KOMENTAR
Nevarna leta
Za nami so nevarna leta. Leto 2011 seje začelo z vročim Mediteranom, arabsko pomladjo in protesti v Španiji, se počasi razvilo v globalno pobudo Occupy in gibanje 15o, ki je oplazilo Slovenijo in se lani, številčno okrepljeno, vrnilo v obliki vstajništva.
O teh gibanjih si lahko mislimo marsikaj in bog ve, da se je o njih marsikaj pisalo: med preteklimi revolucijami bi težko našli kakšno z bolj miroljubnim razmerjem med prelito krvjo in črnilom. A kljub vsem interpretacijam seje le redko poudarilo, da so akterji teh protestov v veliki večini pripadali eni sami generaciji, rojeni približno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na tem je nekaj presenetljivega. Večji del tega rodu, ki mu skupaj s pričujočim piscem pripada tudi uredništvo Razpotij, je pred letom 2011 politiko enačil z monotonim nizom S-jev v kraticah političnih strank, ki sta jih dve visoki čeli - Janševo in Drnovškovo - sestavljali v vedno nove sikajoče kombinacije. Seveda, z odporom smo se spominjali tudi Bushevega začetka tisočletja. Toda naša pozornost je bila v prvi vrsti razpeta med zahtevami mobilnika in laptopa, ki sta generacijo povezala v tesen svet elektronske družabnosti: nihče bi ne pomislil, da se lahko transparentni, nazorni simbol te družabnosti [:) ] v obrnjeni obliki znajde tudi na transparentih vstaj. A prav to seje zgodilo. Nekega jutra sta petindvajsetletnik in tridesetletnica zagledala v zrcalu ne le večni, neizbežni predmet selfijev, temveč tudi dozorelo politično žival.
Zadnja tri leta so bila adolescenca tega spoznanja. Novorojeno politično bitje, otrplo pred ogledalom, z mislimi nedvomno nazaj pri prvič odkriti spolnosti, je pričelo pomer-jati preobleke svoje politične eksistence: nazadnje se ni moglo odločiti medščetinastimi obrazi španskih indignados, ujetih v več-
nem kriku na fotografijah iz facebooka, ter gladko masko anonymousa z ostrim lokom brčic nad Budovim smehljajem. Toda najhujše lekcije mlada politična žival ni doživela v soočenju s samo seboj. Z grozo je namreč odkrila, daje svet, ki si ga je ustvarila z rojem svojih vrstnikov - svet, sestavljen iz prijaznega piskanja SMS sporočil in messengerja, retweetov in sharov, družnega hihitanja oh nočnih youtube se-ansah in nasladnega drsenja po facebook profilih - v resnici le del nekega širšega vesolja, v katerem so se brez njenega pristanka ugnezdile prejšnje generacije. Res je, da je bila samopašna vrsta starcev številčno neprimerno šibkejša od naše politične živali: obsegala je vsega 1 %. Toda zase in posledično tudi za našega tridesetletnika je sezidala neprebojno zgradbo strankarske demokracije, državnih bank, brezposelnosti in dolžniških kriz, ki so njegov neposreden, živalski občutek za pravičnost navdale z ogorčenjem.
Te stare vzorce kopičenja družbene moči si je zaželel zamenjati s politiko, osnovano na vrednotah svojega vrstniškega sveta: z neposredno in e-demokracijo, s kristalno transparentnostjo odločanja in svetniško strpnostjo, z ljudmi, ki se namesto s strankarsko knjižico predstavljajo s facebook profilom. »Obraz namesto obrazca« je bil njegov temeljni politični princip in ostal mu je zvest v vseh svojih zahtevah, v vseh treh letih »nevarnega sanjarjenja«, kot je dobo opisal Slavoj Žižek, nepričakovani zavetnik generacije.
Karkoli se bo zgodilo z našim tridesetle-tnikom v prihodnosti, je jasno vsaj nekaj: čez par desetletij bo pred ogledalom, tem večnim krajem adolescenc, poleg politične živali odkril tudi religioznega človeka, ki želi postaviti svetišča svoji mladosti. Leta 2011-13 bodo postala prva resnična snov njegovih lastnih mitov, njegovo leto '68. Danes, tik po koncu teh dogodkov, imamo edinstveno priložnost, da refleksijo teh let pomešamo z ironijo
@L
POVEŽITE SE Z REVIJO RAZPOTJA!
www.razpotja.si twitter: @Razpotja facebook: razpotja
urednistvo@razpotja.si
52
RAZPOTJA