nove knjige 73 Recenzija knjige: SASCHA L. SCHMIDT (UR.): 21 ST CeNTURy SPORTS: HOw Te CHNOLOGIeS wILL C HANGe SPORTS IN THe DIGITAL AGe. Springer, 2020. 301 stran (ISBN: 978-3-030-50800-5). DOI: 10.1007/978-3-030-50801-2 Če poskusimo izluščiti temeljno sporočilo sicer raznolikih idej in vizij pomembnih akterjev s po- dročja sodobnih tehnologij ter si zamisliti svet, kakršnega nam vedno znova projicirajo, se zdi, kot da stopamo po poti, ki ne- izogibno vodi do pravičnejše, transparentnejše, čistejše, učin- kovitejše, odgovornejše in bolj zdrave družbe, v kateri je manj nejasnosti, manj dvoumnosti, manj negotovosti, manj zmotlji- vosti, manj trenj. Kot je poudaril že Morozov, 1 o napovedih prihodno- sti, ki imajo sedež v Silicijevi dolini, ni težko ugibati: prihodnost bo predvsem fantastična, človeštvo bo s pomočjo nosljivih naprav končno premagalo debelost, lju- dje bodo jedli manj, spali bolje, se več gibali; zmotljivost njihove- ga spomina bo preteklost, saj bo tovrstna tehnologija zabeležila in shranila vsako njihovo potezo; prevažali nas bodo samovozeči se avtomobili, ulice bodo čiste in svetle, zločini in kriminal bodo oddaljena preteklost, materialno in virtualno okolje bo postalo pa- metno ... Tovrstnim podobam, ki razvoj tehnologije pretirano idea- lizirajo in pridobivanje informacij malodane enačijo z neizogibnim napredkom, lahko dodamo tudi tiste, ki jih različni avtorji izposta- vljajo v sklopu knjige Šport v 21. stoletju: Kako bodo tehnologije spremenile šport v digitalni dobi. Nove tehnologije, ki segajo od »strojne« (napredni materiali, no- sljive naprave, senzorji, robotika ...) do »programske« opreme (veliko podatkovje, umetna inteligenca, 1 Morozov, E. (2014). To Save Eve- rything, Click Here: Technology, Solutionism and the Urge to Fix Problems That Don't Exist. Penguin Books. kvantno računalništvo, blockcha- in ...) in vključujejo tehnologije, ki vzpostavljajo polje virtualne resničnosti, obogatene resnič- nosti, mešane resničnosti ipd., naj bi izboljšale športne nastope, obogatile izkušnjo športne po- trošnje ter olajšale in optimizirale športni menedžment. Horizon- talno in vertikalno še intenzivneje kvantificirani športniki ne bodo več fikcija, trenažni procesi bodo učinkovitejši, sodniške napake utegnejo postati stvar preteklo- sti, tehnologije bodo pomagale pri iskanju in identificiranju novih igralcev in talentov, v sklopu ana- liz bo omogočen premik od ‚za- znaj in odgovori‘ do ‚anticipiraj in ukrepaj‘, izkušnje gledalcev bodo čedalje bolj vključujoče, prilagoje- ne, interaktivne … Ob ustreznem pristopu, skratka, lahko tehno- logija športnikom in ekipam, gledalcem in drugim športnim potrošnikom ter akterjem v špor- tu omogoči »izjemne reči« (str. 177). Če je avtorjem knjige z veliko mero verjetnosti mogoče pritrditi v tezi, da bo razmerje med špor- tom in tehnologijo v prihodnosti intenzivnejše, pa je po drugi strani treba podvomiti o njegovi naivno predpostavljeni benevolentnosti in »solucionistični« 2 glorifikaciji sodobnih tehnologij. S tem ne želimo reči, da je tehnologija pro- blematična inherentno in neizo- gibno, želimo pa opozoriti, da to (lahko) postane v kontekstu ob- stoječega smotra njenega razvoja. 2 Solucionizem je izraz, ki ga Moro- zov vzame iz polja arhitekture in urbanističnega načrtovanja, kjer označuje favoriziranje redukcioni- stičnih in površinskih odgovorov na sicer kompleksne probleme, in ki v kontekstu ozkoglednih hvalnic tehnologiji to prepričanje podva- ja. Toda pojdimo po vrsti. Delo Šport v 21. stoletju je nabor hetero- genih prispevkov, skozi katere avtorji osmišljajo preplet športa in sodobnih tehnologij, vpliv fe- nomenov, kot so robotika, no- sljive naprave, senzorji, umetna inteligenca, napredna analitika, virtualna resničnost ipd., na šport ter obratno. Nedvomno je knjiga dobrodošel in koristen prispevek, ki poskuša vprašanja in implikacije novih tehnologij pripeljati v polje športa ter jih s perspektive tega konteksta tudi osvetliti in poiskati njegove specifike. Med pomemb- nejšimi odlikami knjige sta njena dobra strukturiranost in jasna organiziranost, ki sicer komple- ksno polje sodobnih tehnologij in njihovega razvejenega dialoga s športom razdelita v pet temeljnih sklopov: (1) uvod, v katerem po- skušajo avtorji vpeljati, predstaviti 74 in klasificirati razmerje med špor- tom in industrijo novih tehnolo- gij, (2) materialne tehnologije, kjer prispevki za svoj predmet jemljejo zlasti rabo »hardware« tehnologij v športu, (3) informacijsko-proce- sne tehnologije, kjer so v ospredju tehnologije, ki upravljajo podatke in obdelavo informacij, (4) tehno- logije človeških interakcij, ki ob nekoliko nerodnem poimeno- vanju poglavja sicer obravnava fenomene, kot sta virtualna in obogatena resničnost, ter njihov potencial v kontekstu športa in (5) zaključek, ki se špekulativno ozira v bližnjo prihodnost in si poskuša zamisliti, kako se bo šport s so- dobnimi tehnologijami razvijal v prihodnjih treh desetletjih. Vsebinsko tako knjiga zajame širok spekter novih tehnologij ter tudi na ta način ilustrira, da se njihov dinamični odnos s športom doti- ka skoraj vsakega vidika športne- ga polja ter posega in spreminja načine treningov in tekmovanj, participacije v športu tako na profesionalni kot amaterski ravni, izkušnje gledalcev in oblike kon- zumiranja športa, vodenja špor- tnih organizacij ter upravljanja v športu in športa kot takega. V ši- rino ji težnje k celostnemu pristo- pu posledično ni mogoče očitati, vendar pa ob pričakovani poglo- bljenosti bralec ostaja nepotešen. Vse prepogosto in v večini pri- spevkov so namreč potencialne koristi sodobnih tehnologij in njihovih temeljnih učinkov naiv- no predpostavljene, premalokrat pa so preizprašane in naslovljene kritično. Ni sicer mogoče reči, da za možne negativne implikacije novih tehnologij avtorji ostajajo povsem slepi, saj v svojih tekstih mestoma nanje opozorijo, vendar pa njihova opozorila ostajajo na ravni obrobnih, nerazvitih in ne- poglobljenih dodatkov, ki nimajo ustrezne teže in so toliko bolj pro- blematični, kadar se pojavijo sku- paj z zagovorom pozitivističnega in uniformnega razvoja športno- tehnološkega kompleksa. Schlegel in Hill (str. 91–110) tako v svojem prispevku, denimo, obrav- navata potencial nosljivih naprav v kontekstu množične participaci- je v športu ter razmišljata o obli- kah javno-zasebnih partnerstev, ki bi lahko vzpostavila tako nove poslovne modele kot mehanizme političnih spodbud za deljenje osebnih podatkov. Kljub temu, da izpostavita potrebo po razvoju odprtih standardov in spoštova- nju osebnih podatkov, svoje pre- misleke namesto proti odpiranju vprašanj, ki bi naslovila temeljni izvor izpostavljenih problemov, kontradiktorno in v ignoriranju družbene makroravni usmerita proti poskusom vplivanja na posa- meznikovo vedenje. Prav tako se v njunem oziranju proti prihodnosti in na ravni razmerij, ki jih odpirata – tj. potrošnik-država in podjetje- -država –, simptomatično izgubi dimenzija, ki je pri razmislekih o (digitalni) reorganizaciji druž- bene in politične infrastrukture nujna – tj. dimenzija državljana. Poenostavljeno in tehnoutopično razumevanje novih tehnologij je očitno tudi na mestu, kjer izpo- stavita možnost prenosa športnih tehnologij v druge sektorje, na primer na področje poklicnih bo- lezni in varnosti pri delu: sodobne tehnologije, kot pravita, so že da- nes zmožne identificirati proble- matične drže telesa, zdravstvene težave, ki se pojavijo kot posledi- ca ponavljajočih se gibov ipd., kar gotovo drži, toda drži tudi, da te iste ali podobne naprave delavce pogosto nadzirajo in silijo k veča- nju produktivnosti in doseganju dnevnih norm. Podobno problematičen se v različnih prispevkih izkaže zago- vor množenja kamer, mikrofo- nov ali pa prehoda na digitalne vstopnice in intenzivnejše rabe podatkovnih tehnologij, ki naj bi v kontekstu športnih dogodkov omogočile njihovo bogatejše do- živetje ter optimizacijo in perso- nifikacijo izkušnje posameznega športnega navdušenca, vendar pa ob površinskem spotiku ob omejitve in potencialne pristran- skosti »podatkovne revolucije« ta vprašanja niso podrobneje te- matizirana. Droni in tehnologije tako prepoznavanja obrazov kot vzorcev vedenja ne služijo zgolj optimizaciji izkušnje gledalcev, temveč označujejo sovpad nad- zorovanja, zabave in trženja. 1 Če nam droni, denimo, sicer omo- gočajo posnetke pod doslej nevi- denimi koti, lahko po drugi strani obenem skenirajo množico; in če 1 Hutchins, B. in Andrejevic, M. (2021). Olympian Surveillance: Sports Stadiums and the Norma- lization of Biometric Monitoring. International Journal of Communi- cation, 15, 363–382. tehnologije prepoznavanja obra- zov ter vzorcev vedenja omogo- čajo identificiranje in sledenje gledalcem, tega ne počnejo zgolj v službi vzpostavljanja varnosti, temveč tudi z namenom generi- ranja dobička. Stadioni so v tem kontekstu toliko hvaležnejše te- stno okolje, saj se implementacije tehnologij, ki v drugih prostorih družbenega življenja hitreje spro- žijo odpor, sprejemajo kot nujne za zagotavljanje varnosti, reda in užitka. Kot ugotavljata Hutchins in Andrejevic, 1 pa zapuščina večine preteklih mega športnih dogod- kov ni toliko njihov dobrohoten prenos v javni prostor in vsakda- nje življenje, temveč vse bolj inva- zivno nadzorovanje državljanov in konsolidacija »kibernadzora«, ki vprašanja zanesljivosti, zasebnosti in politično-ekonomskih implika- cij pušča ob strani. Pretirana agresija sodobnih teh- nologij se v navzkrižju s spoštova- njem posameznikove zasebnosti znajde tudi v kontekstu prispevka (str. 219–229), ki se ukvarja z vlo- go emocij v športu in premisleki o tem, kako emocije s pomočjo umetne inteligence zanesljivo in veljavno meriti. Četudi drži, da so emocije (v športu) pomembna dimenzija, pa se kaže vprašati, ali je izpostavljena težnja k temu, da bi lahko s pomočjo umetne inte- ligence športni navdušenci do- stopali »do dodatnih informacij o tem, kaj se dogaja v športnikovih mislih in telesu« (str. 228), resnično nekaj zaželenega in sprejemlji- vega? Toliko bolj sporno izpade zamišljanje tovrstnih scenarijev ob, recimo, nedavnem dogajanju, v katerem je tenisačica Naomi Osaka po odločitvi, da se ne bo udeležila novinarskih konferenc, predčasno zapustila Roland Gar- ros. Novinarske konference seve- da niso identične vstopu umetne inteligence v glave športnikov, predstavljajo pa dandanes neko- liko obsoletno obliko komunici- ranja športnikov z javnostjo, pri čemer se od športnikov priča- kuje, da odgovarjajo na »najbolj intimna vprašanja v najmanj inti- mnem okolju«. 2 2 Liew, J. (2021, 31. maj). We’re not the good guys: Osaka shows up problems of press conferences. The Guardian. https://www.the- guardian.com/sport/blog/2021/ may/31/were-not-the-good- -guys-osaka-shows-up-problems- -of-press-conferences Da etična vprašanja prepuščata drugim, sicer najbolj jasno in ek- splicitno zapišeta avtorja zaključ- nega teksta v knjigi (str. 293–301), ki si sicer zamišljata možno priho- dnost športa ter izpostavita pet potencialnih kategorij športnikov: (1) športniki brez asistence teh- nologije, (2) športniki z asistenco tehnologije, (3) športniki roboti, (4) mentalni športniki in (5) vir- tualni športniki. Ob hvalevredni širini polja, ki ga v tematiziranju športnotehnološkega skupka knji- ga pokrije kot celota, morda ne bi bilo slabo, da bi za globlje vpo- glede besedo vsaj v kakšnem pri- spevku avtorji prepustili tistim, ki so bili »mentalni športniki« že dol- go pred razvojem športa kot mo- dernega fenomena – tj. filozofom. Morda bi jim lahko ti pomagali pri skrbi za usmeritev razvoja novih tehnologij, ki so tako v celotnem polju športa kot v vsakdanjem življenju seveda lahko koristne in dobrodošle, vendar pa moramo biti pazljivi pri razumevanju in usmerjanju njihovega temeljnega namena, ki pogojuje tudi njihove dominantne rabe in učinke. Ume- tna inteligenca, denimo, lahko ‚duh in telo‘ transformira v ubo- gljivi stroj, toda pomeni lahko tudi zmožnost gledanja z več gledišč hkrati in pluralizacijo perspektiv. 3 Če kaj, lahko športu koristijo zlasti kreativni in kooperativni projekti, ki na ravni izboljševanja tehnolo- gij, kot pravi Malaboujeva, 3 niso odvisni od njihove večje zmo- gljivosti, temveč od širšega polja nedoločnosti. Nekoliko poeno- stavljeno: ni vselej tako, da moraš najprej vedeti, kaj iščeš, da lahko to potem tudi najdeš (str. 46). Vča- sih ne iščeš, pa vendar najdeš. Ver- jetno je občutek ob tem mogoče primerjati z odločitvijo za igro, ki nima niti razumnega niti koristne- ga smotra, pa vendar, kot zapiše Kreft, 4 vzpostavlja najmočnejši ra- zlog za šport – tj. odsotnost vsakr- šnega razloga zanj. Kaja Poteko 3 Malabou, C. (2019). Morphing in- telligence: from iq measurement to artificial brains. Columbia Uni- versity Press. 4 Kreft, L. (2011). Levi horog: filozo- fija športa v osmih esejih. Založba Sophia.