Nekaj o važnosti pesništva v obče, in posebno slovanskega za našo mladino. nPoezija dar nebeski! Komur v sercu ti cvetevaš, V gorcem letu hlad mu delaš, V merzli zimi ga ogrevaš". n. Vilhar. Duh človeški vedno hrepeni, gibati se prosto, ter živeti neodvisno od lelesa, na ktero je tu navezan. Za to se razločuje dvojno življenje v človeku: telesno in dušno. Vsako potrebuje pa svoje hrane, svojih pripomočkov za vspešno rast. Za teld je vstvaril Bog jedila, pijače, in druge reči, ki mu ali ohranijo ali pa slajšajo življenje. XTeumerljivemu duhu pa, veliko ituenitnejšemu delu, je odperl neizmerno polje delovanja. Dal mu je prevažno nalogo, prirojeno slabost zmiraj bolj in bolj okrepčevati, ter tako prisvojiti si gospodarstvo nad niesom. V ta namen je pa pridružil dobrotljivi stvaritelj človeku zvesto voditeljico, vero — in Hrnetnije, da bi mu bile blage prijatlice. Med vsimi umetnijami je pa poezija naj lepši cvet človeskega duha. Pesem rodivsi se v navdušenem sercu, ki je z vzvišenimi niislimi in velikanskiini obrazi napolnjeno, odmeva od serca do serca. Povsod zbuduje navdušenost, povzdiguje človeka nad pozemeljsko, ter ga tako rpkoč veže z duhovi unpga sveta. Prekrasne barve poezije radostno gleda nežno dete verno poslušaje povest drage mamice. lMilo se glase njeni glasi v mladenčevem sercu. Krote mu divjost mladih let, ter ga bude k vsemu, kar je Iepo in pravo. Xjeni čisti žarki prisijejo tudi v serce sramožljive device. Tu se zedinjujejo z živo vero in čiste, kakor ogenj zlato, vse misli in želje. Terdno zaupanje na Boga, ljubezen do uraetnij sploh, in posebno do pesništva dajo pa tudi možu stanovitnost in potprppžljivost pri opravkih. Še celd v nesreči rau poezija ogreva pobito serce, in vera ga tolaži. Zaupno se ozira ljubeča mati proti nebu, ako ji reve in nadloge tarejo serce. Od zgorej pričakuje pomoči. Sej so ji dobro znane mične povesti o svetnikih in svetnicah, ktere jo opoinlnjajo, da so drugi še več terpeli za božjo čast in svoje zveličanje. Poezija je tedaj človeku celo življenje zvesta prijallica. Skiepa se tudi ozko z vero. Blaži namreč človeško serce, ktero vodi k višjemu, nadzemeljskemu, kainor ga pelje tudi vera. Posebno moč ima pa v sercu inladenča; ker varuje ga, da mu strasti ne osmode cvetja mladosti, in ne zamore sadii poznejih let. l)a je pa pesništvo tudi za cele narode neprecenljive važnosti, nam jasno kaže povestnica vsih olikanih narodov. Posebno se pa to spolnuje pri Gerkih \n Rimljanih. Pervi so dosegli ravno po poeziji, ktera je budila in razvijala tudi vse druge vede, tako imenitnost, da so bili skorej vsim evropskioi narodom vzor pri vstanovitvi in razvijanju njihovih ved. Tudi mogočni Rimljani so likali svoj jezik glede na gerškega. Xaj krasnejša njihova poezija se je ravnala naj bolj po gerški. Zakaj pa ? Zato, ker je Helenom prirojena bila neka posebna Ijubezen do vsega, kar blaži serce in bistri uni. To nani spričujejo prelepe narodne pesme, ki so pricvele iz tega naroda, ter mu pripravile neumerljivo slavo. Prekrasni narodni epični pesmi Ilijada in Odiseja ste bile skoraj vsim narodom zgled za enake pesmotvore. Presaditi so torej morali v svoje verte cvetice, ki so izrasle po helenskih livadah — ter jih morali gojiti vsak po svoje. Le pri Slovanih, posebno pri južnih, se sme primerjati naroduo pesništvo gerškeuiu. Za to je pa za nas prav važao. Tudi za srečno razvijanje umetne poezije, ki je noben omikani narod pogrešati ne sme, je prav imcnitno. Xaše pesništvo ima tedaj dvojno važnost: l)narodno svojo, 2)umetno pasvojo. 1) Kdor hoče koristiti kaj svojemu narodu, ga mora naj pred prav spoznati. Vediti ima za njegove želje, za stopnjo omike, ki jo je že dospel. Znane mu morajo biti tudi posebnosti, ki so narodu Iastne — dobre, ali pa tudislabe. Posebno so pa važne zanj navade narodne, če hoče zares živeti z narodom. Vse to si lahko pridobi , ako le sluša, ter si prav razlaga glas doneč od rodadorodi, ako čislasvetinje, ktere verno čuva narod: pesme njegove. Vnarodnih pesmah se natnreč vpodobljuje življenje narodovo, kakor podoba v zerkalu; kajti popevajo tuge in nadloge, ki tarejo narod, pa tudi dni sreče in slave njegove; slave dalje hrabre dela njegovih junakov, ter mu časte blage dobrotnike. V lepi obliki nam tedaj kažejo preteklost narodovo. Velika množica prekrasnih narodnih pesem slovanskih goji dalje v vsakeni rodoljubu veselo nado srečne prihodnosti. Ker ravno veliko število in krasota njihova, ktero prekose menda Ie gerške narodne pesme, niu spričujejo jasno, da je zdravo jedro v narodu, ki čversto kali poganja. Te mu obetajo močno košato drevo narodne slave, ktero bo rodilo obilen sad, ter senco dajalo mnogim rodovom. To ga pa budi k marljivosti, in ga priganja, da se trudi pospeševati pribod ^zlatega veka". Za vse take misli in blage namene se da naj pred vneti serce mladenčevo; ker mladeneč se radostno poprime vsega, kar mu širi serce, in mladi domišljavi naj bolj dopada. Xarodne pesme so tedaj posebno za nas važne. Ravno iz tega vzroka je pa 2.) vsakemu niladenču, ki se peča z vedami, prav potrebno, da se do dobrega soznani z umetnim pesništvom svojega naroda. Ker tudi v umetnih pesmah se hrani narodu v lepi, olikani besedi zaklad blagih in vzvišenib misel. Se ve da so pa pesme te verste le bolj za take zanhnive, in tudi zanje namenjene, ki so že nekoliko oinikani. Ker že osnova teh pesem je navadno nekako zvita in razprava umetna. To pa za to, da si Iahko pridobi človeško serce, ki se rado pregovoriti da, ako pesnik vdarja na njegove strune s čarobnimi persti poezije. Se celd kaj napčnega se poprime serce, ako se mu le poda v lepf, zapeljivi obliki. Temu se mora tedaj pripisovatj vspeh kake pesme, ki je brez posebnc vrednosti, ali še cclo napčna. Od tod je tudi mnogo zlpga, ki se je že vcepilo v nekih narodih ravno po romanih, ki iinajo le prevečkrat v zlati posodi gnjusno gnjilobo. Kaj takega — o da bi se o Slovanih ne moglo terditi! Slovstvo naše slovensko ni še sicer dosti razvito. Ali ponašati se smemo, da ga doslej ne spodjeda červ brezbožnosti. Čisto naše pesništvo ima tedaj posebno važnost za mladež, ki se tako labko pokvari. Ker v čistem pesništvu si, kakor v neskaljenem viru, lahko brez nevarnosti napajarao duba z vsimi krasotami, ki nani jih obilo ponuja rajska poezija. Učimo se torej, dragi tnladenči, marljivo slovanskih jezikov, da bomo mogli brati slovanske narodne pesnie, da bomo tako sorodne nam brate spoznavši jih prav ljubili, in se zmiraj bolj združevali z njimi! Čitajmo tudi umetne njihove pesine, da nam bo tudi duševno življenje, slovstveno delovanje, dobro znano ! XTe pozabimo pa tudi drugih ved, da borno z bistro glavico in zdravim umoui se meriti mogli z neprijatelji, ki natii prete, ter neslogo med nami sejati žele! Bog nas je vstvaril, torej nas ni zapustil. ,,Z Bogom za narod!" naj bo tedaj naše geslo. Potem bo dobra reč gotova, in kniali bo priromal ,,zlati vek" nepremične slovanske sloge, slovanske sreče in slave. *) Fr. Nebotlav. *) Serčno rad sprejema ,,Tovarš" mične in podučne spise verlih učencev, ker bi rad, da bi ga objemali, kakor pravi Hrovat naš brat — obieručke, t. j.: z obema rokama — učitelji in učenci. Vredn. Podučno berilo za mladost. V. Priljuden in postrežljiv mora biti človek, ki živi pri ljudeh. Skušnja nas uči, da ga ni človeka na svetu, da bi brez pomoči drugih ljudi mogel shajati in srečen biti. Kaj stori dober deček in verla deklica, kadar vstane, se napravi in juterno molitvico opravi, in pride k staršem ali drugim Ijudem? — Kako se reče po dnevi, kako zvečer? Kadar priljudni dobi človeka delajočega, postavim pri setvi, žetvi i. t. d., mu reče: Bog daj srečo! Uni odgovori: Bog daj ! Odhajaje se pravi: Z Bogom ! Srpčno! Lahko noč! Dobro spite! Odgovarja se: Tudi vam! Tudi vi i. t. d. Kadar priljudni koga sreča, pravi Ippo: Hvaljen bodi Jezus Kristus ! — Amen na večne čase! —S takinii priljudnimi besedami pozdravljamo eden drugega. Tako je lepo. Vselej in povsod moranio svojeniu bližnjemu dobro vošiti; toda vsako dobro vošilo niora pa tiidi priti iz serea, t. j.: vse, kar z ustmi zgovarjamo, moramo misliti tudi v sercu. Kadar koga posebno spoštujemo, se mu pri pozdravu tudi priklonirao, in moški se mu odkrijemo. Tako delajo omikani ljudje; kdor ni priljuden, kaže da je neveden ali pa sirov in hudoben. Posebno sc morajo mladi Ijudje vaditi, da so priljudni. ,,Priljudna beseda se v sprce vseda", pravi pregovor. To je res. Priljudnega človeka imajo povsod radi, siroveža pa sploh čertijo. Kdor je priljuden, tudi rad vsakemu pomaga in postreže , kar more. — Meta, stara dekla, nese težek jerbas plevela s polja domii. Po poti opeša in more počivati. Lucija, mlada pa že močna deklica, prazna sreča staro Meto, in ji pravi: Meta! dajte mpni jerbas, da vam ga nesem domii: vi ste že stari in težko nesete; jaz pa sem močna, mi ne bo kar nič težil. Ko to reče, zadene jerbas, in ga nese Meti domii. Ta deklica je bila postrežljiva. Postrežljivost ne koristi samo temu, komur kaj poDiagamo, temuč koristi tudi nam. Ljudje pravijo: Ta mi je že to in uno dobro storil, ttidi jaz mu moram kaj pomagati. Priljudnost in postrežljivost stori tedaj, da nas ioiajo ljudje radi, in da se prikupimo tudi Bogu, ki zapoveduje, da naj ljubimo svojega bližnjega; zakaj vse, kar naj manjseniu naših bratov storimo, ima Bog tako rad, kakor bi bili storili njemu samemu. Xepriljudni človek ima veliko manj veselja na svetu, kakor priljudni, in si greni sam svoje življenje. Priljudnega pa že na tera svetu hvali dobra vest, mu dela veselo serce in ga naj slajše osrečuje. Slovenski deček se gpozabi in stopi pokrit v šolo. Učitelj ga nevoljoo pogleda in reče: nBauer, wenn du in die Schule kommst, musst du deine Haube herunter zichen!" Deček, ki je še le nekoliko nemsoine razumel, potegne hitro svojo pisano kapo na oči in ušesa.