Dan vstajenja. I ozdravljen od srca, ti veseli dan vstajenja Gospodovega! Milijoni <***fT in milijoni ljudij odpirajo svoje domove svetemu času, odpirajo c^ mu pa tudi srca, kamor hiti sveto, pobožno čustvo, ki objema vesoljni svet, da vzbuja v njih navdušen klic: Pozdravljen od srca, ti dan vstajenja Gospodovega! — Ob pravem času praznujemo ta visoki god: priroda se ogrinja v mlado zelenje, ki je prepleteno z nebrojnim cvetjem. Nad zeraljo veje novi, sveži, poživljajoči duh, ki kot blagi poslanec neba presaja košček raja na naša ubožna tla! Cloveško srce se dviga v tesnih prsih: vzkipeti hoče, raztegniti ozke meje, bije hitreje veselo-navdušeno in navdušeno-veselo! . . . In tudi letos! — Vzbuja se nara v spominu grozni dan izza Velikonočnih praznikov preteklega leta: zemlja se je stresla v svojih tečajih in v svojem osrčji, in misliti smo smeli, da bo vstajenja dan zajedno pogubljenja dan naši dolini solza, s katerimi je bila resnično tisti čas preplavljena. Toda prišlo je drugače, tako narareč, da se srao zopet letos približali svečanostnemu hipu, ob katerem je — pred sto in tisoč leti — Stvarnik življenja in smrti zadnjo strl, ter s to svojo vsemočjo pokazal, da je večno življenje prisojeno jedino čisti resnici. Večni Bog je v večnosti prisodil večno življenje večni resnici! — Sama večnost — in ona daje tolažbo sleharnemu, komur je prišlo spoznanje, da se čestokrat raed človeštvom tepta resnica z ono — recimo — vnerno in strastjo, s katero bi se morala povzdigati in ceniti. Zli vzgojitelji — drugače ne moremo imenovati onih, kateri vzbujajo laž in nje najsorodnejše sestre v otroškem srci — pokvarijo z jedno besedo, z jednim dejanjem. lahko vse, kar je dobrega v teku časa otroku podala šola. -Služi resnici!" — S tem naukom pozdravi šola nerazsodnega učenčka in poslovi se od njega zopet z istim zlatim pravilom: nSluži resnici!" — In kolikokrat se ponavlja ta zapoved! Otrok si jo prisvoji ne iz samega strahu, da ga, če se ji odreče, lahko Bog vsak hip zato kaznuje, nego veliko bolj zato, ker najde v resnici to, kar prija človeškemu srcu najbolj, kar se zdi najlepše človeški duši. Clovek je dostikrat vender dober in pravičen sodnik, najsi se ni ucil rimskega prava ! Vsi ljudje, vsi stanovi čutijo ob tera času vsak po svoje, vsak zase. S prerojenjem prirode žele sebi prerojenja, razvitka in kononega najboljšega sadu! Take želje so morebiti sebične in saraoljubne, ali če se uresničijo vse, dovedo do popolnosti sleharni stan in s tem vesoljno clovestvo, katero je razdeljeno v nje. Tako egoisticno teženje in hrepenenje ni krivo obsodbe, zakaj sicer bi moral zastati veliki stroj, ki žene današnji svet v brzern teku dalje, Če bi se rau pokvaril bodisi najmanjši del. In kaj bi imeli potera? — Začetek brez pravega konca in koneo brez pravega začetka. Nekaj bi bilo, a to bi bilo v svoji celoti nepopolno, takšno na primer, kakor kip, kateremu izdela umetnik noge in glavo, a drugo pusti neotesano in neizdelano. Reči pa ne raore nihče, da ni tudi pri nas ljudij, kateri tirajo svoje početje predaleč: s tern ne koristijo niti sebi, ker si tako množe število neprijateljev, niti drugirn, ker zavirajo njih delo. Mnogo stanov imamo, a — žal —- ranogo locenih stanov! v Ce bi hoteli ob tej priliki o svojem stanu kaj več pisati, morali bi le ponavljati to, kar smo povedali lansko leto ob tem času na tem mestu. Začelo se je med nami nekakšno živejše gibanje, kakor bi morda stopali v novo dobo svojega življenja. Računa se z nami, sodimo se strožje, kakor nekdaj: zdi se nam, da smo se popeli iz dilentantizma, da smo postali faktor, ki ne srae več biti samo slepo in brezčutno orodje v teh ali onih rokah! Z onim smo, kdor je z nami, a s tistim ne moremo več biti, kdor nas hooe sarao zategadelj, ker nas potrebuje! — Čakali smo dolgo, da smo prišli tako daleč. Nismo še na konci, a prepričani srno iskreno, da nara pride z vstrajnim, požrtvovalnim in domoljubnim delom dan, ko se nas bodo oklenili vsi, ki sodijo učitelja po starem kopitu, po katerem se več ne merijo njega črevlji. Tisti boj, ki se je unel v vrstah slovenskega naroda, nas resno uči, da moramo biti zložni med seboj, drugače nam poidejo najboljše moči v pravdah in prepirih. Ne bojirao se, da bi prišlo kdaj do tega, a mogoče ni, da se kdo okuži z idejami, katere zahtevajo boj in le boj. Vprašarao pa: ali ni tudi mogoče, da se posameznim strankam pripadajočih očetov otroci v svoji prvi dobi nauče sovražiti brata svojega takd, kakor ga oče sovraži? Ali se sme misliti, da kdaj poda dorasli otrok svojemu sobratu roko v spravo, če ga črti od s.voje mladosti? To so velevažna vprašanja. Nastala so zatorej, ker vemo, da se je bojno polje že raztegnilo v rodbine, v domačo hišo, katera ni daleč od učilnice. Učitelji moramo čuti, da šola ostane gojiteljica resnice in ljubezni, spoštovanja in trezne delavnosti. Inšejedno! Domovinska ljubezen se gdji bolj in bolj, da ona s svojo mogočno silo, katera je družila in navduševala pradede naše, pripelje mlade bojevnike na dan, da bodo lažje in z večjo zavestjo mogli klicati s plemenitim pesnikora: Le vstani, vborni narod moj, Do danes v prah teptan, Pepelni dan ni dan več tvoj, Tvoj je — vstajenja dan!