dlas Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50% Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva TAXE PERQUE GORIZIA TASSA RISCOSSA 1TALY Pred volitvami KAŠ OJVCDIDNDK Trije glagoli nam pomagajo... Vsakdanje doživljanje vere in cerkvenih praznikov, npr. Božiča ali Velike noči, je podobno težavam človeka v džungli, ki si mora z velikim trudom utirati pot med gostim zelenjem. Tako je tudi z verniki: težko si iščemo pot v notranjost ali pa obhajamo cerkvene praznike, ko smo priče današnjim pretresljivim dogodkom. Da ne govorimo o vsakdanjem tekanju, preveliki zaposlenosti, sploh razkristjanjenju... Boga lahko doživljamo v vsakem času, torej tudi v današnjem, saj je nekaj neločljivega od človeka. Kako naj se približujemo prihajajočim velikonočnim praznikom? Naj nam pomagajo... trije glagoli. Pripravimo v sebi notranje razpoloženje. Če le hočemo, lahko dobimo med dnevom trenutek zbranosti: doma, ko se kakorkoli premikamo iz enega kraja v drugega; zvečer, ko se (vsaj malo) odpovemo televiziji. Ni res, da je okrog nas samo hrup, lahko najdemo tudi trenutke miru. To je stvar naše volje. Ko pa bomo prisostvovali obredom, nas bo to najbolj združilo z Bogom. Če pa zaradi obveznosti ne bo mogoče, pomagajmo si sami. Sprejmimo velikonočne dogodke, kot nam jih opisuje Sveto pismo in jih obredi obnavljajo. Pojdimo do pravega bistva Velike noči, ne zaustavljajmo se ob folklori ali ob starih navadah, ki so ji priključene. Odločimo se za konkreten korak: zavestno se udeležimo obredov, opravimo kakšno dobro delo, osebno spoved ali vsaj razgovor z duhovnikom. To nam bo najbolj pomagalo pri srečanju z velikočnim Bogom. Vse je odvisno od naše osebne trdne volje. Le tedaj bomo spoznali, kako je Bog toliko ljubil vsakega od nas in vsakega človeka vseh časov, da nam je poslal svojega Sina, in nam je tako podaril ljubezen in odrešenje. g. s. Velika molitev za Italijo V torek, 15. marca dopoldne, je sveti oče vodil somaševanje v kripti vatikanske bazilike od grobu svetega Petra. Z njim so somaševali škofje, ki so stalni člani Predsedstva Italijanske škofovske konference. Sveti oče je v dolgem programskem govoru razložil glavni namen pobožnosti. Gre za skupno zahvalo italijanske Cerkve božji Previdnosti. »Danes se začenja velika molitev za Italijo... molitev vsega božjega ljudstva, ki že dva tisoč let potuje po poteh te od božje Previdnosti na poseben način blagoslovljene zemlje.« Potem se je sveti oče zahvalil Bogu: za dediščino sv. Petra in Pavla, veliko pobudo benediktinskega reda, ki je postala laboratorij evropskega duha, svetemu Cirilu in Metodu, ki sta odkrila krščanstvo velikemu slovanskemu svetu, svetemu Frančišku Asiškemu za evangeljsko pričevanje, sveti Katarini Sienski v kritični dobi za Rim in Cerkev in nazadnje Galileju, ki je tako rekoč pognal zemljo in ustavil sonce. Sveti oče je zaključil: »Prav posebno molimo za sedanje sinove in hčere Italije, da bi postali vredni izredne dediščine in bi jo znali izpovedovati v njihovem sedanjem privatnem, družinskem in socialnem življenju, v gospodarstvu in politiki.« Velika molitev za Italijo se bo nadaljevala vse do 10. decembra, ko se bo zaključila v Loretu. »Umetnost je nekaj drugega in drugačnega od vseh drugih človekovih dejavnosti, vendar nekaj drugega in drugačnega po tem, da je hkrati od tega in onega drugega sveta. In da je umetnik, tvorec umetnosti, človek, ki je hkrati v svetu in zunaj njega, hkrati pri ljudeh in pri Bogu.« Marjan Rožanc Volilna kampanja se izteka, v nedeljo in ponedeljek pa bodo predčasne parlamentarne volitve po novem, še nepreizkušenem večinskem volilnem sistemu. Nove afere, sumi in obtožbe kar naprej begajo še vedno zelo visoko število »neodločenih volivcev«... Za nas Slovence se postavlja problem v dvojni luči. Po eni strani smo poklicani, da prispevamo k uveljavitvi zanesljivih, demokratičnih ljudi in skupin, ki naj ne popeljejo države iz sedanje moralne in politične krize v še hujše pustolovščine, skrajnosti, nebrzdani liberalizem, neofašizem, neokomunizem. Po drugi strani pa moramo svoj glas izkoristiti tudi za to, da pošljemo v rimski Parlament enega ali dva Slovenca, da ne ostanemo čisto brez neposrednih zagovornikov. Slovenska skupnost je tako od Demokratične stranke levice kot od Stranke komunistične prenove dosegla pisno zagotovilo, da bosta kandidata, za Senat v goriškem okrožju prof. Darko Bratina in za Poslansko zbornico v drugem tržaškem okrožju Renato Kneipp, v manjšinskih zadevah užuvala v stranki in parlamentarni skupini široko avtonomijo, poleg tega pa se bosta o njih posvetovala s slovensko stranko in z drugimi manjšinskimi političnimi komponentami. Tudi glede zahtev po pravičnem zaščitnem zakonu in Ali res »vse in takoj«? Katoliški glas je v prejšnji številki objavil intervju z italijanskim zunanjim ministrom Andreatto, ki kandidira v naši deželi za proporčno izvolitev poslancev. Zadišal je močno po volilnem golažu. Ne mislim se spuščati v polemiko, ali je to bilo potrebno ali ne, vendar me je neprijetno zadela ugotovitev, da se je Andreatta izognil priznanju, da bi bila njegova bivša stranka KD karkoli zamudila v zvezi z izvajanjem ustavnih določil glede slovenske manjšine. Andreatta trdi, da mora širjenje kulture sožitja biti »skupen kulturni proces« in se boji, »da bi se izničili napori tistih, ki hočejo vse in takoj, in tistih, ki zagovarjajo stališče nikoli nič.« Iskreno povedano: moti me tisti »vse« in še bolj tisti »takoj«. 1. Tisti »vse« je samo to, kar določajo ustava in mednarodni dogovori, ki jih je Italija svobodno sprejela in nič več. 2. »Takoj« pa je še bolj boleč: Slovenci v Benečiji čakajo že skoro 120 let, Goriški Slovenci 47, Tržaški pa 40. Tisti »takoj« je za vse Slovence žaljiv, povzročena škoda pa nepopravljiva, saj Italija ne bo nikoli mogla zamude nadoknaditi in še manj odpraviti njenih usodnih posledic. Toliko samo za to, da ne bomo izgubili resnice izpred oči. Kritični sodelavec KG po zajamčenem zastopstvu so si stališča precej blizu. Nekomunistični Slovenci nismo krivi, če nas novi volilni sistem izriva iz politične igre in če neokomuni-stične skupine še vedno kažejo premalo razumevanja za naše življenjske zahteve. V samoobrambi lahko izbiramo manjše zlo in podpremo slovensko osebo, pa čeprav na listi, s katero se ne istovetimo. Zato je Slovenska skupnost ravnala modro, ko je za posamezna volilna okrožja svetovala zaupanja vredne kandidate, ne glede na strankarsko obarvanost. Pri tem je izrekla priznanje tudi prenovljeni Ljudski stranki, ki - čeprav boječe - kaže znamenja odpiranja do nas. Zato je SSk v Gorici svetovala njenega poslanskega kandidata Bevilacquo, za proporcionalni del poslanskih volitev pa je med vrsticami namignila, naj bi ji zaupali svoj glas - kot spodbudo in naložbo za prihodnost... v Se ena naša žrtev vojne Trst je moral plačati še z eno nedolžno žrtvijo svoj težak davek vojni. V nedeljo, 20. marca, je v Mogadišu padel pod streli neznanih morilcev Miran Hrovatin. Televizijski snemalec je odšel v Somalijo s časnikarko italijanske rediotelevizije Ilario Alpi, da bi pričal o grozotah somalske državljanske vojne. S kolegico je umrl na delu kot žrtev nasilja, ki je z dolgotrajno plemensko vojno zrasla do nezaslišane krutosti. Miran Hrovatin je bil več kot 20 let prisoten tudi med nami, ko je bil še pri agenciji Alpe Adria in je s svojo kamero zabeležil marsikak pomemben dogodek iz naše kulturne in politične kronike. Svoje izkušnje je nato pri Videoestu s pridom izkoristil za dragocena posredovanja na Miran Hrovatin Balkanu, predvsem v Romuniji in ob razpadu Jugoslavije. Velikokrat je bil v Bosni in se je večkrat znašel v nevarnih situacijah, toda vedno seje srečno rešil iz zagat, dokler ga ni zvabila Somalija, ki mu je bila usodna. Tako se je pridružil delovnim tovarišem Luchetti, Oti in D’Angelu, ki so pred njim padli v Mostarju kot žrtve iste službene dolžnosti, ki jim je narekovala kar se da verno in pristno poročanje o dramatičnih dogodkih bližnje in daljne vojne ter o usodah ljudi, ki so se brez krivde znašli vpletene vanje. Za svojce ni tolažbe, naša skupnost pa si lahko le želi, da bi te žrtve privedle odgovorne do spoznanja, da nasilje in sovraštvo nista prava pot za reševanje sporov. o Sedaj, kadar me v Milanu ali v Londonu sprašujejo, če poznam slovenščino, zardim. Dunajčan mi je pripomnil: »Kako je mogoče, da vi, ki se imate za različnega in se zavzemate za različnost, ne poznate pa drugega jezika, ki ga govorijo v Trstu?« Zardel sem in zardim še dandanes. Ferruccio Folkel književnik 300 mladih pevcev v gledališču Mieli otroški in mladinski zbori Biserna maša v Štandrežu Božja beseda je kakor kruh... 27. marca Cvetna nedelja »Hozana, blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (Mk 11, 9) »Vsi so ga obsodili, da zasluži smrt« (Mk 14, 64) Na cvetno nedeljo Cerkev podoživlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Tako kot romarji, ki so za velikonočni praznik prišli molit v jeruzalemski tempelj, tudi kristjani pred svetiščem in z oljčnimi vejicami vzklikamo: »Hozana, blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.« Judovski romarji so Jezusa pozdravljali kot tistega, ki bo obnovil kraljestvo očeta Davida, zato so mu navdušeno vzklikali: »Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, ki zdaj prihaja! Hozana na višavah!« (Mk 11, 10). Pozdravljali so nekega, ki ga niso poznali. Mislili so, da pozdravljajo voditelja, ki bo izpolnil njihova politična in narodnostna pričakovanja. Obnovil naj bi slavno kraljestvo očaka Davida. Osvobodil naj bi izvoljeno ljudstvo, ga rešil napadalnih sosedov in rimske okupacije. Takemu voditelju so bile namenjene pozdravne besede: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Uredite slavnostni obhod z zelenim vejevjem prav do rogov oltarja« (Ps 118, 25-26). Že čez nekaj dni je ista množica vzklikala drugačna gesla. »Vsi so ga obsodili, da zasluži smrt« (Mk 14, 64). Ko je Pilat množico vprašal: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?«, so glasno zavpili: »Križaj ga!« Na Pilatovo vprašanje: »Kaj je vendar hudega storil?«, množica ni imela odgovora, le glasneje in še bolj zverinsko je vpila: »Križaj ga!« (prim. Mk 15, 12-14). Opredelili so se za Barabo. Verniki na cvetno nedeljo pred vhodom v cerkev z oljčnimi vejicami v rokah pozdravljamo Kristusa, ki vstopa v naša svetišča. Pozdravljamo prihajajočega Gospoda. Toda kakšnega Gospoda? Ob slovesnem vstopu v Jeruzalem je pred 2000 leti na osliču jezdil nekdo, ki ga množica ni prepoznala. V Jeruzalem je vstopal kralj, čigar kraljestvo ni od tega sveta (prim. Jn 18, 36). Ali je bil v navdušeni množici sploh kdo, ki je začutil, da pripada temu njegovemu kraljestvu, kraljestvu resnice in miru? V bogoslužju cvetne nedelje se ponavlja paradoks odločanja po merilih množice. Nagla sprememba usmeritve množic je nakazana v dveh evan-gchjni, ki jul lo ncueijo beremo: evangelij navdušenega pozdiava Gospodu, ki prihaja, in pasijon, kjer ista množica nastopa v vlogi neusmiljenega tožnika in krvnika. Tak je lahko človek! Tak je lahko tudi kristjan, ti in jaz! Skoraj neopazno nastopa v Markovem pasijonu neki mladenič, ki je tiho sledil Jezusu: »Ogrnjen je bil samo z rjuho. Zgrabili so ga, on pa je pustil rjuho in nag pobegnil« (Mk 14, 51-52). Razlagalci Svetega pisma do-mnevanjo, da bi to utegnil biti sam evangelist Marko. Vsekakor je ta mladenič podoba zvestega učenca, ki skuša iti za Učenikom. Je tudi podoba kristjana za današnji čas. Slečen vseh družbenih in ideoloških pritiskov naj bi z Jezusom vstopil v sveto mesto, v svetišče skupnosti Jezusovih učencev in tam doživljal svojo osebno, zrelo in odgovorno odločitev za Kristusa. Zvone Štrubelj Zborovanje DSL o družini v Bologni V petek, 18. marca, je verno ljudstvo napolnilo štandreško prostorno cerkev. Prišli so domačini, a prav tako verniki iz Gorice in okoliških vasi in tudi z onstran državne meje. Zbrali so se, da skupaj z biseromašnikom msgr. Francem Močnikom obhajajo 60-letnico njegove nove maše in se Bogu zahvalijo za številne dobrote, ki jih je izkazal biseromašniku in po njem tudi verni skupnosti v goriški nadškofiji, saj je kot dušni pastir deloval v Črnem Vrhu, v Vrtojbi, v goriški stolnici, v Solkanu, pri Sv. Ivanu v Gorici in rad pomagal tudi v župnijah, kjer je le mogel. Povsem naravno je bilo zato, da so v cerkvi bili združeni tako številni verniki iz vseh krajev ob meji in z njimi številni (25) duhovni sobratje skupaj s škofom Metodom Pirihom, ki so so-maševali z biseromašnikom. Bilo je res zbrano liturgično slavje. Pred mašo je biseromašnika pozdravil zastopnik štandreškega vernega občestva Dimitrij Brajnik, za njim je g. Cvetko Žbogar prebral brzojavno čestitko sv. očeta; sledil je msgr. Oskar Simčič s čestitkami goriškega nadškofa, ki se osebno jubileja ni mogel udeležiti; pozdrave je zaključil dekan g. Anton Lazar v imenu vernikov in duhovnikov štandreške dekanije. In začela se je sv. daritev. Z jasnim in močnim glasom je monsignor molil in pel, saj ena njegovih odlik je tudi ta, da je dober pevec. Na koru sta pela zbor iz Vrtojbe, vasi onkraj meje, kjer je jubilant bil dve leti za župnega upravitelja (1936-38), in domači pevski zbor Štandrež. Pri darovanju so prinesli svoje spominske darove zastopniki raznih občestev, s katerimi je bil monsignor v življenju povezan. Tudi prošnje za vse potrebe so izrekli zastopniki številnih skupin. Po evangeliju je imel homilijo škof Pirih, ki seje navezal na kreposti sv. Jožefa, ki so značilne tudi za biseromašnika. Ob koncu se je slavljenec zahvalil vsem in zaključil: »Neki starejši duhovnik je obhajal mašniški jubilej, pa je rekel: »Vesel sem in žalosten, vesel zaradi jubileja, žalosten, ker vem, da za menoj ne boste imeli drugega duhovnika, ker duhovnikov ni. Zato molimo za duhovne poklice«, je prisotne pozval g. jubilant. Da bi Bog uslišal njegovo prošnjo in bi mladi fantje in dekleta prisluhnili božjemu klicu, kot mu je on prisluhnil po končani univerzi. Po maši seje ljudstvo zbralo v župnijskem domu, kjer so se Štandrežci poklonili tudi g. Jožetu Žoržu, ob njegovem godu, saj je bil njihov župnik 23 let. Pohvalo zaslužijo štandreško ver- no občestvo in njihov župnik Karel Bolčina za ves, tudi nevidni, trud, ki so ga vložili, da je jubilejno slavje tako zadovoljivo poteklo v cerkvi in v župnijskem domu. ZAHVALA Vsem, ki ste sodelovali pri lepem obhajanju mojega bisernega mašniškega jubileja, se iskreno zahvaljujem. Bog Vam povrni, saj ste s tem dali čast Kristusu Velikemu duhovniku in z njim vsemu katoliškemu duhovništvu. Bog daj, da bi to slavje utrdilo v srcu mladih božji klic in da bi klicu sledili ter tako pomnožili duhovne poklice med nami. Gorica, 19. marca 1994 dr. Franc Močnik 25. marec Na ta dan obhajamo Marijino oznanjenje. Kakor za vsako ženo je ta dogodek pomenil za Marijo popolno spremembo v njenem življenju. Dekle postane mati, žena, ki da življenje novemu človeku. Ko se novo bitje poraja v telesu matere, so vse njeno mišljenje, čustvovanje, veselje in skrbi obrnjene k življenju, ki se v njej razvija devet mesecev. Bila je pripravljena za Mesija vse storiti in se žrtvovati. Takoj Ga je začela častiti kot Boga in ljubiti z vsem srcem. Ker je poznala prerokbe o Mesiju (Izaija in psalmi), je trepetala za svojega sina, a se ni nehala zahvaljevati Bogu, da je obiskal svoje ljudstvo. Kar je napovedal Caharija o Janezu Krstniku, je ona ponavljala vsak dan. Z njenim veseljem se je prepletala žalost. Tudi ona je ponavljala, kakor je potem učila svojega Sina: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo, o Bog.« Marija je bila združena z Jezusom kakor trta z mladiko: Kristus je živel z njo, od njene krvi, mesa in kisika. Sv. Pavel pravi, da smo kristjani udje Kri- stusovega telesa. Marija je odgovorila: »Dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.« Zakonci se med seboj ljubijo tudi zato, da prikličejo k življenju nove božje častilce. Pa če ni gotovo, da se bo otrok rodil zdrav? Če bo gotovo handikapiran, ali nima pravice do življenja? Res je, da bi morala država pomagati materam v stiski, a če država noče ali ne mara tega storiti, sme mati prekiniti nosečnost in vreči plod svojega telesa v smeti? Koliko otrok se je rodilo v težkih okoliščinah, zdravniki so ce- lo napovedali smrtno nevarnost za mater, pa se je večkrat vse lepo izteklo za otroka in za mater. Gorje narodu, ki s tako lahkoto in brezbrižnostjo zagovarja ali vzpodbuja k splavu. Zgrozimo se, ko se spomnimo, daje v petih letih zadnje svetovne vojne umrlo 50.000.000 ljudi, nič pa ne rečemo, ko slišimo, da vsako leto spravimo na drugi svet 50.000.000 nedolžnih otrok. Posledice so na dlani: žene se čutijo oropane za najdragocenejši zaklad materinstva, razmerje med možem in ženo je skaljeno za vedno. Narod ostari in propada. Nič ne pomaga se jeziti na Arabce in Berbere, ki iščejo delo pri nas. Svet bo last tistih, ki se ne bojijo otrok. Kdor ne mara otrok, si sam podpiše smrtno obsodbo. Z Marijo se ne moremo primerjati, a jo lahko skušamo posnemati. Ona je dala telo svojemu Odrešeniku, a je od njega dobila veliko več. Njeno srce je srce samega Jezusa. Vsaka žena, ki je vredna tega imena, prejema od svojega materinstva veliko več, kakor da svojemu otroku. Sreča sina je njena sreča, želje in načrti sina jo pomlajujejo . Skrbi jo used? rJz nega sina, a zaupa v človeško iznajdljivost, požrtvovalnost in dobroto, ki izhaja od samega Boga. Upanje družine in naroda so otroci, ki so ljubljeni in prinašajo mir in ljubezen v družino. Brez otrok ni prave ljubezni, brez otrok ni prihodnosti ne za družino in ne za narod. Rudi Bogateč Velikonočna spoved Ni zapoved, a je dejanje ljubezni do Boga, priznanje osebne slabosti in potrebe po odpuščanju. Duhovniki so na razpolago predvsem pred in po maši. Pri cerkvenih vratih je v ogled urnik za spovedovanje. Po telefonu pa se je mogoče domeniti za večerne ure. Urnik spovedovanja v cerkvi sv. Jakoba v Trstu: od ponedeljka do petka od 16. do 17. ure, ob sobotah pa od 16. do 18. ure. V cerkvi Novega sv. Antona je na razpolago p. Legiša v jutranjih in popoldanskih urah. Letopis katoliške Cerkve 1994 Iz Letopisa je razvidno, da je sveti oče v preteklem letu imenoval 115 novih škofov. Preteklega 31. decembra je imela Cerkev 4.116 škofov. Od njih je za vodstvo škofij bilo odgovornih 2.330, 1.055 pa je bilo naslovnih. Število škofov, ki so se odpovedali vodstvu škofiji, ker so presegli 75. leto starosti, je 731. Ob koncu leta 1992 je imela Cerkev 404.641 duhovnikov; od teh jih 36% pripada raznim redovnim družbam. Število duhovnikov počasi upada v Evropi in Severni Ameriki, narašča pa v Afriki in v nekaterih deželah Azije. Preteklo soboto je Demokratična stranka levice (komunisti) pripravila posebno zborovanje o družini. Predaval je Anglež Paul Ginsborg, ki je v svojem posegu podčrtal, da moramo sedaj napisati domnevno osmrtnico ne samo tradicionalni družini, ampak predvsem družini, kot jo pojmuje katoliška kultura. Tako je nadaljeval: »...Razumeli smo, da so postale družine laične, da ni več modelov družin in vsaka zahteva priznanje. Nova družina, ali bolje rečeno, nove družine so pretrgale vezi z nekdanjimi antropološkimi pravili.« Zastopnica stranke Claudia Man-cina pa je celo podčrtala, da je žensko gibanje vedno videlo v družini sovražnika svoje svobode in tako nadaljevala: »Z zadoščenjem ugotavljamo, da obstaja pluralizem družin, da ne obstaja več katoliška družina, ki sloni na poroki in da družinska razmerja ne morejo biti več naravna ali sakralizirana.« Po njenem mnenju je današnja realnost drugačna, saj »danes vidimo pare homoseksualcev, ki živijo skupaj. Take obli- ke sožitja imajo pravico, da jih polnopravno upoštevamo.« Tej gospe bi radi povedali, da ne obstaja katoliška družina, temveč je družino sam Bog postavil že od začetka sveta za vse čase in da ne more posplošiti ideje nekaterih žensk, ki razmišljajo na skrajen način in ki bi rade podrle pojem morale in vrednot. Tako gledanje je ponoven napad na družino in prinaša hude, negativne posledice za človeško družbo. Verni človek se ne bo mogel nikoli strinjati s takimi skrajnimi pogledi. Naše merilo ostane Bog in njegov zakon. Če ga je dal, pomeni, da ga lahko tudi izvajamo, ker je On sam za nas moč v naši slabosti. - I Kot laik nisem za finančno podporo katoliški šoli. Vendar bojim se, da vse to laično besedičenje služi kot podpora zanikrni in popustljivi (državni) šoli, ki nam ne bo nikoli dala potrebnega vodilnega in poklicnega kadra, če želimo ostati v Evropi. Sergio Romano i /t - ■'< Biseromašnik med somaševalcema g. Simčičem in g. Lazarjem POGLED V S Sodišče podprlo Danila Kovačiča, čudne igre okrog javnega dolga Janez Povše 30 let tednika Voce isontina Proslava kot priložnost za razmislek Italijanski tednik goriške nadškofije Voce isontina slavi letos trideseto obletnico svojega obstoja. Gre namreč za tridesetletnico v obstoječi obliki in pod tem imenom, saj ima drugače goriška nadškofija (oz. goriško katoliško občestvo) svoj tednik že od leta 1871 dalje. Ob tej priložnosti je izšla tudi posebna številka tednika s številnimi prispevki, ki se dotikajo goriške družbe v vsej njeni zgodovinski, etnični in kulturni pisanosti in še posebej vloge, ki jo je v njej imela in jo še ima katoliška tradicija. K njeni ohranitvi in razvoju je brez dvoma prispeval tudi katoliški tisk in v prvi vrsti tednik Voce isontina, italijanski brat Katoliškega glasa. AUTOSACCHHH MONFAlCONt ' V«i A fcoito M A t tel OdSt 45«« j voce isontina i GOBfflA j 1 Vt* V, *1t | | m. j Trenta anni Roko Bitu o rol Testimonianza regale ■ ctae t i >! ifchf Bdfc dfccm*urnim p>ii 'r-k1- iiome detla qnaliw itrfl t. vitim’. Ne! mvši.t|*e i rt-Ui! titariaoe eh? i prima dj •.') tič Ha niiUiiiJOid/ifm? voh tu nMaltUi e iraj*tg.«o , mik- piu cvosiiftitita ktnunc k. t u debilu eh? saaiu < ui.i penvnli dat tjiiali m*n r.vtt ji jafatv; k! dt i; mbS tiicita jjsŠH-ar.tj. ogni teotoiionč de! ter Mn c’i ji jiiii: ijiijifcmt k smo. Aimra unn voha. •nxu*e dav«irovace i» puma det , jai.Ma .