STANDARDI UNIVERZNIH KNJIŽNIC
Miša Sepe
Pred malo manj kot letom dni je izvršni odbor Društva bibliotekarjev Slovenije sklenil, da bo pripravil standarde za vse tipe knjižnic. Takrat se še nismo v celoti zavedali, kako težke naloge se lotevamo. Letos, leto dni po tem sklepu, je jasno, da dokončnih standardov ne moremo izdelati, dokler ne rešimo nekaterih ključnih vprašanj našega bibliotekarstva.
Zdi se mi, da bo najteže pripraviti standarde za univerzne knjižnice. Te so med vsemi knjižnicami najbolj raznovrstne ne samo po velikosti, temveč tudi po organizaciji in strokovni ureditvi. Poleg knjižnic, ki so odlično organizirane in delajo po najmodernejših bibliotekarskih načelih, najdemo na ljubljanski univerzi tudi take, ki poslujejo z neurejeno inventarno knjigo in brez abecednega imenskega kataloga.
Za ilustracijo naj navedem nekaj podatkov iz analize, ki sem jo izdelala lani po podatkih za leto 1968. Na ljubljanski univerzi je 42 knjižnic. Poleg Narodne in univerzitetne knjižnice in Centralne tehniške knjižnice, ki imata med univerznimi knjižnicami poseben položaj, je na univerzi še 40 knjižnic, ki so razporejene takole;
Filozofska fakulteta:	16	knjižnic,	156	000	knjižnih	zvezkov
Pravna fakulteta:	3	knjižnice,	86	000	knjižnih	zvezkov
Fakulteta za naravoslovje
in tehnologijo:	8	knjižnic,	84	000	knjižnih	zvezkov
Univerzni inštituti:	2	knjižnici,	70	000	knjižnih	zvezkov
Medicinska fakulteta:	1	knjižnica,	65 000	knjižnih	zvezkov
Ekonomska fakulteta:	1	knjižnica,	63 000	knjižnih	zvezkov
Biotehniška fakulteta:	1	knjižnica,	41 000	knjižnih	zvezkov
Fakulteta za arhitekturo,
gradbeništvo in geodezijo:	6	knjižnic,	25 000	knjižnih	zvezkov
Elektrotehniška fakulteta:	1	knjižnica,	22 000	knjižnih	zvezkov
Fakulteta za strojništvo:	1	knjižnica,	11 000	knjižnih	zvezkov.
Že na prvi pogled je razvidno, da o kakšnem sistemu knjižnic na univerzi ni mogoče govoriti. Knjižnice se niso ustanavljale po naprej določenem načrtu, temveč so se razvijale, kakor je naneslo, in se drobile ali združevale glede na trenutne potrebe.
če bi hoteli izdelati standarde za univerzne knjižnice, kakršne so danes, bi morali izdelati toliko različnih standardov, kolikor je tipov knjižnic. Poleg tega želimo tudi za univerzne knjižnice izdelati takšne standarde, ki bi omogočili razvoj in upoštevali moderno koncepcijo univerze in univerzne knjižnice. Tako bo mogoče dokončno izoblikovati standarde za univerzne knjižnice šele takrat, ko bo znana nova oblika in organizacija univerznih knjižnic. Vendar se zavedamo, da moramo že zdaj urediti nekatere probleme, ki tarejo univerzne knjižnice, saj bo tako prehod k modernejšim oblikam veliko lažji.
Medtem ko se univerze v nekaterih evropskih deželah že zavedajo nove vloge knjižnic v modernem sistemu visokošolskega študija in zahtevajo od knjižnic, naj se prilagode njihovim zahtevam, se naša univerza le počasi prilagaja novim razmeram. Vse kaže, da smo pri nas bibliotekarji tisti, ki poskušamo uvajati nekatere novosti, na univerzi in fakultetah pa so kar zadovoljni s sedanjim stanjem in z nezaupanjem gledajo na vsakršno predlagano spremembo.
Prav zato je treba, da se bibliotekarji pri delu za reformo univerznih knjižnic tesno povežemo z vodilnimi organi univerze in fakultet, ker bodo tudi standardi uspešni le tedaj, če bodo rezultat sodelovanja bibliotekarskih in pedagoških delavcev. Univerzna knjižnica je nujen sestavni del pedagoškega in raziskovalnega dela univerze in bibliotekar mora enakopravno sodelovati s pedagoškimi delavci, če naj njegovo delo prinese uspeh. Nujno je torej, da dobe bibliotekarji svojega zastopnika v pedagoško znanstvenem svetu univerze kot tudi v strokovnih organih posameznih fakultet.
O številu in strukturi strokovnih delavcev v univerznih knjižnicah bi lahko rekli, da sta več ali manj slučajna. V glavnem je delavcev v knjižnicah na ljubljanski univerzi premalo, vendar so nekatere med njimi skoraj zadostno zasedene, medtem ko druge sploh nimajo strokovnega bibliotekarskega kadra. Standardov o številu strokovnih delavcev v univerzni knjižnici je v strokovni literaturi precej. V glavnem jih lahko delimo na tri skupine:
1.	Prva skupina določa število strokovnih delavcev v knjižnici po velikosti knjižne zaloge. Takšno načelo je menda veljalo tudi pri nas in na takšnem načelu temelji predlog za jugoslovanske standarde. Zdi se mi, da to načelo za naše knjižnice ne bi bilo najbolj smotrno. Če
bi računali po številu knjig v posameznih knjižnicah, bi bile nujno na boljšem knjižnice starejših fakultet ali oddelkov, kjer se je z leti nabralo že veliko knjižne zaloge, zelo malo strokovnih delavcev pa bi dobile mlajše knjižnice, kjer knjižna zaloga ni tako velika, je pa veliko bolj aktualna. Takšna standardizacija bi še spodbudila muzejske in arhivske težnje nekaterih naših knjižnic.
2. Druga skupina standardov se opira na količino opravljenega dela. To načelo je sicer zelo simpatično in ga pri izoblikovanju standardov nikakor ne smemo zanemariti, vendar bi imeli pri tem načinu težave zaradi pomankljivih podatkov o delu nekaterih knjižnic. Nekatere manjše univerzne knjižnice sploh ne vodijo evidence o obisku in izposoji, pa tudi med tistimi, ki evidenco vodijo, še zdaleč ni izenačenih kriterijev o tem, kako in kdaj naj posamezne usluge štejejo. Druga težava pri tej standardizaciji je v tem, da je treba izbrati vse pomembne elemente dela v knjižnici, vendar je treba število teh elementov omejiti, ker bi standard, ki bi temeljil na preveč elementih, spet težko dosledno uporabljali.
3. Tretja in kot kaže najbolj številna skupina standardov se opira na število študentov in pedagoškega osebja na univerzi. Posebno primeren za naše razmere se zdi ALA standard, ki določa število strokovnih delavcev v univerzni knjižnici tako, da s posebnim načinom točkovanja razlikuje posamezne kategorije uporabnikov knjižnice (študente 1. in 2. letnika, študente 3. in 4. letnika, študente, ki pripravljajo diplomsko delo, in pedagoške delavce, ki so najbolj zahtevni in so ocenjeni z naj višjim številom točk). Ta način izračunavanja je dal pri naših univerznih knjižnicah najbolj realne rezultate. V prid tega načina je tudi, da se ozira predvsem na potrebe uporabnika.
Ker bo republiška izobraževalna skupnost v kratkem začela popravljati sistemizacijo nepedagoških delovnih mest na univerzi, bi morali izdelati predloge za ta standard takoj, pred dokončno izdelavo novih konceptov v sistemu univerznih knjižnic. Zato predlagam, da bi se število strokovnih delavcev v knjižnicah izračunavalo za vsako fakulteto kot celoto, ne glede na to, ali ima eno ali več knjižnic.
Standard o strokovnih delavcih bi moral nujno urediti še dve pereči vprašanji. Prvo vprašanje zadeva strukturo knjižničnih delavcev v univerznih knjižnicah. V večjih knjižnicah je struktura za naše razmere kar zadovoljiva, v majhnih oddelčnih knjižnicah pa so praviloma zaposleni samo bibliotekarji. Ti kot edini delavci v knjižnici opravljajo poleg strokovnega tudi vse tehnično in manualno delo, ki v nekaterih primerih celo prevlada nad strokovnim. Da je takšno postopanje s strokovnimi kadri hudo neracionalno, ni treba posebej omenjati. Drugo vprašanje, ki je v univerznih knjižnicah že dolgo boleče, je vprašanje položaja bibliotečnega delavca na univerzi in s tem v zvezi vprašanje osebnega dohodka. Bibliotekarji moramo vztrajati, naj se bibliotekar na univerzi ne enači z administrativnim osebjem, temveč naj ima v vsem enake pravice in dolžnosti kot bibliotekar v samostojni knjižnici.
Edini standard za knjižno zalogo v univerzni knjižnici so potrebe uporabnikov, ki jim je knjižnica namenjena, pri čemer je seveda raču-
nati z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Razumljivo je, da bodo v iskanju poti med potrebami uporabnikov in mejo, ki jo določajo finančna sredstva, imele več težav majhne knjižnice z majhnim krogom uporabnikov, medtem ko bodo večje knjižnice, ki zajemajo širše področje znanosti, svojo nabavno politiko laže usmerjale. Vendar ni pri današnjem razvoju znanosti in pri vedno večjem uveljavljanju mejnih ved nobena knjižnica sposobna nakupiti vse literature, ki jo njeni bralci potrebujejo, zato bi si morale univerzne knjižnice bolj pomagati z medknjižnično izposojo.
Za interno delo knjižnice, za obdelavo knjižnega gradiva, za način postavitve gradiva in za vrste in oblike katalogov bomo lahko postavili standarde šele tedaj, ko bodo osnovna vprašanja o organizacijskih oblikah univerznih knjižnic že rešena.
V zvezi z delom knjižnic z bralci pa bo treba čimprej sprejeti vsaj okvirna skupna izhodišča. Nujno bi bilo, da se dogovorimo za minimalni čas, ko mora biti knjižnica odprta za bralce. Stanje, kakršno je sedaj, ko se nekatere knjižnice trudijo in so na razpolago študentom skoraj več, kot jim dopuščajo razmere, druge pa si s tem ne belijo glave, postavlja v neenakopraven položaj tako knjižničarje ene in druge vrste knjižnic kot tudi študente posameznih strok. Cimprej bo treba izdelati usklajen in enoten poslovnik za vse univerzne knjižnice, kakor tudi že omenjeno enotno zbiranje podatkov o delu knjižnic.
Tudi standarde za prostore in opremo knjižnic bomo morali sprejeti čimprej. Čeprav so prav ti v svetu že natančno izdelani in povsod priznani, se pri nas še vedno dogaja, da so novi prostori za knjižnice nefunkcionalni, oprema neprimerna itd. Ker so ti standardi že izdelani, bi bilo treba čimprej pregledati morebitne inačice in standarde predložiti univerzi in fakultetam.
Pri današnjem stanju univerznih knjižnic bi o kakšnem enotnem financiranju le težko govorili. V tem trenutku lahko sklenemo edino to, da bomo seznanili Republiško izobraževalno skupnost s sledečimi stališči: stroški za knjižnice naj bodo v rednem finančnem načrtu univerze oziroma fakultet, sredstva za knjižnico naj bodo procentualno v sorazmerju s celotnimi sredstvi univerze oziroma fakultete, osebni dohodki za strokovne delavce v knjižnicah naj se izločijo iz kvote za administrativno osebje in naj se obravnavajo podobno kot osebni dohodki pedagoškega osebja.
Izhodišča za oblikovanje standardov univerzne knjižnice v glavnem imamo, nekatera vprašanja so že precej jasna in jih bo mogoče že v kratkem rešiti, druga so še meglena in lahko le slutimo, kako jih bo treba reševati. Preden bomo imeli za univerzne knjižnice dokončno izdelane standarde, bo potrebno še precej dela, premišljevanja in razpravljanja in predvsem veliko sodelovanja vseh prizadetih.