l+iLRDO JUTRO m—■■ lil......j . lunin« iiiimiimimiimi m»iima—»mimm— —imwfft»miia st- 41 Nedelja, 11. oktobra 1931 Bogo Pregelj: Punčkhae prigod® 4. V hotelu »Pri Rdeči kapici' »Eeha!« je ustavil Miha svojo kočijo tik pred širokimi stopnjicami bele hiše z zlato streho, na kateri se je blestelo v tisoč lučih napis: »Grand Hotel — Rdeča Kapica — Caffč - Restaurant - Dancing,« Nosek je vzel iz predala, ki je bil skrit v prevleki voza, ' os rumenega papirja in napisal z zlatim nalivnim peresom, ki je bil zraven: ,Iz mojega računa pri PCB (pravljični centralni banki) naj se izplača v roke g. višče iz dežele. 2e ne pomnim, kdaj jts bil tu zadnjič kak kraljevič. Samo še bolniki, nekaj čarovnikov in semtejrtja kakšna vedeževalka se še ustavi. Kajneda dve stanovanji v prvem nadstropju za milostivo gospodično in za vas, gospod maček. Seveda. Halo. boy, odnesi prtljago. A tako. je nimate nič s seboj. Seveda, seveda. Bomo vse oskrbeli. Točna postrežba — hitra postrežba. To je naše prvo pravilo. Prosim, izvolite!« Punči je stopila z voza in šla ob Np- MOti zlatov 100 (sto). Maček s škornji.' Ta listek je izročil Mihi, ni ga je .počasi prebral, ga preganil. spravil nekam pod svoj široki plašč in se zahvalil: »No, oni so še dober gospod. Drugi pa so po navadi hudo umazani.« »Sem vedel, da boš z menoj zadovoljen,« se je zasmejal Nosek, potem pa se je obrni! k gospodu v živozelenem fraku in rumenem telovniku, ki je med tem prihitel po stopnjicah m z globokim po-klonom odprl vrata. »To pa je res preljubeznjivo od vas, gospod Janez, da ste se sami potrudili.« »Kaj vendar mislite, samo v čast si štejem, da smem pozdraviti tako odličnega gosta. Slabi časi so dandaneš. Boljši sloji sploh ne odhajajo več na leto- skovi strani po stopnjicah k vratom. Gledala je precej debelo gospoda, ki je drobnel pred njima. Kako more toliko in tako hitro govoriti. Malo je zmajala z glavo in sunila Noska v bok: »Kdo pa je ta pajac? Nekam znan se mi zdi, pa je vendar drugačen.« »Ga ne poznaš? Srečni Janez je, ki je zaslužil kepo zlata, pa jo je zamenjal za konja in konja za kravo in tako naprej, dokler ni imel na vse zadnje le brus, ki pa mu je padel v vodo. Potem šele je bil vesel. Kasneje se je oženil z Rdečo kapico. Od takrat pa samo računa, kako bi zaslužil, še danes je prepričan, da si ni pridobil toliko denarja, kakor je bilo vredno ono zlato!« »Pa mi je takrat bolj ugajal, kakor zdaj,« je dejala Punči malo žalostno. Takoj nato pa se je plašno oklenila Nosko-ve tačke. »Kdo pa je to?« Skozi vrata je stopil v vijoličasti, z zlatom vezeni uniformi velikan V roki je držal palico s srebrom okovano, dolgo in debelo kot brzojavni drog Iz ust, ki so bila od ušesa do ušesa, sta mu štrlela dva ped dolga zoba, v enem je bila za pest debela zlata plomba. Njegove brke so bile daljše, kakor Punči od peta do vrh glave in so mu zarastle Uci do obrvi. Zato pa je imel sredi čela veliko oko. Samo zenica je bila tolikšna, kakor čaša, iz katere je pila Punči mleko za zajutrek. »To je vratar. Saj vidiš, da ima uniformo. Je eden izmed onih ajdov, ki so živeli svoje čase na zemlji. Pa so jih ljudje pregnali s tem, da so preveč zvonili. Zdaj so reveži pri nas po službah. Pa je težko z njimi, ker preveč pojedo.« »Tako, tako!« je pokimala Punči in pogledala sočutno ajda in si skušala predstaviti, koliko bi pač moral pojesti, da ga ne bi od gladu bolel želodec. Vendar Punči ni mogla naprej premišljevati, kajti že so stopili v vežo in zal fantek je odprl vrata k dvigalu. Nič ni bil večji od Punčke, Ogrnjen je bil v rdečo haljo 'n Punčki se je zdelo, da ima na hrbtu dvoje sinjih metuljih peroti. Za hip je pozabila, da je odlična oseba. Stopila je k fantku, podala mu roko in ga vprašala: »Kako ti pa je ime?« Pa jo je že poklical Nosek. Stopila je v dvigalo. Vrata so se zaprla. Med vožnjo jo je opomnil Nosek: »Punči, ne spodobi se ogovarjati Tift-boya za mlade gospodične, že sploh ne, še manj pa za te. ki greš zdal na dvor našega presvitlega carja. Takih vilenjakov je pri nas na kupe.« »Kaj mi mar, če se spodobi ali ne. Prijeten je in mi je všeč,« se je ujezila Punči. »Ne, moreS me ubogati, drugače se boš morala takoj vrniti. Vendar pojdi zdaj, umij se, počeši in se preobleči. Potem poj-deva k večerji.« Služkinja z belim predpasnikom ji Je odprla vrata v sobo. Sredi nje je bila razgrnjena preko stola rožno rdeča svilena obleka Ali je ta zame? je pomislila Punči in se obrnila k služkinji: »Prosim .gospa vila če bi mi pomagali pri oblačenju. Nisem še navajena, da bi se sama napravila.« »Seveda .milostiva gospodična, saj mi je samo za vas skrbeti. Vendar oprostite, nisem vila. samo ena izmed nehvaležnih sestra sem. Kar gospodična Joži me kličite. Boste bolj toplo ali bolj hladno ko-pelj. Tudi počesala vas bom.« Punči se je gledala v zrcalu. Močno si Je bila všeč. Kakor rožni cvet jo je obdajala obleka, komal so gledale izpod nje srebrne konice nizkih čevljev. In kakor velike gospodične je imela ustne pobarvane z rdečilom. Na licu pa je imela pod levim očesom drobceno črno zvezdo. Punči je bila zadovoljna Tako se ji ne bo treba sramovati pred kraljičinami, ki jih bo še srečala. Na vrata je potrkal Nosek: »Boš kmalu gotova, Punči. Grozno sem že lačen!« »Takoj, takoj. Gospodična Joži, še malo parfuma.« še kratek pogled v zrcalu. Odprla je vrata. Nosek je stopil od začudenja korak nazaj. »Prečudovito, Punči, kako si zala. Kar bojim se, kaj bo dejala Snegulčica, ko bo spet vprašala svoje zrcalo, ki ga je podedovala po mačehi, in ji bo odgovorilo: .Najlepša je Punči v deželi vsej.' »Res se bojim!« Malo v zadregi, pa vendar močno zadovoljna se je Punči zasmejala: »Dobro je, da sem ti všeč. Vendar tudi jaz sem grozno lačna ,zato kar hitro poj-diva!« V obednici je bila dolga vrsta miz, gotovo trideset ali pa še vač jih je bilo. Ob njih so stali natakarji v sinjih frakih, ki so se vsi hkrati priklonili in se spet zravnali, ko sta vstopila. Punčki je pri tem ušel skoro smeh ker se ti je zdelo, kakor da so na vrvici, ki jo nekdo poteza. Vendar je ostala resna. Dostojna moram biti, kakor visokorodna gospodična. Vsi hkrati so ju obsuli, ko sta se vsedla. »Juha! — Pečenka — svinjska — telečja. Kom po t — rožni, mesečinski. Vino — med — oran-žada — sladoled,« je završalo. Nosek je naročal. Kakor hitro je izgovoril, je zamahnil natakar v zrak, že je imel v roki posodo in jo postavil pred nju na mizo. »Dovolite, da vas seznanim.« Starejša, obilna gospa se je sladko zasmehljala in pokazala na gospoda poleg sebe. »To je Rdeča kapica«, je pomislila Punči, ker je videla na gospejini glavi rdečo, z zlatom vezeno avbico, »škoda, da se je postarala, kakor njena mama je.« »Gospod dvorni nagajivec Puk — gospod Maček s škornji, gospodična Punči,« je predstavljala Rdeča kapica. Nekaj takega pa Punči še nI videla. Puk je bil njene velikosti. Njegova obleka je bila pol rdeča, pol rumena. Hlače je imel prižaste, na glavi pa sinji cilinder, ki je bil vsaj tako visok kot on sam. Za njim pa še daljše pavje pero. Toda njegov obraz! Okrogel je bli kot polna luna, široka usta da bi vanje lahko vtaknil obe pesti, zafrknjen nos le bil velik le kakor grah. Ko se je odkril, se je zasvetila rdeča pleša, le v sredi glave je stal samoten čop las kakor zelen rog šp ušesa so bila posebne sorte. Ozka, dolga, zašiljena, so imela na vrhu tri nakodrane dlake. Punči se je morala zasmejati, čeprav ji Je bilo težko, ker se je bala da bi Puka s tem užalostila. Ko je ta videl njen smeh, se je v priklonu trikrat prekopicnil. Tlesknil z rokami in zakikirikal: »Vam ugajam, gospodična?« Komaj Je Punči skončala obed. toliko se je lporala smejati ves večer Puku. Res ji je močno ugajal. Zato je bila tem bolj vesela, ko je zvedela, da bodo skupaj potovali v stolno mesto. Kar prehitro je morala iti spat. Ko jo je ob slovesu vprašal mucek ob vratili, kako ji ugaja njegova domačija, mu je dejala: »Lepo je. Posebno Puk mi ugaja. To pa je čudno, da je prav za prav ravno tako kakor pri nas, čeprav je drugače?« Nosek se je nato le zagonetno nasmeh-ljal: »Lahko noč.« (Dalje prih.) Zgodba o hvaležnem pajku Majda je sedela v svoji svetli otroški sobi in zajtrkovala Nenadoma pa je odložila žličko in se z velikim zanimanjem zagledala v pajka, ki je lezel po tleh. Majda je imela vse živali rada in ni delala razlike. Tedaj pa je prišla v sobo služkinja Nežka, in ko je videla, da Majda ne je, je sledila njenim očem in zagledala pajka. »Fej!« je vzkliknila, »pajek!« In zavihtela je metlo, ki jo je držala v roki, da bi pajka ubila. Tisti mah pa je Majda planila s stola. Hitro se je sklonila in ujela pajka v svojo majceno ročico. Nežka se je stresla. »Kako moreš prijeti pajka!« se je zgrozila. »Ne dam ti, da bi ga ubila!« je rekla Majda. »Saj je samo pajek,« je odvrnila Nežka in skomignila z rameni. »Virzi ga skozi okno!« in odprla je okno. Zunaj je bilo vse zmrzlo. »Ne, ne smem ga vreči ven. Tukaj bi gotovo zmrznil,« si je mislila Majda. A rekla ni ničesar; iztegnila je peščico skozi okno, tako da je Nežka mislila, da je res vrgla pajka na cesto. Komaj pa je Nežka zaprla vrata za seboj, je stekla Majda k vratom, kjer je našla ob robu zidu ozko špranjo. Položila je pajka v špranjo. »Tako,« je rekla, »kar tukaj ostani, uboga, majcena živalca! M si se zelo prestrašila?« Pajek je čepel v špranji in dolgo gledal otroka; nato je hitro zbežal. * Pajek se je v špranji kmalu udomačil. Skrivaj si je spredel lepo mrežo, kar mu je Nežka zelo zamerila, med tem ko je bila Majda tega vesela. Neko noč se je pajek nenadoma prebudil. Temna slutnja mu ni dala spati. Hitro je zlezel iz špranje in se ozrl po sobi. In zdaj je zagledal v svojo neizmerno grozo, da so se bile Majdine oblekce, ki so ležale na stolu poleg peči, vnele in so plamenčki že veselo švigali proti stropu. Gost dim se je valil po sobi. V posteljici pa je ležala Majda in sladko spala, kakor pač spijo pridni otroci. »Majda,« je zaklical pajek, »Majda!« Toda Majda se ni zganila, zakaj pajkov glas je bil preslab, da bi ga bilo moglo zajeti človeško uho. Ko se je pajek tega zavedel, ga je groza obšla, zakaj Majdo je imel zelo rad in nepopisno se je bal zanjo. Hitro je splezal po steni do posteljice in se počasi spustil Majdi na obraz. Toda otrok je mirno in trdno spal. Malo je mrdnil z obrazom, a zbudil se vendar ni. Tedaj si je mislil pajek: »Moram ji na uho zakričati, da gori, pa se bo zbudila!« Počasi se je splazil Majdi v uho in zakričal: »Majda! Majda!« Otrok je planil pokonci in pajek je padel iz ušesa. In zdaj je Majda videla, da v sobi gori, in začela glasno kričati. Takoj so prihiteli starši in Nežka in kmalu je bil ogenj pbgašen. Oče je odprl okno, da se je soba prezračila, in predno so odšli iz sobe, je Majda že spet spala in mimo dihala. V svoji tesni špranji pa je sedel pajek in ljubeče bedel nad spanjem otroka, ki mu je bil nekoč rešil življenje. Dušan Vargazon: Janček Tiho se žarki prelivajo, mehko ti volno umivajo: janček, glej, zdaj boš ves bel! Gledaš me; veš li čemu, vrvico imaš krog vratu? da se mi ne bi otel. Če pa jo utrgaš, ves mlad, in se mi skriješ sred trat , daleč bom pentljo razločil, urno bom k tebi poskočil — pa bom imel te takoj: Janček, zato, ker si moj! Poredna zgodba o krojaču Nitki ki je svoj živ dan zmrzoval in v krušn? peči od mrtvib vstal. '.V ' : ■ "v ■■ : M Ah, hladna je jesen prišla, pritresla meglo, dež in slano. Krojaček Nitka cepeta: »Le kaj bo z mano, kaj bo z mano! Nikdar ne morem se ogreti — hudo. hudo mi je živeti!« In kuri, kuri krušno peč — dve peki v dnevu bi opravil — s kokošmi vred odhaja leč — vse, kar ima, je nase spravil. — A zanj ni toplega počitka — mraz te bo vzel, krojaček Nitka! Pred zimo revček je zbolel in zadnjo uro je zaslutil. Le to poslednje je želel, kar res prav ves je v sebi čutil: »Nikarte, prosim, v grob me dati, »kako bi mogel v mrazu spati! ; I® Js. v * Svoj živi dan sem zmrzoval, strašno so uhlji mi ozebli, — zdaj naj bi večno v mrazu sipal, ko me v žemljico bi zagrebli?!! O, v peč polena naložite, po smrti — prosim — me sežgite!« In je umrl... Gospod župan prižgal je svečo in posvetil: «Krojaček Nitka bo sežgan!« — Tedaj polena je podnetil — In že je v peči zagorelo ... »Mir. mir njegovemu pepelu!...« Gredo pogledat drugi dan, kdo v peči si vesel prepeva: Krojaček Nitka ves vzravnan, glej, na ogorkih se ogreva; iz prsi se mu vtrga vzdih: »Zaprite, joj! — Prepih! Prep h!« Je že tako! Nič ne vemo, kaj je bilo. kaj se Janezku storilo, v šolo ni ga nekaj dni — v kamri v postelji leži... V kamri Janezek vzdihuje, ljubko mati ga neguje: »Kaj je bilo, le povej!« — Janez pa molči naprej... Muc edini ve resnico: »Hi, nekdo je hruške kradel pri sosedu .. Pa je padel s trhle veje na butico...« Maksi, Samsa: Pokopališče in strah V neki župniji pri nas na Notranja skem stoji cerkev na gričku, da se mrtvi na pokopališču lahko po mili vo= lji razgledujejo po svojih bivših do* movih. Pod cerkvijo gre cesta. Na ovinku tik pod mrtvašnico stoji križ, postavljen rajnemu Kumbru, ki so ga pred davnimi leti roparji tam ubili in skoraj na kose razsekali. Tega ovinka se ljudje ponoči radi ogibljejo; le oni, ki mu sila ne da izbire, ali ki se ne meni za govorice ljudi, ki pravijo, da tam vsako noč straši, se upa mimo tu* di tedaj, ko je v stolpu odbrnela enaj* sta ali druga popolnočna ura. Starega Vratarja — nu, tedaj je bil še fant od fare — je doletelo, da je moral nekoč okrog desete zvečer v bližnjo vas. Pot ga je vodila po cesti pod pokopališčem.- Povsod tišina in tisti mir, ki lije v strahopetne duše grozo. Vratar pa tudi ni bil ravno ju* nak. Bližal se je ovinku, kjer je vsako noč čuti milo vzdihovanje in v srce segajočo tožbo rajnega Kumbra... Pa je posluhnil — a je sliša! le zadnji odmev svojih korakov in nič drugega Ko je prišel do znamenja, se je jel križati, pa je komaj izpregovoril »in sina...«, ko mu je zastala roka in sa» pa. S pokopališča se je čez zidec jelo valiti nekaj črnega in se je mimo nje* ga prikobalilo čez cesto v spodaj le* žečo dolinico. Vratarju so se lasje na» ježili... V brezmejni grozi se je ozrl navzgor, pa je zagledal na zidu spet nekaj črnega, ki mu je nekako poki* malo — tako se mu je zdelo — in se prekucnilo čez zidec To pot pa na* ravnost proti njemu, da se je komaj utegnil ogniti. Potem pa za prvim v dolinico... Vratar ni zavpil. ker mu je strah zavezal jezik in stisnil grlo. . Nekaj trenutkov je premišljeval, ali naj gre naprej ali nazaj. Pa se je odločil za drugo in jo je ubral proti domu. Ne» prestano se je oziral, spotikal ob ka°> menje, da je nzzadnje ves potolčen pribezljal v svojo vas in dal z glasnim vpitjem duška svoji grozi. Pritekli in zbrali so se sosedi in so komaj spra» vili iz njega, da je povedal, kaj se mu je pripetilo. »Kdo gre z menoj? Pojdimo gledat in se prepričat!« se je oglasil stari Ulčar. »Mi vsi!« so odgovorili fantje, vzeli s seboj luči, ki so jih menili pri* žgati šele ob znamenju. Ze so prišli do ovinka in glej: že se je privalilo mimo njih, da so vsi ob* stali. »Prav tako kakor poprej!« je še* petal Vratar — a fantje: »Polovica nas gre na pokopališče, ostali pa stražite tukaj!« Šli so po tihem za zidcem, odprn vratca in postali. Takrat pa je tudi ti* ste, ki so bili srčni, nekako pretreslo: zagledali so neko postavo, ki se je sklanjala zdaj zdaj nad grobe, kakor bi nečesa iskala. Pa se je opogumil Škrlj ev Mihče in zavpil: »Kdo si?l In je bilo čuti samo »Ojoj« — in postava je hotela pobegniti pri zadnjih vratih. Mihče za njo, drugi so mu sledili in so postavi prav v zadnjem trenutku prestregli pot. Nekdo izmed njih se je zagnal proti njej in jo zgrabil. Pcara* gali so mu še drugi, pa ni bilo preveč treba, ker se je ugrabljenec tresel ka* kor velikonočna žolča in komaj dah* nil: »Pustite me, pustite! Nikoli več! Nikoli!...« Posvetili so vanj in pred njim je stal njihov sovaščan Jeshar. bled ko zid, iz oči pa mu je sijala ta» ka groza, da se jim je smilil. Morda je mislil, da so sami mrtveci, ki so ga zalotili, ko je po grobeh s krtolo* čom žel travo za svoje koze in jo na» tlačeno v vreče spuščal v dolinico, kjer je nanjo čakala njegova žena, kaj' žarica Mica. Ko je fantom to jecljaje razložil, so mu dejali: »Da te ni strah in sram krasti ponoči na pokopališču! Šel bi bil, če si že tak, na travnik in ne sem. Ostrašil si Vratarja, sebe in nas!« Ko je zvedela še ostala polovica, ki je čakala pod zidcem na cesti, kaj in kako, so še oni dobro oprali prestra« šenega Jesharja. A Vratar: »Rajši bi ti bil dovolil, da si mi pokosil celo njivo najlepše detelje in vso otavo povrhu.., Ko so prišli domov, je bila po vseh hišah luč, tako hitro se je raznesla no> vica o tistem, kar je bil videl Vratar, a ljudje so mislili na rajnega Kumbra in sami pri sebi polglasno vzdihovali: »Bog se usmili njegove duše«« Ivan Albreht: Bajka Po zeleni gori bela žena hodi, zlate češe si lase, šteje svetle tolarje. Nižje v gosti šumi divji mož grduni, lomi bukve, da ječe in podi na lov polhe. Na livadi vile so se prebudile, v krogu deci zapojo, da bi sanjala sladko. — Bela žena s tolarji pa divjina polharski in z livade vile, kam ste pobegnile? Belo ženo v goro, vile v cvetje skrilo, a divjaka v les solnce je z nebes. Zdenko M.: Pravljica o krvavem stegnu Bilo je v davnih, davnih časih. To je bilo takrat, ko še niso poznali avtomobilov, ne aeroplanov; ljudje so potovali peš. In tako sta šla nekega vročega poletnega dne Jezus in sv. Peter na zemljo, da vidita ali je pri ljudeh še dobrota. Pot jima je curkoma tekel s čela m zaman sta iskala sence, da bi se v njej odpočila. Mučila ju je grozna žeja, toda tudi vode ni bilo daleč na okrog nikjer. Počasi sta hodila po samih skalah, le tu pa tam sta v ozkih, redko posajenih kotanjah opazila zemljo, poraščeno s travo, katero pa je solnce že zdavna ožgalo. In tako sta potovala ves dan, dokler nista , ko se je zvečerilo, mirno zaspala. Tri dni je trajala njihova pot, ne da bi kaj popila, kaj šele zavžila. Pa sta zagledala tretji dan vsa srečna — dolino. po kateri je tekla kot srebro, voda. Vsa dolina je bila posajena s prijaznimi vasicami, okrog in okrog katerih so rasli vinogradi polni otrok, ki so prav dobro poznali one trte, na katerih je dozorevalo najlepše grozdje. Jezus in sv. Peter sta le s težavo prispela do vode. Odpočila sta se v senci mogočnih topolov in ko sta se dodobra ohladila, sta se napila kristalno čiste voda. Žeja je bila pogašena, toda mahoma se jima je pričel oglašati lačni želodec. Šla sta proti vasi. Spotoma sta srečala mnogo mnogo vinogradov, v katerih je rumenelo sladko grozdje. Sv. Peter je hotel utrgati grozd, toda Jezus ga je opomnil, naj ne trga brez dovoljenja. Šla sta naprej in naletela na gnečo otrok, ki so bili namenjeni v vinograd. Radovedno so bosopetci ogledovali raztrgana popotnika. Sv. Peter je milo gledal na bližnje grozdje. Jezus ga je opazoval pa je nagovoril otroke: »AH nama daste grozd? 2e tri dni nisva ničesar okusila!« Za odgovor so se jima jeli smejati in zagnali so velik vrišč, pričeli pobirati kamenje... Le s težavo sta odnesla Jezus in sv. Peter pete proti hišam. V vasi so ju vaščani prav po grofov-sko postregli, čeprav ju niso poznali. V nagrado za to jim nebo tisto leto ni poslalo toče. Trte so se kar šibile in grozdje je bilo polno žlahtnega soka. Nehvaležnim otrokom pa se je prikazala v vinogradu grda čarovnica s krvavim stegnom, ki še danes straši, kadar gredo hudobni otroci sami v vinograd. Posebno pogosto se pojavlja takrat, ko prične grozdje zoreti. šAit %AnM Mamica, kako se pravi oslovi materi?« »Oslica. Zakaj vprašaš?« »Ker si mi včeraj rekla osel,« je odgovoril nadebudni sinček. • Tonček se mora sam peljati z železnico iz Ljubljane v Zagreb Boji se, da i je morda stopil v napačni vlak. Naposled se ojunači in vpraša sprevodnika: »Prosim, gospod sprevodnik, ali je to pravi vlak za Zagreb?« »Da, ta je pravi!« odgovori sprevodnik. »Ali veste to gotovo, gospod sprevodnik?« »Da, nič se ne boj. Pet let že vozim s tem vlakom!« »Pet let? In še zdaj niste prišli v Zagreb?« prestrašeno vzklikne Tonček. • Mihec vpraša svojega starejšega brata: »Kaj ne, kar človek še ima, tega ni izgubil?« »Seveda ne, zakaj če nekaj izgubim, potem tistega nimam več,« ga pouči brait. Mihec se hudomušno nasmehne: »Oslovskih ušes nisi izgubil?« »Ne. Mihec...« »Nu, potem imaš oslovska ušesa!« zakriči poredni Mihec in hitro zbeži iz sobe. Razdelitev nagrad pridnim „Jutrovčkom" Za nagrado so bili izžrebani: 1. Ana Marija Sternova, učenka IV. razreda v Malacky pri Bratislavi na Češkoslovaškem. 2. Ivka Zagradnikova, uč. II. razreda gimnazije pri UršulSnkah v Ljubljani. 3. Boris Kostanjšek, uč. V. razreda v Trbovljah - Vode. 4. Vojko Ožim, učenec IV. razr. na Vrtači v Ljubljani. 5. Ivanka Rasperger, uč. VI. raz. v Radečah pri Zidanem mostu. Vsak nagrajenec dobi lepo knjigo, okrašeno z mnogimi slikami, iz »Mladinske knjižnice Jutra«. Prihodnjo nedeljo bomo objavili nov natečaj. Opozorite svoje prijatelje in znance, da pazljivo prečitajo prihodnjo številko, kjer bomo spet razpisali pet lepih kn"'*-8'' d. Uredništvo »Mladega Jutra« Kako je lev lisico prelisičil Osel in lisica, ki sta bila dobra prijatelja, sta romala iz kraja v kraj. Na poti sta srečala leva. Na beg ni bilo misliti. »Počakat tukaj,« je rekla zvita lisica oslu, »pogodila se bom z levom, da naju ne požre!« Osel je bil zadovoljen in lisica je šla levu naproti. »Kralj vseh živali,« je začela s priliznjeni mglasom, »pusti mi življenje; saj sem samo drobna lisica in mnogo premajhna, da bi te mogla nasititi. Glej, tam stoji osel, ta bi bil primeren zajtrk zate. Vem za jamo, ki so jo izkopali lovci nedaleč odtod. Zvabila bom osla v past, da ga boš lahko v miru pofaru-stal.« Lev je nekaj zarenčal in lisica je mislila, da ji pritrjuje. Hitro je stekla k oslu in mu rekla: »Lev nama ne bo ničesar storil; prosila sem tudi zate. Zdaj vidiš, kaj pomeni zvesto prijateljstvo!« Tako govoreč je pripeljala osla do pasti. Lisica, ki je bila lahka, je šla brez nezgode čez zakrito jamo. pod oslom se je pa udrlo in bil je ujet Lev je prišel za njima, je videl, da mu osel ne more več uiti. Z divjim skokom se je zagnal na izdajalsko lisioo in jo v trenutku požrl: šele potem se je spravil na osla. Jože Kovač: Čedna malina Kdo je v hiši gospodar? Sinček Tinček gospoduje! Kar prostora je do vrat, vsepovsod le on kraljuje. Zbere lonce, skup jih zveže ter po sobah nam ropoče. On razlaga: »To je vlak — drugega sploh ni mogoče!« Tinček vozi, puha dim, da iz ust mu sili slina, a nikjer ne vidiš dima. Tinček, čedna si mašina! In tako ves dan ropoče po vseh sobah, še na cesto! Ce lepo ga boš poprosil, te popelje v Novo mesto. Tam pri zidu je Ljubljana, Novo mesto je pred vrati. Brž na vlak. in kot bi trenil, boš na cilju... Zbogom, mati! Skopi hlapec Živel je nekoč hlapec, ki je mislil, da nima nikoli dovolj Gospodar mu je nekoč dejal: . »Podarim ti toliko zemlje, kolikor je lahko prehodiš do solnčnega zahoda!« Zdaj je tekel skopi hlapec, kolikor so ga le nesle noge. Tekel je čez klanec, skozi smrekov gozd, pa spet dol čez polja in travnike m še mu ni bilo dovolj. Spet se je vzpel na majhen hrib in spet je zdirjal po drug: strani v dolino. In ko se je solnce skrilo za gore. je prišel ves srečen k gospodarju. A predno je mogel izpregovoriti, je padel mrtev na tla. Tako si je bil skopi hlapec pridobil le toliko zemije. kolikor je je potreboval za svoj grob. Rešitev zložljivke Križal jka »Likalnikcc Pomen besed Vodoravno: 1 Vprašanje po količi« ni; 3. Nas bije večkrat v življenju; 8. Priprava za likanje. Navpično: 1. Razdalja od stopala do stopala; 2. Telovadno orodje; 3. Ni> kaln