M V petih M O. Vethiga travna /s.5 o. »Ljubljanski časnik'' i.t. i nu l izhaja_vsak11te( 24—26.) Kar nas večna resnica uči, nam vsakdanja skušnja očitno priča, naj rečejo po svetni vrešaki, kar hočejo. Blizo štirdeset let je že, kar pomnim, kako so se naše ljudske šole po kmetih množiti jele za omiko ljudi. Veliko si je gosposka prizadela, duhovska in »leželska, močno seje tudi večidel ljudstvo šol branilo; morale so se šole srenjam nekako vsiliti. Prisiljena reč pa po navadi male dobriga stori. Tako po večini naše nemške šole po slovenskih deželah. Prava vera je teh štirdeset let zlo med nami pešala, poštenje iz med ljudi ginilo, lepo zaderžanje močno minilo. Ljudje pa se niso po teh šolah sploh kaj poboljšali, lahko pa pohujšali skoz to, ker niso šole prav ravnane bile. šola pa, če prava ni, je boljše, de nje ni. Seme nauka pada v taki šole med ternje, ali pa na skalo, in hitro usahne, ker prave mokrote nima. Dvojno pregreho dosedajne šole po slovenskim sploh imajo , ktere vsak moder in pošten mož lahko spozna in omiluje, ako ni slep. Perva pregreha je, de niso dovolj cerkvene; druga, de niso si o vene, kakor bi imele biti. Otrok veliko tudi po Slovenskim v šolo hodi, pa malo se jih prav po keršansko izšola. Nekoliko brati in pisati, pa nemškovati se scer nauči, živo vero, keršansko zaderžanje pa njih veliko zgubi. Glava se prebrisuje, serce za Boga pa zmerzuje; dalej ko v šolo hodi, več scer zna, pa vsako leto manj Boga ljubi. »Kaj ti pa pomaga govoriti od presvete Trojice učene reči, ako pri tebi ponižnosti ni, brez ktere presveti Trojici prijetin nisi? Učene besede te ne store sveliga ne pravičniga, ampak le pobožno življenje te Bogu prikupi. Naj bi si celo sveto pismo iz glave znal,vedil izreke vsih modrijanov , kaj bi tebi vse to pomagalo brez ljubezni, in gnadc božje? Prazno je vse, in pa brez praviga hasna, ako nar perviga ni: „Boga ljubiti in njemu samimu služiti". (Toni. Kemp. I., 3.) — To je sveta reč, pa tudi resnica gotova, de naši šolci dalej ko v šolo hodijo, v višji šole ko stopijo, manj se Boga boje in veliko jih sveto vero clo zgubi, kader svoje šole doverši. Strašna zguba za mlade ljudi! Kdo pa je kriv tolike in take šolske pregrehe ? Pervo grešijo stariši, kteri se le na šolo zanašajo in otroke doma v božjim strahu vte-rneliti zamude. Kar mati pri otroku zamudi, se težko kdaj popravi; kar. oče nad detetam ne stori, šola tudi ne izbavi. Roditelji se zanašajo na učitelje, učitelji pa na stariše, in deca ostanejo srovina. — Veliko očetov pa tudi srečaš, kteri sami brez strahu božjiga, tudi otrokam zanj skerbeti jim je malo, ali pa clo nič mar. De otroci gladko čitajo,lepo pišejo, modro odgovarjajo, kar jih pobaraš, to reditelje zlo veseli. Ali pa tudi radi molijo, jeli se v cerkvi po keršansko vedejo in doma pošteno zaderže, to jim ni na skerbi. Mladeneč pa pota ne opusti tudi na svoje stare dni, kteriga se je v svojih mladih letih privadil. Samo tam, ker pri otrocih stariši pravo dno keršanskiga izkojenja pri svojih decah vtemelijo, šola srečno napreduje. Po tem se očitno vidi, de samo tisti doveršeni šolci še imajo nekoliko božje ljubezni in pa strahu božjiga, kteri so perve temelje verozakona iz očetniga doma v šolo prinesli. Drugo greše šolski učitelji duhovski kakor deželski, koji so za božje reči preleseni in preledeni. Komur verozakona v serci ni, on od božjih reči slabo govori, naj ima še toliko prebrisano glavo. Ovakih školnikov pa najdemo med nami, žali Bog! na cente. Učence lepo žebrati (moliti) uče, sami pa vpričo otrok ne žebrajo; klečati v hiši božji mladežu vka-zujejo, samim poklekniti jih je pa sram. K spovedi in k svetimu obhajilu šolce vodijo, učitelje pa učenci malokdaj ali clo nikdar pri božji mizi ne vidijo. — Slabi, slabi so pa iz-kojitelji ovaki, koji svojim učencam pričajo: „Kar nas slišite, ovo storite, po našim djanji pa se ne ravnajte, kajti sami ne storimo, kto učimo". Besede mičejo, izgledi vlečejo. Kder pri učiteljih bogoljubnih izgledov ni, tam ni keršanske luči, niti soli; učenci izrastejo nesla ni kristjani. Kako na robe bogaboječih je nekoliko školnikov tudi med nami, tega očitna priča je njih prizadeva, sc cerkvene službe znebiti. Hišo božjo odpirati, za cerkveno snago skerbeti, za večno luč pred nar Svetejim skerb imeti, k sveti maši spodobno streči, ali pa k molitvi in k božji službi pozvoniti, šolske može rado grozi, ali jih je clo sram. Gotovo se takih učiteljev tudi sveta mati ka-tolška cerkev sramuje. Komur ni za Sina božjiga mar, ki v presvetim zakramenti iz ljubezni do nas med nami prebiva, kako mu hoče biti prava skerb za sine in hčere posvetnih ljudi! — Hvale vredna je torej keršanska družba šolskih učiteljev po Nemškim , koji so si v roke segli prav po katoličansko cerkveno službo oskerbeti, vse dolžnosti katolških cerkovnikov zvesto in pa veselo dopolniti, in svoje šolce prav po keršansko šolati. Takim učiteljem slava in božji blagoslov! Tretje greši vsak šolski ogleda, naj si bo viši, ali nižji, kteri le na to gleda, kako se šolci uče, ne pogleda pa in ne popraša, kako se mladenči in deklice zaderže, kako se vedejo v cerkvi, kako doma, kako v šoli, kako po poti. Učitelji se torej vse prizadenejo, de šolci prav veliko, in pa verlo znajo, ali pa tudi po naukih ravnajo, zalo se malokdo zmeni. Pride viši ogleda na skušnjo, in učenci gladko bero in odgovarjajo iz katehizma, iz pismoslovja, je šola na cente pohvaljena, gospodam školnikam se v pohvalo slovesno priklanjajo v besedi in v hvalnih pismih; ali so šolci pa tudi zunaj šole hvale vredni, ali svoje stariše čedno imajo, pridno ubogajo, radi molijo, se greha varjejo, za vse ovo se malokdo zmeni, na kaj taciga se ogleda po navadi ne ogleda, ne pohvali, ne posvari; in taka zamuda je velika škoda. Tako so naše šole navadno samo za šolske poskušnje dobre, za življenje pa slabe. Dobra šola ima mladež za življenje šolati, na to pa tudi vsak šolski ogleda prazno gledati. (Konec sledi.) Avstrijansko cesarstvo. Ljubljana. Pretečeni teden je prišel od ministerstva razsodek, de se ima računarska vradnija v dva dela razdeliti, od kterili eden tukaj ostane, drugi pa se bo v Celjovec podal. Te rs t. Za brod „ltadecky" seje dol. maja v Terstu 12,000 gld. nabralo. Austrijanska. Tiste politiške hudodelnike, ki so vojaškiga stanu od naddesetnika navspo-dej, in ki so na terdnjave obsojeni, je vlada sklenila v Komarno poslati. * Za gotovo se pripoveduje, de je kardinal in nadškof knez Švarcenberg, izvoljen v Prago priti in de je pripravljen se tje podati. * Cigani tudi hočejo enakopravnost vživati; zavolj tega se bodo ciganski poslanci k cesarju podali in ga prosili za podcljenje enokoprav- nosti. * Veljavnost novih poštnih postav zastran pisem se začne 1. dan junija. Vodilo (regelce) te postave je, de vsako pismo se mora fran-kirano na pošto dati, vunder pa ta postava ne seže tako delječ, de bi se pismo, ki se ni frankirano v poštno tružico verglo, zaderžalo, ampak tudi to bo šlo po pošti naprej. Vse pisma se bojo tudi prihodnjič ločile v enojne, dvojne, trojne itd., po tem ali 1 , 2, 3 lote itd. vagajo. Za enojno pismo znese poštnina za vsak kraj tiste poštne okolice 2 kraje.; za daljavo 10 milj 3 kraje.; za daljavo čez 10 milj noter do 20 milj 6 kraje.; čez 20 milj 9 kraje. Za dvojno pismo je dvojna, za trojno trojna poštnina odrajtati. Frankiranje pisem se pa takole zgodi, de si vsak, ki pisma na pošto pošilja, poprej nekoliko poštnih mark (Brief-marken) kupi, ki so zato nalaš narejene. Te marke se bojo dobivale pri vsaki pošti, in so papirnate znamnja; na eni strani sloji zapisano, za koliko krajcarjev to znamnje velja in znamnje kontrole, druga stran je pa polimana tako, de se le s perstam poslini in na tisto stran pisma pritisne, kjer nadpis stoji, inscer verh nadpisa v sredo. Po teži pisma in po daljavi vsak sam prerajta, kakšno marko ima na pismo pritisniti; če je več poštnine plačati, kakor ena marka plača, pritisne toliko mark, kolikor poštnina znese. Marke po krajcarju so rumene, po 2 kraje, čeme , po 3 kraje, rudeče, po 4 kraje, rujave; po 9 kraje, modre (plave). Kdor, postavimo, pismo kam pošlje, de poštnina znese 3 kraje., pertisne rudečo marko samo, ali pa eno rumeno in eno černo — itd. Za pošiljanje pod križnim zavitkam (Kreuz-band) še nadavine (Aufgab.sgcbuhr) plača brez razločka daljave 1 kraje, za en lol. Za blagne muštre, kterim se zna enojno pridjano pismo dovagati, je polovica poštnine tako plačati, de za vsaka 2 do 16 lotov teže se po daljavi enojna poštnina odrajta. Rekomandirane pisma morajo frankirane bili. Plača za rekomandira-nje pisem znese v okolici poštni 3 kraje. — za daljši kraje pa 6 kraje. Tudi to se z markami plača, ki se pa na listo plat pertisnejo, kjer je pečat. Take pisma se dajo postnarju v roke. Če kdo pismo brez marke ali s premajhno marko v poštno tružico verže, mora prejemnik doplačati, kar je premalo, in pa še 3 krajcarje poveril (Zuschlag). (Novice). * Poslanci katolškiga družtva so se v cesarsko poslopje podali in so mu hotli zahvalno pismo podati zavolj poterjenja sklepov cerkvenih reči. Cesar pa poslancev ni pred-se pustil. Predsednik ministerstva , knez Švarcen-berg je poslancam rekel, de cesar družtvenih poslaništev nikdar ne sprejme. * Pravijo, de se bo osemletni čas vojaške s užbe ponižal, tistim pa, ki bodo pripravljeni dalej služiti, se bodo posebne prednosti dale. * Avstrijanska vlada je na 10. t. m. zbor )ooblastencev stare nemške zveze v Franko-irod poklicala. * 4. maja je bankna komisija seje končala. Sklepi so se ministrama denarstva in kupčije naznanili. * „Siidsl. Ztg." naznani, de bo skorej pa-trijarh gerške cerkve z njemu podverženimi škofi v Temišvaru, Velkem Varazdinu, Her-mannstadtu in Černovicu za cerkvene pravice jrosil, ktere so katolški škofi zadobili. To posebno tirjajo, de bo sinoda pravico imela pa-trijarha zvoliti, de tedej palronat ob veljavnost pride. Horvaška. Iz Zagreba se v „Reichszeitg." piše: Govorim na dalje od početja Madjaronov zoper jugoslovansko narodno stranko. Že en prejšni deželni zbor, ki se je kmalo po kervavi restavraciji snidel, je tudi zavolj tega znamenit, de je madjaronska stranka, ki je komej za veslo prijela, z obilnimi žlahtnimi kmeti iz Turopolja, ki jih je na zbor poklicala, večino zadobili skušala, akoravno je bilo zagrebško okrožje z dvema poslancama kakor druge okrožja, na deželnem zboru zastopljeno, kakor je tudi turopoljski župan turopoljsko okrožje zastopoval. Ako bi se bil namen do-vcršil, bi bila zmaga niadjaronske stranke vterjena, ker bi bilo prišlo okoli 2000 žlaht-nikov iz Turopolja in iz zagrebške okolice v Zagreb, od kterili bi bila desetina dovolj svoji stranki zmago pridobiti, kraljev dopis, ki je pravico glasovati samo poslancam in osebno prišlim magnatam dodelil, je prepir zavolj glasovanja pleminitažev končal. Turopoljci so deželni zbor zapustili, in zagrebško okrožje je kmalo potem po vesoluem zboru pismo poslalo na vse ogerske okrožne zbore, v k tereni se je tožilo, de se jim vstavne pravice kratijo od plemenitažev. Zavolj tega pisma je v oger-skili okrožnih zborih velik vihar vstal. Ilirska stranka je bila zavolj tega pisma primorana, ga v drugem spisu , kteriga je tudi na vse ogerske okrožja poslala, preklicati, a na ta spis se ni nič porajtalo, povsod so ga na stran položili. — Zoper madjaronsko stranko se je še veči sovražtvo vzdvignilo, ko je ona začela horvaške spise v latinski jezik prestavljali zato, ker je djala, de horvaškiga jezika ne razume, med tem ko so se madjarski spisi razpošiljali na take, ki jih niso zastopili. — Madjaroni so razun tega vse poskusili izobra-ženje narodniga jezika overati. Čez zagrebške časopise se je v zagrebškem okrožju hudo zabavljalo, bili so pri deželnem poglavarstvu toženi in vredniki so se mogli z naj večini po-gumam boriti. Učenje v javnih učilnicah je bilo tudi tako, de ni le domorodni reči koristilo, marveč ji je mnogo škodovalo. Šolske bukve v novem pravopisu in ilirskem jeziku so bile v šolali prepovedane in stare v zagrebškem narečju in posebnem pravopisu, polne pomot, so se učencam v roke dajale. Vse to je bilo pripravno ilirski jezik zaterati in madjarskiga v javne službe vpeljati. Ta kratki pogled na predmarcni boj obeh strank na Horvaškem očitno dokaže, kako so se Horvati Madjaronain za lastni obstoj zo-perstavili, koliko so si prizadevali za narodno slovstvo. Ako so v poslednih letih onemagali, se ni čuditi. Zdaj pa, ko so te zoperstave nehale, se z toliko večim veseljem in pridani dela. Serbska. Na nobenem kraju na Ogerskem ni vojska tako hudo razsajala kakor v vojvodini in banatu. Nesrečni prebivavci te dežele so neizmerno škodo terpeli, bili so obropani, po-žgani in njih posestva končane. Nič pa pobožnim prebivavcam tako hudo ni, kakor razdiranje cerkev in šol in poropanje svetih posod cerkvenih oblačil. Nesrečno ljudstvo ni moglo vživati tolažbe v cerkvah, ko se je iz hude vojske domu vernilo, njih otroci niso mogli v šolo; v celih soseskah ni bilo ene liše, ker bi se mogel oltar postaviti in božja služba deržati, in vbogi prebivavci niso bili v stanu svojih pohištev spet postaviti. Akoravno je toliko težav na deržavni denarnici, akoravno je nemogoče vse rane, ktere je vojska vsekala, zaceliti, je vendar njegovo veličanstvo ubogim Serbam 500,000 gld. podeliti ukazalo, in na tako vižo nesrečnim pomagati. Prebivavci vojvodine in banata bodo zavolj cesarske dobrote gotovo svojimu cesarju, za kteriga prestol so se tako hrabro bojevali, hvaležni, ker so vendar veliko pomoč zadobili. de bodo zainogli sčasam spet svoje pohištva postaviti, cerkve za božje službe in šole za podučenje otrok napraviti. Dalmacia. Iz Kotara se 28. aprila piše: de se davki v redu plačujejo. — 21. aprila so Černogorci turške Albaneze napadli. Albanezi so se jim terdo nasprot postavili. Več ur so se bili predenj so Černogorci odjenjali. Dva mertva so pustili in več ranjenih. Albanezov pa sedem mertvih in mnogo ranjenih. Sliši se, de Černogorcam smodnika zmanjkuje. Lombardo-bencško kraljestvo. Železnica med Verono in Mantuo mora do Villa franca konec mesca avgusta končana biti, do Mantue pa konec oktobra t. 1. * Benetke. 26. aprila popoldan se je ena napolnjena bomba razpočila, in je enimu vojaku obe noge, drugimu eno nogo in tretjimu ramo odtergala. Vse tri so v bolnišnico v Benetke nesli. Težko de bi obstali. Tuje dežele. Bosna. Travniški vezir vedno veči moč dobiva , tako, de se je mogla za vojake nova velika vojašnica zidati, ker so bile dozdajne že napoljnjene. Mesto Livno se bo na povelje vezirja spet vterdilo. Keršanski prebivavci so v velikem strahu, ker se boje , de jih bodo Muhamedani hudo stiskali. * »Belgraške Novine" pripovedujejo od stanja v Bosni sledeče: Naši sosedje (piše se iz bosniške meje) so dan na dan bolj nemirni in pričakuje se, de se bo vojska vnela. Pašata iz Tucle in Svornika sta vezirju pokoršino odpovedala. Oba si prizadevata prebivavce v svojih okrajnah oborožiti, de bosta vsako uro za boj pripravljena. Paša iz Tucle prividuje prebivavce zastonj s potrebnim smodnikam. Iv poveljniku na mejo vsak dan več ljudi pride, de jim dovoljenje da, se čez mejo podati in tam ostati. En oddelk Arnavtov, ktere je vezir v Uerbivo poslal, de bi tam nekiga ime-nitniga Turka vjell, jc strašne hudodelstva tam počel, jc ropal in požigal in mirne prebivavce sabo gnal. Muclaj • paša od Gradajaca stoji še na strani vezirja in se za vojsko pripravlja. Na reko Tolis se je z svojo armado postavil. Pripoveduje se, de so vstajniki poveljnika iz turške Gradiške nagovorili, de bi se jim podvergel, on pa jim je to odrekel. Na nasipih Zvornika in Tucle so topovi nastavljeni; vse kaže na bližno vojsko. Vbogi raja naj več prestane, njemu se le ukazuje, in on mora vbogati. * V „Agramer Ztg." se piše, de je od 1. zadniga aprila 228 možkih In 159 ženskih iz Bosne v Brod prišl«; večidel vsim je bila živina in vse premoženje vzeto; le nekteri so bili tako srečni, da so se Turkam vognili in kako živince sabo pripeljali. 1. in 2. maja je prišlo zopet 23 možkih in 14 ženskih begunov v Brod. Ako bodo Turki kristjane tako stiskali, kakor zdaj, bo vse iz Bosne bežalo, ker brez-postavnost nima nobene meje. Poljtkd. Pripoveduje se za gotovo, de se bo v Varšavi mnogo evropejskih knezov že konec tega mesca zbralo. Tako naznanilo je dobil ruski poslanec v Berolinu gospod od Robovv. Nemška. Radovic ni iz oskerbniškiga sve tovavstva stopil, kakor je „Neue preusische Zeitg." naznanila, vendar pa se bi bilo to kmalo zgodilo, in tega se vidi, de še pruska vlada nič gotovima ni sklenila, kako se hoče proti Avstriji deržati. Radovic nikakor ne pripusti, de bi se stara nemška zveza pono vila, čez ktero je tolikokrat v zbornici govoril in jo vselej zavergel Laška. Sardinia. Nadškof ni iz Turina pobegnul, kakor se je slišalo, bil je pa pred sodbo poklican, tedaj je na sodništvo sledeče pismo poslal: „Blagorodni Gospod! Ko sim dobil Vaše povabilo pred sodbo se podati, sim dobro premislil, ako zamorem nase tiste pravila oberniti, ktere sim v svojem razpisu 18. t. m. mojim podložnim duhovnam zapovedal, in ako se te prevdarijo, me ne more po pravici nobeden pred sodbo klicati. Najdel sim, de so škofi in nadškofi v kriminalnih zadevah, ne le po tridentinskem zbi-rališu samo papežu podverženi, ampak tudi, od njegoviga veličanstva po sklepu 14. junija 1823 je to sicer predpisano, pa zraven naravnost pristavljeno, de ako ni neobhodno potrebno nadškofa ali pa škofa v preiskovanje vzeti, se ne sme zavolj njegove veljave in časti v sodnico poklicati, ampak, de to za- dolgo tega demagogi v svojo zmago vredovali pri kterih so vence in slavje v svoj dobiček trosili. Občutki, ktere rimsko ljudstvo po toliko nesrečah za Pija IX. na znanje daje, imajo nekaj ginljiviga in ljubezniviga v sebi, ker so radovoljni in ne samopridni. Nič ne tirjajo od njega, temuč le pričakujejo vsiga od njegove modrosti in od njegoviga serca. Njegova prič nost v Rimu oznanuje obnovljenje reda in skon-čanje skušnje polne strahu in nevarnost; obeta varnost za kupčijo, vračuje bogate družine in tuje obiskovavce spet nazaj, polajšuje težavo revšine, in kaže v prihodno več miru in sreče Ali je še več treba, dc razumemo, kar se v Rimu godi? Res je, vse težave še niso premagane. Dolgo in težavno delo bo še rane zaceliti, ki so jih republiške nadloge zapustile. Pa terdno upamo, de bo papežova vlada iz te skušnje zmagavna prišla, in de bo naše dni, kakor ob času Krescencia in Rienzi-ta, enodanje gospodarjenje brezpostavnih mož le v to služilo, de bo pravična vlada svoj namen toliko ložejeinbolj zdajavno dosegla. Poveril tega štejemo veliko na priljudnost in na osebni karakter papežov, de se bodo vse težave dale prenesti. Mi smo tudi vselej te misli bili, de je povernjenjcpa-pežovo v njegovo deželo potreben pogoj v po-novljenje reda in v pomirjenje sere. Rudeči (puntarski) časopisi ne jenjajo govoriti od nezaupanja, ki ga ima papež do fran coske armade, in od sovražniga duha naših vojakov zoper papežovo moč. Kar sejevdja^ nji zgodilo, je vse njih govorjenje na laž djalo. Tedaj vidite natanjko, de glede na te postave ne morem Vašimu tirjanju zadostiti. S tem, de se vsim postavam, ki zoper mojo vest ne govore, popolnama podverženi, moram vendar, ker je me ravno ta primerlej tu zadane, tirjati, de se mi potrebni čas dopusti, de od njegove svetosti potrebne dovoljenje zadobim. Ko bom to prejel, bo moja ojstra dolžnost, postavnim predpisani se podvreči. Zaupaje, de se mi bo ta reč naznanila, de zamorem naglo v Rim pisati, sim itd. Luigi nadškof v Turinu. Francoska. Časnik „Constitulionel" od 27. mal. Travna pravi: Radovoljno radovanje in entuzijazm, ki ga je povernitev svetiga Očeta papeža v vsih stanovih ljudstva unela, je za-terdin odgovor na vse napade demagogov zoper politiko francozovske vlade. Kadar smo govorili, de je reč Pija IX. resnično reč ljudstva, de rimska revolucija, osnovana od pe-šice postopajočih demagogov, obderžana z zvijačo in hinavšino nima v deželi korenine, in de so Francozje prav storili to reč posred-vaje pomiriti, in kervavi komedii, kisojoraz-pori v velkem mestu keršanstva igrali, konec storiti, so nas presiljenja in obrekvanja dol-žili. Kar smo predvidili, so dogodki poterdili; ko je častiti vikši poglavar cerkve po bolečem pregnanju v svoje dežele nazaj šel, je po celem svojem potu le spoštovanje in vdajo najdel. Od demagogov prildicane sovražne pošasti so zginile, in med tem de je v Genfo pobeg-njen triumvirat si prilastoval, de nad Rimam kraljuje, in je zares smešno zoper proobnovo papeževe oblasti protestoval, smo vidili Očela velike katolške družine vsred svojih od veselja vriskajočih otrok domu iti. Novice, ki so nam iz Rima došle, spričajo, de veselo navdušenje, s kterim je bil papež pri svojem prihodu v Rim sprejet, ni izhajalo iz prenapetja ljudstva, ki se spremenljivo v svojih vtisih ali djanjih, le hrepeneče po igračah in veselih praznikih, le po domišljevanju ne pa po pameti da gospodvati. Vsakikrat, kose papež očitno pokaže, prejema gotove in resnične dokaze splošne ljubezni in sočutja. To niso tiste šundrove demonstracije, ktere so ni * Iz Pariza se v „Reichszeitg." od 2. maja piše: Ali more kaka dežela v vedni brezpo-stavnosti ostati? Odgovor je lahek. Tedaj je prav, volitev Sueta je vravnava brezpostav-nosti v Parizu, občno razdertje. Vsak vidi, de bodo zdaj in zdaj hude prekucije. De bi se reč tako steči mogla, kakor danes „Con-stitutionel" misli, ni mogoče. Vodji večine ki naj boljše misli, nimajo moči in ne poguma. V zboru, ki so ga včeraj pri generalu d'Haupt-poul imeli, se še v posvetovanju volitvinih postav niso mogli zjediniti. Ko se je več teh gospodov včerej v EIysee podalo in svoje misli predsedniku republike naznanilo, se je vi-dilo, de predsednik z ministri ni enaciga mnenja, razjasnilo se je, de so trije vladni načini, ki so pa eden druzimu nasprotni. Priprave za vstaje se pa na skrivnem vedno ravnajo. Vodivni odbor je imel v torek sejo. De se je pokazalo, de je znano, kar socijali-sti menijo in kar so sklenili, se je očitno v časopisu „Patrie" naznanilo, de je drugi mestni del za vstajo namenjen in nje središe je poslopje „Royal". Pred nekterimi mesci so mislili zlato in srebro, kar ga je bilo v banki v grad Vincennes prenesti; vendar so mislili, de bi to med kupčeva vci skerb zbudilo, in skenjeno je bilo, ako bi se banka napadla, jo pod vodo djati. De bi ministerstvo odstopilo, ni govora. Danes opoldan je bil izid volitev naznanjen. Ljudi je bilo le malo zraven, ker so demokrati sklenili, de naj domoljubi zraven ne pridejo. Komisija za pregled volitvinih postav je zvo-Ijena. Še danes dopoldan ni predsednik ve-dil, ali bi predlog ministerstva izpeljal ali ne. On se boji, de se bo ljudstvu zameril! Razne naznanila. — V Zagrebu se je arhaologiško družtvo vstanovilo. Namen tega druživa je, priprave za slovansko zgodovino nabirati, meni tudi sčasama lasten časopis izdajati. — Pripoveduje se, de se je Dr. Rieger iz Pariza v London podal. — Višji vojaški poveljnik na Ogerskem, baron Haynau, ki je zdaj na Dunaju, se bo kmalo spet v Pešto podal. — Na Dunaju pri Mehitaristih je prišla slovnica slovaškiga jezika od Dr. Radlinskyga na svitlo. — Sliši se, de bosta ministra Bach in Bruck cesarja na svojem popotvanju v Terst spremila. — Iz zadnjih iz Dalmacije prinešenih novic zvemo, de v Stonu (Stanjo) potres ženipre-jenjal, temuč se še vedno ponavlja, kteri bo že poškodvane hiše popolnama razdjal, tiste pa, ki so dozdaj obstale, neprebivavne storil. Tako se poslopje nekiga gospoda (Discipulo) ki se je potres od 14. in 17. mal. Travna prestalo, zavoljo hudih razpokov in zavolj posedanja poglavniga zidovja, popolnama razpadu bližu. Hudi vdarci, gromu enaki, pridejo pred potresi, kterih se je štelo 21. mal. Travna 12, 22. mal. Travna 4, in ravno toliko 23. mal. Travna. Dež neprenehama lije in pota za-pera, in vsi elementi so se mende zakleli nesrečne prebivavce v vedni stiski in strahoti deržati. Tudi v Dobrovniku ne preide noben dan brez kakiga če tudi manjšiga potresa. — Ravno zvemo, de se je na leposlovni časopis „Bčela", ki bo v Celjovcu izhajala, samo v Celjovcu že okrog 100 naročnikov nabralo. Ako se jih še iz drugih krajev, kar bi bilo zlo želeti in se bo tudi brez dvombe zgodilo, toliko oglasi, de jih bo skupej 300, bo Bčela jela izhajati; in dve imenitni doklade bo na-ročnikam podala, namreč „sadjorejo" in poznej celi „prirodopis"; oboje od gorečiga rodoljuba gosp. Majarja. — Dr. Voigt, profesor anatomije je bukve izdal, v kterih dokazuje, de bi bilo naj bolj prav železnico iz Ljubljane v Terst in Reko skoz Kras večidel pod zemljo narediti, ker bi bila naj krajši pot, burja bi pod zemljo ne mogla železnici škodovati, vode bi ne manjkalo, voda Reka bi se v Terst napeljala itd. — Pisma naznanijo, de so v Badnu hotli miskim vojakam zavdati, ali o pravem času se je to zvedilo in tako se je velika nesreča odvernila. — Iz Brody-a se piše v „Reichszeitung": Že ene tedne sem živinska kuga pri nas in v nasi okolici razsaja. Veliko živine je že pomorila. V takih okoljšinah ni čuda, de je živina precej draga, akoravno je spomlad. - Glasoviti nemški pesnik Grillparcer je jrejel od predsednika ministra, kneza Švar-cenberga in barona Hes-a sreberno kupo. Pismo, ki je bilo priložene se glasi: „Visoko spoštovani gospod! Že davno je kar se je moja armada namenila pesnikam, ki so njene dela popevali, ki so jo v težkih časih k stanovitnimi! boju zo-jer zunajne in notrajne sovražnike navdahnili, spominek bratovske misli, spominek nevsahlive ivaležnosti, podariti. Pa žali bog! kiporezno delo, ni kakor misel pesnika delo eniga trenutka, in tako se zgodi, de Vam, častiti pri-jatel, spominek namesti v letu 1849 še le v začetku tistiga leta v roko pride, ki sredo stoletja naznani. Sprejmite ga prijazno z mojimi in z naj bolj serčnimi vošili moje armade za srečno prihodnjost Vašega tako dragiga živ-jenja. Z visokim poštovanjem Vaš udani služabnik Verona 35. aprila 1850. Radecky. — Sinoč proti osmi uri je prišel vojskovodja ladecky iz Laškiga v Ljubljano, kjer bo cesarja pričakoval, ki ima danes popoldan priti. — Na Francoskem so te dni praznovali re-)ublikanski vstavni god, pri kterem je vse mirno steklo. za/cljciieui prihodu Njihoviga veličanstva m&m&ik iisni« AVSTRIJANSK8GA CESARJA v Ljubljani. Spomlad. Potihnila borja, Pozimski vihar, Ledena se skorja Razide v sopar. Oživlja in greje Spomlada zemljo, Dobrotljivo veje Življenje novci. Veseli se, Krajna! Raduj se , Slovenc ! Cvete ti slast rajna, Napleti si vene. Cesarja privabi Ti tvoja spomlad , Vladar ne pozabi Tud krajnskih livad. Kot solnee razliva V spomlad blagoslov, Tak radost razkriva Obraz nam Njegov. Za sveto resnico Franc Jožef gori, Dobroto, pravico Nevskratno deli. Pozdravi Ga, Sava! In bistri tvoj val, Šumita Mu: slava ! Bog srečo Ti dal! Razkrite, snežniki, Si bele glave, Zvestobe spomniki Slovenske zemlje. Z zelenjem, planine , Ovenčajte se, Razsujte, doline, Prekrasno cvetje. Mladenči, berite Cvetice svetle, Dekleta, pletite Si vence v lase. De bote pritekli Franc Jožefu prot, Zahvalo Mu rekli Za tolko dobrot. De spomlad je vstavil Vsred krajnskih planin Bo serčni Ga slavil Na veke spomin. I Černogorci. (Konec.) Ko je polje obsejano, mislijo možki, da so svoje dolžnosti opravili. Drugo puste ženskam in se le takrat trudijo, ko so pri volji. Cer-nogorka ne poljubi ie svojemu možu roke, kakor je v jutrovih deželah navada, ampak tudi tujcu, in popotniku je to dobro znamenje. Voditi je vendar treba, da ga s tem za gosta po-časte,kar je Vladika dovolil, in kdor hoče, da ga za gosta sprejmejo, mora z potnim tovar-šein iz glavnega mesta priti. V Cernigori kakor na Turškem ima mož popolnoma oblast čez svojo ženo, samo s tem izjemkani, da Tur' 7t svojo ženo po svojem poželenju ravna, v Cernigori pa je le namestnica moža, za kte rega vse opraviti mora. Čeraogorka živi vendar v kristjanski družbi, in akoravno je nje opravilo zlo težavno, je ona vendar pomočnica svojega moža in ne ponižana in ne v harem zaperta Ona je vedno njegova tovaršica, edina mati njegovih otrok, in nikdar se ji nobena reč ne očita. Akoravno so pa one popolnoma pod ložne, jim vendar to veliko veselje dela, ker so jim otroci pokorni in vsi udani, ki jih veliko bolj spoštujejo kakor v drugih deželah in nobeden mladeneč se nikdar proti svoji materi nespodobno ne obnaša. Pri Cernogorcih kakor v jutrovih deželah in pri Morlakih je navada, da nobeden mož svoje žene vpričo kakega tujca v misel ne vzame, in ako vendar mora od nje govorili, se izgovarja ,,da irostite moja žena1', kakor da bi mož čast zgubil, ako od svoje žene govori. Al žena tega za nobeno ponižanje nima, in se ravno ako pred tujci poniža, kakor je v domačem krogu navajena. Ženitvanske navade so skorej ravno take cakor pri Morlakih, in ženitba se z velikim veseljem praznuje. Jed in pijača je glavni del praznovanja, in pri tem se obilno strela. Ko se je kak mladeneč namenil oženiti, razodene to naj staršemu in naj bližnjemu žlahtniku, ki jotem dekličeve starše za dovoljenje prosi. Ma-okdaj mu ti odrečejo, ako bi se pa deklica branila, napravi mladeneč nekoliko prijatlov, da mu pomagajo ljubo odpeljati. Se je to zgodilo, ga kak duhoven zaroči in ta reč se potem med starši poravna. Nevesta dobi le obleke in kako živince za doto. Hiše Černogorcev so kamnite in večidel z slamo, mnogo je pa tudi na pol ali popolnoma z skodlami pokritih, kar se v deželah, v kterih Slovani prebivajo, pogosto najde. Ne-ioliko hiš je pa vendar z opeko kritih, kije z velikimi štirvoglatimi kamni vterjena, da jo vihre ne odnesejo. Vsaka hiša ima večidel eno ali dve izbi pri tleh in zgorej tlak, kamor turšico in druge reči spravljajo. Malo liiš ima nad stropom izbe, razun v Letinji, Rieki in v nekter i h drugih krajih, kjer so hiše boljše in z opeko krite. Gorkih hiš po zimi zlo potrebujejo zavolj hudega mraza, ker dežela precej visoko nad morjem med stermečimi hribi leži, ki so več mescev z snegom pokriti in vihrajočim vetrovom je dežela odperta,ki čez nage hribe tulijo. Pri tleh v hiši stanujejo, spe in kuhajo. V manjših vaseh nimajo hiše stropa, in zid je pust in sirov. Zid obstoji samo iz pustih kamnov brez kreča, hišo slaba slamnata streha pokriva. V boljših hišah se vidi postelja, ki v kotu v spodnji izbi stoji in se ne da pre-maknuti, kakor v stanovališih bogatih Morla-kov. Imenovati bi jo znali veliko klop, je večidel iz dil narejena, z arovnico in volnalo odejo pokrila, druzega ni nič na postlji,samo v hudem mrazu se še S trnka*) prida. Domači obiskovavci se v svojo Struka zavijejo, in na tla vležejo. To pa ni pretežavno za Černogorca, ki je navajen, dokler vreme pri pusti zunaj hiše na zemlji ali na ilovi ali kani nitni klopi ležati. Naj spi zunej hiši, v postlji ali na zemlji, 011 ostane vedno v svoji obleki in ko ga kako ropotanje ali zora prebudi, je naenkrat na nogah in si tobaka natlači. Žerjavica naognjišu,ki so jo pretekli večer z merzlim pepelom pokrili, skupej zgrebejo in vsakdanje delo se prične, ako možki po noči, kar se večkrat zgodi nad Turke g rej o **), jih ženske doma pričakujejo. V enem kotu hiše imajo ognjiše, na kterem tudi kruh pe čejo. Dimnikov nimajo. Hišnega orodja le malo potrebujejo; ena klop, nekoliko lesenih stolov in ena miza in orožje, to je vse kar imajo. Ure se jim nepotrebne zde, samo v Cetinju in nekterih samostanih se ure najdejo, druge ure ne poznajo kakor sonce in kako sončno uro. V nekterih naj bolj divjih krajih so hiše in koče še revniše kakor na Irskem, in so na rejene iz skal ali pa iz pletenine z prav slabo slamnato streho; vse skupej je le nekoliko če vljev visoko. Bevšina tega ljudstva je velika, prasci in podzemljice je vse karvimajo, in z žalostjo sini zvedil,da so tudi v Cernigori podzemljice gnjilc, brez kterih skorej ne morejo prebivavci živeti. llazun poljskega dela, s kterim se posebno možki pečajo, tudi včasih ovce pasejo, pa po stari navadi, in ker vedno napada od Tur- *) Brez te večidel rujavc obleke se Černogorec nikamor ne poda, ne po zimi ne po leti, ko je lepo vreme jo čez ramo verže, ko dež gre sebe in svoje orožje z njo varje. Taka družba se četa imenuje, po navadi gre deset do dvajset možev skupej, in si prizadevajo sovražnika napasti in poropati, včasih jih pa stotero gre, ki vasi ali pa pastirje napadajo na polji. Napadeni se v brambo poslavijo. Na pervi strel ali klic pridejo sosedi in večkrat se hudi boji vnamejo. Vjamejo malokdaj koga, in ako se to zgodi, ga z dna rji odkupijo. kov pričakujejo, nikdar orožja na stran ne polože, in Černogorec je ravno tako napravljen pri naj bolj mirnih opravilih kakor na meji, sovražnikov. Ovce večidel otroci pasejo, ki se s tem igrajo, da pesem zapiskajo na staro pišalko med tem ko se na skalo vsedejo ali pa v hladno senco širokopernate buke. Poljo-delstvo je še na slabi stopnji, in razun doline Bielopavlihi in nekterih drugih krajev, se polje samo z lopato obdeluje. Plug ima lesen lemež in le eno ročico. Nobena rodovitna zemlja se v nemar ne puša, povsod vsade turšico, podzemljice ali kako drugo zeliše, Černogorec vse poskusi, da si več živeža pridela. Vendar pa zemlja noče bolj rodovitna postajati, ljudstvo pa se vedno množi, in akoravno živež v tuje kraje na prodaj nosijo, jih je vendar mnogo, ki zlo stradajo. Zavolj tega jih mnogo večkrat deželo zapusti, posebno ako je bila slaba letina; in ker je Vladika prepovedal na rop hoditi, je mnogo prisiljenih druge bolj rodovitne kraje iskati. Gredo večkrat v Serbijo, ktero po pravici mater Černe-gore imenujemo; tiste pa, ki so se v vojski posebno obnesli, ne puste prebivavci iz dežele, ampak jih obdarujejo z živežem, da za-inorejo živeti. Z Serbi so vedno prijazni, in ko se je v letu 1809 Čer ni Juri Turkom serčno branil, se je mnogo Černogorcev pod njegove zastave zbralo, in serbski Vladika je v eni pesmi naznanil, kako pripravljeni so bili serbskega junaka podperati, kije hotel Turke iz Bosne in Hercegovini iztirati. Kristjani so v tej deželi že na noge stopili in še zdaj govore z živim upom od iztiranja Turkov, kar bi, ako bi jim evropejske vlade pomagale, le kmalo storili. Naj več pridelkov prinesejo v Ko t ar na prodaj, nekoliko tudi v Budvo in ForteNuovo ko je mir s Turki, suhe ribe in nektere druge reči pa v druge kraje prodajajo. Dežela je sicer tako blizo morja, da bi človek iz hribov pri Kotaru skorej kamen v morje vergel, ali Černogorci nimajo nobene barkostaje in njih dežela tudi nikjer pravdo morja ne seže. Oni bi mogli Avstrijane prositi, da bi mogli svoje izdelke na morje spraviti. To je Cernogorceni v veliko škodo, in njih blagostanje, njih napredek bi bil na zlo visoki stopnji, ako se bi njih dežela do morja stegnila. Pa ni bilo bi želeti nje zanje ne za druge, da bi kako terd-njavo, kakor Kotar, ktero so nekdaj tirjali, v rokah imeli, nič druzega jim ni treba kakor barkostaje za kupčijo. S tem bi se jim cesta miru s Turki odperla. Sicer moramo spoznati, da ni mogoče Cernogorceni barkostaje dati, upamo pa, da bodo Avstrijani dobičke podelili in jih sami zadobili, ki bi iz ožje zveze te dežele izvirali. Napredovanje izobraženja bo gotovo enkrat velike pomembe in zaželjeni sad rodilo, ker prebivavci sedaj z drugimi narodi ne pridejo veliko v dotiko kakor z Albanezi. Od teh pa se ne morejo veliko naučiti in izobražiti, ker njih divje navade nizo izobražen ju primerne, ki večkrat človeka v dušo razžalijo. Malo je upati od lake dežele, kjer se strašne hudobije gode, kakor se je pred štiri letini zgodilo, ko je nekoliko Turkov eno vas napadlo in zažgalo. Ni jim bilo zadosti le mo-žke pomoriti, ampak primorali so tudi matere svoje otroke pri ognju speči. Zmes. Dr. Giitzlaff, ki je sedaj v Niederlandii, je kakor pravijo v muzeum v Leyden izvirni razglas kitajskiga cesarja poslal, v kterem ker-šanski veri v svojem cesarstvo svobodo dodeli. Telegrafiško knrzno naznanilo deržavnih pisem 7. Velkiga travna 1850. od 100 (v '/a » » Deržavne dolžne pisma po 5 » ' » » »4 » » » » 4 » » » » 'i Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skili, silezkili. štajarskih , koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije. Dnarna cena 6. Velk. travna Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) Srebra » » » » srebru) 935/1(i » 811 1850. V dnarju 26'/2 gld. 18% »