„VISOKR PESEM".
Besedilo in razlaga za ljudski koncert „Glasbene Matice", ki bo na Svečnico, dne 2. februarja 1906 v dvorani hotela „(J Ml Oh" ob petih popoldne.
© @ ©
Besedilo „Visoke pesmi“ po Bossijevi prireditvi.*)
Prvi del.
Zbor. Naj poljubi me z ustnami ustec svojih!
Kajti prsi tvoje slajše so nego vino, dišeče po mazilili sladostnih.
Kakor olje dišeče tvoje je ime!
Tebe ljubijo mlade deklice.
Pelji me s seboj!
Hitimo v vonjave, dišave krog tebe!
Nevesta. (Sopran-solo.) Mene peljal je kralj v dvorane svoje.
Zbor. Oj ta radost! Veselimo se s teboj. Pomnimo: Prsi tvoje slajše so nego vino. Dobri ljubijo te.
*) Prevod je po možnosti dobeseden, j Vendar so oz ri na petje večkrat morali odločiti za prostejši prevod, l’ri tem je bilo vselej odločilno mnenje g. koncert, vodje Hubada.
Misli skladbe.
Koprneče hrepenenje izvoljenega ljudstva po obljubljenem Mesiju. Prsi, mazila, olje, vonjave in dišave so razne milosti, ki izvirajo iz Kristusa.
Prvi pojav v prerokbah obljubljene božje ljubezni do človeštva, t.j. učlovečenje božjega Sina. Zbor takoj izraža svoje veselje nad tem po-ja vom.
Nevesta. Črna sem, toda lepa, hčerke jeruzalemske, kakor kedarski so šotori, kot preproge Salomona.
Nikari me ne ogledujte, ker temna sem! Solnce ožgalo me je.
Matere sinovi so mi nasprotovali. Ukazali so. da stražim vinograde. Lasten vinograd pa nisem varovala!
Povej, povej mi, koga ljubi duša moja, kje li paseš in kje počivaš opoludne da ne začnem stopati za čredami pastirjev drugih!
Ženin. (Bariton-solo.) če kam ne veš, o najlepša med ženami, oj pojdi za menoj, oj pojdi za sledovi čredam in pasi ovce poleg šotorov pastirskih!
Konjičkom svojini pred vozom Faraona te prispodabljam, preljuba moja.
Tvoja lica so lepa kakor lica grlice, vrat tvoj nakit je biserov.
Zbor Ovratnice drage ti naredimo v lesketu zlatem, srebrnem!
Nevesta. Ko kralj je počival na svojem ležišču, narda moja je razširjala svoje dišave.
Kot šopek je mire moj dragi, šopek mire, ki počiva sredi nedrij.
Iz Cipra grozd presladki moj je ljubi v vinogradih engadskih. Ženin. Glej, kako lepa si, preljuba moja, glej, kako lepa si!
Nevesta. Glej kako lep si ti, preljubi moj, in veličasten !
>
a
M2
O
>
Q
Nevesta si je v svesti svojega nizkega stanu, svoje nagnjenosti Ic slabemu, in vendar je ponosna, da je nevesta Kristusova.
Nevesta (cerkev) se spominja na st iske in nasprotstva, ki jih je morala nova cerkev takoj v začetku pretrpeti.
Koprneče povprašuje, kje biva ženin, da bi ne zašla na kriva pota.
Ženin (Kristus) pozove nevesto (cerkev), naj le hodi za njim, da prave poti ne zgreši.
Povoji, kakšno moč ji je podelil, prispodabljajoč jo v boju zmagovitim konjičkom, in s kakšno lepoto jo je obdal.
Sv. Trojica okiti cerkev z vsem svojim bogastvom.
Hrepenenje po Mesija, kakršno se nam je slikalo v začetku, je sedaj po prihodu Zveličarjevem utešeno.
Nevesta presrečna opeva svojo radost nad, ženinom.
Ljubezen Kristusa do sv. cerkve.
. I Ženin in nevesta. Po-a, stelja najina rožnata! Stebri
Tfl '
® j domovja lesa so od cedre, O j stropi sekani vsi so iz ciprese!
Drugi del.
Ženin. Jaz sera cvet polja, jaz gorskih dolin sem lilija. Kakor lilija sredi trnja, taka je ljuba moja med hčerami.
Ah, prosim vas, hčerke jeruzalemske, pri kozah, jelenih poljanskih, ne prebudite in ne motite v spanju preljube, predrage, dokler sama spati hoče!
Nevesta, ruj, njegov ta glas je! Glejte, tani prihaja, čez gore prihaja, čez griče zelene! Ah, moj ljubi govori zdajle z menoj!
Ženin. Vstani in prihiti k meni, preljuba moja, ti golobica, ti lepotica! Oj pridi sem k meni!
Zbor. Že mrzle zime konec je. Dež ponehal je in nebo se zjasnilo. Cvetje vzklilo je v deželi naši in čas obrezovanja trt prišel je.
Radost! Pomlad je tu! Zagrlila je grlica v deželi naši!
Smokva sad je svoj obrodila, nogradi cvetoči z vonjavo so zadehteli.
Nevesta. Oj vrni se! Tak bodi, ljubi moj, kakor so koze in mladi jeleni po gorah beterskih!
Oj vrni se. preljubi moj, oj pridi k meni!
Orkestralni intermezzo. („Materesinovi somi nasprotovali.“ „Stebri domovja lesä so od cedre, stropi sekani vsi so iz ciprese!“)
Ljubezen Kristusa do sv. cerkve.
Nevesta spi, t. j. cerkev uživa po •prvih težavah, s katerimi se ji je bilo boriti, kratko časa zazeljeni mir.
Nevesta se zbudi in se veseli, ko je spoznala ženinov glas, t. j. sveti evangelij, veselo oznanilo božjega kraljestva.
Kristusova ljubezen do cerkve.
Poganstva je konec, veselje nad krščansko vero. To pomenja pomladna pesem.
Boj med židovskim in krščanskim motivom.
Himna. (Zbor.) Glej, tu angelska je hrana.
Jed popotnikom izbrana,
V	živež vsem ljudem podana!
Nikdo je ne zametuj!
Aleluja!
Tretji del.
Ženin. Ah, prosim vas, hčerke jeruzalemske, pri kozah, jelenih poljanskih, ne prebudite in ne motite v spanju preljube, predrage, dokler sama spati hoče!
Zbor. (Alt.) Kdo je, ki čez puščavo prihaja in se dviga kot oblaček vonjav, dehtečih mire in kadila ?
Zbor. (Moški zbor.) Nosilnica Salomona je! Sto junakov hrabrih spremlja jo, kar najboljših zmore Izrael! V roki vsak “svoj meč drži, vsi za vojsko so pripravljeni, Stražijo z orožjem kralja ti junaki hrabri, da ga ponoči nezgode groza strašna ne napade.
Nevesta, potem zbor. Oj pridite in poglejte, hčerke sionske, Salomona kralja izraelskega na glavi s krono zlato, ki z njo ga venčala je mati na dan zaroke njegove, na dan srca največje sreče!
Nevesta. Ah, prosim vas, hčerke jeruzalemske, če kje najdete mi ljubega, povejte njemu, da od ljubezni koprnim!
Ženski zbor. (Hčerke sionske.) Kdo je tvoj izvoljeni, tvoj ljubi, najkrasnejša ti med ženami, ker tako hrepeniš po njem?
Zmaga krščanstva.
Kristus zeli sv. cerkvi miru in mirnega razvoja.
V	daljavi se zagleda svatbeni sprevod kralja Salomonaznjegovo nevesto. Iz poganstva vstaja krščanstvo. Junaki so boritelji za sv. vero.
Ljudstvo se poživlja, naj pride gledat Kristusa in njegovo cerkev. In ljudstvo prihaja.
Ljubezen cerkve do Kristusa.
Tildi hčerke sionske žele svete vere.
Nevesta. Izvoljeni moj je belih lic in rudečih, izbran je iz tisočev !
Ženski zbor. In kam odšel je ljubi tvoj, naj krasne j ša ti med ženami? O kje ga vodi steza njegova, da iščemo ga s teboj'?
Nevesta. Moj ljubi šel je doli na vrt svoj, kjer gredice so dišav opojnih, da pasel bi po tratah in lilije v šopke bral.
Ženin. Ena je golobica moja, popolna vsa. matere edinka, izbrana porodnici svoji!
Nevesta. Jaz vzprejmem te, na dom te peljem, na dom matere svoje, moj učenik! In tam ti čašo dam vina dišečega in mošta sladkega jabolk granatnih!
Ženin. Kot pečat me pritisni na srce svoje, kot pečat me pritisni na roko svojo! Kajti močna je kot smrt ljubezni sila, vroča kakor pekel je nje gorečnost. Nje svetilke žare kot baklje ognja in plamena.
Ki bivaš v vrtili in čujejo te prijatelji, daj, da še jaz poslušam tvoj glas !
Zbor. Aleluja!
Kristus biva na zemlji v svojem vrtu, t. j. v cerkvi.
Ena je edino zveličavna cerkev.
Nerazrusljiva ljubezen med Kristusom in sv. cerkvijo ob vseh nevarnostih.
!§3j	£3J	üüJ
J. Blftsnikovi nasledniki, Ljubljana.