146
O zadevah naše kniževnosti.
Naš slovenski narod, ki šteje le poldrugi milijon duš, ni sani med slovanskimi plemeni, temuč morda v vsi Evropi na j m Liiiji narod, kteri kniževnost ima, (ako premore 1000 bIovi• iskih knjig, kolikor jih na priliko do sedaj imamo, zadovoljiti pojemu književnosti). Poleg tega, da je tako majhen, še živi raztresen po 6 avstrijanskih kronovinah, v kranjski, štajarski, hrvatski, koroški, ogerski in beneški, ob s nt z najrazličuišimi narodi evropejskimi: Taljani, Nemci in Madjari, v kterih sosedščini že stotine in stotine let živi, in le na južno-iztočni strani se tika hrvatsko-srbskih sorodnikov. Naravno je tedaj, da se je slovensko narečje v stotem«) letni zavezi in v vsakdanjem vzajemnem radenji s svojimi sosedi mnogo (»tujega duha napilo. In pervi naši pisatelji, izobraženi na ptuji kveder, so zares našo slovenščino zelo pokvarili, nevzemši s tem njih zaslug. Al v novejih časih so se počeli naši učeni skor samo in z neko posebno ljubeznijo s slovenskim jezikoslovjem baviti; in samo njim in njihui neutrudljivosti imamo zahvaliti, da so nam našo slovenščino tako lepo otrebili in očistili, da se glede čistoče in narodnega duha vredno da postaviti na stran vsakega drugega slovanskega narečja.
Kar se naši književnosti od mnogo strani, tako rekši v zlo (!) piše, je to, da se misli, da je skor vsa v rokah našega duhovstva. Res je, da več ko polovica tega, kar se pri nas v letu piše, je od naših domoljubnih duhovnov pisano, in zopet več ko tri četertinke tega, je duhovnega, pobožnega obsežka. Al to je pri nas na Slovenskem potreba, neobhodna, silna potreba. „lnitium sapientiae est tirnor domini.a Naš narod hoče bukve imeti, ki jih brati zna in brati hoče. In to je najbolja, najtemeljitija podlaga za razvitek naše književnosti, za napredek naše narodne omike. Kar je svetloba in gorkota za rastljino, to in še več bo bravci za književnost.
Kdor se tega prepričati hoče, naj le gre na slovensko stran, in vidil bo, da v vsaki cerkvici, naj stoji še na taki visočini, naj bo skrita še v tako zabitem kraji, pri sveti maši ženske in možki, staro in mlado v molitvenih bukvi-cah bere in prebira pri vsaki kmetii, pri vsaki hišici In bajtici, naj bo še tako slaba in siromašna, bo bar jedno slovensko knjižico najdel, al so kake molitvene bukvice, al je „pratika" ali ^Drobtinice", al „Biaže in Nežica", al ktere druge-od družtva sv. Mohora izdane itd. Tudi občine bo redke nahajal, v kterih ne bo bar jeden broj „Novfca naših zlatih najdel, ali ^Prijatelja", ali „Zgodnje Danice"! In to se mora vse le našim marljivim duhovnim v zahvalno zaslugo (ne pa narobe v zlo) pisati.
Glede omike prostega naroda jeslovenski poleg češkega gotovo drugo pleme slovansko. Ce smo tedaj ravno najmanj i, nismo zato tudi najzadnji; samo da bi naše duševne in materialne sile enakomerne bile naši volji za pro-sveto!
Primerimo pa našo književnost z nemško, talijansko, francozko ali kterogod drugo evropejsko neslovansko, prestrašili se bodemo, da tamo dan na dan več knjig izlazuje, kakor pri nas v celem letu; da vseh naših knjig skupaj ni toliko, kolikor jih tamo jedno leto izlazi. Enakoverstno se tedaj nikakor ne da s takim narodom stopati, to lahko vsaki jasno pregleda. Kje ali kakšen bi pa bil pomoček v ti zadregi, da nas naši sosedje preveč ne prekosijo in potem šiloma za seboj ne potegnejo?
Že gori sem napomenil,   da se na južno-iztočni strani
tikamo sorodnega *n vatsko-srbskega naroda, in le ud on tla če <xl igda nam zamore pomoč priti. Ali nemili razdvoj v stvarici, ktera bi se dala tako lahko odstraniti, lomi vse jihne sile! In ta malenkost je hrvatska latinica in srbska cirilica. Nočem, da se spuščam v dolgo prepiranje in dokazovanje, da izražujejo oblike cirilskih pismen bolje značaj jezika slovanskega, da so se, tako rekši, priličile našemu jeziku, da se je slovanski jezik prej pisal v cirilici, kakor v latinici, da se nje še sedaj veča stran slovanskega sveta služi itd. Kdor nam pa nasprotuje, da je ne zna citati, tistemu dobrovoljno svetujemo, naj le vse svoje čitanje za steno obesi, ako ni zmožen se je v pol uri naučiti. Hrvatska in serbska književnost, ktere se tak tudi strogo razločiti ne daste, ako se jezik in ne pismena za razločivno znamenje vzame, bi združene v sredi jugoslovanstva na obe strani, na bugarsko in slovensko prevladajoče segale s svojim uplivom. In radi bi se onda bar mi Slovenci jim v pok o ril i v svojo in njihovo korist. *)
(Konec sledi)
*) Težko je o književnih zadevah hrvatsko-srbskega narečja v obzira na slovensko kaj govoriti; oprezno se mora vsaka besedica prej pretehtati, da ne razkaci kakega strastnika. kakor nas je unidan skušnja  učila.                                                             Pi
150
O zadevah naše kniževnosti.
(Konec.)
Naš najvikši namen odselej nej bo, ako nočemo, da idemo rakovo pot, se v pisavi bližati hrvatsko-srbskimu književnemu jezika kolikor mogoče; in sicer s prvega, samo v takih knjigah, ktere niso za prosti narod pisane, ktere obsegajo n. pr. znanstvene ali leposlovne predmete, ker se od njih pisateljev in čitateljev meniti mora, da poleg slovenščine tudi druge slovanske narečja, posebno južne, bar razumijo, ako hočejo, da nosijo po Jan Kolarovi teoriji, ime učenega Slovana. Knjige pa za prosti narod naj se strogo slovenski pišejo, da so razumljive, in le časoma in oprezno bi se malo po malo morale na vzajemni književni jezik obračati. Ako se n. pr. namesto bode — bude, nam. roka — ruka, nam. sira ali sem—sam, nam. dobriga ali dobrega — dobroga piše, se gotovo jezik ne vnerazumljivi, in take malenkosti bi pa vendar našo slovenščino zelo hr-vatsko-srbščini vjednačivati utegnile* Sej tudi naše podna-rečja se samo v različnih samoglasnikih, in po različnim potezanji (prosodiji) razlikujejo, in naši sadašnji književni jezik ni nobeno tako podnarečje, ktero se bi bilo popelo na književni prestol; več je tako rekši proizvod vsih slovenskih narečij; ker se prej ni na to pazilo v tistem podna-rečji pisati, ktero je najbližje drugim slovenskim, kar pa tudi mnogo pisateljev ni razsoditi zamoglo. In tako se je per convenientiam počelo to od vsakega pod narečja za obče veljavno jemati, kar se je najbolj dopadalo bez najmauje-ga.obzira na druge slovanske narečja. Ali sadašnost in napredovanje naše književnosti silno tirjate, s tega potaokre-tati, ter se bližati našim sosedom Hrvato-Srbom. Se ve da mi Slovenci večo žrtvo prinesemo jugoslovanski književni slogi, da opuščamo našo slovenščino, ktera tako prijetno zvoni, kakor pa Hrvati, kterim je samo treba pismene oblike promeniti. Ali kaj hočemo!
V ta namen nam je neobhodno treba jednega čisto bele-tričnega (lepozuanskega) lista v obsegu „Lumira", ker to se ne da odlagati od dneva na dan, ako nočemo da naše narečje še bolj no od hrvatsko-srbskega oddaljuje in brezen med nami širi. Gotovo tudi marsikteri naših domorodcov to željo goji, da se opet osnuje pri nas kakšen čisto leposloven list, ker jih tako malo na jugu imamo. Sej naše čestivredne Novice ne zamorejo vsira v vsakem zadovolji vati, to je očitno. Zakaj so prejšne leta „Novice", ^Ljubljanski časnik", 5)Celjske novine", „Vedeža in pozneje „Slovenska bčeia" skor na jedenkrat izlazivati zamogle. Zakaj bi se sedaj to ne dalo!? Tudi mož imamo dovolj, kteri bi dostojno takšen list vredovati zamogli. Naročnikov si mora se ve da vsaki časopis sam pridobiti, ali po mojem mnenji, bi se le sredno vredjen dobro uzdaržal. In sicer naj se tiska v jeziku Slovencu in Hrvato-Srbu lahko razumljivem, naj se polovica v latinici, polovica v cirilici tiska, da se tudi ta pri nas še bolj ukorenini. Dajmo, da spravimo z združeno močjo organ na noge, kteri bo zmožen nas Jugoslovane književno složiti. Nam Sloveucom je, ker smo najmanji, da pričnemo! Bog daj, da to ne bi bilo „pium desiderium" ali „glas, vpijočega v pusčaviu.
Iz Zagreba.                                             K. Žavčanin.