RECENZIJA
Jane Franklin (ur.) (1998), The Politics of fî/s/c Society [Politika rizične družbe].
Cambridge: Polity Press, 138 str.
Avtorji zbornika so razen U. Bečka iz Mün-
chna britanski pisci, od katerih je pri nas
verjetno najbolj znan sociolog A. Giddens.
Razpravljajo o politiki in življenju v družbi,
za katero so značilna nova tveganja. »Bole
zen norih krav« (BSE), težave zavarovalnice
Lloyd, segrevanje ozračja, černobilska kata-
strofa in podobne nevarnosti so tveganja,
ki jih ni mogoče zavarovati.
Pojem rizika, znan v komercialnem in
socialnem zavarovanju (socialni primer), se
je v moderni dobi bistveno spremenil.
Namesto — ali poleg — tveganj, katerih ver-
jetnost je mogoče predvideti z aktuarskim
izračunom, se pojavljajo nova in nepred-
vidljiva tveganja, ki jih povzroča človek sam
(U. Beck, str. 16). Avtorji publikacije jih
imenujejo proizvedena tveganja (manu-
factured risks). Giddens (str. 26) v zvezi z
njimi razpravlja o koncu narave, ker je
danes komaj še kakšen vidik fizičnega živ-
ljenja, ki se ga človek ni dotaknil, in o koncu
tradicije, ker življenje ni več usoda, ni več
določeno z razredom, spolom... Kriza drža-
ve blaginje ni samo finančna, ampak je kriza
obvladovanja novega tipa tveganja (risk ma-
nagement) (str. 33).
Žrtev sprememb je postala celo znana
zavarovalnica Lloyd, ker ni mogla pred-
videti vrste naravnih katastrof, ni pravo-
časno prenehala zavarovati vpliva azbesta
na okolje, pozavarovala je rizike, katerih
učinki se pokažejo čez daljši čas in podob-
no. Njen primer ilustrira meje zavarovanja
(A. Raphael).
Več avtorjev opozarja na občutljivo rav-
notežje med koristmi in nevarnostmi novih
tehnologij. Ne sme se zamenjavati tveganj,
ki so nepomembna, in tistih, ki jih ni mo-
goče oceniti (iinquantifiable) (J. Gray, str.
44). BSE je samo en primer časovne bombe
(R. Grove-White, str. 52) Vprašanje je, na
kakšna tveganja smo pripravljeni, da bi bili
lahko taka družba, kot si želimo (M. WooUa-
cott, str. 49).
Sposobnost znanosti, da predvidi vpliv
novih tehnologij na okolje, je omejena. Upo-
rabljati bi morali »previdnostno načelo«
(precautionaryprinciple), kjer je dokazno
breme o neškodljivosti na proizvajalcu. Ve-
čina »naravovarstvenih politik« pa se ravna
po načelu, ki ga S. Tindale (str. 59) imenuje
»panglossovsko«, po katerem velja, da je vse
v najlepšem redu, dokler se razločno ne po-
kaže, daje nekaj narobe. Z znanstvenim op-
timizmom se poskus dovoli, če ni mogoče
dokazati, da je nevaren; z ekološko previd-
nostjo se prepove, če ni dokazano, da je va-
ren (Ravetz, Brown, cit. v: Tindale, str. 62).
Države zamujajo pri ukrepih za prepre-
čevanje ogrevanja ozračja; možno je, da se
posledice ne bodo kazale postopoma in na
način, ki ga bo mogoče obvladati. Ne-ukre-
panje odgovornih je globalno hazardiranje
(Tindale, str. 67).
Znanost ni samo vir rešitev, ampak del
problema Q. Durant, str. 72), brez nje pa bi
pot vodila v barbarstvo. Koncept rizične
družbe pomeni, da je negotovost v moder-
nem svetu neizogibna. Znanost je samo
eden od sistemov, na katere se moramo za-
našati, čeprav nad njimi nimamo nadzora
(P. Kane, str 78).
Informacijska tehnologija omogoča
globalni trg kapitala in destabilizira na-
cionalna gospodarstva, vendar odpravlja
oziroma zmanjšuje hierarhično organi-
ziranost; ogroža varnost zaposlitve in hkrati
zahteva odgovornost in ustvarjalnost za-
poslenih (Hewitt, str 86). Nikakor ni nujno,
da so tisti, ki imajo informacije (ali jih
nimajo) isti kot tisti, ki imajo zaposlitev ali
materialne dobrine (ali jih nimajo) (Hewitt,
str. 89).
59
RECENZIJA
Orbach in R. Pähl razpravljata o vplivu
rizične družbe na odnose med ljudmi.
Orbachova pravi, daje emocionalna var-
nost temelj avtonomije, ki omogoča prena-
šati življenske negotovosti (str. 95).
Pähl pa ugotavlja, da je v vedno bolj
negotovih razmerah, ko niti družina niti
zaposlitev ne moreta dajati občutka varno-
sti, neka vrsta prijateljstva lahko vir zado-
voljstva in potrjevanja osebne identitete
(str. 103). Prijateljstvo namreč ni vezano na
vlogo, status in navade (str. 113).
M. WooUacott in A. Coote se strinjata, da
se politiki danes ne morejo izogniti vlogi
»managerja rizikov« (risk manager) (str.
122), to je opozarjanja, napovedovanja, pre-
prečevanja tveganj in popravljanja posledic
— če prej navedeno ne uspe. V rizični družbi
je potrebna politična kultura, ki omogoča
sporazumevanje med javnostjo, politiko in
strokovnjaki (str. 127). Modernizacija ni
kočija, iz katere lahko izstopimo kadarkoli,
če nam pot ne ugaja.
Iz razprav sledi, da se morajo tako posa-
mezniki kot države in svet pripraviti na
življenje z novim tipom tveganj. Sistemi
socialne varnosti bodo morali upoštevati
proizvedene (rnanufactuređ) rizike. Uva-
janje oziroma širjenje naložbenega sistema
v pokojninskem zavarovanju, individuali-
zacija in privatizacija ter prostovoljna zava-
rovanja izhajajo iz znanih, predvidenih in
predvidljivih socialnih primerov. Nego-
tovost rizične družbe pa povzročajo »narav-
ne« katastrofe, ob katerih se je verjetno res
mogoče opreti le na prijateljstvo in širšo
solidarnost, ki presega meje komercialnih
in socialnih zavarovanj.
Andreja Kav ar Vidmar
60