Artur Sills: Smrtna past. Ameriški roman. (Dalje.) Priredil Fr. Kolenc. Govers ga je peljal k mizi, kjer je pustil prijatelja. — Dovolita, da vaju predstavim drugega drugemu: G. Raoul Las Casas . . . g. Diibell! — Zdi se mi, da sva se že srečala enkrat — je pripomnil Argentinec. — Da, pred dvema letoma sem bil pri vas in sem kupil par glav goveje živine. — Res je. Upam, da ste bili zadovoljni. — Z g. Las Casasom sva bila skupaj v Etonu v šoli — se je vmešal Govers. — Saj veš, da mi je preskrbel oče angleško vzgojo. Temu je že precej časa. — Dvanajst let — je dodal drugi v ncoporečeni angleščini. — Oprostita za par trenutkov. Stevvard me gotovo hoče nekaj vprašati z ozirom na prtljago. — Izvrsten fant — je rekel Govers, ko je drugi od8el. Spominjam se, da je bilo ob prihodu v Eton čuden paglavec. Angleščino je lomil. Seveda smo mu zelo nagajali, a imenitno se je držal. In kak temperament! — Tako — je mrmral Diibell. — Toda se razume, dn je le samo »nigger«, raTOOttko ko drugi. — Las Casas? Prijatelj . . . saj je obiskoval angleško šolo! — Govers se je kazal užaljenega. Diibell se je smejal. To je pravi Govers: ker je Las Casas obiskoval angleško šolo, je brez vsega nadaljnega genlleman, dasi se mu pretaka po žilah najmanj petindvajset odstolkov indijanske krvi. — Betka je tu! Vsedi se k menil Ravno sedaj sem naletel na starega dobrega prijatelja — je dejal Govers nasproti sestri, ki se je prikazala, ko je Las Casas zopet, prisedel. — Sestra . . . g. Raoul Las Casas — ju je predstavil. Las Casas se je smehljal in je pokazal vrsto zelo lepih zob. Vsedel se je poleg Betke in brat mu je ponudil kozarec vina. Casas je sprejel kozarec, a ni dovolil, da bi Govers plačal. — Na radost svidenja — je dvignil kozarec — in na prijetno vožnjol Dtibell je pil, znotraj pa je bil nezadovoljen. Ako bi bil sam z Goversem, ne bi imel nič proti Argentinčevi druščini. Dejstvo, da je dama z njima, pa je sprenienilo položaj. Razen tega je opazil, da je v Las Casasevih očeh vzplamtela nevarna iskra, ko je bil Betki predslavljen. Upal je, da se Goverseva sestra ne bo zanimala za tega feloveka. Drugače bi bilo pričakovati nepri jelne za- pletljaje, ker je dobro vedel, da so dolga potovanja na tropičnih vodah ravnotako nevarna, kakor lepa. Opozoriti Goversa, da je položaj vznemirljiv, razložiti mu, da Amerikancu ni mogoče zaupali, bi bilo popolnoma brezuspešno, kcr po Goversevem mnenju ni mogoče sumničili človeka, ki je v šoli prestal preizkušnjo prijaleljstva. Eiibell je ravno slišal, ko je Belkin brat ponudil Amerikancu, da bi jedel pri isti mizi ko oni, kar je ta takoj sprejel. Belka se je hitro vživela v novi položaj. Česar se je Diibell bal, se je zgodilo, med Belko in Las Casasem se je kmalu razvilo tovarišlvo. — Veš — mu je ob priliki rekla, ko sta sama sedela na zgornjem krovu — smili se mi skoraj. — Zakaj neki? Saj je zdrav in si lahko kupi vse, kar se na svetu dobi za denar. — Nekako potrt je. Mislim, da se ne more otresti tega, da ga mi Evropejci ne prištevamo popolnoma med belokožce. Včasih tako govori, da takorekoč čutim, ko da se zelo sramuje svojega argentinskcga pokolenja. Dubell se je glasno smejal: — Veruj mi, da se temeljito motiš! Argentinec je ravno tako ponosen na svoj narod, kakor katerokoli drugo ljudslvo. Splob pa, kaj te je privedlo do tega mnenja. — Ne vera ... — Betka je zelo pozorno gledala konec čevlja. — Ko me je prvič prosil za ples, se mi je zdelo, da je napol pričakoval negativen odgovor. — Res je, v Buenos Airesu Evropejec in domačin malo občujeta. Redko obiščeta drug drugega in evropejska dama bi gotovo ne plesala z Argentincem, ako bi jo prosill — Zakaj ne? Doma pa bi se nasprotno ne obotavljale, marveč bi rade ugodile; ker Argentinec čudovito pleše. — Tako je; doma bi dama plesala tudi z zamorcem, česar bi v Afriki gotovo ne storila. — S lem hočeš reči, da se plemensko In barvno vprašanje začne šele v domovini barvancev. — V gotovem oziru je temu tako. Na vsak način pa je res, da se tam ne sme storiti, kar je v Evropi dovoljeno. • ¦: .¦<•',Ł -^,. Betka je z ostrim glasom odgovorila: — Vendar je smešno, kako ste vi možje nedosledni. Petdeselkrat sem to slišala, ko si Gregorju na vse pretege dopovedoval, da v Južni Ameriki oi niti plemenskega, niti barvnega vprašanja. — Plemensko in barvno vprašanje obstoja povsod in vedno, ko gre za žensko — je odgovoril mirno Diibell. — Vedi, da žena sama ve najbolje, kako se naj vede t tem vpraianju. Diibellovo vedenje jo je zadnje dni dražilo. Ko se je razgovarjala z Las Casasom, se je vedno vmešaval. Nekega večera je po plesu z Argenlincem šla na krov. Na ograjo sta se naslonila in zrla zvezdnato nebo ter mirno morje. Krasna noč! Naenkrat se je prikazal Diibell. — Kaj še nista šla spat? — je vprašal začudeno. Kaj ga briga?! Dala mu je skoraj surov odgovor. Las Casas pa ko da se ne huduje. Uslužno je pripomnil, da je že bolj pozno, kakor je mislil in nato je želel labko noč. Dnevi so minevali in napočil je dan, ko se je »Gebriac usidrala v luki Rio de Janeiro. Betka je za dve uri pozabila, da je na zemlji. V jutranji zori je prišla na krov. Vstajajoče solnce je posipalo otoke z zlatim bleskom. V daljavi na vzhodni slrani so krasili sinje nebo žafranskorumeni oblački; na zapadu so se dvigali temni gorski vrhovi. Vodne gladine ni vznemirjal niti en val in Betki se je dozdevalo, da plapola v sanjah in se na čarobni barki bliža pravljični deželi. Ko je »Gebriac priplula v temnoplavi vodi skozi vhod v luko, se je vtis še povečal. V tistem trenulku, navidezno naenkrat, se je zavesa dvignila: pluli so med btoki in neposredno ob obrežju je ležalo pred njimi moderno mesto, belo, bleščeče, v kraljevski krasoti. III. »Gebria« je štiriindvajset ur stala v Rio, da bi potniki, ki hočejo prebiti eno noč na suhem, lahko zadostili svoji želji. Diibell je izjavil, da bo na ladji v luki zelo vroče in bi bila škoda, zamuditi priliko, da si ogledajo mesto. Ko so torej dobili dovoljenje za izstop, so Belka, Gregor in on zapustili ladjo z namenom, da naročijo sobe v hotelu »Gloria«. Načrt je bil ta, da se vsedejo v avto in pregledajo hribovito okolico, naredijo izlet, ki ga naredi vsak turist, ki obišče Rio de Janeiro, v Cobacabani bodo obedovali in obiščejo krasni kazino. Ta načrt je priporočal Dubell. Usoda pa je drugače odločila; kajti ko so vstopili v mesto, so videli, da je ravno karneval. V teni slnčaju pa se za tujca nikdo ne briga. Štiri dni je mesto izvcn sebe. Nikjer avta, ki bi jih prepeljal v Tijnko; vse trgovine zaprle. Ulice polne papirnatih zmajev in konfetov; povsod se preriva množica v vseh mogočih maskah. Pamelnega odgovora ni bilo mogoče dobiti od nikogar in lastnik hotela se je hudoval, ko so prosili za sobo. Gregor si je prizadeval, da bi se vživel v trenutni položaj. Vrvenje in drvenje pa je preprečilo vsak trud. S svojo visoko, evropejsko postavo je obrnil na sebe pozornost in je bočeš-uočeš poslal deležen karneval- skih neumnosti. To ga je razkačilo in je izjavil, da se vrne na ladjo. Betka ga je morala seveda spremljati, dasi bi rada ostala, da bi gledala ta dirindaj. — S to »nigger«-bando tu na ulici se ne moreš zabavati — je izjavil Govers neusmiljeno. Dubell je ostal v mestu. Dasi v nekem oziru ravno tako ozkosrčen Evropejec ko Govers je bil vendar toliko kozmopolit, da se je zabaval v takih slučajih in se je veselo vrgel v drvenje karnevala ko kak Brazilijanec, kar je na vsak način čudna lastnost pri možu, ki je doma pri družinskem obedu komaj izgovoril dve tri besede. '-'i¦ ¦> 5^1* Sam je obedoval v hotelu »Gloria«, potem pa je na balkonu sedel in udobno, zadovoljno užival večerni čar. Pod njim se je na desno in levo razlegnilo razigrano mesto. Višek karnevala je machina ples. Pri tem plesu pokaže Brazilijanec vso svojo dušo. Godba je vlekla Diibella, zato se je kmalu pojavil v »Phonix«-gledališču, ki je bilo eno mnogih plesnih dvoran. Zrak je bil prepojen z vonjem dišav. Krog stebrov so se vile pisanc papirnate kače. Na odru je igrala godba. Tla so bila živo pisana. Dubell si je prekrižal roke na prsih in se naslonil na steber. Dasi se je v srcu vživel v trenutni položaj, se je itak spoznalo, da ne spada med prave veseljače. Ves njegov pojav ga je ločil od drugih. Iz lože nad njim je zašumela papirnata kača in mu padla na ramo. Ozrl.se je navzgor: črna svilena maska ga je gledala. V loži sta bili le dve osebi: ženski. Gotovo sta zato prišli, da bi pogledali to mrgolenje, si je mislil. Ni mislil, da bi imel uspeh, ako bi inaskirano lastnico vržene kače prosil za ples. Eno minuto morda je stal tako, ko je prišumela proti njemu neka postava. Spoznal je rumeno ruto in ovratnik z belimi čipkami, ki ga je videl zgoraj v loži. Izpod maske ga je zrlo dvoje drznih oči. Diibell se je brez obotavljanja oklenil ženske in začela sta plesati. V dneh karnevala je taka navada in plesalca včasih ne izpregovorita niti besede. Godba je utihnila. Diibell je zrl v masko. Skozi odprtino sta se mu smejali plesalkini oči. — Ali se vam je dopadlo? — se je oglasila. Špansko je govorila, a iz govorice se je spoznala tuja barva. — Dopadlo? Že to samo zasluži pot v Južno Ameriko . . . Ko je bil Diibell razpoložen, se je znal prav lepo izrazili špansko. Kako bi se začudila Betka, ako bi tako slišala govorili malobesednega prijalelja. DaJje prih.