108
V tihi ulici
Igo   Gruden
V  ulici, ki tiha je in mirna,
da se sliši jok otrok v sosedni hiši,
čas peroti je nad nas povesil:
v ulici, ki zarja v nji večerna
komaj diha in je njen zaton najtišjii,
pod večer se človek je obesil.
Bil je majhen, tih kot ulica in droben: tam na oknu je slonel kot cvet nagroben, z njim na ulico* prišel je vzdih turoben; psiček-jazbečair mu bil je drug edini: ko sta skupaj šla, se zdelo je, da v lini daljnega neba izginjata v sinjimi.
Kaj te, drobni človek, v smrt je neslo? Velike so bile tvoje bedne tajne — svet kričavi jih ne doume va. Sam na dvoje si prelomil veslo: človek gre tako iskat usode krajne, ki v samoti vanjo izgoreva.
Z okna z zvonom sem ti dal slovo k pogrebu,
blizu sem ti bil, iskal ti pot na nebu,
dež je lil in voda je jokala v žlebu.
V prazno okno se je psiček tvoj zaganjal,
jaz sem se izmučen v lastno brezno sklanjal,
ko da sam življenje tvoje sem dosanjal.