flMUMMrf gHllw,mocgfr« (MfoSnln« t #Bng ililSii SLOVE« PUPvIT" GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE OSVOBODILNI BOJ JE PREBUDIL V NAS NOVE ŽIVLJENJSKE SILE. POKAŽIMO JIH V TEKMOVANJU! LETNIK II. DUNAJ, V PETEK 21. II. 1947 ŠTEV. 9 (37) / . S . Borbeni duh, ki združuje ves slovenski narod je dokaz naše življenske povezanosti V prvih dneh vseljudskega tekmovanja pod geslom: »Za priključitev k Titovi Jugoslaviji« je poslal Pokra-1 jinski odbor OF za Slovensko Koroško izvršnemu odboru OF Slovenije pozdravno pismo: „Ko se je naša borba za osvoboditev Slovenske Koroške in za njeno priključitev k domovini ponovno razplamtela z vso silo, nam vliva neomajno zaupanje v zmago predvsem dragocena pomo^, ki jo prejemamo v obliki neštetih manifestacij in dokazov, ki nam pričajo, kako globoko doživljajo in podpirajo našo borbo vsi Jugoslovani, posebno pa še vsi Slovenci v domovini. Ta borbeni duh, ki ponovno združuje ves slovenski narod tostran in onstran krivične meje, prav tako so nas združevali borbeni napori v letih vojne, je najmogočnejši dokaz naše skupnosti, naše nerazdružljive Življenjske povezanosti. Koroški Slovenci se zavedamo, da je le Osvobodilna fronta mogla vzbuditi v slo- venskem narodu te silne energije, ki so nam prinesle zmago v borbi za obstanek in ustvarile nepremagljivo moč. Tudi mi koroški Slovenci, ki smo bili tako dolgo zatirani in odrezaiii od svoje domovine, smo v ognju osvobodilnega boja in pod vodstvom OF doživeli svoj preporod. Zato se danes koroški Slovenci s še silnejšo voljo kakor kdaj koli borimo za svojo osvoboditev, za priključitev k FLRJ. V tej borbi, v tem osvobodilnem zanosu pošilja POOF za Slovensko Koroško v imenu vseh koroških Slovencev Izvršnemu odboru OF slovenskega naroda najtoplejše borbene pozdrave. Borili se bomo, kakor smo se naučili boriti za svobodo v boju proti fašizmu, dokler ne dosežemo združitve z vsemi Sloven-ci in vsemi Jugoslovani v FLRJ. Živela OF Slovenije in njen Izvršni odbor!^ Živela Ljudska fronta Jugoslavije in njen vodja maršal Tito!" Slovensko ljudstvo iz vseh krajev Koroške dr. Vilfanu: „Vaše zahteve so tudi naše zahteve" Iz vseh krajev Slovenske Koroške Pošilja slovensko ljudstvo pisma dr. Vilfanu v* London, v katerih ga prosi, da odločno podpre zahteve koroških Slovencev in Titove Jugoslavije po priključitvi Slovenske Koroške k Ju* go.slaviji. Občinski odbor OF iz Bele in Železne Kaple pošilja v imenu vsega antifašističnega prebivalstva pismo, v katerem poudarja med drugim: »Naši občini, ki štejeta le 3.000 prebivalcev, sta dali 188 partizanov; izseljenih in v taborišču je bilo 142 oseb; usmrčenih je bilo 73 borcev, od teh* že leta 1943 trinajst na Dunaju. Na našem pokopališču počiva 112 borcev za svobodo. Vsi ti so bili Slovenci In $o se borili za svobodo slovenskega naroda. Zato zahtevamo to, za kar «mo se borili: .Priključitev Slovenske Koroške k FLRJ’.« Slovenski antifašisti iz občine Škoc* jan ugotavljajo v svojem pismu, da je bila občina kljub velikemu pritisku germanizacije do leta 1910 popolnoma slovenska. Nato navajajo primere nasilnega ponemčevanja ter preganjanja koroških Slovencev: »Vodje naših šol so delali po načrtu JHcimatdiensta’ in .Siidmarke in Poncmčcvali našo mladino. V naše kraje je avstrijska vlada načrtno napeljevala nemške koloniste, ki so prišli na kmetije zatiranih slovenskih kmetov z nalogo, da ponemčijo našo ^as. Večinoma so bili to sudetski Nemci. Takoj po anšlusu so sc vsi čla* ni .Heimatdiensta’ prelevili v nacionalsocialiste. Že prvo noč,-so napadli našega narodnega poslanca župnika Vinkota Poljanca, naslednji dan so ga ar>etirali in odpeljali v zapor, kjer je umrl na posledicah zastrupitve. V ča-Su borbe proti nacizmu je bilo v naši °bčini 17 partizanov, 12 aretiranih ip Oprtih, 11 umorjenih, izseljena je bi-‘a ena družina. Kljub temu pa izva- jajo še vedno nasilja nad nami, naciste pa puščajo v svobodi.« Prebivalstvo občine Sele navaja v svojem pismu, da je občina dala nad 200 partizanov, od katerih jih je mno* go padlo v borbi za svobodo, nad 100 oseb je bilo izseljenih ali V koncentracijskih taboriščih, od teh so jih 16 usmrtili. Vse ljudstvo je neustrašeno podpiralo z vsemi silami narodnoosvobodilno gibanje. Nato pišejo o nasiljih, ki jih izvajajo avstrijske reakcionarne oblasti nad koroškimi Slovenci in pravijo: »Ta način postopanja avstrijskih oblasti s koroškimi Slovenci pomeni danes, 20 mesecev po zlomu fašizma, žalitev za padle žrtve, ki so jih koroški Slovenci doprinesli v borbi za uni* čenje fašizma. Zato upravičeno izrekamo naše želje ter odločno zahtevamo priznanje vseh s krvjo priborjenih pravic- to je priključitev k FLRJ.« RESNIČEN MIR JE MOGOČ LE, ČE BODO URESNIČENE ZAHTEVE KOROŠKIH SLOVENCEV Občinski odbor OF v Logi vasi je poslal v imenu vsega antifašističnega prebivalstva pismo, v katerem poudarja: »Na ozemlju severno od Drave, kjer se nahaja naša občina, je bilo nasilje velikonemških "oblastnikov še večje. .Z gospodarskim, političnim in kulturnim zasužnjevanjem so hoteli velikonemci uničiti slovenski na^od na Koroškem. Od efesarsko * kraljeve Avstrije, preko vsiljenega krivičnega plebiscita, do pobesnelega., divjanja nacistov ter današnjih izigravanj m neusmiljenega zatiranja se vleče rdeča nit krivic in nasilja nad slovenskim ljudstvom na Koroškem. Po propadu nemškega rajha m po odhodu Jugoslovanske armade se je še povečala politika nasilja in ponemčevanja, ki ga izvajajo neofašistične avstrijske »oblasti. Strahovlada na ozemlju Slovenske Korošce zavzema danes popolnoma kolonialni značaj. Naša vas je po zlomu nacizma med drugim dožiyela tudi to, da so jo za ves dan blokirali razni policisti ter vojaški in celo motorizirani oddelki. Naše ljudi so neštetokrat' odvlekli v zapore. Pri preiskavah so nam policisti jemali slovenske knjige in naše časopise. Naše kulturne prireditve so napadali nacisti in inozemski fašisti. Niso nam priznali naših antifašističnih organizacij, niti ni dobila uradnega priznanja naša narodna voditeljica Osvobodilna fronta. V zavesti, da smo kofoški Slovenci del zmagovitih jugoslovanskih narodov, odločno zahtevamo priključitev Slovenske Koroške k Ljudski Republiki Sloveniji v okviru FLRJ.« Podobno so utemeljili svojo zahtevo po priključitvi tudi predstavniki slovenskega protifašističnega prebivalstva iz beljaškega okraja in po* udarili, da je pravičen in resničen mir mogoč le tedaj, če bodo popravljene krivice, ki so jih prizadejali slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Svoje pismo so končali z besedami: »Pogoj takega pravičnega miru pa je tudi demokratična rešitev koroškega vprašanja, ki je v uresničitvi zahtev vsega slovenskega antifašistične* ga prebivalstva.« SLOVENSKA LJUDSTVO SEVERNO OD DRAVE JE ZAČELO S TEKMOVANJEM Dne 15. februarja je bila v Celovcu konferenca aktivistov OF okraja Ce-lovec-levi breg. Kljub težkim promet* ugotavlja poslanica koroških Slovencev Izvršnemu odboru 0F Slovenije • - nim razmeram So bili zastopani vsi odbori OF. Iz Škofič, Kotmare vasi, Bilčovsa, Zgornje vescc. Hodiš, Radiš, Otoka, Vetrinja in od drugod so prir hiteli delegati, da se posvetujejo o dokončnem načrtu tekmovanja in da čim prej prično z vsemi silami izpolnjevati tekmovalne obveznosti. Na konferenci je podal kratek političen pregled sekretar POOF-a tov. Prusnik. Delegati posameznih vasi pa so nato prceitali svoje tekmovalne na* črte in se posvetovali o njih. Sekretar okraja, tov. Pitschck je pri tej priložnosti naglasil: »V teh dneh, ko ljudstvo našega okraja pozdravlja odločno zahtevo vse Slovenske Koroške, ko vsi koroški Slovenci pričenjajS z odločilnim bojem za dosego naših pravic,, v teh dneh moramo podvojiti svojo delavnost in s tekmovanjem dvigniti uspehe svojega dela.« S konference so delegati odposlali resolucije, ki jih prebivalstvt^iz vseh vasi okraja pošilja pooblaščenem zunanjih ministrov in jugoslovanskemu delegatu dr. Vilfanu. Delegati okrajne konference^ so nato sprejeli resolucije maršalu Titu in predsedniku vlade FLR Slovenije. Konferenco; je zaključil tovariš Pru* šnik in dejal: > »Z današnjim dnem se začenja tekmovanje. Z vztrajnim in požrtvovalnim delom pokažimo svojo pripravljenost in doslednost v borbi za priključitev k FLRJ.« Vsa Jugoslavija zahteva priključitev Slovenske Koroške Vlada tJLRJ je prejela vrsto brzojavk iz vseh krajev Jugoslavije, v katerih ljudstvo zahteva priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji.^ Z velikega mitinga v Novem Sadu so poslali naslednjo brzojavko: »Z množičnega mitinga, posvečene* ga boju ljudstva Slovenske Koroške za njeno priključitev k FLR Jugoslaviji, pozdravljajo delegati vseh množičnih organizacij našega mesta in vse prebivalstvo pravično zahtevo naše vlade in ljudstva Slovenske Koroške za priključitev k Jugoslaviji. • Zagotavljamo vam, da je poslanica zvezne vlade, poslane konferenci namestnikov ministrov zunanjih zadev v Londonu, izraz volje in prizadevanj tako ljudstva Slovenske Koroške kakor tudi nas vseh. Mi, ki • živimo v svobodni FLRJ, uživamo danes sadove našega velikega nai-odno osvobo* dilnega boja, v kiterem so se bojevali skupaj z nami tudi koroški Slovenci. Zato nas globoko vznemirjajo dnevna poročila o teptanju najosnovnejših nacionalnih pravic naših bratov v Slovenski Koroški, kakor tudi pjihov herojski boj- zoper tiste fašistične elemente, zoper katere smo se skupno borili. Zagotavljamo vam, da bomo z vsemi svojimi silami močno podpirali zahtevo naše vlade za osvoboditev koroških Slovencev izpod tujega jarma in za njihovo priključitev k nji* hovi pravi domovini — FLRJ.« Slovensko Primorje bo z vsemi silami podpiralo borbo za osvoboditev koroških Slovencev Neprestano *se zbira ljudstvo Slovenske Primorske na množična protestna zborovanja, na katerih najostreje obsoja zločine, ki jih nad ko-‘ roškimi Slovenci izvajajo nacisti. Na protestnih zborovanjih se zbirajo delavci, kmetje, mladina, žene in pionirji in postavljajo zahtevo: Svobodo za brate, koroške Slovence! Prebivalci Postojne sosposlali s svo* jega protestnega zborovanja Pokrajinskemu odboru/ OF za Slovensko Koroško, naslednjo resolucijo: »Kakor vsa Primorska, tako je tudi Postojna odločno z vami v tem trenutku, ko se odloča o Vaši usodi. Mi, ki smo okusili vsa nasilja fašističnega režima, tembolj razumemo vašo borbo, posvečeno s krvjo nepozabnih junakov in junakinj. Pozivamo vas, da vztrajate neomajno v borbi za svoje pravice, ki so istočasno tudi naše pravice. Obljubljamo vam, da se bomo skupno z vami borili z vsemi silami do končne zmage, to je do tistega dne, ko bomo združeni vsi Slovenci od Soče do Zilje v eni državi — Titovi Ju* goslaviji.« - . Nameščenci in uslužbenci oddelka za gradnje PNOQ za. Slovensko Primorje so poslali Pokrajinskemu odboru Osvobodilne‘fronte za Sloven- sko Korošico resolucijo, v kateri-pi-šejo med drugim: »Kakor se moramo mi, ki smo na zapadnih mejah naše domovine, boriti proti vsem, ki jim naša ljudska domo-kracija ni všeč, tako se morate boriti tudi vi, branitelji naše severne n:e*je. Kakor ste nas vi v naši borbi za priključitev Juli jske Krajine k FLRJ podpirali, tako danes podpiramo mi vas, kajti dobro se zavedamo, da bo le na* ša skupna borjpa rodila uspehe.« Ob podpisu mirovne pogodbe z Italijo Zastopniki zapadnih sil so se ne glede na to, da je bila Jugoslavija ena izmed prvo-boriteljic v osvobodilni vojni, ne glede na ogromne žrtve, ki jih je dala Jugoslavija za stvar Združenih narodov, trdovratno upirali uresničenju naših nacionalnih pravic. Posledica takega zadržanja zapadnih zaveznikov nasproti upravičenim zahtevSm Jugoslavije se kaže v krivičnih in nedemokratičnih določbah mirovne pogodbe z "Italijo. Tako je‘Jugoslavija po tolikih žrtvah, ki jih je dala v osvobodilni vojni; kakor ugotavlja deklaracija jugoslovanske vlade, ,.postavljena v položaj, da mora podpisati mirovno pogodbo z Italijo, ki okr-:njuje čustva". Jugoslovanska vlada je v spomenici izrazila trden sklep jugoslovanskih narodov', da se nikdar ne bodo odrekli svojim zahtevam in pravicam po onih delih Julijske krajine, ki jih je mirovna pogodba z Italijo odtrgala od Jugoslavije in postavila pod tuje gospostvo. Ob podpisovanju ,pogodbe je jugoslovanska vlada podala v imenu vseh narodov Jugoslavije naslednjo značilno izjavo: „Vlada Fedeialiv-■ne Ljudske Republike Jugoslavije izjavlja, 'da se narodi Jugoslavije s podpisom le mirovne pogodbe ne odrekajo ozemljem, ki so etnično njihova in ki s to pogodbo ostajajo izven mej FLRJ, ter da nadalje vzdržujejo pravico do teh ozemelj, ne glede na morebitne etnične izpremembe, ki bi nastale v bodočnosti kot posledica tujega gospostva nad temi ozemlji.” Pri odlOčanju^o mirovni pogodbi z Italijo je Jugoslavija neštetokrat dokazala, da je v prvih vrstah boja za resnično demokratičen mir. Razmejitvena črta, ki jo je predlagala Jugoslavija, ni označila samo resnične etnične črte, ki loči narode Jugoslavije in italijanski narod, temveč obgnem pomenila edino pravilno demokratično ureditev ndme meje, edino ureditev v interesu trajnega miru. Ta ureditev ni bila sprejeta, ker zapadne zaveznike pri izdelavi pogodbe: z Italijo-ob proučevanju tega problema niso vodile koristi miru in želja, da bi našli in sprejeli pravično odločitev, pač pa so jih nasprotno vodili posebni njihovi načrti in kombjnacije. Dobro je znano, s koliko trdovratnostjo so skušali reakcionarji na zapadu spremeniti Trst in njegovo področje v svoje vojaško kolonialno oporišče. Ti krogi so na pariški konferenci in Ob vsaki priložnosti odkrito stremeli za tem, da bi si zagotovili popolnb gospostvo I nad Trstom in okolico in ustvariti na ta način na mejah Jugoslavije in Italije stalno žarišče mednarodnih sporov. Delali so vse, kar so mogli, da bi se polastili Trsta in njegovega ozemlja, ker so želeli, da bi s teh postojank onemogočali demokratični razvoj Italije, organizirali izzivanja proti Jugoslaviji in rovarili proti miru v tem delu Evrope. Pokazalo se je, da se reakcionarji iz tabora naših zapadnih zaveznikov med‘vojno niso odrekli tem svojim kombinacijam niti po sprejetju končnega besedila mirovne pogodbe z Italijo na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v New Yorku. Odtod izvira njihova neprikrita želja, da bi o% podpisu pogodbe z Italijo zašli v položaj, ki bi omogočil, da bi anglo-aineriške čete ostale v coni A, ali z drugimi besedami, ki bi omogočil uresničenje znanih kombinacij mednarodne reakcije s Trstom. Odtod izvira tudi namerno, in samovoljno pisanje reakcionarnega tiska na zapadu, da Jugoslavija noče podpisati mirovne pogodbe z Italijo. Ni treba niti poudariti, da je bilo to pisanje v resnici izraz, želje zapadnih reakcionarjev, da bi jim Jugoslavija z odpovedjo svojega podpisa na pogodbi dala povod za izzivanje položaja, ki bi prijal njihovim kolonialnim rtačrtom s Trstom- in njihovim spletki« proti koristim miru. Jasno je, da Jugoslavija kot resnično miroljubna dežela kljub vsem krivicam, ki jih ji. vsiljuje pariška pogodba, ni mogla, da ne bi v poftii meri upoštevala teh spletk, ki bi lahko resno spravile v nevarnost; normalizacijo odnosov v povojni Evropi. Jugoslavija je dosledna v svoji globoko načelni, miroljubni politiki nastopila prav tako, kakor je v sedanjem času najbolje mogoče služiti ohranitvi in okrepitvi miru: Med ostalimi zmagovitimi silami je tudi naša država podpjsala mirovno pogodbo z Italijo. Vsi iskreni prijatelji miru na svetu bpdo znali ceniti to težko žrtev za mir, ki so jo narodi Jugoslavije vzeli nasm Videli smo, da je bilo reakcionarjem na zapadu mnogo na tem, da bi prišlo do nasprotnega razvoja. Naravno, Jugoslavija kot resnično demokratična država, zavedajoč se odgovornosti, ki jo je prevzela «a ohranitev miru in demokracije v tem delu Evrope, ni mogla ravnati drugače, kakor preprečiti razvoj dogodkov v taki smeri, da bi jih lahko izkoristili sedanji rezivači mednarodnih napetosti in sporov. fPo ,,Borbi-) Volitve v Sovjetski zvezi V dneh 9., 14. in 16. februarja so bile v munistov in nepartijcev. Sovjetsko kjud-Šovjetski zvezi volitve v Vrhovne sovjete • stvo je glasovalo za svojo stvar, za voliv- Zveznih rejJublik. Pri teh volitvah je blok komunistov in nepartijcev izvojeval še eno sijajno zmago. Sovjetsko ljudstvo je izvolilo v svoje vrhovne trgane oblasti najboljše in najbolj preizkušene in prekaljene borce za napredek in veličino Sovjetske zveze. Volitve so se v vseh zveznih republikah spremenile v močne manifestacije brezmejne ljubezni in vdanosti sovjetskega ljudstva velikemu voditelju in učitelju delovnega ljudstva. Stalinu, kar priča velikanska udeležba, ki nima primere v nobeni državi. Skoraj 100 odstotkov vseh glasov je bilo oddanih za kandidate bloka ko- Sodba je . Kratko smo že poročali, da je vojaško sodišče v Beogradu izreklo sodbo nad obtoženimi Hitlerjevimi generali, z generalnim polkovnikom Aleksandrom L 6 h r o m na čelu, krivcem bombardiranja Beograda, ki je imelo namen uničiti odprto mesto. Letalski napad je povzročil smrt nad 20.000 ljudi, uničenih je bilo 10.000 poslopij, škoda pa je znašala 9 milijard dinarjev. Bil je vrhovni poveljnik nemške vojske na jugovzhodu. Hitler mu je dejal: „Na Balkan vas pošiljam kot Avstrijca.” Nemška tolpe, v katerih'je bila večina Avstrijcev, so v teku vojne pod vodstvom sedaj obsojenih generalov pobile v Srbiji poleg pripadni- ni program, ki je skupen vsem narodom Sovjetske zveze, delavcem in kmetom, vojakom in znanstvenikom. Ta program je Stalinova politika obnove in razvoja sovjetskega narodnega gospodarstva, politika nadaljnje krepitve gospodarske in vojaške moči domovine, politika dvtga kulturne ravni in izboljšanja položaja sovjetskega ljudstva. Zalo so bile volitve v vseh sovjetskih republikah splošni ljudski praznik in so dokazale enotnost delovnega ljudstva, ki je zbrano okrog Boljševiške partije in Stalina. izrečena kov partizanskih odredov na tisoče in tisoče civilnega prebivalstva. Rušile in požigale so vasi v Makedoniji, Bosni in Hercegovini, po Črni gori in Grčiji, Bolgariji itd. Pobile so na tisoče ranjenih partizanov- avstrijski ,.strokovnjaki” za Jugoslavijo pa sb v hitlerjevskih uniformah sodelovali pri najrazličnejših grozovitostih nad jugoslovanskimi narodi. Javni tožilec je med razpravo ugotovil: „Čim več zločinov je kdo zagrešil, tem več odlikovanj in napredovanj je imel.” Bivši poveljnik 178- divizije Hans Fort-n e r je poveljeval vsem domobrancem, ustašem, žandatjem in policajem v Paveli- čevi Hrvatski. Kot lak je odgovoren za nešteta zverinstva nemških ,,vojakov", ki so oktobra 1941 na Kozari pomorili veliko število žena ter enoletnih in dveletnih otrok. Cele vasi so .bile požgane do tal, civilno prebivalstvo pa po strašnih mučenjin pobito ali živo sežgano. August Schmidthuber je bil poveljnik 14. polka znane SS-divizije „Prinz Eugen”, zaradi svojih zaslug je postal njen poveljnik. Znan je bil po svoji krvoločnosti ter je osebno izdal ukaz za požig vasi ali za umore celih družin. Fritz Neuhold, poveljnik ,,vražje divizije", je med 4. ofenzivo zagrešil veliko število vojnih zločinov. Odgovoren je za množične pokolje prebivalstva po vaseh. Njegovi vojaki so pred očmi mater metali v ogenj žive otroke, živim ljudem so izti-jcali oči ter jim trgali ude. Josef .H ti b 1 e r , ki se je udeležil kot poveljnik 118. lovske 'divizije ofenzive, je osebno izdal ukaz za pokolj. ujetih in ranjenih partizanov. Samo na enem mestu je bilo umorjenih 1200 ranjencev in bolnikov, od katerih so mnogi ležali na nosilnicah. Po končani 5. ofenzivi so enote obsojenega Hubi e rja izvedle v okolici Cetinja ..čistko”, pri kateri so pobile več ko 2000 mož, žena in otrok in požgale večino vasi. Giinther Tribukait je bil poveljnik 750. polka 1888. lovske divizije. Njegovi vojaki so med 5. ofenzivo in pozneje zagrešili številne zločine. Morili, ropali in de-portirali so civilno prebivalstvo, zlasti na dalmatinskih otokih. Adalbert L o n c z a r , bivši avstrijski državljan, je kriv ustrelitve 7.000 ljudi v Kragujevcu 22. X,. 1941. Streljanje je trajalo nepretrgoma sedem ur. Obsojeni Lon-czar je bil od februarja 1942 do oktobra 1943 vojaški poveljnik Beograda Osebno' je predlagal komandantom Srbije represalije proti civilnemu prebivalstvu. Vsi obtoženci so krivi: 1. množičnih ubijanj civilnega prebivalstva, žena in otrok, 2. požiganja in rušenja hiš, 3. internacij, deportacij, posilstev, 4. streljanja ujetih in ranjenih partizanov. Zato so bili vsi imenovani obsojeni na smrt z obešenjem, razen Aleksandra Ibhra, ki je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Ta sodba nVtj bo opomin vsem slo in sio tisočem fašistov, ki še danes preganjajo delovno ljudstvo v Indoneziji, Indiji itd. Obsodba naj bo spomenik vsem tistim tisočem in tisočem ubitih ljudi, ki so zagrešili samo to, da so ljubili svojo zemljo in svobodo. Naj se ta pravična obsodba razlega na vse kraje sveta! V Londonu borci za svobodo - v Avstriji zločinci Pred kratkim je bil na Dunaju proces proti članom partizanske skupine, katere so obdolžili umora, oziroma sokrivde pri umoru. Vsa napredna avstrij^Jca javnost je bila ogorčena zaradi tečja procesa, ki se je kljub temu nadaljeval še dva dni. Dve priči, za katere so ugotovili, da so'.SS-ovci oziroma nacisti, sta bili takoj po procesu aretirani. Tretja priča pa se je umaknila v za-padno Avstrijo. Avstrijske sodne oblasti so proces odložile za nedoločen čas. Proces, ki se je odvijal pred očmi zaveznikov na Dunaju, je dokončno razkril vse nedemokratično in reakcionarno bistvo avstrijskih oblasti. Pred svetovno javnostjo je postavil na laž govoričenje avstrijskih delegatov na londonski konferenci in obenem pokazal v pravi -luči ravnanje avstrijskih oblasti rta Koroškeih: Argumenti, s katerimi so avstrijski delegati skušali na londonski konferenci preslepiti svetovno javnost, so se izkazali za lažne. Poudarjali so veliki doprinos osvobodilnih borcev v času borbe proti fašizmu kot glavni argument, zaradi katerega naj bi z Avstrijo ravnali kot z osvobojeno deželo; ne pa kot z zaveznico Hitlerjevega nasilja. V istem hipu, ko so se v Londonu sklicevali na osvobodilna prizadevanja Avstrije, so na Dunaju nacistični sodniki in reakcionarne oblasti sodile avstrijske osvobodilne borce. SS-ovci in nacisti pa so nastopali kot tožniki tistih, ki so se proti njim borili za svobodno in demokratično Avstrijo. Proces nam dokazuje, da si obe današnji vodilni avstrijski stranki nikakor ne prizadevata, da bi vzpostavili resnično demo- kracijo v Avstriji, temveč se obratno najtesneje vežeta na avstrijsko reakcijo in bojkot zakona o nacistih ni samo slučajen pojav. Obe vodilni stranki paktirata z nacisti in le čakata na/ priložnost, da bi lahko obnovili stare vsenemške napadalne težnje. Proces proti osvobodilnim borcem pa je sedaj pred*svetom potrdil tudi vse nedemokratično ravnanje s koroškimi Slovenci. Sovjetski opolnomočenec Gusev je v Londonu dejal, da so bili predvsem koroški Slovenci tifli, ki so se borili na avstrijskih ‘tleh proti fašizmu. Iste koroške Slovence, iste borce proti ndfcizmu pa danes zapirajo in izvajajo nad rjjimi nasilja. Zapirajo jih tisti, ki so vseskozi sodelovali s Millerjem in ki še danes paktirajo, z nacisti. Naše najboljše borce so zapirali pod raznimi pretvezami. Zaprli So za dotgč mesece koroškega partizana VVutteja Janeza in njegovega brata, neštetokrat so aretirali partizanko Anico šporn — Vido in druge, prepovedali so Društvo koroških partizanov in celo vprizorili sodne razprave proti raznim osvobodilnim borcem. Vdove in sirote padlih partizanskih borcev puste, da životarijo v becU, z žrtvami nacizma ravnajo kot z ob-tožehei. Kadar pa je potrebno slepiti javnost z „velikim doprinosom" Avstrije v-borbi proti fašizmu in tako odvrniti od sebe krivdo ter odgovornost za sodelovanje s Hitlerjevo Nemčijo, tedaj so avstrijska rdeča knjiga in medene besede avstrijskih diplomatov polne hvalisanja osvobodilnih borcev. Toda dejstva pričajo drugače in razkrinkujejo vso podlo in hinavsko vlogo avstrijskih reakcionarjev. , ■ ■ FRANCOSKI LIST O UPRAVIČENOSTI ZAHTEVE PO PRIKLJUČITVI SLOVENSKE KOROŠKE bolqarske vlade da so opozicija in. vsi so- * 3 v vražniki Bolgarije izgubili zadnjo možnost, da bi slepili bolgarsko ljudstvo. Pod naslovom ,,Koroškim Slovencem je že dovolj, da bi delali za Nemce", objavlja francoski list ,,Fraternite” članek o Slovenski Koroški, v katerem piše: „To ljudstvo, ki je stoletja trpelo pod okupatorjevim pritiskom in čigar težnje so zatirali stoletja, danes popolnoma razumljivo zahteva, da se osvobodi in dobi svoje pravice ter svoboščine. Prav tako je tudi naravno, da se temu ljudstvu da možnost priključitve k državi, kateri pripada po svojem jeziku in kulturi, zlasti pa po nacionalni zavesti.” Članek piše dalje o krivičnem postopku pri" plebiscitu leta 1920 ter o odgovornosti Avstrije zaradi sodelovanja na strani Hitlerjeve Nemčije. Nove volitve na Madžarskem bomo zahtevali' in tako zopet vprašali ljudstvo za njegovo mnenje, če se nam ne posreči rešiti krize — tako je izjavil namestnik ministrskega predsednika komunist Rakosi. To izjavo je podal na množičnem zborovanju zato, ker se je stranka malih poljedelcev branila izročiti svojega sekretarja Belo Kovača, ki je sokriv zarote na Madžarskem. Izročitev Kovacza zahtevajo tudi madžarski socialisti. Njihov vodja Szakasits je izjavil, da ne bbdo odstopili od te svoje Zahteve, . "i Hlv E ST I Anglija je priznala bolgarsko vlado. Pred kratkim je priznala angleška vlada de iure bolgarsko vlado ,.domovinske fronte". List „Borba" piše, da je s tem bolgarska opozicija izgubila zadnje nade, da bi kompromitirala ..domovinsko fronto” in izzvala tujo intervencijo. Proces proti fašistični vojaški organizaciji ..nevtralnih oficirjev" je pokazal, da je Nikola Petkov računal na tujo pomoč, da bi se polastil oblasti. S podi. pisom mirovne pogodbe in s priznanjem Naraščajoči odpor proti angleški zunanji politiki. Sovjetski gospodarstvenik Varg« piše v „Pravdi ”, da vzbuja podrejanje .angleške zunanje politike amerikanski vedno večjo opozicijo v Angliji sami. V angleški delavski stranki je že nekaj časa nezadovoljstvo z Bevinovo politiko. Levo krilo te stranke se zaveda, da je blck z ZDA okrepil reakcionarne težnje angleške zunai nje politike in da ogroža prijateljske odno-šaje med Artglijo in Sovjetsko zvezo. „Iz-vestja” pišejo pri tej priložnosti, da se j« ; oslabil položaj angleškega *kapitala v po- j vojnem času in da se je spremenilo razmer- j je sil med Anglijo in Ameriko v škodb Angliji. Članek končuje: ..Anglija se bori z* i .prostor pod soncem’, pri teny pa po želji j svojih državnikov podreja svojo politik® j vedno bolj koristim Amerike.’ 4 Borili smo se za svo/o svobodo KOROŠCI KREMENITI, LE STOPIMO V KORAK, DA OSVOBODIMO SVOJ DOMAČI PRAG! Naš čitatelj Josip Podlesnik, kmet iz Škofič, nam je poslal pesem, ki jo zaradi njenega iskreno doživetega domoljubja objavljamo kot dokaz, kako naš narod doživlja sedanjo veljko borbo za svobodo in pravice koroških Slovencev. Ta zemlja je naša Po naši krajini doni klic dneva. Minila je huda, viharna noč, v'nas je zdaj sila, je nova moč! Nova, vsa jasna zvezda nam seva, sveti nam v temi in kaže pot vsem, ki še danes vara jih zmota. Zvezda ta — pride z vzhoda in vodi tja, kjer je bratstvo, svoboda! Preko naših divnih jezer, gora In planin, se partizanska pesem razlega, v zanosu plove preko ljubih dolin, na Gosposvetsko polje tja sega. Ko prestol zasede naš knez in zavlada, borec iz naroda — vsako nasilje premaga! Mi tujega nočemo, kar je naše, ne damo, za naše pravice, svobodo — ne barantamo. Kaj reakcija! Kaj kapitalisti, nacisti! Ko združimo vse svoje mlade moči, raztrgajo še zadnje se sužnje vezi, saj borci smo — protifašisti! V krvi preliti in solzah tone naše trpljenje, z ramo ob rami korakajmo v boljše življenje! Stopimo vsi v vrste: zatirani, zaničevani, delavci s cest in tovarn, kmetje vsi na • poljani! Morija krvava je leta po svetu divjata, Slovenska Koroška za svobodo tisoče žrtev - je dala. Ta zemlja je naša, na njej so naši domovi, danes niso več naši edino — grobovi! Do danes nasilje nas ni in ne bo nas zlomilo, zvesto slovensko srce se bo do zmage borilo, da na prestol Gosposvetski sede naš knez zmagovito, naš brat in ,junak, tovariš naš — veliki Tito! Iz Peč pri Podkloštru nam piše naša korenina A. M.: „Dolgo sem molčal in samo poslušal, kaj bodo drugi povedali, toda sedaj, ko se koroško vprašanje obravnava pred vsem svetom, bi tudi jaz rad spregovoril nekaj besedi. Šestdeset let bom kmalu star in skoro vse svoje življenje sem preživel v rojstni vasi. Poznam vse ljudi v bližnji okolici in vem, kaj smo Slovenci pretrpeli..Zalo se mi zdi kar smešno, če danes listi pišejo, da Avstrija nikdar ni germanizirala. Ko sčm pred 50 leti hodil v šolo v Podklošter, so še poučevali slovensko, prav tako je bilo slovensko v cerkvi in po trgovinah. Današnja Avstrija pa hoče zvaliti vso krivdo za V avstrijskih listih neprestano beremo izjave predstavnikov, koliko\ nacistov so že odstranili z njihovih položajev. Skrbno pa se izogibajo, da bi povedali, kako ti fašisti na tihem zasedajo nove, včasih prav odgovorne položaje. Naj navedemo samo primer bivšega krajevnega vodje NSDAP v Pliberku učitelja T. Liaunigga. Komaj*je Liaunigg postal krajevni vodja (Ortsgruppenleitei), se je začelo zatiranje in množično preganjanje Slovencev. Vsi se še spominjamo, kako je klical ljudi v svojo pisarno in izsiljeval iz lijih izjave. Liaunigg je bil tisti, ki je z gestapovskim konfidentom Petrejem in ilegalnim nacistom Wieserjem, Metnitzem in drugimi vpeljal pravi vohunski sistem med ljudstvom. On je bil, ki je pripravljal izselitev Slovenčev. Liaunigga smo vidfeli, kako se je pred udorom nemške vojske v Mtežiško dolino sukal okoli Maier-Kaibitscha in se z njim posvetoval. Z načelnikom SA Wer-niggom je organiziral aretacije Slovencev v Mežiški dolini. Liaunigg je bil tudi nacistični vodja učiteljstva v okraju in je odgovoren za fašistično fanatiziran.je mladine. Ko so pozneje postali pozorna nanj slovenski partizani, se je ta junak umaknil in se ,,prostovoljno" javil k vojakom. Pa ne na fronto. Tja je spravljal zavedne Slovence. Pač pa je postal nacistični propagandni častnik. In temu nacističnemu zločincu ni nihče skrivil lasu. Ponosno se sprehaja po Celovcu in ima prijetno službo pri nemški ponemčevanje na naciste. Kdo pa nas je leta 1919 zapiral in interniral, ko še ni bilo nacističnih morilcev? Ali ni bila takrat ,,demokratična" Avstrija? V naši vasi so Dim-nikovega očeta, bolnega odvlekli iz postelje, našo družino so pa sploh vso odpeljali. Vse pravice, katere se je bivša Nemška Avstrija dbvezala dati koroškim Slovencem, so ostale samo na papirju. Vsakdo se je lahko spotaknil ob nas. Kakšne so pravice, ki nam jih namerava dati današnja „demokrcttična" Avstrija, se je pa najlepše pokazali 15. aprila 1946 v Celovcu. Zato smo vsi koroški Slovenci enotni v tem, da. se nismo borili za fašiste, ampak za svoje pravice in za svobodo v novi Jugoslaviji." zadružni posojilnici. Ali ve g. Piesch in g. varnostni1 direktor Koroške za gorje in za vse zločine, ki jih je Liaunigg zagrešil nad zavednim antifašističnim ljudstvom, ko je kraljeval v Pliberku in okolici; Kdo je preiskoval slučaj bivšega Ortsgruppen-leiterja Liaunigga, kdo je odgovoren, da je še vedno na svobodi, in kdo mu je preskrbel službo? Nihče ni vprašal nas Slovencev, ki smo pod njegovim paševanjem najbolj trpeli. Ali se obveze, ki jih je g. deželni glavar sprejel pri prevzemu oblasti iz Rainerjevih rok, raztezajo tudi na bivše nacistične funkcionarje? .Kajti tudi Liauniggov naslednik sodnik dr. Velikonja je prost in v službi v Celovcu. Taka je na Koroškem denacifikacija. UPORABA MATERINEGA JEZIKA V Rožeku je slovenščina na ljudski šoli komaj v povojih. Ena sama učiteljica se šele uči slovenščine in ta poučuje v vseh t^eh razredih slovenski jezik. Kakšni morajo biti uspehi, si' lahko vsak sam misli. V nadaljevalni šoli pa se slovenščina sploh ne poučuje, ker je voditeljica, ki poučuje v Rožeku, v Lipi-in v St. Jakobu — Nemka. Uradna Avstrija trdi pred svetom, da-imamo koroški Slovenci pravico posluževati se maternega jezika pri uradih. V Rožeku sta župan in občinski tajnik oba trda Nemca, ki ne razumeta ni^i besedice slovenski. Kako naj potem ljudje na občini govorijo v svojem, Slovenskem jeziku? V Borovljah je bilo več let nemško pevsko društvo „Alpenrose”, ki je bilo središče nacističnega gibanja v Sp, Rožu. Po zlomu nacizma , je ta zbor za nekaj časa utihnil, sedaj pa se je pri nekem pogrebu zopet oglasil. Boroveijčani so bili posebno presenečeni, ko so.iz,župnikovih ust izvedeli, da je to novi cerkveni pevski zbor. Kajti več ko polovica njegovih članov so bili nacisti, več ko polovica tistih, ki so nastopili, sploh ne poje v cerkvi in nfekaj je med njimi tudi takih, ki so pod Hitlerjem prestopili v Rosenbergovo vero. Zares zanimiv cerkven pevski zbor. NEPOVABLJEN I GOSTJE * Z V ponedeljek 3. februarja je zaveden slovenski par obhajal ženitovanje v Brej!«-nikovi hiši v Pliberku. Naenkrat pa so med svate vdrli nepovabljeni in pijani gostje in na skrajno nedostojen, način motili domače slavje. Ti ,,gostje" -— britanski vojaki — so navsezadnje izzvali krvav pretep in pri tem grozili celo s strelni,pr orožjem. Prej lepo okrašena, dvorana je bila naenkrat opustošena, domači gostje pa sp se prestrašeni razbežali. V pretep je posegla tudi znana pliberška FSS in aretirala 2 zavedna slovenska fanta, Britanski vojaki pa so nemoteno lahko ostali na svatbi in naposled polegle po tleh in po klopeh. Tako surovo molenje naših domačih praznikov je skrajno žaljivo, tembolj ker odgovorna oblast zapira poštene slovenske fante, namesto- da bi odstranila nepovabljene goste. .. ... OSVOBODILNA FRONTA IN SPZ .. . i, . naznanjata:, -t. ■ V nedeljo, dne 23. februarja 1947: V 'r; '' '■ v V nb i Drabosnjakova proslava: ; v Železni Kapli proslava«Tanvcmtrha Franca — Lenarta. ■ KMEČKA ZVEZA ZA SLOV. KOROŠKO naznanja: V nedeljo, dne 23. februarja 1947: v Selah pri Mazeju ob 11. uri dopoldni javno zborovanje; y v 2 v a b e k u javno zborovanje- 'čas in kraj razviden iz lepakov; v Kotmari vasi kmečki tečaj*za okraj Celovec — levi breg od 10. ur.e dop. V torek, dne 25. februarja 1947: Delovna seja vseh načelnikov in zaupnikov za okoliš Št. Jakob in Bekštajn pri Janku Ulbingu; začetek ob 9. uri dopoldne. /; V nedeljo, dne 2. marca 1947: r Železni Kapli javno zborovanje ob pol 12. uri v dvorani kina; . v Slov. Plajberku javno zborovanje ob 9. uri dopoldne pri Foltu. r • OBJAVA Slovenska sekcija KZ-Verbanda obvešča, da se bodo uradna potrdila po § 4. tzdafala samo tistim tovarišem, ki so bili najmanj eno leto v strogem zaporu ali pa najmanj šest mesecev v strogem taborišču. Druga navodila veljajo: še naprej,-kakor so bila objavljena v „Slov. vestniku". TA TEDEN SE SPOM*NJAMO .. 21. 2. 1945 so partizani porušili progo Ljub- ljana—Vrhnika. 22. 2. 1943 je bila bitka koroškili partizanov z Nemci pri . Sv. Miklavžu ob Dravi. 22. 2. 1944 je padel nad Šoštanjem v borbi z Nemci slovenski partizanski pesnik D|rago Destovnik -- Kajuh. A 22. 2. 1810 je bil rojen veliki poljski skla- datelj Predene Chopin. 23. 2. 1918 dan ustanovitve Rdeče armade, 26. 2. 1802 je bil rojen Viktor Hugo, veliki francoski pisatelj. ■a—a---n- , ^ Koroška k-------m----«- VF BORBI Borci izpod Arihove peči Dvoje zim bo pomnil tovariš Jože vse življenje. V bunkerju pod Anhovo pečjo nam je pripovedoval: Leta 1941 nas je moril ta letni čas. Nje-gov.a belina nas je združevala kot mrtvaški prt. — žive in mrtve. Takrat smo bili majhna četa na južnem vznožju planine Goč. Na jugu poznajo podobne meteže, kakor s9 tu ha skrajnem severozapadu naše domovine. Takrat sem bil na skrajnem robu osvobojenega ozemlja, ki je imelo svoje Sfedišče v Užicah. Naši napadi so bili zelo Uspešni. Lahko bi rekel: z enim samim zamahom je strgal suženj verigo, s katero je bil zvezan stoletja. Cžpojene od naše krvi, od temnega vina m svojega zmagoslavja pijane so jurišale ®a nas v tisti dobi horde motoriziranih Hu-hov dvajsetega stoletja. Odgovarjali smo iun slabo oboroženi s starimi puškami, ki Rh je zbral narod. Prav zgodaj je tistega leta zapadel sneg. ®P°jil se je z glinasto zemljo, upijal je naše s*le in zaviral naše korake ... Zima leta 1944—-45 je bila v marsičem Podobpa oni iz prvega leta naše borbe, -neg takrat ni bil samo mrtvaški prt, bil le tudi stalni izdajalec partizanov. ^ovedati vam hočem, kako smo prebrodi to poslednjo zimo — na divjem zapa- du. Tako smo v tistih časih imenovali Ziljo in Gornji Rož. Naš bunker v Srednjem Rožu nam je bil pravo zatočišče. Skrit pod Arihovo pečjo, zgrajen iz debelih brun na pol v zemlji ter z dobro maskiranim dohodom, opremljen s pogradi na dve nadstropji in s pravo pečjo je nudil svojim prebivalcem vse ugodnosti, ki si jih je lahko zamislil partizan. Ranjeni borci Ziljske čete, prezebli kurirji koroške linije in bolni aktivisti iz vseh vetrov so bili naši stalni gostje. Poleg tega je bilo v našem bunkerju okrajno središče. Okrajni odbor OF je vodil iz te točke vse akcije, vso borbo in vse zveze s Celovcem in Beljakom. K nam je prišel tovariš Košir, ki se je vračal s svojega uspelega pohoda treh partizanov v zgornjo Ziljo. Pripovedoval nam je, kako je njih trojico obkolilo v Draščah 50 fašistov, kako so v noči na skednju ubili fašističnega komandirja in policijskega psa ter ranili komandirjevega pomočnika in kako se je nato razbežala vsa četa silne vojske. Povedal sem že, da je bil v našem bunkerju okrajni odbor OF. Zamisliti si ga moramo seveda brez pisarniških pjipomočkov. Vsi smo bili takrat vse: stražarji, kuharji, bolničarji in politični delavci. Onstran snežnega zameta in smrek n/e daleč, od bunkerja je bila gaz. Po njej so bili natrošeni letaki v slovenskem in nemškem, jeziku. Rainerjev! s pozivom, predajte se! Uničeni so vsi partizani širom Jugoslavije. Vaš maršal je zajet" ter naši le- • taki: „Vojaki okupatorjeve vojske! Prišel • je Zadnji čas. Dezertirajte iz Hitlerjeve vojske. Stopajte v narodnoosvobodilno vojsko vsi: Slovenci, Avstrijci, vojaki vseh narodnosti!" Sneg je naletaval . Bunker je bil čudovito zakrit. Majhno okence je vprašujoče gledalo v zimsko naravo. Po večerih pa se je razlegala v notranjosti naša pesem. Pozno v noč smo imeli razgovore, sestanke in politične ure. Strovc nam je ob zadnjem obisku dejal, da lahko zapade še več snega. Odgovorili smo mu Višali, da bomo potem izkopali tunel do vasi. Stari je godrnjal, da tako ne pojde več naprej. Vseeno pa je zapregel kobilo in se odpravil brisat naše sledove. Ob misli, da nam je sam glavar zločincev v deželi napovedal boj na življenje in smrt ter da je določil zimski čas za dobo dokočnega očiščenja Koroške vseh partizanov, smo se vsi zadovoljno nasmihali. Pozabili smo že, da so naši s pomočjo : sovjetskih bratov ž*e zdavnaj osvobodili prestolnico in večji del domovine ter da se nam z veliko naglico bližajo silne armade. Poslednji tresljaji motorizirane zveri fašizma so zanimiva stvar. Posebno, če si v brlogu Zverine in ji vsak dan izpuliš po eno kocino, da jo spravljaš v obup. Seveda bo kdo dejal: Stvar je veliko bolj enostavna, kakor jo ti pripoveduješ. Čakali ste na to, da skopni sneg in da pride pomlad. Pritrjujem: Res je. Na najzapad-nejši točki domovine smo se borili za pomlad našega in vseh narodov. (Dal je) Tako na Koroškem „denacificirajo“ Clementis o nemškem vprašanju Namestnik češkoslovaškega zuna* njega ministra Clementis je izjavil v Parizu o češkoslovaški zunanji politiki: »Zunanja politika Češkoslovaške ima namen, da zagotovi cfržavi varnost in jamstva na mednarodni podlagi, da bi dosegla svoboden notranji razvoj v okviru tiste socialne ureditve, ki najbolj ustreza državnim potrebam.« Zvezo z Rusijo jc označil dr. Clementis kot ogelni kamen varnosti Če* škoslovaške. Logična dopolnitev te zveze je pogodba z Jugoslavijo in, kakor upa, tudi s Poljsko. Češkoslovaška pa nikakor ne namerava teh zvez omejiti zgolj na slovanske države. Svaril je pred nekaterimi izjavami tiska, ki govori o »slovanskem bloku« in dejal, da izvira sodelovanje'slovanskih narodov iz dejstva, da ogroža njihov obstoj skupna nevarnost, predvsem Nemčija. Medtem ko jc zapad lahko gradil svojo civilizacijo, so sc morale slovanske države boriti za gol Obstoj in za pravico do lastne državnosti. Danes so vsi napori slovanskih držav osredotočeni na njih notranji razvoj. To je zadosten dokaz, da so* delovanje slovanskih narodov nima napadalnega značaja. Glede vprašanja Nemčije, jc Clementis dejal, se izražajo največja nasprotja v mnenjih o bodoči obliki Nemčije v besedah »federacija« in »osrednja vlada«. Po njegovem mnenju ta alternativa ni točna označba, oziroma je vsaj zelo nepopolna. Nemško vprašanje je prenehalo biti vprašanje Nemčije same, temveč je po* stalo prav tako vprašanje odnosov med velesilami in njihovimi naziranji o obliki povojnega sveta. Vprašanje ustroja Nemčije ne more biti ločeno od gospodarskih vprašanj Nemčije in tudi ne od gospodarskih interesov velesil v Nemčiji. Odločilno stališče, s katerega je treba presojati nemško vprašanje, je varnost. Clementis je poudaril, da je treba najti tisto rešitev, ki. bi onemogočila nov napad Nemčije in bi ustvarila dejanske pogoje za prevzgojo nemškega naroda v smislu mirnega sodelovanja. Zato je bistvenega pomena, da najdejo vsi narodi, ki so doprinašali žrtve v skupni borbi proti hitlerjevski Nemčiji, skupno rešitev. V ta rfamen je pravilneje, da se najprej določi sistem zavezniškega nadzorstva nad Nemčijo in se prilagodi upravna oblika Nemčije temu sistemu. Da bi bilo nadzorstvo učinkovito, se mora opi* rati na vojaško zasedbo. Zasedba mora trajati tako dolgo, dokler ne bo dosežena popolna gotovost, da nima Nemčija nobene materialne možnosti več, da bi obnovila svoj napadalni, duh, in dokler ne bo gotovo, da je prevzgoja nemškega na- roda dosegla tisto stopnjo, ki izključuje sleherno napadalno miselnost. Federativna Nemčija bi, povzročila močno obnovo nemškega nacionalizma in pangermanizma, kakor je to dokazala preteklost. Nemška osrednja vlada, zvezana s sistemom zavezniškega nadzorstva, pa nikakor ne izključuje elementov samouprave. Na koncu jc Clementis izjavil, da je izločitev Nemčije kot političnega činitelja ustvarila v srednji Evropi pogoje, ki omogočajo tesno sodelo* vanje podonavskih držav. Dejstvo, da sc je podonavskim državam ponudila priložnost za povečanje gospodarskega sodelovanja s Sovjetsko zvezo, ni le omogočilo ustaljenosti gospodarskih pogojev v srednji Evropi, ampak bo omogočilo tudi načrtno koordinacijo v bodočnosti. Zvišana življenjska raven in gospodarska ustaljenost v srednji Evropi bosta dovedli do splošne okrepitve gospodarskih odno* šajev z zapadom. Češkoslovaška je klasičen primer za pravilnost te trditve, ker ni le obdržala gospodarske, duhovne in politične vezi z zapadom, temveč si prizadeva te stike še poglobiti. Zakaj so postali udarniki? Zadnjič smo pisali o tem, kako so se v slovenski prestolnici zbrali udarniki iz vse Slovenije. Reakcionarji vseh vrst so seveda zelo hudi na takšne ljudi, brez katerih ni mogoče hitro obnoviti blaginje ljudstva. Zato se v različnih listih, kamor še lahko pišejo, pritožujejo, da so udarniki veliki reveži, ki da jih »izkoriščajo« in da so navadni »stroji«. Poglejmo si nekaj udarnikov, o katerih poročajo slovenski listi. . Pri Gradbeni direkciji Slovenije je zaposlen udarnik ing. Ferjan Mars jan. Ta je izumil gradnjo betonskih stropov in opornikov brez opažev. S takim načinom betoniranja se prihranijo velike količine lesa za opaže, mnogo delovnega časa, izrana betona pa je stoodstotna. Njegov izum so prvikrat praktično preikustli pri gradnji velike usnjarne na Vrhniki. Samo pri gradnji te tovarne je bilo z izumom ing.' Ferjana prihranjenih 4 milijone dinarjev. Ta način betoniranja zdaj že vsesplošno uporabljajo in pri desetih stavbah, ki bodo letos zgraje* ne, bo prihranjenih 40 milijonov din. Ta izum jc trajne vrednosti Udarnik Don-Bregar, uslužbenec slovenskega Ministrstva za industrijo in rudarstvo, je iznašel brezkončni file, brez katerega si ni mogoče zamisliti industrije papirja. Tak brezkončen file je jugoslovanfka papirna industrija dobavljala pred vojno iz tujine. Zdaj pa ga tudi v drugih državah ni mogoče dobiti. Brez tega filca bi obstale vse tiskarne, knjigoveznice in knjigarne v Sloveniji. Vrednost njegove iznajdbe gre v težke.milijone, če računamo, da proizvaiajo slovenske papirnice letno za 50 milijonov dinarjev papirja vsake vrste. Udarnik Velej Jože iz Hrastnika je iznašel dve nf>vi obliki kozarcev, ki jih prvi stroj lahko že tudi obrusi, kar je ceno tem izdelkom znatno znižalo. Vrednost tega izuma je tem pomembnejša, ker se kozarci izdelujejo v ve* likih množinah. Udarnik, inženir kemije Bogomir P i t e r n i k je zaposlen v kemični industriji LJ