409
Slovstvene stvari.
Slovensko slovstvo.
* Zlati vek ali Spomenica. *)
Slovensko slovstvo je prejelo, kakor so ,,Novice" razglasile v svojem poslednjem listu, sopet novo prekrasno , skoz in skoz znanstveno delo, ktero je živa priča dušne zmožnosti slovenskih pisateljev. Ne vemo, ali bi se čudili učenosti pisateljev , ali pa zanimivosti člankov; to in uno povišuje krasno „spomenico".
Presodimo enmalo sestavke.
Prvi veči spis je Hicingerjev: „Začetki krsan-stva na Slovenskem". Ta spis, po kritičnih historičnih virnikih pisan, zamore se vrstiti z vsakim historičnim pretresom kakoršnega koli izvrstnega cerkvenega histo-rika. Ne samo, da se odlikuje zarad svoje logične razsodbe, tudi slog je jedernat, kakoršen pristaja zgodovinarju. Ravno tako izvrstna sta druga dva članka tega marljivega slovenskega pisatelja: „iz cerkvene zgodovine kranjske zemlje" in „kranjski naddiakoni" (rajši bi vidili: visi diakoni — veliki diakoni) v srednjih časih.
Krasen prinesek za to spomenico je daroval tudi gosp. A. Lesar v svojem spisu: ^Ljubljanske škofije vstanovitev in mnoge dosedanje spremembe." Vse, kar gospod Lesar piše, ima poleg notranje vrednosti še to lepo lastnost, da piše gramatično pravilni jezik in iz vsake vrste se pozna, da kar on na svetlo pošlje, po-preje vse lepo oteše in popili.
Tretji spis, ki ga nahajamo v teh lepih bukvah, je Terstenjakov „o prvem stolnem mestu Metodovem." Gospod Terstenjak nam je že spisal nekoliko mičnih novel, in tudi v tem spisu najdemo zopet znano brhkost in lahkost pisave, nad ktero se toliko bolje čudimo, ako premislimo, kako krhko postaja pero jeziko- in starinoslovcem,  kteri v svojih spisih, že zavoljo nature
*) Cena tej knjigi je 1 gold. 50 kr.   Dobiva  se pri  gosp. založnikih, pa tudi pri bukvovezu Gerbarju v Ljubljani.
.
410
predmeta, ne morejo svojemu slogu dati one teklivosti in gladkosti, ktere si pesniki in povestopisci lahko prilastijo.
„Svet Klemen, rimski papež med Slovenci" iz izurjenega peresa Jeranovega je tudi lepa cvetica v krasnem vencu te knjige in nam sopet priča že obče znano sposobnost in veljavnost tega na polji cerkvenega slovstva neutrudljivo marljivega pisatelja.
Z veseljem in občudovanjem nas je napolnil spis dr. Vončinov: „Razkolništvo izhodnje cerkve." Znana nam je že davno njegova učenost, pa tako obširen predmet razložen na 35 polah s historično zvestostjo v dostojnem jeziku popisati — temu treba nenavadnega dara, in mi pozdravljamo s srčnim veseljem novega odličnega pisatelja slovenskega.
Visokoučenega bogoslovca najdemo v gosp. dr. Ce-bašku, kteri je v svojem spisu: „Verski razločki med staro- in rimsko-katoliško cerkvijo" pokazal, kako temeljito pozna historijo dogmatov in najnovejše simbo-liške in ireniške spise. Njegov spis bi dobil občno pohvalo v najslavniših bogoslovnih časopisih; mi pa od samega veselja, da ima naš narod takošne talente, ne najdemo dostojnega izraza za izvrstni ta spis.
Kovačičev „Dvoje kristjanskih vojakov" je zopet krasna cvetlica vrlega pisatelja, kakor tudi Lotričeva s kršanskim duhom napolnjena pesem: „Triglav Balkanu".
Več Člankov v teh bukvah je iz peresa marljivega gosp. prof. M ar na. Gosp. Marn ima „marn", pa tudi znanost slovenskega marna. „Nomen est omen". Kakor vsi njegovi spisi so izvrstni, tako tudi v tej knjigi natisnjeni, ravno tako pa tudi članki našega pridnega, po pravici cenjenega očeta Ladislava. Marn in Ladislav sta v staro- in novoslovenščini in njeni zgodovini izvrstna možaka; ni tedaj od nju druzega pričakovati, kakor jedrnatega zrna.
Naj še pohvalimo Okiškovo, v vernem duhu in znani gladki obliki složeno pesem „Cirilu in Metodu" in paHladnikovo dobro volj ko: „ Jezik vseslovanski", ktera pa bode le dobrovoljka „pro domo sua" ostala, ker nikdar nikoli upati ni, da bi novoslovenski jezik kadaj postal vseslovansk.
In tako sklenemo to oznanilo priporočaje živo to krasno knjigo duhovskim in posvetnim bravcem s srčno željo: naj bi saj vsako leto dobili barem en zvezek takošnega cerkvenega letnika.
Ta knjiga pa nam je zopet živa priča, da je naš jezik zmožen tudi za učene stvari, in koliko bi koristile nemške ljubljanske društva, kakor, postavimo, historično, gospodarsko itd., da bi izdajale svoje spise v jeziku naroda, za kterega so se „praeprimis" ustrojile. Njihovo delovanje bi bilo spešniše, in gotovo bi našle te društva večo podporo, kakor jo imajo sadaj.
Rodoljubi na noge s „slovensko matico!" — slovstvenih moči ne manjka — Slovenci so bistre glave, in čez malo časa bode naše ime cenjeno in čislano tudi zunaj mej slovenskih.                                 T. M .... c.
* Živalstvo in rastlinstvo. (Vabilo na narocbo). Dokler nam slovenska matica ne oživi, žalibog nimamo druge poti za izdajo kacega večegu dela, kakor naro-čilno, ker še nimamo založnikov učenim in lepoznan-skim knjigam. Taka je tudi s ,,prirodopisom živalstva in rastlinstva", ki sta ga poleg Pokorni-ga prav izvrstno izdelala znana slovenska pisatelja, gg. Fr. Erjavec in J. Tušek, učitelja na visi realki v Zagrebu , da nam o svojem času služi kot učna (šolska) knjiga na gimnazijah in realkah. Zato se bo dalo to v več ozirih zelo imenitno delo po naročilni poti na svitlo, če najde potrebne podpore med Slovenci, in sicer v dveh zvezkih, kterih prvi bode obsegal ži-
valstvo", drugi pa „rastlinstvo", vsak okoli 10 tiskanih pol. Naročnina za vsak zvezek iznaša 70—80 nov kr. in se bode plačevala po prejemi naročenih iztisov; razpošiljale se bodo pa knjige nabiravcem naročnikov, ki več kakor 2—3 iztise naroče, živalstvo posebej in rastlinstvo posebej, naročnikom posameznih iztisov pa obe knjigi vkup s prošnjo, da prejemniki posameznih iztisov naročnino koj o prejemi na pošti (to je, mit Postnachnahme) plačajo, ostali gospodje pa Kmalo po prejemi. Naročila prosimo vsaj do srede mesca januar i j a; brž ko se oglasi toliko naročnikov , da bodo plačani tiskarni stroški, pojde delo v natis, da „živalstvo" mesca aprila, „rastlinstvo pa mesca junija beli dan zagleda. Vsak 13. iztis se bo dajal po vrhu. — Vabijo se na obilno naročbo vsi slov. rodoljubi, kterim je v resnici mar, da dobimo s časom potrebne šolske bukve v slovenskem jeziku; sosebno pa naj blagovolijo naročnike nabirati vredništva slovenskih časopisov, čitavnice in semenišča, kakor tudi učitelji po gimnazijah in realkah, da se delo srečno spravi na svitlo. V Zagrebu prejemata naročila gg. pisatelja, v Celovcu vredništvo „Slov. Glasnika" in „Slov. Prijatla", v Ljubljani čitavnica itd.
* Iz „Valenstajnovega tabor au y ki ga je gosp. Fr. Cegnar po Schiller-ju v slovenski jezik prestavil in za kteri prevod se ravno zdaj nabirajo naročila, damo za pokušnjo sledeči košček, da se bravci sami prepričajo , da dobe izvrstno Schilierjevo delo v izvrstnem prevodu:
Prvi nastop.
Krčmarski šatori,  pred  kterimi  so  prodalnice  z  novim  blagom in
starino. Vojaci raznih barv in znamenj se gnjeto sčm ter tje; polno
jih je okoli vseh miz. Hrvatje in ulanci kuhajo pri ognji; krčmarica
toči; vojaški otroci kockajo na bobnu; v šatoru pojo.
Kmet in njegov sin. Sin. OČe, tu huda nama bode p61a; Pustiva ta vojaška krdela. Ti pajdaši so oŠabniki pravi, Da bi le nama ne dali po glavi.
Kmet. E no, menim, da naju ne požro, Ce tudi se nekam drzno vedo. Lej, nova ljudstva od Šale in Mena Prišla so, prinesla sem plena, Prav redkih in drazih reči! Zvijača poda jih nama v pesti. Za stotnikom, kega je drug bil zaklal, Ugoden pri meni je kober ostal, In danes tukaj naj mi oznani, Staro li v sebi moč še hrani. Na jok se drži in briši oči, Ker naglega srca ljudje so ti; Po hvali se radi ozirajo krog, In kakor dobodo, tako jim teče iz rok; Z vaganom jemlj6 nam žita vršaj, Po žlicah mi grebemo spet ga nazaj. Oni paČ mahajo z mečem srdito, Mi se pa laskamo in vedemo zvito. (Pod Šotorom petje in vriskanje.) Kako tam vriskajo — Bog se usmilil Vse to so iz kmetovih žuljev dobili. Že mesecev osem ta roj leži Pod našimi krovi, na rjuhah naših spi; Široka planeta vsega okroga Zdaj kljuna več nima, niti več roga, Da gladni moramo in goli Glodati lastne svoje kosti. Nadloga nas hujša nej odirala, Ko Sasor truma je tod ropotala , Cesarska pak imenuje se ta!
Sin. Oče, tam-le gresta iz kuhinje dva; Ne kaže, da mnogo bi s saboj nosila.
Kmet. Ta dva je češka zemlja rodila; Karabinca Trčkine sta čete,
411
V aatore le-te že davno sprejete. Vseh toteh krdel ta četa najhuje In najoholeje se napihuje, Ker meni, da precej se ognjusi, Če vina kozarec s kmetom pokusi. Pogledi, tamkaj na desnej sede Krog ognja brzi strelci trije. Gotovo doma na tirolskih so tleli; Le pojdi, Vanek, lotiva se teh. Veseli ptiči so, radi kramljajo, Lepo se oblačijo, novce imajo. (Odideta k Šatorom.)