Zdravnik, skrb učitelja-bolnika. ^Mse na svetu je spremenljivo, nič pa tako, kakor oloveško zdravje. Danes še krepak in čvrst, ležiš jutri že na bolniški postelji, če ne celo na mrtvaškem odru. Dolžnost slednjega torej bodi, da skrbno paziš na svoje zdravje in se varno ogiblješ vsega, kar bi ti utegnilo škodovati. Toda naj se še tako varujemo vsacega prepiha, slednje sapice, naj se še tako dosledno ravnarao po zdravstvenih pravilih, vender bolezni ne odidemo. Vsi smo ji podvrženi brez izjeme; slednji se ji mora pokoriti prej ali slej. Cloveško življenje ima poleg vesele, tudi osorno stran, mnogo prevar, mnogo grenkostij in viharjev. Vse to močno upliva na telo in duh, izpodkopava človeku zadovoljnost in zdravje ter mu pripravlja prezgodnji grob. Namenil sem se torej v kratkih potezah naslikati žalostni položaj učitelja-bolnika, navesti vzroke, ki ga ovirajo, da ne pošlje takoj v pričetku bolezni po izvedenega zdravnika in kako bi se dale te ovire vsaj deloma odpraviti. ,,Najveeje premoženje države je življenje človeško". Te plemenite in važne besede je govoril pokojni cesarjevič Rudolf pri otvoritvi zdravstvenega kongresa na Dunaji. To je pa tudi res. Vsa sloga, vse blagostanje, ves napredek države odvisen je edino le od zdravih, krepkib državljanov, od njihovega življenja. Ce je torej človek tako nesrečen, da je izgubil najdražje svoje imetje — zdravje, kaj pa mu je storiti, da si to iraetje zopet pridobi? Iskati rau je nemudoma zdravniške pomoči. Sveta dolžnost slednjega obolelega človeka in torej tudi obolelega ucitelja je, da nemudoma pošlje po izvedenega zdravnika. Se pa li ravnajo po tem tudi vsi gospodje učitelji, zlasti po deželi? Ne. Kako pa to? Saj so vender drugim svetovalci, učitelji in po najnovejšem ministrovera ukazu bodo baje tudi kos zdravnika, pa menda brez — diplome. Ko se pa sami nahajajo v tako kritičnem položaju, kakor je ravno bolezen, ne vedo, kaj jim je storiti. 0 dobro vedo, kje jim je iskati leka, toda gmotno stanje jim vsega ne dopušča. Učitelji na deželi, smo navadno jako oddaljeni od trgov in mest, tu pa so ravno sedeži zdravnikov. Ce torej oboleli učitelj na deželi želi zdravnika, najeti mora voznika, ki ga gre iskat. To pa stane mnogo novcev, ki si jih mora učitelj-bolnik pri svoji pičli plači pritrgati ter jih žrtvovati. Zdravila so ludi draga, zdravniki pa še dražji. Ni se torej čuditi, ce se oboleli učitelj na deželi brani zdravnika ter pošlje po njega še le v skrajni sili, mnogokrat celo prepozno. Videl sem pred nedav- nim časora jako žalosten prizor in ravno ta rae je napotil k sestavi teh vrstic. Učitelj z letno plačo 500 gld. je ležal bolan na postelji, krog njega stali so soproga in čvetero še nepreskrbljenih otrok; vsi ga prosijo, naj vender pošlje po zdravnika, dokler je še cas. Kraj, kjer napominani gospod tovariš službuje, oddaljen je kake tri ure hoda od mesta. Po daljnjem prigovarjanji se bolnik vender odloči za zdravnika. Kaj menite, koliko je neki stal voznik, zdravnik in zdravila? Voznik tja in nazaj nič raanj kot 4 gld., zdravnik tudi nič manj kot 10 gld. in zdravila tudi nič manj kot 2 gld. Torej vse skupaj zopet ravno nič manj kot 16 gld. Kaj ne, da jako neznaten iznesek v primeri z mastno mesečno plačo učiteljevo ?! Kaj pa potern, če bolezen dolgo traja in je treba večkrat po zdravnika poslati? Kje je potem hrana in druge potrebščine za bolnika in obitelj ? Da, raalo ne obupati je bolniku v tacem poiožaju Ce se pa že stalno nastavljenim gosp. tovarišem tako godi, kaj naj potem rečem o začasno nastavljenih učiteljih? Tem bi svetoval, da napovedo bolezni boj, kakor sem ji ga tudi jaz in naj ji zagrozijo, naj se ne drzne prekoračiti njihovega stanovanja. Samo težko, če jih bode slušala, kakor menda tudi raene ne. Bog daj, da nam bi bila milostna vsaj za začasnega službovanja! Kajti s plačo, kakoršno imajo začasno nastavljeni učitelji sedaj, nara v bolezni nikakor ni možno shajati. Srcno pomilujem slednjega onih začasno nastavljenih g. tovarišev, ki nima živeoih starišev ali pa sorodnikov, pri kojih bi v bolezni pomoči iskal; kajti odprta mu je le jedna pot, pot v deželno bolnišnico. Tu zapuščen od vsega sveta, se vije v mukah narodni odgojitelj, on steber države in narodovega blagostanja, on mučenik naroda, kojemu je žrtvoval vse svoje moči! Kdo ga tu vidi, kdo se ga spominja? Na bolniški postelji se še-le učitelju prav oči odpro, da spozna, kako raalo se še merodajna oblastva ozirajo na njega in kako raalo jim je raar odpraviti nadloge, ki ga tarejo. Ce torej vse do sedaj povedano trezno premislimo, vidimo, da je slednji ucitelj začasno kot stalno nastavljen za časa bolezni velik trpin, zlasti če ima mnogobrojno obitelj. Kako pa bi se dale ovire, ki branijo obolelemu učitelju takoj v pričetku bolezni po zdravnika poslati, vsaj deloraa odpraviti ? Po mojih slabih mislih bi se dale te ovire vsaj deloma odpraviti s tera, da skrbimo za zdravnika, ki ga bodemo v bolezni potrebovali, že sedaj, dokler smo še zdravi. To pa tako, da bi vsak učitelj med letom vplačal določen, ne previsok znesek v ta namen. Prispevki učiteljstva vsacega okraja naj bi se potem izročili okraj. zdravniku, ki bi s tem prevzel nalog, da prihaja v bolezni brezplačno k vsacemu učitelju in njegovi obitelji. Toda vplačevanja niti ne bi bilo treba, kajti učitelji imarao jako pičle dohodke, vplačevanja pa itak dovolj. Koliko žrtvujemo vsako leto za okraj. učitelj. knjižnice. Bi li ne bilo Umestno, da bi plačevali le polovico sedanjega zneska za okraj. učitelj. knjižnice, drugo polovico pa za zdravnika? Seveda naj bi k temu nekoliko tudi dežela pomogla. Saj smo njeni delavci in kot taki tudi delavci države. Dolžnost države, oziroma dežele pa je, da skrbi za svoje služabnike, za svoje delavce. Vsaj se je že Bisraark nekoc izjavil: ,,Staat, du hast fiir deine Arbeiter zu sorgen!" Ako velja to o delavcih sploh, velja sosebno še o učiteljih. Ker je torej vprašanje, kako preskrbeti učitelju-bolniku zdravnika eminentne važnosti za vsacega učitelja, zlasti pa za one, ki imajo mnogobrojno obitelj, naj bi se torej o tem vprašanju prav živahno razpravljalo raed učiteljstvom. To pa ali v ,,Učitelj. Tovar.", ali pa pri okraj. učiteljskih konferencijah, ali tudi pri okraj. učiteljskih društvih. Izvestno nam donese mnogo koristi. Mnogo bi o tern še lahko govoril, toda naj za danes zadostuje; kajti godi se rni enako onemu, ki je imel mnogo na srcu, kar je menil povedati o snidenji svojemu prijatelju; ko sta se pa sošla, končal je ves svoj govor v par minutah. To pa radi tega, ker vse, kar bi rad povedal, se s par besedarni povedati ne da, ali pa se z besedarni sploh povedati ne more. Treba je le imeti za trpina čuteče srce. Iv. Cerar.