Slovensko vseučilišče? Da Slovencl do Nemcev nismo potrpni in ž njimi spravni, nam gotovo nikdo ne more očitati, pač pa se nam mora vsak nepristranski opazovatelj političnih dogodkov naravnost čuditi, da tako mirno prenašamo najkrutejša nasilstva, najgroznejše krivice in najsdvražniša zasramovanja, ter da se leta in leta premagujemo brezvzgledno junaško. Zastonj iščemo pri drugib politikih v jednakem položaju tolike zmernosti in ravnodušnosti, kakoršno so si ohranili naši. Spominjamo le skromne izjave vseslovenskega shoda po toliletnem trpljenju in ob nepopisnem besnenju SloVanom na smrt sovražne obstrukcije. Ali vendar se je pri vseslovenskem shodu še smelo upati in se je tudi upalo, da se bodo stvari končrio mirno razvile, ter vozel dal razvozljati postavnim potom. Toda od tiste dobe je nestrpnost in divjost Nemcev toli narastla, kakor pa sicer tudi vsled razŠirjenosti liberalizma in prusaStva ni upati, da bi nam Nemci tako kmalu postali človeški sosedje, da je danes pač vsak in tudi najtreznejši slovenski politik uverjen, da nam z Nemci pod jedno streho živeti, za tisto mizo sedeti, z njimi skupno denarnico imeti v prihodnje ne bode več mogoče. Vrhu tega pa, odkar se hvala Bogu jamemo zavedati, dobro vemo, da je Nemec od najstarejše dobe skoz stoletja in stoletja do današnjega dne bil nam najhujši sovražnik, prijatelj niti jeden trenotek ne, in bi življenja ne bili vredni, da smo tako nespametni, da bi se od zgodovine ne dali poučiti. Da Nemci z našim denarjem v Gradcu in na Dunaju ravnajo natn v zasmeh, da naše olroke po šolah davijo, da nam zabranjujejo pristop do boljših služb, da nas zaničujejo v svojih in v naših hišah in v javnosti ter nas smatrajo manje vrednim človeSkim plemenom, da nas celo imenujejo opiee, kakor se je to zgodilo po nekem nemškem časniku — vse to hočemo sedaj pustiti strani, pozabiti se ne da; ali da se v Gradcu v deželni zbornici Nemci kakor zverina zaganjaio v naše poslance, če ti zinejo slovenski, da se na vseučilišču v Gradcu naši slovenski dijaki, ker nočejo svojih prusaških tovarišev podpirati, od teh-le suvajo, po tleh mečejo in kakor psi breajo, da človek, če zvečer na cesti slovenski po naših mestih govori, ni več svojega življenja varen, to nara veleva misliti črez raeje zahtev državnozborske večine in vseslovenskega shoda. Če v prihodnosti oe maramo več z Nemci skupno živeti, mi tega nismo krivi; ohraniti se, nam je pa dolžnost. «Ptič ima peruti, ribica plavuti!». Cehi in Poljaki ne trpč manj od nas, in od dne postaia huje. Zato smo uverieni, da mora priti do velikega prevrata, ki bo imel za seboj velike posledice. Prišel bo vihar, hrul črez avstrijske dežele ter podrl izjavo državnozborske večine in vseslovenskegashoda, kakor piš razstavke na polju. In ko bo zopet solnce zasijalo, kakšen prizor, če Avstrija prevrat preboli ? Kazala se nam bo avstrijska zemlja razdeljena po narodnostih; to ni nova misel. to je stara želja avstrijskih Slovanov ; da se še ni uresničila, krivo je to, da so se Slovani doslej svoje narodnosti in skupnosti premalo zavedali; dandanes pa je to hvala Bogu, drugače. Mi Slovenci proti severu nimamo zveze z nam sorodnim plemenom, sicer so nam Slovaki in Cehi tudi po jeziku preoddaljeni. Sami pa tudi ne bodemo ostali zraven mnogoštevilnejših Čehov, Nemcev, Poljakov in Ogrov. Nam se bode združiti s Hrvati in Srbi, s kojimi smo sosedi in po značaju in jeziku najsorodnejši, in kateri bodo tudi nas veseli. Kako lep in nadepoln kos Avstrijske bi imenovali svojo zemljo: sedanja slovenska tla, Hrvaško, Bosno in Dalmacijo! V tej avstrijski skupini bi mi vsi, kolikor bi nas bivalo v njei, prav oživeli, z Nemci bi ne imeli nič več opraviti, razven na Dunaju, in odpirala bi se nam, ker nas nikdo ne bi tlačil, in vsled zemljepisne lege naše ožje domovine, najlepša prihodnost. Doma bi govorili slovenski, otroci naši bi se po šolah učili v materinščini. Dijakom na srednjih šolah bi zraven slovenSčine hrvaščina ne bila težavnejša od materinščine in ravno tako onim na skupnem vseučilišču v Zagrebu. Le pomislimo, da blovenec Hrvata jako lahko razume in da se njegovega jezika lahko privadi v par mesecih. V družbi s Hrvati in Srbi torej imamo iskati svoje prihodnosti. Oprimimo se te misli ter pokopljimo misel o slovenski samostalnosti za vselej! Ali nas zgodovina še ni dovolj naučila? Mi nismo narod, ki šteje na mnoge miliione in vsrkava druge; mi imamo gledati in skrbeti, da drug velik narod nas ne požre, in ta narod, katerega se imamo bati, je neraški. Njegovi prosveti bi se ne mogli upirati dolgo, dasi bi imeli meje in pravice Se tako dobro zavarovane, in prej ali slej bi nas bilo konec. Obvarovati se zoper Nemca moremo le, ako severu pokažemo hrbet ter se pridružimo številno in prosvetno močnejšim južnim nam bratom, v kojih je slovanstvo se ohranilo še pristno in krepko. Združitev, o koji govorimo, imajo pa, če se naj kedaj izvrši, narodi sami zahtevati, vleCi jih mora drugega k drugemu srce. V to svrho pa bo neobhodno treba, in tudi zadnji Cas je za to, da začnemo bratstvo s Hrvati in Srbi resno in dejansko gojiti. In s tem smo prišli do točke, ki bi naj bila temu spisu prav za prav jedro. Slovanski dijaki v Gradcu namreč prosijo vse slovanske, zlasti slovenske državne in deželne poslance, da skrbč, kolikor je v njlh moči za ustanovitev slovenskega vseučilišča ali vsaj pravne akademije v Ljubljani; prosijo pa tudi, da poslanci izposlujejo veljavnost izpitov zagrebškega vseučilišča tudi za tostransko državno polovico. Po naSem mnenju je prva prošnja sedaj še neizvedljiva, pač pa naj naši in vsi slovanski poslanci zastavijo vse moči, da se nam druga prošnja usliši, ter da se hrvaško vseučilišče z oddelkom za zdravilstvo dopolni. To doseči, zdi se navn tudi, vzlasti če smemo kaj upanja staviti na cesarjevo 501etnico, ne ravno pretežavno. Mi Slovenei bi vedno raorali prilik iskati, da gojimo vzajemnost z južnimi nam brati, ne pa da je hladno krvjo od daleč gledamo, kakor zvezdoslovec zvezdo; konči pri vinu se jih Se včasi za par trenotkov spominjamo. Glejmo, da se nam ta opustni greh ne bode kedaj grozno maščeval! Ce bi naši sinovi hodili na zagrebško vseučilišče, bi nas to z južnimi brati brezdvomno najuspešneje in tudi najsrčneje zbližalo. Zatorej prosimo dotične kroge, da preudarijo naše besede, dokler je še čas.