Posamezni izvod 30 grošev, mesena naročnina 1 šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE ZMAGA DEMOKRATIČNEGA -SVETA IN DOPRINESENE ŽRTVE SO NAM JAMSTVO, DA BO-MO TUDI SEDAJ PREMAGALI TISTE, KI NAM SKUŠAJO KRATITI NAŠE PRAVICE, LETNIK III. CELOVEC, V SOBOTO 8. V. 1948 ŠTEV. 28 (121) MdnLci mU onovno grozi z represalijami. Težko pa razume naše ljudstvo zadržanje angleških okupacijskih oblasti, ki zapirajo in obsojajo najboljše koroške partizane, ki so se na strani velikih zaveznikov, v imenu katerih vršijo angleške zasedbene oblasti okupacijsko oblast na Koroškem, borili proti nacizmu in mnogo doprinesli k skupni zmagi. Koroški Slovenci nismo z nič manjšim ogorčenjem zasledovali obravnave in obsodbe, ki jih je izrekel polkovnik Cohen nad Karlom Prusnikom - Gašperjem in neštetimi mladinci, kot pa obravnave v predvojni klerofašistični Avstriji ali nacistični Nemčiji. Deželni glavar Wedenig je v dežel nem »boru 17. novembra 1947 označil borbo koroških Slovencev za svobodo kot veleizdajo in obžaloval, da trenutno •še ne more obračunati z njimi, a rene-gat Schumy je pred kratkim javno pro-!>agiral izselitev koroških Slovencev in s tem germanizacijo slovenske zemlje. Zunanji minister Gruber se je pa v Londonu skliceval na lažnivi plebescit iz leta 1920. Vsem tem hlapcem zapadnega imperializma odgovarjamo: Slovenci na Koroškem so Kili od nacistov nasilno odgnani iz svojih domov v izseljeništvo in KZ-e, a ne lmdo nikoli več, ker zato jamči narodno osvobodilna borba. Glasovali smo s puško v roki in smo ravno za-i‘adl potvorjenega plebiscita morali prehvali kri, kar dokazujejo nešteti grobovi padlih partizanov širom vso Slovenske Koroške. Teh dejstev ne morejo izbrisati niti ^-apadni imperialisti, niti razni Schumy-i‘» Wedenigi, Gruberji in Scharfi, niti domači izdajalci, ki se na vse mogoče '"'čine trudijo, da bi razbili enotnost koseških Slovencev. Kot v času narodn« Niha Marinko na drugem kongresu Osvobodilne fronte Od 26. do 28. aprila 1948 je bil v Ljubljani II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije. II. kongres je bil ravno v času, ko so vse sile delovnega ljudstva Slovenije mobilizirane v naporu za izvedbo nalog drugega planskega leta, ki je najtežje in bo tudi odločilno za izvedbo celotnih nalog prve petletke jugoslovanskih narodov. V svojem govoru na kongresu je se- kretar Izvršnega odbora Osvobodilne fronte in predsednik vlade Ljudske republike Slovenije tovariš Miha Marinko nakazal vse zunanje in notranje politične probleme, govoril je o vojnohujska-ški propagandi imperializma, o ljudski demokraciji in prikazal Osvobodilno fronto kot borbeno zvezo delovnih množic Slovenije. Miroljubne sile se krepijo O svetovnem političnem položaju je tovariš Miha Marinko med drugim dejal: Napeti mednarodni odnosi in histerična vojnohujskaška gonja mednarodne reakcije, ki jo vodijo imperialisti, ne more ostati brez -vpliva na našo državo in notranje družbeno - politično življenje OF. Zato ne moremo ostati indiferentni do napetega mednarodnega dogajanja in trenja. Zavedati se moramo, da so ameriški imperialisti in z njimi vsa mednarodna reakcija smrtni sovražniki Sovjetske zveze in vseh tistih dežel, kjer je ljud stvo postavilo svojo oblast, da si gradi svojo ljudsko demokracijo. Oni ne izbirajo sredstev, kako bi zadušili napredna demokratična in osvobodilna gibanja po vseh ostalih deželah. Ne sramujejo se kopirati preizkušena sredstva fašizma, ponovno budijo in dvigajo včeraj poražene fašistične sile — z namenom gospodarskega podjarmljanja drugih dežel, s končnim namenom — znova ustvariti žarišče napadalnosti. Mednarodna reakcija pa je danes v dosti slabšem položaju, kakor je bila svojčas, ko je imela na svoji strani udarno pest nemško-italijanskega imperializma. ko je v vsej vzhodni Evropi še imela na oblasti svoje razredne vazale, ko osvobodilno gibanje v drugih deželah in zlasti v kolonialnih še ni bilo tako grozeče nevarno, kakor je danes. Zato je danes toliko bolj neučakana In se poslužuje vseh sredstev, ki jih ima na razpolago, da ustvarja živčno napetost vojne psihoze potom svoje diplomacije, z demonstracijami svojih oboroženih sil, z atomskim »tajnim« orožjem, z očitnim in nasilnim vmešavanjem v deželah, kjer ji je še uspelo, da je ohranila oblast v rokah svojih razrednih ali kupljenih desnih socialdemokratskih vazalov. Strah pred grozečo gospodarsko krizo, ki visi kakor Damoklejev meč nad sa- osvobodilne borbe tako tudi danes stoji Osvobodilna fronta strnjena, v njej so združene vse ljudske organizacije, ki zajemajo vse slovensko prebivalstvo. Ljudstvo Slovenske Koroške, organizirano v Osvobodilni fronti, je izšlo iz narodno osvobodilne borbe močno in prekaljeno ter se je še v triletnem neprestanem boju po vojni za svoje pravice notranje ojačalo, kar je jamstvo, da bo tudi v bodoče šlo po isti poti, da se bo tudi v bodoče dosledno borilo za svobodo in narodnostne pravice. Naša zmaga nad nemškim fašizmom pred tremi leti nam je porok za to, da bomo slavili zmago tudi nad vsemi tistimi silami, ki nam še danes kratijo naše najosnovnejše pravice in ki se v interesu imperialističnega zasužnjevanja trudijo, da bi preprečile pravično rešitev vprašanja Slovenske Koroške. Andrej Haderlup mim kapitalističnim sistemom, zahteva naglo gospodarsko zasužnjevanje vedno novih in novih dežel z vsiljevanjem tako imenovanega Marshallovega plana, da bi z njim paralizirali konkurenčno industrijsko proizvodnjo v teh deželah in s tem zagotovili monopolno kolonialno tržišče za svoje blago. Realizacija Marshallovega plana in uvajanje fašizma v lastni deželi naj bi po zamisli magnatov Wallstreeta odložila grozečo nevarnost nove. še bolj strahotne gospodarske krize z vsemi spremljajočimi posledicami socialnih trenj. Že iz tega se jasno razvidi, zakaj je tolika razlika med sedanjo povojno dobo in dobo po prvi svetovni vojni. Če primerjamo obdobje po prvi svetovni vojni z današnjim, vidimo, da je imperializem začel zelo hitro in z drznim novim ofenzivnim in vojnim luijska-štvom. Da so mu dežele zmagovite ljudske demokracije trn v peti, ni nič čudnega, niti novega, hočejo nas z vsemi silami in sredstvi ovirati, če nas že ne morejo zadušiti. To so — kakor danes — po prvi svetovni vojni isti današnji imperialistični vojni hujskači počenjali proti Sovjetski zvezi, ker je bila dežela zmagovite Oktobrske revolucije vzpodbuda, vzor zatiranim ljudstvom v kapitalističnih in kolonialnih deželah, s čemer se je čutila ogrožena vladavina imperialistov in izkoriščevalskih razredov, da ne govorimo o tem, da so bili imperialisti občutno prizadeti s tem, da se je ena šestina zemeljske oble izmuznila , sferi njihovega imperialističnega izkoriščanja. Zakaj je ta ista mednarodna imperialistična reakcija, ki je prej premišljeno spočela, vzgojila in oborožila svo-, je »dete — fašizem«, danes tako nervozna, nestrpna in besna? Če je po prvi svetovni vojni pričakovala, da bo z nekaj korpusi intervencijskih čet in z ne-, kaj belogardističnimi generali mogla poraziti Sovjete, če je po ponesrečeni oboroženi intervenciji pričakovala, da bo z gospodarsko in politično blokado dosegla propad sovjetske oblasti, če se je izjalovil monstraozni poizkus, da s fašističnimi hordami nemško-italijanskega imperializma uniči Sovjete, so se danes magnati VVallstreeta, ki jim je po ogromnih dobičkih, ki so jih napravili v drugi svetovni vojni, porasla njihova nenasitna lakomnost — znašli v grenkem iz-treznjenju, da se dežele, koder je zavladalo ljudstvo, ne dajo zlepa premagali. Danes so v toliko težjem položaju, ker imajo manj izgledov, da bi kak evropski narod v doglednem času pripravili do tega, da gre v napad za njihovo dolarsko plačo. Kakor koli se trudijo, da obnove fašizem v Italiji, Franciji, Nemčiji in drugod, je vendarle vse to za enkrat še slaba postavka v njihovih vojnoprovoka-torskih računih. Celo grški narod se jim kljubovalno upira. V Kitajski doživljajo njihovi plačanci usodne poraze. Tudi drugod po kolonijah ne teko gladko nji- hovi računi. Osvobodilna gibanja v vrsti dežel temeljito mešajo njihove imperialistične račune. Če je že res, da sloni enotnost svetovne reakcije na skupni platformi mržnje do Sovjetske zveze, do demokratičnih osvobodilnih -gibanj v lastnih deželah, je vendarle tudi med vladajočimi klikami posameznih dežel mnogo nasprotij. Kor je očitno, da stremi ameriški imperializem za svojim monopolnim absolutnim gospodarstvom, ker ameriškim imperialistom ne preostaja drugega kaknr odkriti i vmešavanje, jim obujanje naciona-listično-šovinističnega revizionizma slabo uspeva. Prevladujejo antiimperiaii-stične težnje svobodoljubnih množic. Temeljit poraz, ki so ga doživele fašistične sile Nemčije in Italije, ne deluje ohrabrujoče za nove vojne avanture. Ne uspevajo jim posebno njihovi poizkusi, da bi v teh deželah zanetili val nacionalnega šovinizma in revizionistične vojne bojevitosti. Sploh so angbamerikanski imperialisti danes v mnogo slabšem položaju kakor za časa versajske mirovne pogodbe. Vzeti moramo v poštev, da po prvi svetovni vojni Nemčija ni bila tako temeljito poražena, pa je moralo vendar miniti precej časa, da se je ob njihovi toleranci in pomoči lahko zopet porajal duh nemškega revanža, iz katerega se je rodil nacizem. Vloga Sovjetske zveze v vojni, udeležba Sovjetske zveze pri sklepanju mirovnih pogodi), sam narodnoosvobodilni karakter zadnje vojne, nastanek vrste novih svobodnih držav vzhodne Evrope, močno demokratična miroljubna protiimperialistična gibanja predstavljajo bistveno spremenjeno konstelacijo v razmerju sil. Vse to so odločilni faktorji, ki otežujejo ustvarjanje ugodnih tal za vojno-provokatorski revizionizem. Zaradi tega kršijo imperialisti (Nadaljevanje na 2. strani) Protest proti fiujskanfu Wedeniga V zvezi z govorom, ki ga je imel koroški deželni glavar Wedenig ob svojem povratku iz Londona v Celovcu, je hotel Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško izročiti Britanski civilni upravi v Celovcu naslednji protest: Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško najostreje protestira proti provoka-toričnemu govoru koroškega deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga, ki ga je imel v sredo, dne 5. maja 1948 v dvorišču palače deželnih stanov v Celovcu in ga je prenašala tudi celovška radiopo-staja. Wedenig©ve izjave so izrecno poziva, nje na nasilje proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Hkrati je IVedcnig odkrito hujskal na vojno. Slovensko ljudstvo na Koroškem smatra te izjave za resno ogrožanje miru in reda na zasedenem ozemlju, ki jih odredim britanske vojaške vlade postavlja pod posebno zaščito. Slovensko ljudstvo na Koroškem pričakuje ukrepe za zaščito demokracije proti ščuvanju in vojnemu hujskaštvu. Ker britanska civilna uprkva ni sprejela zastopnikov POOF-a, ki so hoteli predati protest, je bil isti odposlan. Zastopnike niso sprejeli, ker mora dotični britanski oficir jutri odpotovati v Beljak. Enak protest je poslal Pokrajinski odbor OF tudi Aliiranemu svetu na Du*. naju. Miha Marinko na II. kongresu Osvobodilne fronte (Nadaljevanje s 1. strani) v svojem brezobzirnem stremljenju za svetovnim gospodarstvom sami vse bolj očitno vse mednarodne dogovore, izrabiti skušajo organizacijo Združenih narodov za svoje namene, potvarjajo njeno vlogo in pljujejo na vse, kar služi utrditvi miru in napredka. Spričo teh njihovih osvajalnih namenov in brezobzirne taktike delujejo slabo tudi njihova propagandna sredstva, povzeta iz Gobbelsovega arzenala, kakor tudi antisovjetska in antidemokra-tična gonja. Nasprotno! Vse to le še bolj vzpodbuja demokratične sile in budi •ljudski odpor proti imperializmu. Naj tu spomnim na misel tov. Žda-nova: Ogromna je razdalja od želje imperialistov do možnosti, izzvati novo vojno. Narodi nočejo vojne. Sile miru so močne, če bodo vztrajne in organizirane v borbi za obrambo miru, bodo načrti imperialistov doživeli popoln zlom. Njihov hrup je preračunan za slabe živce, da bi s takim izsiljevanjem izsilili popuščanje napadalcem. Slehernemu je očitno, da grozi nevar- nost agresije samo od strani imperialistov, dočim se Sovjetska zveza in nove svobodne države bore za utrditev miru. Resnična miroljubnost in resnični patriotizem je samo na strani demokratičnih in osvobodilnih gibanj, ki se odločno bore proti imperialističnim osvajalcem in proti peti koloni, ki jo predstavlja domača reakcija in njeni podrepniki. Kakor se je imperialistična reakcija poučila, da ni mogoče Sovjetske zveze s kakršnimi koli sredstvi spraviti s sveta, kakor ima danes grenke izkušnje, ko se novo nastale ljudske države uspešno otresajo notranjega rovarjenja njihove pete kolone, tako se tudi demokratična osvodilna gibanja v kapitalističnih državah uče na napakah in slabostih svoje predvojne protifašistične borbe. Primer, kako je nastala OF, kako je bila organizirana, vodena in zmagovito končana naša osvobodilna vojna, in celoten prikaz, kakor ga je podal tovariš Tito na II. kongresu Ljudske fronte, je samo po sebi preprečljiv pouk, kako je treba voditi borbo tudi proti današnji profašistični reakciji. Ljudska demokracija je demokracija za ogromno večino prebivalstva vnašati vanjo svoje izkušnje in preprečiti mnoge udarce okupatorja, prav tako je ta njena šola onemogočila, da bi se sovražnik skrival v njenih vrstah. Nepoučenim poštenim državljanom se zdi morda nezaslišano, da je tem propali-cam — deloma že prej v službi sovražnika. deloma zdresiranim in pretkano zakamuflirani gestapovski šoli — uspelo s pomočjo partijske legitimacije dokopati se na tako odgovorne položaje v državnem gospodarskem aparatu. Toda dejstvo, da je ta zločinska organizacija bila razkrita, čim je začela na najbolj oprezen način izvrševati sabotaže in diverzije, dokazuje vso sposobnost naših varnostnih organov. Razen tega dovolite, da ob tej, morda neprimerni priliki, znova naglasim, da vodstvu Partije ni bilo nič čudnega, da so se taki ljudje našli pri tem peklenskem poslu. »Volk menja dlako, toda svoje nravi nikoli!« — tisti, ki so se že pred vojno hoteli vrniti v Partijo, so pri tem imeli samo škodljive namene in so s svojim ponašanjem in delom to tudi pokazali. Partija je že takrat kritično gledala na njihovo sumljivo ponašanje. Če nič drugega, oni niso pokazali niti toliko morale, da bi bili voljni izpostaviti se resnejši nevarnosti ali prenesli neko žrtev, pač pa so izkori- -stili vsako priliko za ustvarjanje razbi-jaških klik za sejanje notranjega razdo-. ra. zaradi česar so bili že pred vojno od-: st ran jeni. V kolikor so se v vojni zopet približali in vrnili, pa vendar sum pri tistih, ki so te ljudi poznali, ni bil pozabljen. Kaj več govoriti o njih, bi bilo odveč. Hočem naglasiti le to: ta primer, ko je ta zločinska 1, uda razkrita in predana ljudskemu sodišču, je nov dokazi principielne doslednosti Partije v borbi; za napredek in čuvanje pridobitev Osvo«! bodilne fronte. Kakor je med osvobodil-! no borbo Partija dala svoje izkušnje na razpolago Osvobodilni fronti, vcepljala ji svoje znanje in neizprosnost borbe proti' okupatorju, to isto Partija vrši tudi naprej spričo borbe na novem poprišču, spričo novih nalog, spričo borbe protfi^ reakciji, pa naj ta deluje v kakršni koliii obliki. Osvobodilna fronta ima v Partiji1 svojega izkušenega vodnika. Ob pravi ljudski demokraciji, ki se more v okvirit Osvobodilne fronte izvajati predvsem v zajemni kritiki in pomoči članstva' Osvobodilne T-onte se bodo partijske or-! ganizacije utrjevale in usposabljale ta-i ko, da bo Partija tudi naprej zaslužila tisto zaupanje Osvobodilne fronte, kot ga je doslej. SZ odločno zastopa interese kor. Slovencev Bistvena stvar ljudske demokracije, kakor jo moramo pojmovati, je za nas kritika in kontrola. Ta element naše demokracije nam omogoča, da pri delu spoznamo, kdo ima dobro voljo delati pozitivno, komu se s kritiko da pomagati, da bo res dobro delal, da se bo učil dobro delati. Istočasno pa nam kritika pomaga odkrivati skrite nasprotnike, domišljave stremuhe in podobne negativne ljudi, ki se sicer z uglajeno frazo dobrikajo, za vse pa, kar je nepravilnega se izgovarjajo, da je kriv ta ali oni, da je krivda izven njih. Tako se izvaja naša demokracija dnevno v vseh drobnih, konkretnih primerih. Vzeto v velikem, vseobsegajočem našem družabnem življenju, je naša ljudska demokracija — demokracija za ogromno večino prebivalstva, recimo vsaj za 95%. in le nekaj odstot. je onih Pri vsem našem današnjem in bodočem delu na gospodarskem, političnem, prosvetnem in organizacijskem področju moramo imeti stalno pred očmi, da so na naši zapadni in severni meji dežele, kjer še vlada reakcija, kjer se na vse načine trudijo, da obnove fašizem, od koder stalno pošiljajo svoje agente z nalogo, da znotraj naše dežele rovarijo, dajejo potuho tistim, ki jih je naš razvojni proces prizadejal, ki spadajo zato med ostanke razbite reakcije. Na drugi strani pa se moramo zavedati, da vse naše slabosti, napake in neuspehi lajšajo njihovo razdiralno delo. Zavedati se moramo, da nam to mejaštvo z deželami, kjer je ljudstvo podjarmljeno, veleva, da se moramo toliko bolj truditi, da vzorno urejujemo naše družbeno življenje v vseli panogah. Biti moramo vzor našim rojakom, ki so še ostali preko meja v na- Doslednost Partije pri Komunistična partija je že sredi osvobodilnega boja bila od vseh pristašev narodnoosvobodilne borbe priznana kot tvorec in vodeča sila Osvobodilne fronte in celotnega osvobodilnega boja slovenskega ljudstva. Reakcionarni elementi so že davno morali opustiti svoje geslo: »Smo za Osvobodilno fronto, toda brez komunistov«, ker so morali spoznati, da je to popolnoma brezuspešno sredstvo za razbijanje enotnosti Osvobodilne fronte. Po zaslugi Komunistične partije je ustvarjena krepka enotnost jugoslovanskih narodov, kar je ena največjih in najdragocenejših pridobitev, ker je ta enotnost garancija za naše nadaljnje uspehe, garancija naše moči in neodvisnosti. Po zaslugi take Komunistične partije Jugoslavije je Ljudska fronta Slovenije kot politična organizacija vsega delovnega ijiulfetva poslala idejno, po- za katere je ljudska demokracija diktatura in nasilje, ker jim delavci in delovni kmetje ne dovolijo, da bi jih izkoriščali, ker ne puste, da bi jih speljali v ponovno suženjstvo. S te strani imajo prav tisti, ki so morali bežati pred ljudsko sodbo v inozemstvo. V tem oziru imajo prav imperialistični finančni magnati. ki pravijo, da pri nas ni demokracije, da vlada 'pri nas diktatura. Res je, zanje ni pri nas take demokracije in svobode, da bi nas podjarmili, da bi naše delovno ljudstvo izmozgavali, da bi z ognjem in mečem zatrli vse, kar je naprednega, kar si upa svobodno misliti. Take svobode naše ljudstvo ne dopušča nikomur, ker bi pomenila konec svobode delovnega ljudstva. Za njih je diktatura, nasilje, če delovno ljudstvo živi v svobodi, dela in se trudi zase, ureja naše skupno življenje, kakor odgovarja interesom delovnega človeka. cionalnem in socialnem suženjstvu, izpostavljeni terorju reakcije in fašizma. Z našim primerom jih moramo vzpodbujati, da kodo vztrajni v borbi. Osvobodilna fronta mora nuditi vso moralno oporo osvobodilnemu gibanju Slovenske Koroške in neosvobojenemu delu Primorske. Z našim vzgledom bomo vzpodbujali miroljubna demokratična osvobodilna gibanja v teh sosednih deželah. Osvobodilna fronta mora biti neprodo-ren branik proti vsem sovražnim vplivom. Dobro urejena Ljudska republika Slovenija v močni, prospevajoči, svobodni Jugoslaviji, mora biti svetilnik ljudske svobode in napredka, vzor in vzpodbuda demokratičnim in miroljubnim silam v sosednih kapitalističnih deželah, v njihovi borbi proti svojim zatiralcem, reakcionarnim in profašistični m vojnohuj-skačem. čuvanju pridobitev OF lirično in organizacijsko trdnejša kakor marsikaka Komunistična partija, v nekaterih drugih deželah, saj se je Osvobodilna fronta z velikim elanom lotila in dosegla uspehe v uvajanju socialističnega planskega gospodarstva. Komunistična partija ni budni čuvar naših pridobitev samo proti zunanjim sovražnikom, ki nas napadajo odprto ali prikrito z vnašanjem idejne zmede, ampak tudi proti najbolj rafiniranim gestapovskim metodam notranjega miniranja, kakor jih je razkril najnovejši sodni proces proti propalicani, zdresiranim v Dachau u. Kakor se je Partija pred vojno znala uspešno braniti pred razkrojevalnimi napori reakcije in fašizma, ko je bil na oblasti v vsej svoji sili, kakor je Partija s svojimi izkušnjami in budnostjo znala v najtežjih okoliščinah fašističnega terorja organizirali .Osvobodilno fronto, Zastopniki zunanjih ministrov so po zaslišanju jugoslovanske in avstrijske delegacije razpravljali o zahtevah, ki jih je v svojem memoradumu postavila vlada FLRJ in ki jih je na konferenci podrobno utemeljil vodja jugoslovanske delegacije dr. Aleš Bebler. Dočim so zastopniki Anglije, ZDA in Francije vztrajali na svojem dosedanjem odklonilnem stališču, je zastopnik Sovjetske zveze Koktomov odločno podprl jugoslovanske zahteve. Koktomov je dejal, da je zgodovina vprašanja Slovenske Koroške identična z zgodovino stoletne borbe Slovencev proti nasilni germanizaciji. Nikak številčni pregled ne more dati popolne slike trpljenja in junaštva jugoslovanskih narodov v tej borbi za svobodo in neodvisnost. Jugoslavija je dala 1,700.000 žrtev v aktivnem oboroženem odporu proti hitlerjevskim zasužnjevalcem. Potrebno je podčrtati veliki pomen tega odpora za našo skupno zmago nad Hitlerjevim fašizmom. Slovencem, med njimi tudi koroškim Slovencem, pripada častno mesto v vrstah junaških jugoslovanskih partizanov. Svojo zvesto prednost skupni stvari vseh svobodoljubnih narodov Glede vprašanja priključitve Slovenske Koroške k FLR Jugoslaviji piše »Ljudska pravica« med drugim: Na .Slovenskem Koroškem se ostro križajo imperialistični načrti s stremljenji za napredkom, za trajnim mirom in demokracijo. Kakor imperalisti v Niirn-bergu oproščajo najvišje predstavnike nacizma, fabrikante topov in strupenih plinov, oživljajo militarizem in ščuvajo na novo vojno, tako vključujejo na Koroškem v svoj aparat za zatiranje slovenskega l judstva Steinacherje in Fritze skupaj s prebeglimi fašističnimi zločinci ter trabanti nacizma od Piescha preko Feriitscha, Nevvoleta, Stossierja do Wedeniga. Zaradi zadržanja angloameriških imperialistov tudi avstrijski »politiki stopajo vedno bolj odkrito po imperialističnih in pangermanskih stopinjah. Wall-streetski lakaj Gruber si je pred zastopniki zunanjih ministrov v Londonu celo drznil trditi, da je trditev o preganjanju slovenskega ljudstva laž in zahteval, da se končno preneha govoriti o krivdi Avstrije, češ, da je celo on sam sodeloval v avstrijskem Freiheitskampfu«. Te absurdne trditve spominjajo na predrznosti nacistov. Da bi prikrili resnico, se agenti ameriškega monopolitičnega kapitala poslužujejo laži in zavijanj. Želja, da bi se končno prenehalo govoriti o krivdi Avstrije, je identična s politiko oproščanja vojnih zločincev in favo rizi ran ja neonacizma. Avstrijski »politiki« se nočejo razgovarjati o ugre- vsega sveta so dokazali z orožjem v roki, Da bi omogočila sklenitev državne po«! godbe z Avstrijo, je Jugoslovija skrčila1! svoje teritorialne zahteve. Iz številnih: podlag ki so nam bile predložene, je ja-j sno razvidno, da gre za ozemlje, ki je v; glavnem naseljeno s Slovenci, ki imajo v okviru Jugoslavije svojo lastno državo. Poprava meja, kakor jo predlaga Jugoslavija, je upravičena. Vlade ZDA in Velike Britanije so svoječasno obljubile Jugoslaviji, da bo« do na mirovni konferenci upoštevale njeno zahtevo po mejnih korekturah in poudarile, da smatrajo sedanjo avstrij-sko-jugoslovansko mejo za provizorično. Sovjetska delegacija je mnenja, da so iz-, vajanja jugoslovanske delegacije utemeljena, da pa je v interesu čimprejšnje sklenitve državne pogodbe z Avstrijo pripravljena razpravljati o vseh predlogih, v kolikor bi upoštevali upravičene interese Jugoslavije. Ker se v tem vprašanju niso mogli zediniti, je britanski zastopnik predlagal prekinitev konference ?a nedoločen čas z utemeljitvijo, da mora o razvoju pogajanj poročati svoji vladi. t siji Avstrije proti Jugoslaviji, nočejo go-> voriti o storjenih zločinih, zato ker nočejo poravnati storjene škode, ker so še danes prežeti s sovraštvom do miroljubnih narodov, zato ker so poslušni hlapci vvallstreetskih vojnih hujskačev. Pri pogajanjih v Londonu zaradi tegal ne gre samo za priključitev slovenskega ozemlja k matičnemu narodu in za iz« polnitev drugih upravičenih zahtev FLR' Jugoslavije ampak za to, ali bo potrjena protidemokratična in pronacistična poli« tika današnje Avstrije in nagrajeni nasilje in zločini ter uzakonjen imperialistič« ni pohlep ali pa bodo upoštevana načela, miru in demokracije. Teh dvoje stremljenj si stoji ponovno ostro nasproti. Imperialistične težnje, ki nočejo, da bi prišlo do sklenitve pogodbe, ki ne želijo suverenosti Avstrije, ker jo rabijo za svoje vojnohujskaške načrte. Na drugi, strani pa so napori za demokratizacijo Avstrije za rešitev nujnih vprašanj, kij morajo biti pozitivno rešena v interesu miru. Zaradi težnje po miru je SZ popustila v zahtevah po nemški imovini. Zaradi tega je tudi vlada FLRJ stavila nove predloge, po katerih naj bi nova meja zajela samo 68 občin s Celovcem vred. Hkrati pa je tudi ugotovil, da nova mejai ne pomeni, da bi bile prvotne zahteve FLRJ neupravičene. Le pravična rešitev koroškega vprašanja bi tudi resnično prispevala k utr« ditvi miru, kar si s svojo dosledno politiko tako vztrajno prizadevajo doseči svobodoljubni narodi s SZ na čelu. Ljudska republika Slovenija - svetilnik ljudske svobode in napredka Priključitev Slovenske Koroške k FRLJ • prispevek k utrditvi miru 'O I-vt ¥ ^ Zvestoba do „Miklove Zale” V četrtek, dne 6. maja 1948 je bila v Št. Jakobu proslava partizanskega tedna, na kateri se je zbralo prebivalstvo Št. Jakoba in okolice v tako velikem številu, da je bila telovadnica napolnjena do zadnjega kotička. Za kulturni spored so skrbeli Glinjčani, ki so gostovali z novo Miklovo Zalo. ter domača godba pod vodstvom tov. Rauterja. Na proslavi je govoril sekretar Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške, tov. Andrej Haderlap, ki se je spominjal dneva, ko je ves demokratični svet praznoval zmago nad fašizmom. Med drugim je dejal: »Tudi mi koroški partizani, slovensko ljudstvo na Koroškem, smo praznovali dan zmage, ko smo se vračali iz gozdov, iz izseljeništva in zaporov. V spomladanskih mesecih nas povedejo misli nazaj, v dobo partizanskih bojev, z bolečino v srcu se spominjamo naših najboljših borcev, ki so žrtvovali svoja mlada življenja v borbi za svobodo.« Govoril je o današnjem položaju na Koroškem, ko še v tretjem letu po vojni ni zadoščeno žrtvam in naporom, ki smo jih doprinesli koroški Slovenci v borbi za našo osvoboditev, ko moramo z ogorčenjem ugotoviti, da hočejo naše žrtve zanikati ravno angleške okupacijske oblasti, s katerimi smo se skupno borili za uničenje fašizma. Obsojal je nasilja, ki jih izvajajo koroški šovinisti še dane9 nad koroškimi Slovenci, ko grozijo s ponovnimi represalijami, ko obžaluje We-denig, da danes še ne more obračunati z nami in našo narodno predstavnico Osvobodilno fronto, ko renegat in sodelavec vojnega zločinca Maier Kaibitscha, Schumy imenuje partizane zločince in roparje ter javno zagovarja izselitev, in ko obsojajo angleška sodišča naše borce in antifašiste, kakor tov. Karla Prusnika — Gašperja in številne naše mladince. Odgovor nas koroških Slovencev na vsa ta nasilja se glasi: izseljeni in odgnani v KZ-taborišča smo bili samo enkrat — ne bomo več, za to jamči naša narodnoosvobodilna borba. Ob koncu je dejal tov. Haderlap: »Zmaga demokratičnega sveta in doprinešene žrtve so nam jamstvo, da bomo tudi sedaj premagali tiste, ki nam skušajo kratiti naše pravice.« Z velikim navdušenjem so sprejeli navzoči besede tov. Haderlapa. nato pa je spregovoril tov. dr. Mirt Zvvitter, ki je poudaril pomen Mikiove Zale in ki je dejal, da je postala Miklova Zala last vsega našega ljudstva, postala je simbol našega prerojenja. Z besedami starega Serajnika, ki pravi: : Kmet sem, ne krajna r, kakor vi. Življenja zame niso le številke.« je tov. Zwitter odgovoril We-denigu. ki poziva na borbo proti koroškim Slovencem. Karišu, ki hodi ravno v zadnjih dneh po slovenskih krajih in skuša vznemirjati naše prebivalstvo z lažnivimi izjavami in potvorbami in ki je ob istem času govoril tudi v Št. Jakobu, je zaklical, kakor odgovarja oče Serajnik prekupčevalcu s častjo in ljudsko svobodo, Tresoglavu: »Vrnite Tresoglav, se k pesjanom. Recite jim, da mi Korošci s krvjo ne barantamo.« Ob koncu je dejal tov. Zvvitter, da Miklova Zala kliče naše ljudstvo na borbo za staro pravdo, na obrambo naših pravic in svobode ter končal s citatom iz igre: »Drava teče in teče čas. Vse še bo drugače!« Dolgotrajno ploskanje je dokazovalo, da mislijo vsi ljudje tako, ki so se v tako velikem številu zbrali na proslavi, pričalo je, da jim je govoril iz srca. Po kratkem odmoru so nastopili Glinjčani z Miklovo Zalo, ki so jo res z velikim uspehom odigrali. Vsi igralci so se vživeli v svoje vloge in jih neprisiljeno in prav dobro podali. Občinstvo ni štedi-io s pohvalo, po vsakem dejanju in tudi med dejanji odobravanja ni hotelo biti konec. Med odmori pa so igrali godci, med drugim venček rožanskih in venček slovenskih pesmi, ki jih je skomponiral tov. Rauter. Prebivalci iz Št. Jakoba in okolice, zbrani na proslavi partizanskega dneva, so odposlali brzojavko zastopnikom zunanjih ministrov za avstrijsko državno •"jkb pogodbo v Londonu, v kateri protestirajo proti lažnivim izjavam dr. Gruberja in zahtevajo priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji. Proslava partizanskega tedna in uprizoritev Mikiove Zale je bila najboljši odgovor na neko bajno »Riesengross-kundgebung«, o kateri so pisali polne strani. Resnici na ljubo bi k temu pripomnili. da so takrat dovažali z avtobusi ljudi iz vseh krajev, tudi iz krajev izven zaporne cone, ki obstoja očividno samo za nas koroške Slovence in antifašiste. Ob istem času, ko so se Št. Ja-kobčani zbrali na proslavi, je govoril vsem znani Karisch tudi v Št. Jakobu v kinodvorani. Ob tej priložnosti je prebivalstvo Št. Jakoba in okolice odločno zavrnilo pravljice, ki jih pripovedujejo razni Wedenigi in Karischi. Čeprav so imeli ti ljudje n d razpolago vsa sredstva, avtobuse, zvočnike itd. je ostala dvorana skoraj prazna, šli so z avtobusom na Ledenice in pripeljali 10 otrok od 10 do 14 let. Vprašamo se. če je gospod Karisch tudi v Št. Jakobu vabil zbrane otroke na »državni pogreb Osvobodilne fronte«, kakor v Pliberku in Železni Kapli? Slovenci in antifašisti smo na proslavi ponosno odgovorili, da se ne pustimo več zapeljati od sladkih in lepodonečih obljub koroških in avstrijskih državnikov. Mi smo jih spoznali in jim kličemo v odgovor: borili se bomo tako dolgo, dokler ne dosežemo naše končne cilje, svobodo in enakopravnost. Uspela kulturna prireditev v Zilji Kljub neosnovani prepovedi napovedane prireditve pred 14. dnevi, ko se je zbralo nad 200 ljudi zastonj, je bila na Vnebohod Hrepčeva dvorana v Zahom-cu nabito polna. Z nekakim nezaupanjem so zato prihajali ljudje tudi tokrat; ko pa so zvedeli, da so škofiški igralci že prišli, je bilo pričakovanje nestrpno. Prihajali so vsi nekdanji prijatelji naše prosvete in tudi mladina se je zbrala, da prisluhne zvokom domače pesmi in lepe domače govorice. Navdušeno so vsi gledalci spremljali podajanje igre Revček Andrejček , še bolj pa je vžgal Ziljane pevski zbor iz Škofič, ki je pod vodstvom tov. Umeka pel koroške narodne in nove borbene pesmi. Posebno priznanje pa so želi tamburaši s svojim sviranjem in petjem. Pred igro je spregovoril predsednik SPZ tov. dr. Franci Zvvitter, ki je kot domačin med drugim dejal, da prav ta prva slovenska prireditev po desetletnem presledku v Zahomcu in ogromna udeležba pričata, da kljub nasilju komaj minule strašne dobe v našem ljudstvu nista zamrli želja in volja po lastnem narodnem življenju. Naša beseda Kako so PONEMCEVALI Po razpadu Avstro-Ogrske so avstrijski Nemci s še večjim nasiljem planili Po koroških Slovencih. Kljub izrecnim obveznostim, ki jih je prevzela republika Avstrija v senžermenski mirovni pogodbi čl. 68 odst. V, se tudi v dobi prve avstrijske republike politika nasilnega ponemčevanja potom šole ni izpremeni-a- Število takozvanih utrakvističnih šol ?e je stalno zmanjševalo. Medtem ko jih .lo bilo leta 1890 še 92, leta 1912 pa 84, •l‘h je bilo leta 1931 samo še 76, v šolskem letu 1936/37 pa samo še 67, in to Po avstrijskih navedbah. V resnici pa se Jo izvajal celo zadnji minimalni slovenski pouk že leta i934 samo še na 7 ^utrakvističnih« šolah. Pomemben dokaz za to vsebuje že ^'uenjeno poročilo deželnega šolskega sveta za Koroško na prosvetno ministruj0.na Dunaju od septembra 1946, ki Dav* moc* drugim: »Približno od leta traja na Koroškem borba proti jakvistični šoli. Društva Siidmark, *ustvo »Deutscher Schulverein , nem-°uacionalna telovadna in pevska dru- štva so delovala v tej smeri. To delo je nadaljeval v nacistični dobi Gaugrenz-landamt in Karntner Heimatbund pod vodstvom Maier-Kaibitscha v še stopnjevani obliki. Od leta 1890 je padalo število utrakvističnih šol potom prijave za nemške«. Tudi duh, ki je vladal na šolah Slovenske Koroške v prvi avstrijski republiki, je bil izraz najhujšega sovraštva do vsega slovenskega. Značilno je, da so koroški učitelji prvi že leta 1924 ustanovili na Koroškem prvo »nacionalsocialistično učiteljsko zvezo«. Učiteljstvo je stalo vso dobo prve avstrijske republike v prvih vrstah šovinističnega »Kaibitschevega Haimatbunda in ilegalne NSDAP. Avstrijske oblasti tega nikakor niso zavirale. Nasprotno, skušale so z dopuščanjem zatiranja koroških Slovencev pomagati nemškim imperialistom in hujskačem. Leta 1924 so koroške šolske oblasti ukinile še zadnjo formalno slovensko šolo. (Dalje) in pesem, ki jih je fašizem hotel uničiti, sta se povrnili le še mogočneje med nas in se jih danes naše ljudstvo po vsej lepi slovenski koroški zemlji oklepa le še z večjo ljubeznijo in predanostjo. Navdušeni in zadovoljni so odhajali po igri ljudje in izjavili, da želijo čimprej spet novo prireditev. * ŽELEZNA KAPLA V nedeljo, dne 2. maja 1948 smo praznovali pri nas v Železni Kapli partizanski teden. Obiskali so nas igralci SPD Štefan Singer« iz Kaple ob Dravi, ki so uprizorili partizansko igro »Zelena vrvica « Odigrali so jo z velikim uspehom in občinstvo je z živim zanimanjem spremljalo igranje ter nagradilo igralce z živahnim odobravanjem. Igra prinaša resnično sliko iz časa fašističnega nasilja, ko so kruti zločinci pustošili po slovenski zemlji, odganjali slovenske antifašiste v zapore in taborišča ter ubijali naše najboljše ljudi. Igra prikazuje, kako so se uprle vse napredne in miroljubne sile napadalcem. Živo kaže, kako globoko ukoreninjena v našem ljudstvu zavest, da se bomo samo z odločno borbo osvobodili in dosegli naše pravice. Na proslavi partizanskega tedna je govoril tov: Janko Mak, ki je med drugim dejal: Že leta 1942 so prišle prve partizanske edinice preko Karavank na Koroško in odstranile krivično mejo, ki je skozi desetletja ločila koroške Slovence od matičnega slovenskega naroda v Jugoslaviji. Tem edinicam so se takoj pridružili prvi koroški možje in fantje — našli so pot v vrste borcev za osvoboditev svojega naroda. Vedno več se jim jih je pridruževalo, pridružili so se vsi tovariši in tovarišice, ki so smatrali borbo proti fašizmu za svojo sveto dolžnost, da tako osvobodijo svoj na smrt obsojeni narod. Niso se ustrašili nobenega trpljenja. pripravljeni so bili, dati za svoj narod tudi največje žrtve.« Ob koncu je dejal tov. Janko: Mi koroški Slovenci, ponosni na našo narodnoosvobodilno borbo, odgovarjamo vsem tistim gospodom, ki danes skušajo blatiti naše borce — partizane, ki danes zatirajo naše ljudstvo in mu grozijo z novo izselitvijo in že danes hočejo obračunati s koroškimi Slovenci ter našo narodno organizacijo Osvobodilno fronto, da ne potrebujemo in se ne bojimo njih sramotnih izrazov, groženj in laži, znali smo se brez njih boriti že v času največjega nasilja ter si priboriti zmago nad fašizmom. Tako bomo tudi danes kljub grožnjam teh gospodov »demokratov« nadaljevali našo odločno borbo do končne osvoboditve, do priključitve k novi Titovi Jugoslaviji.« Po proslavi smo napravili mi mladinci Jn mladinke izlet v hribe in šli k Prušnikovim, znani slovenski družini. Že pred hišo nas je pozdravila tov. Mira in nas povabila v sobo. Imeli smo godbo in smo se prav dobro zabavali. Prušnikov oče so igrali na violino, Vladimir in Janko pa na harmoniko. Prehitro je minil čas in morali smo se pripraviti za odhod. Ker smo bili zbrani vsi mladinci in mladinke, smo sklenili, poslati tovarišu Gašperju pozdravno pismo, v katerem je povedano: Ob priliki proslave par- tizanskega tedna, na kateri gostuje' igralska skupina iz Kaple ob Dravi aj igro »Zelena vrvica«, Ti pošiljamo bor-; bene pozdrave iz hiše Tvojega očeta, kjer smo se zbrali. Ravno v času, ko se spominja ves slovenski narod na Koroškem partizanske borbe in vseh pa rti-; zanov-borcev za svobodo, obljubljamo1 Tebi kot voditelju slovenskega naroda’ na Koroškem, s Teboj na čelu še z več-: jim poletom nadaljevati borbo do končne osvoboditve.« SVEČE V Svečah smo imeli v četrtek, dne' 6. maja 1948 proslavo partizanskega tedna. Pri nas smo se posebno spominjali naših treh partizanov, ki so jih1 pred tremi leti ubili nacisti. Spominjali smo se vseh žrtev narodno osvobodilne borbe, v kateri se je naš narod boril ZVEZA BIVŠIH PARTIZANOV SLOVENSKE KOROŠKE vabi NA ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE PADLIM PARTIZANOM, ki bo v nedeljo, dne 9. maja ob 15. url na pokopališču v Vrbi; 1 NA SVEČANOST V SPOMIN PADLIM PARTIZANOM v nedeljo, dne 9. maja 1948 ob 14. uri v Narodni šoli v Velikovcu. proti najhujšemu sovražniku človeštva — fašizmu in v kateri se je na strani vsega slovenskega, vseh jugoslovanskih in slovanskih narodov, na strani velikih zaveznikov priboril zmago. Na dan partizanske proslave so gostovali pri nas igralci SPI) »Štefan Singer« iz Kaple ob Dravi z igro Zelena vrvica«, ki so jo prav dobro podali. Jgra »Zelena vrvica» nas povede nazaj v leta narodno osvobodilne borbe, ko so divjale fašistične zveri po naši lepi slovenski zemlji, ko so brezvestni zločinci morili in ubijali naše ljudi in požigali naše domove. Vsi gledalci, ki so prišli v takšnem številu, da je bila dvorana pri Adamu napolnjena do zadnjega kotička, so z zanimanjem spremljali potek igre. Kot govornik je prišel tov. France Ko« šutnik, ki se je v svojem govoru spominjal treh partizanov - domačinov, Križ-ner Florijana, Einspieler Aleša, Švaro Folteja, ki so jih nacistične zveri ubilo 6. maja 1944. Govoril je o naši narodno-osvobodilni borbi in med drugim dejal: »V narodnoosvobodilni borbi smo pokazali, da nočemo biti več hlapci tujcem ampak na svoji zemlji svoji gospodarji. Kljub naši borbi in našim žrtvam nam danes, 3 leta po zmagi nad fašizmom, poskušajo razni demokrati : kakor Schu-my, Wedenig, Gruber in drugi odrekati naše pravice in svobodo.« Ob koncu je dejal, da grobovi naših partizanov po vsej Slovenski Koroški pričajo o tem, da je tukaj slovenska zemlja in da so se naši partizani borili za to, da bo Slovenska Koroška priključena k matični državi FLR Jugoslaviji. Slov. prosvetna zveza naznanja: V nedeljo, dne 9. maja 1948 ob 14. uri gostujejo igralci SPD »Dobrač« z Bruce z igro Zlatorog na Ledenicah v telovadnici. SPD Svoboda« priredi v nedeljo, dne 9. maja 1948 ob 19. uri v Št. Jakobu v, Rožu v telovdnici igro »Težka ura«. Izdajatelj, lasluik in založnik lista: Ur. Franc Petek, Velikovec. Glavni urednik: Dr. Franci Zwitter; odgovorni urednik: Franci Ogris, oba Celovec, SalmstraBe 0, uprava: Celovec, Vttlkermarkter St rafte 21. Dopisi sc naj pošiljajo n» naslov: Celovec (Klagenfurl), Poslamt 1., Post-■chlleBfach 272. Tiska: »Kttrntoer Volksveriag G. m. b. 11.", Klagenfurt, lO.-Oktober-SiraBe 7. »♦♦hm......................... Zunaj pa je se vedno zavijala burja, Be vedno je nekje ječalo, še vedno je jtrkalo na okno, kakor bi ga klicalo. Naposled je, naslonjen ob steno s Štefkino glavo v naročju tudi sam zadremal, ko Ije prej še poslednjič posanjal o tistih dneh, ki se bodo začeli, ko bo konec .vojne in ko se bo vrnil sem. v stare ;kraje. Zakaj ta trenutek, ko je tako sedel na tej peči, na kateri je kot otrok Jtol i ko posedal, na kateri sta s Štefko kovala velike načrte, dokler se nista sprla in razšla, ta trenutek se mu je zazdelo, 'da bi samo tu našel mir in srečo, tu med lemi gorami, kjer se je rodil in kjer je ipreživel svojo mladost. Tu, je sklenil, bi želel doživeti tudi svoj konec, v miru in sreči. In tu je v resnici dočakal svoj konec, .saino nekoliko drugače, kakor je ponoči sanjalo njegovo srce. Njegov konec je ‘bil vendarle bliže, kakor je mislil in .slutil takrat, ko je najprej Štefki pripovedoval o novem prihodnjem življenju 'in ko je potem sam sanjal o njem. Ko je stari Kalužnik zgodaj zjutraj šel ven, ko je odprl in stopil na prag, so ga zajele močne roke, Peter, ki se je bil že zdavnaj predramil, je zaslišal v veži ropotajoče korake in prerivanje. Iplanil je s peči in zagrabil za hitrostrel-fko. Ko so se duri na sobo odprle, je že Ibil pripravljen in ko je nekdo z električ-jno baterijo posvetil v sobo in je Peter iv odsevu od strani, prikrit za pečjo videl, da so Švabi, je izpustil rafal. Nekdo se je zvrnil med durmi, v veži je nastalo prerivanje, zunaj klicanje, v drugi sobi je kričala dekla, ki se je že bila napravila, pa je zdaj v zmedi planila skozi duri na plan, v sneg in vihar. Skozi okna je prihajal odsev zgodnjega jutra. V tej bledi svetlobi je zagledal ob sebi Štefko. Presunilo ga je. Še jnikdar ga ni nobena stvar tako prevzela, kakor nedoločno spoznanje o nečem 'strašnem, ki visi nad njo, spoznanje, da ■je v resnici vsega konec. Zakaj, da je konec tu, ta trenutek ni prav nič dvomil. Bilo je čudno, nič ga ni pretreslo. 'Tolikokrat v teh letih se je vprašal, kako bi bilo, če bi nenadoma obtičal v zagati iz katere ne bi bilo izhoda. Ni se bal smrti, a ga je vendar vselej pretreslo ob misli, kako bi bilo, če bi nenadoma stal smrti iz oči v oči. Nekaj drugega bi ibilo, če te je zadelo v borbi, ali te je zadelo iz zasede, takrat ni bilo časa misliti ne na smrt, ne na nič drugega. Toda tak položaj: biti zajet in čakati kon- II I lili ca, ni bil prijeten. Vedel je, da iz take luknje ni izhoda, razen ako se preda, kar pa pomeni samo še strašnejšo smrt. Bil je že tudi tako obkoljen, v hiši, seveda s tovariši. Petkrat se je doslej prebil iz obkoljene hiše. Padali so tisti, ki so bili z njim, on je vselej ostal. Imel je grenke izkušnje s hišami in pečmi. Pa vendar... tokrat ga je kljub vsemu zavedlo. Zavedlo in zdaj do kraja. Ko bi bil sam, bi se skušal pretolči kljub vsemu. Vedel je, kako je treba delati, da si izbiješ pot. Če se posreči, prav, če ne, padeš v borbi. Zdaj ni bil sani. Tu je bila Štefka in Štefko ni mogel prepustiti strašni usodi. Vedel je dobro, kaj jo čaka. Ne nase, nanjo mora misliti. Ne sebe, njo mora rešiti, ako je sploh mogoče, da jo reši. Stala je ob njem. videl je v jutranjem odsvitu njene sprašujoče preplašene oči, videl je njena odprta usta. Bilo ga je sram, bilo mu je na smrt mučno zaradi nje. Ne sreče, ne radosti, prinesel ji je smrt. Ne, nikake pravice ni imel, da jo pogubi. Ne bi smel k njej. Če pa je že prišel, če je že napravil izlet v preteklost, v otroška leta. tedaj bi se bil moral ponoči posloviti. Tako pa pogublja njo, ki jo je vse življenje ljubil. Tedaj-je rekla Štefka: »Kaj pa zdaj Peter?« Njen glas je bil tih, preplašen, toda poln svojevrstne lepote: da, to je govorila Štefka, s tistim svojim globokim, toplim, mehkim glasom, ki ti je dajal občutek, kakor bi se z dlanjo dotaknil žametnega blaga. »Zajeta sva,« je odvrnil bolestno. »Končano je?« je rekla in videl je, kako se je bridko nasmehnila. Samo solze v njenih očeh ni mogel videti. »Poizkusil bom, da te rešim. Sebe ne vem, če bom mogel, ti pa moraš živeti. Ti ne smeš pasti, zaradi mene ne smeš umreti. Nisem ti hotel prinesti smrti. Grešil sem, ko sem prišel k tebi.« »Ne govori tako,« je odvrnila tiho. »Bila sem srečna, da si prišel...« »Da, samo da sem ti prinesel nesrečo... Poslušaj, že večkrat sem se prebijal iz take pasti. Pripravi se in delati moraš natančno, kakor ti bom svetoval. Najprej bom vrgel granato pred hišo. Tisti trenutek, ko poči, se moraš pognati v beg navzdol po vrtu, kjer veš, da ni prevelikih pregraj. Jaz skočim za tabo in bom streljal. Ti se nikar ne zmeni za streljanje, samo teci do najbližjega gozda. To ni tako daleč. Tisto praznino med jablanami moraš imeti srečo. Ne boj se, za tabo ne bodo streljali, ko bo- ODLOMEK IZ KNJIGE ..TIHOŽITJA IN PEJSAZl" OD MISKOTA KRANJECA do slišali moje streljanje. Če bom imel srečo, te že dohitim. Pretolči se moraš do Košakovih. Tam za hišo so mlade smreke, v tistih me počakaš. Če me za pol ure ne bo, me sploh ne bo. Potem si poišči poti do naših. Zglasi se onstran v dolini pri Marinkovih, povedali ti bodo, kam se moraš obrniti...« Tedaj je v veži počila granata. In ko je počila, je Štefka zaječala in se začela sesedati. »Peter...« je vzdihnila. Sklonil se je k njej in jo potegnil v kot, nato pa se je najprej pripravil na streljanje, zakaj duri na veži so bile še vedno odprte. Skrit za steno je gledal v vežo in čakal, kdaj se kdo prikaže in ko je zagledal, kako je nekdo planil v vežo. je že streljal. Oni se je sesedel. Peter se je vrnil k Štefki. »Kje te je zadelo?« je vprašal. »Saj ni nič,« se je smehljala in ujela njegovo roko. »Ti kar tam pazi, da ne vderejo v hišo. Ne daj, da jim pridem živa v roke. Samo tega ne, Peter. Rajši me ubij. Ne boj se, nič me ne bo strah. Ubij me, sebe pa reši. Meni ni pomoči. Ti boš pa lahko mnogo koristil. Peter, prosim te. stori, kakor sem ti rekla. Reši se. Tebe ne smejo dobiti živega v roke.« Božala je njegovo reko. Zunaj je bilo kričanje, kakor od daleč je slišal klice, naj se preda. Bilo mu je tuje, bilo je, kakor da ti klici ne veljajo njemu, temveč komu drugemu. Predati se? Švabom? Mar ni vedel, kaj pomeni predaja? Mar ni boljša smrt? Ne. Peter se ne bo predal. Če je že pogubil Štefko in njen dom, bo tudi sam poginil. »Peter, reši se,« je prosila tiho Štefka. Sklonil se je do nje. Prijel je njeno glavo, ji pogledal od blizu v oči in dejal: »Štefka, pogubil sem te. Tega se ne bi mogel nikdar odpustiti. Če upaš, da bi se tako rešila, ako jim prideš v roke, povej. Ranjena si, morda ti bodo prizanesli ... Izgovoriš se name, da sem vdrl v vašo hišo in vas prisilil, da ste me sprejeli. Povej, da si me hotela zjutraj iti javit, da tne ne poznaš, kar pač hočeš ... Povej, pa jim sporočim ven zastran tebe...« Toliko se je že zdanilo, da je videl njen obraz, kako se je grenko, pa vendar tako l jubko nasmehnila. »Peter,« je rekla tiho. »prišel si sam in jaz sem te iz srca rada sprejela... Bila sem srečna, zares, še nikdar v življenju nisem bila toliko srečna, kakor to noč. Mislila sem, da bo nekoč lepo, ne- koč. ko mine vojna. Zdaj vem, da je vsega konec. Nič ne de. Mnogi so umrli, med njimi bom tudi jaz. Samo ti se reši...« Takrat so odjeknili zunaj streli, stei klo v oknih je zazvenelo. Ni pazil na okna. Toda zadelo ga je samo v nogo. Odgovoril je z rafalom proti oknu in zunaj je streljanje obmolknilo. »Še enkrat me je,« je rekla še tiše Štefka in se bridko nasmehnila. Ko se je sklonil k njej, mu je položila roko okrog vratu. Tedaj se ni mogel vzdržati, poljubil jo je na čelo in nato nežno, prijateljsko še na usta, ko mu jih je ponudila. Njena usta so se razvlekla od briti-! kosti. »Mislim, da je sreča lepa stvar,« je rekla umirajoče. »Tako lepo bi bilo živeti, ne, Peter?« »Nocoj sem vse presanjal, vse sem si tako živo predstavil. Samo da bo že konec, sem si rekel. Takoj pridem sem in potem, ako bi ti hotela, Štefka, bi za vedno tu ostal. Ali bi hotela Štefka?« Smehljala se je, »Peter,« je rekla »midva bova tu ostala za vekomaj. *..« »Da,« je pritrdil in stisnil ustnice, »Štefka, midva bova za vekomaj ostala na tvojem domu .. .< Slišal je, kako zunaj nekaj prasketa, zasmrdelo je po ognju, v vežo je od nekod padal odsev močne svetlobe. Zavedel se je, da gori. hiša. »Ali se ti ne zdi, da nekaj gori?« je vprašala. »Smrdi kakor bi se kaj smodilo ...« Prikimal je. »Gori Štefka ... tvoj dom gori...« »Moj dom gori...« je dejala, »gori najina sreča ...« Gorel je njen dom in gorela je njuna sreča, o kateri sta vso noč sanjala* a jima ni bila dana, da bi jo dosegla. Ko se je zrušil prvi tram nad vežo, se je Štefka poslednjič nasmehnila Petru, Njena roka je držala njegovo in jo toplo stisnila. Potem ji je glava omahnila. S pobožno vdanostjo in z brezmejno bolečino v srcu se je Peter sklonil do njenih ustnic in jih poljubil. Bile so rahlo odprte. bile so hladne ... Zdaj ni imelo več pomena čakati. Oborožil se je, v roki hitrostrelko. v drugi pripravljeno granato, se je kljub rani na nogi vrgel prek gorečega trama in dveh mrtvih do vežnih duri. Odjeknil je grom granate, potem so zapele hitro* strelke. Najprej njegova, a za njegovo druge. Vrgel se je po poti, po kateri bi morala teči Štefka. Sredi vrta se je zrušil, a se je plazil dalje proti gozdu, ne da bi se zmenil za vse streljanje. Za njim se je vita krvava sled. V gozdu se je oklenil bukve. Dalje ni mogel. Videl je. kako tečejo za njim. Njegovi seržerji so bili prazni. Oddal je še nekaj strelov * iz revolverja. Dva je prihranil... Iz gozda je videl, kako gori Štefkin dom, videl je, kako gori njuna sreča. Potem je v gozdu odjeknil samoten strel in nato je vse utihnilo, samo dom je še gorel, samo njuna sreča je gorela naprej. KAPLAN MARTIN ČEDERMAC I 'f RANCE B E V K —_ Zopet ga je napadla vročina. Ali se ga zopet loteva mrzlica? Dan je bil pust, ceraern, mrzel, dišalo je po snegu. Veter se je le še kdaj pa kdaj zagnal v veje, nebo je viselo nizko nad zemljo. Tisto nedeljo se je nateklo v cerkev nenavadno veliko ljudi, da je bila natlačeno polna. Ko je odhajal v zakristijo, se mu je zdelo, da je med možmi in fanti opazil več tujih obrazov. Ni se mnogo oziral, preveč je bil pogreznjen v svojo misel in skrb. »Ali bomo peli?» ga je vprašal organist. Tri dolge, napete trenutke se mu je zazrl v sive oči. »Pojte!« je skoraj hropnil iz svoje neodločnosti. Prvi del maše je odbral kot v omotici. Motilo ga je petje, ki mu je prihajalo na uho. Zdelo se je, da se je vsa cerkev oddahnila in se razživela. Ni gledal po ljudeh, vendar je videl njihove obraze. Da, vedel je, da se njegovo čustvo ujema s čustvi vernikov. V prejšnjih časih se je v petje na koru pritaknil le kak glas iz ladje, zdaj pa je pelo pol cerkve. Kakor da so bili do smrti užejeni in so planili po prvi kapljici tolažbe. Malodušje, ki ga je bilo obšlo davi, ga je minilo. Nenadoma se je počutil tudi telesno krepkejšega. Vendar so mu noge omahovale, ko je stopal na prižnico. Z mogočnim glasom, četudi ie bilo čutiti rahel trepet na dnu, je^iolil oče-naš in prebral evangelij. Nato se je oslo-nil, kakor ono nedeljo pred tedni, in se ozrl po vernikih. Večkrat je opazil, da so prihajali v Vrsnik k maši tudi ljudje iz drugih vasi, kjer gospodje niso bili tako dobri govorniki. Čedermac je slovel, da zna vžgati z besedo. Iz izkušn je je vedel, da so pridige, na katere se je pripravljal, zmerom slabše od onih, ki so mu nastajale sproti, mu potekale iz duše kot studenec iz gore. Svojega prepričevanja ni gradil na hladni razum, obžaril ga je z ognjem svojega srca. Ni mu bilo do suhega dokazovanja, hotel je ganiti. Preden je spregovoril, je Boga tiho prosil za navdih. Po prvih stavkih, ki jih je prej pripravil in z njimi skušal najti osnovni ton, ga je obšla zamaknjenost. Besede so mu vrele, postajale od trenutka do trenutka bolj vroče. Nikoli se ni poslušal. Gledal je obraze in presojal, kako sprejemajo njegovo prepričevanje. Ti so mu bili najvažnejše, edino veljavno me- rilo. Kadar je opazil nepremična lica, vanj uprte oči, V katerih je zatrepetala marsikatera solza, se je zavedel, da je zadel na pravo struno; to ga je še huje razvnelo. Kadar pa je opazil raztresenost, mu je bilo na mah jasno, da se mu duh muči brez navdiha, da besede ne vžigajo src; to ga je poparilo. V takih primerih je kmalu zaključil pridigo. Tak dan je bil zanj izgubljen, grizel se je v svoji tenkočutnosti. Zadnja leta je bilo vedno več takih dni. Ali se je res postaral in ga zapuščajo duševne moči? Ob novem navdihu, ki je potegnil vernike za seboj, mu je zopet zrasla samozavest. To nedeljo ne bi bil mogel prezreti, kako so se vse oči hkrati uprle v njegov obraz. Kakor da so se zavzeli nad njegovo bledoto, shujšanostjo in močno posivelimi lasmi. In vendar je bil veličasten v svoji drži, še nikoli tako. Oči so mu gorele kot v mrzlici. Ni bilo težko opaziti, kako se mu kljub navideznemu miru drobno tresejo roke. Kakor da hoče to pokriti, jih je dvignil in vtaknil v široke rokave. Ni mogel začeti, kakor ni mogel začeli pred tedni, ko je stal na istem mestu. Spomnil se je. bridko se je spomnil, kako so takrat njegove besede padale brez učinka, padale v praznino. Nikoli ne bi mogel najti navdiha in zaleta, da bi jim prodrl do src. Zanj, ki je bil vajen uspehov, so bili zadnji tedni en sam poraz. Čemu napor, ako naj bi bilo vedno ta- ko? Pa saj ni šlo le za to! Saj ni šlo le za to! »Predragi kristjani!« mu je nenadoma zamolklo prišlo iz grla. Premolknil je. Cerkev se je bila vzvalovila kot žito v sapi. Peli so, slovenski je molil in bral evangelij, a še niso do konca verjeli. Šele zdaj. ko je slednjič spregovoril, jih je minila napetost. Oči so jim zasijale, to ga je opogumilo, četudi se je zavedal, da postaja ta trenutek očiten upornik. Ni maral za posledice, še pomislil ni nanje. Obšel ga je navdih, v drobnem razburjenju so mu goreli živci in duša. Prejšnji večer se mu je le rahlo dotaknilo misli, kaj naj jim pove. Bila je le želja. Zdelo se mu je, da bi nikoli ne imel ne moči ne poguma za to. Misel je ostala, snovala v spodnji zavesti, rasla, se širila, zdaj je kut drevo z mnogimi vejami stala pred njim. Bil je kot povodenj, ki je nič ne moro zadržati. »Dragi kristjani!« je ponovil in hitel s prvimi besedami, da bi ne omahnil. Spomnil jih je tiste nedelje, ko so ga poslušali a ga vendar niso slišali. Ali vedo, o čem jim je govoril? 0 domovini jim je govoril. Pbnovil jim je besede, kakor da so bile obvisele pod obokom, da jih je zdaj utrgal in jih spremenil v razumljiv govor.‘Gledal jih je v obraze. Kako vse drugače so jih zdaj spreje-> mali! Kakor da prej niso bile namenje-« ne njim. (Dalje)