ERIKA VOUK
Opis slike
1.
Svinčeno,
kakor ptičji kljun svinčeno, svinčen obris izjedkanih vedut. Svinčena jutra čez nebo jekleno svinčeno razprostirajo perut.
Besede smrti bliskajo svinčeno, svinčeni kriki in svinčeni bog, svinčene krste, trupelce prsteno prinašajo domov svinčenih rok.
2.
Že skoraj noč, a se oko privadi, še v poznem mraku pobliskava skril -kamniti angel, ki več nad prepadi ne more razprostreti belih kril.
Sodobnost 2000 I 241
Poezija
3.
Vse barke so izplule iz pristana, na belem belo, belo, da skeli; v zenitu sonce kot nebesna rana razliva vroče lepko, zlato kri.
Pogled s črnino prikovan na sliki: cipresa, deček, skrčen na čereh. Rumeni ruj, galebi, tenki kriki in nedotaknjen mir v vseh rečeh.
4.
Gospa izpod borovca,
temnolasa,
ovita s slapom zgubanih tenčic,
škržati, ruj, razbeljena terasa,
med oljkami razdražen ples mušic.
Se vedno isti kamni,
zateptani,
nad morjem ista strma, prašna gaz,
še isti pljuski, zjedeni in slani.
Od kod ta tenki pramen sivih las?
5.
Muzej, bel zid in star okvir,
ki hrani
neznano sliko - avtor se ne ve.
Cipresa, deček, z baskovko postrani,
rdečo baskovko - in to je vse.
Sodobnost 2000 I 242
Poezija
Je vse in več.
Je ognjemet spomina.
Baretka, sloki deček - zdaj že mož.
Paleta, barve, kaplje terpentina,
stojalo, platno - ki ga para nož.
6.
Na oljke, kot na starke, se kulisa noči spusti; kot stara ptica sede. Črnina na črnino brez zarisa. Po tiho žvižgam in molčim besede.
7.
Golota kože v luči, ki še z zadnjo svetlobo sije, vse bolj pritajeno, da še poslednjič pozlati to ženo, ki deško lep cigan se sklanja nadnjo.
8.
Zavesa, oder, prepojen s črnino, star naslonjač, pozlata se svetlika, pod masko deček z belo Kolombino, medeni deček, ljubljen brez dotika.
Brez strašnega dotika, ki zareže globoko v kri, da splahne zaobljuba pradavnega lastništva, ki ga veže na milo krutost moškega poljuba.
9.
Preveč je sonca in preveč žarijo na platnu barve in preveč lahkotno te bele roke s čopičem drsijo, premalo je zamaknjeno, odsotno odhajanje;
s preostro, nezabrisano šrafuro, z vztrajnostjo kamnite kariatide je v vsej ostrini pred menoj to uro, kar je bilo, kar je in kar še pride.
Sodobnost 2000 I 243
Poezija
10.
Brezimni favn,
val, ki se zaljubljivo,
do koder seže,
zlekne in oplakne
s pršeče belo bisernato grivo,
neustavljiv, tik preden se umakne,
pojemajoč, razpenjen do brezuma,
minljiv, sam v sebi votlo zaokrožen
spolzi; za njim zaveje domotožen
slan veter s kančkom dragega parfuma.
11.
Preveč prosojno modra za nebo, za redki zrak nad snežnimi opasti, preveč ukrivljen je in preostro zarisan zeva, v preveliki slasti kljun kralja med kragulji. Čudovita
Remediospa z belimi metulji, le v slap razsutih črnih las ovita, leti v nebo v spiralasti krivulji.
12.
Med kamni vlažno od večerne plime, begotne, ščegetave rakovice, nad prodom veter, ki se ga oprime vonj alg z razbite škojke bisernice.
Belina ptice, ki na modrem kroži, vse višje do nevidnosti se vzpenja, razkošje zvokov, vonjev, barv se zoži v eno samo čisto radost zrenja.
Sodobnost 2000 I 244
Poezija
13.
Vsa daljna, vse bolj motna je bližina, vse bolj črnikast je obris ciprese. Vse težje je izvleči iz spomina vijolične odtenke prašne rese, vse bolj nevidno siv je zlizan kamen, kjer so perice hodno platno prale, in luč je le ugašajoči pramen na valu, ki me nosi od obale.
14.
Modrina nad obzidnimi meandri, ciprese so zelene katedrale, v lesenih loncih beli oleandri, ki stražijo balkone in portale.
Skoz krošnje borov, znotraj potemnele od črnih storžev, se nebo svetlika, kot skoz prosojno kupolo kapele nad križem golega Odrešenika.
15.
To platno, ta zamrznjena belina, ta barva neprosojnega ledu, ta slika, ta nasičena praznina in ta neznani, tresoči podpis pri dnu.
Ta pričujoča, ta slepeča odsotnost, ta mrzlični pogled zaledenel, ta krotka, ta obvladana lahkotnost odpovedi, ta krik neznosno bel.
Sodobnost 2000 I 245
Sodobnost 2000 I 246