljubi tudi Bog.

Sklenimo ta spis z lastnimi besedami raj¬
nega gospoda, ki jih je dne 7. julija 1897
zapisal v svojo oporoko : ^Slednjič prosim vse
svoje predstojnike, duhovnike, prijatelje in vse,

75

s katerimi sem kedaj prišel v dotiko, zavoljo
ljubezni Jezusove odpuščenja, ako sem jih
žalil, kakor tudi jaz vsem iz srca odpuščam.
Prosim tudi nujno, da se me spominjate v
svojih molitvah, in vi, duhovni moji bratje,
in zlasti še tisti, ki ste bili moji učenci, da
se me spominjate pred oltarjem.

Jezus, Marija in sv. Jožef in sv. Janez
Krstitelj, pridite mi zadnjo uro na pomoč! Sv.
angel moj, takrat mi na strani stoj!“

Upamo, da se njegova duša že raduje v
njihovi družbi, saj je on bil usmiljenega srca,
blagor pa usmiljenim, ker bodo usmiljenje
-dosegli.


V;.

■f


u


f

i

*

-(

Kazalo.

1. Otroška leta v domači hiši.

2. V latinskih šolali.

3. Y bogoslovju . '.

4. V dušnem pastirstvu.

5. Profesor bogoslovja in kanonik.

■6. Dr. Križanič ustanovitelj in voditelj raznih

društev:

a)  Vincencijeva družba . . . V- . .

b)  Dijaška kuhinja.

c)  Marij aniš če.

d)  Tiskovno društvo.

7. Dr. Križanič slovenski pisatelj . . . . .

. 8. Križanič na večer svojega življenja . .

Stran

3

10

16

19

25

35

38

40

42

55

68

i

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA