740 Boro Kostanek Pesmi Darko Komac NAČRT Vsa sečišča so že določena treba je samo še zarisati potegniti vzporednice premice tetive diagonale — nič ni zgrešenega 741 Pesmi na koncu bo vse na pravem mestu tu bodo vstopali eni tam drugi tu bodo počivali oni na drugi strani boste vi počeli svoje Da — vsa sečišča so določena Kaj je ta počrnela pegavost na beli ploskvi ki se bo razlezla v nerešljiv splet črtovja In kje bodo okna kaj bi brez oken kje se bodo otroci šli svoje čudovite igre kaj bi brez otroških iger in še toliko ostalega Izigravanje — ta načrt je izigravanje .. . TRDNJAVA Samo zid je bil nepremagljiv vi ste bili poraženci na ukaz trdnjava pa je ostala prepričana v poslanstvo sebe in braniteljev Včasih se jim je zahotelo da so vas s predajo rešili pogina — tako ste ostali Okovani odmevi stopinj stražarske poti so iz ledene rezkosti prešli v slinast odsev pozabljenja Tam nas je cefralo — govorite do tretjega okopa cefralo nato zopet nazaj — prapor je padal njegov dvig je terjal novo življenje Do rovov z nemo hvaležnostjo ste se vračali razcefrani potem ste zbirali svoje ude — in danes pretresate preteklo početje Darko Komac Rovi mrtvaških aren nočejo poznati staranja prelivajo se v nadaljevanje lastne resnice Vi pa ste umirali zase — za neotipljivo tako so vam naročili — tako je bilo je in bo — oni pa so pili peli jeli veseli bili — tako je bilo je in bo .. . OPRODA Izdrl sem obubožanost iz stolpa poslednjega klateža hodil je za vojskami in vse so šle prek istega mosta v svoj razbiti povratek Namenili ste si pot razpeto med bojišča zadušljivi postajate sebi v svoji sredini drug drugemu si z iskanjem zapirate vrata v počitek Na mejah kolobarjev kjer sem poslednjič zatipal z nevednostjo proti korakom vsevednega klateža je zaplesala gola vešča ples norega časa Cevi kličejo dih še nerojenega bitja za vaše nove zastave Vse vojske gredo preko istega mosta ŽRTVOVANA... Preko grebena noči sem se privlekel do tvojega telesa in uzrl sem odprto žilo na tvojem upognjenem vratu 742 sesirjen temno rdeč smehljaj krvi je otrpnil na tvojih prsih — kot bi gledal poblaznelo zenico tega sveta je v meni vzdrhtela neka obljubljena slutnja z zapuščenih strnišč Morala si grešiti z življenjem zasmehovati semena mrtva v svojih plodilih Jutro odreši jetnike noči in bedeča svetloba nad tvojo sledjo ti osuši rano da bi je ne našli prsti večera Med stražarji drsi tvoj smehljaj v pozabo — plazim se znova preko grebena noči pred zastore tvojega umiranja Kdo ste obubožani starci v izplaknjenih jarkih vzdolž naših mestnih zidov Kako smo si podobni junaki svojih zgodb Ob grčavih stopnicah se grejejo dlani in utrip našega jutra gladi pramene sivih las Kje so vrata s podobami bogov da se vas dolga reka zlije na grobišča okuženih vodnjakov Tema nas druži — same v toplo prgišče KRI2POTJA 743 Pesmi 744 Darko Komac pozabljenih pravljic Sikajoča ost večera nas prelije v vaše roke in starci stojimo pod obzidjem tujega mesta Kako smo si podobni junaki svojih zgodb