Pravo tovarištvo. Vedno imamo na jeziku besedo »tova= riš«, a žalibog res samo na jeziku. Prav nič ne pomislimo. da pomeni »tovarištvo« več ne= go »prijateljstvo«. Prijatelj sem lahko z ne« kom, ki ima po svojem poklicu čisto druge oilje kot jaz, ki se bavj z nečem čisto dru^ gim; s tovarišem me pa ista opravila, po= klic in iste težnje tesno vežejo. Čloivek bi mislil, da mora tovarištvu nujno slediti pri^ jateljstvo, brez kakega opominjanja in pre^ magiovanja. Naravno dn logično bi bilo to>; pa vendar je drugače. Zakaj ni med nami še onega pravega tovardštva in kakšno naj bi bilo resnično tovarištvo? Skušajmo si odgovoriti na ti dve vprašanji. ' »Tovarištvo jc na tleh, zavist cvete« je rekel tov. Hreščak na izobraževalnem te= čaju v Lju'bljani. V teh besedah tiči pcpoln odgovor na prvo vprašanje, kajti zavdstncž ji; obenem tudi materijaiist. One grde za= visti sc moramo otresti; to je prva zapreka, ki jo moramo premagati na poti k pravemu tovarištvu. Ravno iz zavistd in osebne mrž= nje sc rode vse druge slabe lastn©sti, ki napravijo človeka in učitelja nevrednega nje= govega imena. Pa še neko drug© napako opažamo. Še se spominjam, ko mi je dejala gospodinja, da so učiteljdščniki dzmcd vseh študentov najbolj gizdavi. V prvo gimna= zij© sem prišel takrat iz kmečke hiše. zato sem jo debelo gledal, kaj pravi. Danes ra'z= umem njene besede. Res je — preveč prevzetnosti! Ošab= nost je vzrok, da se ljudstvo ne upa človeku približati; to pa jie radi prevelikega »rešpekta«, ampak radi mržnje in preziranja. Ako je primorano, ipotem stopa pred dotič^ nika neodkritosrčno, z neko masko. Na drugi strani se pa mnogokomu zdi preveč poniževalno, da bi se družil z »neinteligen= co«. Radi .lepšega. da se lahko v časopisih pohvali, priredi sem pa tja kak roditcljski sestanek ald kaj sličnega. Pri takih prdlikah pa nastcpa »ex cathedra loquens« tako da pokaže ljudstvu. da smo »nekaj več«, kar je seveda povsem zgrešeno. Z ljudstviom moramo priti v stik v njegovih domovih, šupah. skednjih. hlevih, na njivah in v go* zdovdh. Seveda niora odpasti predsodek, da ne smemio stopiti na blatno njdvo in v hlev, kjer je gnoj, ker bi si uamazali svoje zli= kane hlače in ^šimi« čevlje. — O tem bi se dalo še marsikaj napisati, pa pojdimo nazaj k naslovu. Ošabnost, osebnosti in osdbna mržnja niso ovira samo1 temu, da bi se približal staršem svojih učencev, ampak je ovira tudi pri občevanju s tovarišd'. Bon ton nas sili,. da ¦občujemo s tovaris šcm prijateljski večkrat le na videz. Ko smio nekoliko proč od njega, pa zamahne= mo zaničljivo z roko in povemo o njem to in to. — Med nobenim bratom in sestro ni večje ljubezni, kakor med napuhom in za= vistjo. To je tudi razumljivo! Kdor hoče bitd povsod prvi, kdor hoče vse sam najbo* lje vedeti in sam biti najbolj sit, ta bo to« varile preziral in zavidal.. dz zavisti zapo« stavijal in preganjal in jdm skušal škodo« vati, kjer bo le mogel. Opustimo osebnosti in osebno mržnjo in zavist, pa bo drugače. Najbolj v poštev pride vse to pri naa meščanju učiteljstva. Pri nas ne namešča ne okrajni šolskd nadzornik, ne oblastni in= spektor in tudi minister prosvete ne, ampak odločilno besedo ima često zakulisni mate= rializem in zavist. Ognjišče, kjer se ta dva grejeta in redita so pa stranke. Ce hočem biti banalen, lahko rečem. da obstoji idealistična in materialdstična z.avist. Z drugimi besedamd bi lahko imenovali idealistično zavist človešk©, materialistično za živalsko zavist. Prva je neokliko bolj rafdnirana in se javlja v častihlepnosti ka= tero skušajo nje lastnikd oprarvičevati z v resnici vsakomur potrebn© ambicioznostjo; po domače ji pravimo »štrebarstvo«. Druga se omeji zgolj na telesno uživanje. Njeni lastniki privošoijo največji kos kruha samo sebi. Tudi manjše kose bi radi sami imeli, a ker ni mogoče, jih vcndar razdele, toda v prvi vrsti med »svoje«. Ti »njihovi« niso morda njih sorodniki. ampak predvsem pristaši njih politične stranke. Tu jc vzrok onih nclepih bcsed nekcga nad= zornika: »Trije so prosili. Res so vsi mlajši kakor Vi, a so vsd naši; zato nc vem, če bodete mest© dobili. Proš= njo vsceno lahko vložite.« Ime je pri tem postranskcga pomena, kajti nihče izmed nas ni tako svet, da bi smel »prvi vrcči kamcn«. Skrajni čas je že bil da smo začeli uvi= devati, da ne smemo biti priprega klerikals cev. liberalcev, radikalov itd., ampak da smo predvsem učitelji. Biog daj. da ne bi samo spoznavali in uvidevali, ampak kmalu tudi spoznali in uvideli, in sicer vsi. Žalibog je v tem oziru v nas še precej skcpticizma. Ko gledamo kako sc še vedno pririvajo v naše vrste gnusni bacili zavisti, napuha in oscbne mržnje, marsikomu upadc pogum. Neodloč' neži gledajo od strani, kaj bo: ali bo zma> gala zopet strankarska strast in zavist ali duh »svobode. enakosti in bratstva in pravo tovarištvb«, kakor ga prepagira organizadja. Ne rok križem, ampak na delo! Kar si bomo sami skovali, to bomo imcli. Najprej jc treba vzroke ©dstraniti, zato začnimo pri sebi. Naše notranje sile sc skušajo vedno opravičevati in zagovarjati, toda ne pustdmo jim. Recimo: »Mea culpa«; a naj ne ostane samo pri kesu. Če že rečemo »nostra culpa«, potem sklenimo tudi, da se bomo poboljšali. Samovzgoja nam je nebhodno potrebna. Vsak dan, vsako uro celo. mislimo na samo= vzgojo dn njeno poglavitno orodjc — pre« magovanje samega sebe! Le to je prava pot k ozdravljenju naših razmer. Težka je ta pot, ali enkrat jo moramo nastopiti. Ncbroj priložnosti imamo vsak dan, da se vadimo v samopremagovanju in samozatajevanju napram tovarišem. Porabimo jih v blagor nas in naših tovardšev. V makm začnimo vaditi svojo voljo. Lepo piše tov. Horn v zadnjem »Slovenskem učitelju«, ko pravi, da se začne vsako slabo dejanje z mislijo in da se moremo zato vsake slabc misli takoj otre^ sti. Iskrico ognja jc res lažje pogasdti kakor velik požar! Vsako misel, ki nas vodi k na= puhu in zavisti, takoj preženimo! Niti za trenutek se ji ne vdajmo! Nič novega ndsem povedal, vem. Pa je včasih že stvar taka, da jc treba staro pe» sem ponavljati dn tudi taka je stvar, da mar* sikomu ponovljena pesem drugače zveni kot mu je prvič ali drugič, ko jo je slišal. Zdaj pade seme na rodovitna tla tu, zdaj zopet tam, zato je trcba vedno sejati in hvala Bogu, sejalcev ne manjka, manjka pa dobrcga semena, še bolj pa rodovitnih tal. Še to bi slednjič rad pripomnil, da je težko slediti Sokratovim besedam: »Spoznaj samega sebe.« Cilj organizacije odnosno njendh članov bodi vsled tega, da si v tcm drnjg drugcmu pomagamo. Opozarjajmo drug drugega na napake. To pa nc v obliki predbacivanja, ampak med štirdmi očmi in res s pravim namenom; zato v premišlje^ nih besedah in o pravem času. Posledice tega takega ravnanja se bodo kmalu pokazale: Nadzorndki ne bodo več poznali »prijateljev« in »neprijatdjev«. Pr©tekdje ne bo več. Mladi in neporočeni tovariši ali tovarišice se ne bodo več pulili za službe v mestih, kamor s.padajo poročcni, da lahko študirajo svojo dcco. Tudi oni to= variši kd imajo par službenih let več, a so sami bodo privoščili taka mesta bolj pos trebnim tovarišem — očetom šestih, osmih otrok. Družinske razmerc bodo postalc sploh Ibolj odločilen faktor pri nameščanju, kakor pa starost. Oni mladi tovariši in to= varišice, ki so prišli po protekcijd 'do služb v mestih, jih bodo zamenjali s tovariši, ki so jih resndčno potrebni. Tudi oni pred^ sodki, da so nadzorniki in upravitelji »ne« kaj več« kot njim podrejeni uoitelji, bodo izgindli. Prenehala bo zavist in oscbna mrž^ nja in vsak nam bo res v pravem pomcnu besede, ki ne Ibo iprišla samo \z ust, ampak tudi z srca: Ti tovariš! Ti tovarišica! Skr^ bimo vsi zato, da se bo to zgodilo raje da< nes kot jutri. Janko Jankovič. IV. SCHUMI — LJUBLJANA Trgovina s kurivom. Vodstvo za prcskrbo drv in premoga. Telefon št. 2951 Dolenjska cesta Telefon št. 2951 Javnim nameščencem na desetmesečne obroke.