V koga uperiti prst?
21. seja Centralnega komiteja ZKJ je še : ostreje, kot smo o tem razpravljali do zdaj, *. poudarila vprašanja odgovornosti v naši ¦¦ i družbi. O tej seji bomo sedaj na vseh ravneh -; prav  gotovo  še  veliko slišali.
Vendar pa pri govorjenju o odgovornosti ne smemo pozabiti, da za neučinkovitost po-litike gospodarske stabilizacije še zdaleč ne more biti kriv le zvezni izvršni svet — pa čeprav so ga na beograjski seji velikokrat omenjali. Kako lepo b\ pravzaprav bilo, če bi bil kriv le ZIS: pokazali bi s prstom nanj in če se v nekoga uprejo prsti vseh velikosti in z vseh ravni, to že ni mačji kašelj.
Samo ne pozabimo, da je dandanes veliko lažje upreti prst v Veselina Djuranoviča kot ' pa v direktorja naše TOZD — ali v predsed-nika občine oziroma katerega drugega ob-činskega funkcionarja, če hočete. Kajti Beo-grad je daleč, problem odgovornosti pa se še zdaleč ne začne, še manj pa konča pri vratih raznih zveznih ali republiških orga-nov. Čeprav nam optika površne, »udobne« in neodgovorne kritičnosti zelo rada »nese« daleč stran od nas in raje višje kot bližje...
Kaj pa 6e o odgovornosti zalo tako veliko razpravljamo, ker smo zanemarili načelo nagrajevanja po delu, za katerega smo se domenili pred dvema letoma? Ce bi vsakdo vedel, da bo za slabo delo dobil manjšo nagrado, bi bila razprava o marsikaterem po-glavju   odgovornosti  morda   odveč...
Kaj pa, če hočemo priznati, da je vpraša-nje odgovornosti silno tesno povezano z vpra-šanjem kadrovanja? Smo res pazili na to, da smo na sleherni položaj ali funkcijo postavili človeka, ki naj bi bil na tej ravni sposoben opravljati svoje delo oziroma sprejemati stro-   : kovne, zanesljive in racionalne odločitve? Za-   . vedati se moramo, da je marsikatero dejanje, ki  ga  okolica   okvalificira  kot  neodgovorno, neposredna   posledica   nesposobnosti.   Ta   je v posameznih primerih sicer objektivna ka-tegorija, kajti človek lahko da od sebe le to-liko,  kolikor zmore, vprašanje pa je, koliko   . smo v družbi storili, da bi takšne »okolišči-ne« preprečili.
Kaj pa, če le prepogosto pristajamo na neizprosno delovanje »Petrovega načela«, po katerem ima vsak človek svojo stopnjo ne- • sposobnosti? Najboljšega delavca hitro pori-nemo v pisarno, oziroma ga potiskamo nav-zgor vse dotelj, dokler ne ugotovimo, da smo dobiJi nesposobnega vodilnega, ki nato kroži v orbiti na ravni, na kateri ga je okolica spoznala za nesposobnega ...
Kaj pa, če je toliko zapletov okoli odgo-vornosti tudi zato, ker se nismo naučili, da moramo enako spoštovati sleherno družbeno potrebno delo in dostojanstveno sprejemati , zmanjšanje ravni delovne odgovornosti — kadar nismo sposobni opravljati bolj zahtev-nega in odgovornega dela?
Skratka, o odgovornosti, o 21. seji CK ZKJ bomo v teh dneh veliko razpravljali. In predno bomo začeli — stopimo no malo pred ogledalo in razmislimo, v koga bomo uperili prst!