Avgust Žigon:

V ponatisku

iz Časopisa za zgodovino in narodopisje.

(

Maribor 1906.

• Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.

Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.

avgust Žigon:

Letnica 1833 =
v Prešernovih Poezijah

V ponatisku

iz Časopisa za zgodovino in narodopisje.

Maribor 1906.

DS, 55%9


i *




Letnica 1833 v Prešernovih Poezijah.

Odlomek iz zgodovine naše umetnosti.

Avgust Žigon.

»Delajmo čisto delo!«

Hribovec Joža.

«  klenih so srečno tudi učenjaki že, da je poet Primčeve
_ Julije moral vendarle resnično čutiti do nje in v duši
svoji nositi res nekaj takega, kar je bilo podobno
čustvu, ki mu ljudje pravimo ljubezni hrepenenje. Ugenili so,
da bi utegnilo biti resnica, kar trdi o svojih pesmic in gazelic
in sonetov »poeziji mili« jasno poet sam, da — »iz serca
svoje so kali pognale mokrocvetoče rož’ce-poezije« (Poez.
1847. 135), a posebej še, da »je iz serca zrastel venec«, ki
r.osi črke njenega imena (148); in spet: če »od ljubezni usta  so
molčale... skrivej so pesmijo razodevale« (135). Tominšek
uči, da je moral za to spoznanje priti »nam« na pomoč ruski
učenjak Korš (Lj. Zv. 1905. 545). Če morda Tominšku, —
nam ne. Nam je to spoznanje dozorelo že davno prej iz
domačih šol. Imamo n. pr. v svoji  zgodovini že dokaj let
staro, literarno  kritiko prebridkega sicer spomina, kritiko
Mahničevo ; zgodovinar jo mora registrirati. In ta kritika zdi¬
huje in spet ko grom rohni — precizno tudi proti Stritarjevi

1

2

»fikciji«, kako ni ta nič resnična, ampak da je v tisti »fik¬
ciji« po resnici toliko in toliko greha, ker žarečega ognja in
žive krvi, vroče strasti in bridkega hrepenenja — »po ženski«,
»po spolu«. Posebej govori o tem Mahničevih »Dvanajst
večerov doktorja Junija« (1887.), kijih ni prezrl ni Stritar sam.
(Zbr. sp. V. 364 i. n.). Korš pa, ki -sloni sicer prav krepko
le na Stritarju še in Levcu, je prišel več ko 10 let za tem
mej nas (1901.). In videl je tudi on le spet, kar že drugi pri
nas pred njim sami, in kar so vsaj čutili vsi bravci Prešer¬
nove poezije, kljubu Stritarju in Levcu, če že prav ne tuin-
tam kak — učenjak. To učenjaštvo pa je v novem času
brez Korša mej nami samimi spet zavrnil oni odločni protest
prof. Murka proti Stritarjevi fikciji, ki ga je 1. II. 1901. pri¬
nesel Lj. Zv., in ki ga omenja tudi Tominšek. (Lj. Zv. 1905.
546.) Tiste Murkove »Misli« pa niso nastale šele pod vplivom
Korševe študije; vemo, da je bil Murkov spis nov. m. 1. 1900.
že pri uredniku — za Prešernov album, ko so gori na ruskem
severu Korša šele tiskali: vsaj istočasno  ste nastali ti dve
študiji ter stopali v javnost,  ter ž njima ono naziranje o
»fikciji« Stritarjevi. Vemo pa še več: prof. M. je to tako
učil v kolegijih svojih na Dunaju že in poslej v Gradcu
davno pred objavo »Misli«. — Dajmo vsakemu svoje, zgo¬
dovinar! Slave sramoti izdajati pa le nikar! Smo pač tudi
tako svetu in sebi že zadosti samo Slovenčki, »brez časti
in slave«.

Ta »Koršev« rezultat bodi tedaj poslej — prvi temelj
o ljubezenski vsebini Prešernove poezije. Causa finita. Upala
pa si je kritika še dalje, češ, da je Preš. razodeval to svoje
duše čustvovanje Juliji z namenom ter upom, da si njo dobi
za soprogo kedaj. In to bodi — drugi temelj. Dobro. Saj
Preš. sam tega ne taji; vprašuje jo namreč v sklepu gazele
6. odkrito, »al se smel bo razodeti saj pozneje«,  o čemer
dozdaj še nič ne ve — on, kaka je njena misel. Dovolj mu
to dokaza, kdor ume Prešernov jezik. Res je vsaj izprva

3

bilo njegovo čustvovanje do Julije tako; kesneje pa se mu
je razvilo in poglobilo do neke druge posebnosti, ki jo je
doslej čutil in poizkušal izreči edini Stritar, a ji žal nadel
krivo in nesrečno ime »fikcija«, kar priča, da si je niti on
sam ni razbistril do jasne zavesti; izrekel je do danes še ni
potemtakem nihče prav!  O tem pa drugod kedaj.

Ukreniti pa so slednjič blagovolili učenjaki tudi, da prični
ta poezije Prešernove vsebina 1. 1833., ker se je Preš. »resno«
zaljubil v Julijo, »kakor sam priča«, rečenega leta o deseti
uri v jutru na soboto sveto v trnovski cerkvi. Bila je ta
sobota pa 1. 1833. dne 6. aprila. Izučilo jih je menda ob
prvem vprašanju, da je dobro, če veruje človek Prešernu na
besedo, in udarili so — tretji  »temelj«: prva ljubezen je
Prešernu vzklila leta 1833. In na ta temelj kritika že res
zida. Korš pravi na podlagi tega, da »Perva ljubezen« izraža
duševno razpoloženje poetovo pred  znanjem njegovim z
neko  deklico, in p o tem znanju ž njo, ko je bil poet že
izkusil hladnost njeno do njega. Ta deklica pa da tedaj
ne more biti še Julija, — po času  (str. LXI)! Saj
pesen da je iz 1. 1832.; ljubezen do Julije pa da je mlajša,
šele iz 1. 1833. In odlanski prešernoslovec prof. dr. Jos. To¬
minšek zbere vso dosedanjo učenost o tem v svojem znanem
»odlomku — o Prešernovi ljubezni« (Lj. Zv. 1905. IX.) ter jo
zvrhovi v pristno svojem novem rezultatu: »Sonetni venec
je bil po zimi 1. 1834. že spleten, seveda morda celo kaj
prej! Ta navidezno  malenkostni rezultat, ki ga je
celo Korš prezrl (sic!), je naravnost odločilnega
pomena za presojo  Prešernove ljubezni do Julije: Leta
1833. se je Prešeren resno zaljubil in vsaj po zimi 1834. 1.
je spleten sonetni venec Juliji izrecno z njenim imenom na
čast! To je tesna psihiška zveza!« (548.)

Pribito! Toda vse — v gibko vodo! Za umevanje in
presojanje Prešernove poezije  je dat o pričetku »ljube¬
zenske dobe« njegove gotovoda odločilnega pomena. Resnici

1 *

4

pa ni prišel tu do živega do danes še nihče, tudi — To¬
minšek ne. In vendar je ta, in edini ta mej vsemi, ki so
razpravljali doslej o tem problemu prešernoslovja, pisal že
po objavi »Kastelčevega zbornika« (v Zbor. M. Sl. V. 1903.)
in po Pintarjevih »Različnih korespondencah« (v Zb. M. Sl.
VI. 1904.), daleč daleč tostran »Prešernovega albuma«, —
ter edini imel potemtakem vse ravnotiste  pripomočke v
rokah, ki so omogočili sledečo  razpravo. Ni en sam nov
mi ni bil na razpolago.

I.

Prešeren loči sam v svoji poeziji  neko dobo, ki jo
imenuje prijatelju Vrazu »Liebesperiode« v tistem sicer ne¬
datiranem, a meseca junija (po 10./VI. in pred I ./VII.) pi¬
sanem pismu iz 1. 1837., kjer označi svoje dotedaj nastale
pesni kot »meine Balladen und Sonette aus der Liebes¬
periode«, češ, da so te izšle vse že v Illyr. Šlatt-u; kar jih
pa še ni, da so vse v taki mejsebojnosti, ki jim ne pripušča
v tisek posamnim. (Let. M. Sl. 1877. 158.) To pričevanje iz
ust poeta samega pa naravnost sili tudi — raziskujočo kri¬
tiko,  da loči in dožene to »dobo ljubezni« v poezijah
njegovih.

Kedaj se tedaj pričenja ta doba?

1. Prva trdna tla so nam tu soneti Venca. Začetnice
prvih štirinajst se sklepajo namreč v dve besedi, tisti dve,
ki ju ponovi petnajsti sonet, Venčev Magistrale, v akrostihu
»Primicovi Julji«.

Preš. nam tu s tem poda že nov dat, da določimo
lahko, katera je tista »doba ljubezni« in komu  je veljala
njena poezija. Zato izrečemo lahko tisti prvi  tema našega
raziskovanja naravnost tako-le:

Kedaj nastopi ljubezen do Julije prvič v
poezije Prešernove vsebini?

Ostanejo nam tudi sedaj trdna tla še vedno ko prej
edino le Venca soneti. Ti so prva, in naravnost edina

o

Prešernova pesen, ki nosi v sebi sami bistorično-dokumen-
tarno moč in pravico ter tirja, da jo pripoznamo Juliji. Vse
drugo moremo, in smemo le na nje podlagi — sklepati.

Iz katerega leta je tedaj ta umetnina?

Natisniti jo je poet sam dal dvakrat: drugič 1. 1846. v
Poezijah (z letnico 1847.), prvič pa nekako deset let prej
posebej na štirih straneh velike osmerke, v formatu časnika
»111. Blatt«; obakrat s celim svojim imenom. Precizne letnice
o tem prvem natisku pa žal ne vemo do danes.

Za tisek namenil in priredil pa je poet Venec svoj še
trikrat. Dvakrat v letih, ki leže mej obema imenovanima
objavama. A kedaj? Sodim, da enkrat 1. 1835. za Zhbel. V.,
ne da bi prvi natisek kaj predrugačil, a drugič mej 1. 1837.—
1 840. za svoje »Pefme«, a takrat pač že v predelani obliki.
In tretjič? To pa leži kronološko že onstran prvega natiska,
najkesneje v letu 1834. In to dejstvo je nam najvažniše!

Odkod pa sem zajel te svoje date?

Objavil sem 1. 1903. v Zborniku M. Slov, »Kastelčev
zbornik« Čopovih in Prešernovih fragmentov. In mej njimi
imamo tudi en izvod prvega natiska Venčevega, ki pa ima
na koncu še štiri s Prešernovo lastno roko pripisane sonete,
in sicer:

1. Ni snal molitve shlahtnizh . . .

2. Sanjalo fe mi je . . .

3. Ni majhina bla, Togenburgar! mera . . .

4. Vi, ki vam je ljubesni tiranija — nesnana ...

Kako je prišlo to v Kastelčev zbornik? Kastelic je bil
urednik Zhbelize! In že v Zbor. V. (138 —141) sem razpravljal,
da je doposlal Kastelcu poet ta odtisek Venca, ki mu je
pripisal še one štiri sonete, da bi on, takrat po smrti Čopovi
edini  urednik Zhbelize vse to vsprejel v rokopis in poslal
skupno v nameravani Zhbelizi V. v cenzuro. In kedaj je
bilo to?

Dne 26./III. 1836. prinaša Illyr. BI. Prešernov sonet o
Togenburgarju, brez  podpisa sicer, a z nemškim prevodom

6

Prešernovim ter z dragoceno nam opazko: »(Aus dem noch
ungedruckten Sten Hefte der krain. Biene).« Kaj sledi iz
tega?

Moral je pred dnem 26./III. 1836. imeti poet Sonetni
venec že tiskan. Če imamo sonet o Togenburgu za Zhb. V.
v Kastelčevi zapuščini že na odtisku Venca, moral je poet
najprej imeti tak tiskan izvod, da je nanj pripisal to novo
pesen; biti je moralo to tedaj pred 26./III. 1836. Jaz sodim
pa še dalje. Če je 26./III., tedaj ravno o prvi pomladi leta
1836., ko je ravno izšel tudi že Kerft (»Ende Marž«; pismo
Čelakowskemu 22./VIII. 1836.), objavil  poet že iz tiste
četvorice v Zhb. V. ta svoj sonet, in to že z nemškim pre¬
vodom, kaže pač to, da je takrat (26./III. 1836.) bil že pač
nestrpen radi Kastelčeve zamude; in pričel je Prešeren
dražiti in zbadati že predolgo oklevajočega urednika, in ob¬
javljati kos za kosom iz Zhb. V.; najprej Togenburgarja
(26./III.), potem »Kam?« (30./IV., tudi že — značilno! — z
nemško prelogo), a 22./X. istega leta trojico sonetov: Blo
Mojsefu je narozheno . . ., Ozhi fo le per nji . . ., Kadar ob¬
upa uzhenoft sdravnika . . ., vse z isto opazko, da so »aus
dem ungedruckt. 5. Bdchen.« Te objave imajo potemtakem
z ozirom na Kastelca-urednika vsebino nekega sršena, češ,
stori urednik, kar bi bil že moral davno; če ne, saj vidiš,
te ne bomo več čakali. In to misel mi potrjuje ono Prešer¬
novo pismo Čelakowskemu z dne 22./VIII. 1836., kjer izreka
poet svojo nevoljo o Kastelcu uredniku tako-le:

»Kafteliz hat die Erfahrung gemacht, dafi ihm die lebendigen Bienen
mehr eintragen als die literarische Zhbeliza; es ist ihm daher nicht zu
verargen, dafi er sich lieber mit dem Bienen- und Honighandel abgibt,
als mit der Redaction der Zhbeliza.« (Lj. Zv. 1882, 110).

In v istem pismu že izreka tudi možnost, da Kastelic ne
izda sploh nikoli več Zhbelize, s čemer že za svojo osebo
računa, češ:

»Wenn iiber Jahr und Tag keine Zhbeliza erscheint, so durfte ich
eine Sammlung meiner pefme herausgeben«. (Lj. Zv. 1882, 112).

7

Zakaj pa uvažujem vse to tu?

Ker nam vse to kaže, da je moral Prešeren doposlati
tisti tiskani izvod svojega Venca z onimi štirimi soneti Ka¬
stelcu za Zhb. V. že dolgo  pred 26./III. 1836., ter moral
tedaj že dolgo  pred tem dnem imeti tisti prvi natisek Venca,
ki je nanj pripisal one nove štiri sonete za — Zhb. V. A
kako dolgo?

2. Togenburgar je izšel 26./III. 1836. že z nemško pre-
logo. Te v rokopisu za Zhb. V. seveda ni. Pozdeva se mi
pa, da je poet ta prevod dodal sonetu, ko ga je odločil za
Illyr. Blatt, tedaj — po onem pripisku na izvodu Venca.
Nadalje: Zhb. V. bi bila morala iziti pravilno že L 1834.-; a
ker je šele Zhbel. IV. izšla radi cenzurzih ovir 1. 1834. na¬
mesto 1. 1833. (prim. Zbor. V. 132, 133), recimo, da bi bila
Zhbel. V. morala vsaj v cenzuro že 1. 1835. In zdaj pa še
1. 1836. ni bilo nič takega. Tretjič: Če vidimo 26./III. 1836.
Prešerna, kako se je že naveličal čakanja (moralo je tedaj
to biti takrat že precej dolgotrajno!), in če pomislimo, daje
od marca nazaj do novega leta le tri mesece, ali nam bo po
tem vsem takem le še samo šibka domneva, da je Prešeren
doposlal svoje, tisto leto izredno bogate prispevke za Zhbel. V.,
mej njimi tisti tiskani Venec, Kastelcu — že pred 1. 1836.,
ali vsaj jako  zgodaj tistega leta.

Zato sodim že tu, da je Prešeren že 1. 1835.. imel prvi
natisek Venca. A tudi: da ta ni izšel pred  1. 1835. Zakaj
to? Ker vprašuje dne I3./X. 1834. Janez Čop brata Matija z
Dunaja v Ljubljano: »Warum solite die Prefhernische Co-
rona nicht erscheinen?« (Preš. Alb. 766). Dne 13./X. 1834.
torej Venec še ni bil natisnjen, ker bi sicer Janez Čop to
gotovo izvedel. Ta sklep mislim, da pač velja.

Od 13/X. 1834. pa do 1. 1835. je pač res da še skoro
eno celo četrt leta, ali vsaj dva dobra meseca: časa dovolj
za natisek kakega Venca. A jaz domnevam drugače. Prešeren
je moral imeti za svojo separatno objavo Venca izven Zhbel. V.

8

vendar kak poseben vzrok. Saj vemo namreč, da so ga bili
že 1. 1834. namenili zanjo, in sicer še preden je bila natis¬
njena sama Zhbel. IV. Kaj bi bilo moglo; biti ta vzrok?

Bilo je 1 ./VII. 1834., ko je imel Janez. Čop na Dunaju
že Zhbel. IV. tiskano; tega dne piše bratu Matiju že pismo
o njenih sonetih in drugi nje vsebini. (Prim. Preš. alb. 1900.
764/5). Izšla je bila Zhbel. IV. potemtakem vsaj v juniju.

Dogodilo pa se je že 27./I. 1834., da je zapisal Janez
Čop bratu Matiju v pismu ta za prešernoslovje kaj blago-
nosni stavek;

»Nel calo poi che vi mancalsero dei materiali pel 5° volumetto,
ha il Mashgon alcuni componimenti che bramarebbe inserirvi, come il
primo fuo faggio.« (Preš. alb. 761).

Z njim je namreč sprožil misel in korespondenco o
Zhbel. V., in tako neposredno povzročil dragocene date in
dokumente o Vencu. Odgovora Matijevega iz Ljubljane ni¬
mamo, žal. A komaj mesec dni za svojim pismom z dne
27.71. piše Janez Čop bratu drugo pismo, dne 1. III. 1834.,
a v njem naslednje:

»Io conosco benifsimo i »Sonetti a c or ona«,  dei quali il noftro
dl. Poeta a darci un faggio nella noftra patria lingua ha intraprefso . . .«
(Preš. alb. 762). In v istem stavku prosi brata Matija za en prepis že
če bi morda prepovetlali jim Zhbelizo: ». . . e Ve la pubblicazione della
Zhbeliza fara proibita, cio che Dio guardi, mi farebbe cosa' gratifsima,
fe mi facefsi avere una coppia in iscritto . . .« (Preš. alb. 762).

Iz tega besedila sklepamo lahko, da je moral mej obema
tema listoma Janezovima Matija Čop odgovoriti. Bil je to
odgovor na Janezovo pismo z dne 27./I.; in v tem odgovoru
je moral pač Matija Čop svojega mlajšega brata poprašati,
če pozna »Sonetti a corona«, nakar mu Janez pritrja. Po¬
vedati mu je pa tudi moral, da namerava izdati Prešeren
tak Venec sonetni, in sicer — v prihodnji Zhbelizi, če
je ne bodo prepovedali. Zato odgovarja Janez: ». . . In če .
prepovedo Zhbelizo, kar Bog obvari, bilo bi mi zelo ljubo,
če bi mi hotel omisliti en prepis«, namreč Prešernovega
Venca.

9

Pisati je moral Matija Čop ta odgovor bratu meseca fe¬
bruarja,  ker po 27./I. 1834. in pred 1 ./III. 1834. Daje  pa
tisti mesec tako dvojbil o Zhbelizi V., je umljivo. Saj dne
26./II. 1834., tedaj ravno tistega meseca kakor bratu Janezu
ono svojo dvojbo o Zhbelizi sploh, piše M. Čop Šafafiku
še o Zhb. IV. to-le:

»Eine ahnliche Nase (kakor o metelčici namreč) wird sich Kopitar
hčchst wahrscheinlich hinsichtlich der Zhbeliza hohlen; sein unglaubliches
Censur-Gutachten liber das vierte Bžinclchen derselben hat liier beym
Gubernium selbst Indignation erregt, und wir haben nicht ermangelt,
bey wiederhohlter Vorlage des Ms. dieses 4. Bandchens dasselbe gehorig
lacherlich zu machen, was beym Gubernium beyfallig aufgenommen
wurde.« (Zborn. I. 131).

Še četrto  Zhbelizo so torej meseca februarja  1834..
pričakovali šele iz cenzure; vedeli niso tedaj takrat še niti,
če jim dovole to. Kaj šele nameravano prihodnjo, peto!

Eno pa je, kar spoznamo iz tega, in to je nam tu važno:
Skrbeli in znašali so v Ljubljani takrat  že za Zhbel. V.;
in Janeza Čopa stavek o sonetih »a corona, dei quali il noftro
ch. Poeta a darci un faggio nella noltra patria lingua ha
intraprefso«, nam omogoči sklep, da so za njo namenili ta¬
krat  tudi Venec, in da se temu cenzor Čop sam takrat
ni protivil. Ko je namreč Janez Čop bil ponudil za Zhbel. V.
Mažgonove doneske, sodim, da mu je Mat. Čop na to po¬
nudbo odgovoril v naslednjem februarskem pismu svojem ;
in tu tudi pripomnil; govoreč o Zhbel. V., da imajo zanjo
že tudi večje delo Prešernovo »i fonetti a corona«, ki jih
namerava objaviti Prešeren naslednje leto, če jim Zhbelize
sploh ne prepovedo. In mislim, da mi to sodbo potrja oni
drugi del istega Janezovega stavka: ». . . e fe la pubblicazione
della Zhbeliza fara proibita, cio che Dio guardi . . .« Odgovor
se mi zdi to na Matija Čopa opazko.

Dobrega pol leta za tem pa srečamo kar ono Janezovo
pismo Matiju Čopu z dne 13./X. 1834.:

»Warum solite die Prefhernische Corona nicht erscheinen? Wann
erscheint iiberhaupt die Zhbeliza ?« (Preš. alb. 766).

10

Ta Janezov »tiberhaupt« govori pač ravno še zadosti
jasno, da so takrat v Ljubljani že nekaj oklevali z Vencem;
zdi se, da se je Čop tu že vpiral objavi te umetnine v Zhbe-
lici V. in to tudi izrekel bratu. Zato vprašuje ta: »Zakaj bi
ne izšel Venec? Kedaj pa izide sploh Zhbeliza?« — češ,
če že tudi prav brez Venca, ki ste ga poprej bili name¬
nili zanjo!

Toda odkod neki ti pomiselki cenzorja Čopa? Ne vemo
tega. Slutimo pa lahko, da radi preodkritih podatkov o Ju¬
liji, ki je bila takrat že — zaročenka, tedaj javno  oddana,
in to mogočnemu gospodu iz vplivne družine Scheuchen-
stuelove! Čopu pa je bilo pač že dovolj sitnosti, kar jih je
imel s Pavškom in Kopitarjem lansko leto radi Zhbel. IV.!
Ni si hotel tedaj kopati spet novega vraga na glavo že sicer
brez tega prenervozni »knjigobrsk« Čop, ki bi si ga bil, če kot
cenzor ne črta Venca! Mislil je na lanski »nos« Pavškov in
Kopitarjev, in vedel, da mu tega nista in ne bosta pozabila
blaga moža. A zdaj naj si nakoplje še Scheuchenstuelove
ljudi! In to sebi in še bolj prijatelju Prešernu, ki je 'bil že
tako pravzaprav dotlej še vedno brez svojega kruha!

Prijatelju Prešernu pa je bilo . za objavo Venca. In

jaz domnevam, da je bil tu mej prijateljema z gorenjske
strani spor radi te pesmi. Prešeren pa je moral pač spoznati,
da ne bo spravil Venca v Zhbelizi V. na dan prvič;  in naj
mu ga prav urednik Kastelic vsprejme v rokopisa: črtal da
mu ga bo cenzor Čop. In tedaj, mislim, da ga je dal natis¬
niti samega. Vidi se pa iz tiska, da pri Blazniku, v formatu
nekake priloge k »Ulyr. BI.«, dasi ni izšel nikoli kot resnična
priloga tega lista! Zdi se, da mu ga je Blaznik tiskal kot
privatno listino, ki je izšla brez vednosti cenzure, ali pa
morda celo proti  prepovedi njeni. Ta zadeva nam še ni
raziskana do danes! Kaže pa vse, da je Prešeren hotel doseči
svojo misel, in hotel videti svoj Venec tiskan, pa bodi to
tako ali tako. Natisnil pa ga je s polnim svojim imenom:

11

»Dr. Prefhern«. Morda je nameraval s tem prepričati Čopa,
da je bila njegova bojazen radi Venca prazna; upal je pač,
da mu Venca ne obsodi ljubljanska javnost, ampak da mu ga
bodo znali ceniti kot nekaj posebnega, ko ga bodo spoznali
privatno; in potem mu ga pač tudi Čop vsprejme v Zhbel. V.
kot ponatisek, ko bo videl ta vtis. A — Prešeren je naletel
slabo ... In zdi se mi, da sta ravno ta objava Venca in
tisti spor s Čopom radi Venca bila glavni vzrok, da ni šla
Zhbeliza V. ne leta 1834. ne leta 1835. in sploh nikoli več v
cenzuro; to jo je pokopalo, in ne toliko nagla smrt Čopova
sredi leta 1835., — po moji misli. Umeti je pa potem, zakaj
je Kastelic 1. 1836. še tako okleval s Zhbelizo V.; kaj bi ne,
ko je vedel vse te dogodke iz 1. 1834. in 1835. radi tistega
imena Julijinega, ki ga je Prešeren zdaj vsiljeval — njemu
in njegovi odgovornosti.

In iz vsega tega sodim torej: Venec je izšel šele

tačas, ko je Prešeren videl, da ga Čop zares ne dopusti v
Zhbelizo V., in da ta ne gre v cenzuro o novem letu 1835.
Vsekakor: Čop pa ga je še doživel. Toliko o letu prvega
natiska Sonetnega venca. Pripomnim naj še, da se mi zdi,
ko da je vse to bilo še o nagli smrti Čopovi mej prijateljema,
odkoder potem še veča bol poetova ob taki ločitvi brez
čistega slovesa!

3. Dalje. Privedel nas je Julijin Venec že v leto 1834.
Kar imamo sploh dokumentov iz tega leta za ljubezensko
poezijo Prešernovo, so od 1. 1835. navzdol naslednji:

V 111. BI. 24./V. 1834.: a) Liebesgleichnisse. I., II., III., trojica
nemških sonetov; b) Sonett. \Varum si e, wertb, dafi Sanger aller Zungen
sie priesen . . . 10./V. 1834.

V Zhbel. IV. (meseca junija); a) Romanca od dohtarja; b) Strunam;
c) Romanca od učenca in d) Gazele, česar pa obojega ni šteti to leto več
za novo,  ker so to le ponatiski poprej že izešlih prvih tiskov; zaradi
tega tičejo drugam, v bolj zgodna leta.

V dunajskem pismu Janeza Čopa z dne 2./V. 1834. (Preš. alb. 1900,
763) imamo zahvalo bratu Matiju »pei sonetti tutti eccelenti«; po imenu
našteje posebej le tretjega mej štirimi: »3° Sanjalo fe mi je etc.«, ter

12

dostavlja: »Bello pure e anche il primo, secondo ed il quarto.« Sodim,
daje to ona ista četvorica, ki jo imamo v Kastelčevem zborniku za tiska¬
nim Vencem (Zbor. M. Slov. 1903.138 i. u.), in ki sem o nji govoril gori.

V dveh pismih Janeza Čopa bratu Matiju: a) v onem z dne
1 ./III. 1834., ki v njem prosi za prepis Prešernovega Venca, in ki je mi
že poznamo (Preš. alb. 761); b) v drugem z dne 27./III. 1834., kjer se
že zahvaljuje za poslani prepis: »Prima di tutto Ti ringrazio deli’ im-
provisata ben aggradevole clie mi hai fatto coli’ avermi mandato i fo-
netti del Prefhern che anche in Viena eccitarono gran furore prefso
tutti gli amanti della patria letteratura. Molto sorprendente fu anche per
tutti di conoscere da efsi la fua Fiamma che prima pet un oggetto ima-
ginario abbiamo tenuta . . .« (Preš. alb. 762).

Tako smo spet pri novem pozitivnem datu o Vencu.
In ta dat je tak, da nam lahko velja za dat prve objave
Venca;  s tem pa izgubi dat prvega natiska Venčevega
precej svoje važnosti v kronologiji  Prešernovih poezij.

Kaj sledi pa za nas iz tega novega dokumenta o Vencu?

Že Pintar, ki nam je našel ter podaril ta pisma Janeza
Čopa v albumu Prešernovem, je določil, »da je bil sonetni
venec po zimi 1834. leta že spleten« (768). Rekli bi morda
točneje, da pred pomladjo  leta 1834.

Na teh trdnih tleh Pintar obstoji. In prav tam je ostal
tudi Tominšek, ki ta Pintarjev rezultat vporablja za svojo
novo »psihiško zvezo«, katera bodi nekakov nov dokaz, novo
potrdilo za trdno  resničnost pričevanja Prešernovega o 1.
1833. kot pričetku Julijine dobe. Korš ne uvažuje v svoji študiji
še Pintarjevega rezultata. Saj ga pa takrat sploh ni mogel
ne Korš, ne nihče. Izšel je namreč šele z dotičnimi pismi
vred v Preš. albumu decembra m. 1900! Korševa knjiga je
bila pa takrat že natisnjena visoko gori na Ruskem, z letnico
1901. Primerjaj le »Russkija Vedomosti« 1900, štev. 353! A
pa saj je tudi Lj. Zvon pri nas prinesel že 1. januarja 1901.
obširni Aškerčev oglas o nji: »Ves Prešeren v ruskem pre¬
vodu« (str. 53 i. n.), z nekaterimi ponatiski. Moral je tedaj
referat biti že decembra 1900. v ljubljanski tiskarni; zato je
moral Aškerc imeti knjigo že pri nas v Ljubljani 1. 1900.,

13

ker pred 1./I. 1901. Potemtakem pa dobi Korš po nepotrebnem
tisto — opombico. Suum cuicjue! Sicer pa je to vse le pezdir
v bratovem očesu: saj ni namreč prišel naš Tominšek ob
tem novem, važnem  datu do nikakega drugačnega, real¬
nejšega in solidnejšega rezultata ko Korš brež njega. In
vendar bi bil Tominšek to mogel in celo moral, če je hotel,
da mu uvažaj kdo spis; če pa ne, zakaj tratiti potem tisek
in popir, ljudem pa čas!- Prazno delo.

Do meseca marca 1834. pride o Vencu tedaj že Pintar,
in lahko rečemo, da do — 1. marca 1834. Saj je dne 27./III.
imel Jan. Čop prepis Venca že na Dunaju; in ta dan že celo
odgovarja bratu na pošiljatev. Ali pa odgovarja tu precej
po prejemu prepisa? Ni verjetno; saj pravi že v istem pismu,
kako je pripravil tudi Kopitarju že en prepis v roke (»Anche
al Smolar ne feci avere una coppia . . .«), in to po — ovinkih.
Tudi pripoveduje že, kako se je Kopitar o ti priči vedel. In
hkrati omenja tudi že, kako so vsprejeli drugi ta spev in
kako jih je presenetilo, ko so spoznali iž njega realno dekle
poetovo, ki sojo imeli doslej vsi »per un oggetto imaginario«.
A naj je sledil odgovor Matijevemu pismu prav naslednjega
dne po prejemu Venca (kar pa ni!), sledil je 27./III., tedaj
ravno 4 tedne za prvim, za onim z dne 1 ./III, ki v njem prosi
šele brat brata, z Dunaja dol v Ljubljano, naj mu dopošlje
prepis. V štirih tednih je tedaj a) pisal šele J. Čop po Venec,
b) imel ga že v prepisu, c) iz Ljubljane na Dunaju, d) raz¬
glasil ga mej druge, e) prepisal in dostavil že Kopitarju, f)
poročal že o vsem tem bratu. Vse to mej 1 ./III. in 27./III.,
kar šteje komaj časa dovolj prvič za dohod pisma z dne
1. III. v Ljubljano; drugič za odgovor Matijev in prepis Venca
ter dohod tega marčnega  pisma Matijevega na Dunaj; in
tretjič: za vse ono, o čemer poroča Janez bratu dne 27./III.
1834. 1.

Potemtakem spoznamo pač, da Venec gotovo ni dora-
stel šele v tistih štirih tednih mej 1 ./III. in 27./III.; imeti so

14

ga morali v Ljubljani dovršenega že prej, in sicer tedaj že,
ko ga je Matija Čop bratu prvič omenil v svojem pismu.
Odgovor Janezov na to, nam, če ne izgubljeno, a do
danes vsaj neznano pismo Matijevo pa je slučajno že z dne
1. marca 1834. Moralo  je biti tisto Matijevo pismo potem¬
takem iz m. februarja 1834., in sicer najkesneje z dne 25./'26.
februarja, ker je rabilo takrat tri dni do Dunaja iz Ljubljane.
Najbrže pa je bilo še bolj zgodno.

Tako pridemo pozitivno z Vencem tja v mesec februar
1834. Ta pa je a) šele drugi mesec tistega leta; in pred
febt. je le en sam mesec ali 31 dni do 1. 1833.! b) Preš. je
bil takrat koncipijent pri advokatu dr. Baumgartenu (od svo¬
jega judicijelnega izpita celovškega, tedaj od m. aprila 1832.
pa slučajno ravno do 1. marca  1834.) ]  c) Zahajal je pač
tudi takrat že kaj v družbe o prostih urah, dasi ne toliko
ko kesneje. d) Sonetni venec ima sam na sebi pa svojo do¬
ločeno trdno arhitektoniko in težavne konpozicijske kakovosti-,
namreč: a) najprej toliko sonetov kolikor je verzov  v
enem sonetu; (3) zadnji verz vsakega sprednjega soneta
mora biti hkrati tudi prvi naslednjega; j) kot zadnji verz šti¬
rinajstega soneta stoji prvi verz prvega soneta, ker mora
biti ta verz prvi v naslednjem 15. sonetu: »Magistrale«;
S) začetni (in hkrati sklepni) verzi prvih 14 sonetov se morajo
zliti v nov, štirinajsteroverzen, po vsebini in po obliki z dru¬
gimi venca soneti harmonično enoten petnajsti sonet »Magi¬
strale«.

Te arhitektonske zahteve mora izpolniti vsak sonetni
venec, kar je tudi Preš. sam za uvod Venca povedal v prvih
njega verzih prvič tako-le:

Pev’z ndve ti zvetlize v ven’z povije:

Petnajlt fonetov taziga vesila,

De vfi sazhetki drugiga fhtevlla

1  To dokazujejo jasni dati v prošnji Prešernovi za advokata iz
1. 1846., in v uradni kvalifikaciji k njej. Objav. Levec, Lj, Zv. 1890.
(176 i. n.).

15

Verftž fe ’s sadniga, vfih domazlilje.

Ko v venzu rdsha rosh’ze i'e ovije,

Tak6 kjer jenja prednja pefem mila,

Prihčdnja fe b<5 tamkej fpSt sbudila. —

(Prvi natis, sonet 1.)

A v »Poezijah« 1. 1847. drugič:

Poet tvoj nov Slovencem včnec vije,

’Z petnajst sonetov ti tak6 ga spleta,

De »Magistrale«, pesem trikrat peta,

Vsili drfigih skupej včže harmonije.

Iz njega zvira, vanjga se spet zlije,

Po včrsti pesem vsaciga sončta;

Prihbdnja v prednje kSncu je začeta. — (str. 183.)

Preš. pa si obteži to arhitektoniko še z drugim origi¬
nalno svojim konpozicijskim problemom: s) Venec nosi v
inicijalkah prvih 14 sonetov — črke Julijinega  imena, in
C) potemtakem tudi Magistrale v svojem akrostihu. Da je pa
Prešernov Venec vse to imel že mes. marca (in tedaj tudi
februarja) 1834., priča nam Jan. Čopa pismo (dne 27./III.
1834.), češ, da so spoznali iz Venca Prešernovo dekle,
e) Prišteti je povrhu še, da je jezik naš tiste čase bil še
vse kaj drugega ko danes, in da je moralo biti oblikovanje
kake umetnine tolikega obsega in celo s takimi konpozi-
cijskimi ovirami pač zamudneje delo ko danes, in gotovoda
delo daljšega časa kakor kar ga je v tistem dobrem mesecu
od srede februarja 1834. nazaj do 1. 1833.

Ali bo potemtakem komu le — hipoteza in le osebno
domišljanje, če sklepam: Sonetni venec Prešernov je po
ideji  svoji ves in docela, po obliki  pa gotovoda vsaj po
večjem, če že ne v malenkostih, — iz 1. 1833.!

To je moj prvi  rezultat o Vencu.

Tistega leta pa imamo »trden« dan, preko katerega ne
»sme« Venec nazaj: dan 6. aprila! No, do konca leta je
odtedaj še dolgih osem mesecev. V teh pa rodi človeški duh,
posebno tak ko Prešernov, lahko dosti. Saj je Preš. ustvaril
o smrti Čopovi v dneh po 6./VII. 1835. in pred 25./VII. 1825.

16

čudovito nagrobnico »Dem Andenken des M. Zbop«, ki jo
je 25./VII. že prinesel tiskano Ill'yr. Blatt. In od istega dne
Čopove smrti pa do konca leta 1835, tedaj komaj v šestih
mesecih, je Preš. poleg te nagrobnice zložil ves svoj veliki
globoki Kerft; vemo namreč, da je ta šel o začetku 1. 1836.
že v cenzuro v dveh  lastnoročno Prešernovih prepisih, a
prišel iz tiska že pod konec marca 1836. (Pismo Prešernovo
Čelakowskemu, 22./VIII. 1836.; Lj. Zv. 1882, str. 110). Zato
se mi ne zdi tu nič ovire in rtič protislovja, tedaj nič dokaza
proti  moji hipotezi o Vencu.

II.

Poizkušati pa nam je odtu nov korak tja k odgovoru
našega vprašanja o pričetku Julijine dobe.

1. Premaknil nas je Venec sam iz 1. 1834. že v 1. 1833.!
Trdno pa stoji še Prešernov dat o 6. dnevu aprila tega leta, o
soboti sveti. Dobro. Kaj pa prinaša to leto 1833. samo o
ljubezni Prešernovi še novega?

Pravzaprav same edine »Gasele«  1.—7. (I. natis, dne
13./VII. 1833'. Aufierordentl. Beilage zum Illyr. Blatte).

Pred njimi pa imamo sicer še:

a) [Romeo undjulia]; 29./VI., Illyr. BI., brez vsakega podpisa; a meni
se ne zdi ta pesem do danes trdno izpričana za Prešernovo, zato
jo oklepam.

b) [Sobota sveta: 6. IV. 1833.; Poezije 1847, 132.]

c) V pismu Prešernovem Celakowskemu dne I4./III. 1833. oni znani
stavek: » . . . in sraven fim tako sanikarni pifar, de fe mi je iju-
besen s’ nekakfhino Gospodizhno v Gradzu le savolj tega poderla,
ker fim ji premalokedaj pifal«. (Zbor. VI. 180.)

Drugega — nič! Vsaj do danes ne. Iz tega sledi, da
imamo za ono »Liebesperiode« res le — edine Gazele iz
tega leta.

Komu pa veljajo te? O tem pač šeni  dvojbil do danes
nihče. Saj pa tudi res prejasno govori vsa njih vsebina
sploh,  čigave so. Posebej pa že kaže to prva gazela kot
prolog, ki motivira naslednje gazelice kot posledico spoznanja,

17.

da bi bolj bilo škoda pozabiti njenega  imena kakor imen —
vseh drugih slavnih ljubic, ki slove že dolge vekove v slavnih
pesmih. Zdi se ti skoraj, ko da že tu Preš. misli in namerava,
da bi na kak poseben način ovekovečil njeno ime. Tu ji
splete v ta namen prvi venec; a. 27,/IH. 1834. je že na Dunaju
nova pesem: poet njen je Slovencem zvil že »nov  venec«,
ki pa nosi naravnost in okrito — črke njenega imena, Venec
»Primicovi Julji«. Sodimo sicer tudi, da hoče v gaz. 5. vrstica:
»de začne se leto starat’ že v Ser p an i...«  (Poez. 1847. 121)
zakrito opomniti Julijinega imena, češ, s r p a n je — mali
srpan ali julij  (kar bi se z mislijo tistega verza vjemalo) ;
to ime pa da ima iste glasove ko »Julie«. Odtod da je
začetnica v »Serpani« velika.

No, morda da je tako"; a zdi se mi to tu vse le voda v Savo.
Saj preveva vendar ista ljubezen te Gazele, ki polni Venec;
to je isto čustvovanje in isto hrepenenje tu ko tam; to
izprevidiš, če le čitaš obe umetnini sam. Lahko rečemo: če
velja vsebina Venca, potem veljajo tudi Gazele — Juliji!

0 Gazelah pa vemo dvoje že doslej: a) 1. 1834. jih je
prinesla Zhbel. IV. (z letnico 1833.); b) 13./VII. 1833. so do¬
živele I. natis. Vemo o njih pa še več: c) bile so že pred
I4./III. 1833. v dveh rokopisih Zhbelize IV. —

Odkod izvemo to? Dne 14./III. 1833. piše Preš. o Zhbel.
IV. Čelakowskemu, da je prepozorni cenzor Čop zatrl v nji
»ljudfke pefmi is Smoletove bere« (Zbor. VI. 179). Dne 16.
IV. 1833. pa že roma rokopis Zhbel. IV. vsled šikan Pavš-
kovih na Dunaj, o čemer nam pripoveduje tudi Preš. sam
dne 29./IV. 1833. v pismu, pisanem Čelakowskemu. 1 2

1  »... Und so ist unser Bienchen am 16. d. M. nach Wien geflogen,
woher wir es vor einem Monate nicht erwarten.« 29. IV. 1833. Čelakow-
skemu (Levec, Lj. Zv. 1882. 51.) V Zbor. M. Sl. V. (132) sem objavil
naslovni list in vnanji ovoj Kr. Zhbel. IV., kakor se nam je to ohranilo
v Kastelčevem zborniku, v zapuščini Levstikovi. Tam govorim o opazki
v spodnjem desnem voglu naslovne strani: »Imprimatur omiss. delet. 26.
April 1833.« Tako sem čital to takrat, dasi nisem bil ni tačas na jasnem,

2

18

Čop je tedaj že pred  14./III. 1833. zatrl nar. pesmi
Smoletove v Zhbel. IV., ker tega dne Preš. že piše o cenzuri
Čopovi Čelakovskemu. V Zhbel. IV. pa imamo tudi — Gazele.
Moral je torej poet imeti Gazele pred  14./III. 1833. dovršene
in jih Kastelcu doposlati gotovoda že vsaj februarja, brže pa
še prej. Prešernovi prispevki so namreč morali biti tisto leto
posebno zgodni, ker stoje z Gazelami vred na prvem mestu
Zhbel. IV. pred vsemi drugimi!

Kako pa naj potemtakem Gazele veljajo Juliji? Njena
doba prični vendar šele 6. aprila  1833. Vsaj dne 14. marca
1833., (in še prej) imamo pa Julijine Gazele že v Zhbel. IV.,
tedaj vsaj tri, cele tri tedne pred — 6./IV. 1833., tri tedne
pred  tisto »soboto sveto«, ko je poet obiskoval božje gro¬
bove po Ljubljani. Nastati so morale  potemtakem Gazele
že pred 14./III.; ljubezen sama, ki je njih vsebina,  ta pa
naj je prišla poetu v dušo šele najmanj tri tedne (in celo
več ko mesec dni) kesneje, dne 6./IV. 1833.! Živo protislovje!

Toda, je li pa res, da je Čop že do I4./III. 1833. imel
s Zhbel. IV. vred v cenzuri tudi Gazele? Izšle so te v Zbel.
IV. šele 1. 1834. Vemo pa, da je dobil Kastelic junija meseca
1833. svoj prvi manuskript Zhbelize IV., oni iz prvih mesecev

ali čitam prav. Številka »26« je namreč z naglo ohlapno potezo zapisana
tako, da druži dvojko in šestico ena sama poteza. Ker pa sem mislil, da
bi nad morebitno enojko pač stala pika, čital sem številko za 26. G. L.
Pintar sam mi piše svojo misel o tem (19. V. 1906) takole: »Glede da¬
tuma: ali 26. ali 16. aprila je odgovor silno težaven, brati bi se dalo
eno in drugo . . . Krivulja v začetku bi kazala na 2, od spodnjega konca
naravnost  do 6 potegnjena črta pa daje tudi misliti na 1.« — Tome
je potrdilo, da je pač verovati pismu Prešernovemu ter čitati »16. d. M.«
= »16. Aprili 1833.« Ni tedaj to opazka dunajske (Kopitarjeve) cenzure,
kakor sem to .sodil v Zbor. V., ampak — ljubljanske,  ki je odpo¬
slala vsled obiska škofa Wolfa pri guvernerju, in: »bei dem Umstande,
dass beim ganzen Gubernium ein einziger Gubernialrath krainisch kann«,
po nasvetu guvernerja samega, tisti tam zapisani dan — Zhbel. IV. (»cor-
pus delicti«) na Dunaj v Kopitarjevo cenzuro. (Prešernovo pismo Celak..
29. IV. 1833.)

19

1. 1833., spet po prvi cenzuri v svoje roke. Vemo, da so
vložili Zhbel. IV. potem spet še enkrat pri ljubljanski cen¬
zuri. Vse to vemo iz pisem Matija Čopa Kopitarju 1. 1833.
pisanih (Zbor. V. 101—106, 132 in 120).

Mejtem pa so 13. julija 1833. izšle prvič Gazele. Niso
li morda dali Kastelcu šele zdaj Gazel, da bi obogatil zdaj
šele Zhbel. IV., preden jo pošljejo drugič  v cenzuro, s tem
novim vencem? Če je bilo tako, potem izgine ono protislovje
mej Gazelami in dnem 6./IV. 1833.!

Toda: prvotnega cenzurnega rokopisa za Zhbel. IV. niso
predrugačili nikoli. Iz česa sklepam to?

a) Čopovo pismo Kopitarju z dne 17./VI. 1833. ima v pri-
pisku z dne 20./VI. 1833. naslednjo parolo boja z du¬
najskim cenzorjem: »Die Zhbeliza wird so wie sie
ist,  noch einmahl so vorgelegt werden, mit der Bitte,
man mochte streichen, was man nicht passierlieh findet«.
(Zbor V. 106). Kar je razprtega, je podčrtal že v origi¬
nalu Čop sam.

b) Tista dvojna uradna opazka na ovoju Zhbel. IV., ena
iz 1. 1833., druga iz 1. 1834. priča, da je rokopis Zhbel.
IV. bil šel dvakrat, 'to je obakrat celo z istim ovojem
v cenzuro, ne da bi bili 1. 1834. kaj .predrugačili lanski
manuskript (Prim. o tem Zbor. V. 132). Dokazuje nam
ta ovoj, da so ono Čopovo obljubo o Zhbelizi IV (»s o
wie sie ist . . .«), vdejstvili resnično, kakor so bili
sklenili!

c) Čop piše Šafariku dne 22./II. 1834. o Zhbel. IV., kakor
že vemo, tako-le: »Eine ahnliche Nase (kakor o metelčici)
wird sich Kopitar hochst wahrscheinlich hinsichtlich der
Zhbeliza hohlen; sein unglaubliches Censur-Gutachten
iiber das vierte Bandchen derselben hat bier beym
Gubernium selbst Indiguation erregt, und wir haben
nicht ermangelt, bey wiederholter Vorlage des Ms. dieses

2 *

20

vierten Bandchens . der Zhbeliza dasselbe gehorig la-
cherlich zu mach.en, was beym Gubernium beyfallig
aufgenommen wurde«. (Zbor. I. 131.) Tista beseda Čo¬
pova tu o Zhbelizi IV.: »bey wiederholter Vor-
lage  des Ms. dieses vierten Bandchens der Zhbeliza«
nam pač spet potrjuje jasno, da se je zgodilo res, kar
je obljubljal Čop 1. 1833. (20./VL) Kopitarju.

Potemtakem vstaja ono protislovje mej Gazelami in
6./IV. 1833. z novo močjo in bolj in bolj zmagovito! A
dalje:

d) Zakaj so izšle Gazele 1. 1833. posebej izven Zhbelize
kot priloga Illyr. Bl.-u? Poseči nam je tu v Čopov (in
Prešernov) prepir iz 1. 1833. s Kopitarjem.

27./IV. 1833. prinese 111. Blatt konec prve  Čopove razprave o
črkah: »Slovvenischer ABC-Krieg«.

2./V. in 3./V. 1833. pošilja to razpravo svojo Čop Kopitarju.

8 .-/V. 1833. piše Kopitar Čopu že privatno pismo, ki v njem ime¬
nuje Čopa na podlagi tiste razprave njegove »sovražnika« svojega; hkrati
mu očita že — Zhbelizo IV. in nje nepopolno cenzuro.

12./V. 1833. odgovarja Čop prvič temu pismu Kopitarjevemu, a
odgovora tega ne odpošlje. Čop brani tu že Zhbelizo IV. (Zbor. V.
102—104.)

1./VI. 1833. prinese 111. BI. odgovor združenih Metelkovcev na
razpravo Čopovo. (Nr. 22 .)

15./VI. 1833. sledi odgovor Čopov; druga  njegova razprava o
črkah: »Slovvenischer ABC-Krieg Nr. 2 «. (111. BI. Nr. 23 .)

A zdaj poseže Prešeren vmes — proti Kopitarju. Izdajati prične
svoj trosonetni ciklus: »Des Sangers Klage«;

111. BI., Nr. 24  (15./VI.): I. Obschon die Lieder . . .

111. BI., Nr. 25  (22./VI.): Zweites Sonett. Wohl ihm, dem fremd

geblieben . . .

[111. BI., Nr. 26  (29./VI.): Drittes Sonett: Ihr hortet von der Zvverge

argem Siiinen: . . .]

Tako bi bil moral namreč v tej številki 111. BI. slediti
zdaj ta tretji sonet te skupine. Toda — ni sledil! Ohranil
se nam je le: a) v lit. zapuščini Prešernovi (danes točka 24.),
odkoder nam ga je objavil prvič Bleivveis v Letop. Mat. Sl.
1875 (str. 155); in pa: b) v dveh prepisih v »Kastelčevem zbor-

21

niku«, ki sem jih podal v Zbor. M. Sl. 1903 (str. 145.)* Zato
sem ta sonet tu oklenil. Zakaj pa ni tam takrat izšel 1. 1833. ?
Ker je tako odkrito oseben proti Kopitarju, dun. cenzorju
ljubljanske Zhbelize, da ga cenzura ni pripustila ali pa ga
že urednik ni hotel vsprejeti. Bil je pač prehud punctum
saliens tega soneta sklep:

»Wie heifit der Wicht?« — »»Herr Barthelma Kopiter««.

»Die Schtine?« — »»Krainische Literatur««.

»Der Riegel, der ihm zu Gebot?« — »»Censur««. —

Med prvim in drugim sonetom te skupine so morali
ravno dobiti iz cenzure »ostriženo« Zhbel. IV. In če še ne,
pa vsaj v Ljubljani je morala takrat že biti spet; in Čop vsaj
je (kot cenzor) do takrat čital že Kopitarjeve cenzurne opazke
o nji, ker dne 17./VI. 1833. piše namreč Čop Kopitarju:

»Die vierte Zhbeliza ist Hrn. Kafteliz noch nicht zuriickgekoinmen,
doch habe ich Gelegenheit gehabt, Ihre Randglossen zu lesen, die
wirklich merkwiirdig  sind . . .« (Zbor. V. 105.)

Seveda je Čop razglasil to Kopitarjevo cenzuro v svojem
krogu; in tako so jo v njem že poznali pred 17./VI. 1833,
tedaj zatrdno pred sonetom II. (25/VI.) in morda celo dva
tri dni pred 17./VL, tedaj še pred sonetom I. že (izšel 15./VI.);
vidi se pa, da je vsaj drugi nastal že iz žive ogorčenosti, ki
jo je potem do osebnosti poostreno zajel vso zadnji (prepo¬
vedani) sonet. — Zdi se mi pa vredno pripomniti, da je na
mestu tega soneta Prešernovega prinesla tista številka Illyr.
BI. trosonetni nemški ciklus: »Romeo und Julia«, ki je brez
vsakega podpisa, a ga pripisujejo (od Marna sem: Jezič. XVIII.,
1880., 45.) Prešernu! To mimo-grede.

Kaj pa je nam tu glavno? Da so v Čopovem krogu
poznali pred Gazel  I. natiskom tistoletno Kopitarjevo cen¬
zuro o Zhbel. IV., ki mu je radi nje pisal Čop že 17./VI. 1833:

* Imenoval sem tam ta dva prepisa — Kastelčeva. G. L. Pintar
me je opozoril, ko je došla tista zbirka lic. knjižnici, da je prepis a):
Čopov,  le z naglo pisavo pisan, prepis b): pa lastnoročno Prešernov.
— Nulla dies sine linea! A. Z.

22

»Einstweilen sage ich Ihnen soviel, dafi ich nicht wohl dulden
kann, vor der Landesstelle in dem Lichte zu bleiben, in
welches Sie mich gestellt haben« (Zbor. V. 106); aVpripisku
k temu pismu dne 20./VI. 1833. že, da si bodo radi Zhbelize
poizkušali pomagati na ta način, da jo bodo predložili še
enkrat, tako, kakršna je (Zbor. V. 106.); poznali da so tedaj
tisto sodbo Kopitarjevo, ki jo 26./II. 1834. Safafiku imenuje
Čop »unglaubliches Censur-Gutachten liber das vierte Band-
chen«, in ki o nji še pristavlja: ... (es) hat hier beym Gu-
bernium selbst Indignation erregt«, a katere pa mi do danes
ne poznamo še. Vedeli in spoznali so tedaj takrat že, da je
Zhbelizi odzvonilo zdaj za tisto leto; in Preš. posebej, da tudi
njegovim pesnim. Odtod njegov sonet, ki imenuje Kopitarja
»Zwerg«, njegovo delo »arges Sinnen«; in ki spet zmerja
njega: »schnoder Madchenhuther«, »Wicht« — češ, da deva
za zapahe — lepotico: kranjsko literaturo, s svojo cenzuro

A kaj prinese tu koj naslednja številka Illyr. Blatta?

111. BL, Nr. 27, (6./VII.) Kopitarjev znani pamflet o Čopu in Pre¬
šernu: »Ein Wort liber den Laibacher ABC-Streit« (aus einem Briefe
aus Wien an Herrn M***). —

Ali je.zdaj zagorelo nanošeno gorivo v Čopovem krogu!
Čop sede in piše koj odgovor. A prej ko ta, izide pa že koj
v naslednji številki Illyr. BI. kot nekak prvi nagli odgovor
Kopitarjevemu nasprotovanju ob Zhbelizi IV. posebna priloga
— z Gazelami, to največo Prešernovo pesnijo v Zhbel. IV.:

111. BL, Nr. 28, (13./VII.): »Aufierordentliche Beilage zum Iilyrischen
Blatte Nr. 28. vom 13. Juli 1833. — Gasele.«-

In nadalje?

111. BL, Nr. 29, (20./VII.) — pomeni nekak premor.

111. BL, Nr. 30, (27./VII.) pa prinese spet v posebni priložbi Čopov
odgovor: »Slowenischer ABC-Krieg Nr. 3.« Hkrati pa drugi  Prešernov
odgovor, znane: »Literarische Scherze in Aug. YV. v. Schlegel’s Mani er
von Doktor-DichterPrefhern«, — češ, psuj nas tako, pa smo vendarle
in se smemo tako imenovati prav resno  tudi sami: »D i c h t e r Prefhern«!

To je nit dogodkov! Preš. je hotel dražiti  Kopitarja
cenzorja in izplačati  ga  s to objavo Gazel! Pač pa je imel
poet gotovoda tudi osebne vzroke zanjo: leto 1833. je bilo

23

tisto, ko se je Julija — zaročala in, koliker dozdaj vemo,
tudi zaročila (Ernestina, Spomini 14.). Nekako mudilo seje . ..

Noče pa vse to onega protislovja potemtakem kar nič
ublažiti; to govori vse jasno le za dejstvo, da so Julijine
Gazele eksistirale že pred 14. marcem 1833., tri tedne in še
več — pred  »začetkom Julijine dobe«: pred  6. IV. 1833.!

Gazel pa je sedem! In njih oblika je bila že takrat
skoraj dobesedno taka, njih jezik takrat že tako nežen in
dovršen ko danes: Gazel ni Preš. skoraj nič popravljal ter
nič drugačil od 1.1833. do Poezij 1847.; edino le štiri pet mest
pravzaprav, a še teh se je komaj dotaknil.' Objavi Gazel iz
1. 1833. (Illyr. BI.) in 1.1834. (Zhbel. IV.) pa nimata ni tro¬
hice  razlike!

Oblika Gazel je tedaj že prvič,  že 1. 1833., koj taka,
da priča sama o sebi, da pač ni nastala kar v enem tednu,
tudi ne venem mesecu, ampak čistila se pač le polagoma;
za tako dolgotrajno nastajanje pa govori tudi arhitektonika
vsake posamne gazelice in ona vse skupine gazel kot ene
celote. Povrhu pa je vsebina teh sedmero gazelic tako raz¬
nolika in tako obila, da pač ni dozorela v dveh treh tednih . . .

1  Razlike mej 1. 1833. (in 1834.) ter 1847. so te: Gazela 1. v. 10:
»Blo bi posabiti fhkoda . . .« (1833.); »Bi bil6 pozabit’ šk6da ...« (1847.);
Gazela 2: v 5.: Zhe v tebe fo obernjeni pogledi... 1847: akvtebe..;
v. 7:  Al zli  e dekleta druge ogledujem (1833.); Al, a k dekleta . . .(1847);
v. 10: Kako bi vftrčgel ti, fromak ne vem (1833); Kak bi ti vstrčgel,
liromak ne včm. (1847.) Gazela 3: vse docela enako. Gazela 4. 1833: v.
2: Pravij  o,  v ljubesni moji ni refnize; v. 5: Al ptdlufhaj mojo

fpov’d,  in  rekla bofh, de . . .; 1847: v. 2: Pravjo, de v ljubezni . . .;
v. 5: Al poslušaj m5jo spdved, rekla b6š, de . . .; Gazela 5. 1833: v. 8:
De je prozhpomladnardalfhishevSerpani...;  1847: De'
začne se lčto stdrat’ žč v Serpžni... Gazela 6. 1833: v. 4: kSniz lčta ...;
v. 5: kupiz; v. 9: Lej takč tvoj pev’z gaseliz . . .; v. 10: . . . ferzč ti

merslo fe ogreje . . .; 1847: v. 4: konec lčta . . .; v. 5: kiipec; v. 9: Lej
tak pčvec tih gazčlic . . .; v. 10: ... sercč ledeno se ogrčje . . .; Gazela
7. 1833: v. 1 : Vem, de vfaki brav’z drugazhi pefmi moje fddi; v. 9 ;
Jelt pa . . .; 1847: Kd6r jih bere, vsak drug&či pčsmi m6je s6di; v. 9:
Jčz pa . . . — Iz tega se lahko vsakdo sam preveri o resnici. A. Z,

24

Od 14./III. 1833. in do 1. 1832. pa sta komaj dobra dva
meseca. Ze smo pa ob vel javili,. da je moral imeti Gazele
Kastelic za rokopisa najmenj v začetku februarja. Kaj sledi
iz tega? Da v samem januarju 1. 1833. pač ni mogel Gazel
poet zamisliti, osnovati in izdelati, ampak da segajo pač, če
že ne vse, pa posamne, in če že ne po obliki, pa po z a-
mis Litvi, vsebini in arhitektonski zaosnovi
gotovoda nele v konec, ampak precej tja ven v sredo
1. 1832.!

2. Venec nas je privedel samo do leta 1833.; a Gazele
nas silijo že v 1. 1832.! Kaj nam pa prinaša to samo in kaj
nadaljna, poprejšnja  leta?

Situacija vseh, nam znanih dokumentov o ljubezni Pre¬
šernovi iz še ostalih, tu vpoštevanja vrednih nadaljnih let
je naslednja:

1832:

. a) »Nach Gratz getraue ich mich nicht mehr zu schreiben«.

(Zadnje celovško pismo Prešernovo Čopu, nedatirano, a iz dni
zadnjega tedna v marcu: (24. — 31. marca. — Lj. Zv. 1888. 691.)
Komentar k temu stavku je oni sklep pisma Prešernovega
Čelakowskemu o »Gofpodizhni v Gradzu«, z dne 14./III. 1833.
(Prim. str. 1 j.j>.  tega spisa.)

b) »die Romanze od Dohtarja«: v zadnjem celovškem pismu Prešer¬

novem do Čopa (24.- — 3I. marca); Lj. Zv. 1888. str. 691.

c) She miru . . .

d) Aftrologam.

e) Strah. Sonet. (En dan ozhi fo vid’le . . .)

Vse tri v Zhbel. III., tiskani že do 24./III. 1832. v prvih
dveh polah. (Prim. Čopovo pismo z dne 20./24./III. 1832.; Zbor.
VI. 186.187:)

f) » . . . Die Laibacherinnen scheinen mir im Allgemeinen htibscher
zu seyn, als die civilen Klagenfurterinnen: jedoch hat eine der
letzten einen Eindruck auf mich gemacht, von dem jemand nic.hts
erfahren dtirfte«.

(Prešeren v pismu z dne 5./II. 1832., iz Celovca Čopu v Lju¬
bljano. — Levec, Lj.. Zv. 1888.568.)

.g) Romanza s shenfkimi afonanzami (kesneje v Zhb. IV.: Rom. od
uzhenza): 14./I. 1832. (111. BI. Nr. 2.)

25

1831 :

a) Skupina štirih sonetov.

a) Ozhetov nafliih imenitne dela . ..

P) Verh fonza fije 1'onzov žela zheda . . .

7) Tak kakor hrepeni ok6 zholnarja . . .

S) Kupido, ti, in tvoja lepa ftarka ...

Zhbel. II. (23./VI. 1831. jo Zhop pošilja Kopitarju: Zbor. V.
98; dne 9./V. 1831. je omenja Čop prvič, v pismu Šafafiku, češ,
»ara zweyten [Bdchen] wird eben gedruckt«: Zbor. I. 101.)

b) Sonet. Verh fonza feje fonzov žela zheda . . . 12./III. 1831. (111. BI.

Nr. 11.)

1830:

Tega leta nimamo nobene nove ljubavne pesmi Prešernove v Zhbe-
lizi I.; »Povodni mosh« je namreč že iz 1. 1826. In oglasil se je poet to
leto samo v Zhbel. I., drugje nikjer.

1827: Dekelzam — An die Madchen. 12./I. (111. BL Nr. 2.)

1826: »Lashnivi praktikarji« (kesnejša »Aftrologam« v Zhb. IV.) in »Po¬
vodni mosh«. Pismo Prešernovo Čopu, iz Celovca dne 13./II.
1832. (Lj. Zv. 1888, 570).

1825: Prophetischer Trost ftir Traun im Jahre 1825. (sedanja: Zarjovena
dvičica.) — Kres, III. 1883, 377: Šket, Prešernova »Zarjavela
devičica«.

Ali velja iz teh let morda tudi še kaj že Juliji? Šla je
pot našega raziskovanja dotu odzgor (od Venca) navzdol;
obrnimo njeno smer tu, ter pričnimo zdaj od spodaj, navzgor
— proti meji!

Prešeren je dosegel doktorat dunajske univerze 27./III.
1828. (Diploma, obj. Levec, Lj. Zv. 1888, 302); 1 ./IX. 1828. je
vstopil mladi doktor v odvetniško prakso pri ljubljanskem
advokatu dr. Leopoldu Baumgartenu, ter služil tam do 9./V.
1829., kakor o tem priča izpričevalo šefovo z dne 15./V.
1830. (priobč. Levec, Lj. Zv. 1888. 303). Bil je namreč pred
27./IV. 1829. že vložil Prešeren prošnjo, da bi ga pri komorni
prokuraturi ljubljanski vsprejeli za neplač. konceptn. prakti¬
kanta.;. 27./IV. 1829. komorna prokuratura poroča namreč že o
tej prošnji guberniju, ki ji 7./V. 1829. že ugodi, nakar dobi
Preš. 9./V: 1829. poziv, da dojdi ob 10. uri k prisegi ter da

26

koj potem nastopi službo 1 . Zato pa 9./V. 1829., kakor smo

1  Dokumenti za vse to so nam uradne listine, ki jih je obj. Levec
v Lj. Zv. 1888. (št. 5., 6., 7.), a odkril jih in rešil nam g. svetnik E*
Guttman, sedaj v Gorici (prim. Lj. Zv. 1888. str. 507), kakor tudi en
del »Zap. akta Prešernovega« ter ves »Kastelčev zbornik«. Na podlagi
teh objav in še one Levčeve v Ljublj. Zv. 1890. (178), ki nam prinaša
prošnjo Prešernovo za advokaturo 1. 1846., uradno kvalifikacijo o njem
ob ti priliki, in še druge tozadevne akte, dobimo to le sliko o službi in
o delu jurista Prešerna:

a) »27. Marž 1828. zum Doctor juriš promovirt«; b) »seit dem
1. September 1828 bis 9. May 1829 die Advokaten-Praxis bei mir (t. j.
pri dr. Baumgartenu v Ljubljani) genommen, meine Kanzley wahrend
dieser Zeit ununterbrochen sehr fleissig besucht . . .« (Izpričevalo dr.
Leopolda Baumgartena z dne 15. maja 1830.; Lj. Zv. 1888. 303); c) »seit
24. July 1829 bis 17. December 1831 (2 Jahr 5 Monate) bei der k. k.
Kammerprokuratur zu Laibach die Praxis genommen«; d) »sich nach
seinem Dienstaustritte in der Kanzley des Dr. Baumgarten . . . ver-
wendet« ; e) »u. seit 1. Miirz 1834 bis gegenwartig in der Kanzley Dr.
Crobath zu Laibach«, t. j. do dne te svoje šeste prošnje za advokaturo,
26. aprila 1846. (Lj. Zv. 1890, 176); f) celovški dekret za Kranj:
»Klagenfurt am 27. August 1846.« (istotam); g) ljubljanski dekret za
Kranj: z dne 1. septembra 1846.; h) zaprisega Prešernova za advokata
v Kranju: »Laibach den 5. September 1846«. (Lj. Zv. 1890.)

Potemtakem bi odšel Prešeren iz Ljubljane lahko že septembra
1846. A s tem se ne vjema dat v Kranju najetega stanovanja: »Mieth-
zins seit 21. Okt.  1846 bis 24. April 1849«, kakor to stoji v listini o
dolgovih v »Zap. aktu« na str. 39. Tedaj je prišel Preš. najbrže da šele
v oktobru 1846. na svoje novo mesto. V Ljubljani pa so tiste dni ravno
pričeli tiskati »Poezije« pri Blazniku, ter jih dotiskali v 1200 izvodih že
do 15./XII. 1846. (Računa Blaznikova o tem v Zap. aktu str. 43 in 51).
— Napaka je, če tedaj življenjepis« uče, da je Preš. služboval pri Cro¬
bathu celih 14 let, in da je od 1. 1832. bil koncfpijent pri njem (Murko,
Ottuv Slovnik Naučil^. XIII. dil. 1898, pag. 411). Bil je najprvo pri dr.
Baumgartenu, od 1./IX. 1828. do 9./V. 1829, pa od celovških izpitov
(april 1832.) do 1 ./III. 1834.; tedaj tudi tistega »osodnega« 1. 1833.! Sodim
pa, da je Preš. tudi kot praktikant pri kom. prokuraturi (od 9./V. —
24./VII. 1829. kot šesttedenski preizkuševanec, česar pa kvalifikacija ne
šteje, ter kot zapriseženi vajenec od dne svoje zaprisege: 24./VII. 1829.
]Lj. Zv. 1888. 368] pa do izstopa 17./XII. 1831., ali recimo rajši do svo¬
jega odhoda v Celovec, t. j. zadnjih dni jan. ali prvih februarja 1832.)
delal v dr. Baumgartenovi pisarni o prostih urah ter se živil od tega
dela — za tlako pri prokuraturi; sklepam to iz stavka v — poročilu
kom. prokurature z dne 3./VII. 1829. gubemiju, naj potrdi zdaj po

27

videli, Preš. zapušča svojo dosedanjo službo pri dr. Baum-
gartenu.

Na podlagi teh dejstev je prišel tedaj Preš. za stalno
v Ljubljano šele v drugi polovici 1. 1828. Zato izključimo
lahko vse ljubezenske pesmi njegove že a priori, ki so na¬
stale pred  tem časom; tedaj »Lashnive praktikarje« in »Pov.
mosha« ter »Dekelzam«, ker o pesmi »Proph. Trost« ni da
bi niti govoril tu. »Dekelzam« je že izšla  1. 1827., ko je
Julija bila komaj v 11. letu. O »Lashnivih praktikarjih« ter
o »Pov. moshu« pa piše Prešeren sam dne 13./II. 1832. iz
Celovca Čopu:

»Als Jurist des 4. Jahres hatte ich eine Theke Carminium carn.
meinen Freunden  gezeigt, unter denen micli ein gewisser Trenz,
der gegenwartig irrsinig ist, liberredet hat, ich soli solche dem formul,
lesen lassen ....  Form. gab mir den guten Rath, ich soli sie ein Paar
Jahre liegen lassen und dann die Feile zur Hand nehmen: Quod consilium
secutus omnia incendio tradidi exceptis: Povodni mosh, Lenora et
Lashnivi  p rak  ti  kar  ji  . . . Alle iibrigen habe ich als unverbesserlich
voriges Jahr verbrannt«. (Levec, Lj. Zv. 1888. 870.)

Bil pa je Preš. četrtega leta jurist od jeseni 1825. do
jeseni 1. 1826. (Prim. E. L. v Dom in Svetu" XV. 1902. št. 5,
317, in L. Pintar, Lj. Zv. 1902, 632.) Julija je bila takrat
devetletno otroče.

Ker pa zdaj od 1. 1828. potemtakem sploh nimamo ne
ene pesmi Prešernove do 1. 1830. (Zhbel. I.), a ljubezenske
pa še tega leta ne (razun Pov. moža) nobene, prestopimo
lahko navzgor kar v 1. 1831., a o Juliji ne dobimo še nobe¬
nega sledu v poeziji Prešernovi.

dobro se obnesli poizkušnji Prešernovo »delinitive Aufnahme in be-
sagter Eigenschaft . . ., in welcher ihm der Dr. und hiesige Advokat
Baumgarten den erforderlichen Unterhalt fiir den Fali zusichert, wenn
seine eigene Subsistenzmittel wahrend der unentgeltlichen Dienstleistung
erschbpft werden sollten« (Lj. Zv. 1888, 365). Zakaj bi mu sicer obljubljal
tako podporo? Lahko tedaj pač rečemo, daje  delal Preš. od 1 ./IX. 1828.
pa do 1 ./III. 1834. (5*/ a  let) v Baumgartenovi pisarni, potem pa do oktobra
1846. (12 let) v Crobathovi. A. Ž.

28

Ostaneti nam potemtakem le še dve leti, 1. 1831. samo
in 1. 1832.; to pa je tisto, ki smo je. dognali že kot — leto
Julijinih Gazel! Tako smo se približali meji.

Zastavim naj tu ob sonetu »Strah«! S tem združim obe
še ostali leti v eno skupino.

»Strah« je bilo naslov 1. 1832. v Zbel. III. .(str. 30) so¬
netu, ki stoji danes na str. I30. Poezij: »Dve sestri vidile
so zmoti vdane oči . . .« Ernestina Prešernova misli, da ima
sonet poseben pomen z ozirom na mater Julijino, »Julijano
Primitz, roj. Hartel«, ki je bila> sestra ženi deželnosodnega
svetnika Lavrina; pri tem da je bil Preš. nekaj časa domači
učitelj poprejšnje čase, še predenje šel na Dunaj; tedaj pred
jesenjo 1. 1821. najkesneje. 1

Venera bodi Julijina mati; Amor bo torej Lavrinova
gospa svetnica! Z Julijo samo pa po tej razlagi sonet nima
prav nič dotike.

Cul sem pa tudi razlago, da poet z neko pesniško pro¬
stostjo primerja mater Julijino z Venero, a Julijo z Amorjem,
češ da materi v poklon; potemtakem bi bilo to nekako »ad

1  »Julijino mater primerja Prešeren z Venero, poslužujoč se najbrž
pesniške pravice pretiranja, ker je bila takrat že blizu svojim petdesetim
— svojo petdesetletnico je praznovala 1. 1835. ali 1834. — Kmalu po
smrti svojega moža pa je bila res mnogooboževana in lepa žena. Ali ni
morda tedaj naredila posebnega vtiska na mlado, in za vse lepo tako
goreče srce . . .?« (Ernestina, Spomini, 86). Na Šmihelskem pokopališču
pri Novem mestu stoji na zapuščenem grobu koj za kapelo ob desni nje
steni skromni nagrobnik:

»Ruhestatte der wohlgebornen Frau JULIANA PRIMITZ geborne
Hartl, Handelmanns Wittwe geboren zu Laibach am 27. Marž 1786,
gestorb. zu Neuhof am 26. October 1855. # Selig .sind di.e Todten, die
im Herrn sterben denn ihre Werke folgen ihnen nach, Oftenb. 13. 15«.

Potemtakem je učakala svoj petdeseti rojstni dan 27. marca 1835.
ter nastopila svoje petdeseto, a preživela in štela šele let devetinštiri¬
deset. Koliko je bila njena sestra mlajša? Kedaj je njen mož umrl?
Tega do danes še nisem mogel dognati. Sonet naš pa je nastal 1831.
najkesneje, ker je izšel 1. 1832. v Zhb. III. — Julijana.mati=Venera (!)
bila je takrat dama v svojem šestinštiridesetem in vdova! A. Ž.

29

captandam benevolentiam«, da prični pri materi, kdor hoče
do hčere! Trivialno.

Po mojem ne velja »Strah« ne Juliji, ne materi Julijani,
kakor ne gospe Lavrinovi. Kako to? In komu pa sicer?

a) Sonet pripoveduje:

Srečal je poet »en dan« dve sestri.  »Ena nji visoka
'žena; devica majhine postave ena; obe — lepote cvet, in
čast Ljubljane.« Primerilo se je tedaj poetu to v Ljubljani.

In ko je vgledal nju in njuno lepoto, pobegnil je pred
njima! Zakaj? Zakar srna, če poprej nekoč ostreljena —
poslej kedaj spet vgleda »ftrelzov trumo seleno«: spomni jo
ta stare  rane.

Pobegnil tak’ fim, kakor ferna plane
Od lovzov v’ pred n ih zhafih  ofterljena,

Ko s o p e t ftrelzov truma fe selena

Prikashe, in je fpomni ftare  rane. (Zhbel. III. 30.).

Ne vzbudi srni to njeno srečanje a) ne stare  rane, b)
ne strahu stare rane, ampak — c) le spomin na njo. d) Strah
njen — velja pa novi  rani, pred katero beži, a rani enaki,
kakršna je bila prva, ki jo je izkusila »v prednih časih« na sebi 1

In tako, pravi poet, da je tudi ž njim.» V prednih časih«
ostreljen pomni te »stare rane« ko srna svoje. In kakšna je
bila ta stara rana?

Ranila mene s’ ojftro fta pufhizo

Kupido ftrel’z, in mati s’ njim njegova. (Zhbel. III.)

Pa se mu »en dan« zgodi, da se zazdi njegovim »zmoti
vdanim« očem, ko da vidijo pred sabo kar ta dva strelca —
Ta dva fim miflil viditi bogova;...
in vsled te pač pesniški fingirane zmote sta ga oni »dve
sestri« spomnili — stare rane, da je kar plašno pobegnil...
Odtod njegov — strah.

Drugega čustva svojega pa poet tu ne izreka nobenega.
Le »strah« ta. In nekdanji naslov soneta (»Strah«) naglasa
res to čustvo kot vsebino te umetnine.

30

Sonet nam tedaj pripoveduje le s p o m i n o neki stari,
a za poeta ne ravno srečni ljubezni, ki mu poslej ni nič kaj
v lepem spominu, ampak le kot srni »stara rana« ; nič pa
ne — o kaki novi.  Naglasiti treba to tu. Videli so v sonetu
doslej več kot je res v njem;' in spet, dosti premalo!

Kaj sledi iz tega — za mater in hčer Primitz?

Julijana in Julija Primitz sta si bili — mati in hči, a
ne — »dve sestri«. Julija je bila sicer res »d’viza majhine
poftave«, to vemo; a je li bila nje mati — visoka žena? In
povrhu je bila mati že vdova, a ne žena  več. 1

Kaj pa obe Hartlovi sestri? Od teh ni bila tistikrat že
dolgo nobena več dekle-devica, ker obe že dolgo poročeni
ženi in materi. Saj je Preš. kot gimnazijec baje pri Lavri-
novih, podučeval že Julijine bratrance! (Spomini Ernestine
Prešernove, str. 30.) In izmej njiju naj bi bila katera podobna
lahkokrilemu detetu — Amorju, če že prav morda katera ali
pa obe — Veneri! Skoraj da — neslano.

Katerima dvema sestrama ljubljanskima pa velja tedaj
ta sonet? Nam, ki hočemo umeti Prešerna človeka in umet¬
nika, je to pravzaprav le bolj postranska zadeva. Gotovo,
bilo bi prešernoslovju zelo prav, če bi to vedeli zatrdno, o
čemer le ogibljemo dodanes. Pričata pa vendar vsaj meni
vsebina in ton res o dveh pravih, ne samo po Evi si sestrah.
Venera je mati svojega hudomušnega deteta; in vendar poet
dvakrat v. sonetu živo naglasi, da je bilo mej tema dvema
ženskama, ki ju je srečal, razmerje dveh sestra! To je vendar
neko nesoglasje v paraleli obeh skupin, na eni strani Arnorja
in Venere, na drugi obeh sester! In tu da bi bjl poet žrtvo-

1  Levec piše ,1879. v Dun. Zv. (str. 53/54): »Po smerti svojega
očeta, katerega je izgubila, ko je imela komaj pol leta, in po smerti svo¬
jega edinega brata bila je Julija edna najbogatejših deklic ljubljanskih«.
Bila je tedaj Julijina mati poterntakeip vdova že od. 1. 1816. ali naj-
kesneje 1.1817. Moji poizkusi, da bi dobil dan smrti Julijinega očeta, so«
bili doslej vsi brezvspe.šni. ' A. Ž.

31

val ono enako rodbinsko razmerje mej materjo Julijano in
hčerjo Julijo, kakršno ima že mej Venero in Amorjem, kar
tako brez posebnega vzroka, na — k v a r svoji paraleli! Saj
vzraste iz te neenakosti umetniku velika ovira, ki se ž njo
v sklepu soneta ravno kar naravnost bori! Saj mora ravno
zato, da to drugačnost rodbinskega razmerja v paraleli svoji
preglasi in premaga, da ti ne skali vtisa, poudariti s krepkim
poudarkom v koncu soneta poet oni drugi moment, ki na
njem sloni vsa paralela: podobnost si obeh skupin po —

lepoti:

Sa Amorja imel fim lepo d’vizo,

Bla Veneri fi, feftra nje! enaka. — (Zhbel. III.)

Iz te umetniške  potrebe naglaša poet tako — nju
živo lepoto žensko, a ne, — da se pokloni vnanji telesni
»ženski lepoti«. Za kaj takega je bil Preš. preglobok! V vseh
poezijah njegovih — ni ne enega  takega poklona, najmanj
v dobi Julijini! Njegov duh je iskal in opeval v »ženski« vse
kaj drugega ko — »lepo stvar« ... Zato pa je siromak moral
peti vse svoje žive dni le »nesrečo ljubezni« in moral  obu¬
povati ob tem »odBoga prekletem rodu«, kakor pravi sveta
knjiga iil kakor pojo o tem ravno vse Prešernove Poezije.
Ženska je pač — le ženska; ... ni iskati v nji drugega
ko — ženske. T o je vsebina pesmi Prešernovih! —

Ne; sonet ni nastal v poklon ženski lepoti, najmanj
lepoti telesni magari še tako dične vdove Primčeve, ampak v
prvi vrsti iz'—  lepote umetniškega motiva samega na sebi;
da ti pred duha kar na hip ko z dletom izkleše poet z živo
skupino onih dveh sester — bajeslovne dvojice prelepo skupino:
oni grški motiv da ti oživi in utelesi, da mu pod piedistal
res kar lahko zapišeš poetove besede: »Kupido strehe, in
mati z njim njegova«. S čudovito plastiko ti dene konkretno
pred oko — dve priredili sili, »dva bogova«, a s to vse¬
bino: taki ste, da pred njima človek najbolje da kar beži . . .

32

To Da je le eno, a ne edino, zaradi česar Strah ne
velja Juliji. Odeta so vanj namreč še globlja dejstva.

b) Dogodilo se je v Poezijah (1847., oz. 1846.) s tem so¬
netom nekaj posebnega. Postavil ga je poet, po obliki precej
prekovanega, na str. 130. v to-le četvorico sonetov na zara-
zano mesto:

a) Očetov naših imenitne dela . . .

[3) Verh sonca sije. soncov cela čeda . . .

■()  Tak kakor hrepeni oko čolnarja . . .

d)  Kupido! ti in tvoja lepa starka . . .

Izšla je ta četvorica, kakor vemo, 1. 1831. v Zhbel. II.;
»Strah« pa eno leto kesneje v Zhbel. III. Ta poetova loka¬
lizacija soneta pa se meni ravno zdi dokazilo in zdi potrdilo
poetovo, da umevam njegov »Strah« prav, ker po —• nje¬
govo,  če pravim, da ne velja ne materi Julijani, ne hčerki
Juliji. Zakaj?

Oglejva si to četvorico samo, kot eno skupino zase,
tako kakor je izšla v Zhbel. II. 1. 1831. brez »Strahu«, ki je
stopil šele v Poezijah vanjo!

Jasno kaže prvi sonet (»Očetov naših ...«), da je nekak
uvod ali prolog tej skupini. Kaj nam pripoveduje? O Prešernu-
poetu:  da kot pesnik ne bo pel epov, tega naj svet nikar
ne čaka o njem, zato da bodo morali priti drugi;  on
da je le lirik, in sicer — lirik ljubezni. Tako ta prvi sonet.

In kaj pa naslednja dva? »Verh fonza« poje le, da se
je poet zagledal v neko gotovo dekle... Ali je ta izmed
ljubljanskih gospodičen? Te ogleduje rad še vedno; saj je
njih polno ko zvezd na nebu, in pa saj so lepe:

Kar svesd nebč, ima deviz Ljubljana!

Rad ogledujem vaf, zvetezholizhne,

Ljubljanfke, Ijubesnive gofpodizhne! (Zhbel. II.)

Toda njemu so brez škode. Saj je zdaj »prizho nje«,
ki »ji je, dragi, taka mozh zhes njega dana«, »flep sa

33

vfe — »zvetezholizhne, ljubljanfke, ljubesnive gofpodizhne«,
in za vso njih lepoto. Prav kakor ni zemlji več za lune
lepoto in luč, ko sije nanjo — solnce svoje žarke!

Zdi se človeku, kakor da bi hotel poet tu svojo »ferza
kraljizo« deti naravnost v kontrast z ljubljanskimi gospodič¬
nami :

Al’ dragi taka mozh je zhes me dana,

De prizho nje fim flep sa vfe devize . . .
zamaknjen  v nje »mili obraz«, kakor je zemlja vsa
izgub Ijenav  solnce, ko »nazaj pripelje zarja ga rumena« ...

A hkrati, ko da bi jim hotel tudi povedati, zakaj mu
ni marj njih, in zakaj si ne. izbira izmej njih nobene, naj jih je
prav ko zvezd in naj so prav vse tako lepe ! Ogleduje jih,
a ne voli nobene, češ: ko luna ste ve, moja pa — ko solnce;
zemlja pa ljubi, išče bolj solnce ko luno. Vidi se mi ta do¬
sedanji poklon ljubljanskim gospodičnam nekaj iste sršenaste
nagajivosti, ki je poetu posebno tisti dve leti (1831., 1832.)
kar prekipevala ...

Toda kaj, ali se pač človek tu ob tem kontrastu
ne spomni »Učenca« in njegove »lepe Rezike nemškute« ? In
ne potrjuje tega kontrasta li že uvodni  sonet, kot nekaka
dispozicija: »Pojo Krajniz lepoto moje-ftrune, in tvojo zhaft,
nevfmiljena deviza...« Ni li tudi tu že mej njo in Kra-
njicami neko nasprotje? In nele nadaljevanje  misli! —

Kaj nam pa pove naslednji tretji sonet: »Tak kakor
hrepeni...« Poprejšnji nam poje, da se je zagledal poet v
njeno solnčno lepoto; ta pa izreka že živo hrepenenje poetovo
po — žarkih svetlih (solnce!) njenih oči. Išče, čaka, da bi
jih te zagledal, čaka tako hrepeneče in še bolj, kakor oko
mornarjevo sredi pomorskega viharja tolažilne zvezde na
nebu, rešilnih Dioskurov, jasnega ažurnega neba, —. lepega,
spet mirnega vremena! Če njo vgleda, zvedri se tudi njegovo
nebo: umiri se vihar na morju njegove duše, zjasni njeno
nebo; potolaži, ublaži se mu duše hrepenenje, žejanje

3

34

po lepoti — ob lepoti žarkov njenega pogleda.  Samo
to, in nič drugega nam ne pove ta sonet o poetu! A mar,
da mu ona vrača ljubezen, tako kakor si je on želi? Ali
mar pojeta ta in prejšnji sonet srečo  ljubezni? Sodi sam,
kdor take stvari ume, in rekel bo, da ne. A mar to tretji,
sklepni sonet?

Kupido, ti, in tvoja lepa ftarka
Ne bota dalje me sa nof vodila!

Ne bom pel vajne hvale bres plazhila
Zel zhaf shivlenja, ko fromak Petrarka.

She tridefeto leto prede Parka,

Nobena me fhe d’viza ni ljubila. —

Sato ni dana bla mi pevfka shila,

De vajno zhaft bi trobil bres prevdarka.

Sit, nehvaleshnika! fim vajne tlake:

Ponuja Temida mi rumenjake,

Ponuja Evan polne mi bokale.

Bog vaj’ obvar’ in vajne ljub’ze šale!

Mofhniza polna, vina polna kup’za

Prijatlize mi boti, boti ljub’za. (Zhbel. II.)

Dolži poet tu Amorja in Venero, da ga »vodita za nos«.
Poje jima sicer »hvalo«; svojega duha moči prejete je
posvetil njima. A ona dva mu obetata  za to službo dra¬
goceno plačilo: lepoto ljubezni. A le obetata, obetata . . .
plačila pa le ni in ni. Zato jemlje poet tu srdito in odločno
slovo od teh dveh dosedanjih gospodarjev dane mu — pevske
žile, češ, preudaril da je sam pri sebi to nakano, ki jo imata
ž njim, prevarljivca, sebična prekanjenca lepobesednika:
hočeta ga oslepariti. Ne bosta! Dolgo zadosti sta ga vodila
za nos — z obljubami, a brez plačila; zdaj pa je vaju
spoznal, Kupido! tebe, in tvojo — mater, prekanjenko: ne
bosta ga še dalje . . . »Ne bom pel vajne hvale bres plazhila
zel zhaf shivlenja!« On ne! Tako ga ne bosta — kakor sta
siromaka Petrarka! Brez plačila vama mora človek služiti
»tlako«. Nobene ljubezni, nobene device še nista pridobila,

35

da bi ga ljubila; nobene mu še ne vnela, dasi mu teče že tri¬
deseto leto. Ali ni že skrajni čas? Rada bi, da bi jima vse
dni - kaj ne! — delal tlako »brez prevdarka«, brez vsa¬
kega lastnega premiselka!

Ne. Rajši si sam sebi jasno izračuna: ta služba — je
»tlaka«. A zdaj je tlake — sit. Rajši pojde drugam v službo,
svojega duha moči posodit drugima dvema gospodarjema, kj
plačata; slavit Evana, pet mu zdravice: ponuja mu ta za to
polne bokale; služit zvesto službo Temidi v pravdah: ponuja
mu ta za to rmenjakov polno mošnjico!

Zato — »Bog vaju obvari, in vajine ljubice zale«, ki
mu jih obetata in obetata, a dasta ne; ne bosta več šal
praznih izbijala s poetom: »obeti vajni so le prazne šale«

{1847.) »Mošnjica polna, vina polna kup’ca«, to so tudi veselja
življenja; zato jih pa le imejta sama, kar jih premoreta in
delita vidva. Lepa hvala zanje! Živel bo tako brez njih še
boljše ... •

Koliko vesele mladostne moči in razposajenosti, koliko
živega, zlatega humora je tu v tej prvi  obliki tega soneta
(1831.), kar je vse minilo iž njega v Poezijah 1847.!

Toda, za tem zdravjem — je bolezen. Za tem humorom
— globoka težka resnost. Vse to veselje je le navidezno, v
resnici pa mu v sonetu duša prekipeva ravno nasprotno neke
nevolje. »Es mocht’ kein Hund so langer leben!« Ta ista
Faustova situacija je tega soneta vsebina pravzaprav. Ne¬
kaka že nevoljna srdita nestrpnost! Poet jo izraža kot ne¬
strpnost radi dolge tlake (tističas je bil Preš. neplač. praktikant
pri kom. prokuraturi...), tlake, ki sta ga vanjo premamila
»lepa starka« — prekanjenka in nje neresno dete . . .

Zato pravim: Le duše poetove hrepenenje po resni,
globoki, mogočni in čisti ljubezni je vse to, ki naj bi mu
dušo prerodila in vzvalovila vso, prežarila jo s čisto in bo¬
gato lepoto. In to hrepenenje ga mori in tlači že dolgo v
njegovi duši, nezadovoljeno, do nestrpnosti varano, in s tem

3 *

36

stopnjevano, kakor se vidi to iz nevolje, ki ž njo vehementno
zmerja Amorja in lepo starko prekanjenko, in ki jima ž njo
odreka dosedanjo zvesto službo svojo. Saj mu že teče tri¬
deseto leto, a nista mu še in nočeta mu pridobiti nobene
device in nobene prave ljubezni . . .

Tedaj: tisto dolgotrajno, tako dolgo že utehe, zado¬
voljitve, krepke ognjene iskre si želeče in čakajoče, a do
danes nevtolaženo, varano, zato bolj in bolj žejajoče hre¬
penenje duše njegove po močni, globoki ljubezni, ki bi mu
pesniško njegovo dušo zgrabila in pretresla z vso dinamiko
svojo ter mu jo — odprla,  to je — vsa vsebina tega so
neta, ki je izšel 1. 1831., a nastal, ko je poetu Parka predla
trideseto leto: 1830.

Ni pa li to pravzaprav ravno isto hrepenenje duše
njegove po globoki, resni ljubezni, ki si je dobilo izraza
tudi že v prejšnjih srednjih dveh sonetih te skupine? Ali ne
izreka poet istega tu v »Kupido«, le da na drugačen način,
z večo vehemenco in nestrpnostjo, kot tretjič,  kar poprej
v onih dveh, le da to zdaj po nekem izjalovljenem  po¬
izkusu že, ki sta ga še z upom ožarjenega opevala po¬
prejšnja dva soneta?

O sreči  pa ljubezni ne pojejo ne »Kupido«, in ne
srednja dva soneta. Uvodni sonet sam že pravi jasno, da
pojo strune poetove (t. j. ti štirje soneti) — »ljubezni vam
nesreče«; tako je tedaj ta sonet kot prolog neka dispozicija
nadaljne vsebine, in — kjuč za pravo  njih umevanje. A
najjasneje pa nam razodeva »nesrečo ljubezni« ravno zadnji
sonet (»Kupido«), nekak resume dosedanjih doživljajev in
izkušenj te vrste, a hkrati tretja, najvišja stopinja izraza ti
isti vsebini, istemu hrepenenju, isti žeji, isti — nesreči ko
prejšnja dva. Naglasil sem to nalašč tako na dolgo.

Tako spoznamo vso to četvorico kot e n o v sebi sami
začeto in v sebi zaključeno celoto, z neko enotno idejo.

37

Epilog njen je »Kupido«, nje središče — dva soneta, a nje
prolog »Očetov naših . . .«

Zdaj pa za stopinjico dalje!

Če čitaš to četvorico kot celoto zase, začutiš sicer mej
srednjima sonetoma neko vez; saj pojeta oba o neki prav
določeni »kraljici srca«, ki jo že prvi uvodni sonet loči izmej
Kranjic! Ti trije soneti imajo tedaj neke skupnosti in prehode,
ki vežejo vse tri v eno celoto. Kar ti sledi četrti! A v njem
-— nobene besedice več o poprejšnjih sonetov »kraljici srca«,
nobenega sledu ne več o tistem hrepenenju po eni »dragi
deklici-d’vici«, ampak naenkrat srd in jeza in uporna od¬
poved pokorne dosedanje službe, odločno slovo — Amorju
in njegovi lepi materi; naenkrat kar nasplošna nevolja in
nasplošno očitanje, da — »nobena me fhe d’viza ni ljubila«.
— Odkod ta nagli preobrat! Odkod oni jezni humor? Ta
nam je za prejšnjima dvema sonetoma prestrm kontrast,
prenenaden, prenagel, brez prehoda. Motivacije ni zanj v
tej skupini štirih sonetov mej središča tiho srečo še in to
jezo epiloga! Kaj se mu je moralo mejtem dogoditi poetu?
Nekaj gotovo, a to nič prijetnega ne, nič všečnega mu. A
kaj? Iz jeze njegove, da »nobena ga fhe d’viza ni ljubila«,
sklepaš sicer lahko, da se mu je morala tista ljubezen srednjih
sonetov prevreči v »ljubezni nesrečo«, če bi tega tudi ne
napovedoval in ne komentiral že prolog! A kaj seje prav¬
zaprav zgodilo, tega ti ne omeni poet niti z besedico ne.
Sam si moraš tu tako ali tako domišljati gotove dogodke,
neki razdor te komaj započete ljubezni. A če se ozreš po
'tedanji dobi Prešernovi, češ, kaj bi utegnilo biti, srečaš izven
poezij v zadnjem pismu celovškem (mej 24. — 31. marca m.
1832.) skoro neviden, skrit stavek Čopu: »Nach Gratz getraue
ich mich nicht mehr zu schreiben«. Nerazumljiv stavek —
tako sam na sebi, kakor ti tu stoji brez vsake zveze mej
drugimi osebnostmi. Koga je neki imel Preš. tačas v Gradcu,
ki bi se mu ne upal več pisati? Tu je edini srečno ohranjeni

38

komentar temu stavku oni že navedeni sklep Prešernovega
pisma Čelakowskemu z dne 14./III. 1833.: » . . . fim tako
sanikarni pifar, de fe mi je ljubesen s’ nekakfhino Gofpo-
dizhno v’ Gradžu le savolj tega poderla, ker fim ji premalo-
kedaj pifal«. (Zbor. VI. 180.) Nekam naivno se slišijo take
besede izpod peresa Prešernovega v tej priprosti odkritosti,
dozdevno brez vse one soli, ki smo je pri njem vajeni v
pesmih in pismih sicer. A — de ne to nič tu; saj razjasni  j o
pač pomen gorenjega celovškega stavka! Kdo in kaj pa je bila
ta »gospodična v Gradcu«, in kaj je bilo pravzaprav mej
njima, o tem nimamo najmanjše vesti do danes; edino ono,
kar nam poet sam pove o neki 14./III. 1833. že »podrti lju¬
bezni«, ki pa je bila vsaj leto poprej, o celovški dobi poe¬
tovi, tudi  že rajnka, kakor nam to izpričuje tisti celovški
stavek o '»Gradcu« v pismu izmej dni od 24. — 31./III. 1832.!
To je vse, kar vemo! In to je res kaj malo. Morda se bo
zdelo tu še vedno le vprašanje, ali nam je misliti tu na ta
graški »razdor«, ki o njem govore pisma,  ali pa je to kaka
druga »nesreča ljubezni«, ki o nji pričajo ti prvi soneti Pre¬
šernovi iz 1. 1831. Da pa je gotovoda misliti tu na tem
mestu mej tretjim in četrtim sonetom te četvorice na neko
»nesrečo«, če že ne graške, pa kake druge ljubezni (a katere,
če ne graške!), ki bi nam zateknila to sedanjo vrzel in mo¬
tivirala jezni humor epiloga, o tem ni dvojbe.

In to praznino, ta prepad brez prehoda, ta nedostatek,
sodim, da je v s'kupini začutil tudi poet sam: o tem naravnost
jasno priča ravno sonet »Strah«. Kako to? Zdaj smo tu na
pravem mestu! V to zev stopi namreč v Poezijah 1847., a
zdaj brez naslova, sonet Strah, ki je izšel v Zhbel. III. sam
zase kot edini  sonet ljubavne vsebine.

Ta sonet —■ pa je izpoved nekega »spomina« poeto¬
vega, a spomina o »stari rani«, ki mu ni nič kaj mil. Zato
beži pred novo. Priča je ta sonet o neki nesrečni ljubezni tistih
dni; a ta nesreča je takrat, ko poje poet svoj sonet, le še

39

spomin, in le spomin nanjo, a tako neprijeten, da se izogiblje
poet vsled njega kar vsaki taki novi »rani« ... Po kakovosti
svoji stoji tedaj ta spomin gotovoda v Poezijah tam v oni zevi
na izbornem, na s v o j e m mestu, ko da je ravno zanjo spočet za
most čez oni prepad, čez zev, za prehod k oni jezi soneta »Ku-
pido«. Zato sodim: Iz te u m e t n i š k o-k o n p o z i c ij s k e
potrebe  je zamislil tu Preš. ta svoj sonet, nikakor ne kot
izraz žarkega hrepenenja ali žive še boli vsled one »nesreče«,
ampak kot — spomin  nanjo, a iz teh-le motivov: a) Poet
jehotelvsaj opomniti  dogodka, kije njega posledica ona ne¬
strpna, uporna nevolja sklepnega soneta »Kupido«; v vsebini
ni potem one zevi več, ki prej strmi mej tiho srečo sredine
in mej jeznim up.orom epiloga, f)  Od srednjih dveh sonetov je
hotel poet dati skupini tudi nekak vnanji formalni prehod
k sonetu, ki ogovarja Ivupidina in njegovo mater; zato je tisti
dogodek, ki mu je razdrl ljubezen, izrazil z motivom one
skupine teh dveh bogov. Zdi se potem bravcu ob naslednjem
sonetu, ko da povzame poet tam le spet ono misel in oni motiv
poprejšnjega soneta ter ga razvija tam le še nadalje; zato ne
nastopita potem v epilogu Kupido in Venera več tako strmo
brez prehoda ko 1. 1831. 7 ) Zapreti j e hotel Preš. ono spoznano
praznino ter dozoriti s tem ono skupino do umetniško dovršene,
enotne celotnosti ter skleniti sonete trdno v eno samo, v sebi
skončano umetnino, — za spomenik in pričo eni, prvi
ljubezni. — In ta umetniški akt je poet izvršil že 1. 1831.,
ker je sonet v Zbel. III. 1. 1832. že izšel.

Več se meni vidi v sonetu zaraditega — Prešerna-umet-
nika ko človeka, veliko več umetniško  velike ko čustvene
vsebine; izraz mi je ta sonet v prvi vrsti neke velike originalno
Prešernove, umetniško-konpozicijske ideje. In s te strani ga
štejem mej največe umetniške ustvaritve Prešernove, ki pomeni
tudi po originalnosti svoje snovi, one primere o Amorju in Ve¬
neri in o dveh živih sestrah, s katero sije umetnik zajel iz duše
oni spomin svoj o»starirani«sonetu za vsebino, nekaj posebnega.

40

Potemvsemtakem pa spoznamo pač, da je, in zakaj je,
in kako je »Strah« vzrastel iz one iste, stare  rane, ki so
nje izraz oni prvotno samo štirje soneti v Zhbel. II. 1. 1831.,
in nikar ne — iz kake nove  rane. Kot spomin na tisto
davno »nesrečo ljubezni« tiče zato ta sonet v ono skupino
sonetov, vzniklih iz neke predhodne, starejše ljubezni, ki se
je poetu že podrla, ko mu je Parka predla — trideseto leto.
A kako, ne bi li mogli, ti 'soneti biti pa , morda že tudi iz.
Julijine dobe? Po vsem dosedanjem kaže se nam stvar taka:
Ce »Strah« ne velja Juliji, potem tudi vsa skupina ne.

3. Da pa Strah ne velja Juliji, pričami še drugi vzrok.

V isti Zhbel. III. ko ta sonet, izšla je 1. 1832. še ena
ljubezenska pesen: elegija »She miru ferzhnimu nevarne leta«,
ki nima tam še nobenega naslova, ampak na njega mestu
latinski distih iz Propereija:

Qui nullam tibi dicebas iam posse nocere,

Haesisti: cecidit spiritus ille tuus. Propertius.-

Po naše: Ti, ki bahal si, da že ti ne more škodit’ nobena,
glej, obvisel si; ubit tisti ponos je tvoj.

Ze ta naslov ti sam napoveduje — neki dogodek nov,
naglašuje ti neki kontrast s poprejšnjo dotedanjo dobo. In kar.
naslov, pripoveduje ti potem na široko pesen sama. Tega
naslovnega distiha vsebino ponove ti doslovno vso še enkrat
stance njene:

»Qui nullam tibi dicebas jam posse nocere«:

She miru ferzhnimu nevarne leta,

Mladofti lčta fo flovo jemale,

Domazhe fim lepe posnal dekleta,

Deshel fim ptujih vidil d’vize šale;

Serza mi proftoft vender ni bla vseta,

Mi Troti fo prevsetne mifli [»spiritus ille«] vftale,

De mal’ al’ nizh ljubesen ne opravi

Pri t’mu, kdor fe refnizhno v’ bran ji ftavi.

41

»Haesisti«:

Prifhla je angeljfke lepote d’viza —

Deb’ vidil jeft ne bil podobe njene!

Rudezhi sor oframote nje liza,

In nje ozhi nebefhkih svesd plamene;

Vezh sdrav ne bode ta, ki ga pufhiza
Pogleda biftriga v ferze sadene;

O, kdo popifal uft bi ljubesnivott,

In kdo nedolshnih perf bi sapeljivoft! —

Nameft ifkat’ savetje v’ mnosh’zi golti,

Ko ti enaka ftala je pred mano,

Ki je od nje na sadnji petik v’ polti,

Petrarka! tvoje blo ferze ushgano,

Pogleda njen’ga vshival fim fladkofti,

Tak dolgo, de dobil fim ferzhno rano,

Ki pezhe nozh in dan me bres hladila,

Kateri najd’ti ni nikjer sdravila.

»cecidit spiritus ille tuus« :

Ne omezhe je liza obledene,

Ne pefem shaloftnih glafovi mili,

In ne ozhi od fpanja sapufhene,

Solse ne, ki is njih teko po fili;

Vefelje, mir sbeshala fta od mene,

Obup topi ferze, ker fe ne vfmili. —

Tako, kdor mifli terdno ftati, pade;

Nevarno gledat’ je dekleta mlade.

Sklep:

Satorej, komur mar je proftolt slata,

Zvetezhih dekliz naj ne ogleduje;

Ozhefa bla miru fta moj’ga tata!

Na.fvoje naj poglede vedno zhuje;

Ozhi odpro ljubesni dur’ in vrata,

Skos te fe nafha pamet premaguje.

Kdor ne verjame tega, bres deb’ svedil,

V’ nefrezhe moje revesh bo sabredil.

1832: Zhb. III, str. 18 — 20.

42

Očitno je, da si je Preš. vzel Propercijev distih za motiv
ter razvil in razplel zvesto iž njega svoje stance, a obrnil
v njih vsebino distiha doslovno na sebe in svoj doživljaj;
spominja te ta način onega arhitektonskega principa v španski
glosi, ki si vzame za svoj tema pa neko štirivrstično štrofo,
in ki iz vsakega nje štirih verzov razvije po eno desetvrstično
štrofo z dotičnim verzom samim za sklep. In res, hodila je
Prešernu ravno tisto leto, ko je izšla  ta breznaslovna ele¬
gija v Zhbel. III., po glavi ravno ta arhitektonska ideja:
zlagal in zložil je tisto leto znano svojo »Gloso«, ki je stala
1833. 1. že v rokopisih Zhbel. IV. (Prim. Zb. M. Sl. V. 131).

Arhitektonika je potemtakem jasna.

Uvod : stanca 1 ;

Jedro: stance 2, 3, 4; —

Sklep: stanca 5.

Človeku se zdi na prvi pogled čudno, ko vidi v tej
elegiji neko razblinjeno mnogobesednost v zadnji stanci; sam
ne veš, zakaj ni Preš. te štrofe kar opustil. Zahteva sime¬
trične arhitektonike, ki hoče »jedro« zaobjeti z eno stanco
kot uvod in z eno na koncu kot sklep, ti razloži to posebnost.
Pripomnim naj še, da imamo tu v tej elegiji sorodno arhi-
tektoniko kakor v oni prvi petorici sonetov kot eni celoti.
Tudi tam stoji za — prolog: — I sonet; osrednje jedro ob¬
sega tri take enote: 3 sonete; epilog sklepa objem te sredine,
odgovarjajoč prologu, spet: z 1 sonetom:

Prolog: sonet 1 ;

Jedro: sonetje 2, 3, 4;

Epilog: sonet 5.

Izšla je ta elegija leta 1832. vZhb.III., ki je bila dotis-
kana meseca junija tistega leta; 15./VII. 1832. jo že ima Čopov
brat Janez v Milanu, in se že zahvaljuje zanjo bratu (Preš.
alb. 760). A vemo, da je Čop poslal prvi dve poli, ki obse¬
gati ravno Prešernove prispevke, že 24./III. 1832. dotiskani
Prešernu v Celovec (Zbor. VI. 186. 187.), nakar mu Preš.
odgovarja v zadnjem, tistem nedatiranem pismu celovškem

43

(mej 24.—31. III.), kjer našteva tudi tiskovne napake svojih
pesni v tistoletni Zhbelizi (Lj. Zv. 1888.691). Pa vemo še več
o nji. Dne 13./I. 1832. piše Čop Safariku:

». . . Krajnika Zhbeliza, voh der das 3. Bdchen schon vor langerer
Zeit der Censur vorgelegt, aber noch nicht erledigt worden ist« —
(Zborn. I. 120).

Če je pa bilo ž njo tako že 13. I. 1832, morala sta biti
cenzurna rokopisa že spisana še v starem  letu, da sta mogla
ob novem potem koj v cenzuro! Morale so potemtakem vse
pesni tiste Zhbelize III. eksistirati vsaj že v drugi polovici
1. 1831., mej njimi tudi »Strah« in »She miru«. — To je
prvi fakt.

A tudi po vsebini imata »Strah« in »She miru« svoj stik.
Prva stanca naravnost povzame  misel Strahu: poet naglasa
v nje uvodu, da se je ljubezni »resnično v bran stavil«, in
da so mu zato že »s’roti prevzetne misli vstale, de mal’ al’
nič ljubezen ne opravi« pri njem. Sonet Strah pa ima kot
glavno misel ravno to, da nam priča o poetu, kako se ta
plašno izogiblje vsaki kaki novi ljubezni in da beži naravnost
pred vsako tako nevarnostjo.

Takoj po prvi pa stopijo nadaljne stance v kontrast
s sonetom. »Strah« priča o neki poetovi prostosti srca, ki
je noče izgubiti; tedaj — kar oni verz prve stance: da »srca
mu , prostost ni bila vzeta«, čeprav so miru srčnemu ne¬
varna leta, mladosti leta, jemale že slovo. Kar čuj strmo
nato, v živem kontrastu k poprejšnji dobi »prevzetnih že
misli« in »prostosti srca«, krotkoponižno izpoved nove, ne¬
nadne resnice: »Haesisti!« Obvisel si. . . »Prifhla je angeljfke
lepote d’viza — Pogleda njen’ga vshival fim fladkofti tak’
dolgo, de dobil fim ferzhno rano, ki pezhe nozh in dan me
bres hladila...« (Zhb. III. 18. 19.) Živo in jasno naglaša tu
poet neko novo  fazo svojega dušnega življenja, v nasprotju
s poprejšnjo, staro; neko novo  rano tu opeva in odkrito¬
srčno izpričuje, da ga zdaj »peče noč in dan brez hladila«.

44

To je tisto, kar je v »She miru« že nova  vsebina in o čemer
ni v »Strahu« še nič sledu! — To je drugi fakt.

In komu veljajo te elegične stance in ž njimi ta nova
doba? Pojo nam, da se je pričela poetu ta- nova faza v
cerkvi — kakor nekdaj Petrarku. Venca uvodni sonet pa
pripoveduje ravno tisto: »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v serce mi padla iskra je ognjena, ki vgasnit’ se ne da z
močjo nobeno«. (Poez. 132.) To je ravno glavni motiv tistega
soneta; in zdi se, kakor da bi bil hotel poet sam s to isto-
stjo nekega značilnega motiva v obeh umetninah naravnost
spojiti te stance in oni sonet, ter jasno izreči, da velja ona
elegija eni ter isti ljubezni ko ta sonet. Venec sonetni nam
pa pove z imenom, kdo je bila ona, ki je stopila tisti dan
•na Trnovem v cerkev razsvetljeno! »She miru« —velja brez
dvojbe že — Juliji! — In to je tretji fakt.

In kaj sledi iz vsega tega? a). Da »Strah« še ni iz te
nove  faze, ki o nji poje »She miru«; ampak iz one dobe, ki
jo slika prva štrofa te elegije, in ki stavijo sedanjo fazo kot
novo  njene nadaljne stance v živ kontrast proti oni po¬
prejšnji kot dobi »srca prostosti« in »prevzetnih misli«; b) če
velja pa ta nova doba Juliji, tedaj ne velja še njej — »Strah«;

c) če pa ne velja Strah Juliji, tedaj ji tudi ona četvorica
sonetov iz 1. 1831. (oz. 1830.) ne, ki je postavil vanjo v Poe¬
zijah sam Preš. ta sonet za prehod mej 3. in 4. sonetom!

d) potemtakem je ta petorica, ta pesen o veliki žeji in . ve¬
likem hrepenenju Prešernove duše po resni, živi, globoki
ljubezni — - izraz neke faze v njega dušnem razvoju, katera
leži pred  Julijino dobo, prav kakor stoji teh pet sonetov v
-celoti Poezij p r e d Julijinimi soneti.

Tu je tedaj dokaz o Strahu in oni četvorici — že do¬
gnan !

Če se pa tu spomnimo, kako piše Čop o rokopisu Zhbe-
lize III., ki je v nji izšla prvič-elegija »She miru«, že dne 13.
j a n u a r j a 1832. Safariku, da je šel Ms.- »vor langerer Zeit« v

45

cenzuro (Zbor. I. 120), prisilijo nas te stance, ko so nas Ga¬
zele že v 1. 1832., še za eno leto niže: tja v 1 . 1831. kot
leto, ko je poet že mislil na Julijo in ji zložil že to elegijo
po motivu Propercijevega distiha; in sicer nas to prisili —
najmanj tja v leta 1831. drugo polovico. Saj so vendar take
stance nastale in sploh mogle nastati pri Prešernu pač šele,
ko je njih vsebina in čustvo bilo že v poetovi duši, in ne
— prej  kar tako iz rokava; in naj Venca uvodni sonet kar
že hoče govori o 6. IV. 1833. leta.

4. Pravilnost teh izvajanj pa mi naravnost potrjuje še
en historičen dokument: »Romanca od Dohtarja«.

Izšla je ta prvič v Zhb. IV. 1. 1834. (str. 12, 13.). Bila
je tedaj v nje rokopisu že pred pomladjo 1. 1833. (ker 14./III.
1833. že Preš. piše Čelakovskemu o Čopovi cenzuri Zhbelize
IV.) A vemo še več. Romanca ta je bila že 1. 1832. v roko¬
pisu iste Zhbelize III., ki je prinesla »She miru« in »Strah«,
in ki o nji poroča Čop Safariku, kakor ravnokar rečeno, dne
13. januarja 1832. že, da je šla »vor langerer Zeit«  v
cenzuro. Tudi »Dohtar« je tedaj že iz leta 1831.!

Odkod vemo to o romanci? Preš. sam priča o tem v
tistem nedatiranem pismu celovškem iz 1. 1832. Tisto pismo
pa je iz dni mej 24./III. in 31./III., tedaj iz zadnjega tedna
meseca marca 1832. Toliko se da določiti iz vsebine pisma
samega 1 . Preš. piše tam Čopu: »— Dass ihr die Romanze od

1  Dne 20./III. 1832 piše namreč Čop Prešernu iz Ljubljane, da
mu danes ne more poslati še njegovih poezij iz Zhbel. III. v odtisku';
»der erste Bogen wird erst Abends fertig; mit der Post vom kommen-
den Samstag aber schicken wir Dir die beyden ersten Bogen zu, oder
noch mehr, wenn deine Sachen mehr einnelimen sollten«. Ta sobota je
bila dne 24./III. 1832. Čop pa ni tega svojega pisma odposlal ta dan.
Zamudil je pošto. In tak6 ima ta list pripisek z dne 24./III., to je z dne
»prihodnje sobote«: »Laibach. 24. Marž 1832. Die neuliche Post habe

ich versaumt; ich fahre also heute fort...« Ta dan pa je Prešernu dodal
nemško razlago neke separatno izišle Zupanove čestitke »Liubimu Joshi
Pocliucarju sdravie.« (Zb. M. Sl. VI. 186.) In Preš. odgovarja na to ravno
v tistem nedatiranem svojem pismu o tem Zupanovem nestvoru: »Jakons

46

Dohtarja unterdriickt habet, ist mir recht, denn es schickt
sich doch nicht fiir einen Poeten von meinen Jahren so kin-
disches Zeug den Leuten aufzutischen«. (Priobč. Levec, Lj.
Zv. 1888. 691.) In to pravi Preš., ko govori o prvih dveh ti¬
skanih polah Zhbel. III., ki mu jih je 24./III. bil* odposlal
Čop iz Ljubljane, in ki v njih zdaj Preš. ni našel  svojega
Dohtarja! Iz tega je spoznati, daje  v rokopisu Zhbelize III.
bila, in — da mu je ni črtala cenzura, ampak Čop ali pa
urednik Kastelic, pač na Čopovo besedo, šele, ko je šel ro¬
kopis v tiskarno in je Preš. bil že v Celovcu; tedaj, kakor
se zdi, kar vprek njegovi misli in nameri.

Tako nam vse to Dohtarja premakne iz 1. 1834,, ko je
izšel, v isto leto 1831., ki smo je spoznali za leto stanc »She

Gratulazion liabe und hatte ich niemanden lesen lassen ...«, le k večjemu
Smolnikarju in Slomšku bi jo pokazal; a še tema dvema je ni hotel;
češ: »die zwei aber kaum. so liberalen Sinnes seyn dtirften, um so vvas
zu verdauen.« (Lj. Zv. 1888. 691). Tudi našteva v tem pismu Preš. tis¬
karjeve napake v svojih poezijah, (kakor stojč res še danes v Zhbel. III.)
Oboje to dvoje nam že datira na eno stran pismo Prešernovo: nastalo ni
pred  24./III. 1832., t. j. pred dnem pisma in odpošiljatve Čopove, ampak
po tem dnevu. — V istem pismu pa govori Preš! še o drugi  čestitki
Zupanovi: »Ejusdem auctoris Gratulazionscarmen in Schmidburg vide
ultim. Carynth., liat hier sehr missfallen. Die deutsche Ubersetzung ist
kanibalisch.« (Lj. Zv. 1888. 691). Ta čestitka je v celovški »Carinthiji«
izišlo vezilo (v slov. originalu in nemškčm prevodu): »O godi Jega Ekfze-
lenzije ... Baron Joshef Kamilo Shmidburga ...«  — »Zur Geburtsfeier
Sr. Excellenz des Herrn Herrn Joseph Camillo Freiherrn von Schmid-
burg...« Izšla je ta prigodnica ravno tisto soboto, ko je Cop pošiljal in
poslal iz Ljublj. Prešernu prvi dve poli Zhbel. III. (24./III. 1832). Ker
pa Preš. tu imenuje tisto Carinthijo, ki je v nji izšla ta klasična Zupanova
»pesen« — zadnjo  (»vide ultim. Carynth.«), ni tedaj izšla dotlej, ko je
poet pisal to pismo kot odgovor na ono Čopovo z dne 24./III., še no¬
bena nova številka Carinthije za ono z dne 24./III. 1832. Bil pa je ta
list takrat tednik, ki je izhajal vsako soboto (»Sonnabend«). Pisal je
tedaj Preš. ta svoj odgovor Čopu še pred  prihodnjo, 13. štev. tega lista,
to je ono z dne naslednje sobote 31./III. 1832. S tem je pismo datirano
na drugo stran. Nastalo je mej tema dvema številkama Carinthije, po
24./III. in pred 31./III. 1832.; to je bil pa ravno za d n j i te d e n m a r c a-

A. Ž.

47

miru«. Nastati je moral najkesneje v drugi polovici tistega
leta, če je bil v rokopisu Zhbelize III., ki o nji piše Čop
14./I. 1832., da je šla že pred precejšnjim časom v cenzuro.

In kaj nam ta romanca kot listina izpričuje?

» . . . ferze le sa-te ushgano,

Ti sheli v’ Ijubesni flushit’;

Bres pokoja to sa tabo
Vodi mi poglede, mifli
In noge s mozhjo nesnano,

Koder hodifh ti, deviza,

Mlada rosha, ferze drago!« — (Zhbel. III. 13.)

A kdo je ta »devica, mlada  roža, serce drago«? Komu
veljajo ti ogovori poetove duše?

Sama o sebi pripoveduje dekle, da ima neko staro, a
bogato teto, ki bo ona njena — dedinja; sama pa daje pre¬
mlada še, »de bi pifmo shenitvanjfko fe pifalo«.

Dohtar — pa nam v svojem odgovoru pove o nji še več:
»Je v’ fheftnajftimu ref letu
Se moshiti 1'he prekmalo —

De te ljubit’ ni presgodaj,

Tvoji mi pogledi prav’jo . . .«

(Zhbel. III. 13.)

Nam je tu le mar, ali velja ta romanca Juliji že, ali še
ne! Dohtarjeva »mlada roža« je, kakor sam poje, v — 16. letu.
Rodila se je Julija 30. (ali 3I.) maja 1816.' Prestopila je torej
tisti dan maja 1. 1831. iz dovršenega petnajstega v svoje
šestnajsto, ki jej je teklo od 30./V. 1831. — 30./V. 1832. Za
tega Julijinega šestnajstega leta pa je tista Zhbel. III. v roko-

1  Korš pravi, da se je J. rodila 31. maja 1816. (str. XXII.) Tako
uči tudi Levec (Zv. 1879. 53.), in tako stoji tudi v matrikah stolne cerkve
Šenklavške : 31. Mai 1816. Na grobu pa ima Julija na Šmihelskem po¬

kopališču pri Novemmestu, kjer ležita mati Julijana in hči njena pl.
Scheuchenstuelova, skromen neznaten kamen s tem napisom:

»Julie edle v. ] Scheuchenstuel | geb. Primitz, | Prasidentens-
Gattin [ geb. am 30. Mai 1816 | gest. am 2. Februar 1864. | Sie ruhe im
Frieden !« A. Ž.

48

piših ravno nastajala, da, celo v natisku svojem že skoraj
dozorela! V njej pa je bil — vsaj o Silvestrovem 1831. tudi
že Dohtar.

Romanca je izraz neke — nove  ljubezni. Po svojem
dogodku, ki ga opeva, je odkrita, a prva  izpoved dohtarjeva
o njegove duše čustvovanju do te šestnajstletne rože mlade.
A kdo je ta »dohtar«, in celo ta »jezični dohtar«, vidi že
oko samo: pravdni dohtor Prešeren. Značilno je, da ga
ženska  ogovori s tem socialnim naslovom njegovim; po¬
meni  to nekaj, če poet to stran, to svoje socialno ime na¬
glasa tu v prvi izpovedi te ljubezni svoje.

Ravno ta nova  ljubezen, ki jo izpoveduje romanca,
pa je nam važna; kot novo in »prvo« jo izpričuje tudi še
tista rahla, a mirna nežnost, in v nji tisti dih upa sicer, a
tudi še negotovosti ... Ni prezreti tu, da pusti ona dohtar¬
jevo izpoved — brez vsakega svojega odgovora! Tudi to
ima tu svojo vsebino. Pomeni namreč, da pušča dohtarja
mlada roža — v negotovosti; isto tedaj, kar izreka jasno 1.
1833. (ozir. 1832.)' gazela 2: »Oči sim tvoje prašal . . .«

Neka nova ljubezen tedaj tu, — kakor v stancah »She
miru«. In to tako v dveh pesmih, v obeh enako, ki sta obe
iz istega leta: 1831.! Komu pa veljaj sicer »Dohtar«, če ne
Juliji, ki je bila tiste mesece res ravno v. šestnajstem!

Zdi se mi pa še nekaj drugega tu dobra priča. Zakaj
je Čop Prešernu 1. 1832. zatrl Dohtarja, ko je bil poet v
Celovcu; in kakor se zdi, kar na svojo roko, ne da bi Pre¬
šernovega privoljenja kaj čakal! Preš. sicer to odobruje, a
kako! Ali bodi res dovolj resnega vzroka v njegovi motiva¬
ciji: » ... denn es schickt sich doch nicht fiir einen Poeten
von meinen Jahren so kindisches Zeug den Leuten aufzu-
tischen«? Zakaj pa je potem ta isti »kindisches Zeug« vsilil
1. 1833. v rokopis prihodnje Zhbelize (IV.), in pustil 1. 1834.
tudi res natisniti je, da je izšla romanca na str. 12/13? Saj je

49

bil takrat dve leti še celo starejši že ko leta 1832.! In ven¬
dar ... Kaj, da se mu zdaj ni več zdela — »kindisches Zeug« ?

Ni pač resno vpoštevati tedaj tiste opazke Prešernove
o zatrtem Dohtarju iz 1. 1832. Pisal je tisto pismo svoje o
jako kritičnem času, tisti teden pred svojimi celovškimi izpiti.
Zato pa je obsojal in v nič deval sploh vse svoje pesmi
(nele Dohtarja) tisti teden; tudi Soldaško, Že miru, Strah,
Astrologe in Sršene, vse po vrsti. In vendar je Soldaška n.
pr. izmej najlepših in najbolj dovršenih Prešernovih, ki se
kosa z najboljšimi iz zadnje, najzrelejše dobe njegove. Psuje
jih »Cantilenen«, »diese Liedlein«. Ej, bila mu je pred očmi
resnost situacije: prihodnji teden izpiti, znati paše pol tva¬
rine ne! »Wenn ich diese Liedlein mit meiner gegemvartigen
Priifung in Verbindung bringe, so fange ich an, an mir selbst
zu verzweifeln, ob ich jemals gescheidt werden werde. Kiinf-
tige Woche melde ich mioh zur Priifung, bis nun bin ich
noch nicht mit der Halfte der Materie fertig.« (Zadnje ce¬
lovško pismo njegovo; Lj.Zv. 1888.691.) Tako obsoja pesmi
in samega sebe. No, — pač: »te besede je govoril v jezi
svoji —• tisto uro ...«

Vzroki, da so mu Dohtarja tisto leto črtali kar sami v Ljub¬
ljani, so bili pač drugi. Dohtar, celo »jezični dohtar«, postopa
za mladim dekletom v tisti pesmi, ki poje tudi celo »o dedini
bogati« njeni, sicer res da le — po teti, ne po materi . . .
In to dekle bogato, »mlada roža, serce drago«, je v šest¬
najstem letu!

Besede so res dovolj jasne!

Tudi se človeku skoraj zdi, da odkriti verz: »de te
ljubit’ ni prezgodaj« nekako že meri na neko jasnejšo mu
pričo nego sole pogledi njeni, ki mu v pesmi  to dokazu¬
jejo . . . Pripoveduje nam Ernestina, da je bila 1833. Julija
že zaročena  s pl. Scheuchenstuelom, ko je njena mati
prišla k Primčevim (Spomini, 14.) Kedaj seje  zaročila, tega
nam ne ve povedati; tudi nam sicer žal da to ni znano do

4

50

danes. 1  Vendar bo skorajda verjetno, da je o postajanju naše
romance (v drugi polovici 1. 1831.) zahajal že kaj v hišo o
šestnajstem letu Julijinem plemeniti gospod, ki je bila ž njim
zaročena 1. 1833., tedaj morda že v svojem sedemnajstem
letu, če se je zaročila pred 30./V. tistega leta; a če ne, pa
gotovo da ne dolgo p o dovršenem sedemnajstem! Pač so si
potemtakem s Scheuchenstuelom bili v drugi polovici leta
1831. vsaj znanci že kaj ... In morda — se je tudi že kaj
govorilo, da zahaja ta in ta v hišo, kar je utegnil slišati tudi
»dohtar« . . .

1  Tominšek govori tudi o tem v svojem »odlomku« na str. 547.
Lj. Zv. 1905.; pripoveduje tam po Ernestini o nekem mladem doktorju,
ki je »po ostrem spopadku silno razburjen ostavil hišo; Julijin brat je
tekel za njim in je hotel v Ljubljanico«; (kdo? brat ali doktor?) »Julija
je jokala, pa doktorja ni bilo več blizu. To je pripovedovala — žal,
dokaj nejasno — Ani Jelovškovi Primčeva hišna, kije nad 20 let služila
pri hiši. »Ko bi pa vendarle bil Prešeren ta doktor«, vprašuje pisateljica
»Spominov«'(str. 87.)« — Res: do tu gre Ernestina; a pristavlja, da dok¬
torjevega imena hišna ali ni vedela, ali pa ga ni hotela povedati (str. 87).
Tominšek pa gre dalje; vzame to opombo o Prešernu že kot fakt ter
konkludira na podlagi tega: »Ta afera je bila menda nekako v začetku
leta 1833.; od druge polovice leta 1833. do 1835. leta pa Prešerna tam
ni bilo k hiši; tedaj je bila tam Ana«. Ta sklep pa je napačen. V Ljub¬
ljani pri oo. frančiškanih imajo župne matrike »defunctorum«, kakor
mi poroča g. p. Severin Fabiani, te-le date o bratu Julijinem:

»Name und Beiname des Verstorbenen, dessen Alter und Con-
fession: H[err]  Johann Primitz,  ledig, 19 J. alt, katholisch.
Wohnung: Kapusiner- Vorstadt, Nro. 43.  Krankheit und Todes-
art: Ablagerung des Krankheitsstoffes auf’s Gehirn.  Versehen :
HI. letste Olung.  Der einsegnende Priester: P. Felician Rant,
Guardian und Pfarrer.  Tag und Jalir desTodes: 28. Mars
1832 . « —

Kar je v latinici, je v matriki tiskano; kar leži, pa pisano; izimši
lastna imena. — Potemtakem ni mogel brat Ivan teči v prvi polovici
1. 1833. proti Ljubljanici; izdahnil je že 1. 1832. Izvajanje Tominškovo
je tedaj nepravdno. V Spominih pravi Ernestina o tem bratu Ivanu, da
»je Julijin dvaindvajsetletni brat umrl na sušici« (str. 13). Matrike govore;
da je bil devetnajst let star o svoji smrti; o bolezni nam ne povedč)
pravzaprav pa nič jasnega. Tominšek govori, da je bil brat Julijin viso-
košolec (str. 547). V matrikah ni o tem nobene beležke, kaj je bil, ko
je umrl. Vprašanje je tedaj tu še odprto. A. Ž.

51

Preodkriti podatki o — »roži mladi« v Dohtarju zde se
mi, da so bili Čopu prejasni, zakar je črtal tisto leto to ro¬
manco, češ, kaj bi si s temi »otročarijami« (»kindisches Zeug«
je Prešernov izraz!) spravljal prijatelj brez potrebe na vrat
takih vplivnih ljudi zamero. V zobe se je bal Čop, da bi
znala dati ta pesmica blebetavi, omejeni Ljubljani Julijo, tega
otroka še na 'pol, ki je »igrala lani še med otroci« . . . Dobro
leto kesneje — ni imela več takega odkritega pomena; zato
jo je pripustil v Zhbelizo IV. Isti se mi zde tu razlogi Čopovi
proti Dohtarju, kakor kesneje 1. 1834. v Zhbel. V. proti —
Vencu!

S tem pa smo dognali: a) »Dohtar« in »She miru« po¬
menita v poeziji Prešernovi neko razdobje: novo pomlad
pričenjata, tisto dobo, ki jo je poet sam ločil v svojem živ¬
ljenju in (v svoji poeziji posebej) ter jo označil Vrazu kot svojo
'»Liebesperiode« (1.1837.) In sicer ste te dve pesmi prvi nje
glasnici, pred njima dvema pa še nobena ne. b) Sonet »Ku-
pido« pa, in ž njim šaljivka o »Učencu« ter »Strah« kot
tretji zaključujejo navzdol  neko drugo, predhodno dobo,
ki je bila nekaka pripravljavna doba umetniku  Prešernu za
poezijo Julijino; lep, krepak sklep ene skupine sonetov je
tisti jezni humor soneta »Kupido«, a hkrati pa sklep ene
cele dobe v Prešernovem življenju.

Dognal sem dokaz o tem že ob vsebini elegije »She
miru«; a — »Dohtar« mi ga je le podkrepil, potrdil mi njega
pravilnost.

* *

*

Ne zdi se mi skoraj, da bi bilo potrebno o edini nam
še preostajajoči »romanci o učencu« razpravljati kaj več.
Določil sem ji že trdno mesto, češ, da sklepata s sonetom
»Kupido« ono dobo, ki leži pred  Julijino. Izšla je 14./I. 1832.
v Illyr. Bl.-u, ter je tedaj vsaj iz druge polovice že leta 1831.,
kakor »Dohtar« in »She miru«. Po času bi lahko veljala že
Juliji, toda ne — po vsebini! Že tisti humor, tista nje šalji-

4*

52

vost zlata jo loči od vseh onih, ki tičejo novi ljubezni poe¬
tovi 1 . Prejasno pa govori konec o neki poprejšnji, zdaj »na
pepelnično jutro« že skončani historiji mej »učencem filozo¬
fije« in — mlado deklico nezvesto ... ki mu jo je pust
poročil.

Si omoshil drago ljub’zo,

Mojiga ferza kraljizo,

Lepo Resiko Nemfhkuto . . .

(Prvi natisek, 1. 1832.)

Ali ni, ko da bi ti hotele te besede potrditi, kar smo
domnevali o »kraljici srca«, ki ji velja prva četvorica sonetov
iz 1. 1830., a izišlih 1. 1831. v Zhbel. II. ? Tu in tam »nesreča
ljubezni«. Tu in tam isto ime: »srca kraljica«. Že sem tam
naglašal, da čutim na dveh mestih tiste skupine neki kontrast
mej to »srca kraljico« in a) Kranjicami, b) posebej — ljub¬
ljanskimi »gospodičnami«. Tu pa — odkrita beseda, da je
»draga ljub’za, mojiga ferza kraljiza — (lepa Resika) —
Nemfhkuta«! In ni li tedaj vse to tako, da te nehote spomni
— »Gospodične v Gradcu«? Zato se mi zdi, da odtu naprej
ni več vprašanja, da nam je misliti ob oni četvorici, oziroma

1  Da je umeti to romanco kot šalo in humor, kot jezo na pepel¬
nično sredo zjutraj, ko kolne »učenec filozofije« pust, — o tem nam
priča podčrtna, lastna Prešernova opazka, ki jo ima ta pesem v prvi
objavi v 111. BI. 14./I. 1832: »Da dem Verfasser der gegenwilrtigen
Scherzromance (podčrtal se to jaz!) mebrere Lobsprtiehe wegen der
im letzten illyr. Blatte vorkommenden trefflichen krainischen Ueber-
setzung eines dalmatinischen Gedichtes zu Theil geivorden sind, solche
ihm aber nicht gebuhren, so findet er sich veranlafit, die Leser dieses
auf die Verschiedenheit der beiderseitigen Namensschiffern aufmerksam
zu machen«. — Preložil je namreč Zupan v št. 4. kratko pesnico, ki jo
je »pel pred fto letmi po dalmafhko Ivan Ivanifhevizh . . . Pokrajnzhil
Pr,—n«. Prinesla je ta prevod potem 1832. tudi Zhbel. III. na prvem
mestu: »Predgovor dalmafhkim pefmam Ivana Ivanifhevizha, imenovanim
Kita zvetja rasniga. — Pokrajnzhil S.« Zdi se, da je hotel namenoma
tu hudomušni Zupan Prešernu mešati predivo. Zato se je podpisal
»Pr.—n.«, kar pomeni »Prfof. Supa]—n«, kar pa čitaš tudi lahko »Pr[e-
fherjn«; odtod potem, da je Preš. objavil svojo šaljivko in dodal ji
gorenjo opazko. A. Z.

53

petorici sonetov — na »podrto ljubezen« graško.  Na »doh¬
tarjevo« do Julije gotovo da še ne! A potem pa na katero,
če ne na tisto »učenčevo« do — Rezike Nemškute! Vidi se
mi zato ta »romanca o učencu« osebno lirska, radi česar jo
je tu vpoštevati.

Ne tako pa romanca o »Turj. Rozamundi«. Ta ni izraz
nikakega poetovega čustva do neke gotove »deklice« — »kra¬
ljice srca«, ampak le izraz nekega njegovega nazora o ženski
nasploh. Zato nisem niti v pregledu dokumentov o ljubezni
Prešefnovi upoštel te romance leta 1832. ob Zhbel. III., kjer
je izšla prvič. Enako tudi ne »Hčere svet« (Zhbel. II. 1831.),
ki je le umetniško-metriški poizkus v — španski asonanci

Dokončano. Iz vsega tega pa določam:

a) Misel na Julijo zasledujem daleč takraj 1. 1833. v
poeziji  Prešernovi, dol do L 1831., in sicer tja nekako v
njega drugo polovico. Dokument o tem je »Dohtar« s svojo
v pristni številki izraženo kronološko določbo o šestnajstem
letu njegovega dekleta; na drugo stran pa dejstvo, daje  bil
»Dohtar« v Zhbelize III. rokopisu, ki je dne 14./I. 1832.
bila že dalj časa  v cenzuri.

b) Docela se strinja s tem oni drugi dat, ki nam ga
prineso prvič 1. 1847. Poezije, ozir. njih rokopisa 1. 1846.
Stance »She miru« so namreč dobile tu nov naslov: »Perva
ljubezen« (str. 104); izgubile pa svoj distih. Ta novi naslov
pa je tudi jasna kronološka določba. Te stance so namreč
morale nastati, kakor smo dognali, 1. 1831. In poet nam tu
zdaj sam jasno izreče kot vsebino elegije ono dejstvo, ki smo
jo že sami razbrali iž njenih verzov: glasnica je neke nove
dobe. »Perva ljubezen« potrja, da je tisto leto, ko je pesem
nastala, v poetovi duši bila — prva  ljubezen, namreč ne
prva sploh (imel je poet vsaj graško nemškuto poprej!), a
pač pa prva — do Julije! T a k 6 je umevati to pristno narodno
frazo, ki jo imajo elegiji za naslov Poezije 1847.

54

c) Strinja se enotno z Dohtorja in Perve ljubezni datom
tudi dan tistega prvega  pisma celovškega, ki ga je pisal
Preš. Čopu. Tam imamo znani stavek o vtisku neke mestne
Celovčanke na poeta in o »nekom«, ki bi o tem ne smel
izvedeti ničesa: » ... einen Eindruck von dem jemand nichts
erfahren durfte«. (Lj. Zv. 1888. 568.) Dan tega pisma je peti
februarja 1832. Bila sta Dohtar in Perva ljubezen takrat prišla
■že v manuskriptu Zhbelize III. iz cenzure in bila že na poti
v tiskarno. Obe tedve pesmi pa veljati kot prvi —že Juliji.
To smo dognali.

Tominšek pravi, da je »dokaz ex silentio« — a priori
nezanesljiv. To je živa resnica! Hkrati izpodbija to mesto
Tominšek s tem, »kar je poglavitno: Prešeren se je resno
zaljubil v Julijo šele leto pozneje (1833)«. In tu si kliče v
potrdilo te resnice Korša za pričo: »(gl. Korš XXXIII.)« Vse
to tako v' Lj. Zv. 1905, 547. Pa ga je zvodilo spet enkrat
visoko ime!  Že Levec je 1. 1879. (str. 54) pri nas govoril
o tem pismu prav tako ko še zdaj te nove kritike, le v to¬
liko boljše, da se ni opiral na letnico 1833:

»Pred seboj imam pisma, katera je 1. 1832. pisal Preširen iz Ce¬
lovca Čopu v Ljubljano. V teh pismih mnogo govori o ženskih: o Ljub¬
ljančankah in Celovčankah, o Kranjicah in Korošicah, o gospe Langusovi
itd., a Julije ne omenja niti z eno besedico ne. In vendar mu je bil Čop
najboljši prijatelj, ki je znal vse skrivnosti njegove; in vendar je bilo leto
1832. tisti čas, ko je Preširen svojo Julijo že v pesmih slavil in prepeval«.

Tominškov nauk ni tedaj nič novega, ampak stara tra¬
dicija. Jaz pa vprašam: Ali imamo tu res takov pravcati

»silentium«, ki dela dokaz nezanesljiv? Le stikov si treba.in
komentara poiskati, in beseda ti potem izpregovori jasno:.
Prešernov »jemand« z dne 5./II. 1832. krije misel o Juliji!

Vprašanje je namreč to: Ali misli ta »jemand« graško
gospodično, ali morda Julijo, ali pa — kako tretjo?

Če bi 5 ./II. 1832. ta nežna obzirnost veljala še graški,
kako se potem vjemaj to z onim drugim stavkom, kije tudi
o nji, in kije — komaj dober poldrugi mesec mlajši: »Nach

55

Gratz getraue ich mich ni.cht mehr zu schreiben« ! Poznamo
ga že, daje  iz z a d n j e g a'celovškega pisma Prešernovega
Čopu, iz dni zadnjega tedna meseca marca 1. 1832. — Če
veljaj namreč oboje graški, pripetiti bi se bilo moralo mej
prvim in drugim vendar nekaj, kar bi bilo razbilo to razmerje;
pripetiti torej po 5./II. in pred 24./III. 1832., ravno za-Pre¬
šernovih celovških dni samih. Pa da bi potem ne imeli v
pismih poetovih do Čopa o tem ni besedice? A utegnilo se
nam je katero izgubiti. Dobro. A ni li pa neverjetno, da bi
bil Preš. o čem takem Čopu govoril v enem samem pismu?
A so se li pa morda ravno tista pisma vsa izgubila, ki so
kaj govorila o tej zadevi? Preštudiraj tisto korespondenco
Prešernovo, in preveriš se, da je ta skrajnost — nemogoča.
Povrhu se nam kažejo tisti dnevi v Celovcu zdržema mirni
za Prešerna; Zhbeliza III., poezije njegove zanjo in njih
osoda, sonet o Kopitarju, metelčica in druge take slovstvene
stvari, to so mu teh dni edina skrb, ter nad vsem — izpiti.
Ne moti mu jih pa nobena taka afera.

In pa še nekaj J Prešeren omenja v zadnjem pismu ce¬
lovškem Čopu Gradca tako čudno lakonski. To nam. priča,
da je stvar tu obema  davno znana, sicer bi Čop ne mogel
umeti tega stavka. In vendar je moral Preš. pač presoditi,
da ga Čop bo! Toda, kako bi ga ta sploh mogel, če — bi
bil .doživel Preš. prav za tistih celovških dni svojih to, kar
je ljubezen razdrlo, a bi o tem novem celovškem doživljaju
svojem Čopu nikjer ničesa ne izporočil prej? Ne mogel bi
ga umeti, kakor ga mi ne moremo tako samega, brez ko¬
mentarja v slov. pismu Čelakowskemu z dne 14./III. 1833. o
»ljubezni z nekakšino Gospodično v Gradcu«. In pa, če bi
se vse to primerilo Prešernu tiste dni, bil bi vendar vtisek
še živ; ali bi bil li potem Preš. Gradca omenil kar takole
mimogrede, le z dvema besedama? Neverjetno.

In tisti različni ton obeh stavkov iz iste celovške dobe
pač tudi priča nekaj. Tisti nežno skrivajoči »jemand« govori

56

o nekem tihem, rahlem upu ter o nekem stalnem, dasi še
mladem čustvu, ki je skrivnost šele dveh prijateljski si zvesto-
vdanih, vse zaupajočih si duš, in ki je sicer ne pozna še
nihče. V tistem »jemand« je polno neke nežnosti in obzir¬
nosti, ki priča, da poet ceni  dotično osebo. — Stavek o
Gradcu pa je tak, ko da se je ž njim poet dotaknil nečesa
starega, preživelega, a sicer — neprijetnega: kar tako mimo
shiti poetova misel ob tem spominu!

Potemtakem sklepamo  lahko, da veljata ta dva stavka
dvema  različnima osebama. Stavek o Gradcu neki že po¬
kopani »ljubezni« (pismo Čelakowskemu!); stavek s tistim
»jemand« pa neki živi, nežni, na pol šele porojeni — rani.
Tam je zašlo nekaj v Gradcu, tu pa ko da vstaja neki mlad,
nov zor . . . prav kakor govorita o tem nežni Dohtar in mo-
ralizujoče premišljujoča Perva ljubezen; — in ta »jemand«
je prav iz tistih dni,  ko je Čop č r t a 1 Dohtarja Prešernu,
ki mu ga cenzura — ni. Čop je že vedel, zakaj . . .

Radi te istočasnosti  onega »jemand« in Čopove
črte preko Dohtarja — je vsaka misel o kaki tretji ljubezni,
ki bi ji mogel veljati ta »jemand« in njegova nežna misel
kar naravnost — nezmisel, če govorimo o Prešernu!

d) Strinja se z vsem tem tudi Prešernov dat o »podrti
ljubezni z gospodično v Gradcu« — zaradi prezanikrnega
dopisovanja. Kako to? Dat ta je štirinajsti dan m. marca 1.
1833., dobre tri tedne pred tistim šestim aprila 1833. Povsem
dosedanjem je čustvoval poet ob dnevu tega sloven. pisma
Čelakowskemu že skoro dve leti za Julijo. Imela je takrat
njegova poezija že v tem čustvovanju svoj vir, in zajel sije
dotedaj poet iž njega  že vsebino Dohtarja in elegije »She
miru« (1. 1831.!), posebej pa »Strunam« in Gazele (1832.);
te so bile 14./III. 1833. že dolgo v rokopisih Zhbel. IV., ki
je ravno tiste dni šla že iz cenzure Čopove v roke revizorja
Pavška h guberniju. Vsa ta n o v a poezija iz Julijine dobe
[Dohtar, Strunam, Gasele] je torej šele nameravala ravno

57

tiste dni v javnost; izšla  je bila edina ena šele dotlej, le
»She miru«, sicer nobena, ki bi veljala Juliji; Dohtarja je v
Zhbel. III. bil zatrl Čop. Prvič pravzaprav je imela potem¬
takem priti v Zhbelizi IV. sedaj 1. 1833. na dan — Julijina
poezija, in prvič  torej tudi stopiti sedaj, a to po dnevu
sloven. pisma (14./III. 1833.), pred oči Čelakowskemu.

Čelakowski pa je bil Prešernov prvi javni kritik, še —
pred Čopom; objavil je svojo oceno v ČČM. že v zadnjem
kvartalu 1. 1832. In imel je poet od takrat o njem veliko
vero, ter kazal do njega veliko zaupanje. To vidiš posebno
iz pisma z dne 22./VIII. 1836. na onem mestu, kjer mu piše
o Kerftu svojem; sodil je, da mu bo Kerft umel vsaj on, ki
je pokazal toliko finega čuta za njegovo poezijo, ko so mu
jo doma vsi prezirali in devali v nič; a umel da mu bo tudi
Kerft drugače kot so mu ga doma, ter znal umevati tiste
opazke njegove o domači sodbi — kot žgočo ironijo . . .
Bilo je poetu torej pač tudi zdaj na skrbi, da bi umel kritik
njegov prav to novo  njegovo poezijo Dohtarja, Strun in
Gazel, ki naj bi mu prišla v najkrajšem času s Zhbel. IV. v
roke. Zato je porabil Preš. zamudo svojega odgovora, da
kar tako mimogrede opozori še pravočasno kritika v sklepu
pisma na to — novo  poezijo, a to s tem, da mu pove,
kako in zakaj se mu je »podrla v Gradcu« poprejšnja lju¬
bezen ter se s tem skončala stara doba. Pove mu tedaj poet
s tem intimnim dogodkom iz svojega osebnega življenja
hkrati neki dogodek iz literarnega sveta, ker iz svoje poe¬
zije.  Hotel je Preš., da vedi Čelakowsky, komu  dojdejo n.
pr. Gazele, da te niso več iz istega vira ko poprejšnje do-
tedaj izišle pesmi erotične, posebej oni soneti v Zhbel. II.,
ki je enega izmed njih (»Tak kakor hrepeni . . .«) češki kritik
v svoji oceni celo počešil. Ta vir da je že usahnil, sedanje
pesni pa da mu teko iz druge — rane . . .

Potemtakem krije ta navidezno tako prazni stavek o
»podrti ljubezni« vse kaj drugega ko to vsebino. Kaže se

58

očesu tako brez vse soli Prešernove, da te kar preseneti; v
resnici pa izporoča ž njim poet Čelakov/skemu neko intimno
literarno vest,  ter se potemtakem tudi v tej dozdevno
tako osebni notici ne premakne s stališča literarnega
pisma »od mojiga in drugih pifarjov pozhenjanja« (Zbor. VI.
179). Zato je ta stavek za na!še vprašanje dvojne važnosti:
a) Dne 14./III. 1833. je izporočil Preš. Čelakowskemu že to
vest o podrti poprejšnji ljubezni svoji, ter s tem vest — o
novi  dobi ... In ta je veljala, kakor pričajo tistočasne poe¬
zije njegove, — Juliji. Potemtakem imamo v tem stavku lastno
poetovo besedo, ki nam priča, da ni mogla Julijina doba
pričeti šele — 6./IV. 1833.! Le umeti treba govorico Pre¬
šernovo ! p) Preš. imenuje tu izrekoma »ljubesen s’ nekakfhino
Gofpodizhno v’ Gradzu«, češ, ta da se mu je podrla ... In
to tako, ko hoče Čelakowskemu izporočiti vest o sedanji,
novi  dobi svojega duševnega življenja in svoje poezije!
Ne pove li s tem pa Prešeren sam, komu je veljala prejšnja
erotična poezija njegova? S tem nam Preš. sam po moji
misli podkrepi ono dosedanje naše izvajanje o poeziji prve,
pred Julijino ležeče dobe kot poezijo ljubezni — z lepo Re¬
ziko nemškuto, ki jo stavi poet v onih pet sonetih v kontrast
s Kranjicami in Ljubljankami.

Sklep:

Letnica 1833 je kot letnica prve ljubezni do Julije po¬
temtakem — padla.  Pričetek te dobe Prešernove nam je
iskati v letu, ki ga določa letnica »Perve  ljubezni«: 183J.

Zakriči pa vsled tega bolj ko sicer dozdaj ono proti¬
slovje tega rezultata z odkritim in jasnim kronološkim datom
v Venca uvodnem sonetu: 6./IV. 1833.! Kako odpreti to
strmo zagato ?

III.

Dognali smo, kaj ni, dognati nam je še pozitivni del
problema: kaj pa je ta letnica v Prešernu ? To je drugo
vprašanje našega raziskovanja.

59

»V sonetu: Je od vesePga časa teklo leto 1  Preširen celo sam
pravi, da se je bil še le 1833. leta prvič zaljubil v Julijo.«

Tako razlaga tisto letnico našo prof. Stritar 1. 1866.,
v podčrtni opazki na str. 7 svojega predgovora k Levsti¬
kovi izdaji Prešernovih Poezij v VVagnerjevem Klasju (gl.
tudi: Stritar, Zbr. spisi V. 66). In ker je Levstik vsprejel to
opazko, kaže pač to, da je soglašal; izrazil pa je s tem svoje
enako umevanje soneta! Sicer ni nikoli nikjer govoril sam
o tem. 1

L. 1879. piše o Prešernu prof. Fr. Levec v Dun. Zvonu.
A ne dotakne se te letnice, niti njenega soneta; pač pa pravi
na str. 54., govoreč o Juliji ter pismih Prešernovih Čopu iz
Celovca pisanih 1. 1832., da v njih ne omenja Julije niti z
eno besedico ne: » ... in vendar je bilo leto 1832. tisti čas,
ko je Preširen svojo Julijo že v pesmih slavil in prepeval«.
Zdi se tedaj, da Levec tu v tisto letnico Prešernovo »1833«
ne verujevendar se ji je izognil.

Leto kesneje modruje Edward Samhaber (Preširenklange.
Laibach, 1880) Nemcem tu o Prešernu tako-le:

»Es war Charsamstag des Jahres 1833. Man vvanderte von Kirche
zu Kirche, um den Erlčser zu schauen, der im heiligen Grabe lag. Der
Klang der Osterglocken mag auch in dem Dichter jene -vvundersame
Empfindung liervorgerufen haben, und wie in des Kindes schftnster Zeit
rief es ihn zum Grabe des Herrn. Er trat in die helldunkle Kirche —
da schlug ihm aus zwei Madchenaugen einFeuer entgegen, und begraben

1  Sicer je že prof. Janko Pajk govoril 30. maja 1864. v Gorici,
(a objavil potem svojo »besedo« v Novicah 1864. št. 24.) o »Preširnu in
Petrarku«, ter izrekel tudi to-le:

»Kje, kedaj in kako se je v Preširnu plamen vnel, to nam pripo¬
veduje v sonetu na 132. strani. Od tiste dobe so se vse pesnikove misli
okoli edinega uzora jegove ljubezni sukale . . .« (Izbrani spisi. V Mari¬
boru. 1872. str. 131., in Novice, 15. VI. 1864., str. 192.).

Na str. 132. (seve: Poezij, 1847.) pa stoji ravno ta naš sonet.
Potemtakem je J. Pajk še pred Stritarjem izrekel tisto sveto vero v ta
sonet. Toda on ni vplival nič na daljavo; šele Stritar je s svojo študijo
o Petrarku zasejal ta nauk ter zavezal ljudem misli. Zato omenjam
Pajkove »besede« tu pod črto. A. Ž.

60

vvar die Ruhe seines Herzens«. (str. 20) — In sledi za potrdilo »prevod«
Prešernovega soneta: »Am heiligen Grabe« (str. 21).

In prof. dr. Fr. J. Celestin pravi 1. 1881. (France Pre-
širen. Vienac 1881. broj 46, str. 736):

»Uskrsnu subotu, u 10 sati u jutro opazio pjesnik u trnovskoj
crkvi (u Ljubljani) dva oka »čistog plamena« te zapala mu srdce iskra,
koja se utrnuti nedade«. Letnici sami se tudi izogne! Sonet pa umeva
popolnoma po Stritarjevo.

Leta 1882. je izdal dobršen del Poezij (ne vseh) v
češkem prevodu J. Penižek (»Basne Františka Preširna. Pre¬
ložil a životopisem basnikovjm opatfil Josef Penižek. 1882.

v Jičine.) Na str. XXIII. življenjepisa pa stoji:

»Preširen pry již na gimnasiu studuje v Lublani zamiloval si žačku
svoji Julii Primicovu, dceru boliateho obchodnika, což ovšem neni na-
prosto nemožno, basnik však sam čas a misto, kdy a kde poznal a za¬
miloval si sličnou rusovlasou Julii, určite projevuje ve znelce, jež počina
se slovy: Let osmnactset od tech prošlo času . . ., ktera jest olilasem
Petrarkovy znelky »Era ’1 giorno« (I. 3.), čemuž pfisvedči laskavy čtenAr
srovnaje s ni ohlas Čelakovskeho teže znelky z r. 1820. vytišteny ve
spisech basnickych na str. 232«.

In Poljak docent Jan Leciejewski fantazira v svojem
spisu: »Franciszek Preszern, poeta slovvienski« (»Ateneum«,
pismo naukowe i literackie. 1900. Rok XXV. Tom IV. War-
szawa. Pag. 545 — 562):

»Tymczasem talent poety rozvvijat sie coraz bardziej. Jak u Mic-
kiewicza, tak i u Preszerna przyczynita sie do tega mitošč nieszczešliwa.
Wybrana przez poete dzievvica byta 17-to-letnia Julia Primic6wna, cčrka
bogatego kupca lublariskiego; obdarzona niezwykta uroda, wyksztaicona,
ale dumna, zimna i wyrachowana, zwracata ogblna uwage na siebie.
Poznat ja poeta przy grobie Chrystusa w wielki piatek roku 1833.
Zmrok košcielny, šwiece, jarzace na ottarzu, cisza i urok miejsca pod-
niosty jeszcze jej pieknošč, spotegowaly blask niebieskich oczu i potysk
jasnych wtosčw, tak, že sprawita na poecie niezatarte wraženie«. (p. 553.)

Vseučiliški prof. ruski, Korš, uči v Predgovoru svojega
prevoda vseh Prešernovih poezij (Stichotvorenija Franca
Preširna. Moskva 1901.) tako-le:

»Prežde vsego — oivb sam-b zajavljaet-b vi sonete 6, čto vljubilsja

vi Juliju, uvidavb ee togda čutb li ne \”b cerkvyj razi,, v Strastnuju
subbotu 1833 g.« — (p. XXII.)

61

In na str. LX. govori o Venca uvodnem sonetu kot .
šestem v Poezijah ter ga razlaga tako-le:

»6 (1847) — točnoe opredelenie vremeni i obstanovki načala svoej
ljubvi kb Julii — vb desjatomb času utra Strastnoj subboty (31 marta
= 7 aprelja) 1833 g., vi Ternčve, predmestbe Ljubljany. . . . Očevidnoe
podražanie sonetamb Petrarki I 3 i 157; Petrarka vljubilsja vi Lauru
vb pervomb času utra Strastnoj pjatnicy (6 aprelja) 1j^27 g. vi Avinbone, / j'3
vi cerkvi sv. Klarv (vpročemb mesto onb ukazyvaetb ne vi stichachb,
a vb proze, po-latyni).«

In na str. LVI sodi Korš, pač na podlagi tega soneta,
celo o Pervi ljubezni že, da ne velja — Juliji, ampak samo
nekakovi deklici (»po vremeni — ne Sb Juliej«). To sem že
omenil.

Pa spet na str. XXXIII. istotam:

»Čto do ssylki na to, čto Preširnb vb svoichb pisbmachb kb
Čopu vb 1832 g., govorja o mnogichb ženščinachb, ne upominaetb o
Julii, to eto obstojatelbstvo obbjasnjaetsja vpolne zajavleniemb samogo
Preširna, čto onb vljubilsja vi Juliju vi 1833 g., kogda ona, kakb možno
dumatb na osnovami »Doktora« i »Gazelej«, vb pervyj razb pojavilasb
vb obščestve«. (!) —

Enako tudi Hudec v svojem spisu v »Slov. Pregleda«
letniku III., št. 9. 1. 1901. (Dr. France Prešern. 1800—1849.

Jeho život, doba a basnicke dilo.«) na str. 419:

»Jako Petrarka Lauru a Kollar Minu poznali v chrame, tak Pre¬
šerna, jenž o bilou sobotu chodil po kostelich lublahskych, zvabil s
jinymi kfest’any Boži hrob do nešt’astneho chramu trnovskeho, kde
nastal mu počatek hore pro dvč oči jasneho plamene. Sotva vkroči do
svatyne, pfichazi za nim divka a »Ko je vstopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena, ki vgasnit’ se ne da z močjo nobeno«.

Po zpusobu Petrarky basnicky udava Prešern i rok i hodinu chvile te
(zde bylo to r. 1833 o 10. hod. dopol.) . . .«

In tudi doktor Fr. Vidic je šel radoverno za drugimi;
vsprejel je namreč takemu umevanju popolnoma soglasen
X-ov prevod v svojega nemškega Prešerna (»Fr. Prešeren,
Poesien«, Wien 1901); s tem je odobril to isto umevanje
ter izrazil hkrati tudi svoje. Ni si namreč mogoče misliti, da
bi bil vsprejel prelogo, ki bi o njej sodil in vedel, da je
vsebinski  napačna. Sonet ,slove:

62

Seit jene Zeit verrauscht, die wunderbare
in der Ho.sannah Engelszungen sangen
in Bethlehems Gefild, waren vergangen
zvveimal neunhundert dreiunddreiftig Jahre.

Charsamstag war’s; auf jeglichem Altare
war Gottes Bild zu schauen grabumfangen;
die Glaub’gen betend in die Kirchen drangen ;

.Trnovo! hin gieng ich zu Gottes Bahre.

Trnovo! Ungliicksort, zur zehnten Stunde

hat Unheil, Schmerz geschlagen mich in Ketten;
es’ drang der Strahi aus reiner Augen Grunde.

Als in die helle Kirche sie getreten,

erlitt mein Herz die schwere Liebeswunde,

und keine Macht der Welt. mehr kann mich retten.

»Poesien«, p. 122.

Nadalje A. Aškerc (Prešernove poezije. V Ljublj. 1902.,
XX.):

»Zaljubil se je bil v krasotico Julijo, kakor sam pripoveduje v
enem svojih sonetov, na veliko soboto v trnovski cerkvi ob božjem
grobu 1.-1833.«

In istega leta razpravlja Pavel Grošelj  v Zbor. M. Sl.
IV., 42., kako je Petrarka preložil simbolično začetek svoji
ljubezni tja ob črnopregrnjeni božji grob . . . kakor Prešeren:

»Tudi Prešeren na sličen način opeva svoje prvo srečanje z izvo¬
ljenko; sledeč Petrarki je tudi on v včlikem tednu iskal osodepolnega
dne, ko ga je ranila ljubezni puščica, da s tem bolj označi nesrečo .
tega dne: Je od vesel’ga časa...« Sledi potem ves ta sonet o 1.1833.
Ernestina Jelovšek, .1903:

»Kakor sam pripoveduje v nekem svojem sonetu, prišlo mu je leta
1833. na misel opevati trgovčevo hčer ,Primčevo Julijo 1 . — (Spomini na
Prešerna: str. 13).

In, kakor rečeno, prof. dr. Tominšek (1. IX. 1905. v
Ljublj. Zv.):

»Iz soneta ,Je od vesel’ga časa 1  namreč vemo, da se je Prešeren
zaljubil 1. 1833. (toliko mu smemo verjeti!)...« Str. 548.

In dalje:

»Pintar... je dognal... nedvomno, »da je bil sonetni venec po
zimi 1. 1834. že spleten«, seveda morda celo malo prej! Ta navidezno
malenkostni rezultat, ki ga je celo Korš prezrl, je naravnost odločilnega
pomena za presojo Prešernove ljubezni do Julije: Leta 1833. se je Pre¬
šeren resno zaljubil in vsaj po zimi 1834. 1. je spleten sonetni venec,

63

Juliji izrecno z njenim imenom na čast! To je tesna'prihiška zveza!«
(548). — Sic!

In spet lia str. 547.:

»... 'kar je poglavitno (gl. Korš. XXXIII.): Prešeren se je resno
zaljubil v Julijo šele leto pozneje (1833)«. —

Srb nadalje Pavle Popovič, univ. prof. slovan. lit. v
Belgradu (»Franja Prešern«.-— 1./X. 1905.):

»Kao Petrarka koji je prvi put video svoju Laura u crkvi i za-
beležio datum toga vidjenja u jednom sonetu, tako je i Prešeren, koji
je Petrarku dosta čitao i na njega se ugledao, video Juliju prvi put u
jednoj crkvi, na veliku subotu 1833, kao što je i on zabeležio u jednom
svora sonetu«. (Srpski književni glasnik, XV. knjiga broj 7., Beograd.)

In 1. 1905. docent dr. A. J. Jacimirskij v štev. 8. revije
»Slavjanskija Izvestija« (v članku: »Franci, Prešerni, i ego
lirika«. 653 — 675):

»...  vi, 1833. g. proisclioditi, sobytie, okončatelbno zastavivšee
uverovatb poeta, čto »vse nepročno v-b žizni sej«, i nastroitb lira so-
obrazno si, takimi, sostojaniemi, duha. Eto sobytie - nesčastnaja ljubovb
poeta kt, dočeri . ljubljanskago kupca Primca, Iuliji Primcevoj, devuške
krasivoj .. .« (str. 659).

Sami krepki akcenti one naše zagate!

In mnogoštevilni ti glasovi — vsi ko en glas! Namno¬
žiti bi se pa dalo teh glasov še dosti, če bi človek hotel
vpoštevati vse feljtone in listke po raznih slov. in neslovenskih
časnikih. D r u g a č n e g a umevanja tiste letnice pa nisem
našel nikjer, ni na enem samem mestu ne, ampak povsod to
isto modrost, dasi sem prečital še več virov kakor jih tu
navajam. 1

1  Naša slovstvena zgodovinarja prof. dr. Glaser in prof. dr. Šket
nimata nikjer in besedice ne o tem sonetu, ne o njega letnici, ne o datu
prve ljubezni do Julije. Tako tudi ne E. Gangl v svoji otrokom  (!) iz
Levca prepisani brošuri »Slava Prešernu« (1905), a niti ne »največi« naš
poznavatelj Prešerna dr. J. Prijatelj, dasi je spisal že več celotnih živo-
t opisnih črtic o njem (Oesterr. Rundschau 1905, 45; Slavjanskija Izvestija
1905/6, Nr. 5 i 6). — Pač pa ima prof. dr. Šket v »Slov. slovstveni Či¬
tanki« (1906.) na str. 242. pod Sonetnim vencem Prešernovim letnico —
1834., s čemer je dokazal, da gre tudi on brez svoje misli za drugimi!

Enako ne omenijo te letnice ni tega soneta naslednji a) češki
članki: Richard Klas  (»France Prešeren. Listek na jeko moliylu. Feuil-

64

A kje ima ta soglasnost kritike svoj vir? V Stritarjevi
razlagi Prešernovega soneta, ki je bil Stritarju in za njim
vsem  drugim brez izjeme historična listina. In ginljivo je,
ko vidiš, kako si ni prav nihče upal odstopiti od Stritarjeve
besede o tej letnici doslej. Vseh dolgih 40 let sem prav
nihče! Toda: Stritar  je bil — prvi; ta je delal sam! A
drugi pa . . . vsi za njim! Prepisovali  so, brez lastne —
misli!

Tozadevni historični dokument pa je ta-le sonet:

Je od vesePga časa teklo leto,

Kar v Betlehemu angeljcov hosana
Je oznanila, de je noč končana,

Drakrat devetsto tri in trideseto.

Bil vel’ki teden je: v saboto sveto,

Ko vabi molit božji grob Kristjana,

Po cerkvah tvojih hbdil sim, Ljubljana!

V Ternovo,  tje sim uro šel desčto.

leton«. »Lumir« XXIX. 1900/1 str. 135); — nadalje v reviji: »Češka
Revue«, Ročnik IV. 1900/01. (»František Prešeren. K slavnostnim dnum
slovinskeho naroda podava Dr. Josef K a r a s e k«.) Čislo 4, str. 393 — 401 ;
precej površen pregled življenja in del poetovih; Čislo 5, str. 546 — 554:
precej podroben opis »Prešernovega albuma«. — Nadalje: »France Pre¬
šern. K pamatce stych narozenim jeko podava Gabriela Preissova«.
(»Osveta«. Listy pro rozhled v umeni, vede a politice; redaktor a vyda-
vatel Vaclav Vlček; ročnik XXX. Dil II. 1900, čislo 12. str. 1064—1070);
nedostatna sličica o poetu! — Nadalje b) naslednji polski: Justin Feliks
Gajsler (»Franciszek Preszern. Notatka jubileuszowa« ; v listu »Prawda«,
red. przez Aleksandra Swietochowskiego. Rok 1900. Warszawa; št. 38.,
pag. 546); dobro kolono dolga notica, komaj da vredna vpoštevanja! —
Potem v svojem »ilustrovanem delu« peterburški »Kraj« (rok XIX. 1900,
24. listopada [7. gradnja], Nr. 47, p. 6I9/20: R. Zawilihski, »Franciszek
Preszern. Z powodu setney rocznicy urodzin«. — c) Izmej ruskih: D.
Bergun-b v svojih dveh člankih v »Slav. Všk-u«, 1900: a) »Fr. Prešern-b,
slovenskij poet-b — vozroditelb« (Nr. 1.), in [3) »Ki- stoletnemu jubileju F.
Prešerna« (Nr. 9, 10); oba sta površna.

Dobiti pa nisem mogel članka Rusa A. J. Stepoviča («Ežegodnik-b
kollegii P. Galagana«, god-b VII. Kiev-b, 1902, Otd. II. 1—18), ter nič
bulgarskega o Prešernu. — Enako ne člankov Čeha dr. Jaromira Borec-
kega; žal! A. Ž.

65

T e r n 6 v o ! kraj nesrečniga imena ;

Tam meni je gorje bilo rojeno
Od dveh očesov čistiga plamena.

Ko je stopila v cčrkev razsvetljeno,

V serce mi padla iskra je ognjena,

Ki vgasnit’ se ne da z močjo nobeno.

Poezije 1847. 132.

In to zagato treba zdaj tu razgeniti!

1. »Preširnova ljubezen je Petrarkova ljubezen; Julija je Lavra,
to se ve, da samo lepša, in če je mogoče še bolj popolnoma. Enako sta
se uboga pesnika zaljubila, enako ljubila, solzila se in zdihovala . . .«

»Nahajajo se tudi sem ter tja posamezne podobe in izreki v
Preširnu, kateri nas opominjajo Petrarkovih. Podajamo jih nekoliko
za vzgled«.

Tako Stritar 1866. v svojem spisu o Prešernu. In slede
zdaj tu dotične primere (Gl. Zbr. sp. V. 101. 102) Za sklep
pa pravi:

»Za nazadnje smo shranili tist slavni Petrarkov sonet, v katerem
nam popisuje, kedaj in kako se je zaljubil. Da je ta sonet Preširen res
vedoma posnemal, to se pač ne more tajiti; saj niti pesnik tega ni
hotel prikrivati svojemu bralcu, ker ga v pesmi: »Prva ljubezen«, sam
opominja tega soneta.

Podajamo ga, kolikor je mogoče, zvesto prestavljenega, naj ga
blagovoljni bralec sam primeri s Preširnovim: »Je od vesePga časa« l.
t. d. Začenja se: Era ’1 giorno (I. 3):

Bil dan je, ko je solnce obe"delo

Od žalosti, da Bog na križi vmira;

Ta dan začetek bil mi je nemira,

Ki vaše ga oko, 'gospa! je vnelo.

V tem času ni se meni treba zdelo,

Da srce naj ljubezni se zapira;

Bal nisem se — od t6d gorje mi 'zvira —

Ki v splošni žalosti se je priččlo.

Brez brambe najde Amorja me strela,

In skoz oči mi v srce pot brez straže,

Ki imajo solze ga za stezico.

Ne. vem, al’ čast'veliko to mu dela,

Da tacega je vstrelil me s pušico,

Vam pa še loka svoj’ga ne pokaže! — V. 103.

In spet:

5

66

»Oba pesnika sta si zvesto- zapomnila in tudi nam oznanjata leto
in dan (Petrarka celo uro), kedaj ju je zadela velika nesreča! Petrarka
v sonetu (I. '149)1 »Vog-lia mi sprona!«

Trinajst sto sedemdvajsetega leta,

Ob uri prvi šestega aprila
Zaščl sem v labirint — ;;

Preširenpa v sonetu: »Je od vesePga časa teklo leto«. — (Spisi V. 102.)

Po Petrarkovem je tedaj bilo dne 6. aprila 1327. ob
prvi uri dneva, t. j. ob šesti zjutraj po naše, ko je »zašel v
labirint«. Bil pa da je ta dan šestega aprila — tisto leto veliki
petek. Toliko nam povedo poezije; kraja dogodku samega
pa ne te! Tega izvemo iz lastnoročne notice Petrarkove na
platnicah njegovega kodeksa Vergilijevih spevov: bil je —
cerkev sv. Klare v Avignonu.

Po Petrarkovem pa je, tudi umrla Lavra 1. 1348. prav
istega meseca, (celo isto uro) istega dne: 6. aprila, kakor se
je pričela njegova ljubezen. Tudi to stoji pa le na platnicah
tistega Vergilija. 1

1  Sam nisem teh historij preiskoval nadalje, ker mi tega tu ni bilo
treba. Prim. pa Storia litteraria d’ Italia, Scritta da una Societa di Pro-
fesšori. Guglielmo Volpi: II Trecento. Milano. Pag. 69/70. Eno najnovejših
del o tem. — Pri nas je pisal o tem razmerju P. Grošelj 1902. (»Prešeren in
Petrarka«. Zborn. M. Sl. IV.) In na str. 37. pravi: »Astronomično .pa je
dokazano, da od Petrarke imenovani dan ni bil veliki petek, ampak po¬
nedeljek pred velikim tednom : in da bi bila Lavra umrla v času, ki
tako natanko odgovarja prvemu srečanju, se nam dozdeva bolj roman¬
tično ko resnično«. Podaja nam Grošelj tam tudi svoj prevod tega
soneta; sicer pa tudi stopica prav zvesto za idejo Stritarjevo. — Pred
leti (1891.) je objavil J. Jurič neke marne: »Ljubezen v Petrarkovih
rimah z ozirom na slovenskega- lirika-prvaka« v III. tečaju Mahničevega
»Rimskega Katolika«; besede mu tekč tam v tem smislu, kakšna serova,
brezkulturna reva da je Preš. v primeri s Petrarkom! Pisali so pač reve,
kakor je veleval mogočni »ukaz« ! — Lani je prinesla »Prešernova pri¬
loga Slovencu št. 206« "(9./IX. 1905) Lampetov člančič: »Elementi Pre¬

šernove poezije«, ki dokazuje odvisnost Prešernovo od Petrarka. Najprvi
je pa mej nami o tem govoril prof. Janko Pajk v »besedi« : »Preširen
in Petrarka«. Beseda, govorjena v Gorici 30. maja 1864. (Novice 1864.
št: 24., in pa: J. Pajka Izbrani spisi. Maribor. 1872. str. 130.—134.) Tedaj
še pred Stritarjem. Toda, slišal ni njegovega glasu noviškega nihče.

A. Ž.

67

Kaj sledi iz tega o Prešernu?

Analogije so gotovoda” očitne. Tam — 6. dan aprila,
tu — 6. dan aprila (in ne 7., kakor pravi Kora, str. LX).
Tam določena ura: 6. zjutraj, tu — določena ura: 10. zju¬
traj. Tam jasna letnica, tu jasna letnica; tam 1327., tu —
1833., ker letnica ni mogla biti ista; določena letnica
pa je vendar tu ko tam. Tam veliki teden, tu veliki teden.
Tam cerkev, tu cerkev — kraj začetku ljubezni. — Petrar-
kovih vplivov pa Preš. ne skriva ni sam. V Zhbelizi III. imamo
k verzom »Perve ljubezni« :

Ko ti enaka ftala je pred mano,

Ki je od nje na sadnji petik v’ poiti,

Petrarka!* tvoje blo ferze ushgano . . .
naravnost podčrtano opazko:

* Pogl. njegov fonet:

Era ’1 giorno, ch’ al sol si scoloraio
Per la pieta del suo fatorre i rai,

Quand’ i’ fui presso ecc.

Tisti sonet je tedaj to, ki nam ga je prvi in najbolje
poslovenil Stritar. In vendar, kaj nam je Prešeren ustvaril
iž njega v svojem sonetu! Vsekaj drugega, nekaj originalno
svojega in — večjega!

2. Za podlago  si je vzel Preš. Petrarkov dogodek
in Petrarkove verze; a to le, da nam pove neke svojega
življenja dogodke, in sicer tri;  tretji pa je kot zadnji izmed
vseh treh in kot najkesnejši med njimi zaobjel ona prva dva
ter ju enotno spojil, in porodil tako oni Prešernov sonet z
letnico 1833. To treba zdaj — dokazati . . .

Kedaj se nam ta sonet pojavi prvič, in kako? Začetka
1. 1846., ker v rokopisu Kudolfinskem Poezij (CRI.), ■— kot
uvod Vencu. Drugič ga imamo v Blaznikovem rokopisu
(CRII.) — ravno tako za uvod Vencu. In tretjič prav tako
v natisku Poezij, tudi še 1. 1846, ker so 15./XII. 1846. bile te
že dotiskane — z letnico prihodnjega leta 1847.

Poleg tega ga dobimo še enkrat samega zase na po¬
sebnem ljstu v lit. zap. kot točko 17., kjer je (že v gajici)

5 *

68

pisan z drugo, ne Prešernovo roko; zato ga Bleiweis v svoji
objavi lit. zapuščine Prešernove še omenja ne,, ampak kar
izpusti (Let. Mat. Sl. 1875). Prepis je nemaren. Na čelu ima
počečkano opombo: Fur Hr. D?I Prefhern, in na koncu zopet
isto opombo in še več čečkarij in vaj v manuproprijiranju
ter več poizkušanih začetnic: @ @ © etc. ... ©djocfligf).

Sicer ni pred 1. 1846. pa o tem sonetu nobenega sledu.
Prvi natis Venca ga še nima; in tudi ona redakcija Venčevih
sonetov za Zhbel. V. v Kastelčevem zborniku (Zbor. V. 138)
ne, ki pa ima že epilog (»Ni snal molitve ...«.) in še tri druge
s Prešernovo lastno roko pripisane sonete. Sele — v Poezij
rokopisu prvič!

Ali nam vse to pa kaj razjasni ono očitno kronološko
protislovje naše? Še ne! A nadaljujmo. ..

Misel o zbranih poezijah nastopi prvič 1. 1836. — po
Krstu v pismu, dne 22. VIII. t. 1. pisanem Celakovskemu.
Napoveduje jih Preš. tam »uber Jahr und Tag« in imenuje:
»meine p e fm e«. Odslej zasledujemo to idejo Prešernovo lahko
leta 1837. v dopisovanju z Vrazom, najprej v onem pismu brez
data, kjer se opravičuje, da ne more poslati za Metuljčka no¬
benih prispevkov, in kjer o svojih dotlej še neobjavljenih
pesnih pravi, »dass sie einzeln nicht gedruckt werden konnen«
(str. 159); poslej pa tudi v pismu z dne 5./VII. 1837. (str.
161. Let. M. Sl. 1877.) Imenuje jih tu Carmina. Nadalje 1. 1840-
Dne 3./VIII. 1840. vprašuje poeta po njih Čelakowski (Let.
M. Sl. 1875, 162). Dne 20/26. X. 1840. pa piše Smole Vrazu:
»Der Herr Dr. Prefhern arangiert jetzt seine Gedichte, um
sie zur Censur zu geben«, a v svojem pripisku k temu pismu
omeni svojo zbirko Preš. sam dne 26./X., češ, »man zweifelt,
ob sie zu Stande kommt« (Zbor. M. Sl. IV. 191). Imenuje
jih že »Gosammelte Poesien«. Smole umre 30./XI. 1840., in
Poezije ne izidejo. A1. 1843. dne 12./XII. jih jemlje Preš. v misel
Vrazu, češ, da zlaga zdaj nekatere pesmi, »die den Bauern-
burschen gefallen werden; wenn ich einige componiert haben

69

werde, so werde ich meine Carmina herausgeben« (Preš.
alb. 821). Koga neki misli poet s svojimi »Bauernburschen!«
Začetka 1. 1846. gre rokopis »Poezije Doktorja Fr. Prešerna«
v cenzuro. In »13. siečnja 1846.« zdihuje že Luka Jeran v
svojem, Vrazu pisanem listu: »Čuje se, da če dr. Prešern
svoje pesme doskoro na svitlo dati; škoda da ovaj izverstni
pesnik svoga talenta na bolje ne upotrebljuje..— Sad jedna
njegova satira kruži po varoši, koje k sreči svaki ne razume«.
(Zbor. M. Sl. IV. 188). Tako so Prešerna cenili tiste čase;
pač po noviško in po — Bleiweisovo!

Zorele so potemtakem Poezije celih deset let. To je
pač sveta resnost dela! Tako delo nam pa zori zato —
večna dela.

In v vsem tem času desetih let se nam uvodni sonet
Venca ne prikaže m enkrat nejavno — do cenzurnega roko¬
pisa Poezij. Šokličevega prepisa brez data ne moremo tu šteti.

A prav to dejstvo nam pripoveduje nekaj o sonetu. Na
jasnem smo si že danes, da se je Julijina doba skončala že
— pred Čopovo smrtjo, pred Krstom.  A za nameravano
Zhb. V. pošilja Preš. svoj tiskani Venec Kastelcu (po smrti
Čopovi), dasi že z epilogom, pa še brez tega prologa (Zbor.
V. 138).

Ali Preš. takrat tega soneta sploh še ni bil ustvaril, ali
pa ga le ni hotel objaviti še takrat tam? Moremo li o tem
kaj določiti?

a) Že Korš opomni prav o njem, ko primerja ž njim
»Pervo ljubezen« po kakovosti tona, češ, da je ta tako ma-
nirna in umetna, če že ne hladna, pa reflektorna, kakor
sonet 6; ta da je pa napisan pač zaradi tega, da bi si poet
ohladil svojo ljubezen z obširnim razmišljanjem o nje vzrokih
in znakih (LXI).

Ne strinjam se sicer s tem Korševim vzrokom  one
manirnosti in hladnosti ne glede »Perve ljubezni« ne glede

70

»soneta 6«, dasi sicer docela ž njegovo sodbo o kakovosti
tona njunega.

O »Pervi ljubezni« vemo, da je nastala prav v začetku
Julijine dobe. Njene naravnost moralizujoče stance, ki so res
čudno mirne, imajo svoj vzrok v metrični kakovosti stance
sploh že same po sebi, a povrhu pa v nazoru tedanje met¬
rike, da mora  imeti stanca takov kolorit, da mora biti
mirna in do moralizovanja reflektorna; take  so Prešernove
stance — vse!

b) Odkod pa ima imenovani sonet ono sorodno hladnost
in reflektorno mirnost svojo ? Da se kar ne moreš ubraniti
takega vtiska, posebno če ga primerjaš z drugo poezijo Juli¬
jine dobe, ni da bi šele dokazoval. A odkod ta njega po¬
sebnost ? •

Vemo že, kje in kako se nam pojavi prvič! Nikoli nikjer
ne v tisku sam zase, ampak prvič in edino le v celoti
Poezij mej soneti! In kje stoji tu v zaporedni njih vrsti?

Koj za sonetom »Kupido«, in prav pred  Vencem; kot
prvi  pred vsemi Julijinimi soneti. Dognali pa smo že, da
»Kupido« (in pa »Učenec«) sklepata, neko posebno samo¬
stojno dobo v poeziji Prešernovi, dobo, ki leži vsa - pred
Julijino. Posebej pa je tista prva petorica sonetov, ki jo
sklepa »Kupido«, ena arhitektonska in vsebinska celota za-se;
velja pa še ne — Juliji.

Mislimo si zdaj tu nadaljno vrsto Prešernovih sonetov
v Poezijah'brez našega »Je od vesel’ga časa teklo leto«! Kaj
se nam odkrije? Za tisto prvo petorico sonetov sledi nepo¬
sredno največa pesem Julijine dobe, Venec »Primicovi J ulj i « .
Nobenega prehoda ni od ljubezni »graške« potem brez na¬
šega soneta več k novi dobi, k Julijini ljubezni; širok prepad
zazeva tu mej prvo dobo in soneti Julijinimi, ki prično zdaj
z Vencem ter gredo do soneta »Odperlo bo nebo po sodnjim
dnevi se zvoljenim . . .« kot svojega sklepa!

71

In tu v to zev stopi a) kot prehod od prve dobe k
Julijini naš sonet, b) kot prolog Vencu.

Zato sodim: Tu v tem hipu nastajanja  celote
»Poezij« vzkali iz te u m e t n i š k o- k o n p o z i c i j s k e za¬
hteve  sonetov, ki naj bodo vsi ena v sebi zaključena celota,
šele naš »hladni« sonet. Zamislil ga je šele tu Preš., daleč
že takraj prave Julijine dobe, nikakor ne več kot izraz žarkih,
živih še čustev do Julije, ampak bolj kot realizacijo neke
arhitektonsko umetniške ideje svoje. In sicer te-le ideje:
Umetnik je hotel premostiti oni spoznani prepad mej pred¬
hodnimi soneti graške ljubezni in naslednjimi o Juliji ter
skleniti s tem vrsto sonetov trdno v eno samo celoto kot
spomenik vse (t. j. oboje) svoje ljubezni . . .

Dosegel pa je ta umetniški prehod s tem, da v sonetu
opomni dogodka, ki so njega posledica bili vsi nadaljni
soneti od tam naprej, t. j. Venec sam in vsi za njim do
»Odperlo bo nebo . . .«, ter sploh vsa doba Julijina ... V
vsebini ni več potem one zevi, ki prej strmi mej prvo pete¬
rico, nje nestrpnim, upornim že hrepenenjem po ljubezni ter
Venca živim čustvom: tam v prvi dobi hrepenenje po lju¬
bezni, tu pa že — živa ljubezen; prinesla mu jo je Julijina
doba. Vmes mej obe dobi pa poet zagozdi pesen o dogodku,
ki je porodil to drugo dobo.

Ne poznamo pa li v Prešernovi poeziji že nekaj po¬
dobnega? Ali se ne spomnimo tu soneta »Strah« .in njego¬
vega postanka iz enake konpozicijske potrebe ob vstvarjanju
neke druge, a tudi v sebi enotne celote? Isto ulo.go, ki jo
ima »Strah« v oni skupini peterih sonetov iz prve ljubezni,
isto ima tu »sonet 6.« v celoti »Po.ezij« mej prvo in Julijino
dobo  ljubezni.'Le drugačna realizacija tu ko tam, na dru¬
gačnem mestu tu ko tam, a sicer realizacija docela enake
konpozicijske ideje tu ko tam! Seveda, mogočniša, veča,
ker rešuje sonet sicer res da enako arhitektonsko zahtevo,
a to — na bolj težavnem, bolj eksponiranem mestu.

72

In še več; tudi vsebinsko sredstvo je tu in tam
deloma isto: neki spomin poetov! Tam spomin »stare rane« ;
in tu? Dvoje spominov sicer; a glavni je tudi tu spet spomin
»stare rane«, dasi druge  ko tam!

In ravno to dejstvo, da ni sonet izraz več žarkih čustev
do Julije, ampak da so mu vsebina — spomini  ter posebej
gotove arhitektonsko-umetniške ideje, to je vzrok oni reflek-
torni hladnosti tega soneta. Ne iz srca, ampak v prvi vrsti
— iz razuma si ga je zajel umetnik, za prehod k Julijini
dobi od onkraj sem, od one prve kratke, radi pisem »razdrte«
ljubezni navzgor. Kakor v sonetu »Strah«, je tudi tu v tem
več Prešerna-umetnika ko Prešerna-človeka, dasi je tudi tega
precej. Toda ceniti nam je ta sonet v prvi vrsti z umetniškega
stališča; kot tak pa krije ta sonet morda največi konpozi-
cijsko-umetniški akt Prešernov, če ne vsega življenja njego¬
vega, pa vsaj vseh — Poezij.

In odkod si vzame poet snov za realizacijo te svoje
umetniške ideje? Iz tiste svoje pesni, ki je v nji pred leti
in leti izrazil isti doživljaj svojega življenja, ki tu izraža le
svoj spomin  nanj: iz »Perve ljubezni«. In glej, vzame si
iz te ono svojo podčrtno  opazko,ravno oni citat iz Petrarka,
ki stoji tam v Zhbel. III. — za komentar! Ta mrtvi motiv
oživi ter dvigne Prešeren tu iz pozabe kot star spomin,
da realizira ž njim svojo novo  umetniško idejo, da reši
ono konpozicijsko zahtevo »Poezij« kot ene umetnine,
a da poleg tega izreče še neko novo vsebino! A kako? To
nas sili dalje.

3. Sonet naš sam zase! Snov njegova je jako priprosta.
V prvem  arhitektonskem delu stoji:

Sesti dan m. aprila 1. 1833. Velika sobota sveta. In ta
dan da je poet hodil po tvojih cerkvah, Ljubljana! Saj ta
dan vabi molit božji grob — kristjana!

S tem vsprejme Preš. staro, karakteristično domačo
navado ljubljansko kot lep, bogat, mogočen motiv v svojo

73

poezijo (nič tujega!), ter motivira ž njim svoje romanje do
skrajne verjetnosti. —

Ob uri deseti, tej prazniško svečani uri cerkvenih naj-
večih slavnosti pa da je šel: ali mar v Senklavža? Mar k
velikemu Senpetru? Ne. »V Ternovo, tj e sim uro šel deseto«.
Uro deseto dene poet pod krepak naglas v rimo in na konec
verza, in celo na konec prvih dveh kvartet soneta, tja na
zadnje mesto vsega prvega dela arhitektonskega, ne — brez
posebne vsebinske misli.

Dotu — prvi  spomin! Kaj pa prinaša nadaljni, drugi
arhitektonski del?

Na Trnovem da je bilo poetu »gorje« rojeno — iz dveh
oči čistega plamena. A kakšno »gorje« ? Tega ne označi poet
pobliže, ampak le, kako,  mu je bilo rojeno in zakaj?  Sto¬
pila daje  namreč v cerkev razsvetljeno;  to priča, da
je morala cerkev praznovati tistidan ravno neko veliko
svečanost. In ko je vstopila v cerkev razsvetljeno, tedaj je
padla iz plamena njenih oči njemu v srce —iskra ognjena!

To je drugi  spomin! A kedaj se je pripetilo to? Ob
prvem spominu pove poet čas njegovega dogodka (1833);
ob tem drugem — ne, ampak le: »Ko je stopila v cerkev

razsvetljeno . . .« Mi pa vemo, (ker smo dejstvo že dognali),
da je bilo to leta 1831,

Kaj ne, umeli ste me! — Dva dogodka z istega kraja,
a ne z istega dne niti iz istega leta! Mogoče je namreč, da
je kdo doživel na istem kraju dva dogodka, a prvega 1. 1831.,
drugega pa 1. 1833., in sicer kot posledico prvega. In mogoče
je nadalje, da se kadrkoliže poslej spomni  človek ob
nekem istem hipu obeh teh dveh doživljajev svojih iz 1. 1831.
in iz 1. 1833. hkrati,  a to radi neke i s t o s t i v obeh, ki ju
druži: n. pr. radi istosti kraja, kjer sta se primerila oba razno-
časna, a istokrajna dogodka; odslej pa ga spominja že sam
opomin, že samo ime tega kraja lahko da vsakikrat tudi
obeh onih dveh tam dogodivših se mu doživljajev. Mogoče

74

je nazadnje, da ta svoj spomin, ki sta se mu v njem strnila
oba tista dogodka z istega kraja, kedaj kesneje (recimo da
1. 1837. ali L 1840. n. pr.) tudi pove  človek — kot neko
novo dejstvo, recimo kot nov, kesnejši, tretji spomin
svoj, kije vzrastel iz prvih dveh, onih iz 1. 1831. in iz 1. 1833.1
In to, prav to je, kar se je zgodilo v našem sonetu.

No, s tem pa je že z gr o m el o ono kričavo kro¬
nološko protislovje  mej našim sonetom in ostalo poezijo
Julijine dobe! Veselo pa zgromi hkrati tudi vsa ona dose¬
danja, trhla učenost, ki je slonela doslej na tisti letnici
Venčevega prologa, vsa od Stritarjeve razlage do tistega
Tominškovega širocega prisezanja v visoka imena, »odlomka
— o Prešernovi ljubezni«! •—

A pomudimo se še pri stvari! Sonet je stalna lirska
forma ter ima določeno, zaukazano arhitektoniko. Deli se
celota na dva dela, a to ne v dve polovici, ampak — dva
neenaka, nesimetrična si dela. Prvi šteje dve štrofi, kakor
sicer tudi drugi; a prvi po dve četverovrstni (dve kvarteti),
a drugi po dve trovrstni (dve tercini); tako šteje prvi del
osem, drugi šest verzov.

Mej obema tema deloma bodi jasna, čvrsta zev. A
navzlic nji bodi sonet vendar kakor vsaka umetnina ves
en sam organski kos, ena enotna, živa celota, ter ne dve
polovici druga poleg druge; zato naj skrbi, kdor sklada sonete,
za čvrst prehod, za krepak most preko te zaseke ! Trdna
vsebinska vez druži in spajaj oba dela, kvartetni s ter-
cinskim!

Navada je postalo, da zahtevajo, v ves prvi del po eno,
ali pa celo po dve primeri, ki izražajta ali ki izražaj v podobi
isto  vsebino kakor za prvim soneta drugi del; in šele ta
bodi jasna, odkrita beseda oni v prvem delu s primero le
od daleč opisani misli! Kje pa ima ta zahteva svoj vir? Nič
drugega ni to, kakor ena pot, akademično šolska šablona,
pO kateri pride v sonet neka idejna, vsebinska vez mej

75

obema arbitekonskima deloma kar tako sama ob sebi, da.
ju spoji v organsko celoto.

Ni pa, da bi to res moralo biti tako v vsakem sonetu.
Tisto arhitektonsko zev premosti poet-umetnik lahko tudi na
drugačne načine, če si jih le zna najti. In prav tu pokaže
umetnik lahko svojo duhovitost in vso originalno moč.

Zgodi se pa lahko tudi še nekaj tretjega. Poet lahko
sploh zavrže ono zaukazano delitev v dva dela; vzame si
sonet kot štirinajsteroverzno formo, in izreče v nji eno, v
sebi organski enotno misel, brez tistega odmora, prav kakor
v katerikoli drugi pesni s štirinajstimi verzi, le da z dolo¬
čenimi rimami.

Prešeren ima vse te tri vrste arhitektonike v svojih
sonetih. Naš pa tiče v drugo gorenjih treh vrst; ima namreč
ono strogo arhitektonsko delitev na dva dela; a v prvem
ni primere, ampak neka druga vsebina: Obiskovanje cerkva
ljubljanskih radi božjega groba, a z obiskom trnovske cerkve
za sklep tega romanja poetovega, dne 6./IV. 1833. Tudi to
obišče poet sicer radi božjega groba; a da jo nazadnje na
koncu svoje božje poti po Ljubljani, in ravno o uri deseti*
za to ima poseben, svoj vzrok!

»V Ternovo — uro deseto«. Zakaj pa ravno tja to
svečano uro? Odkod tolika čast ravno trnovski cerkvi? Saj
ni — ne stolna, ne sredi stolice naše. Zakaj to uro tja v
tisto skromno cerkvico daleč tara na kraju mesta?

Poet pove vzrok svoj v naslednjem, tercinskem delu: V
tej cerkvici je doživel dogodek, ki mu je tedaj (1833.) sicer že
spomin, ki paje  njegovo življenje intimno in za vselej združil
ž njo, da mu je poslej bolj imenitna in bolj v časti ko vse
druge cerkve mesta, njemu, čeprav ne drugim ljudem; t a m
mu j« padla v srce iskra ognjena iz dveh oči plamena . . .

Potemtakem veže v notranjem  oba dela sonetova
tista organska moč, tista krepka idejna vez, tista relacija, ki
spaja vsako posledico ž njenim vzrokom v organsko enoto..

76

Najprej je povedal poet dogodek iz 1. 1833., ki je bil po¬
sledica že nekega poprejšnjega dogodka: oni določeni obisk
trnovske cerkve ob uri deseti.  Za tem pa pove zdaj tisti
poprejšnji dogodek iz 1. 1831., ki je vzrok  tega posebnega
odlikovanja skromne cerkvice tam zunaj, predmestne cerkvice
trnovske.

A to ni edino. Oba dela spaja še druga ideja. To je
tisto čudo, ki da dvema doživljajema v duševnem svetu
tvojem istočasnost, ki je doživljaja v realnem, vnanjem svetu
nista imela. Postati pa morata poprej oba dogodka — spo¬
mina tvoja; dogoditi sta se ti morala že oba, potem ti ju
lahko združi duša kot spomina v en sam hip, asocijira v
en doživljaj, nov doživljaj svoj. Za tak spoj pa mora biti
neka podlaga v obeh spominih, neka istost v obeh. — Tu
ima prvi del soneta spomin poetov o nekem dogodku iz 1.
1833.; drugi del pa spomin o drugem, bolj zgodnjem do¬
godku iz 1. 1831. Oba ta dva spomina pa sta danes v duši
poetovi istočasno, oba gleda v duši svoji hkrati, kot nov
doživljaj svoje duše. In kaj mu ju je spojilo? Istost kraja
v obeh dogodkih! Spomin na tisti kraj »nesrečnega imena«
mu je vzbudil obadva tista spomina o doživljaju iz 1. 1831.
in o onem drugem iz 1. 1833., tisti božji poti njegovi na
Trnovo na dan sobote svete. In kot vez obeh spominov stoji
misel o trnovski cerkvici tudi v sonetu  mej obema onima:
prvi spomin se skončaz  imenom tistega kraja iia čelu
prav zadnjega verza v prvem delu; drugi spomin pa se
začne  z imenom tega istega kraja na čelu najprvega verza
in hkrati na čelu vsega drugega dela! In tisto eksponiranje
tega imena na obeh dveh mestih ni — slučajno ali morda le
iz namena nastalo, da doseže poet golo figuro anaforo. Tisti
odkrh besede »Ternovo« je globlje preračunjen; naglasiti
hoče umetnik z anaforo  isti kraj kot ono vez, ki misel
nanj v duši umetnikovi povzroča istočasno nastopanje obeh
onih dveh spominov iz 1. 1831. in iz 1. 1833., ki ju asocijira

77

oba, takorekoč organsko vzbudi oba iz same sebe, in ju zato-
edini v eno organsko celoto. Tudi to je neka idejna spona
mej obema arhitektonskima deloma v notranjem  soneta.

Vnanje  pa ju druži kot očem vidljiva vez ravno ona
anafora v sklepnem verzu prvega in v začetnem drugega
dela: ono isto, obakrat krepko odkrhnjeno, samostojno od¬
ločeno ime »Ternovo«, — prvič eksponirano z vejico, drugič
s figuro apostrofa, tedaj vsakikrat z drugim, drugačnim,,
posebnim retorskim sredstvom. 1  —

Prehod od prvega dela k drugemu je v tem sonetu
globoko nežen: istost kraja dveh različnih dogodkov-spominov.
Vendar pa je krepko naglašen. Tisti strini, direktni ogovor,
ki pomeni pravzaprav prestop od tretje k drugi osebi (prim.
enaki prehod v elegiji »V spominj M. Čopa«, 1845.!) in pa
sledeča apozicija, kot prehod k mirni dikciji nadaljnih verzov
tetcinskih, kako čudovita formalna sredstva so ti to! In kako
srečno izkoristi poet etimološko razlago besede »Ternovo«
kot »nesrečno ime«, ki pomenja pravzaprav kraj, kjer raste,
»trnje«. Če že sam po sebi, je pa ta kraj zanj, za poeta, še
v drugem zmislu in posebej še »nesrečnega imena«. In zdaj
sledi koj motiviranje tega privzdevka, ki ž njim ogovori poet
Trnovo naravnost v drugoosebnem apostrofu. Kako globoko
psihološko opravičen je ta strmi ogovor tu, in koliko vsebine
leži v njem, in ne le formalne moči! Od davnega dogodka,
ko so peli angelci »hosana« v Betlehemu, premeri v duhu

1  Prevodi tega soneta so vsi slabi; najboljši je ruski Koršev, ki
pa nima ravno te važne finese, ki na nji sloni vsa arhitektonika in ce¬
lotnost umetnine; prezrl je Korš pomen te anafore. Ume! ni pač soneta!
Prav nič slabši ni češki prevod Penižkov (»Basne Fr. Preš.« 1882, str.
65); ima pa isto napako: anafore ni. Umel ni soneta tudi on ne! In
vendar sta Rus in Ceh pogodila misel dokaj dobro, ker — sta še zvesto
držala originalnega besedila Prešernovega! Samhaberjev skrpucek ni
nikak prevod, ampak povsem bedno zmašilo ! »X« pa se je vrezal, da
Bog pomagaj. Ima sicer — anaforo; ali vsaj sled njen. Ali sicer pa jo
je prelagatelj revno zavozil, ter ž njim vred Vidic: umela nista oba ni
od daleč soneta! A. Z.

78

poet vekove tja do 1. 1833.; tu se mu vstavi spomin ob
obiskovanju božjega groba po cerkvah ljubljanskih; od cerkve
do cerkve gre njegova misel in pride nazadnje do Trnovega.
In ko se domisli te cerkve in nesrečnega kraja njenega,
tedaj poeta kar premagajo mogočni spomini: vsa dolga vrsta
posledic, ki jih je doživel do tistega dne, ko poje ta sonet,
in ki vse pomenijo zanj le — »gorje«, ki pa imajo vse prav¬
zaprav svoj vzrok in vir v enem samem tistem dogodku v
cerkvi 1. 1831., vse mu vstanejo v duši kot spomin. In tedaj
se kar nehote obrne poet naravnost k tistemu kraju ter ga
ogovori strmo in z oponašanjem imena mu njegovega, češ:
Trnovo, kraj, ki te že ime tvoje izpričuje kot nesrečnega,
tam v tvoji cerkvi je bilo meni rojeno vse to »gorje«, bila
porojena vsa ona dolga vrsta neprijetnih posledic, porojena
iz — dveh oči . . .

In povrhu tisti oksimoroni, tista prekoslovja, tisti fini
vsebinski kontrasti, ki jih sonet kar prekipeva. Dvoje oči
čistega plamena; in — vendar, rodilo se je poetu iž njih
gorja  toliko in toliko; kje bi to pričakoval kedaj človek
iz tako neznatnega, čistega vzroka! In tisti kraj sam mu je
kraj prebridkega spomina, kraj nesrečnega imena njemu; in
— vendar, častit ga hodi kakor ne nobene druge izmed
cerkva, dasi so mej njimi veče in bolj imenitne! In ta dan
robote svete in tista odlična, svečana ura nje deseta; tedaj
se spodobi k Senklavžu ali k Senpentru k največi maši, ne
pa v neznatno Trnovo. A poet ne ko drugi; on gre tja v
predmestje, v tiho, skromno, od drugih nič odlikovano cerk¬
vico tam na kraju nesrečnega imena ... A nad vsem tem
pa oni enotni kolorit, oni dih pobožne poezije in veliko-
tedenskega ozračja! Čudovito, kaj je vsega nagromadil
mojster v to skromno stvarico svojo, v te ozke meje drob¬
nega sonetka!

Vse to so pa same neenakosti v primeri obeh sonetov
-o pričetku ljubezni njune, Petrarkove in Prešernove. Fine

79

originalne razlike, vse samorašče Prešernovo in nekaj domače
našega, a nič tujega. Kje so v Petrarku taki spomini v enem,
kje take umetniške kakovosti. Petrarka nam zapiše leto in
dan in uro svoje zaljubitve. A Preš.? Nič takega. Petrarka
ne pove kraja svoji nesreči nikjer v pesmih, Prešeren pa
ravno kraj, in nič drugega. Kdor pozna psihologijo ljubezni,
pač kar ostrmi ob tej globokosti okusa in ob tem psihološkem
realizmu poezije Prešernove ; ■ njegova pratka ne ve dneva,
še manj uro, kedaj je vzklila ljubezen njegova. Komaj leto
nam pove, a to v motivu, prepojenem s čudovito poezijo: z
rosno mladostjo šestnajstega leta dohtarjeve — »rože mlade«,
a ne s suho letnico. Kako samosvojo pot je ubral Prešeren
v svojem sonetu, daleč od poti Petrarkove. Tu kar kliče naš
poet v polni zavesti svoje moči laškega mojstra sonetov na
veselo borbo duha, učenec učitelja, češ, kdo — bolje! A ni
pa to, kar smo do sedaj dognali, še vse, kar tiči v tem
plagijatku iz Petrarka. Zato dalje!

4. Pokazale so se nam že doslej analogije Prešernovega
soneta s Petrarkovo poezijo kot vnanje le, rekel bi da do¬
zdevne. Imel pa je zanje naš poet svoje vnanje vzroke.

V skupnosti Poezij šele so dobile stance »She miru«,
prvotno še brez konkretnega naslova, svoje sedanje čelo:
»Perva ljubezen«. In to je neki kronološki dat o Julijini dobi.
V skupnosti Poezij pa nastopi tudi šele naš sonet s svojo
letnico 1833. To povzroči pa ob datu »Perva ljubezen«, ki
je že iz 1. 1831., ravno ono kričeče, dasi le navidezno kro¬
nološko protislovje o — prvi ljubezni do Julije. Človeku
zmoti to zveze in stike ter nekako zakrije resnico. Prav tu
na tej meji mej dvema dobama v poeziji Prešernovi ti to
kar ubrani in onemogoči jasen pogled v dejstva, kakor smo
sami na sebi to doživljali in izkušali dolgo vrsto let do
danes; in dokaz nam je prav to za resnico izrečene moje
misli. Komu veruj, ali »Pervi ljubezni« ali — sonetov:'
letnici!

80

In tu vidim jaz poseben namen poetov, in sicer isti,
ki nam ga izreka dejstvo, daje Preš. v Poezijah sam zabrisal
akrostih soneta »Magistrale«. Prestavil je v štirih verzih be¬
sede tako, da imamo o Julijinem imenu le še sledove:
[S]RIMIC[J]VI[SZ]LJI. A le v »Magistrale«' tako, ne pa
v inicijalkah prvih 14 sonetov. In ni dal tega natisniti poet
v vseh izvodih Poezij; prijateljem v dar namenjeni odtiski,
ki se nam jih je ohranilo nekaj, imajo akrostih cel. Tudi
Vrazu pošilja Preš. s pismom iz Kranja z dne 5./II. 1847.
dva taka. »Hiemit erhalst Du 2 Exemplare meiner Gedichte,
1 fur Dich, 1 fur Euren lobi. Leseverein. Sie unterscheiden
sich von den sonstigen dadurch, dass das Magistrale
pagina 147 ein Akrostichon ist...« Tako naglaša to poet
sam (Preš. alb. 823). Prvi natis Venca pa ni imel še te
skrivalnice.

Zakaj to v Poezijah? Prosil je uradno, kakor vse kaže, tu
Venec cenzuro prvič, da sme zakonito na dan. Gotovo pa
bo, da ni prvi natisek ostal skrit, ampak da so izvedeli o
njem širši krogi. In gotovo da ga je dobila v roke tudi Julija
sama. Saj nam Trdina priča, da »od konca jo je hudo jezilo,
da v svojih ljubavnih pesmih Prešeren ni premolčal njenega
imena« (Lj. Zv. 1905. 144). Ali naj je to bilo šele po — 1.
1847., po Poezijah? Ne. Takrat je bila Julija že deželnosod-
nega predsednika soproga v Novemmestu! Bilo je to že vsaj
12 let prej, 1. 1835. v Ljubljani, koj po prvi objavi njenega
imena, ko je bila dvajsetletna zaročenka Scheuchenstuelova
še, ter jej je bilo na tem, kaj si bo on mislilo nji! In Preš.
je o tej jezi v Primčevi hiši dobro vedel, morda imel tudi
kako besedo s. svojim bivšim součencem Antonom, tedanjim
ženinom v njegovi poeziji imenovane Julije!

Dokaz/: Levec že nam poroča v Dun. Zvonu 1879.
(str. 55), da se je Preš. poznejša leta rad »pobahal« ter po-
rogljivo nasmejal: »Ich weiss es, ich habe die Primiz mit
meinen Liedern u n ge m ein — geargert«.

81

Zeli se mi pa, da to ni bilo samo »bahanje«, ampak
da je za tem tičalo dokaj neprijetnih spominov. In zdi tudi,
da je prav Venec bil glavni »corpus delicti«, kar mi potrja
že Trdina s svojo opazko o imenu Julijinem, potem pa tudi
— Prešernovi soneti sami. Že v 14. sonetu Venca pravi poet:
Deb’ te ne rasshalile poesije,

Od ftraha v perfih mi ferze trepezhe. (I. natis.)

Za Zhbel. V. pa je poslal Preš. Kastelcu svoj Venec
že z epilogom. In kaj je njega vsebina? Prošnja, naj mu
Julija odpusti, naj mu ne zameri, kar jej je storil v Vencu
vsled »plamena«, seve, do nje:

De pred, ko vgafnila fmert mozh plamena,

S ferza je srafil venez, ne sameri,

Ki zherke nofi tvojiga imena! — (Zborn. V. 138.)

Nastal je, po moji sodbi, ta sonet prav za tistih dni po
I. natisku Venca, ko je poet izvedel, kako je vplival v Prim¬
čevi hiši akrostih z Julijinim imenom; in zato je pridejal ta
epilog zdaj Vencu, ko ga je nameraval izdati drugič,  in
to v Zhbel. V. Kakor Trdina, tako tudi ta epilog naglaša
ravno — Julijino ime kot tisti greh, ki je bil vzrok — za¬
mere!  In meni vsaj govori tisti klicaj za to opombo o imenu
njenem, stoječ v rokopisu za Zhbel. V. že prav tako kakor
v Poezijah 1847. (148), tudi v tem zmislu.

In še en sonet ima poet o tej jezi v Primčevi hiši: to
je tisti, ki v njem primerja svojo poezijo o Juliji »mile lune«
žarkom (Poez. 152). Kamorkoli posijejo ti, razkrivajo vsa
tista čudesa, ki jih sicer krije noč, da jih ne vidi nihče.
Nimajo pa tiste moči, ki jo imajo žarki solnca; brez »te« moči
so, »ki pali« ; zato niso lune žarki stvarem na svetu neprijetni,
nimajo moči, ki jih, kakor to izraža poet, »razžali«; in ker
so brez moči s o 1 č n e , ki pali, zato so — nenevarni.

Tako tudi njegove poezije! . . . Njih žarki so ko lune
mile luč, a ne ko solnce, ki — pali, in zato žali. Kakor lune
žarki imajo le to moč tudi njegove poezije, da razkrivajo

6

82

le /vse čudeže noči«, a žaliti pa ne morejo, ker ne palijo,
ne žgo, ne ogrevajo., ne vnemajo; zato so nenevarne  — :
Juliji in nje srcu, nenevarne - ljubezni in zvestosti njeni
sedanji, .nenevarne — njenemu imenu!' Zato:

Ne bojte pesem se, ki jih prepeva
Tvoj pčvec, ti, tvoj ljubi, tvoja mati!

In ki jih pel do zadnjiga bo dneva.

Brez te moči, ko- lune žarki zlati,

Se v njih le tvoja cena razodeva,

Pred njimi noče led serca bežati.

(Poezije 1847, 152).

Kakor pred lune. žarki ne beže snega, ledu kristali ali
demanti rose, kakor lune svit le njih lepoto razkriva in kaže,
tako ne beži tudi pred pesmi poetovih žarki —led  njenega
srca, tako tudi one razkrivajo in, razodevajo le lepoto tega
ledu: strogost, trdo neizprosnost ter nje ledeno hladnost do
njenega pevca, njeno ceno!  Češ, umejte moje ,pesmi
prav, pa vas ne bodo žalile, in ne boste se jih bali.

Potrjuje nam tedaj tu lastna Prešernova beseda, o čemer
pričata Levec in Trdina; Preš. sam nam tu poroča o vtisku
Venca v Julijini hiši. In ni li, kakor da bi tu poet sam javno
vsem ljudem pričal, da mu ni bila ona nikoli prijazna, ki je
zdaj Scheuchenstuelova, ampak daje in je bila vedno le Scheu-
chenstuelova! Led daje  njeno srce vedno do njega, pevca
njenega! Ni li, kakor da bi tu poet zavračal vsako morebitna
sumničenje njenemu imenu na kvar? Toda toni, kar je nam
tu glavno. Odkriti ogovor Julije, njenega »ljubega«, njene
matere kaže, da velja ta sonet Primčevi hiši po zaroki Julijini,
a priča tudi, da mu ni le hči in njena mati, ampak tudi
Scheuchenstuel zameril Venec z imenom njegove zaročenke.
Iz tega sledi, da je bila zamera, ki o nji poroča Trdina, že
— iz tridesetih let vsled prve-  objave Venca, a ne šele iz
dni po objavi Poezij (1847.); saj stoji ta sonet že v teh samih!
Priča' nam pa tudi, da ne bo iz trte izvito, če pravim, da

83

je Preš. imel s Scheuchenstuelom samim najbrže kako besedo
o tem. 1

To' bi bilo pa le eno. Venca prvi natis je gotovoda
prišel pred oči tudi takratnim, nad Ljubljano in posebej nad
Prešernom prezvesto čuvajočim cenzurnim policistom ljub¬
ljanskim, ženijalnemu Pavšku in dobrosrčnemu referentu Stel-
zichu. In ne rekel bi dvakrat, da se motim,: če sodim, da je
bila prav teh dogodkov iz 1. 1835. posledica ona bridko srdita
pesnica Prešernova, edina  v vsi poeziji njegovi, ki je nje
vsebina — grožnja;  oni nemški sonet namreč, ki ima
edini  še poleg dveh drugih, a to obeh  iz Julijine dobe,
tudi ----- akrostih: prva dva sta ta v Vencu z Julijinim, in oni
pregloboki z Langusovim, tre tj i pazimenoma: »AnPauschek
und Stelzich«.; samo ti trije-so z akrostihom, sicer nobena
pesen ne v vsi Prešernovi poeziji. A zakaj pa ravno tema
dvema -r- akrostih? Pač ne brez. posebnega vzroka, ampak
vsled njunih šikan radi nelegitimne objave Venca z akrostihom
Julijinega imena. Da ju plača za njuni blagohotni trud, zloži
nekdanji . pevec .Kopitarjevih sonetov zdaj še njima enega z
njunim  imenom, češ nata še vidva svojega, če vaju tako boli
— akrostih, ki pravzaprav noče vama  ničesa in vaju tedaj
ne briga nič; tu pa nata zdaj takega, ki vaju brigaj! In
možema mislim, da se je kar zabliskalo! Vemo namreč, da
je Preš. doposlal ta sonet cenzuri, tedaj ravno njima, ki jima
je veljal akrostih. V Prešernovem alb. je objavil Krek (str.
749/50) iz Korytkovega zbornika lastnoročno Prešernov
prepis tega soneta, ki stoji pod njim lastni podpis poetov:

» In sodim, da je tisti globokoobupni »Kam ?«, ta poleg »Ribiča«
najburniša pesen Prešernova, nastal prav tiste  dni iz kakovega takega
dogodka, kake take »besede«. Imamo ga 30. IV. 1836. tudi že objav¬
ljenega s tisto značilno opazko, da je iz Zhbel. V. (Illyr. BI.); doposlal
ga je poet Kastelcu (po moji sodbi) nekako o Čopovi smrti, morda še
kaj prej. Ali so »Ukazi« tudi že iz te dobe? Sonet »Oči bile per nji v
deklčt so srčdi« jim je jako soroden (Poez. 155). Ta pa je izšel, tudi
že iz Zhbelize V., 22. X. -1836. (Illyr. BI.). A. Ž.

6 *

84

»Dr. Prefhern«, a hkrati pod prvotno besedo zadnjega verza :
»ChorwblfM« ta-le drugačica: »Christlich«, ter opazka Prešer¬
nove roke: »Der letzte Vers lautete in dem der Censur vor-
gelegten Exemplare: Christlich: euch wird Lykambes Tod
žu Theik« — Sonet ta, ki bi po moji sodbi bil tedaj tudi v
zvezi z Julijino dobo in bil tudi izraz poetu iž nje porojenega
»gorja«, pa ni izšel v tisku nikdar; pač umljivo, da sta mu
ga moža prepovedala. Citala pa sta ga in poznala ga cen¬
zorja gotovo; in to nam zadošča.

Kedaj pa je neki moralo biti to? Jaz sodim, da še 1.
1835., takoj po smrti Čopovi! Verz s pozivom: »Steht ab
von mir, dem s c h m e r z d u r c h w ii h 11 e n , w u n d e n . . . «
bi vsaj meni pričal o dobi, ki je sledila neposredno oni ne¬
sreči, ki je poeta hudo zadela z naglo, nepričakovano izgubo
prijatelja Čopa-Lelja! Umrl pa je Čop 6./VII. 1835. — Dne
22./VIII. 1836. pa piše Preš. Čelakovskemu, omenjajoč Čopove
smrti in pošiljaje mu Kerft, to »pesem milo« o smrti Čopovi,
tako-le osebi:

»Zh6p .. . ist uns leider ... entrissen worden. Icli ... rviirde ein
zweiter Johannes die Stimme erheben, und den Messias verkundigen ;
allein die Pliarisaer und Schriftgelehrten lassen mich nicht zu Worte
kommen, auch behagt mir die Wurzel- und Heuschreckenkost nicht.
Mein neuestes Produkt: Kferft per Savizi, das beilaufig En de Marž er-
schienen ist, bitte als eine metrische Aufgabe zu beurtheilen, mit deren
Losung der Zweck in Verbindung stand, mir die Gunst der Geistliclikeit
zu erwerben . .. Die geistlichen Herrn waren diessmal mit mir zufrieden
und wollen mir auch meine vorigen Siinden vergeben; . . .« (Lj. Zv
1882 . 110 ).

In ravno ta zadnji stavek šemi zdi tu na mestu; »die
geistlichen Herrn«! Ni le tu spomin na »farizejce in pis¬
mouke«, ki mu kot poetu ne dado do besede, a na cenzorja
posebej, ki.jima je posvetil akrostih: An Pavschek und
Stelzich«. Saj očita ta sonet ravno -. »farizejstvo« -- pis¬

moukoma. A ti gospodje, pravi tu poet že, da so tokrat bili
ž njim zadovoljni — (ko jim je pač predložil Kerft v cenzuro):
ter da mu hote odpustiti tudi »poprejšnje grehe«. »Auch

85

meine vorigen Sunden«! Ali je misliti, da je Preš. šele p o
tem nenadnem prevratu vremena na strani »der geistlichen
Herrn« zajel si iz duše ono ogorčenost proti njim, ki pla¬
pola iz soneta? In izraz: »meine vorigen  Sunden« priča
tudi ravno o bivših  že zamerah, ki so ležale tu že pred
Krstom, tedaj pred začetkom leta 1836; saj mu je Krst
gospode ravno že spet »sprijaznil« in mu že pridobil njihov
premilostni »absolvo«! Morale so biti te zamere že iz 1. 1835.
potemtakem. A kake so bile te? Kaj sicer ko ravno one
radi akrostiha z Julijinim imenom, ki je povzročil sonet s
črkami imen »duhovnih gospodov« ! In zdi se mi, da to sodbo
mojo o imenu Julijinem potrjata tudi verza v tistem sonetu
»An Pavschek ...«  :

»Erprobet nicht des Liedes sich’re Pfeile,

Lasst den das bess’re Ziel, das sie gefunden!«

Kaj bi bil ta »boljši cilj, ki so si ga dobile njegovih
pesni zanesljive puščice«? Kak cilj so pač dotlej  imeli
njegovi verzi? Le enega!  Julijino »ceno« in ljubezen do
nje da pojo, in — da poizkušajo pridobiti poetu nje srce!
Iz tega namena je ravno vzrastel tudi Venec ž nje imenom.
Ne potrja li to spet one misli, da sta cenzorja zdaj nadle¬
govala Prešerna ravno radi tega dotedanjega cilja njegovih
pesni ter si s tem izzvala ta njegov sonet, ki je v njem puš¬
čico obrnil poet nekam drugam ko sicer; doslej: »in das bess’re
Ziel, das sie gefunden«, v njeno,  Julijino ime, tu pa —
(češ, »erprobet des Liedes sich’re Pfeile, ChorwolfM« enkrat!)
tu — v n j uno ime! Bilo je tedaj pač 1. 1835., ko seje vse to
godilo: ker očitno da pred  Krstom (na podlagi tega pisma
»vorige Sunden«), in tedaj pred  1. 1836.; a šene pa pred
13./X. 1834., ko je J. Čop še vpraševal, zakaj bi Venec ne
izšel! Zdi se mi ta sonet pa tudi priča (posebno njegov verz :
»Lasst ab von mir, dem schmerzdurchwuhlten, wunden!«),
da je bilo v Prešernu tačas tako razpoloženje, ki bi mu go-
tovoda vzelo veselje do takega kljubovanja cenzuri, kakršno

86

je bila objava Venca! Ne ljubilo bi se mu to več poslej po
nagli nesreči o Čopovi smrti; potrjuje mi to misel oni znani
nam že stavek v pismu Čelakovskemu z dne 22./VIII. 1836.:
»Ich als das schwankendste Rohr in derWiiste der krainischen
.Literatur wtirde  ein zweiterJohannes die Stimme erheben,
und den Messias verkiindigen ...«  (Lj. Zv. 1882,-110) '; to je
tisti stavek, ki že govori in priča o bivših  izkušnjah s fari-
zejci in pismouki, in' ki naš sonet leži že davno pred njim
— kot izraz ravno tistih bivših  izkušenj. Ta stavek, kakor
sploh tisto pismo celo, priča nam o izgubljenem poprejšnjem
veselju Prešernovem do boja in borbe z nasprotno stranko!
To pismo pa je ravno iz dobe po smrti Čopovi. Iz tega
vsega sklepam, da bi Preš. ne bil po tistem .doživljaju s
Čopom objavil več Venca tako navzlic Čopu in njega cen¬
zuri; minila bi ga bila taka volja tiste dni. In povrhu je imel
po smrti Čopovi druge interese literarne: »Kerft« in njega
objavo. Zato sem sodil, da, je objavo Venca in njene posle¬
dice Čop še doživel — 1/ 1835., v njega prvi polovici. In
1. 1835. sta tudi, a to po smrti,Čopovi že, najbrže da dobila
.»duhovna gospoda«' oni novi greh Prešernov, ko le nista in
nista hotela tudi poslej ne mirovati (po smrti Čopovi, ko je bil
Preš. že tako dovolj »schmerzdurchwuhlt« in »wund« vsled
nove, žive, sveže rane, da mu je vsa duša krvavela!), tisti
nemški sonet v svojo  cenzuro ter pred svoje oči...  a to
pač v 1. 1835. drugi  polovici!

A zdaj je prihajal Preš. pred ravno ta dva moža š
Poezijami, in v njih s tem istim Vencem! A naj jima dene
kar pod nož tudi tisti — akrostih? Osodo Poezij je potem
vedel že lahko kar naprej!

In pl. Scheuchenstuel, tačas že več let mož Julijih, 1  je
bil tudi še mej živimi, in bil mogočen gospod ria Dolenjskem

1  Poročila se je Julija. Primiz dne 28. maja 1839. v škofovi kapeli
v Ljubljani, a ne šele 1840. L, kakor to dosedaj uče enoglasno vsi. (Tako
na podlagi matrik šenklavške fare v Ljublj.). A. Z,

87

tiste dni, ko je bil Preš. pa še zrnirom brez stalnega, svojega
kruha ter prosil slučajno ravno tiste mesece, ko so Poezije
bile v cenzuri,, šestič  (dne 26./IV. 1846.) za službo (Prim.
Lj. Zv. 1890. 178, prošnje točka 6: »laut-der Gesuche sub
N—S .. .<<)., Trdina priča o tem gospodu, da je bil ».. .jnaš
sovražnik, dolenjski Napoleon .., ta. prvak vseh dolenjskih
birokratov in oblastnikov«. (Lj. Zv. 1905. 144.) S tem nam
pove o njem dovolj, in da je Preš. sam tudi tja v daljavo
mislil še vedno nanj in računal ž njim kot neko — so¬
vražno silo tudi še tisto leto, ko je ravno poslal Poezije v
cenzuro, o tem govori še dovolj jasno tista njegova beseda
v prošnji za advokaturo z dne 26./IV. 1846., kjer koj.v uvodu
prosi naravnost, naj ga ne denejo v novomeški okraj., ampak
v postojnskega ali ljubljanskega, češ:

»Da meine persbnlichen Verhaltnisse so gestellt sind, dass ich
keine Hoffnung habe, im Kreise NeustadtI bei der Advokatur mein
Fortkommen zu finden, so wage ich um die Verleihung einerder beiden
. ersteren Advokatenstellen . . . zu bitten.« .(Lj. Zv. 1890. 176.)

In zdaj naj bi dal v svojih pesnih ženo njegovo poet
ljudem v zobe kar z. imenom! S tem b.i oživil — stare rane!
In pa, kaj bi ne bila ta stvar širši-javnosti pravzaprav šele
novica —- iz starih časov o sedanji visoki gospe? In — ljudje
sodijo radi, posebno če ne vedo, kaj je pravzaprav resnica ...

Prešernu pa je bilo kaj na tem, da mu ne .prepovedo
Poezij. O tem priča dejstvo, da jih je poslal istega leta
(1846.) dvakrat v cenzuro, ko so mu prvič črtali'nekatere
pesmi, in da jih je potem izdal brez tistih, ko mu je cenzura
prvo svojo sodbo ponovila tudi drugič. (Prim. podčrtno
opazko v mojem 'spisu o »Ledju«’, v Dom i. Svetu 1905,
str. 680).

A kaj bi bile Poezije, če bi mu n. pr. črtali Venec ali
vsaj. njega »Magistrale«, ki nosi črke njenega imena! In kaj,
če bi mu katere.. druge ljubezenske pesmi iz Julijine dobe?
Kar lepa človeška glava brez oči, kar cvetica'‘brez cvetu
Zato je poet akrostih Julijin rajši modro razdrl sam!

88

A — spomnil pa si je še drugo duhovitost, da si omo¬
goči za vsak slučaj boj s cenzuro za »Poezije«, ta venec
vseh živih dni svojih: izmislil si je tja na tisto kritično
mesto svojih Poezij sonet o prvi ljubezni z jasno letnico
1833., ter s tem ono navidezno protislovje z vso svojo Iju-
bavno poezijo prejšnjih let pred 1833.! — kot prolog  ti¬
stemu nesrečnemu Vencu  njenega imena, ki je bil že Zhb.
V. skorajda edini on 1. 1835. zadrževal vsled nesoglašanja
Čopovega, a ki je poslej po prvi objavi poetu nakopal toliko
sitnosti, srda in zamere.

Postavil je Preš. s tistim navideznim posnemanjem Pe-
trarkovega soneta nele ta sonet sam, in ž njim nele »Pervo
ljubezen«, ampak sploh vso svojo ljubavno poezijo v luč
Petrarkove, češ, saj je vsa, kakor ta Vencu  uvodni sonet,
vsa, (in nele Venec) samo Petrarkova ljubezen in poezija —
v slovenski besedi! Toliko ste, češ, nekdaj prodajali sitnosti
in hrupa, ko so te pesmice izhajale posamno, zdaj pa vidite,
ko so skupne, kaj so pravzaprav: Petrarka  v slovenski
besedi; kakor je to.umel in učil tudi Stritar sam!

In povrhu stoji v sonetu jasna letnica in dan: 6./IV.
1833. Julija pa je bila takrat blizuda — že zaročenka. Kako
naj tedaj vse to resno velja nji? In posebej — Venec! Ko
vendar sonet poje jasno prav isto kar že— Perva  ljubezen,
ki je že 1. 1832. izšla, tedaj že leto popreje. Vse skup je
tedaj pesniška igrača, nič resnega, »un oggetto imaginario«,
kakor je sodil že do 1. 1834. Janez Čop, »fikcija« le, kakor
jo je videl sam Stritar v poeziji Prešernovi ter potem dolgo
časa vsa veda in neveda . . .'

1  »V. Rizzi v je I. letniku 2. sešitku svojih novin »Deutsche Monats-
schrift aus Karnten« 1849. leta bil od 51. do 58. strani razglasil sploh
jako dobro in ugodno kritiko o Preširnovih poezijah«. Tako piše že
(Levstik v 'svoji oceni Kleinmayrove »Zgodovine slovenskega slovstva«
Lj. Zv. str. 438, in Zbrani spisi V. 128). In Levec pripoveduje v Tol¬
maču, da je bil ta Rizzi »netjak ljubljanskega župana Hradeckega.
Dvanajstleten deček je prišel Rizzi 1. 1328. iz Kotoč (Kotschach) na

89

In pogodil jo je Preš. imenitno. Pod vplivom te očitno
jasne, v oči bodeče enakosti z dobro jim znano Petrarkovo
poezijo so omeli uradni in neuradni kritiki sodobni in poznejši
ta sonet le povrhu in zato narobe, kot nekak poklon hva¬
ležnega učenca velikemu učitelju Petrarku. Opazili so očem
vidljive, a le dozdevne istosti mej obema, prezrli pa fine
razlike vsebinske. Različne, časovno daleč si narazne do¬
go dke-spomi ne so umeli kot en istočasni doživljaj. Vpola-
gali so misli in vsebino Petrarkovo  v sonet, kijih.sonet
nima,  a videli niso, kar je v njem Prešernovega: nekaj
preveč, česar ni, a dosti premalo, kar je v sonetu. A to vse
le, ker so v tajne globine Prešernove hoteli s Petrarkom v
roki učenjaki, ne pa z glavo svojo ter s pomočjo rajši Pre¬
šerna samega!

Dosegel pa je Preš. to premoto res da v prvi vrsti z
ono kričečo, dasi v resnici le dozdevno analogijo s Petrarkom.

-Koroškem v Ljubljano, kjer se je učil do leta 1836. Tukaj se je naučil
tudi slovenščine in osebno seznanil s Prešernom, kateremu je bil dober
prijatelj«. (Levstik V. 362.* In ta Rizzi, osebni znanec Prešernov, piše
v svoji gori imenovani oceni koj v uvodu ravno o boju Prešernovem
s cenzuro tako-le:

»Wir haben das Jahr des Erscheinens dieser Gedichte dem Titel
beigesetzt und nicht umsonst. Es erfafit uns etvvas wie Eckel, wenn vvir
ein Buch, und ein gutes obendrein zur Hand nehmen, auf welches die
Censur frtiber ihre entvveibende Hand gelegt hatte. Aber dem Geiste
dieses Dichters konnte die Censur nicht beikommen, und jedes seiner
Gedichte, mag es noch so harmlos erscheinen, ist, weil es eine freie
Regung des Geistes ausspricht, ein Protest gegen die polizeiliche Auf-
sicht tiber die Literatur.« (S. 51). In pristavlja še o Prešernu, »dafi er
. . . nicht der Mann gewesen, dem es an Geschick fehlte, seine Ansicht
trotz aller Censur wenigstens anzudeuten.« — »Poezije doktorja Franceta
Prešerna (Gedichte von Dr. Franz Preschern. Laibach 18+7.)« — S. 53.

Navajam to tu, ker je to pisal sodobnik Prešernov, ki je občeval
ž njim in ga poznal osebno. V Korytkovem zborniku so našli celč en
lastnoročno Prešernov prepis Rizzijeve pesni »In der Gesellschaft«, iz
1. 1834., ki jo je natisnil Illyr. BI. 1836. (Nr. 11., 12. Ul,). Prim. o tem.
Preš. alb. 748. in Zb. M. Sl. V. 150, pod črto. O Rizzijeve prim. »Nekaj
črtic o R.« v Lj. Zv. 1881. 578. (iz »Slov. Naroda«),

90  •

Toda pravzaprav pa - je v sonetu en zlog, en sam skrit,
skromen zlog, da, celo en kam naglas,  ki nosi zavestno,
preračunjeno, a prikrito dvoumljivost besede. Za krepkim
naglasom, ki leži v verzu s pozivom: »Ternovo!«, sledi koj
besedica »tam«, kakor da brez vsega naglasa; posebej pa jo
še zakrije oni krepki akcent takoj naslednje besede: »meni«.
Toda ravno ta neznatni zlog ima naj krepkejši  poudarek
v vsem sonetu: treba je »tam« zateglo-izreči,  ko si prvi
verz prebravši odstavil prej in premolknil z daljšim odmorom !
Uvaževati je namreč tisto podpičje  na njega koncu! In
če čitaš tako, odpre se ti koj oni vse drugačni pomen soneta,
prava  misel te besede. Zato sem »tam« v sonetu podčrtal.
Uvaževati je namreč tudi, da stoji koj za krepkim podpičjem,
tostran odmora kot prva beseda, na čelu  verza in vsega
teksta, ta neznatni »tam«: to pa ni brez vsebine! Po pomenu
svojem pa se ozira »tam« slednjič le na neposredno
poprej imenovano, in to s krepkim naglasom izrečeno ime
kraja, kjer se je v naslednjem tekstu pripovedovani dogodek
primeril, a ne na letnico mu in dan. »Tam«  pravi poet, a
ne —- »takrat«.  Res je, da so vse to same velike neznat-
nosti, ki jih lahko prezreš, posebno če čitaš sonet sam zase,
kakor stoji pred Vencem, brez ozira na druge poezije; vse
to nam pa le priča, kako je umel poet doseči svoje prera-
čunjene namene, a hkrati dokazuje, kako so v Prešernu tudi
en sam naglas, tudi kako njegovo podpičje, kakor n. pr. tudi
kak neznaten pomišljaj drugod — polni misli in vsebine; a
celo že kak droben zlog kar — zlato.

Vidi se nadalje sonetu, da si je Prešeren prizadeval,
dati mu nalašč tisto toliko dozdevno priprostost, ki jo imajo
v njem. beseda in verz, a posebej še pričetek in sklep. Na¬
vadno zastavi Preš. svojo pesem- s krepko, vsebine polno
besedo.. A tu? »Je od vesePga časa teklo leto...« In sklep?
Kaj nista zadnja, dva verza le isto,- kar v »Pervi ljubčzni«
že .stara histerija: »Pogleda njen’ga vžival sim sladkosti,

91

dokler, de je serce dobilo rano, ki peče noč in dan me brez
hladila, ki ni dobiti ji nikjer zdravila«. (Poez. 105.) Priprost
posnetek se zdi ta sonetek sploh ves od kraja do konca.;
nič novega, ampak le slabotno revče, ki je nastalo le iz
moči Petrarkove. Ko daje  poet opešal tu, se ti zdi. In vendar
koliko dozorele, velike, morda največe moči njegove je v
njem! Govori ti vse pač, da je poet vse uporabil, da doseže
svoj tihi skriti namen : nihče naj bi ne iskal v tem sonetu česa
posebnega, ampak videl naj bi le skromen odmev Petrarkovega
glasu, kakor tudi že v Pervi ljubezni. Hotel je pač — srečno
preveslati svoje Poezije in njih Venec skozi Skilo in Karibdo
Pavškove cenzure ljubljanske'; zato si je izmislil takega an¬
gelca varha Poezijam svojim, kot prolog oni nevarni pesni
njihovi, Vencu!

Toda, ni li sonet potemtakem pa vendarle pravzaprav
mnogo svojega poprejšnjega pomena izgubil, če ni njegova
letnica 1833 — dat prve ljubezni njegove ? Puhloprazen zeva
potem njega prvi del!

Preš. je hotel doseči ono zaslepljenje cenzure in jav¬
nosti, a to z jasno paralelo svoje s Petrarkovo ljubeznijo in
poezijo! In iztaknil je srečno naklučje, da je leto 1833. imelo
svoj veliki teden začetka aprila. Petrarka pove jasno dan in
uro svoje zaljubitve: veliki petek dne 6./IV. 1327., 6. ura v
jutru. Isti  dan  aprila m. pa je bila za časa Prešernove ljube¬
zenske dobe, in to ravno 1. 1833. — velika sobota. In našel
in izkoristil je poet to čudovito slučajnost za svoje namene:
izmislil si je ravno za ta dan, ker je Petrarkov, svoj obisk
trnovske cerkve o svečani uri deseti. In glej, imel je Preš.
zdaj Petrarkov dan in teden v svoji  poeziji in ljubezni, a
kako po svoje!

Ta namen, da zagrne cenzuri jasni pogled v dejstva,
bi dal prvemu delu soneta že nekaj originalno, pristno Pre¬
šernove vsebine. Pa bilo bi Prešernu samemu vendarle to
gotovo da premalo- in preprazno. Leto 1833. je, kakor sodimo,

92

leto Julijine zaroke. Ali ni morda hotel tudi temu dogodku
svoje ljubezni kot nekemu spominu svojemu iz 1. 1833. po¬
staviti tu poet spomenik v svoji poeziji? Morda! In nima
morda celo snovni motiv o velikem tednu in božjem grobu
tudi še kaj več osebne' vsebine, češ, kot čas, o katerem se
je res pričela njegova ljubezen do Julije, a to ne 1. 1833.,
ampak 1. 1831.; in če že ne o Veliki noči, pa tam o po¬
mladi tistega leta? Morda! Z dosedanjimi rezultati bi se to
vjemalo . . .

Toda vsebina letnice 1833 je v prvi vrsti druga. In tu
smo zdaj na vrhu. Obroč vsega dokazovanja se tu sklene;
prispeli smo do strogo historičnega  jedra vse razprave!

V I. poglavju smo si sezidali podstavo in ozidje, ki
nanje položimo zdaj tu kar streho: dognal sem namreč iz
pisem Jan. Čopa z dne 27./III. in 1 ./III. 1834. trdno »hipotezo«,
da je Sonetni venec Prešernov videl že vsaj Silvestrovo noč
1. 1833. In glej! Nič drugega, ampak to je, kar je vsebina
in misel te letnice v sonetu o Trnovem, to je, kar nam tu
Preš. potrdi in pove sam. Letnica 1833 je letnica Sonetnega
venca. To leto je Venec nastal, če ne po ideji (kar morda
še prej že), a pač pa — :  de facto. Prešeren je to pač vedel.
In tako si je izmislil tisti svoj obisk trnovskega božjega
groba, da je vanj zajel in vanj zavil ravno ta spomin o rojstvu
največe umetnine iz svoje ljubavne dobe, tega Prešernove
ljubezenske poezije resničnega venca, ki venča vso njegovo
Julijino dobo, ne — Julije same. Zajel je ta kronološki spomin
svoj v jasno letnico. In kam tiče tak spomin o Vencu pri¬
merneje kakor tja pred njega samega, v njegov — prolog!

Taka je torej »psihiška zveza« mej Vencem in letnico
1833, a ne tista, ki jo je vdehnilo  Tominšku, in ki je v res¬
nici — ni! To je moj drugi  rezultat o Vencu, a tak, da
p o t r j uj e prvega,  onega v I. poglavju ... In če kaj, je t a
»zveza«, a ne Tominškova, resnično odločilnega pomena za

93

presojo in umevanje, če že ne ljubezni Prešernove same, pa
— poezije  njegove iz dobe Julijine. In to je prvo!

Ima pa potemtakem sonet že bogatejšo vsebino
kakor smo jo videli doslej v njem. In pravzaprav zdaj šele
smo tu na tistem mestu, kjer lahko jasno presodiš sam, kar
sem trdil o velikosti soneta. Zato naj tu združim pridelane
rezultate!

*

* *

Misliti si nam je Prešerna v tisti dobi, ko vstvarja vse¬
binsko enotnost svojim Poezijam. Bilo je to, ko je imel že
za sabo dobo Julijino, pred sabo- pa njene sadove v obliki
pesnic, gazelic, sonetov in balad. In ko druži sonet k sonetu
iz svojih poprejšnjih let, zadeneti strmo druga ob drugo dve
vrsti: ona petorica o graški ljubezni ter druga vrsta sonetov
o čustvovanju poetovem do Julije. Široka zev mej obema.
Tu treba mostu, in sicer v obliki soneta. Pa ti zastavi poet
tu svojo ženijalno, zavestno moč umetniško ter skuje z mo¬
gočnimi udarci čvrst organski sklep mej obe dobi. A kako?
a) Sonet bodi — prolog Vencu. Venec velja Juliji! Zato mora
zajeti sonetu vsebino iž njene dobe, toda tako, da bo prijala
pred Venec. Kje najti — tak spomin? b) Sonet ta pa stoj
hkrati prvi pred vsemi  soneti Julijine dobe; res da bodi
posebej Vencu uvod, a tudi vsem deseterim sonetom, ki se
vrste za Vencem. Zato imej tudi s temi kak vsebinski stik
ta uvod vse tiste dobe. Kje najti spomin, ki zadosti oboji
nalogi? In najde ga poet v dogodku, ki so se mu iž njega
porodili nele Venec, nele vsi soneti Julijini, ampak vsa njena
doba in vse ono »gorje« : v spominu mu vstane oni osodni
doživljaj iz cerkve, ki mu je že 1. 1831. postavil trajen spo¬
menik v »Pervi ljubezni«. A v kateri cerkvi je bilo to? Tista
elegija nam je ne imenuje!

Neka vez je že potemtakem res da tudi mej Vencem
in sonetom, ki bodi njega prolog; a nič ožja, kakor mej
sonetom in sploh vsemi soneti o Juliji. Tu treba še tesnejše

94

dotike: prolog, povej letnico rojstva Venčevega (1833). A kako
zvezati to misel, ta spomin z onim prvim o dogodku v cerkvi ?
In najde si velikan duha zlata vredno snov. Izmisli si v tis|o
leto dogodek, ki vanj odene svojo misel in zaogrne svoj
namen: izmisli oni pobožni svoj obisk božjega groba v isti
cerkvi. A v kateri? To je tu z umetniškega stališča pač Vse
enako, ko ni imenoval poet dOtedaj v svoji poeziji še nikjer
kake cerkve; vezalo ga ni tu še nič! Le enega treba: obema
dogodkoma mora biti prizorišče ista  cerkev. In izbere si
Trnovo. A je li to zvesto — po resnici ? Ne vemo; zato morda da.
A bilo bi to prečuden slučaj. Domneva se mi, da je poet
izbral to ime le iz umetniških motivov, ker mu je ponujalo
ono hkrati simbolično figuro o »kraju nesrečnega imena«!

In umetnik je že izvršil s tem ono umetniško zahtevo
Poezij pravzaprav. Imel pa je še drugo, važno idejo, ki jo
je bilo treba realizirati: dohtarsko preračunjeni namen, da
postavi svojo ljubezen in nje poezijo v luč Petrarkove.ljilbezni
— zaradi cenzure. In sodim, da je prav zato zajel v svojo
poezijo božji grob in veliki teden! Če čitaš. pazno »Pervo
ljubezen«, ali se.ti ne Zazdi, da je čudno, kako da ni omenil
tam še nič božjega groba ali velikega tedna, če se mu je
ta dogodek res primeril o takem času? Le cerkev vzame, v
misel! In pa saj tudi t u ne trdi, da se mu je dogodilo to o
velikem tednu, ampak se taki besedi krepko izogne. Vendar
mu je bilo velikega tedna treba tu radi preračunjene analogije
s Petrarkom! Izkoristi v ta namen oni motiv izpod črte pod
stancami »She miru« v Zhbel. III. na str. 19. naš poet. In
glej, kaj se mu še primeri? Leto 1833. je imelo svoj veliki
teden začetka aprila; in Petrarkov dan 6. aprila je bil ravno
velika sobota, dasi ne petek. Ali mu je pač kar zavriskalo
srce, ko je zasledil ta kakor od Boga mu darovani slučaj !
Vendar ni poetu bilo za ta- dan, ampak le za letnico 1833;
to, in le to je moral imenovati! In bolje je bilo, da tu ne
imenuj e dneva s številko, kakor ga Petrarka; zakaj ? Da ne zakrije

95

preveč letnice in njene vsebine! Zato.sodim, da bi poet prav
tako vsprejel v svoj sonet veliki teden, le da morda ne so¬
bote svete, če bi tudi ne bilo tistega slučaja z dnem Petrar-
kovirn 6. aprila! Le božji grob in veliki teden — radi ana¬
logije! Sonet, bi se glasil, sodim, vendarle prav tako
kakor se sedaj; k večjemu če bi stal na mestu sobote kak
drugi dan, morda nedelja ali celo petek tis to letnega
velikega tedna. Obiskal, bi bil potem poet v sonetu svo¬
jem  božji grob pa tisti dan! Vse mi namreč kaže, da je v
sonetu kakor cerkev,' tako tudi ta obisk le fingiran, izmi¬
šljen — iz golih, dragocenih umetniških motivov, če nam n.
pr. tudi že nič ne izpričuj dejstvo, da je bil Preš. tisto leto.
že. koncipijent pri dr. Baumgartenu, in vsaj že ob devetih,
če ko druge dni, v pisarni!

To pa še ni vse. Da je zajel v prolog ravno ta,spomin
svoj o Vencu, letnico rojstva njegovega, priča nam pač to>
kako je Preš. cenil Venec, in kako imenitno, in morda celo
osodno se. mu je. zdelo to leto njegovega življenja: vredno
spomenika v lastni poeziji ... In gledal je na to leto tako
•zdaj, daleč tostran Čopove snirti, in takraj Julijine dobe same 1
tedaj tudi tostran vseh onih dogodkov, sitnosti in neprijetnosti,
ki mu jih je bil od 1. 1833. sem nakopal ravno — Venec!
Dolga vrsta spominov, ki jih je gledal poet v svoji duši...

' In ti spomini so mu obletavali vsi ravno to umetnino, ta
njegov ponos iz Julijine dobe, zdaj, ko ga je prirejal-za
Poezije, toliko let po Venca postanku, po 1. 1833. In v duši
mu ni bilo ob teh spominih veselo ... Vsega tega bi ne bilo
zanj nikoli, če bi ne bilo nikoli Venca in v njem Julijinega
imena! Zato mislim, da je šele zdaj tu mogoče prav in po¬
polnoma umeti tisti izraz Prešernov v prologu  Venca:
»tam meni je gorj  e bilo rojeno .. .« Vsi ti spomini o Vencu
se mi zde, da leže v besedi: »gorje...« Vse tisto, kar mu
je posledic socialnih in privatnjh rodil Venec, vse zamere,
vse sitnosti, vsi spori (prim. sonete Pavšku in Stelzichu,

96

Primčevim in Scheuchenstuelu), smrt Čbelice, posebej ono-

— nesoglasje s Čopom, ki je kalilo njune zadnje skupne
žive dni in ostalo kot bridek spomin v Prešernu po nagli
smrti prijatelja - Lelja, te poosebljene ljubezni; vse to se
mi zdi kot en spomin — v eni besedi: »gorje«; vse to, in ne
morda — samo golo gorje le »nesrečne« ljubezni dojulije... In
kje je vse to pa pravzaprav imelo svoj vir? Tam, kjer Venec
sam, kjer vsa Julijina poezija, kjer ljubezni nesreča poetova,
kjer sploh Julijina doba vsa: tam v tistem dogodku v cerkvi,

— »iz dveh oči prečistega plamena«! Potemtakem je ta
sonet celo svetišče spominov poetovih; in potemtakem je v
sonetu že neka docela druga in že vse bolj bogata vsebina
kakor v »Pervi ljubezni«, če umevamo ta sonet samostojno
kot p rol o g Venca posebej, in tudi Julijine dobe hkrati, ne
pod vplivom tistih'stanc s stališča 1. 1831., ampak samostojno
s stališča leta recimo 1840., ali morda kakega še kesnejšega.
Vsebina tistega »gorja« je potemtakem čudovito velika, a to
vse sami spomini.  In soglasno in dosledno z vso ostalo
vsebino nam je potem umeti tudi zadnji, sklepni verz soneta

— kot izraz nekega spomina,  ki živi tačas še v poetovi
duši: Tista iskra ognjena, ki je porodila vso Julijino dobo>
se ne da vgasnit’ še zdaj z močjo nobeno; živi mu spomin
o njej v duši, ki ga ni mogoče vgasiti z močjo nikakšno, živi
mu za spominom vsega tistega »gorja«, kot »gorja« vzrok
in vir! In da je to res, pričajo nam tudi »Sila spomina« in
»Izgubljena vera«, ki ste nastali že takraj prave  Julijine
dobe, v dobi — Spominov poetovih, po letu 1840.! Če je
morda res več Prešerna - umetnika v vsebini našega soneta
kakor Prešerna - človeka, no, razvideti je potemtakem, da
je tudi tega vendarle — bogato dosti v njem!

Žari ti pač sedaj sonet v vse drugačni svetlobi kot ti
je prej. Zažari ti pa tudi, če kje, krepki, veliki duh Pre¬
šernov prav tu iz tega, izmed vseh slovenskih po postanku
z a dnj e ga soneta njegovega, zažari v vsi orjaški, originalni

97

ženijalnosti, a tudi globoko ženijalni hudomušnosti svoji.
Zasvetil se ti je pa posebej, če prej ne, pač zdaj oni veli¬
kanski akt Prešerna - umetnika, ki ga je velikan duševne
moči slovenske v tem skromnem plagijatku zamislil, dozoril
in sijajno izvršil, ter ga zapustil v neznatnem sonetku za
sabo — svojemu narodiču! In to je bilo, kar sem hotel do¬
kazati — v brk vsej dosedanji tozadevni kritiki... Ali sem?

Sklep:

Razmaknil sem potemtakem ono trdo zagato dozdev¬
nega protislovja mej »Perve ljubezni« datom in šestnajstim
letom »mlade rože« Dohtarjeve na eni, a mej letnico Ven-
čevega prologa (6./IV. 1833.) na drugi strani; s tem sem
razrešil docela problem te razprave. Bistra soglasnost, svetla
enotnost je zavladala tu v kronologiji Prešernove ljubezenske
poezije. In iz megla so se zasvetili novi jasni vrhovi! —

Naglasil sem pa tudi naslednje kronološke date o Iju-
bavni poeziji Prešernovi: a) iz dunajske dobe njegove: 1825-
Zarjavela devičica (tolažilno prorokovanje kolegu Traunu);
1825/26. že: Povodni mož, Lažnivi praktikarji in Lenora; isto
leto je videla pa tudi že pesmica »Dekelcam«, ki je izšla že
12./I. 1827. v Ljubljani. Šteti nam jo je pač tudi tja v tisti
1. 1831. sežgani snopič slovenskih pesni, ki ga je Preš. kot
jurist četrtega leta pokazal Kopitarju; b) iz ljubljanske dobe:
a) o graški  ljubezni so iz 1. 1830. oni štirje soneti, izišli
v Zhbel. II. 1. 1831., a iz 1. 1831. samega pa peti sonet te
skupine (»Strah«), ter tudi »Romanca o učencu«; [3) o Ju¬
lijini  ljubezni so iz 1. 1831. »Dohtar« kot prva nje izpoved,
ter stance »Perva ljubezen« kot pesen o nje postanku;

1. 1832. jo razodevajo Gazele, a 1. 1833. jo venča Sonetni
venec. —

Izpričal sem tako posebej leto 1831. kot leto prve
ljubezni Prešernove do Julije,  a to ob letnici
»Perve ljubezni« ter ob Dohtarjevega dekleta letu šestnajstem.
Zasledil, dognal in razkril sem pa ob Janeza Čopa pismih

7

98

z dne 1 ./IH- 1834. in 27./III. 1834. prešernoslovju tudi tisto
doslej toliko iskano in toliko zaželjeno letnico Sonetnega
venca  v Prešernovem lastnem verzu: »leto — dvakrat

devdtsto tri in trideseto«.

Vale faveque! —

Dostavek. Pregled razprave:

I. Venec: iz 1. 1833.

II. 1. Gazele.

2. Sonet »Strah«! Petorica izpred Julijine dobe o prvi ljubezni.

3. Že miru ... (Perva ljubezen).

4. Dohtar.

III. Venca uvodni sonet sam: letnica 1833; nje pomen. Konec:
posnetek rezultatov. —

Gradec, 15. julija 1906.

Še dvoje troje dodatkov. V prvi vrsti naj tu objavim
še tisti prepis onega soneta Prešernovega o Trnovem z letnico 1833,
ki sloni na njem vsa razprava; na str. 64/65 tega spisa sem o
njem že omenil, da se nam je ohranil v lit. zap. Prešernovi, dasi
ga Bleiweis v svoji objavi ni navedel; danes je v lic. bibl. ljub¬
ljanski kot točka 17. tistega zbornika. Slove pa to lice njegovo
(že v gajici) tako-le :

Sonet,

Je od vesel’ga časa teklo leto,

Kar v Betlehemu angeljcov hozana
Je oznanila, de je noč kočana,

Dvakrat devčt sto tri in trideseto,

Blo velki teden je v saboto sveto,

Ko vodi k božjim grobam pot kristjana —

Po tvojih cerkvah hbdil sim, Ljubljana!

V Ternovo tje sim uro šel deseto.

99

Ternovo, kraj nesrečniga imena!

Oh, tam gorje je moje blo rojeno,

Od dveh očesov čistiga ^plamena!

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,

V serce mi padla iskra je ognjena,

Ki vgasnit’ se ne da z močjo nobeno.

fiir §r. P or  Prefhern 3. ©dfjocttijE).

Kaže nam potemtakem ta oblika soneta nekatere formalne
razlike, dasi ne vsebinskih, če jo primerjamo z ono v Poezijah
(str. 132). Prva kvarteta še ne, a pač pa druga. Verz 1. je dobil
tu šele ono razdelitev na dva dela vsled podpičja; prvotno je
bil tedaj tako cel, kakor drugi verzi. Verz 2. še nima tu izraza
»molit«! Besede so tu bolj indiferentne. — V soneta verzu 9. je
stopil v Poezijah za »Ternovo« klicaj, ki stoji tu še na koncu
vsega verza, poapoziciji; klicaj je kesneje nadomestilo— dvo¬
pičje. Naslednji verz 10. je imel na svojem čelu prvotno vzdih
»oh«, kar bi bilo edinokrat v poezijah Prešernovih; sicer nimajo
tega vzdiha! Kesneje je verz izgubil to čelo, na njegovo mesto
je poet del, tedaj šele kesneje, oni važni »tam« ter predrugačil
verz tako-le: »Tam meni je gorje bilo rojeno«. To je gotovoda
formalen izboljšek! Drugih variant ni; le to bi bilo še omeniti,
da so jati v tem prepisu — čudna izjema! — zaznamovani z:
e. To je Preš. v Poezijah opustil. Eno pa je, kar je nam tu
posebej važno: Sonet ima že tu ono konpozicijsko idejo pre¬
hodne anafore »Ternovo« ter oni »tam« ! Vidi se, da je to že
od prvega začetka ležalo že v zamislitvi sami. Tisti izjemni
prvotni »oh« bi pa pričal, kako je poetu tu ležalo v duši dosti
bridkega, kar bi bil rad izrazil; pa si je vse to hotel zlajšati, hotel
se od vsega tega oddehniti z vzdihom »Oh...!«,  kar motivira
in opraviči potem tisti klicaj na koncu za 11. verzom. To obliko
vzdiha sta verza 10. in 11. izgubila v Poezijah; na nje mesto je
stopila mirna oblika; pozitivno in objektivno, možko le konštatiranje
dejstva! Vse te razlike pričajo, da imamo tu prvotnejše lice pesni
kakor je ono v Poezijah. Tista tukajšnja oblika onega važnega verza
desetega:  »Oh, tam...!«  pa bi mi potrjala, da tisto »gorje«
ne krije samo spomina na dogodek oni iz cerkve, ampak, kakor

7 *

100

sem rekel, vse kaj več. »Kdo uči — izbrisat’ ’z spominja nek-
dajne dni!« (»Oferzhenje. — Pevcu.« —■ Illyr. BI. 6. jun. 1838;
in Poezije 36). Neprijeten, težak spomin neprijetnih, težkih ne¬
kdanjih doživljajev krije ta beseda, prav kakor »gorje« !

Prepisa črkopis je že gajica. Sodim, da je bil tak tudi
že tu prepisani original.  Sokličeva opazka ima ime Prešer¬
novo še v bohoričici: »Dor. Prefhern«, kar priča, da je mož
imel v svojem  peresu še stare črke. Prešeren sam je vsprejel
gajico šele leta 1845. Dne 16./I. 1845. ima »Judovfko dekle«
(Illyr. BI.) še v stari bohoričici; dne 16. IV. 1845. pa prinašajo
Novice Prešernovo: »Pesem od železne ceste.« Dr. Prešerin. —
Tu imamo prvič  gajico v Prešernu: dotlej še ni nobene, ni
ene pesni v tem črkopisu, dotlej dosledno vse z Bohoričevimi
znamenji. In poslej  je ostal Preš. spet si dosleden: poslej ni¬
mamo nobene več v stari, ampak vse v novi  pisavi, ter tako
tudi oba rokopisa Poezij iz 1. 1846., ki je njih prvi šel v cen¬
zuro koj po začetku leta (cenzurno tekoče število ulog je bilo :
»Ad N rum  291. 1846.« — Prim. Rudolfinski rokopis!), a njih
drugi pa mes. junija 1846. vsled opazke: »In die Zensur zu

leiten. Laib. 10./VI. 1846.« (Prim. Blaznikov rokopis; ter Dom in
Sv. 1905. 680., pod črto). Potemtakem bi morali ta sonet datirati
v leto 1845. na podlagi njegove gajice! Žal, da ne vemo nič
o prepisovalcu. Kdo je bil, kaj je bil, kedaj je živel, kje je bil,
ko je sonet prepisal; in kako razmerje in kako poznanje, kaka
zveza, kako občevanje je bilo mej njim in Prešernom, da mu
je dal ta sonet, naj mu ga prepiše. Domneva se mi, da je moral
Soklič biti kak diurnist Prešernov v pisarni Crobathovi, ker je
prepis tako nemaren! Da bi se nam tudi tu kaj zdanilo ! Done¬
sek bi utegnilo biti to za datiranje tega imenitnega soneta.

Omenim naj tudi nekaj glavnih tiskovnih napak, ki so se
vtihotapile v spis. Citaj na naslednjih straneh v imenovanih
verzih:

Str. 10, vrsta 4: v Zhbelizi V.; 13, 18: deklč (in tako vedno
poslej); 15, zadnja vrsta: in pred 25./VII. 1835.; 17, 7: odkrito; 18,

19: v Zhbel.; 21, 20: pred sonetom II. (22./VI.): (kakor to stoji na str.
20.); 23, 26: siromak; 30,22: ugibljemo; 36,22: O ljubezenski sreči

pa...;  36, 26: ključ; 45, 30: Čop; 52, 25: podčrtal sem to...;  61,
7:  1327g. (nam. 1827); 63, 19: Julii Primcevoj; 63, 30: nikjer ni be-

101

sedice (nam.: in); 64, 13: Dvakrat; — 64, zadnja v.: jeho; 65, 26:

obledelo...; 74, 8: protislovje; — Če treba še kje kaj, zlasaj ga
škrata s svojo rok<5!

Še vedno nisem mogel dobiti Ceha Boreckega študij o
Prešernu. Opozorim pa naj še na spis: »O stogodišnjici rogjenja
dra. Franceta Prešerna. Piše dr. Ivo Pilar.« (Nada VII., 1901.,
str. 3) Nima sicer tudi ta nič o letnici 1833, a pač pa drugih misli
nekaj, ki so vredne branja. Za Petrarka opozorim naj na Srep-
Ijevo branja vredno knjigo: »Preporod u Italiji u XV. i XVI.
stolječu« (Mat. Hrvatska 1899.), str. 116 i. n. — O Antonu
Stelzich-u pa na opombo Pintarjevo v Lj. Zvonu (1898, 255), ki
pravi, da so bili gospod »doma iz Košetic na Češkem, in od
1. 1835. dalje v Ljubljani častni kanonik in cesarski svetnik.«

Nazadnje še eno. Zavarovati se mi bodi dovoljeno proti
anonimnemu  izkoriščanju in ponatiskovanju teh mojih  pri¬
delkov, ki so sad večletnih študij in večletnega dela. Žal da
treba še kaj takega pri nas izreči! Prim. pa le tisto zrcalo, ki je je
»spisal« prof. dr. Ozvald: »Naši kulturni delavci v zrcalu Pre¬
šernovih poezij«, posebej na straneh 31—35, in moj spis o Leiju
(Dom in Sv. 1905). Njegov ugovor, da je imenoval ime na
»častnem mestu« (kakor mi oponaša in krsti s tem velikim pri¬
imkom tisto svojo 4. stran), je nag sofizem! Prosim le, je li raz-
videti pošteno iz tiste 4. strani, ali so tisti rezultati — Levčevi,
Murkovi, Pintarjevi, Prijateljevi ali Žigonovi? Ali pa so to morda
celo — »plodovi svojega razmišljanja v tem pogledu« ? Suum
cuique. Capito! Saj drugega nima pri nas — pošten delavec!

Strafiengel, na Samem 28. avgusta 1906. A. Ž.

/