Tržaške vesti. —t— Andrej Čok - Župan f. Dne 30. pret. meseca se je v prijaznem Lonjerju preselil v večnost mož, ki je bil najpristnejši tip stare okoličanske značajnosti in krmenitosti. Že po svoji vnanjosti, po svoji noši je ostal do svoje smrti zvest starim okoličanskim tradicijam. Dasi se ni silil nikoli v javnost. je bil preminoli Andrej Čok vendar širom znan in visoko spoštovan raed okoličani. Le tedaj, ko je zvala narodna dolžnost okolico v volilno borbo, je stopal pokojni Andrej Čok v vrste bojevnikov, tedaj je on, ki je s svojim vplivom in svojo avtoriteto, ki so se ji pokorili z malimi izjernami vsi vaščani, skrbel, da ni niti eden narodnih Lonjercev zanemaril svoje dložnosti. Na tiste Lo-: njerce, ki so nekdaj volili Mauronerja, se je moglo narodno vodstvo zanašati. Prišli so na glas elitne čete v narodni vojski. Po največjem delu je bila to njegova zasluga. Pri hiši pravijo pri »Županovih«. Toda pokojnik je bil de facto med Lonjerci pravi župan po svojem ugledu in vdanosti, ki so ran jo izkazovali vaščani. Ali v najlepši smeri je pokojnik praktično izvojeval svoje rodoljubje — v domači hiši. To je hiša slovenskega poštenja, kakršnih je le malo v naši okolici. Ugledna po vzornem gospodarstvu, ugledna po značajnosti vseli rije članov. Dasi preprost mož, je pokojnik obračal vso svojo pozornost izobrazbi svoje dece: štirim sinovom in hčeri. Eden sinov je inteligentni posestnik na domu, eden duhovnik, eden učitelj in eden odvetniški koncipient, a vsi vzgojeni v idejalni ljubavi do svojega naroda. Pa tudi med laskimi meščani je hiša »Županovih« v Lonjerju spoštovana. Z Andrejem Čokom izgublja okolica enega svojih najtipičnejših reprezentantov iz stare garde, ki postaja redkeja in redkeja, izza časov, ko ie trebalo osebnega poguma, ako si hotel biti pošten sin svojega naroda. In vsa okolica in vse tržaško Slovenstvo se pridružuje iskrenim srcem žalosti, ki je obiskala hišo Zupanovih y Lonjerju; vse tržaško Slovenstvo ohrani vzornemu pokojniku blag spomin! Naše sožalje!