List 40. Politični oddelek. Občina in njen namen. (Po Karolu Havličku). I. Občina je mesto s plotom ograjeno, nad vsakimi durmi je številka, v eni hiši stanuje župan, v drugi sluga in v sredi je luža. Nič več? — Nič. — A zakaj pa so te hiše in koče skupaj? — Zares ne vem, če ne morda zato, da, ko začne jedna goreti, tudi ostale lažje zgore. To bi bil seveda mali prospeh občine. Ali je tako. Ljudje stanujejo jeden poleg drugega, v jedni občini, v družbi, ne pomislijo pa in ne vedo zakaj. Golo skupno bivanje brez vsake zavesti, brez vzajemnosti ni toda še občina, ravno tako kakor čreda ne tvori še občine, ker jeden ud drugemu ne pomaga, ker nimajo družbenega svojega cilja. Zato bi se bolje in prav glasilo: Občina je družba z namenom izvesti to česar posameznik ne more. Z združenimi silami v korist vseh, to je in mora biti podlaga kakor države, tako tudi občine in sploh vsake človeške družbe. Vse, kar dela človek, dela ali iz ljubezni, naklonjenosti, požrtvovalnosti do druzega svojega bližnjega ali pa v svojo korist, za svoj užitek. Srečen ta, ki dela vse koristno iz ljubezni in komur je vse, kar je napravil iz ljubezni koristno. Kodbina, ta mala občina temelji skoraj jedino na naklonjenosti, ljubezni; vsaka dobro urejena občina pa mora temeljiti na koristi (užitku) in sicer na občni koristi. Vsak občinar mora imeti od tega, da živi v občini, korist, sicer je občina slaba. Korist odgovarja dolžnosti, kojo prevzame ud občine s tem, da vstopi v občinsko zvezo. V občini mora veljati načelo: Nekaj za nekaj in kolikor bolj se drži občina tega načela, tem popolnejša je. Samo po sebi se že razume, da ne more biti no- bena občina samo v korist jednega ali nekoliko malo oseb, sicer bi to ne bila družba. Ni sicer treba, da bi imel vsak posameznik nasproti občini jednake dolžnosti t. j. da bi jednako prispeval k družbenemu cilju: to pa mora biti neizogibno pri vsaki družbi in tako tudi pri občini, da vsak ud uživa družbene koristi v razmerju, v katerem prispeva k družbenemu cilju t. j., da ta, ki prispeva več, ima tudi večje koristi, ker sicer temelji družba na nepravičnosti. Zastonj ali na pol zastonj uživati koristi na tuj račun, je nedostojno častnega človeka. Mnogo je občinarjev te vrste in v marsikateri občini tudi mnogo takih, ki namenoma občino pri dosegi njenega cilja ovirajo. Kakor prvih, tako bi tudi drugih ne bilo, če bi si bili v svesti naloge občine, če bi vsak posamezni ud poznal uredbo občine, nje zakone, če bi vedel, da, če škoduje občini, da škoduje s tem tudi sam sebi, saj je tudi on ud te občine in saj bode njegov sosed, kakor on prej, kjer bode mogel škodil občini in s tem gotovo tudi njemu. « Večina občinarjev ne vstopi v občinsko zvezo prostovoljno in po dobrem prevdarku, ampak se narode v nji in postanejo nehote udje občine. Če človek sam in prostovoljno vstopi v občino, pozna skoraj vedno njeno uredbo, njene zakone in samo zato vstopa, ker se mu je njena ustava priljubila, ker soglasi z njo. Tak ud občine pa, ki pozna zakone in naloge občine in ki se ureja po njih, je vedno koristen. Nasproti pa občinarji, ki niso pristopili prostovoljno v občino in ki žive v nji le zato, ker so se tam porodili, ne znajo navadno niti naloge svoje občine, niti njenih zakonov; taki občani bi se niti ne imeli nazivati občani, ampak oprava občine. — Kajti kakor se omara, postavljena v mojo sobo, ne more nazivati prebivalcem moje sobe, zato ker stoji tam nevedno in ne v svojo, ampak v mojo korist: ravno tako član občine, ki ne pozna naloge in uredbe občine in ki ne stremi uredoma in samovoljno po tem cilju, ne zasluži imena občinarja, in tudi ni ud, ampak orodje občine — Te prispodobe ni treba dalje pojasnjevati. Stran 392. Občinskega duha, občinskega mišljenja ni v takih občinah, v kojih nimajo občani v občinski upravi nikake udeležbe, nikakega glasu, o uredbi in namenih občine nič ne vedo, kjer se občina ne upravlja javno in pred očmi vseh, Občinar, ki ne vidi zveze med dolžnostmi nasproti občini in koristmi, ki presegajo te dolžnosti, nauči se gledati v občini svojega neprijatelja, sovražnika: hoče tedaj občini, bodisi z močjo, bodisi prikrito in goljufivo škoditi. Občinsko premoženje ni njegovo premoženje, ampak neke njemu sovražne bogate osebe: on, revnejši se torej, ako le more, izogne davku, ker ne ve, da daje ta davek sam sebi, kakor iz ene pušice v drugo. Občini bode skušal škoditi in jo goljufati le tak občinar, ki nima o občinskih zakonih, o upravi, o njenem namenu ali sploh nikakega ali pa slab pojem. Poslednica te nevednosti, tega slabega razumevanja naloge občine je: slabo stanje občine, vsled česar ista ne more toliko koristnega in prospešnega podajati svojim občinarjem, kakor bi storila, ako bi občino tvorila družba zavednih občinarjev. Kako smešno je tako škodoželjno počenjanje obči-narjev nasproti občini: ako ti ogoljufaš občino za 10 gld., okušal jo bode drugi morda zopet za 100 gld.; si-li s svojim prvin činom sebi kaj koristil? Ne, škodil si si. — Ako bi mogla občina sešteti vse, ob kar jo je pripravila bodi si nepoštenost ali brezbrižnosti občinarjev in to kot posebni davek, davek nepoštenosti, razdeliti na občinar je, bi ti hitro jasno uvideli škodo svojega slepega počenjanja. Pomanjkanje občinskega duha ima za posledico tudi to, da nihče za občni blagor ne stori niti koraka. Česar ne poznamo, tega ne moremo ljubiti, in česar ne ljubimo, kako se bodemo za to žrtvovali? Tako pomanjkanje občinskega duha se posebno maščuje pri uradništvu. Kaka razlika je med vnetim požrtvovalnim delom, in med dninsko, suženjsko službo? Kako lahko se poloti uradnika napačno mnenje, da smatra svoj urad ne za dolžnost, ampak za odmeno, za premembo in sam sebe mesto za služabnika občine za njenega poveljnika! Naravno, da se taka občina ne moie razcvitati, da ostaja vedno za drugimi in da svojega namena niti od daleč ne doseže. Popolnoma drugače je z občino, v kateri občinar pozna svoje oolžnosti in pravice, uredbo in upravo, kjer se vrši vse pred vsemi in jasno in kjer ima vsak v urejanju občine gotovo razmerno udeležbo. Tam vlada občinski duh. Davek plača vsakdo rad, ker ve, da je potreben, in ker je prepričan v dobrem gospodarstvu občine kakor tudi o tem, da čim več davkov plača, tem večjo korist ima od tega. Vsafcdo ve, da je občinsko premoženje deloma tudi njegovo in vsled tega strogo pazi, da se niti lahkomiselno niti nepošteno, niti na kakoršen si bodi drug način ne goli škoda občini, nikdo si ne da kratiti svojih pravic, naravno zato, ker jih natanko pozna; ker pa pozna ravno tako tudi svoje dolžnosti, ne dela krivice drugemu in tako občina, podpisana od vseh stranij, vpliva blagodejno na vse in zopet vsak, prepričan o koristi svoje občine, jo spoštuje, jo ljubi, ji je iz duše vdan, žrtvuje se zanjo o potrebi, kakor se žrtvuje prijatelj za prijatelja.