Franc Križnar
RICHARD WAGNER IN
NJEGOVO GLASBENO
GLEDALIŠČE V
BAYREUTHU
- Poletje 1996 z Nibelunškim
prstanom
Operne predstave slovitega nemškega novoromantičnega skladatelja Richarda Wagnerja (1813-1883) še vedno živijo v svoji najpopolnejši glasbeni in gledališki podobi v majhnem, nič kaj prestolnem nemškem bavarskem mestu Bavreuth; nekaj sto kilometrov severno od bavarske prestolnice Miinchen že 120 let, odkar so na tamkajšnjem »Zelenem griču« prvič integralno izvedli Wagnerjevo najbolj kompen-dijsko tetralogijo Nibelunški prstan, še vedno prihajajo množice občudovalcev z vsega sveta.
Na vsaki od letošnjih kar treh zaporednih postavitev Nibelunškega prstana se je spet zbralo po 2.000 gledalcev in poslušalcev, kajti Wagnerjeve opere se tako, kot jim je sam avtor že pred več kot sto leti naložil vlogo »Gesamtkunstwerk«, hkrati gleda in posluša. Poleg vseh štirih opernih predstav Nibelunškega prstana (Rensko zlato, vValkura, Siegfried in Somrak bogov) je bila letos v času med 25. julijem in 28. avgustom še edina premiera Mojstrov pevcev niirnberških (in še šest repriz), poleg njih pa še Tristan in holda in Parsifal. Vsega torej le sedem opernih predstav je spet zapolnilo vse sedeže Wagnerjevega gledališča v Bavreuthu na vsega 30 predstavah, torej spet »le« 60.000 srečnežev, ki sedaj že od sedem do osem let čakajo na želene vstopnice po ceni od 18- do 305- DEM. Wagnerjevo glasbeno gledališče torej živi; še več, njegove vsakoletne predstave naravnost vabijo svetovno publiko, da si ogleda in zasliši »blišč in bedo« tega skladateljevega ustvarjalnega fragmenta.
VVagnerjeve opere, glasbene drame RENSKO ZLATO, WALKURA, SIEGFRIED in SOMRAK BOGOV, sestavljajo nenavadno operno tetralogijo. Prva v celoti izvedena predstava je bila prav v nemškem bavarskem mestu Bavreuth pred 120-leti: od 13. do 17. avgusta leta 1876 so vsa štiri dela prvič skupaj zapeli in zaigrali pod skladateljevim, Wagnerjevim vodstvom.
Tokrat smo v Bavreuthu videli eno od številnih ponovitev Prstana ali Ringa, kakor Nemci navadno imenujejo štiri operna dela nemškega (novo)romantičnega skladatelja Richarda VVagnerja. Izvedli so jo pod vodstvom Američana Jamesa Levimi, inscenacijo, h kateri sodita režija in odrska postavitev, Alfreda Kirchnerja ter scenografijo in kostumografijo Rosalie (Miiller). Seveda ob številnih pevskih in igralskih umetnikih, zboru, baletu in festivalskem orkestru v Bavreuthu ne manjkajo številni tehniški sodelavci in prav njihovim dosežkom velja največja pohvala. Tudi VVagnerjeve opere se gleda in posluša hkrati, zato vse postavitve njegovih opernih
Franc Križnar
886
del veljajo za totalizacijo glasbenega gledališča v smislu nadaljevanja avtorjevega »Gesamtkunstvverk«. Med najbolj zaslužnimi za vse letošnje štiri predstave Prstana velja omeniti tehničnega vodjo, osvetljevalca, avtorje mask, izdelovalce kostumov ter glasbene in režijske asistente. Že na prvih VVagnerjevih slavnostnih igrah v Bavreuthu leta 1876 je Nibelunški prstan veljal za krono skladateljevih in dirigentskih sposobnosti ter možnosti in razsežnosti v prikazovanju oper.
Prstan je vsekakor umetniški vrh VVagnerjevega mitološkega opernega opusa. Za vse štiri opere je sam sestavil in napisal besedilo, določil vse postavitvene zahteve ter seveda napisal obsežne knjige partitur in partov, skoraj za 14 ur glasbe. Wagner-jevi pogledi na glasbo, poezijo in filozofijo, še zlasti pa fanatičnost, s katero je uresničeval svoje cilje, so iz tega velikega opernega reformatorja naredili enega najzanimivejših umetnikov 19. stol. To dokazuje tudi 120-letno predstavljanje Wag-nerjeve operne umetnosti v Bavreuthu. Noben drug skladatelj si ni s tako majhnim številom del ali zgolj s svojim ustvarjalnim fragmentom ustvaril priljubljenosti, ki bi segala prav v današnji čas. Do začetkov NVagnerjeve operne ustvarjalnosti so bile opere sestavljene iz tako imenovanih številk, in so se zato imenovale številčne opere, v njih pa so si v določenem zaporedju sledile arije, recitativi, dueti itd., Wagner pa je svoje glasbene drame razdelil na prizore, torej na večje enote, ki so omogočale bolj svobodno oblikovanje. Zato je uvedel »neskončno melodijo«, ki ni imela kadence in katere naloga je bila izrazito tisto, kar je pesnik zamolčal. Druga pomembna prvina Wagnerjevih glasbenih dram so »leitmotivi«, ki se oglašajo, kadar so na odru določene osebe, kadar se nanje nanaša besedilo ali vsebina opere in podobno. Wagner je vsekakor namenil zelo pomembno mesto orkestru. Pretirana čustvenost njegove glasbe je ravno v orkestru našla učinkovite rešitve, ki so postale zgled številnim poznejšim skladateljskim generacijam.
Druga letošnja postavitev Wagnerjevega Prstana v Bavreuthu je potekala v manj kot tednu dni, z dvema odmoroma med 13. in 19. avgustom. Predstava vseh štirih oper pa je tako glasbeno kot gledališko še vedno naravnost fantastična. Najprej velja omeniti vrsto odličnih pevskih solistov, wagnerjancev, že več kot 120 let prihajajo v Nemčijo z vsega sveta. Bavreuth je namreč edino glasbeno gledališče v svetu, ki ima izvrstno odrsko tehniko: vrtljive odre, pnevmatiko/hidravliko, lasersko razsvetljavo, računalniško vodenje vse razpoložljive tehnike in tako naprej. Tam veljajo posebna izvedbena pravila, vse je podvrženo glasbi in odrski umetnosti; tudi v Prstanu, v katerem sta si glasba in odrsko dogajanje marsikdaj v nasprotju. Za vse to poskrbita predvsem oba avtorja postavitve, Alfred Kirchner in Rosalie (iMiiller). Slika vsakega dejanja in postavitve v Bavreuthu je očarljiva, vse skupaj pa se povezuje v celoto s skupno zunanjo podobo in notranjo vsebino.
Delo RENSKO ZLATO je postavljeno pod globine Rena, na vrhove gora in v podzemne prepade v mitološkem času. Dirigent James Levine ga je tudi tokrat v Bavreuthu izvedel v njegovi avtentični podobi: v orkestru je npr. ohranil sedem harf in basovske trobente - Wagnerjeve tube. Predstava sama je brez odmora, kot je predvidel že njen avtor, trajala dobri dve uri in pol. Posebej velja pohvaliti baritoni-sta J. Tomlinsona kot NVotana, basista F. Struckmanna kot Donnerja, tenorista R. Brunnerja in S. Jerusalema kot Froha in Logeja, velikana-basista R. Papeja in E. Halfvarsona, kot Nibelunga pa baritonista E. VVlaschiho in tenorista M. Junga, vse tri boginje mezzosopranistke H. Schvvarzovo kot Fricko, B. Bilandzijo kot Freio in B. Svendenovo kot Erdo, tri Renske hčere-sopranistke J. Guverjevo kot Woglinde, S. Frverjevo kot VVellgunde in J. Tumerjevo kot Flosshilde ter Nibelunge-moški zbor, ki ima tokrat vlogo statistov.
Očarljiva Rosalijina scenografija v VVagnerjevem triptihu se je zares začela
887                RICHARD WAGNER IN NJEGOVO GLASBENO GLEDALIŠČE V BAVREUTHU
»šele« z WALKURO. Tetralogija se je nadaljevala s silovitim in drznim nastopom osmih Walkir. Avtorji v Bavreuthu so jih s šestih zahtevanih in zbora pomnožili na osem in jih obešene v zraku vrteli zdaj sem, zdaj tja. Predstava je pomenila pravi glasbeno-gledališki maraton. Med 16.00 uro popoldne in 22.00 uro zvečer, s po dvema celournima odmoroma, je namreč na Zelenem griču potekala »muzikalno najbogatejša in stilno najbolj celovita opera celotnega cikla.« Leitmotivov je bilo v njej sicer že nekoliko manj kot v Renskem zlatu - tam jih je 30, tu 20 -, zato pa sta bila njihova prepletenost in dramatsko stopnjevanje še toliko bolj pestra. Prvi del tetralogije, ki se je začel s predvečerom - Renskim zlatom, se je nadaljeval z VValkiiro. Ta se godi v Hundingovem bivališču, v skalnati divjini in na vrhu hriba. Predstava je silovita, drzna in kljub vnovičnemu razkoraku med »staro« Wagnerjevo glasbo in »moderno« ter abstraktno Rosalijino scenografijo, pomeni prvi del vrhunca Nibelunškega prstana. Sijajni festivalski orkester je s pevci spet povezal James Levine - morda je imel v Renskem zlatu še nekaj težav z netočnimi trobili. 64 godal tokrat dopolnjuje še osem rogov, štiri trobente, pet pozavn, pet tub, od pihal pa še pet flavt in tri oboe z angleškim rogom, štirje klarineti in štirje fagoti; gre vendar za največji orkester 19. stoletja. Dirigentu Levinu pa so tokratni glasbeno-gledališki triumf za Walkiiro pomagali sooblikovati še pevski solisti: tenorist P. EI-ming kot Siegmund, basist M. Holle kot Hunding, baritonist J.Tomlinson kot Wotan, sopranistki T. Kibergova in D.Polaski kot Sieglinde in Brunhilde, mezzoso-pranistka H. Schwarzova kot Fricka in sopranistke ter altistke za vloge vseh osmih Walkiir. Tokratna bavreuthska VValkura je bila torej opera za 14 pevk in pevcev, omenjene statiste in seveda za vseh 2.000 gledalcev in poslušalcev, ki so spet do zadnjega kotička napolnili dvorano, seveda pa tudi za najbolje namazan gledališko-glasbeni stroj, kar smo jih kdaj slišali in videli.
Sieglinda v VValkuri je bila noseča. Rodila bo Siegfrieda, ta pa bo glavni junak prihodnje, tretje predstave Prstana z naslovom Mladi Siegfried. Zadnji del Wagner-jeve tetralogije pa se imenuje Somrak bogov ali Siegfriedovo smrt.
Med 25. julijem in 28. avgustom je bilo letos v Bavreuthu kar 30 opernih predstav Richarda MVagnerja in na vsaki kakih 2.000 gledalcev in poslušalcev, vsega torej kar 60.000 »srečnežev«. Edina letošnja premiera je bila na začetku, to so bili Mojstri pevci, ki so konec avgusta tudi sklenili letošnje bavreuthske slavnostne igre. Največja zanimivost že 120-letnega festivala \Vagnerjevih slavnostnih iger pa so vsekakor vse štiri predstave Nibelunškega prstana.
Po prvem delu Nibelunškega prstana smo videli in slišali SIEGFRIEDA. Ta deluje med predhodno Walkiiro in sklepnim Somrakom bogov ali Siegfriedovo smrtjo kot »poletni dan«, čeprav smo bili Bavreuthu v poletnem času deležni predvsem dežja, [nscenacija in glasbeno vodstvo slovitega Jamesa Levina sta bili spet enkratni; to sta stalnici, ki vse štiri Wagnerjeve opere najbolj trdno povezujeta v tetralogije Ob izjemni scenografiji, kostumografiji, režiji in tehnični opremljenosti so tokrat spet nastopili nekateri že znani wagnerjanski pevci, pa spet nekaj novih: sopranistka D.Polaski, tenorista W. Schmidt in M. J umi, basista J.Tomlinson in E.Halfvarson in baritonist E. VVlaschiha. Po dnevu odmora se je druga letošnja ponovitev \Vagnerjevega Prstana nadaljevala in sklenila v nedeljo, 18. avgusta s Somrakom bogov ali z Siegfriedovo smrtjo.
Delo je vrh scenografije avtorice Rosalie (Miiller) in hkrati najdaljša glasbena drama. Začne se ob 16.00. uri popoldne in konča okrog 23.00 ure, seveda s prepotrebnimi dolgimi odmori. Celotna VVagnerjeva tetralogija Nibelunški prstan pod vodstvom velikega ameriškega dirigenta in hkrati enega največjih glasbenih strokovnjakov za Wagnerjeve glasbene drame Jamesa Levina je trajala skoraj 14 ur.
Franc Križnar
888
Uspeh je bil več kot veličasten, 2000 »srečnih« gledalcev in poslušalcev je spet rjovelo in cepetalo. Tak je pač dandanašnji Wagnerjev Bavreuth, ki dobesedno živi za svoje slavnostne igre.
Zgodba finala Nibelunškega prstana z naslovom SOMRAK BOGOV je bila še zadnjič odigrana na Walkiirinem skalovju, v Guntherjevi dvorani ob Renu, pred to dvorano in v gozdu ob Renu. S spustom vodne stene iz Renskega zlata, sedaj obsijane z rdečimi, migetajočimi lučmi, počasnim, kot zaklopka utripajočim prikazovanjem geometrijsko abstraktnega gradu in počasnim dvigovanjem ogromne rdeče preje kot plamenov so dosegli več kot očarljiv učinek. Vsa ta vsaj nakazana odrska tehnika pa seveda tudi v Wagnerjevem Bavreuthu sama po sebi ne bi pomenila nič, če ne bi bilo tudi očarljive glasbe in igre. Tokrat so bili pevski finalisti spet sami stari wagnerjanski pevci: tenorist VV.Sehmidt kot Siegfried, basista F. Struckmann in E. Halfvarson kot Gunther in Hagen, baritonist E. Wlaschiha kot Alberich, sopranistki D. Polaski in A. Schwanewilms kot Brunhilda in Gutruna, mezzosopranistka H. Schwarz kot Waltrauta, altistki B. Svenden in U. Sippola ter sopranistka Ginzer kot tri vile sojenice, sopranistka J. Guyer kot Woglinde, mezzosopranistka S. Frver kot Wellgunda in altistka J. Turner kot Flosshilda.
Letošnji drugi Wagnerjev Prstan v Bavreuthu je torej končan, vsi navedeni izvajalci pa so več kot odlično opravili svojo nalogo. V sklepnem dejanju so se »renske hčere skupaj s Siefgriedom in njegovim prstanom potopile na dno Rena. In tudi Walhalla je v daljavi zgorela v prah in pepel. Svet je bil tako rešen prekletstva zlata, stari bogovi pa so izginili v somraku propada.«
Po 28. avgustu, ko se je v Bavreuthu zadnjič letos dvignil zastor za Wagnerjeve slavnostne igre s sedmo predstavo edine letošnje premiere Mojstrov pevcev nurnber-ških, pa je na Zelenem griču spet ostalo vse prazno. Odšli so številni umetniki, razšla se je publika, ostala pa je »le peščica« tehničnih realizatorjev Bavreuther Festspiele. To slavno Wagnerjevo gledališče je gledališče »stagione«. To pomeni, da vsako pride v Bavreuth in odide v poletju, to pa je predvsem velika množica pevskih solistk in solistov, članov množičnih: mešanega zbora, baleta in orkestra. In je spet vse tiho bilo...