ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXXIII | 29. novembra 2024 - Buenos Aires, Argentina | Št. 22 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija PRAZNOVANJE V SLOVENSKI VASI V nedeljo, 10. novembra, smo s ponosom praznovali 65. obletnico cerkve Marije Kra­ljice, 400. obletnico misijonske družbe laza­ristov in 72. obletnico Društva Slovenska Vas. Po slovesni sveti maši, ki jo je daroval nad­škof Andrej Stanovnik in spremljajoci škofje ter duhovniki, smo se zbrali v Hladnikovem domu, kjer smo nadaljevali praznovanje s cu­dovitim programom Prisrcen pozdrav predsednice društva Kristi­ne Grbec Žitnik, ki je poudarila pomen skup­nosti in trdne povezanosti. Nagovor predsednika Zedinjene Sloveni­je, inž. Jureta Komarja, s cestitkami za po­membne obletnice. Otroci Baragove šole so nas razveselili s plesom »Hubba Bubba« – bravo otroci, vaša energija in nasmehi so nas napolnili z ra­dostjo! Pripravil jih je Boris Rot. Nastop mešanega pevskega zbora Slovenske vasi pod vodstvom prof. Andreja Jana. Po dol­gih letih premora smo znova slišali cudovite slovenske pesmi – iskrene cestitke zboru za vrnitev! Mlada lanuška folklorna skupina pod vod­stvom Fedeta Cerarja je navdušila s tradicio­nalnimi plesi. Ponosni smo, da naši mladi oh­ranjajo ljubezen do slovenskih korenin. Tudi smo si ogledali igro v enem dejanju Tra­gik po sili, nastopala sta Boris Rot in Dani Gr­bec. S svojo zabavno igro sta poskrbela, da se je vsa dvorana krohotala od smeha! Po programu je sledilo izvrstno kosilo, med katerim so priljubljene pesmi v izvedbi okteta Oremus obogatile vzdušje. Vsi prisotni so se jim z navdušenjem pridružili, kar je ustvarilo pravo praznicno razpoloženje. Iskrene cestitke vsem nastopajocim in or­ganizatorjem za nepozaben dogodek, ki je še enkrat pokazal, kako pomembna je naša skupnost in kulturna dedišcina. Naj živi Slo­venska vas! D.S.V. Pozdrav predsednice doma Kristine Grbec V veliko cast nam je, da z vsemi vami meje naših posameznih domov. obeležimo 72 let obstoja društva Sloven-Posebna zahvala gre tudi duhovnikom, ska vas. V teh letih smo dokazali, da je ki so danes med nami. Vaša duhovna pod­naša skupnost mocna in vztrajna, še po-pora in blagoslov nam pomenita veliko in sebej danes, ko obujamo spomine na to, nas povezujejo na duhovni ravni. Hvala, kako dalec smo prišli in kako pomembna ker ste prišli v Hladnikov dom. je naša skupna pot naprej. Ta dom ni le kraj – je zavetje slovenske Naše letošnje geslo, »Vse boste doseg-kulture, jezika in tradicij, ki jih skrbno oh­li, ce boste ostali trdno povezani v skup-ranjamo in predajamo naprej. Naši pred­nosti,« besede, ki je spregovoril škof dr. niki so to ustanovili z veliko ljubeznijo, da Gregorij Rožman ob blagoslovitvi Slo-bi mi, njihovi potomci, imeli prostor, kjer venske hiše v Buenos Airesu, nas odlic-se lahko zbiramo in povezujemo kot Slo­no usmerja in opominja, da je naša moc venci, tudi dalec od domovine. v enotnosti. Vsak od nas je dragocen del Zahvaljujem se vsem, ki so omogocili to te skupnosti, in prav s skupnim spodbu-praznovanje, saj ste res odlicni sodelavci janjem in sodelovanjem lahko gradimo in ste se zelo potrudili, brez vas ne bi bilo svetlo prihodnost polno upanja. nic mogoce. Zelo smo veseli, da ta pomemben dan Posebna zahvala gre: tistim, ki skrbijo za preživljate z nami. košnjo trave in vzdržujejo nogometno igri-Daritev svete maše, ob spremljavi tako šce cisto in urejeno; vsem, ki ste pripravili cudovitega okteta OREMUS, nas je glo-šopke za povabljene , okraske za na mize, boko ganila. peko piškotov, scenografijo, fotografijo, Vaša prisotnost je za nas cast in veselje, program; vsem, ki ste poskrbeli za zajtrk. saj nas z vašo glasbo dvigujete in združu-In seveda posebno zahvalo namenjamo jete, ter dajete našemu praznovanju še kuharicam, kuharjem, kelnarjem in vsem, globlji pomen. Iskreno se vam zahvaljuje-ki ste na katerikoli nacin pomagali, za or-mo, ker ste danes z nami. Hvala, ker pri-ganizirati to praznovanje. našate svetlobo in harmonijo v naše srce Ponosno poglejmo naprej, saj vemo, da in dom! bomo dosegli še vec, ce ostanemo trdno Ob tej priložnosti bi želela posebej povezani. pozdraviti in izraziti globoko hvaležnost Naj živi Slovenska vas, naj živijo vsi slo­vsem predsednikom, predstavnikom in venski domovi v Argentini in po svetu, naj prijateljem drugih slovenskih domov. živi Slovenija, naj živi Argentina in naj še Vaša navzocnost krepi naše vezi in opo-naprej cveti naša skupnost! zarja na pomen skupnosti, ki presega Hvala lepa. Homilija | nadškof Andrej Stanovnik Z veseljem delim z vami petinšestdeseto obletnico ustanovitve župnije María Rei­na, ki po previdnosti sovpada s spominom na 400-letnico Misijonske družbe. Prisrcno pozdravljam svoja sobrata škofa Lojzeta Ur­banca iz Catamarque, in Rubena Frasia, upo­kojenega škofa iz Avellanede-Lanusa, ki sku­ paj z lepim številom duhovnikov pridružimo današnji slavnosti. Zahvaljujem se gospodu Toniju Burji CM, da me je povabil, da se sku­paj z vami udeležim teh dogodkov, ki me glo­boko ganejo v srce, saj sem tu preživel leta svojega otroštva. Zato cutim sveto dolžnost, da se spomnim svojih staršev, sestre in brata, sošolcev in uciteljev v slovenski sobotni šoli, duhovnikov lazaristov in mnogih sosedov, ki so nas kot otroke zaznamovali s svojo priso­ tnostjo in kršcanskim pricevanjem. Nosim jih v srcu kot dragocen zaklad. Evharisticni kontekst nas vabi, da svoje jubileje prinesemo k oltarni mizi, skupaj s tolikimi brati in sestrami, ki jih ni vec med nami, a tesno sodelujejo pri naši zahvali: to so naši starši in stari starši, družina in prija­telji, duhovniki, med katerimi želim nekatere imenovati z veliko ljubeznijo in hvaležnostjo: gospod Petek, Lencek, Jan, Mejac, ki so nas skupaj z drugimi spremljali pri rasti vere in lju­bezni do svete Cerkve. Dela, kot so šola, dom za ostarele in rekreacijski centri, so priceva­nja o misijonskem delu, ki ga misijonski ocet­je spodbujajo še danes. Kakšna previdnostna priložnost so ta štiri stoletja, da se oblecete v Kristusovega Duha in obnovite misijonsko ka­rizmo svetega Vincencija Pavelskega. In vsako poslanstvo se zacne z molitvijo, se z molitvijo vzdržuje in z molitvijo doseže vrhunec, kajti le z molitvijo je mogoce obleci Kristusovega Duha in ga oznanjati s pricevanjem in besedo. Pogosto sem delil podobo, ki se mi je v ot­roštvu za vedno vtisnila v spomin in je pove­zana s prvimi leti gradnje tega templja, kakor tudi naše župnijske skupnosti. Spomnim se, da ulice niso bile tlakovane, tako da jih je dež spremenil v neprehodne ceste, ko so konj­ske vprege prevažale opeko za gradnjo tega templja. Pogosto so morali vozovi pustiti svoj tovor vec ulic stran, ker jim voda in blato ni do­volila nadaljevati. Kdo so bili tisti, ki so v rokah nosili opeke do cilja? To so bile naše mame in babice, ker so se njihovi možje morali držati delovnih urnikov. Še danes zaprem oci in vidim mojo mamo, ki skupaj z drugimi ženskami nosi v narocju kup opeke, da bi jih pripeljale bližje mestu, kjer se bi zgradil novi tempelj. K temu svetemu spominu združujemo vas, ki tudi danes prispevate svoj cas in talente za nadaljnjo gradnjo katoliške in slovenske iden­titete te skupnosti. Obisk slovenskih skupnosti iz drugih središc in okteta Oremus iz Slovenije, ki nam s svojim petjem polepša praznovanje, nam veliko koristi in širi srce. Vse to nam po­maga, da še naprej gojimo in krepimo kultur­ne in verske vrednote, ki smo jih prejeli od na­ših starejših, zlasti jezik, ki je bistveno sredstvo za prenos duhovne dedišcine ljudstva. Danes imate sveto poslanstvo usklajevanja dragoce­ne dedišcine, ki ste jo prejeli od staršev in sta­rih staršev, z dragocenim bogastvom argen­tinskega nacina bivanja in obcutenja, ki ste ga prejemali že iz zibelke. Kakšen izjemen privile­gij je biti rojen v tej deželi in se hkrati pocutiti kot otrok slovenskega naroda. Cudovito darilo in izjemna naloga! Božja beseda, ki smo jo oznanjali, nas spo­minja, da gresta vera in delitev svojega z drugimi nujno skupaj. Vera je pristna, ko se izraža v razlicnih nacinih delitve vsega, kar smo in imamo. Gre za radikalno zahtevo, ki ne dopušca polovicnih daril. To je tisto, kar smo slišali v zgodbi o preroku Eliju (prim. 1Kr 17,8-16) in vdovi iz Sarepta: ko je bila spod­bujena naj deli vse kar ima, je Bog to gesto pomnožil, da je vsakdo lahko živel dostojno. Nato pa Jezus v evangeliju izpostavi tudi gesto vdove, ki je dala vse od sebe, vse, od cesar je morala živeti, kajti tistemu, ki popolnoma zaupa v Boga, nic ne manjka. Po tem nas pa Pismo Hebrejcem (prim. 9,24-28) vabi, da svoj pogled in srce usmerimo na Kristusa, ki je »prišel rešit tiste, ki nanj cakajo«, odreše­nje, ki ga doživljamo že, ko postane naša vera gesta bližine, prijateljstva, velikodušnosti in služenja drugim. Za nas se ta prostor in oko­lišcine, da svoje življenje delimo z drugimi, še posebej uresnicuje v obveznostih služenja v slovenski skupnosti pri verskih, kulturnih in športnih dejavnostih. Tukaj smo poklicani, da drug do drugega dobro ravnamo, se spoštu­ jemo in smo srcno pozorni do najšibkejših in tistih, ki jih drugi prezirajo in odrivajo. Izrocamo se Mariji Kraljici, da bo še nap­rej skrbela za nas, nam dala oci, da vidimo, in srca, da sprejemamo Božjo voljo; okrepi­la našo vero v Jezusa Kristusa; obudila naše upanje in nas naucila deliti brez zadržkov v storitvi, kjer je to najbolj potrebno. Kraljica Marija, prosi za nas! Amen. 75. OBLETNICA BARAGOVE ŠOLE V soboto, 19. oktobra, je bilo že ob pol deve­tih vse pripravljeno. Nestrpno smo cakali, da otroci iz vseh slovenskih šol pridejo na naše praznovanje. Najprej smo vsi skupaj zajtrkovali, malo poklepetali in se veselili srecanja. Tokrat smo skupaj pripravili »Janko in Met­ka... po naše«. Razdelili smo otroke po skupi­nah in jim delili vloge. Nekateri obrazi so malo cudno gledali, da ne bi pripravili nastopa v dveh urah, to bi bilo noro! Samo, da v tem casu smo imeli za prip­raviti nekatere kostume, vse rekvizite, plese in pesmice, ki so jih najmlajši že tri tedne prej prejeli. Natancno so zaigrali in zaplesali. Starejši so pa si razdelili v sedem prizorov povestico »Janko in Metka«, seveda z neka­ terimi spremembami. Vadili smo, pripravljali prostore in ponovili kje se postaviti, kako zai­grati vloge, da bi potem vsa dvorana drugi ot­roci in ucitelji sledili vsakemu prizoru posebej. Vrteli smo se okrog dvorane, da bi sledili kako gresta Janko in Metka po gozdu k babici in cez noc odlocita nazaj k ocetu. To se ni zgodilo, ker ni bilo vec baterije na mobilnem telefonu, po­datki in GPS niso delavali. Zato sta zašla in po drugi poti našla pot do neke krasne, sladke in okusne hišice, kjer jih je cakala carovnica in jih ogoljufala, da jim bo pomagala! Oba sta bila obupana, ko je bil Janko zaprt v kletki a, k sreci se je vse dobro koncalo in oce jih je našel. Prav veselo smo vsi se z njimi veselili in vsi otroci so zaigrali in uživali s pripovedova­ njem. Naucili so se in poigravali z igro. Vadili slovenšcino, naglase in se obracati z mikro­fonom na odru. Sledil je blagoslov kosila in dneva. G. Toni Burja nas je lepo nagovoril in so že bili ham­burgerji in pice na mizi. Seveda ni manjkala torta in zahvale. Ga. Nina Pristovnik je ganljivo povedala pomen slovenskih šol in ohranjanja jezika po tolikih let; prav tako se je tudi zahvalila ga. Marie-la Urbanija, predsednica odbora staršev in podarila šopek rož in posebno priznanje za dolga leta delovanja v naši šoli. Po torti je bil pa na vrsti nogomet, odbojka, med dvema ognjema, skakanje, tobogani in še malo so se otroci poškropili, ker je sonce mocno pripekalo. Pa cas za sladoled, ki se ga vsi otroci in starejši vedno veselimo! Nekaj utrinkov OkrOgle OBLETNICE | SDO / SFZ (1949) Pred 75 leti sta bili ustanovljeni v Buenos Ai­resu Slovenska dekliška organizacija (SDO) in Slovenska fantovska zveza (SFZ), ki še danes združujeta slovensko mladino v Argentini v športni, kulturni in verski dejavnosti. SDO - Slovenska dekliška organizacija Porocilo o ustanovitvi SDO, objavljeno v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1950, piše: “Prva slovenska dekleta, ki so prišla v Argentino, so kmalu spoznala, kakšna je tu­jina. Videla so, kako je ta svet popolnoma drugacen od onega, v katerem so bila vajena živeti. V zacetku so dekleta v glavnem do­bivala zaposlitev kot hišne pomocnice, ku­harice in negovalke otrok. Pozneje se je na široko odprla pot v tovarne in vec slovenskih deklet danes že sedi tudi po pisarnah. Tudi z njimi je bilo tako, kakor z ostalimi. Dokler ne obvladaš jezika, ne pomeniš dosti, ce išceš kako boljše mesto po pisarnah. Prav vsako slovensko dekle je po prihodu v novo deže­lo zacutilo živo potrebo po dekliški družbi, v kateri bi se lahko pomenilo o vsem in ki bi ji nudila tudi pošteno razvedrilo in zabavo. Prvic se je zbralo nekaj vec deklet meseca januarja 1949 v prostorih Društva Slovencev na Victor Martinezu 50. Pozneje jih je pri­hajalo vedno vec in njihovo število je zelo narašcalo. Tako je samo po sebi prihajalo do organizacije, ki naj bi bila tesna vez med de­ kleti. Do njene ustanovitve je prišlo meseca maja. Organizaciji smo dale ime Slovenska dekliška organizacija, in ji izvolile odbor. Namen in delo oznacuje dovolj jasno cilj, ki si ga je postavila: Družiti, vzgajati in ohranjati slovenska dekleta poštena in verna, da se v tem velemestnem vrvežu ne bodo izgubila in bodo ostala takšna, kot so bila doma. Zato se zbiramo, se pomenimo o vseh naših vpraša­njih, zapojemo našo lepo pesem in skrbimo zato, da ohranimo svoje obicaje.” SFZ - Slovenska fantovska zveza O Ustanovitvi SFZ tudi poroca Zbornik Svo­bodne Slovenije leta 1950: “Takoj, ko so se zlile vse skupine slovenskih beguncev iz ra­znih taborišc v Italiji in Avstriji v Argentino se je pojavilo nešteto potreb po organizacijski povezavi razkropljenih slovenskih naseljen­cev, med njimi tudi fantov, ki so se v vec mi­lijonskem mestu znašli v popolnoma novih razmerah. Zbrati jih je bilo treba v nepoliticno organizacijo, katere namen naj bi bil: fante, ki so žrtvovali svojo mladost ter stopili v borbo z življenjem v letih, ko bi morali gledati svet v cistih, rožnatih barvah, vzgajati v verskem, kulturnem in narodnem duhu. V ta namen naj bi bili sestanki v duhu prijateljskega razmerja in polni domacnosti. Med prijateljskim kra­mljanjem naj bi fantje dobili potrebne versko­ -nravne napotke za življenje, si bogatili duha s kulturnimi pridobitvami in prišli do poštenega razvedrila in zabave, Iz teh potreb je dne 6. marca 1949 nasta­la Slovenska fantovska zveza. Z ustanovne­ga obcnega zbora so slovenski fantje poslali pozdrav svojemu nadpastirju škofu dr. Gre­goriju Rožmanu, ki je ustanovitev organiza­cije z veseljem pozdravil in ji želel napredek. Nekaj zanimivih povzetkov iz pravilnika Slo­venske fantovske zveze: • Uradni jezik: Na vseh prireditvah Zveze in Odsekov je slovenski jezik obcevalni jezik. Zveza zahteva od clanov, da slovenski jezik spoštujejo in ga ponosno uporabljajo. • Nameni in znacaj Zveze: 1. Združevati vso slovensko fantovsko mla­dino, ki kršcansko misli in hoce po kršcan­skih nacelih živeti. 2. Vzgajati in izobraževati svoje clane versko, kulturno in telesno v duhu nacel ka­toliške Cerkve. OkrOgle OBLETNICE | SDO / SFZ (1949) - iz 2. stran 3. Predstavljati slovensko katoliško mladino v slovenski skupnosti v Argentini. 4. Sodelovati kot živ ud pri drugih sorodnih slovenskih ustanovah in združenjih, ki so v skladu z nameni Zveze. 5. Preucevati in navajati clane k razmišlja­nju o slovenskih narodnih problemih, širiti in utrjevati misel edinosti v skupnem delu za kršcanstvo in slovenstvo. • Vodilna nacela: 1. Zveza izrecno obsoja brezbožni komu­nizem, ki usužnjuje slovenski narod in se vkljucuje v borbo za svobodo slovenskega naroda doma in v svetu. 2. Zveza hoce poudarjati kršcansko pojmo­vanje vrednosti posameznega cloveka, svo­bodo in osebno odgovornost posameznika in vecnostni smisel cloveka in družbe. 3. Zveza hoce gojiti v svojih clanih mocno ljubezen do lastnega naroda in zvestobo do dežele, v kateri so rojeni. Mladina je dobila tudi svojo himno, katere besedilo je besedilo je sestavil dr. Tine Debe­ljak, uglasbil pa Franc Cigan. Himno ponosno pojejo na vsakem mladinskem dnevu in kul­turni prireditvi: Slovenska smo mladina, naša je rast, Bog, domovina, delo in cast. Svet pred nami se odpira, drzno mu gremo nasprot, iz Slovenije izvira pot, ki gre cez vso zemljo. Slovenska smo mladina, naša je rast, Bog, domovina, delo in cast. Duh osvaja nam vesolja, a srce osvaja dom, vseh je naša ena volja, da Slovenec sem in bom. Slovenska smo mladina, naša je rast, Bog, domovina, delo in cast. DELOVANJE MLADINSKIH ORGANIZACIJ SDO IN SFZ Prvih 12 let je bilo vse delovanje osredoto­ceno na Slovenski Pristavi, kjer se je mladina iz vseh koncev Buenos Airesa družila ob pri­ložnosti športnih dni, svetih maš in kulturnih prireditev. Ko so nastali okrajni slovenski do­movi, so se ustanovili krajevni odseki SDO in SFZ, osrednji odbor pa skrbi za skupne prire­ditve in dejavnosti: • Mladinske maše • Duhovne vaje in duhovne obnove • Kulturna predavanja in srecanja • Mladinsko peš romanje v Luján • Pevsko glasbeni veceri • Skupni mladinski dnevi • Revija Mladinska vez Pevsko-glasbeni veceri Pevsko glasbeni veceri so, skupaj z zveznim mladinskim dnevom, najvažnejša vsakoletna prireditev, ki jo mladina pripravlja in vodi že vec kot 50 let. Ta vecer nudi možnost mla­dim, da pokažejo svoje glasbene talente pred obširno publiko. Skupni ali zvezni mladinski dnevi Po zaporednih krajevnih mladinskih dnevih se vsako leto v mesecu novembru mladina ponovno zbere na zveznem mladinskem dnevu, ki pomeni zakljucek aktivnega delo­vanja leta. Organizacija je v rokah zveznega odbora mladine, zacne se z dviganjem zastav med petjem argentinske in slovenske himne, sledijo športna tekmovanja, kosilo, kulturni program, delitev pokalov in prosta zabava. Mladinska vez Leta 1956 je mladina zacela izdajati list, ki se je s casom spremenila v revijo. Tako se je Mladinske vezi spomnila urednica Svobo­dne Slovenije Mariana Poznic na pogovoru za slovenski tednik Družina: “Nekje v 80. in 90. letih smo s skupino slovenskih prijateljev že kot mladi dvajsetletniki izdajali mesecnik Mladinska vez. Takrat smo ta list po veclet­nem mrku oživili, zanimivo je, da sta oba ure­dnika iz tistega casa že dolgo v Sloveniji, mor­da ju poznate: Andrej Poznic (to je moj brat) in Tone Rode. Posebna vrednost tega dela je bila, da smo prav vse delali mladi sami: na­ crtovali, pisali, tipkali, prodajali. To je bilo za nas izjemno kreativno obdobje in nedvomno smo se od njega naucili veliko vec, kot smo sami dali. Žal naslednji generaciji mladih ni uspelo nadaljevati z izdajanjem revije.” Revije žal ni vec, je pa mladina povezana na bolj moderen nacin, preko družbenih omrež­jih Facebook in Instagram. Predsednice in predsedniki mladinskih or­ganizacij: 1949 - Mija Markež in Avgust Horvat 1950 - Mija Markež in Peter Klobovs 1951 -Renata Ašic in Janez Langus 1952 -Katica Kovac in Milan Magister 1953 - Katica Kovac in Milan Magister 1954 - Mara Bidovec in Jože Prijatelj 1955 - Mara Bidovec in Jože Prijatelj 1956 - Joža Leskovic in Lovro Tomažin 1957 -Katica Kovac in Tone Bidovec 1958 - Mara Bidovec in Tone Bidovec 1959 - Marjeta Železnikar in JožeVodnik 1960 - Marjeta Železnikar in Jože Vodnik 1961 -Marjeta Železnikar in Jernej Tomazin 1962 - Marjeta Debeljak in Franci Markež 1963 - Marjeta Debeljak in Franci Tomazin 1964 - Alenka Jenko in Tine Vivod 1965 - Majda Tomažin in Jernej Dobovšek 1966 - Mila Hribar in Jernej Dobovšek 1967 -Helena Pleško in Ciril Jan 1968 -Mila Hribar in Ciril Jan 1969 -Helena Jelocnik in Mihael Stariha 1970 - Marija Zorec in Mihael Stariha 1971 - Pavla Andrejak in Mihael Stariha 1972 -Ana Marija Klanjšcek in Pavel Fajdiga 1973 - Marija Urbancic in Janez Rode 1974 - Martina Koprivnikar in Franci Žnidar 1975 - Marija Korošec in Tomaž Rant 1976 -Helena Loboda in Tone Erjavec 1977 - Marija Groznik in Miha Potocnik 1978 - Marija Novak in Jože Korošec 1979 -Polona Pintar in Pavel Pleško 1980 - Damijana Andrejak in Pavel Pleško 1981 - Vera Breznikar in Tinko Lavric 1982 - Vera Breznikar in Henrik Kunc 1983 -Anci Kokalj in Henrik Kunc 1984 -Marija Zurc in Tinko Lavric 1985 - Helena Loboda in Tone Malovrh 1986 -Pavlinka Korošec in Tone Malovrh 1987 - Pavlinka Korošec in Dominik Oblak 1988 - Nevenka Magister in Dominik Oblak 1989 - Ivana Tekavec in Stanko Jelen 1990 -Helena Skarlovnik in Štefan Godec 1991 - Alenka Magister in Stanko Jelen 1992 - Ivana Tekavec in Stanko Jelen 1993 -Ivana Tekavec in Andrej Kostelec 1994 - Ivana Tekavec in Andrej Kostelec 1995 -Toni Cerar 1996 - Franci Grilj 1997 - Veronika Vivod 1998 - Irena Žužek 1999 - Toni Cerar 2000 - Aleks Zarnik 2001 -Monika Klarreich in Gregor Modic 2002 - Gregor Modic 2003 - Monika Klarreich in David Rot 2004 -Andrej Drenik 2005 - Danijel Kocmur 2006 - Cecilija Kocmur 2007 -Pavel Grohar 2008 - Andrej Žnidar 2009 - Sonja Rozina in Marjan Godec 2010 - Mikaela Podržaj in Marjan Godec 2011 - Cecilija Malovrh in Martin Uštar 2012 - Marjanka Oblak in Martin Uštar 2013 -Tatjana Golob in Luka Rome 2014 - Juli Kastelic in Franci Schiffrer 2015 -Micaela Resnik in Niko Skubic 2016 -Anika Urbancic in Andrej Cukjati 2017 -Jože Rožanec 2018 -Luci Ayerbe Rant in Marjan Vombergar 2019 -Gabriela Oblak 2020 -Viki Jakoš in Tomi Selan 2021 ­2022 - Niko Oblak 2023 -Niko Oblak 2024 -Alenka Modic in Niko Oblak Napitnica: Ob priliki dvajsetletnice SDO/SFZ je “vecni mladenic” Zorko Simcic (ki je letos obhajal svoj 103. rojstni dan) mladini napisal “Napi­tnico”: Najrazlicnejše misli mi vstajajo ob vašem prazniku. Vendar bi se rad ustavil ob enem samem problemu. Zdi se mi namrec, da ve­ cina ostalih, ki vas in nas mucijo v teh dneh, izvira iz tega samega. Ob važnih vprašanjih, ki se pojavljajo, kadar se generacije znajdejo na križišcih življenja, smo se nekoc tudi mi ustavljali. Ne morem reci, da smo mi mladi takrat starejšim vedno slepo verjeli. Vsekakor pa smo si njih besede dovolj globoko zapisali v srce, da smo jim kasneje mogli – pritrdi­ ti. Zato tudi, ne dvomim, danes kljub te­ žavam, lažje hodimo skozi življenje, kakor pa bi sicer. Želel bi, da bi isto misel nekoc vi mogli na­ pisati o nas. Kdor hoce res živeti, se mora razvijati. A kdor hoce rasti, se mora uciti. Od starej­ ših živih in mrtvih. Od življenja, ki je (in bo – pa naj bo to novovalni mladini pa tudi kdaj starini všec ali ne…) pac vedno starej­še od teh, ki ga živijo in se temu pojavu ne bo dalo odpomoci niti takrat, ko bo tisoci Apolon plaval proti Luni… Koliko problemov je v vas! Takih, kakršne imajo v vseh casih vsi mladi ljudje, pa tudi še prav posebno vaših, drugim neznanih: težave med vami samimi, med vami in starši, med vami in okoljem, ki je drugac­ no od domacega. Mnogo teh problemov je pripisati dej­ stvu, sami cutite, da ste emigranti oziro­ ma otroci izseljencev, izgnancev. Vidimo, da se teh problemov zavedate, a po tem, kako jih obravnavate, spoznavamo, kako ste drugacni od nas. To ni napacno. Celo prav in zdravo je! Realnost, v kateri živite, je pac drugacna od nekdanje naše. »Zakaj sem drugacen od tega italijan­skega sošolca, ko pa je tudi on sin emi­ grantov?« -»Zakaj sta ocka in mamica te moje prijateljice tako drugacna od mojih staršev, ko sta vendar tudi onadva emi­granta?« Zavest poslanstva Tu je beseda-mejnik ob katerem se locijo ljudje. Po rojstvu svojega izseljenstva ste razlicni. Ne recem, da ste ne boljši ne slabši od mladine iz drugacnih vrst izseljenstva – toda ste razlicni. Pa ce to vi in mi hocemo ali ne. Ali je tvoj oce v Sloveniji trpel lakoto in se je zato odpravil v svet? Ali pa si je tvoja mama tam pred mnogimi leti doma nenadoma za­želela avtomobila in si je dejala: Pojdimo! Ali pa sta se morda oce in mati pricela zanimati za take žuželke, ki jih doma ni, pa sta odšla v svet, da izpopolnita svoje znanje? Ne! Vi veste, da ne. Borili so se za neke ide­ale, in ce so se hoteli boriti zanje še naprej, so morali v pregnanstvo. Bili so premagani, a njih poslanstvo je, da tu v svetu pricajo resnico in da se naprej borijo za svobodo. Te dolžnosti imajo zaradi tistih, ki so ostali na domaci zemlji, še bolj pa zaradi svojih nek­danjih tovarišev, ki so morali pod zemljo… Vsak zdrav otrok ima oceta rad. Ljubi to, kar ljubi oce, in boli ga to, kar boli oceta. Zato je naravno, da nadaljuje ocetovo misel. Ne pustimo se begati! Vprašanje ni: Ali Slo­venija ali Argentina, ampak: ali ljubim svo­bodo Slovenije in Argentine in celega sveta – ali ne? … Zaradi ljubezni do svobode so se vaši starši umaknili v svet, in da svoboda pov­ sod zmaga, se morate boriti tudi vi. Ne zato, ker bi to želeli vaši starši ali ucitelji, ampak, ker je tako v naravnem redu. … Zakaj te misli, zakaj ob tem jubileju? Zato, da se vprašate, kaj ste, in zato, da vam marsikaj iz preteklosti, kar se vam je zdelo cudno in celo nesmiselno, posta­ne smiselno. Pa zato, da se zaveste, da je vsakdo izmed vas v svetu s posebno nalo­go, da je važen. In da prav ta njegova va­žnost spet zahteva od njega trdnega dela, resnega študija, žrtev. Bog živi vas in vaše organizacije! Vsi, ki smo vam blizu, vam danes želimo, da bi vaše delo v prihodnjih dvajsetih letih še bolj cvetelo. Ne morda toliko se širilo ka­kor – poglabljalo. Nekoc, ko nas ne bo vec, boste še ved­no z veseljem zrli na sadove svojega dela. Ti so dozoreli, ker ste v preteklosti znali z odprtimi srci in odprtim umom prisluhniti življenju, pa ceprav vam to ni bilo z rožami posuto. Ce kdaj, potem danes velja: »Korajža!« Pod Tronadorjem, na Veliko noc 1969 - Zorko Simcic Pripravil: Jože Jan Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Mladinska vez ODTISI 4 - 2024 RENICCI – KJE JE TO? Knjižnica Dušana Cerneta iz Trsta in Rafae­lova družba iz Ljubljane sta nas v prejšnjih letih popeljali v razna fašisticna koncentra­cijska taborišca v severovzhodni Italiji, kot so Višek/Visco, Gonars, Chiesanuova, Monigo. Ker so nekatera imena povezana tudi s potjo beguncev po vojni, smo se spomnili tudi nji­ hovega križevega pota. Letos so si zamislili še vecji izziv. Renicci je bolj oddaljen kraj, zato so namenili dva dne­va za obisk, ekskurzijo, romanje – kakor je pac vsak doživljal to pot. V soboto, 9. novembra, smo se zgodaj zjut­raj odpeljali iz Ljubljane in na poti do Gorice pobirali udeležence. Takrat se je zacel uradni program, ali kot so v vabilu zapisali: »Radi bi poudarili, da dajemo organizatorji naših poti velik poudarek na vsebinsko bogat pro­gram«. Ker pa je osrednje težišce v sorazmerni bližini nekaterih begunskih taborišc, je bil prvi dan posvecen Forlíju, kjer je bil eden iz­med postankov na begunski poti. Dr. Helena Jaklitsch je pripovedovala tako o itinerarju beguncev iz Vetrinja in Celovca pa do tabo­rišc v srednji in južni Italiji do odhoda v izse­ljenstvo. Ne samo o poti, tudi o življenju in razvoju dejavnosti v teh taborišcih je govo­rila. Prebrana sta bila odlomka dnevnikov iz tistih dneh v Forlíju Marjane Kovac in Pavleta Borštnika. Zanimivo je bilo slišati zapise ci­vilne begunke in clana slovenskih cetnikov. Medtem ko so bili civilisti en teden nastanje­ni v »veliki pol podrti letalski šoli brez oken in vrat, brez elektrike in vode«, so bili voja­ki (slovenski cetniki, primorski domobranci, srbski cetniki in še kdo) pod svojimi šotori na nekem športnem stadionu, predno so bili premešceni v Eboli. Drugo leto bomo obhajali že osemdeset let od teh dogodkov. Cas zabriše spomine, odnese price in prezida mesta, zato so bili podatki, ki so jih organizatorji lahko pridobili od lokalnih kontaktov pomanjkljivi, netocni. Skratka: po krajši vožnji po forlijskih cestah, smo se morali sprijazniti z idejo, da ne bomo našli krajev, kjer naj bi se begunci ustavili. S podaljšanimi nosovi smo šli na kosilo, po­tem pa se odpravili v La Verno, kjer smo ime­li mašo, vecerjo in prenocišce. La Verna je eden izmed krajev sv. Franciška Asiškega. Tu je pred tocno osemsto leti dobil Kristusove rane. Franciškani so kasneje sezidali mogo­cen samostan in eden izmed bratov nam je razkazal kapelo, sezidano na kraju, kjer se je to zgodilo in nekaj cerkev, ki spadajo v sklop samostana. Sami smo se – po labirintskih hodnikih – nastanili po prijaznih sobah, ki so Pater franciškan vodi po Franciškovih poteh, Ivo pa tolmaci namenjene romarjem in pripravili na dogod­ke naslednjega dne. V nedeljo zjutraj smo imeli najprej mašo, nato zajtrk. Z nami je potoval dr. Janez Ju­hant, ki je skrbel za naše duhovno doživlja­nje dnevov in krajev. Predvsem mi je padlo v oci, da je pri vsaki molitvi – na poti, pred jedjo, na krajih trpljenja, - dodajal še molitev za verne rajne. Avtobus nas je pripeljal najprej v vas in sedež obcine Sansepolcro. Tu je eno izmed pokopališc (drugi so Gonars, Barletta in Rim), kjer je Jugoslavija leta 1973 postavila spominska obeležja s kripto-kostnico, v kate­re je zbrala posmrtne ostanke Slovencev in zapornikov drugih narodov takratne države, ki so umrli v bližnjih krajih vsakega obeležja. V Sansepolcro je zbranih skoraj petsto zem­skih ostankov taborišcnikov, od katerih jih je 109 slovenskega porekla. Sicer je padlih Jugoslovanov bilo veliko vec, a so sorodni­ki marsikatere ostanke prenesli na domace pokopališce. Število umrlih pa naj bi bilo vec kot v drugih krajih, ker so v Renicci pošiljali ujetnike tudi iz drugih taborišc (Rab, Gonars, Chiesanuova pri Padovi …), kjer so bili že itak na skrajnem robu življenjskih sil. Najprej smo se poklonili njihovemu spo­minu pred obeležjem. Ivo Jevnikar in Le­nart Rihar sta v imenu organizatorjev polo­žila venec, Anita Gregoric in dr. Andrej Fink sta prebrala Franceta Balantica Strah pred praznoto. V italijanski jezik je pesem preve­del dr. Mirko Špacapan. Na pokopališcu se nam je pridružil predse­dnik obcinskega sveta Antonello Antonelli, ki nam je namenil nekaj besed, od katerih so predvsem izzvenele te, da je to kraj, kjer je zapisana ena izmed sramotnih strani itali­janske zgodovine. Ko smo se po slovesnosti mogli z njim kaj vec pomeniti, smo izvedeli, da ima ženo iz Venezuele. Torej smo se štirje preseljenci iz Argentine z njim pogovarjali v kastiljšcini … Kot receno, je kripta s posmrtnimi ostanki enaka oni v Gonarsu, kjer smo že bili. Po sto­pnicah pridemo v zaprti del, ki je bi za nas odklenjen. Troslojna bronasta vrata so polna imen teh, ki so pokopani na tem kraju. Z nami sta bili tudi sorodnici enega izmed pokojnih, ki je umrl v bližnji bolnišnici. Med drugim sta se pozanimali, ce bi lahko posmr­tne ostanke lahko prepeljali v domaci grob v Polhovem Gradcu. »Do leta 1973, bi to lah­ko uredili«,je bil odgovor. Ker pa je od takrat naprej za prostor skrbela Jugoslavija, zdaj ni mogoce. Res da te države ni vec, ni pa še raz­jasnjeno, kdo je »dedic«. Tako Slovenija kot Hrvaška se potegujeta za skrbništvo, ni pa še urejeno. Menda naj bi tako Gonars kot San­sepolcro bila slovenska domena. Na vratih smo iskali še enega znanega in res našli njegovo ime. Ta naj bi – kot mnogi – umrl od lakote. V kripti sta dva kraka s policami, kjer so namešcene plocevinaste žare z imeni, datu­mom smrti in kraja rojstva. Zelo težko je bilo razbrati podatke zaradi vlažnosti prostora in ker notri ni elektricne razsvetljave. Pomagali Dr. Janez Juhant mašuje v kapelici sv. Lovrenca smo si z baterijami oz. telefoncki. Zelo jasno pa je na vsaki žari pobarvana rdeca petero­kraka zvezda, kot da bi vsi ti pokojni bili par­tizani, kar seveda ni res. Na eno izmed žar so, verjetno domaci žalujoci, položili lesen križ. Uradno smo zakljucili program s petjem o lipi, ki je zelenela … Spet na avtobusu smo šli v smeri Reniccija in uživali ob pogledu na (še) zeleno valovito toskansko pokrajino. Zahvaljujoc družini Eri­ke Jazbar, ki je v preteklem poletju obiskala kraj, smo ga kar hitro našli. Še prej pa smo poslušali pricevanje prof. Lojzeta Peterleta o križevem potu njihovega oceta (z nami je bil tudi profesorjev brat Branko). Italijanski okupatorji so ga odpeljali v fašisticno kon­centracijsko taborišce na Rabu (ki smo ga obiskali lansko leto), kjer so ga že vrgli na kup mrlicev, pa so ga sotrpini, ko so videli, da je še nekaj življenja v njem, povlekli ven in mu pomagali, da je prišel k sebi. Kot mnoge druge so oceta nato prepeljali v Renicci, ki je od Ljubljane oddaljen ok. 450 km. V tabo­ rišca v Furlaniji je bilo lažje pošiljati pakete, tja je segla tudi pomoc p. Placida Corteseja. Renicci pa so dalec stran in te pomoci ni bilo. Paketi družin so se tudi izgubljali, kot sta pri­povedovali sorodnici (menda naj bi se paketi »izgubili« že v Ljubljani …). Po zlomu fašizma septembra 1943 so taborišce prevzeli nacisti. Medtem jih je že veliko odšlo med italijan­ske partizane, drugi pa so se na lastno roko odpravili proti domu, med njimi Peterletova oce in stric. Ker nista marala pasti v roke na­cistom, sta se peš, po stranpoteh, vrnila do­ mov na Dolenjsko in tako preživela. Za taborišce Renicci so italijanske oblas­ti namenile ok. 17 ha, sicer pa je taborišce samo imelo tri sektorje, v vsakem naj bi bilo 12 barak (dolgih po 50 m, za ok. 200 jetni­kov) s sanitarnimi prostori. Ker pa je bilo zelo veliko pomanjkanje vode, ti niso bili upo­rabni. Vsekakor tretji sektor ni bil dokoncan. Racuna se, da je v enajstih mesecih, kolikor je taborišce delovalo, šlo skozi njegove pro-store okoli 10.000 mož, vecinoma Slovencev. Danes se je od tega velikega prostora ob­ držalo zelo malo, nekaj stoletnih hrastov in kak ostanek starih zidanih prostorov. Ostalo je bilo porušeno, pozidano, prezidano, ko jeteren bil vrnjen prvotnim lastnikom. Šele po letu 2000 so zaceli urejati skromno spomin­sko obeležje. V tem Vrtu spomina, kot mu pravijo, nas je pricakal župan obcine Anghieri Alessandro Polcri, ki je tudi predsednik pokrajine Arez­zo in nam namenil nekaj pozdravnih besed. Prof. Lojze Peterle je med drugim po županu izrekel zahvalo ljudem, ki so pomagali ocetu in stricu priti nazaj k njuni družini, saj bi brez njihove pomoci ne zmogla dolge poti. Vse to ne sme iti v pozabo, saj »resnica brez spomi­na nima velike moci,« je izjavil Peterle. Ponovili smo komemoracijo s položitvijo venca, recitiranjem Balanticevih pesmi in petjem Lipa zelenela je. Kot že v Sansepol­cro, je Erika Jazbar vodila potek slovesnosti, Ivo pa vecinoma prevajal enim in drugim. Ker sta oba v stiku z domaco deželsko RAI, sta obvestila RAI Toscana, ki je poskrbela, da je dogajanje in intervjuje posnela njihova ekipa in to posredovala vsej italijanski jav­ nosti. Župan je tudi povedal, da nameravajo izboljšati podobo Vrta in ga obogatiti z vsebi­no, ki bi opisovala življenje in trpljenje tega kraja in casa, kar bi bilo vsem na razpolago tudi na spletu. Ostali cas smo namenili pieteti in izmenja­vanju obcutkov in doživetij. Cakalo nas je kosilo, kratek sprehod po mestecu Sansepol­cro, pa pot domov. A vsebine ni zmanjkalo. Dolge kilometre povratka je krajšal Erikin pogovor s prof. Ja­nezom Juhantom, ki je letos daroval zlato mašo. Osrednji del pogovora pa se je nana­šal na njegovo knjigo Domacija pod Svetim Antonom. Pot je bila krajša tudi zaradi koncerta na orglice, ki smo ga bili deležni od prof. Loj­zeta Peterleta. Vsakovrstne melodije in ža­nri so priklicali aplavze in obcudovanje nad izvrstnim obvladanjem inštrumenta. Zadnji smo se razšli na ljubljanskem parkirišcu na­smejanih obrazov in veselih src. V opisu poti v Monigo in druge kraje v letu 2019 se mi je razvila »megalomanska domi­ šljija«: da bi kdaj mogli videti še druge kraje z begunskimi taborišci. Letos se je to zgodi­lo! Skupaj z Reniccijem smo bili tudi v Forlíju. Sicer nismo našli fizicnih prostorov, smo pa lahko z ocmi spomina obujali dneve nego­tovosti in skrbi, kako se bo življenje razvilo. Zato je na mestu, da se Ivu in Lenartu ter vsem sodelavcem zahvalim za uresnicenje sanj! GB KNJIGA “CEZ OCEAN V NOVO ŽIVLJENJE: USODE SLOVENSKIH POVOJNIH POLITICNIH BEGUNK” IN POSVET “CEZ OCEAN NAZAJ” Septembra 2024 je v Sloveniji na Študijskem centru za narodno spravo (SCNR) izšla, v tiskani in dopolnjeni verziji, monografija “Cez ocean v novo življenje: Usode slovenskih povojnih politicnih begunk”, avtoric Marte Keršic, Neže Strajnar in Mirjam Dujo Jurjevcic. V spremni besedi je dr. Tomaž Ivešic zapisal, da so avtorice s pomocjo bogatega arhiva pricevanj osvetlile pot politicnih begunk ob koncu druge svetovne vojne. Arhiv SCNR-ja hrani okrog 400 pricevanj oziroma spominov na obdobje druge svetovne vojne in sociali­sticne Jugoslavije. Skupaj z ostalim arhivskim gradivom in bazami podatkov predstavlja enega izmed osnovnih temeljev raziskoval­ nega dela SCNR-ja. Pricevanja begunk, ki tvorijo knjigo, so bila posneta v Clevelandu in v Buenos Airesu. Svoje življenjske zgodbe nam v publikaciji predstavijo Marija Tomažic Lavrisha, Justina Lukancic Fajfar, Mari Kosem Celestina, Helena Arnež Gaser, Pavla Arnež Hauptman, Albina Žonta Malavašic Loboda in Jožejka Debeljak Ža­kelj. Avtorice monografije ugotavljajo, da so jih omenjene pricevalke nagovorile s svojim ne­verjetnim pogumom, voljo, upanjem in vero. Knjiga je bila predstavljena na dogodku v Ljubljani v torek, 12. novembra 2024. Po krat­ki predstavitvi dela je avtorica Neža Štrajnar obcinstvu bolj podrobno predstavila tri zgod­be opisane v knjigi. Nato pa je avtorica Marta Keršic gostila skupino potomcev povojnih po­liticnih beguncev, ki so se preselili v Slovenijo: Pavlo Kovac Škraba, zakonca Marjana Grilja in Joži Malovrh, zakonca Tomaža Filipica in Mo­niko Zupanc ter Pabla Brulo. Posvet, ki se je imenoval “Cez ocean nazaj”, se je zacel s kratko predstavitvijo vseh navzocih, ki so orisali svoje življenjske poti, posebnosti življenja v Argentini kot del tamkajšnje slovenske skupnosti, in nato bolj podrobno opisali razlicne okolišcine svoje odlocitve, da se preselijo v Slovenijo, ali kot se je ga. Keršic izrazila, “vrnili” v Slovenijo, ker ceprav so rojeni v Argentini, jih ima za Sloven­ce, ki se vracajo v maticno domovino. Udeleženci okrogle mize so z obcutkom za­dovoljstva in hvaležnosti izrazili, da so bili v Slo­veniji sprejeti pozitivno. Prilagoditev na novo okolje je potekala brez vecjih težav. Posebej so izpostavili pomoc sorodnikov in znancev, ki so se pred njim preselili v Slovenijo, in poudarili kako važno je, da se preko njih predhodno sku­ša cimvec poizvedeti, kar je potrebno za vklju­citev v slovensko družbo. Udeleženci so bili enotni v tem, da so iste dejavnosti preko katerih so se udejstvovali v slovenski skupnosti v Argentini – družbena in kulturna dejavnost, družinska povezanost, so­delovanje pri verskih aktivnostih – tudi najbolj pomagale, da so se lažje in hitreje vkljucili v novo lokalno skupnost. Seveda znanje jezika, navad, in pesmi tudi zelo olajša prilagoditev in prijetno preseneti domacine. “Verjetno boste pomagali tudi komu, ki se še odloca, ali bi ali ne bi, da boste tudi njim po­kazali mogoce neko pot,” je za zakljucek dejala ga. Keršic. ”Predvsem pa lahko recem, da smo vam hvaležni, ker tudi v okolju katerega ste se preselili oziroma v katerega ste se naselili vna­šate eno veliko veselje. Bom rekla tudi oboga­titev s tem, kar ste živeli v svoji rodni domovini, kar ste prinesli s seboj. In da te talente v bistvu uresnicujete in jih delite tudi svojemu okolju in se mi zdi, da je to res nekaj najlepšega kar lahko doprinesemo vsi skupaj. Iskrena hvala!” M.G. OB IZIDU KNJIGE IRME MARINCIC OŽBALT »ŽUŽEMBERK : IZ TOLMUNOV LJUBEZNI IN BOLECIN« Žužemberk, v srcu ljubece te nosim, vdano, gorece jaz Stvarnika prosim : »Mir, blagoslov naj ti vedno deli, bisere tvoje naj varuje ti. » -Gregor Mali Z verzi pesnika Gregorja Malija, znanega Suhokranjca, ki je kot povojni pregnanec v daljni Argentini hrepenenje po domu in do­movini izpovedal v vec kot tisoc pesmih, se zacenja sedma knjiga 98-letne pisateljice dr. Irme Marincic Ožbalt, tudi znane Suhokranj­ke, živece v Kanadi. Družita ju ljubezen in bo­lecina iz dveh domovin ter spominsko obe­ležje v Muzeju in Parku znanih Suhokranjcev. Knjigo Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolecine je v oktobru 2024 izdala Založba Družina. Kdo je dr. Irma Marincic Ožbalt ? Rodila se je 6.11. 1926 v Žužemberku v druži­ni Jožeta Marincica in mame Štefanije, rojene Hrovat, najmlajša od treh otrok. Kot dveletna deklica se je s starši preselila v Savinjsko doli­no. Gimnazijo je obiskovala v Celju in Ljublja­ni, pocitnice pa preživljala pri teti Rafaeli v Žužemberku. Konec vojne je tragicno zazna­moval vso družino : 19-letni sin Silvo je bil kot domobranec ubit v Kocevskem Rogu, Irma je bila izkljucena iz uciteljišca. Po težki poti zazna­movanosti je diplomirala iz slovenskega in an­gleškega jezika s književnostjo. Leta 1957 se je preselila v Avstralijo, kjer si je ustvarila družino.Še je poskušala zaživeti v Sloveniji, a se je zara­di politicnih pritiskov takratnih oblasti odlocila za odhod v Kanado. V Montrealu si je z mo­žem Dušanom, hcerko Sylvio in sinom Borisom ustvarila drugi dom. Predavala je anglešcino, pridobila magisterij in doktorat iz slovanskih jezikov ter primerjalne književnosti. Po upoko­jitvi se je posvetila raziskovanju in razpravam o slovenskem jeziku, prevajanju in izvirnemu literarnemu ustvarjanju. Clanke je objavljala v ameriških in kanadskih slavisticnih publi­kacijah, zgodbe in crtice pa v Prosveti, Rodni grudi, Sloveniji in Slovenskem koledarju. Izšle so v naslednjih knjižnih izdajah : Mrzle peci ( 1994 ), Dež gre (1998), Obiralka Micka (2007), Anka (2008), Materina dušica- slike iz spomina(2012), Mavrice (2013) in Žužemberk : iz tol­munov ljubezni in bolecine (2024). Kako je nastala knjiga Žužemberk : iz tolmu­nov ljubezni in bolecine ? Dr. Irma Marincic Ožbalt je bila vedno glo­boko povezana s Suho krajino. Iz Kanade se je vracala, dokler ni pospremila ljube mame Štefanije na božjo njivo in prodala rojstne hiše. Vezi pa je ohranjala še naprej s pismi, polnimi ljubezni, skrbi in vprašanj o Žužem­berku, sosedih, njej ljubih in znanih ljudeh. Pošiljala mi je svoje zgodbe in crtice z željo, da se objavijo in spregovorijo Suhokranjcem; njim so namrec namenjene. In tako smo leta 2012 v Osnovni šoli Žu­žemberk izdali zbirko enajstih crtic Materina dušica- slike iz spomina, z ilustracijami bota­nicne risarke Zagorke Simic. Prisrcna knjižica je obogatila sicer skromno zakladnico su­hokranjske literature. Bera preostalih besedil je dolgo cakala na ugoden cas. Potrpežljivo me je opozarjala na tiho obljubo, da uresnicim pisateljicino željo. Veliko njenih lepih, srcnih pisem me je opo­zarjalo na to. V letu 2023 so se v Založbi Družina odlocili, da sprejmejo predlagana besedila za izda­ jo v knjigi. Hvaležnost za to velja direktorju Tonetu Rodetu, urednikoma Davidu Ahacicu in Lari Vurnik ter njihovim sodelavcem. Na­stajala je dobro leto v sodelovanju z uredni­ co, pisateljicino hcerko Sylvio, ki je napisala uvod in prispevala fotografije ; nekaj sta jih dodala še g. Vlado Kostevc in g. Slavko Mirtic. Pogled na knjigo in njeno vsebino Knjiga Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolecine šteje 224 strani ; je v trdi vezavi, nežno rožnate barve mladostnih spominov in zelenega odseva Krke. Naslovnica s foto­grafijo avtorice na vzpetini nad Žužember­kom in na hrbtni strani mlada Irma ob Krki je simbolicna podoba vsebine in naslova, ki je oblikovalki vec kot uspela. Na zacetku je Uvod v slovenskem in angle­škem jeziku, ki ga je s toplino obcutij do mate­rine besede napisala njena hcerka Sylvia. Dva­indvajset crtic je razdeljeno na štiri vsebinske sklope, in sicer : Žužemberk, Vaški posebneži, Portreti – podobe iz srca in Pomlad se je pre­lomila na dvoje. Locijo jih verzi Gregorja Ma­lija in Franceta Balantica. Za Spremno besedo sledijo fotografije, ki dopolnjujejo pripovedi in izpovedi živih spominov. Naslov Žužemberk: iz tolmunov ljubezni in bolecine nosi težo vsebine. Žužemberk je za pisateljico središce srca, dom, iz katerega vse izhaja. Crtice prepletata globoka ljubezen in velika bolecina, ki se kot tolmuni Krke dviga­ta iz globocin njene duše. Semanji dan, Fili Osi, Gospodicna Mici, Sove vodijo bralca v plemenita obcutja in globok premislek. Zakaj je knjiga pomembna Dr. Irma M. Ožbalt sodi med literarne ustvarjalce iz dveh domovin. Globoko je doživljala svet doma in na tujem. S tenko­cutnim opazovanjem stvarnosti, z obcutlji­vostjo za lepoto, bolecine in ideale življenja je odkrivala motive, nasprotja in temelje biti ; povsod pa je sledila temu, kar je dobro, prav in lepo. Iz njenih crtic diha preprosto cloveško in toplo doživljanje ljudi ter prija­zen, navezan odnos do rodnega Žužemberka in širše okolice. Posebno vrednost imajo njena doživeta sporocila o strahotah zadnje vojne in bole­cinah zaradi izgube vecinoma mladih fantov v povojnih pobojih. Globoko se nas dotak­ne tragicna smrt njenega edinega brata v Kocevskem Rogu. Ob tem nas obremenjuje spoznanje, da smo Slovenci šele na zacetku pomiritve zaradi bratomorne vojne. Žrtve in njih potomci še cakajo na grobove, mrliške liste in vrnitev dobrega imena. Pisateljica je mojstrica jezika in kontrastov : potrošniško bogata, hrupna in odtujena Amerika je pravo nasprotje preprosti, revni, a prvobitni Suhi krajini. Stil njenih pripovedi je liricen, mehak, dialoško bogat in obarvan z domacimi izrazi. In nenazadnje je pomembno etnološko in sociološko pricevanje o življenju v skupnosti pred skoraj osemdesetimi leti o povezanosti, medsebojnih odnosih, o odgovornosti in de­lovanju za skupno dobro, o nacelnosti, o ra­zumevanju drugacnosti brez velikih besed. O vsem tem, kar iz našega vsakdanjega življenja izginja…V današnjem casu odtujenih odnosov in samozadostnosti nas pisateljica opozarja, da kakovost in lepoto kraju dajemo ljudje. Kako smo knjigo Žužemberk: iz tolmunov lju­bezni in bolecine predstavili v OŠ Žužemberk Prva predstavitev je bila 21. 10. 2024 ob 10.30, v prizidku telovadnice osnovne šole Žužemberk. Udeležili so se je ucenci od 5. do 9. razreda, tudi iz OŠ Prevole. V rodoljubno obarvanem programu je ubrano zapel mla­dinski pevski zbor, prebrani so bili odlomki iz nekaterih crtic, ogledali smo si video film o znanih Suhokranjcih ter foto album o Irmi M. Ožbalt. Lepo je odmeval glas harmonike. V pogovoru o knjigi sta sodelovali urednici Lara Vurnik in mag. Jelka Mrvar ter clan strokovne skupine za Park znanih Suhokranjcev Vlado Kostevc. Celotno prireditev je lepo vodila prof. Sanja Nose. Druga predstavitev za krajane je bila 25. 10. 2024 ob 18.uri v avli OŠ Žužemberk. Udele­žila se je je tudi pisateljicina hcerka Sylvia iz Kanade s sorodniki. Z iskreno pripovedjo o maminem življenju in ustvarjanju je toplo obogatila petkov vecer številnim domacim intujim gostom. OŠ Žužemberk, nosilka projek­ta »Znani Suhokranjci », se je izkazala z odlic­nim programom, lepo sceno in gostoljubno pogostitvijo. Knjiga je bila tudi naprodaj. Naroci se lahko v Založbi Družina ali kupi v Kmetijski zadrugi Žužemberk. Naj bodo verzi pesnika Gregorja Malija po­potnica k branju suhokranjskega literarnega zaklada : Krka pod mano skrivnostno šumlja, pesem otožno v srce šepeta, grad starodavni nad njo govori o zgodovini slovenskih ljudi. - Gregor Mali mag. Jelka Mrvar ZA POBITE SLOVENCE Ob 30-letnici Radia Ognjišce CRNA MAŠA MISSA PRO DEFUNCTIS REQUIESCANT IN PACE! Naj v Miru pocivajo duše v žaru nebeške palace kamor jih dvignil je Kristus sam v narocje, z Lucjo presijal jih, kot zvezde postavil na desno stran, na zelenih palm muceniško pobocje, kjer cakajo v angelski godbi nebes svojih povelicanih teles na sodni dan. Njih trupla pa ležé v narocju zemlje domace, kamor in kakor so padla pred Smrti ocesom: pod udarcem se tkivo brezmocno sese­dlo je pod drevesom, ali - še živo - sprevrglo cez rob se v prepad kotalec se po steni, kjer so trgale ga veje štrlece, natikajoc si ga na trne kot cvetove krvavordece za svoj najbolj trpek sad … Kri je brizgnila iz ran med travo, bodicje in bilje, iz žil pretocila se mahu, lišaju in prap­roti v žilje, zalepila se z blatom, bukovim listjem in iglami smrecja, zalila mravljincem rove, polne njih kislastega secja, precedila skoz prst se kot skozi luknji­ce sit do gomoljev korckov, do klic poganjajo­cih rož in žit, in še globlje - grmovju in drevju do zavitih korenin, in še podnje - v dno med raze tisoclet­nih okamenin, med žlahtne rude: ko srcne so krvi se napile, so zlate svoje proge sprevrgle v rdece žile; zadela kri je ob vir, rijoc se skoz špranja­ste sklade, z njim v brzicah zdrvela kot slap cez podzemske kaskade, in tiho pricurljala v domaci vasi kot vrelo prav tam, kjer trpi Božja Martra, staro srenjsko Razpelo. Kri: svoji zemlji rodni je stekla v plodno drobovje … Telo pa je nago, trzajoc se in ubito palo v grmovje, zarilo za ped se v grob, zdaj s smrekovo vejo zakrito - vaba živalim gozdnim, mrcesju nasuto korito … Ali pa padlo je v rove, v prepade med skalne rezine lisicam in krokarjem delež najboljše mrhovine. Nebo še na odprte oci odvrže zviška kanjo, krokar spusti se z vereje, da mu izkljuje lobanjo, a jastreb, nebesni govnac, s kljunom kot sekira, se v krogih pripelje nad trup in mu trebuh in drob odpira … Šla noga je v gobcu lisicjem, zakotalila se v rov, odpala je glava z vretenec v trganju divjih volkov, dlan, cez srce položena, je zdrknila k tlom osupla: ko mesec nad temnim gozdom si lešcerbo privil je, naravnost iz srca se k njej živ crv priril je … in drugi in tretji in stoti … tisocno drobno mrcesje … zacelo pod milim se nebom je véliko raztelesje; tisoc zob škrtajocih kot žaga reže vlaken­ca trupla, mravlje vse sile poslale nad kosti so bele in zadnje mesno tkivo s seboj v mravljišce vzele … A ta, ki v grob globok je pal, kot semo v njivo, objel je prst nad sabo - in kost in drob in tkivo ji dal za kruh je socen, da ga takoj povžije, izsrka, vzame vase in dvigne v soncne sije po koreninah živih, da kakor žito vzklije in zadehti spet živo v cvetoci poljski roži … Telo:zemlji hrana, njen sok, ki stalno kroži: iz zemlje v lik cloveka, v živali in spet k zemlji. O trup: le Zemljo, Zemljo plodno objemlji! Tesnó, tesnó pritisni se k vse Snovi Praviru! Pocivaj mirno v njenem - nenehanem Nemiru! Gora lobanj Uho nastavljam k Zemlji, da ujamem trupel rastoco skrivnost: kakor podzemsko vodovje buci mrlicev mrmranje, med koreninami stoce kot stisnjeno srcno jokanje, živim mrtvih ocitek: Joj! … Joj! … Joooj!!! … Kaj vam moti pocitek, pokopani voj? Iz podzemlja gre glas kot veter skozi rove: Teles razbožanstvenost! Gnitja nesvetost! Izgubljena kost! Zravnam se in oko se mi zazre v gozdove: Clovek, ki šel je skoznje, išcoc v vrhovih jasnino sinjo ­zdaj vrgel pastirju pod nóge je svojo razkla­no crepinjo. Leska ob vodi, ki je le lešnike ponujála, je veverici med vejami - cloveški koš pokazala. Deca, ki s slepo mišjo divjali so cez trato ­so pod krtino našli - celjust in zobovje zlato. Srna, ki bojece stopila je na hudourni prod, z vitko nogo zadela je ob - strto grod. Starki, k zornicam gredé prebirajoci molek, je pes na pot prinesel - zlomljen ženski kolk. Koza, ki na Krasu je skubila brstece grmicje, si je na bradó zaplela - v dolge lase deklicje. Lovec, ki orlu v gnezdo je segel po mladice, je v dracju našel tudi - otroške košcice. In vran, ki je letel cez vas in jelke visoke ­ ali si nesel v kljunu - prstana z odtrgane roke? Hlapec, ki vrgel je vedro v presušen vodnjak, konjem v napoj je dvignil iz blata - oko­stnjak … O okostnjaki! Nepokopani vojšcaki! Podzemski prebivalci kraških kotanj! Slovenija - Gora mrtvaških lobanj!!! Nad Triglavom visi jastreb, crn kot vran in kraka cez vse vrhove Domovine; Vojska nepokopanih okostnjakov caka, da v miru pocine! Requiescant in pace! … Iz gozdov kot ranjena srna place … Cez zrak gre tesnoba kot netopirja perut cez tesen rov. Kaj nima Slovenija za nas grobov?! … Kost se trklja ob kost, v naše sanje zvoni kot klenkovcek vse noci k pogrebom v dnu naših host: O, pokopljite nas, razbite, v grob blagoslovljen! Zdaj smo plen divjih živali; pod trhlimi obrazi se nam gad plazi, iz votlih oci se nam crv reži, skozi pišcali nam rije miš ­ o kdaj boste dali na naše gnitje - križ??! Iz gozdov jokajo kosti kot vekanje sov … Mati se v sanjah budi … Dete zajoce … Skozi late v podstrešju buci, kot da veter s kostmi ropoce: Kaj nima Slovenija za nas grobov?? … Buenos Aires, 28. november 2024 Dragi clani in sodelavci Radia Og­njišce, Iz srca vam cestitamo za vaših prvih 30 let! Hvaležni smo vam, ker lahko mi, ki živimo dalec od Slove­nije, prek vaših oddaj poslušamo lepo slovensko besedo in pesem in se seznanjamo z dogajanjem v domovini staršev in dedov, ker z vašimi oddajami v slovenski pros-tor vnašate veselje in ga bogatite z zdravim kršcanskim duhom. Še posebno pa cenimo to, da ste prek vaše oddaje Slovencem po svetu in domovini in njenega vodi­telja Matjaža vedno pozorni na do­gajanja med skupnostmi Slovencev na vseh koncih sveta. Koliko je roja­kov v domovini, ki o našem obstoju vedo prav zaradi vas! Aprila 1987 sta našo skupnost obiskala nekdanji koprski škof dr. Janez Jenko in urednik revije Og­njišce msgr. Franc Bole, to so bili za nas casi prvih obiskov iz domovine, ki so nam pustili nepozabne spomi­ne. Že takrat je bila revija, ki jo je ustanovil, pomembna vez s Slove­nijo! Za naslednjih 30 let, pa tja do najmanj 100-letnice, vam iz srca želimo, da z mladostnim duhom, ki vam je tako znacilen, še naprej raz­veseljujete in spremljate Slovence, ki bivamo kjerkoli po svetu. Bog vas živi! Svobodna Slovenija - Argentina urednika Mariana Poznic in Jože Jan KOLEDAR ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” 30. novembra Folklorna veselica in koncert pevskega zbora na Pristavi 8. decembra ob 10:00 Prvo sveto obhajilo v zavodu Presvetega srca v San Martinu 24. decembra Slovenska polnocnica v Cerkvi Marije Pomagaj PREGOVORI IN CITATI REVŠCINA V nedeljo, 17. novembra 2024 je Cerkev obhajala VIII. Svetovni dan revnih. Papež Francišek je mocno želel namestiti dneve revnih, da bi spodbudili Cerkev k sreceva­nju z revšcino v njenih številnih oblikah. Svetovni dan revnih je letos potekal na temo “Prošnja iz siromakovih ust se dvigne do Boga”. Papež je v baziliki sv. Petra daroval mašo in med homilijo izpostavil, da v temo in tesnobo našega sveta, Kristus prinaša upanje, in to pocne po nas. Mi smo tisti, ki lahko in moramo prižgati luci pravicnosti in solidar­nosti. Kršcansko upanje potrebuje nas, naše prizadevanje in dejavno ljubezen, potrebuje kristjane, ki se od ubogih ne obrnejo stran. Ob priliki 8. Svetovnega dneva revnih je Pa­pež Francišek objavil tudi poslanico. V njej je -med drugim- navedel: “Reveži imajo privilegiran prostor v Bož­jem srcu, tako da je sprico njihovega trplje­nja Bog “nepotrpežljiv”, dokler jim ne prine­se pravicnosti.” “Bog pozna trpljenje svojih otrok, ker je do vseh pozoren in skrben Oce. Kot Oce poskr­bi za tiste, ki ga najbolj potrebujejo: ubogi, obrobni, trpeci, pozabljeni… Nihce pa ni iz­kljucen iz njegovega srca, saj smo pred njim vsi ubogi in potrebni. Vsi smo beraci, saj brez Boga ne bi bili nic. Niti življenja ne bi imeli, ce nam ga ne bi dal Bog. In vendar, kolikokrat ži­vimo kot bi bili mi gospodarji življenja ali kot da bi ga morali osvojiti!” “Svetovni dan revnih je že postal dogodek vsake cerkvene skupnosti. Gre za pastoralno priložnost, ki je ne smemo podcenjevati, ker izzove vsakega vernika, da prisluhne molitvi ubogih, se zave njihove navzocnosti in potreb. VABLJENI, DA V SVOBODNI SLOVENIJI OBJAVITE VAŠA BOŽICNA VOŠCILA Cena oglasa: $ 50.000 Gre za ugodno priložnost za izvedbo pobud, ki konkretno pomagajo revežem, pa tudi pri­znanje in podporo številnim prostovoljcem, ki se zavzeto posvecajo najbolj potrebnim. Zahvaliti se moramo Gospodu za ljudi, ki se dajo na razpolago za poslušanje in podporo najbolj ubogih. To so duhovniki, posvecene osebe, laiki in laikinje, ki s svojim pricevanjem dajejo glas Božjemu odgovoru na molitve tis­tih, ki se obracajo Nanj. Molk se torej prekine vsakokrat, ko sprejmemo in objamemo brata v potrebi. Ubogi nas morajo še veliko nauciti, ker oni v kulturi, ki je na prvo mesto postavila bogastvo in pogosto žrtvuje dostojanstvo lju­di na oltarju materialnih dobrin, veslajo proti toku, ko opozarjajo, da je za življenje bistveno nekaj povsem drugega.” “Na poti proti svetemu letu vse spodbu­jam, da postanete romarji upanja in postav­ljate otipljiva znamenja za boljšo prihodnost. Ne pozabimo skrbeti za »majhna znamenja ljubezni« (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate, 145): ustaviti se, približati se, pos­vetiti malo pozornosti, nasmeh, nežnost, be­sedo tolažbe … Teh gest se ne improvizira; zahtevajo vsakdanjo zvestobo, pogosto skrito in tiho, ki pa jo krepi molitev. V tem casu, v katerem se zdi, da pesem upanja daje prostor hrušcu orožja, kriku tolikih nedolžnih ranjen­cev in molku neštetih žrtev vojn, se obrnimo na Boga s svojo prošnjo za mir. Kar zadeva mir smo reveži in stegujemo roke, da bi ga sprejeli kot dragoceni dar, istocasno pa se obvezuje­mo, da ga bomo popravljali v vsakdanu.” “V vseh okolišcinah smo poklicani biti pri­jatelji ubogih, hoditi po Jezusovih stopinjah, ki je prvi postal solidaren z zadnjimi. Naj nas na tej poti podpira sveta Božja Mati Marija, ki nam je ob prikazovanju v Banneuxu zapustila sporocilo, ki ga ne smemo pozabiti: »Jaz sem Devica ubogih.« Njej, na katero se je Bog ozrl zaradi njenega ponižnega uboštva in je s svojo pokoršcino storila velike reci, zaupamo svojo molitev, prepricani, da se je dvignila v nebesa in bo uslišana.” Mnogo pregovorov nam govori o revšcini: • Revni clovek ni tisti, ki ima prazne roke, temvec tisti, ki ima prazno dušo, brez želja. (arabski pregovor) • Ko pride revšcina skozi vrata jo ljubezen popiha skozi okno. (angleški pregovor) • Revni lahko umre, ne sme pa biti dolgo bolan. (finski pregovor) • Lenoba tako pocasi hodi, da jo revšcina hitro dohiti. (kitajski pregovor) • Revšcina je velika, vendar je na svetu veliko ljudi, s katerimi jo lahko deliš. (norveški pregovor) • Revšcina je sestra zdrave pameti. (latinski pregovor) • Revšcina ni greh, vendar jo je bolje skriti. (brazilski pregovor) • Imetje skrbi prinaša, revšcina jih že ima. (ruski pregovor) • Ni reven tisti, ki ima malo, temvec tisti, ki si želi veliko. (španski pregovor) • Konja spoznaš v nesreci, prijatelja v revšcini. (ruski pregovor) • Nikoli ne umreš tako reven, kot si se rodil. (francoski pregovor) • Ce ne znaš delati, te bo revšcina naucila. (slovaški pregovor) Izbral: Jože Jan »Gospod je moj pastir, nic mi ne manjka« 16. novembra je odšel po vecno placilo k Bogu g. JOŽE AHLIN Zahvalimo se vsem, ki ste z molitvijo in petjem izkazali socutje in nam bili v tolažbo. Zlasti msgr. Andreju Sajetu, c.g. Robertu Brestu, c.g. Franciju Cukjatiju in clanom duhovniškega okteta Oremus. Še posebno c.g. Toniju Burji za pogrebno sv. mašo. Naj pociva v miru! Žalujoci: žena Veronika roj. Rupnik, hcerki Ingrid in Ljudmila ter sinova Damijan in Tomaž z družinami, ter ostalo sorodstvo. Argentina, Slovenija, Avstralija, Kanada | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Jože Jan Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Oblikovanje: email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Leila Erjavec, Sofia Komar www.svobodnaslovenija.com.ar Podpisani clanki lahko ne izražajo mnenja in uredniške usmeritve Svobodne Slovenije.