Gola Urška
na vinskem sejmu
»Ni več tisto kar je bil včasih. Slaba veseli-ca je to, ko imamo tako malo dela. Pred leti sem v eni noči prepeljal na Povšetovo toliko Ijudi kot sedaj cel teden. Pa je dobro, da je tako. Za nas in za občane,« je dejal miličnik Milan Bulatovič, brkati možak. ki že petin-dvajset let dela v »intervencijski enoti« kakor ponavadi rečemo tistim miličnikom, ki z ma-rico pridrve in narede red tam, kjer je po-trebno.
In njegova ocena letošnjega vinskega sej-ma na Gospodarskem razstavišču je bila kar točna. Ni in ni bilo pravega vzdušja, takega kot bi ga pričakovali med vsemi tistimi mali-gani in smradom po človeških izmečkih. A vrag nikoli ne počiva, zato se miličniki drže pravila, da je preventiva najbolj učinkovito »zdravilo«. Vsako leto zato organizirajo po-sebno enoto, ki teden dni preživi med raz-gretimi »degustatorji« in skrbi, da vse pote-ka čimbolj mirno.
»Na razstavišču nas je bilo skoraj ducat, v okolici pa je bil še miličnik s službenim psom. Skratka, služba je bila nekoliko poja-čana, kot je pač običajno za take prireditve. Dnevno je razstavišče obiskalo od pet do deset tisoč Ijudi, ki niso prišli samo gledat razstavljene pijače. Naši fantje so se stalno gibali med obiskovalci in tako že s svojo prisotnostjo delovali preventivno. Če pa se je kdo le preveč razgrel, smo ga pospremili do vrat ali pa zapeljali domov. Le izjemoma smo nekatere, ki so kršili javni red in mir, prepe-Ijali v prostore za iztreznitev«, je pojasnjl delo enote na GR dežurni starešina Niko Vrtačnik, ki je sicer pomočnik komandirja postaje milice Bežigrad.
O vseh ukrepih in zapažanjih so miličniki poročali v podrobnih poročilih, še zlasti ta-krat, kadar so kršilce prijavili sodniku za prekrške. Le dve aii tri prijave na noč, kar je skoraj zanemartjivo. So pa vmes tudi zanimi-vi primeri.
»Nada V. se je dne, ob 22.10 slekla in se gola kopala v vodnjaku. Bila je odstranjena z razstavišča. Podan predlog sodniku za pre-krške.«
To je približen zapis v »dežurni knjigi«. Bilo pa je takole:
Okoli sedmih zvečer je prišla družba fan-tov in deklet, ki je pridno proizkušala različ-ne vzorce alkohola. Po treh urah so bili vsi dodobra razgreti in Nada je ugotovila, da bi rada plesala. »Če Urška. bom pa še jaz.« Ob biirnem odobravanju navzočih se je slekla in
skočila v vodnjak, \z katerega so jo nekaj minut kasneje potegnili miličniki. Drugi dan je prijokala na postajo, naj njene zgodbe nikar ne povedo mami.
»Himzo G. je bil opozorjen, da ne sme ležati na pločniku. Ker na vsa opozorila ni reagiral in ker stanuje izven Ljubljane, je bil odpeljan v prostore za pridržanje...«
Resnici na Ijubo povejmo, da je bil možak tako pijan, da se še naslednje jutro ni prav zavedal, kje je, kaj šele, da bi lahko hodil.
Ni bil edini. Kakšno uro po končanem »prografmu« na razstavišču je kolovratil proti domu »jaz sem ugleden mož, štajerc, Slo-van« (kot se je predstavil), ki mu je pred vojašnico zmanjkalo moči. Obležal je dobe-sedno sredi ceste in potrulja bežigrajske po-staje je zadnji trenutek ustavila pred »tru-plorfi«. Sprva ni kazal nobenih znakov življe-nja, ko pa se je le nekoliko predramil, je najprej zamahnil po miličniku in se nato predstavil, kot smo že zapisali. A miličniki imajo dobre živce in so navajeni že vsega hudega. V dveh dneh, kolikor smo bili sku-paj, sem se prepričal, da ravnajo z vsakim v rokavicah in le, če je nekdo pretirano nesra-men in agresiven, povzdignejo glas, kar je običajno dovolj, da se vročekrvnežu umirijo živci.
»Uglednega moža, Štajerca, Slovana« so komaj uspeli legitimirati in ugotoviti, kjesta-nuje. Naložili so ga v maricain odpeljali v BS 3. Ko so odprli vrata, je samo še zamijavkal: »To bo žena žalostna«. Miličnika sta ga odnesla v tretje nadstropje, k ženi. Pa ni bila žaiostna, ampak jezna. tako da ga je kar z dežnikom po glavi. Miličnika sta ga skušala malo braniti, pa je bila kratka: »Ga bom že zrihtala, hudiča pijanega, jutri, ko se zbudi«, in je zaloputnila vrata.
In še en dogodek: moški je pred razstavi-ščem pretepel neko žensko ter jo hudo po-škodoval, Miličniki so poklicali rešilca, da bi jo odpeljal na urgentni blok. Pričakoval sem, da tudi bolničarji ravnajo s tistimi, ki jih prevažajo. »človeško«, vsaj tako kot milični-ki z onimi, ki jih vozijo v prostore za pridrža-nje. Kaže pa, da vsaj ta dva bolničarja nista prebrala poglavja o etiki. S poškodovano žensko sta ravnala kot z »vrečo krompirja«, in če jima medicinska sestra, ki je dežurala skupaj z miličniki, ne bi zabičala, dajo mora-ta peljati na travmatološki oddelek, bi po-škodovanka končala na stolu za izpiranje želodca..                                   A. DVORŠAK