92
Politične stvari.
Iz obravnav cerkvenih postav
v zbornici poslancev. Drugi veliki govor grofa Hohenwarta.
V zadnjem listu smo povedali, da je ministcrstvo drugo cerkveno postavo zbornici poslancev izročilo v obravnavo. Ta postava namerava duhovnijez davkom'obložiti za verski zaklad. Govorilo je ve5 poslancev pravne stranke, al noben govor ni naredil tacega vtiska na ustavoversko kliko in ministre same, kakor govor Hohenwartov; priča temu je strašanski krič in v&k v ustavo verski ti Dunajskih Časnikih. Hohen-wart je v tem govoru dokazal krivico tega davka v principu in nemogočo pravično izpeljavo njegovo, zraven tega pa je, z malimi, a tehtnimi besedami visoko po vzdigni vsi zastavo federalizma, odbijal pušiče in kole, s katerimi ga je centralistična stranka leta 1871 začela pobijati, ko je minister postal, in ga napada še dandanes isto tako, kakor je, na veliko sladčico ustavo-vercem, ga napadel sam ministerski predsednik knea Auersperg po prvem njegovem govoru v zbornici poslancev. Strastni govori treh ministrov zoper njega pričajo veliko veljavo njegovo. Hohenwart je med opozicijo prvak po talentu svojem, po skušnjah svojih, po izvrstni besedi svoji in ima — kakor je minister Lasser sam v zbornici očitno rekel — se veliko prihodnost za-se.   Ta „poslanec iz Kranja" (Slfcgeotbtteter
93
Don ftratnburg), kakor ga ministri radi imenujejo, bode še veliko sivih las naredil centralistom, in Kranjci se morejo po vsem tem ponašati, da imajo najimenitnejšega poslanca na Dunaji, zato gre vrlim našim Gorenjem, ki so enoglasno volili, vedna Čast in hvala.
Naj po vsem tem bralci naši sami berč govor njegov, ki ga jim tu v posnetku podamo. Grlavniše točke govora njegovega bile so teie:
„Jaz bom o predloženi postavi le toliko govoril, kolikor se mi ta postava zdi postava davkovska. Ce vlada in odsek trdita, da se s tem načrtom postave nadaljujejo postave cesarja Jožefa, dane leta 1787 in 178#, s katerimi so se doneski k verskemu zakladu prvič vpeljali, po mojem mnenji to ni resnično, ker ona starejša postava nima podobe davkovske postave, a nima več veljave.
Da se ta novi davek opravičuje, se sklicuje vladno poročilo na to, da se morajo verski zakladi pomnožiti, in na to, da so sedanji doneski k verskemu zakladu neznano pičli in nerazmerno razdeljeni. Ali ti doneski morali bi zadeti presežek čistega dohodka, ki ostaja dotičnim duhovnijam potem, ko so poplačale vse stroške. Misliti pa je, da, na prilikoy samostan, ki plačuje 60.000 gold. davka, ne bo lahko v stanu, verskemu zakladu plačati 1000 gold., ker mora plačevati še drugim faram itd.; drug samostan pa, ki plačuje le 25.000 gold. državnega davka, je v stanu, veči donesek plačati verskemu zakladu, ker nima drugih dolžnosti. Tedaj se donesek k verskemu zakladu nikakor ne Ak primerjati z državnim davkom. To omenjam le zarad tega, da popravim napako, katero nahajam v predlogi vladni.
Predložena nam postava ne ugaja nobenemu onih pogojev, ki se smejo zahtevati od davkovske postave. Zadeti bi morala oni predmet za davke, katerega po namenu svojem zadene; davek se mora naložiti po pravični meri, ne sme pa zadeti jedra tvarine, od katere »e ima davek plačevati, marveč mora imeti natančna določila, da plačevalca davkov varuje svojevoljnosti do-tičnih uradov. Po tej postavi je zadet drug predmet za davke od onega, kateremu je namenjen.
Zdaj pa pridem do tega, kako se bo ta postava iz-peljavala. Da bi bilo meni izpeljavati jo, bal bi se, da ne bi bilo v njej preveč področja svojevoljnosti uradniške, kajti o najvažnejših vprašanjih, na katere se mora tu ozir jemati, o vprašanji, na priliko, kateri davki se morajo prištevati dohodkom, kateri stroški odštevati, nima postava nikakoršnih določeb; vse to se ima določiti le po poti ukazov; toda jaz Vas morem zagotoviti, da uradnik, ako se stranke opirajo na postavo, pride v najsitnejši položaj, če ima tako pomanjkljiva postava svoj pravi zapopadek dobiti še le po poti posebnega ukaza.
Ko je Hohenwart omenjene nepravilnosti bolj na drobno dokazal, nadaljeval je svoj govor tako-le:
Od nepristranosti gospoda ^.edsednika in pravičnosti slavnega zbora moram si izprositi dovoljenja , da pristavim še nekoliko besed.
Mojemu govoru o prvi vladni predlogi, ki se je dotikaval čisto samo stvari, se je pa z ministerske klopi odgovorilo z osebnim napadom name, zato ne vem, ali mojemu današnjemu govoru ne preti enaka osoda. Tedaj mi mora biti ležeče na tem , da najprvo vsaj nekoliko, kar tirja resnica, popravim v ministrovih govorih.
Temeljna postava o državnem zastopu ima nek §. 15, ki ima čisto enako moč in veljavo, kakor vsi drugi paragrafi te postave, katerega je sedanja vlada in tudi prejšnja večkrat rabila, in ki določuje, da premembe državnih postav se le takrat »mejo vršiti,
če se sklenejo z večino dveh tretjin. Vsled tega paragrafa in natanko po njegovem predpisu sem si prizadeval jaz, ko sem imel čast ministerstvu na čelu stati, doseči spremembo ene državnih temeljnih postav, katera si vkljub svojega 181etnega obstoja ni mogla splošnega priznanja pridobiti. Ali sem pri tem namenu spoštoval tuje pravice, če tudi so bile neprijetne, z večo ali manjšo vestnostjo kakor sedanje ministerstvo, na to naj Vam odgovori časništvo, naj Vam odgovore društva, naj Vam odgovore porotnije po vseh deželah cesarstva. (Pohvala na desni.) To, gospodje, je resnica! Vse, kar čez to dalje sega, je le zvijačno prevračanje resnice, naj   izhaja od   kodar   koli.    (Dobro   ob   desnici.)
Ne čutim niti veselja niti poklica v sebi, pečati se s tem, kaj bodo imeli opraviti nasledniki sedanjega ministerstva; temu nasproti pa moram z vso določnostjo trditi to, da sedanje ministerstvo pri nastopu svojem ni ne ene besede, ne ene črke ustave še le moralo zopet na dan spraviti. (Dobro. Klici: Prav dobro! na desni.)
Ako se je gospodu ministerskemu predsedniku primerno zdelo, o tej priliki tudi nekega nepričujočega moža (dr. Schaffle a) napasti, ki je o svojem času bil na čelu trgovskega ministerstva, je s tim stopil na polje, na kterem bi mi nase sedanje okoliščine pač jako lahko storile, mu na to prav gorke zasoliti. (Pritrjenje na desni.) Toda, gospdda, moja reč ni, pričkati se; le dogodbe hočem pojasniti, kakor so res, in zato naj le opomnim to, da mož, na kterega so leteli oni napadi svitlega ministra, ni bil v Avstrijo poklican od mene, ampak že od poprejšnjega ministerstva, in ta čas, ko sem njega Njih veličanstvu za trgovstvenega ministra priporočil, bil je že več let v službi na Avstrijskem, in če se ne motim, bil je tovarš dveh gospodov, ki danes zasedata ministerske stole. (Klici ob desni: Cisto resnično!) Dalje moram pa še reči to, da ta mož bi ne bil mogel biti bolj vnet za Avstrijo, tudi ko bi bila njegova zibel v tej deželi tekla. (Klici ob desnici: Prav dobro! Izvrstno!) Da si je vrh tega slavo pridobil ravno v tistem stroku, v kterem mora pred vsem trgovski minister izurjen biti, — da je pri vsem učenem svetu znan in visoko spoštovan, to, se mi zdi, je vendar tudi nekaj tehtnega in do-ločivnega, kar je po vsaki ceni večega ozira vredno, kakor pa kakoršna koli puhla govorico brez pomena in duhd. (Klici ob desnici Prav dobro!  Izvrstno!)
Prizanesite, gospoda, ako sem morebiti danes nekoliko bolj vroč v besedi, kakor je sicer pri meni navada; vsaj nad dve leti je že, kar so nasprotniki vse svoje orožje zoper mene nastavljali in jaz Še poskusil nisem braniti se. Sto in stokrat je iskalo časništvo po vseh mogočih potih me ubiti, in po tej dolgi dobi se je še dandanes potrebno zdelo — ne kje kakemu novincu, ki si hoče govorniške ostroge po nizki ceni zaslužiti — ampak „go-spodu ministerskemu predsedniku samemu z najbolj debelimi kanonami na-me streljati." (Pohvala in ploskanje na desnici.) Dober star pregovor pravi: „veliko sovražnikov, veliko časti", jaz, gospodje, mislim, da imam pravico, se tolažiti s tem pregovorom. (Klici na levici: Mi tudi! Pohvala na desni.) Al povedal bom tudi, zakaj se te velikanske moči zoper mene zaganjajo.
Ta boj ne velja moji osebi, ne moji slabi moči. Pustil sem jaz že davno bojišče svojim nasprotnikom ; ta boj velja misli (ideji), katero jaz zastopam, in ta misel, kaj pa da, naprej živi (živa pohvala na desnici), in misel ta je sedaj močneja kot je bila tačas, ko sem jaz sedel na ministerskem stolu, kajti vtrdila se je po skušnjah poslednjih let, od kar je očitno kot beli dan se skazalo, da z vojaškim vladanjem in z volitveno reformo se da kje za silo kaka zbornica skupaj spraviti, da pa
ustava, ktero bi vsi avstrijski   narodi priznali in
*
94
branili, se po nobeni drugi poti ne doseže, kakor le po sporazutuljenji vsih narodov te države. (Pohvala in ploskanje na desnici.) ,,Naj se še toliko tehtni nasprotniki vzdigujejo zoper njo, naj se zastopnikom te misli cčita nazadnjaštvo (reakcija), federalizem, ultra-montanizem in kakor koli se še glase" priljubljeni pri devki, s katerimi so me nasprotniki tako radodarno osi-pali: vendar se jim nebo nikoli posrečilo, da bi narode prisilili k tisti svobodi, v kateri le njeno po k veko vidijo. (Živa pohvala in ploskanje ob desni, piskanje ob levici.)"
Da naši bralci poznajo govornike z a prvo vladno predlogo o verskih zadevah, in govornike proti njej, pa poglavitne razloge obojne, podamo jim v sledečih vrsticah posnetke iz njihovih govorov:
Za grofom Hohenwartom, čegar govor smo v zadnjem list rt* okrajšan prinesli, je govoril dr. Schaffer, tako okorno, da so sami centralisti nevoljni bili. Možek 'je 4iotel prav dobro delati, pa jo prav slabo naredil. Ker se je svoje litanije že več dni popred na pamet naučil — talenta tako imenovane ,,Schlagfertigkeit" pa revček nima — zato ni nič Hohenvvartovih ugovorov si upal pretresati. Ker pa je ves Prusjak, zato je rekel, da pri tej Avstrijski postavi „se mora na Pruske po-stave od meseca maja gledati." Možeku ni ,?odgoje-vanje duhovščine naše" kar nič všeč; „semenišča bogo-slovska" imenuje enostranska in pomanjkljiva; naposled pa pohlevno prosi vlado, naj dopusti kake prena-redbe vladnih predlog in naj ne prezre želj ustavo-verske stranke.
Profesor Greuter, slavnoznani govornik naše stranke, je začel govor svoj s tem, da je rekel, da ni za tega del si izprosil besede, da bi mislil kakega nasprotnika spreobrniti, ker ve, da pri njih je vse le bob v stepo. Kedar koli je ustavoverska stranka v zadregah, vselej potisne kako versko vprašanje naprej, da ž njo zakrije druge svoje revščine. Nazadnje bode vendar ljudstvo spoznalo, da take reči obravnavati v časih, ko je država naša polna materijalnih nadlog, pač ne spri-čuje državniške modrosti. Očitno je, da te postave pomenijo boj proti katoliški cerkvi in da se je ta boj začel na čast in korist Prusiji zato, da ona ne ostane samica; Avstrija maršira prav, kakor Prus komandir a. Iz zbornice po slancev hočete narediti policijsko kočo, cerkev pa spraviti pod klešče posebnega postavodavstva. Boj začenjate proti cerkvi, in ta boj imenujete boj za „omiko", kakor da bi tisti, ki stoje na strani cerkve, bili sami div jaki! Povem vam, gospoda, da vprihodnje ne bomo trpeli, da sj naši cerkvi sramotne reči oponašajo. Dosti zasramovanja smo že doživeli mi katoličani, a ni ga nikjer državnega pravdnika, ki bi bil to zapazil! Go spoda, vedite, kar vam tu očitno in odkritosrčno povem, da mi Tirolci nikdar nikoli te postave sprejeli ne bomo, naj se zgodi kar koli hoče, in če je katoličanom namenjeno konec vzeti, hočemo vsaj svojo čast rešiti, da — kot katoliško ljudstvo poginemo.
Poslanec Gol lerich trdi, da Avstrija je pravna država in zato ne more trpeti, da bi se kateri veri pri-poznalo, da je ona vera države; vse vere jej morajo podložne biti. Duhovščina je zvezana z vsemi nasprotniki ustave naše. Temu se mora koaec narediti s postavami.
Knez Czartorvski, vstopivši se na politično sta lišče, je iz tega stališča trdil, da taka in enaka vprašanja spadajo v področje deželnim zborom. Vi, gospoda, imate zdaj moč v svojih rokah in delate kar hočete. Al mi z vami nikdar nikoli ne bomo sodelovali:  mi bomo zoper vas glasovali v imenu svobode,
katere ne pišemo na bandero svoje kot besedno dobri-kanje, marveč mi smo vajeni svobodo tudi z orožjem v roci braniti.
Dr. Diirnberger je rekel, da bode glasoval za to postavo, ce tudi mu ni popolnoma po volji; njegova parola je: da v državi ima edino le država zapovedovati, in noben drug.
Wei83 pl. Starkenfels: Večina ljudstva v gornji Avstriji pričakuje od mene, da se vstopim za hrambo katoliške cerkve na b jišče. Kdor hoče vnanje pravne razmere naše cerkve uravnavati, tak še ne ve ne, kaj je katoliška cerkev. Katotiška cerkev je združba pravovernih kristijanov pod varnim ščitom papeževim in pod enojnim naukom; ta nauk pa pravi, da vsa oblast je od Boga. Dandanes gre naposled le za boj vere proti neverstvu. Morebiti da spravite to predlogo do tega, da postane postava. Al ta postava nikoli ne bode postava, le sila bode.
Poslanec Fux zagovarja svojo (brezversko) stranko, da ona noče same oblike vere, temuč tudi duhd vere; mi se hočemo vrniti nazaj do prvotnega katoliČanstva — pravi — in navaja zmes iz zlagane cerkvene zgodovine. Mi privoščimo nižji duhovščini zdatuih dohodkov, al tega ne bomo trpeli, da je ona ustavnim načelom nevarna nasprotnica; rešiti jo hočemo zavodov, kjer se neumnost goji, modroslovna in natoroznanska učilišča jej hočemo odpreti. Med drugim zagovarja tudi staro-katoličanstvo, in nazadnje pravi, da hoče cesarju dati, kar je cesarjevega — al tega pa Fux ni povedal, kodi bode to vkradel, kar hoče cesarju dati; vsaj je glavni nauk katoliške cerkve: daj cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.
Poslanec Lienbacher bistroumno pobija, kar so mnogi brezverci pred njim govorili. Pravna država, pravite, ne pozna nobene državne vere (to je, vere, ki bi v kaki državi gospodajoča vera bila) , a vendar s to postavo hočete stvariti državno cerkev! Vi pravite, aa mi smo sovražniki znanstev. Al jaz vas vprašam: kdo je najslavniši zvezdogled današnjega časa? En jezuit je, pater Seccbi po imenu! Kaj neki je kato liška cerkev pregrešila? Je li ona morebiti kako revolucijo naredila? Po vedite, da vam odgovorimo na to. Je li ona kriva finančnega poloma? Za vaše časnike vam ni nikoli dosti svobode, duhovnom pa bi radi vrv okoli vrata vrgli.
Prof. Sues je obširno prodajal svojo učenostno kramo, in se v njej tako daleč zašel, da je j »ko poetično rekel: državna postava sega od najviših hribov Avstrijskih doli d> zadnjega ribča v Dalmaciji! Zato mora pod državno oblasijo tudi katoliška cerkev stati!
Posl. Harant: Vaša postava žali pravice cerkve, žali pravice božje, se ve, da tega marsikdo vedeti noče; za vse hečete svobodo in prosto gibanje, le v cerkvi naj bi stal žandarm. Kako pač smete od sedanjega mi-nisterstva zahtevati, da stvari verske postave, ker se na to opira, da je brezverno? Ali ne bi bilo bolje, Čuvati nad borso , nad brlogi, kjer se stvarijo finančni polomi, in delati na to, da bode manj vlačugarstva ? Naj bi bila vlada vsaj tako dolgo čakala, da bi bila videla, kako se sponese preganjanje katoliške cerkve na Nemškem; morebiti bi bila potem marsikatero skušnjo doživela. Ali mar misli, da bode v Avstriji škofov našla, ki bi v svoji dolžnosti se tako spozabili, da bi kako srednjo pot našli, po kateri bi se te postave vendar utegnile vpeljati? Naj le kak škof to poskusi, bode že zvedel, kaj ljudstvo o njem misli.
Dr. Dittes bije posebno po papižu in škofih ; hierarhijo imenuje napravo poganskega vira; po njegovih mislih   ni  v zgodovini vseh časov  in vseh narodov
95
hujega, bolj nesramnega in bolj nesrečnega „švindelna", kakor je verski in cerkveni švindel!
Dr. Dittes je govoril prav kakor pogan; njemu je vsaka vera sleparija; Mahomed kakor Kristus sebična goljufa. Po njegovih mislih vera ne gre ne državi ne cerkvi; on zahteva popolnoma svobodo vesti, tedaj tudi svobodo, nobene vere imeti! — No, dr. Dit tes — vodja Dunajskega pedagogija — je pač sam živa priča, da tako svobodo že vživajo Pruski in Avstrijski liberalci. Naj dr. Dittes ima pasjo svojo vero, privošimo mu njegovo svobodo vesti pravi „ Reform" — al katoličani tudi za svojo vest zahtevajo popolno svobodo, prav po tej pravici, kakor dr. Dittes za svojo.
Dr. Pražak kaže, da ni težko zgodovinskih do-godeb narobe sukati, če se iz celotne zveze kosci iztrgajo; tako sučejo in obračajo nasprotniki cerkve svoje trditve. Konkordata (pogodbe cesarja s papežem) ni imela naša vlada pravice samotež razdreti; zato sv. oče res ni mogel drugače, kakor da na vse to je odgovoril z besedo „ne moremo". Boj začeti zoper cerkev pač ni modro ravno zdaj , ko nam je notranjega miru tako sila potreba. Sploh je zoper ustavo, da državni zbor obravnava stvar, katera spada pod §§. deželnih zborov. Res je res, da je vlada hotela s temi postavami pozornost narodov od druži h političnih homatij odvrniti, ki jih Avstrija ima na kupe.
Ruczka je iz cerkvenega stališča govoril zoper Stajarskega viteza Carneri-a, ki je državi prilasto-val vsegamogočnost tudi v verskih zadevah.
Dalmatinski poslanec Pavlinovič je srbski jako tehtno govoril zoper vladno predlogo in iz zgodovine Francoske kazal na žalostne dogodbe, ki so jih doživeli vladarji, ki so katoliško cerkev prepustili žrelu brez-verstva.
Mladoslovenec dr. Razlag — piše „ Reform" — je centralistom naredil veliko veselje s tem, da ni le samo zagovarjal vladno predlogo , temveč se tudi sam spreobrnil v centralista, odbijaje nasproti knezu Czar-torvskemu avtonomijo (samoupravo) deželnih zborov v cerkvenih zadevah.
Ko sta že dva Tirolca: dr. Graf proti, dr. Wil-dauer za predlogo govorila, je demokrat dr. Krona-wetter stavil predlog: naj se na podlagi verikega in-diferentizma (nemarnosti za nobeno vero) naredi splošna postava. Ta predlog pa vendar ni obveljal, kakor tudi predlog dr. S molke ne, naj se obravnava te postave opusti, dokler niso poročila odsekov o še druzih predlogah izgotovljena.
Ko je namesti še druzih govornikov (Hermana, grofa Bar bo ta itd.), ki so bili proti postavi govoriti vpisani, pa niso na vrsto prišli, baron Giovanelli, namesti privržencev za postavo pa govoril dr. Kop p, sta poprijela besedo minister za nauk in bogočastje dr. Stremaver in pa predsednik ministerstva knez Auersperg. Oba sta preočitno pokazala, kam prav za prav merijo vladne verske podloge in da je oni govornik pravo trdil, rekši, da vprihodnje naj bodo ces. kralj, kaplani, ces. kralj, fajmoštri, ces. kralj, ko-rarji, ces. kralj, škofje. Glavni točki ministra Stremaver a ste se glasili tako - le: „Nobena vlada, ki se zaveda svojih dolžnosti, ne sme dopustiti, da se vera zlorabi za spletke državi nevarne." (Viharno ploskauje od strani ustavovercev.) — Zarad tega pač nove postave ni potreba, vsaj so po sedanjih postavah gosposke že prijele vsacega duhovna, če se je vkrivičil „staatsgefabr-licher Umtriebe"; zato tedaj pač ni treba, katoliške cerkve sploh devati v obsedni stan. Sicer pa so libe ralci že sami skusili, kakošen gumilastik je beseda „staatsgefahrlich" (državi nevarna), ki se zdaj vleči, zdaj krčiti d4, kakor je načelo vladno.    Dalje je mini-
ster rekel: „vlada ne more dopustiti, da bi služabniki Božji postali raandatari (pooblastenci) državopravne opozicije." Proti temu — piše „Reform" — moramo protestirati v imenu svobode. Duhoven je državljan kakor vsak drug; tedaj imajo duhovni tudi državljanske pravice; oni volijo in smejo voljeni biti, in cesar sam je velike škofe poklical v državni zbor. Kot državljani imajo tedaj duhovni postavno pravico in svobodo , tedaj v vrsti državopravne opozicije stati. Ker duhovni navadno prav iz naroda prihajajo in so ž njim v vsakdanji dotiki, zato posebno zastopajo narodnost in so tedaj tudi poklicani, narodno opozicijo delati. Ce pl. Stremayer tega ne pripušča, mora poprej postavo dati, katera duhovnom vzame državljansko pravico. Z isto pravico, kakor nasprotniki naši trdijo , „naj duhoven s cerkvijo ima opraviti in se ne meša v politiko", se more reči uradnikom, naj tudi oni z ničemur drugim kakor s kan celijo svojo imajo opraviti in ne se mešajo v politiko, ali profesorjem, naj v šoli ostanejo in ne se vtikujejo v politiko, itd. itd. — Isto tako čudno se je ministerstva predsednik knez Auersperg vedel v svojem govoru. Prav v duhu in maniri Bismarkovi je govoril. Razveselil je stranko svojo s čarobno besedo „ustavo", rekši, da te besede sedanja vlada ne bode spodmaknila. Al ravno na to „ustavo" so merile preblage besede presvitlega cesarja, ko je rekel: naredite mir z mojimi narodi". Ali je gospod knez pomislil, da volja presvitlega cesarja še ni spolnjena? Ravno tako nesrečen je bil knez, ko je Hohenvvar to vemu ministerstvu zabavljivo očital, daje iz tuje dežele moža (dr. Schaffle-a) poklical v ministerstvo, in celo pozabil je pri temu na Beusta, stvaritelja dvalizma. Naposled je zagotovljal, da, dokler bode on na čelu vladi, bo krepko branil veljavo ustave in energično se tudi spustil v boj, vsiljeni mu po opoziciji. —No, to je res; o eneržiji sedanjega ministerstva ne manjka se skusinj. S tem je bila splošna obravnava prve verske predloge končana.