Seznam zbirk

Knjižnica Minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega Piran

Fond knjižnice Minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu obsega okrog 5.000 knjig iz obdobja med 16. in 19. stoletjem. Večina gradiva je iz 18. in 19. stoletja, hranijo pa tudi nekaj inkunabul in precej rokopisnega gradiva. Posebnosti knjižnice sta zbirka več sto miniaturnih knjižnih izdaj in zbirka notnega gradiva. Večji del gradiva je v italijanskem in latinskem jeziku, preostalo pa v nemškem, slovenskem, hrvaškem in drugih sodobnih jezikih. Po vsebini prevladuje teološko gradivo, zastopana pa so tudi druga področja. Gradivo je razdeljeno na naslednjih trinajst skupin: filozofija, verstvo, družbene vede, matematika, medicina, tehnika, umetnost in glasba, jezikoslovje, literarne vede, leposlovje, geografija, cerkvena glasba in cerkveno pravo. Natančnejše podatke o vsebinski in jezikovni sestavi gradiva bo mogoče podati, ko bo dokončana formalna in vsebinska obdelava gradiva, doslej je obdelana samo polovica gradiva. več...

Biblioteca Besenghi

Pod fondom Besenghi (v italijanščini Biblioteca Besenghi) na splošno pojmujemo knjižnični fond, ki ga hranijo v Palači Besenghi v Izoli. Zbirka Besenghi je sestavljena iz manjšega dela rodbinske knjižnice pesnika Pasquala Besenghija degli Ughi (Izola, 1797-Trst, 1849) in pretežnega dela knjižnega fonda izolske župnije pred drugo svetovno vojno. Fond Besenghi šteje danes 2.986 enot evidentiranega knjižničnega gradiva, od tega 30 knjig iz 16. stoletja, 126 knjig iz 17. stoletja, 1410 knjig iz 19. stoletja in 16 rokopisov. Večino knjig so izdali in natisnili v Benetkah. Knjige iz teologije in verstva predstavljajo več kot polovico fonda. Drugo največjo skupino predstavljajo publikacije iz medicine, tretja največja skupina pa so knjige klasičnih avtorjev. več...

Knjižna zbirka p. Žige Škerpina (1689-1755)

Zbirko je za potrebe ljubljanskega frančiškanskega samostana v prvi polovici 18. stoletja kupil p. Žiga Škerpin (1689-1755). Skupno število naslovov v zbirki je 1669. Večina knjig je bila natisnjena v 17. in 18. stoletju. Sledijo jim tiski iz 16. stoletja ter 9 inkunabul. Vsebinsko prevladujejo teološke in druge nabožne vsebine, izbor pa uravnotežijo številna dela grških, rimskih in bizantinskih literatov, zgodovinarjev in filozofov, ki se jim pridružujejo tudi nekatera kasnejša literarna, filozofska, politično–etična, medicinska, zgodovinska ter enciklopedična dela. Največ knjig je bilo natisnjenih v Benetkah, Rimu, Augsburgu in Lyonu. Med jeziki besedil prevladuje latinski jezik. Zbirka je bila v času nastanka pomembna predvsem s stališča zagotavljanja literature za študij teologije, ki je v ljubljanskem frančiškanskem samostanu potekal od leta 1658 dalje. Dandanašnji predstavlja zbirka p. Žige Škerpina enega pomembnejših pomnikov frančiškanskega intelektualnega in duhovnega življenja v času baroka, hkrati pa tudi enega večjih ohranjenih korpusov starejšega knjižnega gradiva pri nas. več...

Knjižnica Cistercijanske opatije Stična

Cistercijanski samostan v Stični je bil ustanovljen leta 1136 kot prvi samostan na Kranjskem in je danes najstarejši in edini obstoječi samostan cistercijanskega reda v Sloveniji. Prve rokopise so menihi prinesli s seboj iz matične postojanke, v samostanu pa je že v istem stoletju, ko je nastal, začel delovati skriptorij, v katerem so nastajali bogato okrašeni rokopisi, ki so se po lepoti in izdelavi lahko merili s sočasnimi rokopisi iz velikih redovnih postojank tedanje Evrope. Samostan se je ponašal z bogato knjižnico z značilno enotno vezavo. Po ukinitvi samostana leta 1784 je njegova knjižnica prešla v ljubljansko licejsko in v dunajsko dvorno knjižnico. Ohranjen je popis knjig iz stare stiške knjižnice, po njem je obsegala 1784 del v 2.663 zvezkih. V Narodni in univerzitetni knjižnici je danes 300 kodeksov iz nekdanje stiške knjižnice, med njimi 25 rokopisov s konca 12. in začetka 13. stoletja in 100 stiških inkunabul. Po ponovni ustanovitvi samostana leta 1898 je v njem začela zopet nastajati tudi knjižnica, za kar si je zelo prizadeval vikar novomeškega kapitlja Josip Benkovič, ki je samostanu tudi zapustil svojo osebno knjižnico s približno 3.000 enotami in sam zbiral gradivo zanjo po drugih knjižnicah. V knjižnici je danes shranjenih približno 30.000 knjig, od tega večina iz obdobja po letu 1800. Večji del gradiva je v latinskem in nemškem jeziku, preostalo pa predvsem v francoščini, italijanščini in slovenščini. Zastopana so vsa teološka področja, poleg tega pa tudi vsa področja klasičnih del. Natančnega pregleda nad gradivom nimamo, ker knjižnica še ni popolnoma urejena. V sedanjem fondu knjižnice je tudi okrog deset knjig iz nekdanje stiške knjižnice. več...

Knjižnica Frančiškanskega samostana Kamnik

Knjižnica Frančiškanskega samostana v Kamniku je urejena kot muzejska knjižnica. Samostan je bil ustanovljen leta 1490, redovniki, ki so ga naselili, so s seboj prinesli tudi nekaj knjig. V času reformacije so redovniki zaradi izgube stalnih dohodkov leta 1536 samostan zapustili, ponovno so se vrnili leta 1627. Prvič je knjižnica omenjena v latinski kroniki iz okoli leta 1770. Med drugo svetovno vojno so samostan zasedli Nemci in pregnali frančiškane iz Kamnika. V tem času je knjižnica utrpela velike izgube. Leta 1993 je bil prostor knjižnice obnovljen in knjižnica postavljena na novo. Pri postavitvi je sodeloval Jaro Dolar. V njej se nahaja samo gradivo, ki je izšlo do leta 1800. Obsega približno 7.000 enot s področja teologije, filozofije, matematike, medicine, prava. Knjižnica med drugim hrani 21 inkunabul, rokopise in več biblij, med katerimi sta najbolj zanimivi Luthrova iz leta 1556, z inskripti, in Dalmatinova biblija z ohranjenim predgovorom. V enem prostoru so postavljeni samo veliki formati in razstavljene dragocenosti v zavarovanih vitrinah, v drugem prostoru pa so postavljeni manjši formati. Ločeno je postavljeno gradivo, ki ga je zapustil p. Stanislav Škrabec, ki je nekaj časa živel in delal v kamniškem samostanu. Zbirka je zaščitena kot kulturni spomenik. več...

Knjižnica Frančiškanskega samostana Koper

Knjižnica frančiškanskega samostana Sv. Ane je nastala sočasno s samostanom leta 1492. Kljub temu, da obstaja nekaj del o zgodovini samostana o knjižnici ni omemb. Določeno sliko o stanju knjižnice v letu 1949 dobimo iz zapisnika komisije strokovnjakov, ki je pregledala stanje zapuščenih in zaplenjenih knjižnic na Primorskem. V strokovni literaturi je prvič omenjena po koncu prve svetovne vojne, ko je knjižnica izposojala gradivo tudi zunanjim uporabnikom. Njen fond naj bi obsegal več kot 8.000 enot knjižničnega gradiva, po drugih, nepreverjenih virih pa celo 40.000 enot gradiva, med njimi tudi 51 inkunabul in 16 kodeksov, ki pa so jih med drugo svetovno vojno Italijani odnesli s seboj. Po vojni je bil samostan do leta 1947 prazen, nato je bil nacionaliziran in spremenjen v zapor. Knjižnico so prepeljali v Zbirni center knjižnic v Portorožu, leta 1954 pa prenesli v takratno Mestno knjižnico Koper skupaj s knjigami kapucinskega samostana sv. Marte. Leta 1977 so ob prenovi Mestne knjižnice del gradiva nekdanje knjižnice samostana sv. Ane in samostana sv. Marte vrnili frančiškanom, ni pa nobenih pisnih dokumentov o obsegu vrnjenega gradiva, prav tako ne o tem, kaj se je potem z gradivom dogajalo. Ob našem obisku v letu 1996 je bilo gradivo na podstrešju, kjer so bile knjige zmetane na kupe in izpostavljene vlagi, prahu in neprimerni temperaturi. Glede na to, da nimamo na razpolago nobenih evidenc o številu in vsebinski sestavi gradiva lahko samo domnevamo, da gre za okoli 10.000 enot gradiva, od tega 5.000 enot starejšega gradiva, ki je nastalo pred letom 1800. Po denacionalizaciji so začeli z obnovo samostana, predviden je tudi prostor za knjižnico. Preostalo gradivo je sedaj zloženo v škatle in čaka na izgradnjo knjižnice. več...

Knjižnica Frančiškanskega samostana Nazarje

Knjižnica Frančiškanskega samostana v Nazarjah v muzejskem delu knjižnice hrani gradivo iz časa med letom 1497 do 1830. Posredne zasluge za nastanek samostana Nazarje je imel škof Hren. Na hrib blizu gradu Vrbovec je dal postaviti kapelo, njegov naslednik pa je leta 1663 hrib skupaj s kapelo podaril bosenskim observantom. Frančiškani so prišli v Nazarje leta 1632 in s seboj prinesli tudi zbirko knjig. Zbirka se je zelo povečala leta 1752, ko je samostanu svoje knjige zapustil komisar Ludvik Umek. V samostanu je delovala tudi lekarna in od leta 1786 do 1941 ljudska šola. Med drugo svetovno vojno je bila knjižnica močno poškodovana, mnoge knjige so bile odtujene in uničene, preostale pa so več desetletij hranili v neustreznih prostorih. Knjižnica je bila leta 1996 obnovljena s finančno pomočjo Ministrstva za kulturo RS in občine Nazarje. Pri postavitvi gradiva je sodeloval Jaro Dolar. V obnovljeni knjižnici hranijo približno 5.000 enot gradiva z letnico nastanka do 1830, med njimi tudi pet inkunabul. Najpomembnejša inkunabula je delo humanističnega in satiričnega pesnika Sebastjana Branta Varia Sebastiani Brant Carmina (Razne pesmi Sebastiana Branta) iz leta 1489. Med zanimivimi tiski omenimo Lutrovo Biblijo iz leta 1535, za Slovence pomemben Trubarjev prevod evangelijev Ta celi Novi Tastament našiga Gospudi inu Izveličarja Iesusa Christusa, na dva majhina dejla razdilen… iz leta 1582 in dva izvoda Dalmatinove Biblije, od katerih je eden močno poškodovan. Knjige so razvrščene po strokovnih skupinah in formatih, postavljene so v dveh povezanih prostorih. Dragocenejše gradivo hranijo v zavarovanih razstavnih vitrinah. več...

Knjižnica Frančiškanskega samostana Novo mesto

Knjižnica Frančiškanskega samostana je najstarejša knjižnica v Novem mestu. Prve knjige so frančiškani v knjižnico prinesli leta 1469, ko so pred Turki pribežali v Novo mesto. Knjižnica se je močno razvila po letu 1746, ko je bila v prostorih samostana ustanovljena novomeška gimnazija. Knjižnični fond se je povečal za gradivo, ki je bilo namenjeno profesorjem in dijakom. Zato v knjižnici najdemo poleg knjig z versko vsebino tudi knjige s področja zgodovine, zemljepisa, matematike, fizike, filozofije in klasične literature grških in rimskih avtorjev. Bogat je arhiv maturitetnih nalog, spričeval, kartografskega gradiva, starega notnega gradiva idr. V knjižnici hranijo 39 inkunabul in več kodeksov. Najznamenitejši med njimi je rokopisni gradual na pergamentu iz leta 1418. Celoten fond knjižnice obsega približno 20.000 enot, od tega je približno 7.000 enot gradiva z letnico izida pred 1800 postavljenega v novem muzejskem delu knjižnice. več...

Knjižnica Frančiškanskega samostana v Ljubljani

Sedanja knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani je nastala leta 1896, leto po potresu v Ljubljani, ko so zaradi razpok morali podreti tretjino samostana in mu prizidali novo poslopje. V tem delu samostana je na pobudo p. Hugolina Sattnerja ter po zamisli arhitekta Jeblingerja iz Linza nastala veličastna knjižnica. Njen prostor ima idealno obliko kvadrata in je zavarovan pred požarom s sistemom za gašenje – z drobnim peskom v dvojnem stropu. Knjižnica ima poleg pritličnega dela še dve galeriji z 42 omarami – stolpi s policami za različne formate. V prvih dveh nivojih se nahaja predvsem starejše gradivo, v zgornjem delu pa novejši fond. Knjižnica je skupaj s pohištvom zavarovana kot kulturni spomenik. Večji del starejšega gradiva je pridobil p. Žiga Škerpin (1689-1755), ki ga štejemo za ustanovitelja ljubljanske frančiškanske knjižnice. Knjižnica ima bogato zbirko inkunabul, hrani jih več kot sto. Starejše gradivo ima značilno enotno vezavo. Knjižnica hrani okrog 10.000 enot starejše periodike, zbirko rokopisov, obsežno zbirko muzikalij p. Angelika Hribarja in p. Hugolina Sattnerja in neznano število fotografij in kart. V knjižnici poleg številnih drugih dragocenosti hranijo ilustrirano Dalmatinovo Biblijo s Trubarjevim podpisom, dela jezikoslovca Calepinusa, Nikolaja Kopernika, frančiškanskega filozofa Joannesa Dunsa Scota in drugih. Celoten obseg gradiva je ocenjen na več kot 70.000 enot. Gradivo je razdeljeno na 14 strokovnih skupin, poleg teološke literature so zastopana tudi druga strokovna področja. Knjige so postavljene po formatih, večji formati so postavljeni ločeno. Gradivo je označeno s signaturami, kjer prvi del signature pomeni številko stolpa, drugi označuje polico, tretji pa zaporedno številko knjige na polici. več...

Knjižnica Kartuzije Pleterje

Kartuzija Pleterje je po nastanku zadnja kartuzijanska ustanova na slovenskih tleh. Samostan je bil dograjen leta 1406. Leta 1410 jo je redovno vodstvo sprejelo v svojo skupnost. Celjski grof Herman II. s sinovi je zagotovil dobre pogoje za razvoj samostana. Od sredine 15. stoletja so poleg splošne gospodarske krize samostan prizadeli turški vpadi in kmečki upori. Ideje reformacije so našle pot tudi za samostanske zidove. Duh tedanjega časa je zrahljal redovno disciplino tako pri redovnikih kot pri mnogih predstojnikih. Po ustanovitvi jezuitskega kolegija v Ljubljani so mu kot dotacijo dodelil kartuzijo Pleterje. Jezuiti so sprva pletersko posest dajali v zakup, od leta 1606 so jo začeli upravljati sami in so v Pleterjah ustanovili jezuitsko rezidenco. Iz nekdanje pleterske knjižnice sta se ohranila samo dva kodeksa, vse drugo je zgorelo v požaru jezuitskega kolegija. Leta 1773 je kartuzija prešla v državno last in upravo, leta 1839 pa v zasebno last. Leta 1899 je kartuzijanski red posest nekdanje kartuzije odkupil in do leta 1904 pozidal sedanji samostan s cerkvijo. Od nekdanje kartuzije je ostala le cerkev, vendar je pri zidavi niso vključili v samostanski kompleks. Novi samostan so poselili kartuzijani iz kartuzije Bosserville blizu Nancyja v Loreni. Vso cerkveno opravo, zbirko slik in knjižnico so pripeljali iz svoje razpuščene kartuzije. Današnja knjižnica tako hrani staro knjižnico kartuzije v Nancyju in gradivo, pridobljeno po ponovni poselitvi kartuzije. Knjižnica se nahaja v območju klavzure in ni javno dostopna. Knjižnico še vedno dopolnjujejo, zato je novo gradivo postavljeno skupaj s starim. V knjižnici hranijo približno 20.000 enot gradiva, od tega približno 5.000 enot z letnico izida pred letom 1800. Zastopana so vsa področja teologije, glavnina fonda je predvsem v francoskem, latinskem in nemškem jeziku, pri novejšem gradivu pa so zastopani tudi drugi sodobni jeziki. Gradivo je razdeljeno na 15 strokovnih skupin po interni klasifikaciji: I. Scriptura sacra; II. Monastica; III. Patrologia; IV. Liturgia; V. Theologia; VI. Christologia; VII. Concilia; VIII. Ascetica; IX. Historia; X. Philosophia; XI. Biographia; XII. Hagiographia; XIII. Ars sacra; XIV. Repertoria; XV. Mariologia. Knjige so postavljene po formatih znotraj strokovnih skupin in so označene s signaturo, ki določa strokovno skupino, format in zaporedno številko knjige na polici. V spodnjem delu so zloženi večji formati, zgoraj manjši, v sredini se na obeh straneh polic na čitalniških pultih nahaja pogosteje uporabljano gradivo. Knjižnico redno dopolnjujejo z novim gradivom. več...

Knjižnica Minoritskega samostana sv. Petra in Pavla na Ptuju

Minoritski samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju je bil ustanovljen že leta 1239, prva omemba knjižnice pa je šele iz leta 1685 v gradbenih zapiskih gvardijana in provinciala p. Gašperja Dietla, kjer govori o prenovi knjižnice. V njenem najstarejšem ohranjenem katalogu, nastalem okrog leta 1774, je bilo vpisanih 932 knjig, uvrščene so bile v osem strokovnih skupin, ki so bile označene z rimskimi številkami: I – Biblija in Teologija; II – Cerkvena zgodovina in pravo; III – Civilno in državno pravo; IV – Filozofija in prirodne vede; V – Medicina in asketika; VI – Pridige in kateheze; VII – Svetovna zgodovina in drugo; VIII – Razno. Prvi znani bibliotekar knjižnice ptujskega minoritskega samostana je bil p. Ludvik Pečko. V katalog iz leta 1833 je po takrat veljavni državni bibliotekarski inštrukciji vpisal 1.637 knjig in jih razvrstil v 45 strokovnih skupin. Do leta 1858 se je knjižnični fond povečal na 4.000 zvezkov, leta 1900 pa so velik del starejšega fonda minoritske knjižnice prenesli v Joanneum v Gradcu. Štiri zaboje gradiva iz obdobja od 15. do 19. stoletja so po dogovorih z Matejem Slekovcem, župnikom pri Sv. Marku pri Ptuju, v graški Joanneum odpeljali domnevno zato, da bi zaščitili gradivo, ker je v samostanu na Ptuju po sobah, kjer so ležale knjige in drugi spisi, vladal velik nered. Med drugo svetovno vojno je bila knjižnica poškodovana. Leta 1951 je bila zaščitena kot kulturni spomenik nacionalnega pomena. Med urejanjem knjižnice so odkrili Trubarjev Novi testament (1557-1561), ki velja za najbolj popoln primerek na svetu. V knjižnici je samo samo gradivo, ki je nastalo po letu 1500. Najstarejša ohranjena knjiga je iz leta 1515, po izgledu spominja na inkunabulo in ima vlepljenih več fragmentov s čudovitimi inicialkami. več...

Kopitarjeva 'bibliothecula'

Osebna knjižnica slavista, filologa, knjižničarja, zgodovinarja in publicista Jerneja Kopitarja (1780 – 1844) sodi med najdragocenejše zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Njena predhodnica, Licejska knjižnica, jo je leta 1845 odkupila od Kopitarjevih dedičev. Zbirka šteje 2066 enot gradiva, predvsem s področja jezikoslovja. Dodatno ključno skupino tvori še področje zgodovine, leposlovje in teologija sta zastopana v funkciji dopolnjevanja lingvističnega gradiva kot jezikovni primeri, v zbirki pa najdemo tudi dela s področja geografije, filozofije, arheologije in orientalistike. V zbirki je zastopanih 35 jezikov, od tega 8 mrtvih. Poleg rokopisov in knjig so v zbirki tudi tri inkunabule. Posebej zanimivo je gradivo s področja slovanske filologije, predvsem Supraseljski kodeks (Codex Suprasliensis) iz 11. Stoletja, ki je bil leta 2007 uvrščen tudi na Unescov seznam Spomin sveta in je neprecenljivi vir za študij jezika, pisave in kulture. več...

Kotnikova zapuščina

Z nakupom knjižnice (leta 1955) dr. Franca Kotnika, slavista in etnologa z bližnjih Dobrij, je Koroška osrednja knjižnica pridobila temeljni domoznanski fond, iz katerega je z nadaljnjim sistematičnim pridobivanjem zrasla zelo kvalitetna domoznanska zbirka. Obstaja evidenčni popis celotnega fonda, ki so ga ob prihodu v knjižnico takrat pregledali strokovnjaki z Inštituta za narodnostna vprašanja ter hkrati sestavili seznam rokopisov in izrednih redkosti iz zapuščine, s pomočjo katerega so strokovni delavci v knjižnici to gradivo odbrali ter ga zaradi varnosti umaknili v kovinske trezorje. Preostala Kotnikova knjižnica je bila vključno z njegovim pohištvom postavljena kot posebna zbirka – Kotnikova soba. Pohištvo je bilo v času obnove knjižnice tudi restavrirano. Gradivo je bilo takoj po prevzemu inventarizirano: knjižnica hrani posebno inventarno knjigo Kotnikove knjižnice (3200 enot), signaturno knjigo Kotnikove spominske sobe ter seznam največjih redkosti iz zapuščine. Nekaj teh redkosti in dragocenosti je že v digitalni obliki dosegljivih na svetovnem spletu (Drabosnjakova Komedija o izgubljenem sinu (začetek 19. stoletja), Listina Pilatove ustanove (1700), Začetek Svete Uršule (184?), Žegarjev Antikrist (1767), Kolomonov žegen (1800) … več...

Maistrova knjižnica

General Rudolf Maister je bil ljubitelj knjig, bibliofil, ki se je nanje tudi dobro spoznal. Ustvaril si je dragoceno knjižnico. Knjižnico je zasnoval do leta 1912. Knjige so bile spravljene v štirih knjižnih omarah. V prvi je bilo starejše slovensko časopisje in listi, v drugi slovenske pesniške zbirke, v tretji zgodovinska dela in v četrti starejše slovenske knjige. Knjižnico je v letih 1930 do 1935, ko je službovala v Mariboru, uredila prof. Silva Trdinova. Po generalovi smrti je knjižnica postala last sinov Hrvoja in Boruta. V času druge svetovne vojne je bila shranjena v Zagrebu ter po posredovanju Otona Župančiča pri italijanskih oblasteh v Ljubljani, rešena pred uničenjem. Leta 1946 se je knjižnica vrnila v Maribor v varstvo Pokrajinskemu muzeju , v katerem so takrat deponirali knjižnično gradivo, ki se je vračalo v mesto. Leta 1956 je posebna komisija, v kateri so bili dr. Franc Sušnik, prof. Alfonz Gspan, dipl. ing. Borut Maister, prof. Janko Glazer in prof. Bogo Teply, pregledala 62 zabojev gradiva in predlagala, da se Maistrova knjižnica razglasi za kulturni spomenik. Maja 1989 je Maistrova knjižnica dobila svoj novi dom, in sicer v novi stavbi Univerzitetne knjižnice Maribor ter leta 1996 dobila svoj namenski prostor v pritličju knjižnice. Opravljen je bil delovni popis gradiva in oktobra 1998 so dediči generala Maistra s pogodbo o darovanju podarili Univerzitetni knjižnici Maribor 5.945 enot knjižničnega gradiva. več...

Neslovenski učbeniki za osnovne šole

Zaključena zbirka zajema okoli 25.000 učbenikov za osnovne šole, ki jih je Narodna in univerzitetna knjižnica prejemala v okviru obveznega izvoda po drugi svetovni vojni. Sestavljajo jo osnovnošolski učbeniki republik nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Večina učbenikov je izšla med letoma 1963 in 1993. Po vsebini gre za čitanke, matematične, kemijske, fizikalne, zgodovinske, zemljepisne ipd. učbenike. V zbirko so vključeni tudi učbeniki za učenje vožnje in poznavanje cestnoprometnih predpisov. Velik del zbirke predstavljajo klasična leposlovna dela v izdajah, prilagojenih osnovnošolskemu branju. Prevladujoč jezik v enotah zbirke je srbohrvaški. Približno polovica gradiva je v latinici, druga polovica v cirilici. Znotraj NUK za zbirko "Neslovenski učbeniki za osnovne šole" skrbi Zbirka EU, vladnih, nevladnih in uradnih publikacij ter posebnega knjižničnega gradiva. več...

Periodika v nemškem jeziku, ki je izhajala na slovenskem etničnem ozemlju od 1707 do 1945

Zbirka nemške periodike, ki je na slovenskem etničnem ozemlju izhajala od 1707 do 1945 in jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, je nastala v ljubljanski licejski knjižnici in njenih naslednicah. Letnici, ki omejujeta čas izhajanja, se nanašata na najstarejši ohranjen časopis v nemškem jeziku (Wochentliche Ordinari Laybacher-Zeitungen) ter na leto 1945, ko so s koncem druge svetovne vojne prenehali izhajati še zadnji časopisi v nemškem jeziku na naših tleh (npr. mariborski Marburger Zeitung). Glavnina zbirke je danes shranjena v sklopu časopisne čitalnice, del pa se hrani v glavnem skladišču ter na dislocirani enoti na Leskoškovi in je dostopen v veliki čitalnici. Zbirka obsega periodični tisk, ki je izhajal na območju Slovenije (večinoma v Ljubljani, Mariboru, Celju, na Ptuju, pa tudi v Krškem, Novem mestu in Kranju), ter tisk, ki je izhajal (večinoma v času druge svetovne vojne) izven matičnih meja Slovenije, na slovenskem etničnem ozemlju (Trst in Celovec). Zbirka šteje skoraj 200 naslovov in približno 1000 vezanih letnikov gradiva, od tega jih je najmanj iz 18. stoletja (okoli 15 vezanih zvezkov), približno 600 iz 19. stoletja in okoli 400 iz 20. stoletja. Vsebino zbirke lahko razdelimo na naslednje podskupine: 1) časniki ter tedensko in mesečno časopisje; 2) strokovni listi in revije; 3) šolska letna poročila; 4) letna poročila društev in ustanov; 5) uradne objave in 6) razglasi in objave med drugo vojno. več...

Plakati (1850-)

Zbirka plakatov obsega okoli 9300 enot. Najstarejši je iz leta 1850. Kartografska in slikovna zbirka NUK pridobiva plakate od leta 1948 po Zakonu o obveznem izvodu in hrani eno izmed najobsežnejših zbirk plakatov v Sloveniji. Po tematiki plakate delimo na reklamne, turistične, športne, filmske, gledališke in razstavne. Med njimi so plakati najpomembnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev - plakati M. Gasparija, S. Šantla in I. Vavpotiča, ki so v dvajsetih letih 20. stoletja vnesli v plakat secesijsko likovno govorico. Sočasno se pojavijo tudi filmski plakati, katerih avtor je P. Kocjančič. Trideseta leta zaznamuje dvig grafične kvalitete, dosežke na področju oblikovanja pa predstavljajo plakati avtorjev: J. Omahna, D. Serajnika, P. Kocjančiča, E. Šajna in J. Trpina. Posebno poglavje, izjemno tudi v evropskem merilu, je slovenski partizanski plakat, ki so ga kot ilustrirano politično parolo ustvarjali I. Šubic, D. Klemenčič – Maj, N. Pirnat idr. V petdesetih letih se s plakatom začnejo ukvarjati: G. Košak, N. Kalin, U. Vagaja, B. Fajon in drugi. Konec šestdesetih pomembne stilne in kvalitativne premike naredijo P. Skalar, J. Suhadolc, M. Vipotnik, T. Kržišnik, Z. Papič in R. Jenko. Zadnja tri desetletja se s plakatom ukvarjajo oblikovalci, ki prihajajo z ljubljanske arhitekturne šole. Med najvplivnejše štejemo R. Novaka in M. Licula (u. 2009), E. Berka idr. Uspešni oblikovalci pa prihajajo tudi z Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. To so H. Drušbaher, K. Gatnik, E. Bavčer idr. NUK je leta 2005 digitaliziral 7000 plakatov, okoli 4000 jih je danes dostopnih na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si). več...

Prežihova zapuščina

Del Prežihove zapuščine je Koroški osrednji knjižnici leta 1954 podaril njegov brat Avgust Kuhar. Gre za 1879 enot gradiva. Del zapuščine, ki se hrani v Prežihovi sobi, obsega njegova zbrana dela, predvsem knjižne izdaje, prevode njegovih del v številne tuje jezike, dela o njem, dramatizacije njegovih del, scenarije za filme in televizijske drame, posnete po njegovih delih. Poleg tega so v sobi še osnutki za njegov spomenik, kipi, njegova pisalna miza s peresom, črnilnikom in očali ter posmrtna maska in odlitek njegove roke. Predstavitev Prežiha v spominski sobi je oblikovana tako, da je primerna predvsem za otroke in mladino. Knjižno gradivo (181 enot) je obdelano v sistemu COBISS. Zapuščina obsega tudi rokopisno gradivo, ki je shranjeno v trezorju. Gre predvsem za pisma in nekaj njegovih rokopisov. Gradivo je popisano in urejeno. Fotografsko gradivo je shranjeno v posebni zbirki Fototeka in obsega 30 enot. več...

Razglednice slovenskih in jugoslovanskih krajev (od konca 19. st.-)

Razglednice slovenskih in jugoslovanskih krajev so samostojna zbirka znotraj Kartografske in slikovne zbirke NUK in najobsežnejša tovrstna javno dostopna zbirka v državi. Razglednic slovenskih krajev je približno 28.800. Najstarejše so barvne litografije Celja, Laškega, Ljubljane, Postojne, Rogaške Slatine, Ptuja, Maribora in Bleda poslane med leti 1895 in 1897. Najstarejša razglednica v zbirki je barvna litografija Bleda, natisnjena okoli leta 1890, poslana leta 1897. Najštevilnejše so razglednice alpskega sveta, večjih mest in znanih turističnih, zdraviliščnih in letoviških krajev. Razglednic jugoslovanskih krajev je približno 24.300. Najstarejša je razglednica Opatije, edina litografija med razglednicami jugoslovanskih krajev, ki je bila poslana leta 1897. Največ je razglednic Hrvaške, posebej številne so razglednice znanih obmorskih letovišč, sledijo razglednice iz Bosne in Hercegovine, medtem ko je zaradi politične zgodovine in manj razvitega turizma število razglednic iz Srbije, Črne Gore in Makedonije manjše. več...

Stari zvočni posnetki (1909-1955)

Zbirka starih zvočnih posnetkov zajema prve zvočne zapise slovenske in tuje glasbe na gramofonskih ploščah. Gre za zapise ljudske in umetne, instrumentalne in vokalne glasbe iz prve polovice 20. stoletja. Zaradi lomljivosti materiala šelak, iz katerega so plošče narejene, in zaradi pomanjkanja domače glasbene produkcije v prvi polovici 20. stoletja, zapisi v zbirki predstavljajo dragoceno podobo glasbene preteklosti. več...

Stenski koledarji (1900-)

Zbirka stenskih koledarjev šteje okoli 4200 enot. Kartografska in slikovna zbirka NUK večino koledarjev pridobi z Zakonom o obveznem izvodu, medtem ko starejše raritete pridobiva z nakupi. Kartografska in slikovna zbirka NUK je ena izmed redkih zbirk v Sloveniji, ki kronološko zbira stenske koledarje. Plakate lahko klasificiramo po namenu kot trgovsko-reklamne, namensko-reklamne, turistične in gospodarske. Motivika je velikokrat prilagojena željam naročnikov (največkrat podjetjem), ki na tak način oglašujejo svoje storitve oziroma izdelke. Velikokrat je uporabljena pokrajinska, etnografska in umetnostno-zgodovinska motivika, pa tudi rastline, živali, avtomobili, fotomodeli ipd. V zbirki so koledarji najpomembnejših sloveniskih grafičnih oblikovalcev: Branislava Fajona, Egona Bavčerja, Ranka Novaka, Žarka Kerina, Janija Bavčerja, Radovana Jenka, Tanje Radež in Miljenka Licula, ki so kot osnovo pri oblikovanju plakatov večkrat uporabili fotografije priznanih slovenskih fotografov: Arneta Hodaliča, Milana Pajka, Dragana Arriglerja, Joca Žnidaršiča ... Zaradi sistematičnega zbiranja koledarjev od leta 1948 dalje, je zbirka idealna za raziskave s področja oblikovanja stenskih koledarjev, ki je konec osemdesetih let 20. stoletja doseglo vrhunec. več...

Stripi z območja nekdanje Jugoslavije (1925-1993)

Stripi z območja republik in pokrajin nekdanje Jugoslavije iz obdobja 1925-1993 so se v NUK začeli zbirati s prejemanjem obveznega izvoda. Glavnino zbirke hranijo v Zbirki EU, vladnih, nevladnih in uradnih publikacij ter posebnega knjižničnega gradiva. Najobsežnejši korpus predstavljajo stripi iz obdobja od 1960 do 1988 v srbskem in hrvaškem jeziku, ki so jih večinoma izdajali Dečje novine (Gornji Milanovac), Dnevnik (Novi Sad), Vjesnik (Zagreb), Marketprint -Forum (Novi Sad) v črno-beli in barvnih izdajah. Najstarejši strip v zbirki je Zabavnik: ilustrovana zabavna revija u stripu (Beograd: Mika Miš, 1936-1941). Iz t. i. zlate dobe izdajanja stripa na jugoslovanskem območju je strip Mikijevo carstvo (Beograd: Ignjačević, M. C., 1939-1941, zaloga 1940-1941). Zbirka je svojstven dokument specifične oblike množične komunikacije in zgodovine popularne, mladinske, alternativne kulture in umetnosti. več...

Zemljevidi

Kartografska in slikovna zbirka NUK kot osrednja in največja zbirka kartografskega gradiva strokovno hrani, obdeluje, predstavlja in daje v uporabo tudi zbirko zemljevidov, ki šteje približno 23.000 enot. Zemljevidi predstavljajo pomemben vir za preučevanje in raziskovanje našega ozemlja in so bogat del naše kulturne dediščine. Starejši rokopisni se močno razlikujejo od današnjih tiskanih, še bolj pa od najsodobnejših v digitalni obliki. Med dragocenosti sodi 26 latinskih rokopisnih kart, za preučevanje naših krajev pa so pomembna dela Georga M. Vischerja, Janeza Vajkarda Valvasorja, Janeza Dizme Florjančiča, Henrika Freyerja, Petra Kozlerja, stari in novi topografski zemljevidi v različnih merilih, zemljevidi z upravno-politično razdelitvijo slovenskih dežel, stari in novi načrti mest in krajev. več...

Zoisova zbirka

Zoisovo zbirko sestavljata korpus rokopisov, ki ga hrani Rokopisna zbirka NUK, in korpus knjig, ki je vključen v fond NUK. Rokopisni korpus obsega najpomembnejše Zoisove literarne in slavistične rokopise, ki so prišli v Licejsko knjižnico večinoma skupaj z baronovo knjižnico leta 1824. Med Zoisovimi literarnimi teksti so erotične pesmi, med njegovimi slavističnimi teksti pa koncepti strokovnih člankov, seznami slovenskih rastlinskih in živalskih imen za slovar, popisi starih slovanskih tiskov in knjig ipd. V rokopisni korpus spada tudi Zoisova korespondenca, katere največji in najdragocenejši del so pisma, izmenjana med Zoisom in Kopitarjem v letih 1808–1810. Knjižni korpus (3885 zvezkov) Zoisove zbirke predstavlja večino nekdanje mecenove knjižnice. Ta je bila v letih 1780–1819 ena največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem in v sosednjih deželah. Vsebovala je najbolj popolno zbirko slovenskih, slovanskih, slavističnih, pa tudi naravoslovnih, zlasti mineraloških, geoloških in botaničnih del. več...