PLANINSKI VESTNIK POGOVOR PLANINSKEGA VESTNIKA Z GREGORJEM KLANČNIKOM TRIČETRT STOLETJA Z GORAMI Rodil se je pred začetkom prve svetovne vojne, torej še v časih cesarja Franca Jožefa, v Mojstrani, v krstni list so mu zapisali datum rojstva 7. november 1913: gorniška korenina Gregor Klančnik, predsednik največjega slovenskega planinskega društva Ljubljana Matica, je bil predlansko pozno jesen star 80 let, pa ga ni to niti najmanj motilo in je prisostvoval lanskemu jesenskemu "vrhu na vrhu« ter v imenu »svojega« planinskega društva, ki skrbi tudi za Aljažev stolp na vrhu Triglava, podpisal novo pogodbo o zavarovanju in pa-tronatu nad tem malone sto let starim slovenskim kulturnim spomenikom na najvišji točki države. O svoji mladosti je za Planinski vestnik povedat »V rani mladosti sem doživljal prvo svetovno vojno, mešanico narodnosti avstrijske vojske, ki je utrjevala drugo frontno linijo soške fronte, lačne italijanske ujetnike in gnečo v naši domači hiši. Prihod srbskih vojakov sem doživljal kot pravo rešitev dolgotrajne more in sem v osnovno šolo na Dovjem vstopil v že osvobojeni domovini. Bližina visokih gora mi je narekovala življenjsko usmeritev. Mežaklja, kjer smo imeli svoj rovt, me je piva pritegnila. Prvič me je oče nesel v nahrbtniku, pozneje pa je ta gora postala moje vežbatišče, s katerega sem občudoval mogočnost Triglavskega pogorja. Vrh Triglava sem prvič dosegel 15. avgusta 1926 v zgodnjih jutranjih urah. Na predvečer smo se z bratom in sosedom ob 9. uri odpravili od doma z željo, da bi zjutraj s Triglava videli morje. Bilo je jasno, morje pa smo si bolj predstavljali kot ga videli. Popoldne smo se vrnili domov. Prvi obisk Triglava je trajal samo 18 ur. a dovolj, da me je pridobil za celo življenje. Nadaljeval sem z obiski gora, zanimivo pa je, da mi je pri tem največ pomagal Sokol, Ta je poleg telovadbe vključeval tudi planinstvo in smučarska tekmovanja. Že kot otrok sem torej pripadal pomembni kombinaciji telesne kulture: poleti hoja v gore, pozimi smučarski tek in skoki, vse skupaj pa obogateno s telovadbo. Velikokrat sem se podal na Triglav, od leta 1930 pa obvezno preko Stene. Pred drugo svetovno vojno smo redno obiskovali tudi Zahodne Julijce. Bili so dosegljivi s kolesom in bili so v inozemstvu. Nikoli nisem zapostavljal drugih gora in redki so slovenski vrhovi preko 2000 metrov, na katere nisem stopil že pred drugo svetovno vojno in po njej.« PD Ljubljana-Matica je bilo od začetka organiziranega planinstva v Sloveniji priča planinskih dogajanj pri nas, vi osebno pa kakšnega tričetrt stoletja- Spomnite se nekaterih prelomnih dogodkov iz te svoje in splošne planinske zgodovine! »Zanimivo je: pred drugo svetovno vojno sem bil reden gornik in plezalec, pa vendar nisem bil član planinskih organizacij, pač pa Smučarskega društva Dovje- Mojstrana. V naši občini Dovje-Mojstrana, ki jo je od leta 1921 kot župan vodil moj oče, je pomembno vlogo igralo Slovensko planinsko društvo, ki je bilo organizator izgradnje večine prvih slovenskih triglavskih postojank. Domačini smo imeli prednost v postojankah na območju naše občine; imeli smo brezplačno prenočevanje. To je bil razlog, da nam članstvo v SPD In v Skali ni bilo nujno.« Ali je mogoče primerjati razmerja med Slovenskim planinskim društvom (SPD) in takratnimi podružnicami ter med sedan/o Planinsko zvezo Slovenije (PZS) in planinskimi društvi? »Po ustanovitvi SPD 27. februarja 1893 so se po Sloveniji ustanavljale podružnice, v Ljubljani pa je poleg Osrednjega odbora, ki je spodbujal aktivnosti podružnic, obstajalo tudi Osrednje društvo SPD, predhodnik PD Ljubljana-Matica, ki je uresničevalo gradnje in oskrbovanja postojank in poti. Osrednje društvo je imelo premožno ljubljansko bazo, zato so bile druge podružnice nevoščljive. Postopek pretvarjanja Osrednjega društva v Ljubljansko podružnico SPD pa je trajal do leta 1937, torej skoraj do začetka druge svetovne vojne, po kateri se je SPD preoblikovala v PZS. Po osvoboditvi, leta 1945, so se pogoji za razvoj planinstva bistveno Izboljšali, nastala so planinska društva v vseh predelih Slovenije, ki so se povezala v svojo zvezo, PZS. Vse planinske postojanke in nepremičnine so bile vknjižene na PZS, društva pa so jih dobila samo v oskrbovanje. Pod SPD je bil lastnik in oskrbovalec Isti, pod PZS pa sta lastnik in oskrbovalec postojanke različna, kar je vir spora.« 74 PLANINSKI V E S T N I K Kakšna so vaša mnenja o množičnosti in elitnosti v planinski organizaciji? »Planinarjenje je telesno kulturna zvrst, ki se lahko goji 0