Podučiio berilo za mladost. I. (Ea31®^@]ko Ljubi mladenči in deklice! pomniti še, da ste bili veliko manjši in nezmožnejši, kakor ste z.daj. Tudi pri svoji obleki vidite, da od dne do drie bolj rasete in ste večji, in to vam je gotovo ljubo, ker vem, da vsi želite, da bi bili kmali tako veliki, kakor so vaši starši in drugi odrašeni Ijudje. Ali ste pa že tudi kterikrat raislili, kako rasete? Tudi pri rastlinah in živalih vidile, da rastejo. Mladim drevescem se mora slreči in o suši tudi prilivali, da lepo rastejo, cvetd in rode sadje. Skerbna gospodinja vsaki dan daje piškom jesti, da so večji in močneji. Ravno tako se je godilo in se še godi tudi z vami. Starii so vam dajali in vam dajejo zaporedoma jesti in piti in po tein rasete, da ne veste, kdaj in kako. Iz živeža, ki ga povžijete, se nareja kri, meso, kosti, koža i. t. d. Čudno je, da se, postavim, iz kruha naredi kri in meso. Tako je tudi pri žitu; malo zernice pade v zemljo in sognjije, preden se prikaže iz njega rastlina. Enako godi se tudi z živežem. Pervo delo z živežem opravljajo zobje, ki ga drobe. Odrašen človek ima 32 večjih in manjših zob. Zobje so zelo močni in terdni, pa se časoma vendar omajajo in upadajo. Namest pervih zob (mlečnikov) zrastejo še drugi, namest teh drugih pa nobeni več, zato jih moramo prav skerbno varovati in snažiti. Kadar pride živež iz ust v želodec, ni več v naši oblasti; obdeluje ga znotranja kuhinja, iz ktere priliaja moč za življenje. l)a pa se more to delo redno in tečno opravljati, je treba človeku zraven živeža tudi zdrave sape. Kadar človek jenja dihati, mu kri omerzne, in po njeni je. Ako bi pa človek dolgo ne jedel, niu bi pa zrak, ki ga diha, časoma povžil meso in potem tudi možgane, zgubila bi se mu pamet, in življenja bi bilo konec. Zivež in dobra sapa ali zrak sta tedaj človeku polrebna, da more živeti in rasti. Pri vsakem delu pa je treba, da kdo zapoveduje in ga vodi. Tako ima tudi telo svojo nevldljivo gospodinjo, ki ji pravimo d u š a. Nje vidljive služabnice so čutnice -— bele tanke nitke po vsem životu. Cutnice naznanjajo dušne ukaze, in ji zopet sporočujejo; to pa se godi tako hitro, kakor pri naj hitrejšem telegrafu ali daljnopisu. Če kaj beremo, kako hitro in na enkrat pregledajo oči čerke, besede in stavke! in ravno tako naglo izgovarjajo usta vse, kar oči vidijo. Vsaka besedica je podoba, ki jo oči vidijo. Mala dušna služabnica — vidna čutnica — to podobo hitro pokaže sercu, in ta zapove ravno tako naglo še drugim služabnikom t. j. glasu, jeziku in ustnieani, da besedo zglasijo. Vsakoršni glas pride k ušesom, ki ga razumejo, si ga upodobijo, ter ga, kakor oči, liitro sercu pokažejo. Ravno tako delajo berzno in raodro tudl vse druge čutilne, okusne in vonjavne (povohne) čutnice. Akoravno vsaka čutnica služi le enemu posebnemu telesnemu delu, so vendar vse ena z drugo terdno združene. Če se kje kaj urežeš, te zaboli po vsem životu; in če se zeld ustrašiš, se ti tresejo vsi udje. Cutnice pa se tudi, kakor se človek bolj izraša, tudi bolj uterjujejo. Ko ste bili se majhni, niste še marsikaj spoznali in umeli, kar zdaj spoznavate in umete. Pa vendar vse to, kar zdaj veste, je še le mali začetek in komaj pičica od tega, kar se morete še naučiti. Zivali ne morejo tako delati. Vendar bolj kakor vse to, povzdiguje človeka čez vse druge zemeljske stvari njegova duša, ki ima um in prosto voljo. Ona ga dviguje k svojemu in stvarniku vseh reči, in mu je lahko vedno bolj podobna. V njej se vidi božja modrost, dobrota in mogočnost, kakor se blisči v rosni kapljici rumeno solnce, sicer malo, pa vendar vedno čisto in svitlo. Bog, ki ni začel in ne bo jenjal biti, je dal tudi človeku neumerjočo dušo. Clovek je tedaj božja podoba, ktero mora vedno častiti pri sebi in pri drugih ljudeh, ter niora biti sam vedno bolj popolnoma in Bogu podoben, in mora pri tem, kolikor mogoče, tudi pomagati svojemu bližnjemu.