Stan Dirdeny: VAGABUNDI II. – Čarovniški rod, 2. del



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 144665859



ISBN 978-961-96177-1-7 (ePUB)



	http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR





	KAZALO



	VAGABUNDI II.

	Čarovniški rod, 2. del



	 		 			 NÓRA

TRINAJSTA ČAROVNICA

BOJ ZA ŽIVLJENJE

LINÉT

PUŠČICA

PISMO

JEČAR

de ROSE

ZAVEZNIK

KORI ALI ODILIA

PREOBRAT





NÓRA


	 Popotniki iz prihodnosti so se že prejšnjega večera dogovorili, da bodo naslednjega jutra nekoliko dlje pospali, ker so dolgo v noč bedeli in čakali Mayo pa še za ta dan niso načrtovali nikakršnih aktivnosti.

	 Ko je Sonce bilo že visoko na nebu, se je prvi prebudil Casper. Takoj, ko je odprl oči, je globoko zajel sapo, se sunkovito privzdignil na ležišču in pričakujoče, s strahom pogledal na posteljo. Ko je zagledal Mayo, ki je ob tuji ženski mirno spala, je olajšano, globoko zavzdihnil. Nasmehnil se je, ker si je živo predstavljal, kakšen obraz bo Maya naredila, ko se bo zbudila in zagledala žensko ob sebi.

	 Pogledal je po prijateljih, ki pa so vsi še spali, tudi Drustan, čeprav je bil običajno ob tem času že zdavnaj buden.

	 Močno se je pretegnil in si z roko popravil lase. Čisto tiho je vstal, da ne bi koga zbudil. Počasi je odprl težka vrata in stopil na hodnik. Pri kamnitem koritu, ki je bilo vedno polno, si je z ledeno mrzlo vodo osvežil obraz in si z mokrimi rokami nekaj krat potegnil skozi lase ... Spet so bili predolgi, čeprav mu je jih Drustan pred odhodom iz Kraljeve vasi nekoliko skrajšal.

	 Stopil je do majhnega balkona in se naslonil na kamnito ograjo. S pogledom je prešel čez grajsko dvorišče, če bi, kje ugledal Urloka, a ga je zaman iskal. Pomislil je, da jo je mogoče pobrisal z njihovimi konji, a je samo zamahnil z roko, ker se je spomnil, da je Drustan še včeraj z njim govoril.

	 »Kaj pa tako mahaš?« se je nekdo oglasil za njegovim hrbtom. »Boš komu še oko iztaknil!«

	 »Ah, ti si Alex ...« si je Casper vidno oddahnil, ko je za sabo zagledal Alexa, ki pa je bil vsaj za glavo višji od njega. »Mislim pa, da se tebi ni treba mojega mahanja bati, ker si malo previsok, da bi ti kaj iztaknil!«

	 Alex se je zasmejal in mu odgovoril, da je bilo samo dobronamerno opozorilo. Naslonil se je na ograjo in skupaj sta zrla na s soncem obsijano dvorišče.

	 »Maya se je vrnila, ampak se še ni prebudila ...« je Alex njun molk prekinil in z nasmeškom pomenljivo pogledal proti Casperju.

	 »Ne, še ne ...« je Casper zamišljeno rekel in se prav tako skrivnostno nasmehnil. »Bo pa kmalu zanimivo! Sploh pa mi še zdaj ni jasno, kako se lahko pojavi nekdo, ki je tako zelo podoben Helen? Si predstavljaš, kako bi se počutil, če bi tukaj naletel na svojo mamo?«

	 Alex se je zasmejal in mu roko, kot bi ga hotel ohrabriti, položil na ramo.

	 »Po mojem bi ves tvoj pogum, pridobljen v zadnjih mesecih, v trenutku izpuhtel, kajne?« ga je zbodel.

	 Casper ni ničesar več rekel, ker je bil prepričan, da bi verjetno res prav tanko piskal, če bi tukaj bila njegova mama, ker je bila zelo stroga in je moralo vedno vse biti po njenem.

	 Pridružil se jima je Holug. Vedno resni podzemni prijatelj je na obrazu imel skrivnostni nasmešek.

	 Casper in Alex sta se spogledala, ker je bilo očitno, da je Holug nekaj vedel, a je bil tiho in je le strmel čez dvorišče proti ozki ulici.

	 Vsi trije so brez besed sloneli na ograji in strmeli v daljavo.

	 »Kako se vama srednji vek zdi?« se je Holug naposled le oglasil. »Sta se ga že privadila?«

	 Alex je presenečeno zajel sapo, ker je bilo očitno, da takšnega vprašanja ni pričakoval, Casper pa se je namuznil in mu odgovoril:

	 »Kaj pa vem stari? Meni se zdi enolično.«

	 Holug ga je osuplo pogledal, zato mu je Casper poskusil razložiti:

	 »No, ne enolično, ampak mislil sem reči, da je vse, kar se dogaja, pač starinsko. Nekaj časa je zanimivo, ko pa zbereš vse dokaze, in informacije, ki te zanimajo, pa postane dolgočasno.«

	 »Tako je!« je Holug vzkliknil in mu odobravajoče prikimal. »Ko sem prvič ostal sam in sem tukaj živel naslednjih sedemsto let, se mi je vse zelo zanimivo zdelo, ker v podzemlju nisem mogel videti ali bolje rečeno nisem imel priložnosti opazovati, kako se človeški rod razvija. Prav težko sem dočakal odkritje Amerike, ko je Kolumb prepotoval Ocean, čeprav so Vikingi bili precej let pred njim v Halifaxu. In ne moreta si misliti, kako vznemirljivo je bilo, ko se je približevala doba elektrike! Ampak z vsakim naslednjim potovanjem, ko so se dogajanja ponavljala in ponavljala, pa mi je postajalo bolj in bolj dolgočasno. No in zdaj sem spet tukaj, le da vas je ob meni mnogo več kot kadarkoli prej.«

	 »Popolnoma razumljivo, da ti je postalo dolgočasno,« mu je Alex razumevajoče prikimal. »Meni se že eno samo leto zdi cela večnost, kaj šele sedemsto let, še sploh, če bi jih moral toliko krat podoživljati! Pa se zmeraj vrneš prav v to leto ali kako?«

	 Holug mu je prikimal in se zastrmel v Casperja, ki je ustnice zgroženo šobil.

	 »Kaj te muči Casper?« ga je z zanimanjem vprašal.

	 »Nič,« je Casper takoj odkimal, »samo predstavljal sem si samega sebe, kako bi desetkrat moral obiskovati vrtec, šolo in vse izobraževalne institucije. Spomnil sem se nekaterih dogodkov, ko sem jo prav pošteno skupil. In da bi vse to desetkrat doživljal! No, bili pa so tudi lepi trenutki ...«

	 Utihnil je in se zasanjano zamislil.

	 »A se prav vsega spomniš?« je vprašal, ko se je zdramil iz premišljevanja.

	 Holug mu je prikimal.

	 »No, pa če pri vsakem potovanju resnično najdeš vedno iste ljudi, a se oni česarkoli spomnijo?« ga je Alex zamišljeno vprašal.

	 »Ne, seveda se ne spomnijo,« je Holug odkimal. »Zanje je vsako naše srečanje, kot bi bilo prvič. To je tako, kot če bi vi na primer tukaj umrli, potem bi vaš čas bil šele v prihodnosti. Ob svojem rojstvu bi začeli zbirati takratne spomine in nikakor se ne bi mogli več spomniti ničesar, kar se je z vašimi telesi in dušami dogajalo, preden ste v preteklosti umrli. Še tega ne bi vedeli, da ste tam sploh že kdaj bili.«

	 »Aha,« mu je Alex prikimal. »Sem si, kar mislil, da bo nekaj takega! Torej nekakšno potovanje skozi čas,« je ugotovil.

	 »Stari,« je Casper vzkliknil, »če kaj zavozim in tega potovanja ne preživim, me v prihodnosti najdi in me prav pošteno zbrcaj! Čeprav te ne bom poznal, glej, da si bom zapomnil!«

	 Holug se je zakrohotal in mu slovesno zatrdil:

	 »Obljubim!«

	 Spet se je zastrmel v daljavo in globoko, vznemirjeno vdihoval hladen, oster jutranji zrak.

	 »Ampak kakor sem vam že včeraj povedal, je tokrat nekoliko drugače!« je vznemirjeno rekel, ne da bi se obrnil in ju pogledal.

	 Alex in Casper sta se radovedno zazrla vanj, ker sta pričakovala, da bo končno prišlo na dan, čemu se je tako skrivnostno smehljal.

	 Holug je še zmeraj zamaknjeno strmel v daljavo in vsrkaval sveži zrak, kakor da bi to bili njegovi zadnji vzdihljaji. Šele po nekaj trenutkih se je zganil in jima razburjeno rekel:

	 »Kraljica se je zaljubila!«

	 Fanta sta le skomignila z rameni, ker se jima novica ni prav nič posebnega zdela.

	 »In?« je Casper lahkotno pripomnil. »Nič takega ... To se pri nas pogosto dogaja.«

	 Holug se je tako sunkovito obrnil, da sta oba fanta odstopila za korak.

	 »Ne, morda za vas res ni nič posebnega!« je vznemirjeno povzdignil glas in se s široko razprtimi očmi zastrmel v Casperja. »Ampak se sploh zavedata, da se je prvič, odkar obstaja vesolje, zgodilo, da se je Smrt zaljubila? A se zavedata, da je Smrt bitje brez čustev in razuma? Samo opravlja svoje delo in skrbi, da je njeno posmrtno kraljestvo ne glede na raso, ime, spol, vrsto in mesto prebivanja zmeraj polno!«

	 »Pomiri se prijatelj,« mu je Casper, ki ni mogel dojeti, da se je vedno tako mirni Holug resnično razburil, spravljivo rekel. »Samo povedal sem svoje mnenje.«

	 »Vem, saj ni nič takšnega ...« mu je Holug že bolj umirjeno odvrnil in se mu nasmehnil. »Ampak predstavljajta si, da skozi milijarde let čakaš in čakaš na pravi trenutek, ko se naposled zgodi čudež!«

	 Fanta sta se z odprtimi usti nejeverno zastrmela vanj in mu odkimala.

	 Holug je privzdignil roki, ju razširil in skomignil z rameni, ker mu je bilo popolnoma jasno, da si milijarde let resnično nista mogla predstavljati, ko pa sta preživela komaj nekaj let svojega življenja.

	 »In ko sta se Lava in Gabriel tik pred božičem srečala, je za vse nas posijal žarek upanja,« je Holug še zmeraj navdušeno razpredal svoje misli. »Zgodilo se je nemogoče! Smrt se je takrat celo tako močno zaljubila, da ni opravila svojega dela in je Gabriela pustila živeti! Si lahko mislita to?«

	 »Niti ne,« mu je Alex kar za oba odgovoril. »Kako dolgo pa je Lava na takšnem položaju, ker imam občutek, da svojega dela ni ravno najbolj vešča, če obstaja nekdo, ki je močnejši od nje?«

	 Holug se je ponovno ozrl proti izhodu z grajskega dvorišča in nekaj trenutkov premišljeval, kako bi jima pojasnil.

	 Casper in Alex sta se prav tako naslonila na kamnito ograjo in pričakujoče strmela vanj.

	 »Šele dvesto let po tem letu, v katerem smo zdaj,« jima je Holug povsem umirjeno začel pripovedovati, »je Lava dobila moč in pooblastilo od Najvišjega, da za vekomaj opravlja to delo, ker mu je bila všeč. A njeni predhodnici moči ni mogel odvzeti. Odvzame ji jo lahko le Lava z bojem, a ona temu še ni kos. Težave so se začele že pred mnogimi tisočletji in segajo mnogo tisočletij v prihodnost.«

	 Casper in Alex sta vprašujoče privzdignila obrvi in se spogledala, ker ga nista prav nič razumela.

	 »Ej stari, premlad sem še, da bi takšne uganke reševal!« mu je Casper na preprost način, kakršen je zanj bil značilen, odgovoril. »Če nam uspe odkriti in rešiti Roberta in seveda, če še živi, bo to on raziskal.«

	 Holug se je nasmehnil.

	 Alex, ki je imel nekoliko več znanja kot Casper in je Holuga za odtenek bolje razumel, je vprašal:

	 »Torej, če nam uspe rešiti tukajšnjo težavo, nas čaka še veliko potovanj, tudi v prihodnost?«

	 »Tako je!« je Holug vzkliknil. »Vendar pa se moramo osredotočiti na zdajšnjo težavo in ne na prihodnje ali pretekle. Ujeli ste se v časovno zanko in žal se ovir ne da preskakovati.«

	 Fanta sta zamišljeno umolknila.

	 »Pa nikar ne mislita, da je to problem samo vašega planeta!« je Holug poudarjeno dodal. »Takšne pustolovščine so se dogajale tudi na mnogih drugih planetih in z mnogimi drugimi civilizacijami. Kar nekaj Lavinih izbrancev ni bilo z Zemlje. Trenutno ne rešujemo samo vašega, zemeljskega problema, ampak vesoljnega!«

	 Pogovor bi se morda nadaljeval, če jih ne bi zmotila Gabriel in Drustan, ki sta vsa skuštrana stopila na balkon.

	 »Kaj se pa ti tako dereš naokrog?« je Gabriel Casperja nejevoljno nadrl. »Lahko bi nas pustil spati!«

	 »Eh, stari ura je enajst!« se mu je Casper nasmehnil in z roko zamahnil proti sončni uri na obzidju. »Sploh pa nisem bil jaz tisti, ki je glasno govoril.«

	 Gabriel je z enim očesom poškilil na sončno uro, ki je do zdaj še nikoli ni opazil. Ko je ugotovil, da je resnično bilo že enajst, se je zgrozil in stopil na hodnik. Nagnil se je nad kamnito korito in v ledeno mrzlo vodo potopil kar ves obraz.

	 Ko so prijatelji z zanimanjem opazovali njegov malce dramatičen način prebujanja, je iz njihove sobe izstopila nekoliko višja ženska postava. Stopila je mimo Gabriela ob koritu, in ko je prišla do balkona, so vsi v trenutku utihnili.

	 »Dobro jutro želim!« je burno pozdravila zbrane na balkonu. »A je naposled le prišla?« je vprašala in se ob Alexu še sama naslonila na kamnito ograjo.

	 »Je, Honórah,« ji je Drustan prikimal. »Verjetno smo zastonj naredili paniko, sicer pa bo sama, ko se prebudi, pojasnila, kod je hodila.«

	 »Kar Nóra mi recite. V mestu sem poznana kot Annóra ali pa samo Nóra,« se jim je Honórah nasmehnila. »Nič ni bilo narobe, da smo jo iskali!« je odločno rekla. »Mesto je polno mračnih in nevarnih ljudi!«

	 Naposled se je tudi Maya prikazala med vrati sobe. Njen obraz je bil vse prej kot krmežljav in zaspan. Povsem bistro je gledala v skupino ob ograji.

	 Vsi so vprašujoče, napeto strmeli vanjo, Gabriel pa jo je s pogledom prav grdo premeril, zato je začudeno vprašala:

	 »Kaj vam pa je?«

	 Drustan jo je resnobno pogledal in ji obtožujoče odgovoril:

	 »Včeraj zvečer smo prečesali vse mesto, da bi te našli! Ustrašili smo se, da te je spet kdo ugrabil!«

	 »Saj ni bilo nič,« je Maya rekla in zamahnila z roko. »Zbudila sem se, in ker vas ni bilo, nisem sama hotela v mesto, da bi vas poiskala, zato sem si raje nekoliko ogledala zunanji svet izven obzidja.«

	 Casper jo je prestrašeno pogledal in osuplo vprašal:

	 »Maya pa saj ne misliš izven tega obzidja?«

	 »Katerega pa, če ne tega? Čemu pa ne?« se je Maya začudila.

	 Drustan ji je, ves namrščen, roki položil na ramena, in videti je bilo, kot bi jo hotel pošteno stresti, a se ji je samo zaskrbljeno zazrl v obraz.

	 »Dragi deklič,« ji je mrko rekel, »kjerkoli drugje bi bilo bolje, samo za tem obzidjem ne!«

	 Maya je presenečeno strmela vanj, ker Drustan z njo še nikoli ni tako resnobno govoril.

	 »Čemu pa ne?« se je še kar čudila. »Nič posebnega se ni zgodilo in niti ene žive duše nisem srečala, ker sem ...«

	 »Ker si stopala med trupli črne smrti!« jo je Drustan odrezavo prekinil. »Na začetku so umrle še pokopavali na pokopališču, zdaj pa, ker jih je preveč, jih že nekaj časa odlagajo kar v travo za obzidjem.«

	 Maya je pogledala Casperja in Gabriela in jima goreče zatrdila:

	 »Nikogar nisem srečala, res ne in nobenega trupla ni bilo tam, kjer sem hodila! Samo sprehodila sem se po gozdu na severozahodnem delu mesta.«

	 Nóra, ki je Maya do tega trenutka niti opazila ni, ker je na ograji slonela za mogočnim Alexom, je glasno zavzdihnila.

	 Maya je s pogledom presenečeno zdrsela mino Gabriela in Casperja pa Holuga in Alexa in se ustavila na Nóri. Osuplo je z odprtimi usti zamaknjeno strmela vanjo, a je tudi Nóra nepremično strmela v Mayo.

	 »Kako daleč pa si šla v gozd?« jo je Nóra naposled vprašala.

	 Maya, ki kar ni mogla nehati strmeti vanjo, se je nenadoma zdrznila in vzkliknila:

	 »Mama!«

	 Nóra se ni nasmehnila in tudi kako drugače se na njen vzklik ni odzvala, samo vprašanje je strogo ponovila:

	 »Kako daleč v gozd si šla?«

	 Maya je še vedno samo osuplo strmela vanjo.

	 »Maya to ni najina mama!« jo je Gabriel hitro, tiho opomnil. »Včeraj je tudi mene osupnilo, vendar pa ji je samo tako zelo podobna.«

	 Maya je zamižala, in ko se je zbrala, je oči spet odprla in Nóro povsem mirno pogledala.

	 »Ne daleč,« se ji je zlagala, ker ji resnice ni mogla povedati. »Le po obrobju gozda sem se sprehajala. Iskala sem mir.«

	 Čeprav se je Maya trudila, da bi bila videti povsem mirna, je v sebi še vedno bila vsa osupla in ni mogla dojeti, da to ni bila njena mama, ker je ženska imela glas in videz popolnoma enaka, kakršna bo njena mama imela mnogo let kasneje.

	 Nóra ji je prikimala ter si vidno oddahnila, kajti videti je bilo, kot bi se nečesa ustrašila.

	 »Pa ni najina mama v volčji bratovščini?« je Maya zašepetala Gabrielu. »Saj je bila v podzemlju pri tvojem kronanju!«

	 »Ja, je,« ji je Gabriel prikimal, »ampak to vseeno ni ona! Ni me spoznala in tudi tebe ne pozna. Samo naključje je.«

	 »Kaj pa potem dela tukaj?« se je Maya zmrdnila.

	 »Poveljnica vojske je,« ji je Gabriel zašepetal. »In če se nam pridruži, bomo za svojo stvar pridobili veliko vojsko. Nóra vodi uporniške enote!«

	 Maya mu je komaj opazno prikimala in v trenutku je pozabila na stotera vprašanja, ki bi jih zastavila Nóri, če bi Nóra bila njena mama. Nekoč je nekje prebrala, da ima vsak človek svojega dvojnika, ampak če je Nóra res bila mamina dvojnica, je bilo nenavadno to, da je živela sedemsto let prej kot njena mama.

	 Ničesar več ni rekla, a pogleda še zmeraj ni odvrnila z Nóre, ki ji je vzbujala občutek, kot bi ob njej bila mama, zato se je za odtenek bolje počutila. Nemalo krat, odkar so pristali v preteklosti, je hrepenela po mami in očetu, ki pa še dolgo let ne bosta živela.

	 Dan je minil brez posebnosti. Moški in Nóra so nekajkrat odšli v središče mesta, le Maya in Casper se nista oddaljevala od trdnjave.

	 Casper je izkoristil prosto popoldne ter Mayi pokazal tehnike mečevanja, ki se jih je nekaj mesecev uril. Videti je bilo, da je vsakodnevno urjenje precej pogrešal. Čeprav je Maya prijatelje med urjenjem pogosto opazovala, nikoli ni bila nad orožjem navdušena, vendar pa je tudi vedela, da v teh časih samo s poštenjem in pravičnostjo ne bi ničesar dosegli.

	 Nóra, ki jih ni želela več zapustiti, ker je do Drustana in mlade skupine čutila zaupanje, se je proti večeru z njimi vrnila v trdnjavo.

	 Takoj ko se je zvečerilo, so vsi polegli po svojih ležiščih. Maya je spet svoje delila z Nóro, vendar pa se ni pritoževala, ker je na veliki postelji bilo dovolj prostora za obe. Kmalu so vsi trdno spali in po sobi se je razlegalo samo umirjeno, globoko dihanje in smrčanje.



	* * *



	 V sobo je skozi okno prodirala mesečina. Holug, ki je čisto tiho stal ob Gabrielovem ležišču, se je sklonil nadenj in ga šepetaje poklical:

	 »Gospod zbudi se!«

	 Gabriel se na svojem ovčjem kožuhu ni niti zganil. Spal je kakor ubit.

	 »Gospod zbudi se!« je Holug nekoliko glasneje ponovil in ga na rahlo stresel.

	 Naposled je Gabriel le odprl oči, in ko je tik nad sabo zagledal Holugov obraz, je v trenutku bil buden.

	 »Kaj je narobe?« je planil, ker je mislil, da se je kaj zgodilo.

	 Holug si je prst položil pred ustnice in mu z roko nakazal, naj mu sledi.

	 Gabriel je vstal in previdno prestopil Drustana. Holug mu je zašepetal, naj se toplo obleče in z mize pobral še dva meča. Tiho sta izginila skozi vrata.

	 Holug se je spustil po strmem stopnišču in Gabriel mu je sledil, ne da bi ga vprašal, kam sploh gresta. Šele, ko sta stala na grajskem dvorišču, mu je Holug tiho rekel:

	 »Gospod danes je izvrsten čas, da ti nekatere podzemne veščine pokažem, a morala bova na pokopališče v mestno četrt, Windor.«

	 Gabriel ga je presenečeno pogledal in se po svoji stari navadi začudeno ozrl na levo zapestje, kjer je običajno nosil uro, čeprav je že nekaj mesecev ni imel več, ker jo je podaril Drustanu.

	 »Koliko pa je sploh ura?« ga je šepetaje, nejeverno vprašal.

	 »Dve je gospod,« mu je Holug prav tako tiho odgovoril. »Bolj primernega časa žal nisem mogel izbrati, ker bi bilo to, kar bova počela, čez dan prenevarno početi. Lahko bi naju kdo videl in prav gotovo bi te obglavili ali kot čarovnika zažgali na grmadi. Zame je vseeno, mene ne morejo raniti, ker telo, v katerem tičim, sploh ni moje, ampak je samo privzeta podoba.«

	 Gabriel mu je prikimal in si ogrinjalo nekoliko tesneje ovil, ker se mu je od mraza naježila koža. Bila je mrzla jesenska noč in na lužah se je naredil tanek led.

	 Stopil je za Holugom po ozki ulici in potem proti velikemu trgu, kjer sta šla mimo krčme, delavnic in trgovinic, ki so bile v tem času zaprte. Holug je hitro hodil po najbolj temnih predelih trga, kjer je upal, da bosta čim bolj neopazna.

	 Po trgu je gor in dol hodilo nekaj vojakov in z leščerbami v rokah pregledovalo temne izhode iz ozkih ulic.

	 Holug je budno pazil, da z Gabrielom ne bi naletela nanje. Na drugem koncu trga sta se izmuznila v ozko ulico, vendar pa ne v tisto, po kateri so mladi še dan poprej šli do zanemarjenega pokopališča.

	 »Hej Holug, pa veš, kam morava?« se je Gabriel nenadoma oglasil, ker mu pot resnično ni bila znana.

	 »Brez skrbi gospod!« ga je Holug hitro pomiril. »Neštetokrat sem že hodil po teh poteh. Wixendry poznam skoraj bolje kot naše Profugusovo mesto!«

	 »Ja, saj ...« je Gabriel zavzdihnil in se zamislil. »Če sem prav preračunal, si v teh krajih preživel že več kakor sedem tisoč let, mar ne?«

	 »Nekako tako,« mu je Holug prikimal, »vendar pa nisem bil samo tukaj. Reciva, da sem v Wixendryju preživel vsega skupaj dobrih tri tisoč let.«

	 Gabriel se je namrščil, ker je predstava o tem, kako nekje preživeti tri tisoč let, presegala njegovo fantazijo.

	 Na ulici, po kateri sta hodila, so bila polkna in vrata na hišah označena z belimi križi in po tleh je bilo polno odpadkov, največ nekakšnih cunj. Ravno ko ga je mislil vprašati, če sta v Windorju, kjer je bilo največ obolelih, se je Holug oglasil.

	 »Gospod nikar se ničesar ne dotikaj!« je svareče vzkliknil. »Res je, da ne moreš več umreti, vendar pa bi bolezen prenesel na svoje zdravo telo!«

	 Gabriel mu je prikimal in si kapuco na ogrinjalu globoko potegnil čez glavo.

	 Hitrih korakov sta stopala po kužni četrti, kjer ni bilo nikogar, le tu pa tam je na tleh ležala kakšna čisto preprosta prazna lesena krsta. V zraku je lebdel grozljiv vonj, zato si je Gabriel srajco spet potegnil čez nos.

	 »Ej Holug,« se je presenečeno oglasil, »ni mi jasno, kako, da v našem predelu Wixendryja ni nihče bolan, čeprav hodimo na pokopališče skozi okužen Windor?«

	 »Pravzaprav nihče ne sme v Windor,« mu je Holug resnobno odgovoril. »Zato pa imamo skrbno vojsko, ki pazi, da ne bi kdo v ta predel vstopil ali prišel iz njega.«

	 »Tega pa do zdaj nisem opazil,« se je Gabriel začudil in se ustavil. »Nihče naju ni vprašal, kam greva in razen tistih vojakov na trgu, v tem predelu sploh nisva nikogar srečala.«

	 »Čemu pa misliš, da sva se na trgu vojakom izogibala in jo ubrala po najbolj temačnem predelu trga in potem skrivoma smuknila v tisto ulico, kjer jih ni bilo?« mu je Holug odgovoril z vprašanjem. »Popolnoma ti bo jasno, ko se bova vračala. Če bova pri izstopu iz Windorja naletela na vojake in ne boš še v istem trenutku v telesu začutil najmanj tridesetih puščic, bo še dobro!«

	 Gabriel je še kar presenečeno stal, a je že hip za tem spet hitel za Holugom. Šele zdaj mu je postalo jasno, da so včeraj s prijatelji imeli prekleto srečo, da jih ni nihče opazil, ko so vstopili v ozko ulico, še bolj pa, ko so se vračali.

	 Holug je hodil tako hitro, da je ves čas bil nekaj korakov pred Gabrielom. Približevala sta se koncu neke ulice in tik preden je Holug izstopil, ga je Gabriel vprašal:

	 »Pa se kuga ne bo nikoli razširila tudi v druge četrti mesta?«

	 Holug se je ustavil in ko ga je Gabriel dohitel, mu je tiho odgovoril:

	 »Se bo! Čez dve leti v tem mestu ne bo več živih in požgali ga bodo do temeljev. Ničesar ne bo ostalo! Šele tristo let kasneje bodo dobrih pet kilometrov naprej proti vzhodu začeli graditi novo mesto.«

	 Gabriel je pogoltnil slino, ker si je bilo težko predstavljati, da od tako velikega mesta, v katero bi lahko brez najmanjših težav pospravili najmanj deset vasic Nickovega dola, ne bo ničesar ostalo.

	 Ko sta Gabriel in Holug izstopila iz ozke ulice, sta se znašla na predelu, ki ga je Gabriel že poznal in je bilo na njem staro, veliko pokopališče. Običajno ga pokopališča ni bilo strah, a se je tokrat prav pošteno zgrozil, ker je njegova nočna podoba, obsijana z mesečino, bila natanko takšna, kakršne je videl v starih grozljivkah. Pomaknil se je čisto k Holugu in se nenehno oziral naokrog.

	 »Brez strahu gospod nihče ne bo prišel, vsaj dokler jim ne bo ukazano,« mu je Holug, ki je opazil, da ga je bilo strah, prizanesljivo rekel.

	 Šele zdaj je Gabriel bil dodobra prestrašen in še bolj divje se je oziral naokrog.

	 Holug ga je smeje opazoval.

	 »Gospod resnično se ti ni treba bati,« ga je potolažil. »Dokler jih ne boš poklical, bodo ostali tam, kjer so že nekaj desetletij ali nekateri celo stoletij.«

	 Gabriel je strahoma opazoval temne podobe zanemarjenih grobov in mnogo zvitih kovinskih ograj, ki so jih obkrožale.

	 »Najprej Holug samo Gabriel sem in nehaj me že enkrat obkladati s tem, gospodom!« je nejevoljno planil. »In kdo bo koga priklical? Imaš tukaj skrite prijatelje ali kako?«

	 Holug mu je prikimal ter mu obljubil, da ga ne bo več ogovarjal z gospodom. Lahkotno se je usedel na enega od grobov in ga z zanimanjem opazoval, ker je bilo očitno, da ga je strah že močno pestil. Videti je bilo, da se je ob tem prav zabaval.

	 »To lahko narediš samo ti, ne jaz,« mu je sproščeno rekel.

	 »K-Kaj p-pa naj storim? A-A n-naj koga izkopljem ali kako?« je Gabriel, ki je sam stal na prehodu med dvema groboma, še bolj prestrašeno zajecljal.

	 »Ničesar takega ti ni treba storiti,« se je Holug zasmejal. »Samo reci, morscolusus pa boš videl, ampak prej mi obljubi, da se ne boš še bolj prestrašil.«

	 Gabriel mu je prikimal, na debelo pogoltnil slino in komaj slišno rekel:

	 »Morscolusus.«

	 Zatresla so se tla in pod nogami je zaslišal zamolklo pogrmevanje. Vrtel se je okoli svoje osi in strahoma pogledoval po z mesečino obsijanem pokopališču, od kod se bo kdo prikazal.

	 Grmenje v zemlji se je širilo skozi vse pokopališče in se mu približevalo. Grozljivi trenutek je še podkrepilo šumenje in prasketanje v daljavi. Nenadoma se je na grobnici čisto blizu njega dvignila nagrobna plošča. Počasi je drsela proti robu grobnice, vse dokler ni v njej zazijala temna luknja.

	 Gabriel je zadrževal dih in z velikimi očmi strmel vanjo. Bil je tako prestrašen, da si še dihati ni upal.

	 Holug se je zleknil po grobu, si glavo podprl z roko in z nasmeškom opazoval na smrt prestrašenega Gabriela.

	 Iz odprte grobnice so se zaslišali pritajeni šumi, kot bi se nekdo po njej premikal in prikazal se je prvi in takoj za njim drugi, tretji ... In tako naprej, dokler ni pred od strahu povsem belim Gabrielom stalo kakih dvajset mrtvecev. Nekateri so bili že okostnjaki, a drugih se je še vedno držalo tkivo. Nekateri pa so bili videti še takšni, kot da bi jih šele včeraj pokopali. Kakor v vojski so se postrojili v vrsto in z očmi, jamicami ali karkoli so že pač imeli, strmeli v Gabriela, ki si od strahu še zmeraj ni upal niti dihati.

	 Holug je vstal, si s hlač otresel zemljo in mu rekel:

	 »No, Gabriel, ukaži jim kaj.«

	 Gabriel je strmel v koščene prijatelje, in ker ni vedel, kaj bi jim ukazal, čeprav je močno napenjal možgane, a ga je strah popolnoma ohromil, jim je naposled rekel:

	 »Usedite se na tla.«

	 Vsi do zadnjega so sedli na tla in strmeli vanj.

	 Končno je Gabriel dojel, da se ni nahajal v kakšni grozljivki s televizije in da mu nihče ne bo nič žalega storil. Počasi se mu je pogum vračal in poskušal se je zbrati.

	 »Samo ubogajo ukaze ali celo govorijo?« je Holuga šepetaje vprašal.

	 Holug se je namuznil in mu prav prešerno svetoval, naj jih ogovori.

	 Gabriel je pogoltnil slino, ker še vedno ni vedel, o čem bi se z njimi lahko pogovarjal ali kako bi jih ogovoril.

	 »Kdo ste?« se je končno odločil in jih vprašal.

	 Mrtveci so vstali, se spet postrojili in kakor v vojski je donelo:

	 »Rio, Victor, Cicero, Marius, Baldomar ...«

	 Gabriel je osuplo strmel vanje in vsakič, ko jih je kaj vprašal, je prejel smiseln odgovor. Kmalu je dojel, da so povsem jasno razmišljali pri polnem razumu.

	 Holug ga je še zmeraj z zanimanjem preučeval in ko je ugotovil, da ga je strah povsem minil, mu je dejal:

	 »Gabriel ni Smrt zastonj tvoje dekle ... Veliko moč imaš, vendar pa se je še niti ne zavedaš in verjetno se je še dolgo ne boš.«

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi in se zastrmel vanj, a mu Holug o tem ni hotel ničesar več reči, samo predlagal mu je, naj mrtvake pošlje nazaj, ker bi mu rad pokazal še del pokopališča, zaradi katerega sta pravzaprav prišla.

	 Gabriel mu je prikimal, se mrtvakom zahvalil in jim velel, naj se vrnejo v grobnico.

	 Vsi so se mu dostojanstveno priklonili in brez besed odkorakali v temno luknjo. Še nagrobna plošča se je postavila na svoje mesto in spet je bilo vse videti tako kot poprej.

	 Gabriel je sledil Holugu, ki ga je skozi visoko travo med grobovi popeljal na konec pokopališča. Tam, kjer so se na ravnici nehali grobovi, se je tik pred obzidjem začenjal vzpenjati grič, posejan z neštetimi križi. Vsi so bili enake oblike in velikosti in vsi so bili črni.

	 »Tukaj Gabriel ...« mu je Holug zaneseno rekel, ko sta se ustavila med križi na vrhu grička. »Tukaj bova morda našla našo silo! Prikliči jih in videla bova, ali bodo želeli z nami sodelovati.«

	 »A imajo izbiro?« je Gabriel vprašal in ga negotovo pogledal.

	 »O, ja!« mu je Holug odločno zatrdil. »Zelo muhasti znajo biti. Ampak, če nama je usoda naklonjena, se bova v posteljo vrnila dobre volje!«

	 Gabriel je v trenutku vzkliknil:

	 »Morscolusus!«

	 Zapihal je orkanski veter in tla so se močno zatresla, še bolj kakor prej. Grmenje, ki je prihajalo iz notranjosti griča, je odmevalo daleč naokrog. Bilo je videti, kot da bi se nad pokopališčem razbesnela nevihta, čeprav je bila jasna, zvezdnata noč in na nebu ni bilo niti enega samega oblačka. Tla so se tresla in tresla in naposled se je zemlja na vrhu griča, na katerem je bilo več sto križev, udrla. Iz luknje so na površje začela gomazeti povsem koščena bitja. Za razliko od prvih mrtvecev, ki jih je Gabriel poprej priklical, so tile bili odeti v vojaška oblačila, na lobanjah so nosili čelade in v rokah so držali ščite in meče.

	 Minevale so minute in okostnjaki so še vedno izstopali iz luknje.

	 Gabriel je vznemirjeno strmel vanje, ker jih je bilo toliko, da so se ob vznožju griča med grobovi na ravnini združevali v desetine, te v stotine in kmalu je nastala velika četa. In vsi so strmeli vanj. Še Holug je bil nad dogajanjem presenečen.

	 Gabriel se je na vrhu griča razkoračil in meč potegnil iz nožnice. Odločno je strmel v postrojene mrtvaške vojake, v tisočere luknje za oči na njihovih koščenih lobanjah in nenadoma je začutil silno moč.

	 Dvignil je meč visoko v zrak in vzkliknil:

	 »Dia preh sio di Krosus!«

	 Takoj, ko je njegov glas zamrl, se je dvignilo tisočero mečev in mrtvaki so v en glas vzklikali:

	 »Luxot, luxot, luxot ...«

	 Tokrat je Holug bil tisti, ki je prebledel. Odprtih ust je strmel v neštete postrojene mrtve vojake in Gabriela. Prav počasi se mu je približal in tik pred njim padel na kolena.

	 »Mia Mortus!« je vzkliknil, ga prijel za desnico in mu jo poljubil.

	 Gabriel je ponosno stal pred vojsko in klečečim Holugom. Z mrtvaki je spregovoril še nekaj besed in jih nato poslal tja, od koder so prišli.

	 Nad gričem s stoterimi križi je zavladala tišina in vse je bilo natanko tako, kot je bilo prej, le Holug je še vedno klečal pred Gabrielom.

	 »Vstani, prijatelj!« ga je Gabriel pozval. »Mislim, da sva pravkar dobila upanje, da se bo našo težavo le dalo rešiti. Mogočna vojska mi je vdana!«

	 Holug je vstal in mu prikimal, a si še zmeraj ni upal pogledati mu v oči. Bilo je videti, da je Gabriel prestal preizkušnjo, ki ji do zdaj še noben izbranec ni bil kos.

	 Gabriel se je že hotel napotiti proti izhodu s pokopališča, a ga je Holug hitro potegnil za komolec.

	 »Gospod, mislim Gabriel, nikar še ne odidi!« ga je zadržal. »To je bila le ena izmed veščin ... Še veliko več jih je!«

	 Gabriel se je v trenutku ustavil in prav nič ni bil videti presenečen.

	 »Se mi je kar zdelo! Lotiva se jih!« je, nadvse pripravljen učne ure nadaljevati, radostno vzkliknil.

	 Holug se mu je nasmehnil in kmalu sta počela veliko čudnih stvari. Visoko na nebu je svetila Luna. Srebrna mesečina je razsvetljevala pokopališče in na vrhu griča podobi, ki sta izginjali v zemlji in se spet pojavljali in kmalu za tem nad tlemi lebdeli kakor balona, napolnjena s helijem.

	 Ure so minevale in Gabriel je vsakega trenutka spoznaval kakšno novo mrtvaško skrivnost. Nekoliko se mu je zataknilo le pri polzenju skozi steno. Ko je prvič poskusil spolzeti skozi obzidje, se je vanj zagozdil, in šele, ko ga je Holug izbezal iz kamnite stene, se je tudi tej veščini močno posvetil in jo čez čas obvladal.

	 Ko je Luna zašla in je tema na obronkih neba začela bledeti, sta Holug in Gabriel na vrhu griča sedela na tleh med črnimi križi in z zadovoljstvom opazovala Venero, ki je bila pripeta na nebo kakor risalni žebljiček.

	 »Tako Gabriel,« je Holug zadovoljno rekel in vstal. »Čas je, da se vrneva v trdnjavo. Na vzhodu se že dani in z veseljem bi, še preden nas bo nova dogodivščina ponesla v svet, za kakšno urico zaspal.«

	 Gabriel mu je prikimal. Vstal je in se namenil proti izhodu s pokopališča, a ga je Holug spet zaustavil.

	 »Mislil sem, da bi se vrnila pod zemljo,« mu je predlagal. »Vojaki naju ne bodo kar tako spustili na trg. Ne pozabi, da sva v prekleti mestni četrti, Windor!«

	 Gabriel se je nasmehnil in mu odobravajoče prikimal, ker je na to možnost čisto pozabil.

	 Takoj sta poniknila v tla, in kakor bi mignil, sta nedaleč od obzidja, tam, kjer je Maya že nekaj krat poprej hodila, lezla iz zemlje, porasle z visoko gosto travo. Ko sta si otresala hlače, mu je Gabriel zadovoljno rekel:

	 »Tako Holug, morda pa nam bo le uspelo! Mislim, da smo pripravljeni in se lahko vrnemo v Kraljevo vas.«

	 Holug mu je odobravajoče prikimal, a se je v trenutku sunkovito obrnil in se z velikimi očmi zastrmel v prebujajoče se jutro, ker je za njim v travi nekaj zašumelo.

	 »Ojoj ...« je zavzdihnil in z glavo nakazal proti obzidju.

	 Gabriel je v trenutku bil pozoren. Sledil je njegovemu pogledu in se v nekoga, ki je stal nedaleč od njiju, osuplo zastrmel ... Izustiti ni mogel niti besede, samo nejeverno je zmajeval z glavo, ker je tik ob obzidju stala Maya, odeta v ogrinjalo in z belo pohodno palico v rokah, ter prav tako presenečeno strmela vanju.





TRINAJSTA ČAROVNICA


	 Maya je zabredla v visoko travo in še preden se je Gabriel lahko domislil, kaj bi ji rekel, je stala ob njem in presenečeno vzkliknila:

	 »Kaj pa vidva počneta tukaj?«

	 »Midva? Kaj ti delaš tukaj?« se je Gabriel nekako poskušal izvleči iz zagate, kajti očitno je bilo, da se s Holugom nista nadejala, da bosta na tako samotnem kraju in ob taki uri srečala kogarkoli.

	 Maya ga je grdo pogledala in kar planila:

	 »Vaju sem iskala! Že celo uro hodim tod okrog in vaju iščem!«

	 Gabriel je za trenutek onemel, ker ni vedel, kako bi se izgovoril, čemu sta s Holugom ob tako zgodnji uri hodila ob obzidju.

	 »Oprosti Maya,« ji je naposled rekel. »S Holugom sva morala samo nekaj preveriti, ker se bomo morali počasi vrniti v Kraljevo vas. Naša pustolovščina tukaj se končuje.«

	 Maya mu je samo prikimala, ker je vso pozornost posvečala beli pohodni palici, ki jo je držala v rokah, in jo poskušala pred njima skriti pod ogrinjalo.

	 »Morda bi bilo res najbolje, da se čim prej odpravimo proti Kraljevi vasi, ker imam grozen občutek, da v zraku visi nekakšna napetost!« se je Holug resnobno oglasil.

	 Oba Dunna sta se začudeno zazrla vanj, Holug pa je zaskrbljeno gledal vanju in samo tu pa tam s pogledom vznemirjeno, na hitro prešel po obširnem gozdu, kakor da bi pričakoval, da bo vsakega trenutka, kdo stopil iz njega.

	 »Dobra zamisel Holug,« mu je Maya naposled prikimala, ko ji palice, ker je bila predolga, ni uspelo spraviti pod ogrinjalo in je roko, v kateri jo je držala, hitro potisnila za hrbet. »Vendar pa se bojim, da bomo vrnitev morali prestaviti za kak dan ali dva.«

	 Gabriel in Holug sta jo vprašujoče pogledala, zato jima je takoj pojasnila:

	 »Ponoči, ko vaju ni bilo, je Drustan doživel grozen napad. Krči so ga lomili in noga mu je skoraj čisto počrnela. Komaj jo je še premikal, ker je bolezen očitno napredovala!«

	 Holug in Gabriel sta samo zavzdihnila, ker sta vedela, da je z njihovim prijateljem iz tega veka že nekaj dni prav slabo kazalo, pa čeprav je bolečine prikrival in je poskušal hoditi, kakor da mu ne bi nič bilo.

	 Gabrielu se je naredil cmok v grlu, ker se je na srednjeveškega prijatelja močno navezal in bal se je, da bi se mu karkoli pripetilo. A odmiranje tkiva je očitno napredovalo! Čeprav o medicini sam ni veliko vedel, se je kljub temu zavedal, da se morda resnično lahko pripeti najhujše in bo Drustan izgubil nogo!

	 Poln sočutja se je ozrl k Mayi in ko jo je ravno hotel vprašati, kako je zdaj z Drustanom, je rekla:

	 »Nóra je ves čas ob njem. Na boleče mesto mu je položila nekakšen obkladek in kmalu za tem se je pomiril in zaspal. Vendar pa dolge poti ne bo zmogel!«

	 Gabriel ji je prikimal in se takoj odločno odpravil proti mestnim vratom, a mu je po gosti visoki travi uspelo narediti samo nekaj dolgih korakov, ker se je nenadoma prevrnil.

	 Maya in Holug sta zaslišala krik in takoj za tem kletvico. Planila sta proti njemu, ker je ležal v visoki travi in popolnoma sta ga izgubila iz pogleda, a sta zaslišala njegov ukaz:

	 »Stojta! Ne približujta se mi!«

	 Maya je prestrašeno pogledala Holuga, ki pa tudi ni vedel, kaj bi storil, zato ji je samo z roko nakazal, naj miruje. Oba sta negotovo strmela proti vdrtini v visoki travi, iz katere se je videl le vrh Gabrielove glave.

	 Končno se je Gabriel postavil na noge. Kazal jima je hrbet in se ni hotel obrniti.

	 Holug je vseeno naredil prav majhen korak proti njemu. Mislil je, da je Gabriel stopil v lovsko past, zato je Mayo potisnil za svoj hrbet, da bi jo obvaroval, če bi se v visoki travi še kakšna skrivala.

	 »Gabriel si naletel na lovsko past? Si se poškodoval?« ga je Holug zaskrbljeno spraševal.

	 Gabriel je globoko dihal, kakor da bi pravkar pretekel najmanj nekaj kilometrov, a je njegovo globoko dihanje kmalu zamenjalo ihtenje.

	 Maya in Holug sta se spogledala. Holug je še zmeraj stal pred Mayo in jo zaščitniško zadrževal za svojim hrbtom.

	 Gabriel se je prav počasi obračal in minilo je nekaj napetih trenutkov, preden je ves krvav stal pred njima. Silovito prestrašen je gledal vanju in po licih so mu polzele solze.

	 »Holug, kaj naj naredim?« je zelo tiho vprašal in obupano pogledoval po sebi.

	 Z rokavom si je s krvavega obraza obrisal solze.

	 »Kaj se ti je zgodilo?« ga je Holug vznemirjeno vprašal in zgroženo strmel vanj.

	 Naposled se mu je le toliko približal, da je lahko pogledal v tla, kjer je Gabriel stal ... Namesto lovske pasti, kakor je pričakoval, sta se ob njem med poležano travo skrivali razpadajoči trupli, prekriti z ogromnimi gnojnimi bulami po vsem telesu. Ležali sta eno ob drugem in kdo ve, kako dolgo sta že bili tam, ker sta že toliko razpadli, da sta imeli trebušni votlini odprti. Okoli njiju je bila zemlja prepojena s krvjo in gnojem.

	 Holug je zaječal in nejeverno pogledoval v kužni trupli. S povsem upadlim pogledom se je zastrmel v Gabriela in nekaj trenutkov samo zgroženo molčal, a se je naposled zdrznil in vzkliknil:

	 »Hitro Gabriel, sleci oblačila!«

	 Gabriel je začel s sebe mrzlično trgati kose preprostih oblačil, prepojenih s krvjo in gnojem. Ko je bil le še v spodnjem perilu, je stekel do obzidja in kmalu je dosegel široka mestna vrata.

	 Holug je Mayo jadrno dvignil v naročje in se po visoki travi pognal za njim. Ko jo je pri mestnih vratih spet postavil na tla, sta stekla po ozki ulici za Gabrielom, ki je dobesedno dirjal proti trdnjavi.

	 Gabriel je, kot bi trenil, bil pri vhodnih vratih in izginil v notranjost. Zdrvel je po ozkih strmih stopnicah v zgornje nadstropje, a v sobo ni vstopil. Počakal je na hodniku, da sta prispela še Maya in Holug, ki mu je takoj pokazal na veliko kamnito korito, polno ledeno mrzle vode.

	 Gabriel je v trenutku, kakor da bi bilo vroče poletje, skočil vanjo ter si kri in gnoj začel spirati z obraza in telesa.

	 Holug in Maya sta ga prestrašeno opazovala. Stala sta dovolj daleč, da ju ni mogla poškropiti niti ena sama kapljica vode.

	 Gabriel se je mrzlično drgnil, ker je posledice okužbe s kugo poznal ... Profesor, Fryton je pri tem poglavju bil zelo temeljit!

	 »Kaj bomo storili?« je Maya vsa prestrašena vprašala Holuga, ki pa ni bil nič manj razburjen.

	 »Ne vem Maya,« ji je negotovo odgovoril. »Upajmo, da se ni okužil, ker v tem času še niso poznali zdravila. Streptomicin so odkrili šele v času druge svetovne vojne, gentamicin pa še kasneje. Sta edini učinkoviti zdravili, ki delujeta pri zdravljenju kuge, vendar pa sta nam na žalost nedosegljivi!«

	 Maya, ki je bila zaradi brata silno prestrašena, ga je začudeno pogledala in nejeverno vprašala:

	 »K-Kaj?«

	 »Oprosti Maya!« je Holug vzkliknil in se z dlanjo udaril po čelu. »Že desetkrat sem vsa odkritja doživljal in skozi tisočletno človeško zgodovino se človek veliko nauči, ko se vse ponavlja in ponavlja. Že tolikokrat sem kraljici, Lavi rekel, naj mi s sabo na potovanje da kakšno zdravilo, ampak ona pravi, da se na usodo na tak način ne sme vplivati!«

	 Maya je zdaj od začudenja naredila že prav velike oči. Že tako ni vedela, kaj bi storila, ker jo je tako skrbelo za Gabriela in kaj jih je v prihajajočih urah še čakalo, Holug pa ji je pripovedoval o stvareh, o katerih se ji niti sanjalo ni.

	 Morda bi Holug svoje nesmiselno razglabljanje, še kar nadaljeval, a so se vrata njihove sobe odprla in med podboji se je prikazal Alex. Ko je videl Gabriela, ki je sedel v koritu v ledeno mrzli vodi, je za trenutek zgroženo obstal, a je takoj, ko je na hodniku zagledal še Holuga in Mayo, vedel, da se je nekaj moralo zgoditi. Brez besed je stopil k njima in Gabriela, ki se je s hitrimi gibi mrzlično drgnil z ledeno vodo, zaskrbljeno opazoval.

	 Vrata so še enkrat zaškripala in med njimi se je prikazala Nóra. Ne da bi karkoli vprašala, je samo začudeno strmela v druščino na hodniku.

	 Naposled se je Gabriel le spravil iz kamnitega korita, v katerem je za njim ostala motna, rdečkasto obarvana voda. Ves premočen in z naježeno kožo je drgetal ob njem.

	 »Hitro v posteljo!« mu je Holug ukazal. »Čim bolj te moramo ogreti, ker bosta ravno glavobol in mrzlica prva znaka, če si se okužil!«

	 Gabriel je že naredil nekaj korakov proti sobi, a je Maya zgroženo kriknila:

	 »Gabriel, počakaj!«

	 Gabriel se je takoj ustavil in ji v obupu prestrašeno prikimal, ker se je spomnil, da sta v sobi bila še dva prijatelja.

	 Maya je hitro stopila v sobo in se že čez nekaj trenutkov vrnila s Casperjem in Drustanom, ki se je opiral na Casperjevo roko. Brez besed so pristopili k skupini na hodniku in Gabriela so spustili v sobo. Šele, ko je stal pred posteljo, sta za njim vstopila tudi Holug in Nóra, ki si je čez obraz prevezala ruto.

	 Gabriel, ki je zlezel v posteljo, je tako drgetal, da se je zdelo, da se je vsa postelja z njim tresla.

	 Holug je nanj takoj nametal prav vse ovčje kožuhe, kar jih je našel.

	 »Samo tako lahko toploto tvojega telesa zadržimo, Gabriel,« mu je Nóra nežno rekla in ga prav materinsko pogledala.

	 Gabriel ni ničesar rekel. Čeprav je bil obupan in predvsem nadvse prestrašen, se je ob nekom, ki je bil tako zelo podoben njegovi mami, počutil močnega in dovolj odločnega, da se bo, če se je okužil, bolezni zoperstavil.



	* * *



	 Ko je popoldan že prehajal v večer, se je skupina prijateljev, vključno z Drustanom, čeprav ga je noga tako bolela, da je komaj stal, visoko nad grajskim dvoriščem naslanjala na kamnito ograjo balkona. Brez besed so negotovo strmeli v mračno, večerno obzorje.

	 »Jutri bomo vedeli, pri čem smo,« se je Drustan zaskrbljeno oglasil.

	 »Jutri ali pa že ponoči,« mu je Holug prikimal. »Če mu bo temperatura zrastla, bo takoj jasno! A zakaj bi čakali? Takoj lahko ukrepamo in nekatere postopke zdravljenja, ki so nam na voljo, izvedemo.«

	 Čeprav ni nihče od prisotnih pravzaprav o zdravljenju kuge ničesar vedel, so mu le nemo prikimali. Misli vseh so bile pri Gabrielu in sleherni izmed njih je pomislil na najhujše, vendar pa je Maya Casperja prijela za roko in mu tako glasno in odločno, da so jo prav vsi slišali, rekla:

	 »Verjeti moramo, da bo dobro! Že samo s slabimi mislimi kličemo nesrečo, zato mu zaželimo in pričakujmo najboljše!«

	 Casper in Alex sta ji prikimala, le Nóra jo je nekako zmedeno pogledala, a se je že takoj za tem spet zastrmela v večerno obzorje pred sabo.

	 Stali so brez besed, vsak zatopljen v svoje misli, ko je Nóra nenadoma rekla:

	 »Za nocoj bi prosila, da poskrbite za Drustana in Gabriela … Imam še nekaj opravkov!«

	 Nihče se ni niti zganil, le Holug ji je prikimal.

	 Kmalu jim je izginila izpred oči in ko je stekla z grajskega dvorišča na ozko ulico, so jo tistega dne zadnjič videli.

	 Drustan je prijatelje pozval, naj mu sledijo. Popeljal jih je mimo sobe, kjer je Gabriel ležal, in še nekaj metrov naprej po hodniku. Na stežaj je odprl vrata sosednje sobe in jim samo z roko nakazal, naj vstopijo. V kaminu je bilo zakurjeno in v ogromni sobi, opremljeni s tremi velikimi posteljami in mehko preprogo, ki je prekrivala skoraj celotna tla, je bilo prijetno toplo.

	 Fantje in Maya so se spogledali, ker so vstopili v precej bolj gosposko opremljeno sobo.

	 »Zakaj nam pa te sobe niso že prej dodelili?« se je Casper razburil. »Jaz sem mislil, da v trdnjavi ne premorejo boljše sobe, kot je naša!«

	 »Zato,« se je Drustan, ki se je trudil hoditi po mehki preprogi in je bolečo nogo vlekel za sabo, malce nejevoljno oglasil, »ker je ta soba namenjena samo za kraljico. Kadar je v Wixendryju, vedno prenočuje v tej sobi. Sploh je ne bi smeli uporabljati, a sem Urloka obvestil, da se bomo preselili, in se z njim dogovoril, da nas v primeru prihoda kraljičinih slov takoj obvesti.«

	 Casper mu je samo prikimal, ker je takoj dojel, koliko je Drustan tvegal, ker jih je nastanil v tej sobi.

	 Medtem se je zunaj že povsem stemnilo in kmalu so drug za drugim pozaspali, le Holug se je vrnil h Gabrielu, ki je prav tako spal. K vzglavju postelje je primaknil lesen stol, sedel in ga pozorno opazoval.



	* * *



	 Ko se je Maya nenadoma prebudila, je zunaj bila že trda tema. Zmedeno je pogledala po sobi, ker jo prvega trenutka ni prepoznala, a se je takoj pomirila, ko je v soju svetlobe iz kamina videla prijatelje, ki so vsi prav mirno spali na mehkih posteljah, na katerih ni bilo trdih desk in vreč z zbitimi otrobi, kakor je bila opremljena njena postelja v prejšnji sobi in je nekaj dni prespala na njej, zdaj pa je tam počival Gabriel.

	 Pazljivo se je splazila čez Casperja, ki je ob njej trdno spal. Hitro se je oblekla, in ker je bilo ponoči že prav prekleto mrzlo, je pograbila še Casperjevo suknjo, ki jo je odložil na stol in si jo nadela. Ogrnila si je še ogrinjalo in smuknila skozi priprta vrata.

	 Poiskala je belo pohodno palico z zavihkom na vrhu, ki jo je zgodaj zjutraj, ko je Gabriel odšel v sobo in so se drugi prijatelji umaknili na balkon, skrila za kamnito korito na hodniku ter po temnem stopnišču izginila proti grajskemu dvorišču.

	 Ko je že stala pod mogočnimi mestnimi vrati in se obrnila na desno proti obzidju, se je od strahu vsa tresla, ker si razpadajočih trupel, ki ju je zjutraj videla ob Gabrielu, ni mogla izbrisati iz spomina. Čeprav so jo že prej svarili, ni nikoli zares verjela, da so v visoki travi ob obzidju resnično ležala trupla.

	 Vsa prestrašena je tako tesno drsela ob obzidju, da se ji je marsikje na koži prikazala odrgnina. Vsake toliko se je vsa tresoča ustavila, globoko zajela sapo in se poskušala razgledati, a je obzidje in travnik ob njem razsvetljevala samo medla mesečina, zato ni mogla ugotoviti, ali se je v visoki travi kaj skrivalo. Tokrat s sabo ni imela niti bakle in ne leščerbe.

	 Korak za korakom je previdno nadaljevala tesno ob obzidju in končno prišla do stražnega stolpa. Olajšano je globoko zavzdihnila in si obrisala potno čelo. Preden je hitrih korakov stopila čez travnik do gozda, je še premislila, kako bi se, ko se bo vračala, zloveščemu predelu s trupli izognila.

	 Tiho je hodila po gozdni poti, ki pa jo je že dobro poznala. Odeta je bila v temno ogrinjalo, zato v temi med drevesi ni bila opazna. Že od daleč je globoko v gozdu videla medlo zelenkasto svetlobo.

	 Kakor duh je polzela med drevesi, vse dokler ni stala na svojem skrivnem mestu, le nekaj metrov stran od središča dogajanja. Presenečeno je strmela v voditeljico in enajst podob v turkiznih ogrinjalih, ki so v krogu klečale okoli prostora, kjer je običajno stal kotel, ki pa ga tokrat ni bilo. Namesto njega je v središču kroga žena bil z zeleno svetlobo obsijan podest, na katerem sta ležali trupli. Voditeljica je hodila okoli klečečih žena, se za vsako ustavila ter se je s palico dotaknila po glavi.

	 Maya je začudeno strmela v dogajanje, ker tokratno srečanje ni bilo videti tako sproščeno kot običajno. Žene so povešale glave in gledale v tla. Voditeljica je stopala med njimi in se naposled ustavila na praznem mestu v krogu. Visoko je dvignila palico in v Mayi popolnoma razumljivem jeziku spregovorila:

	 »Sestre bliža se dan odločitve! Dogajajo se čudeži! Prišla je čarovnica, močnejša od nas! Že nekaj dni nismo v gozdu več same, a tukaj ni hodil človek, ker so vse naše nevidne varnostne pasti nedotaknjene, a človek bi jih zagotovo sprožil in pustil sledi!«

	 Maya je pogoltnila slino, ker tod okoli, kjer je ona hodila, ni nikoli videla nobene pasti. Stisnila je belo palico k sebi in se tesno privila k deblu, ker jo je bilo strah, da jo bodo žene tokrat resnično odkrile. Prisluhnila je, ko je voditeljica nadaljevala:

	 »Grozna bolezen se širi med ljudstvom in nad našega rešitelja se je zgrnilo prekletstvo!«

	 Enajst glav se je v trenutku dvignilo. Nepremično so se zastrmele v svojo voditeljico in slišati je bilo globoke vzdihe, ker je vest o prekletstvu bila nepričakovana.

	 »Sestre danes imamo nalogo, da preučimo zadnji, najmočnejši element, ogenj!« je voditeljica nadaljevala.

	 Takoj, ko je izrekla besedo, ogenj, se je enajst žena začelo kleče usklajeno majati, kot bi poplesavale po neslišni glasbi.

	 Voditeljica je vstala, okoli njih naredila nov krog in rekla:

	 »Ogenj je najmočnejši element ... Uničuje, oživlja in varuje! Sestre, spoštujmo ga! Ta čar je namenjen le najmočnejšim! Ogenj lahko ustvari samo zares mogočna čarovnica!«

	 Žene so vstale in začele divje plesati okoli podesta s trupli.

	 Maya je dogajanje pazljivo opazovala.

	 Voditeljica je v zrak risala znake elementa, ogenj, in ko je izrisala zadnjega, dvanajstega, je Maya kmalu tičala v majhni okrogli dvorani in jih z vlažno zemljo in čopičem iz trave risala na belo steno. Visoko nad skrivnim prehodom, kjer je bilo še ravno eno prosto mesto, je narisala zadnjega.

	 Vrnila se je na površje. Enajst članic skrivnostne druščine, skritih za kapucami turkiznih ogrinjal, je stalo okoli podesta s truploma, voditeljica pa je hitro hodila okoli njih in jim govorila:

	 »Sestre ta čar zahteva gibe, ki jih le redki zmorejo. Samo mogočne čarovnice premorejo ta dar in me jih bomo osvojile!«

	 Enajsterica ji je z mrmranjem pritrjevala.

	 Voditeljica je palico prislonila ob deblo drevesa. Stopila je nekoliko bližje k truploma ter se popolnoma umirila. Začela se je vrteti. Po dvanajstem zasuku je roki iztegnila in premaknila dlani, vsako v svojo smer. Njeni roki, ki sta se gibali kakor kači, sta zavzemali ves prostor okoli njenega telesa. Z boki je izvajala gibe kakor izkušena trebušna plesalka. Še noge je premikala v čisto nasprotno smer, kakor se je njeno telo gibalo.

	 Maya je strmela v njen nenavadni ples.

	 Voditeljica se je vrtela v nasprotni smeri urinega kazalca in vsaka njena okončina je ubirala svojo pot.

	 Maya se je spomnila, da je tak ples že videla plesati Rebecco. Pozorno je voditeljico opazovala in si poskušala zapomniti gibe.

	 Voditeljica je izvedla dvanajst krogov enakih premikov. Ko je končala zadnji krog, se je zaslišalo silno grmenje in v trenutku, ko se je ustavila, so njene oči ognjeno žarele.

	 Članice čarovniške skupine so stopile v krog. Pripravile so se, da bodo ples svoje voditeljice ponovile in še preden so začele, je Maya hitro smuknila skozi luknjo v jamo.

	 V majhni okrogli dvorani je tik ob skrivnem prehodu odvrgla ogrinjalo in palico, se postavila v sredino in se začela po spominu gibati in izvajati čuden ples, kakor je vedela in znala. Na začetku so ji premiki delali velike preglavice, ker je morala vsak del telesa posebej nadzorovati. A kmalu se je vse hitreje in hitreje vrtela in nenavadne gibe izvajala. Kri v žilah ji je podivjala in v njih je začutila silni pritisk, a se je kljub temu še kar naprej vrtela. Pri desetem krogu so se ji podplati odlepili od tal in plesala je nekaj centimetrov nad tlemi, v ritmu neke glasbe ... Nejeverno je odprla oči, ker se je po dvorani resnično širila glasba. A čakala sta jo še dva kroga!

	 Plesala je bolj in bolj nasmejana, že kak meter nad tlemi. V trenutku, ko je zaključila dvanajsti krog, so se tla v okrogli kamrici silno zatresla in takoj za tem je zagrmelo. Bilo je, kakor da bi treščila v nevihto.

	 Ko se je zavedela, je stala na sredini dvorane. S pogledom je zdrsela po znakih na beli steni, za katere ni poznala imen, a vedela je, kako jih risati. Hotela je poseči po svoji beli palici, a ji je palica popolnoma sama priletela v dlani. Samo skomignila je z rameni, ker je tukaj ni nič več presenečalo in se naposled odpravila ven.

	 Spet je stala na skrivnem mestu za drevesom in opazovala čarovnice, ki so ravno odplesale zadnji, dvanajsti krog. Ustavile so se in postavile na svoja mesta v krogu okoli trupel. Strmele so v voditeljico, ki je počakala še nekaj trenutkov, preden je spregovorila:

	 »Sestre dosegle smo svoj vrh! Naši geni bodo čarovniško moč nosili iz roda v rod. Le redki se je bodo zavedali, vendar pa ne bomo nikoli izumrle, pa čeprav bo lov na nas trajal še mnoga stoletja! A veliko časa bo še moralo preteči, preden bomo dočakale novega rešitelja, kajti zadnji, na katerega smo polagale vse upe, je obolel in bo kmalu odšel!«

	 Enajsterica je nepremično strmela v zakrito voditeljico, ki je zamahnila s palico in iz nič se je pred njo pojavilo enajst belih pohodnih palic, visokih do drugega metra. Vsaka članica je svečano prejela častitljivo darilo. Ponosno so ob palicah stale okoli mojstrice.

	 »Sestre čarovnice, še preden se naše druženje dokončno zaključi in se bo vsaka podala na svoj konec sveta, se posvetimo svojima mrtvima zaščitnikoma,« je voditeljica nadaljevala in pokazala na trupli. »Preživljala sta dolge ure muk in obupa, zato ju svečano pokopljimo!«

	 Čarovnice, ki so stale v krogu okoli podesta s truploma in palice dostojanstveno držale ob sebi, so jih visoko dvignile nad sabo in z ročaji trikrat udarile ob tla. Takoj za tem so konice palic uperile v trupli in jih počasi dvigovale. Trupli sta vzdrgetali in konicam palic sledili, dokler nista visoko nad podestom lebdeli nad njimi.

	 Žene so se postavile v vrsto in v gosjem redu stopale za svojo voditeljico proti drevesu, za katerim se je skrivala Maya. Trupli sta lebdeli nad njihovimi palicami, kot da bi ležali na nosilih in jim sledili.

	 Mayo je zajela panika, ker se ni imela kam skriti. Žene so se ji nevarno približevale, a so na njeno srečo tik pred drevesom, za katerim se je skrivala, zavile v levo. Globoko si je oddahnila, ker je niso odkrile. Naposled je opazila, da so se spuščale po nekakšnih stopnicah, ki so vodile pod površje zemlje. Začudeno je nagrbančila čelo, ker do zdaj teh stopnic ni nikoli opazila. Po ozkem rovu, v katerega je ona hodila skozi luknjo za drevesom, je slišala korake, ki so se za trenutek ustavili, a se je pohod s truploma nadaljeval. Sklonila se je nad luknjo in prisluškovala. Zaslišala je vznemirjene vzklike, ki so odmevali po mali okrogli dvorani:

	 »Izdane smo!«

	 Zavladala je smrtna tišina, a že čez čas je ponovno slišala korake. Ni ji bilo jasno, kam bi čarovnice lahko šle, ker razen majhne okrogle dvorane z belimi stenami ni bilo drugih prostorov. Spustila se je skozi luknjo v rov in začudeno ugotovila, da so tam, kjer je bil skrivni prehod, prepreden s koreninami, bila odprta vrata.

	 Stopila je v okroglo dvorano s čisto belimi stenami, ki pa je bila prazna. Na drugi strani dvorane so bila v steni odprta vrata. Lahko bi prisegla, da jih do zdaj ni bilo tam!

	 Opogumila se je in s palico v rokah stopila tja ter previdno pogledala skoznje ... Zagledala je dvanajsterico v povsem novem okroglem prostoru, veliko večjem, kot je bil tisti, kjer je risala znake. Ob okrogli steni je na mestih, kjer so običajno na številčnici ure postavljene številke, stalo dvanajst betonskih korit. Obe trupli sta ležali na kamnitem oltarju na sredini dvorane. Radovedno je strmela vanju, dokler ni opazila, da sta imeli razparane prsi. Za trenutek ji je obrnilo želodec in komaj se je zadržala, da ni bruhnila.

	 Voditeljica je stala skoraj tik pred vrati, za katerimi je Maya oprezala, pred sarkofagom na položaju številke dvanajst in strmela na oltar. Dvignila je palico visoko nad sabo in spregovorila:

	 »Prijatelja večna vama slava in čast! Snidemo se takrat, ko bo zavladala Kori. Naj vama bo gospodar naklonjen!«

	 Enajst čarovnic je s palicami v rokah nepremično stalo v krogu okoli oltarja, vsaka pred svojim sarkofagom.

	 Voditeljica je po nekaj trenutkih molka nadaljevala:

	 »Sestre, povzdignimo ju v nesmrtnost! Te naše čarovniške katakombe so namenjene vsakomur, ki misli in dela s srcem! A nekoč bo izpolnjen njihov namen, ko bo cikel zaključil poslednji vagabund!«

	 Zavladala je popolna tišina, a jo je zmotila čarovnica na položaju sedmice.

	 »Mojstrica, kdo pa je to? Kdaj ga lahko pričakujemo?« je vprašala.

	 Maya je skrita slonela na belem zidu tik ob vratih. Tu pa tam je previdno pogledala v veliko okroglo dvorano in vlekla na ušesa. Pogoltnila je slino, ker ji je glas čarovnice, ki je pravkar spregovorila, nekako znano zvenel, kot bi ga že nekje slišala, vendar pa ni bila povsem prepričana, komu bi ga pripisala.

	 Mojstrica, kakor je neznana čarovnica svojo voditeljico poimenovala, se je zazrla vanjo in ji s tihim glasom odgovorila:

	 »Ne vem sestra. Nekoč bo tukaj počival poslednji vagabund, neskončno močan in po položaju nad nami. Vendar ni nujno, da bo to moški. Lahko, da bo to katerakoli izmed nas! Zato sestre, dvignimo palice in svoja zaščitnika ponesimo tja, kamor si želita in zaslužita. Enemu smo že omogočile, da gostuje pri gospodarju in tema dvema še moramo pomagati, da se mu bosta pridružila. Zato sestre, združimo moči!«

	 Članice čarovniške skupine so okoli oltarja strnile krog in začele mrmrajoč izgovarjati nešteto neznanih besed, ki so nakazovale na čare. Okoli njih se je bliskalo in grmelo. Trupli na oltarju sta drhteli.

	 Minevale so minute in Maya je opazila, da se je že marsikatera roka, v katerih so čarovnice držale palice, močno tresla. Vedela je, da jih je čaranje utrujalo. Njihove besede so že prehajale v šepet, ko je voditeljica nenadoma vzkliknila:

	 »Sestre, potrudimo se! Povzdignimo njuni duši v onstranstvo! Prikličimo ogenj!«

	 V trenutku je po dvorani zadonelo:

	 »Eliam, Eliam ...«

	 Videti je bilo, kakor da bi kamnita plošča oltarja, na kateri sta ležali trupli, imela ob robu okoli in okoli vklesan ozek kanal in bi v njem zagorela vnetljiva tekočina. Plameni, ki so obdajali trupli, so bili nizki, kakor da se ne bi mogli v polni meri razplamteti.

	 Čarovnice so že prestrašeno zrle v oltar, voditeljica pa jih je spodbujala:

	 »Dajmo sestre, dajmo! Ni dovolj moči! Obred se ne sme prekiniti, ker bomo njuni duši pogubile! Dajmo sestre!«

	 Mnogo glasov je ponavljalo in ponavljalo čarovniške besede, vendar se plameni niso prav nič ojačili ... Bili so še nekoliko nižji!

	 Maya je dogajanje zgroženo opazovala. Marsikatera čarovnica v enajsterici si je z rokavom drhteč brisala obraz, ker so ji po licih polzele solze. Videlo se je, da so bile na koncu z močmi.

	 »Dajmo sestre! Stisnimo!« jih je voditeljica vznemirjeno priganjala. »Pogubile bomo njuni duši!«

	 Plameni so goreli zmeraj nižje in nižje ... Samo še trenutek in ugasnili bodo!

	 Maya je v sebi začutila žalost. Čeprav ne umrlih in niti članic skrivnostnega čarovniškega roda ni poznala, so se ji zasmilili. Brez pomisleka je dvignila svojo palico, stopila med podboje vrat in vzkliknila:

	 »Eliam!«

	 V tistem trenutku so plameni okoli trupel visoko zaplapolali. Iz nežno opečnato rdečkaste barve so prešli v bleščeče modro. Ogenj je iz trenutka v trenutek bil višji.

	 Maya je stala pred skrivnostno skupino in se s pogledom osredotočila le na plamene, ki so se še vedno dvigovali, in ko so dosegli strop dvorane, sta iz trupel izpuhtela modra žarka. Kakor vrtinca sta polzela sem ter tja po dvorani nad skupino.

	 »Hvala vam!« sta se moška glasova zaslišala.

	 Ogenj na oltarju je v trenutku ugasnil in v dvorani, Smrti, se je popolnoma stemnilo. Maya je iz teme slišala le globoko, zasoplo dihanje čarovnic. Zajela je sapo in čisto obmirovala. Zaprla je oči in premišljevala, kako bi jim svojo prisotnost pojasnila.

	 Šele čez nekaj trenutkov jih je spet odprla. Skozi široko odprta vrata je iz dvorane, Skrivnosti, prodiralo toliko svetlobe, da je lahko videla temne obrise dvanajstih žena, ki so s sklonjenimi glavami klečale pred njo. Voditeljica, ki je samo kakšen meter od nje klečala na čelu žena, ji je molila svojo palico, a se Maya ni niti zganila, da bi jo vzela.

	 Zavladala je mučna tišina. Naposled se je mojstrica, ki ji je še zmeraj ponujala palico, oglasila:

	 »Gospa, vzemite mojo palico, kajti veliko močnejši ste od mene, od nas vseh!«

	 »Ne bo treba sestre,« ji je Maya odkimala. »Obdržala bom kar svojo!« je odločno dodala in predse iztegnila roko s palico, da so jo vse žene, ki so v trenutku dvignile glave in se zazrle vanjo, lahko videle.

	 »Kdo ste?« jo je mojstrica, ki je svojo palico spustila in se nanjo oprla, vprašala.

	 »To je Maya Dunn, sestra našega rešitelja,« se je ena od čarovnic oglasila in si kapuco potegnila z glave.

	 Maya se je osuplo zastrmela vanjo, a na čarovničinem obrazu ni bilo opaziti ne strahu in ne jeze, temveč le spoštovanje.

	 »Mama, kaj pa ti delaš tukaj?« je Maya vzkliknila in z velikimi očmi zmedeno strmela vanjo.

	 A se je takoj zavedela, da je tudi tokrat zgrešila, ker je bilo bolj verjetno, da je pred njo klečala Nóra in ne njena mama.

	 »Oprosti,« se ji je takoj opravičila. »Nóra, kaj počneš tukaj?«

	 »Smo čarovniški rod in izvajamo svoje naloge Maya,« ji je Nóra povsem mirno odgovorila in tokrat se ji je le nasmehnila. »In ker je usoda posegla vmes, smo odkrile močnejšo čarovnico, kakor smo vse skupaj. A ne vem, od kod imaš moči? Kdo te je vseh teh skrivnosti naučil?«

	 »Ve!« ji je Maya pogumno priznala. »Čisto po naključju sem vas in dvorano, Skrivnosti, odkrila. Vsako večer sem vas opazovala in na belo steno v sosednji dvorani risala znake. Rada bi še napisala, čemu je vsak znak namenjen, vendar pa se bojim, da je z mojim raziskovanjem konec, mar ne?«

	 Voditeljica je vstala in si kapuco potegnila z glave ... Pred Mayo je stala dama, ki je bila že precej v letih, a jo je s pravim strahospoštovanjem gledala.

	 »Nikakor ne gospa!« ji je spoštljivo zagotovila. »Vaše delo se je šele začelo. Me bomo poskrbele, da bo ob vsakem znaku v pravem čarovniškem jeziku zapisano pojasnilo. A dvorano, Skrivnosti, bomo zapečatile! Le čista čarovniška kri bo z bolečino brala skrivnosti petih elementov. Katakombe bodo dostopne le v namene pokopov in člani čarovniškega rodu bodo v tej dvorani, Smrti, vekomaj počivali, vse dokler se ne izpolni ...«

	 »Zadnji sarkofag s poslednjim vagabundom!« jo je Maya dopolnila.

	 »Poslednjim vagabundom, ki bo prišel, ko bo izbran ... Nič prej!« je mojstrica zaključila, kot da je Maya ne bi zmotila.

	 Maya ji je prikimala, kot bi ji pritrjevala in stopila v dvorano, Skrivnosti. Za trenutek se je ustavila in se ozrla po svojih umetninah na beli steni. Poslovila se je od žena in prostora, kjer je ob risanju znakov prebila toliko ur.

	 Stopila je proti ozkemu rovu, a sta ji le dve ženi sledili. Presenečeno se je ozrla, da bi videla, kje so se druge zadržale ... S čari so ustvarjale nekakšne kamnite zidake in z njimi vrata med dvoranama, Skrivnosti in Smrti, zazidavale.

	 »A boste tukaj ostale?« jih je Maya vprašala.

	 Prav vse so ji prikimale, in ko se je že hotela vrniti na površje, se je tik pred vrati v ozek rov ustavila, kot bi se nečesa spomnila. Obrnila se je in zaklicala:

	 »Sestre!«

	 Še istega trenutka so se vse zazrle vanjo.

	 »Sestre, potrebovali bi pomoč!« je Maya zaskrbljeno vzkliknila. »Moj brat se je morda okužil s kugo. Ali lahko kako pomagate?«

	 Žene so se spogledale.

	 »Nemudoma pojdite v Kraljevo vas!« ji je mojstrica resnobno naročila. »Tam imamo drugi rod zdravilk. Obvestile jih bomo, da prihajate. Pa tudi ravno iz tistih krajev prihajajo vesti o čarovnici, Kori de Rose.«

	 »Prepričana sem, da bodo zdravilke Gabriela rešile, če se je okužil,« se je Nóra tolažeče oglasila. »Samo ne čakajte, nemudoma morate odpotovati!«

	 Maya ji je prikimala, a jo je še v istem trenutku prešlo, da bo potovanje prav težko izvedljivo ... Imeli so samo tri konje in Gabriel, ki je bil mogoče okužen s kugo, bi moral z nekom jahati na istem konju.

	 »Kako pa naj potujemo?« je žalostno vprašala Nóro.

	 »Drustan bo vedel, kako. Pohitite!« ji je Nóra takoj odločno odgovorila.

	 »Se še kdaj vidimo?« se je Maya obrnila k prijaznim ženam, kajti ob slovesu je začutila žalost.

	 »O, ja, zagotovo Maya Dunn!« ji je Nóra odgovorila in se ji nasmehnila. »Morda še veliko prej, kot si misliš!«

	 Maya jih je še poslednjič pogledala in jim hvaležno pomahala. V spremstvu dveh čarovnic je izginila na površje. Segla jima je v roki in se obrnila proti gozdu. A tik preden je stopila v gosto porasel gozd, se je še enkrat ozrla in zagledala obraz ene od čarovnic, ki ji je kapuca spolzela z glave. Samo za trenutek je osupnila, ker je pred njo stala ženska, ki je bila kot dvojčica Rebeccine mame, Suzan Shaw, a se je le nasmehnila, ker verjetno, tako kot je Nóra spominjala na njeno mamo, je pred njo stala neznanka z znanim obrazom.

	 Še dolgo po tem, ko je že hodila po temnem gozdu, je na hrbtu občutila njune poglede.

	 »Sulus!« je vzkliknila in zamahnila z roko.

	 Tik nad njo je zasvetila mala krogla in ji pot s svojo močno svetlobo razsvetlila.

	 Maya je drsela tesno ob obzidju in tekla proti trdnjavi.



	* * *



	 Ob vzglavju Gabrielove postelje je sedel Holug in budno spremljal vsak njegov premik in vzdihljaj.

	 Gabriel, pokrit z goro ovčjih kožuhov, je nenadoma začel drgetati.

	 Holug je v trenutku bil na nogah. S tesnobo se je zastrmel v potne kapljice, ki so se Gabrielu nabrale na čelu, saj je takoj vedel, da se je Gabriel okužil s kugo!





BOJ ZA ŽIVLJENJE


	 Ko se je Maya vrnila v trdnjavo, je bilo že malo čez polnoč. Nihče iz druščine ni prav mirno spal, ker je v slehernih prsih tlel strah za Gabriela.

	 Maya je tiho ležala v postelji in zrla v temo nad sabo, a je nenadoma skočila pokonci. Le za las je zgrešila Alexa, ki si je ležišče kljub dovolj prostranim posteljam raje uredil kar na tleh. Spomnila se je, da se je že doma v njihovem času pogosto pritoževal nad premehko posteljo, zato sta mu starša kupila najtršo vzmetnico, kar se jo je dalo dobiti.

	 Previdno ga je prestopila in izginila na hodnik. Pred vrati sosednje sobe se je za trenutek ustavila in na rahlo potrkala.

	 »Naprej!« je zaslišala Holugov glas.

	 Vstopila je in na svoje presenečenje ob Holugu zagledala tudi Drustana. Zaskrbljeno sta opazovala drgetajočega Gabriela, ki pa je kljub mrzlici spal.

	 Maya se je za trenutek ustavila pred bratovo posteljo in se zazrla vanj. V očeh so se ji nabrale solze. Obrisala si jih je, kar z rokavom in se obrnila k možema.

	 »Kako kaže?« ju je vprašala, pa čeprav je bilo popolnoma jasno, da je Gabriel zbolel.

	 »Ne preveč dobro,« ji je Holug tiho, a prijazno odgovoril.

	 »Ne vem, kako bi mu lahko pomagali?« se je Drustan, ki se mu je glas močno zatresel, zaskrbljeno oglasil.

	 Nekaj trenutkov so brez besed stali ob postelji, ko je Maya naposled le vprašala:

	 »Drustan, a si pomislil na to, da bi se vrnili v Kraljevo vas? Niso me žene zaman opozarjale, naj se čim prej odpravimo!«

	 Oba moža sta jo presenečeno pogledala in nepremično strmela vanjo.

	 »Katere žene?« jo je Drustan naposled nejeverno, skoraj prestrašeno vprašal.

	 »Saj ni nič Drustan,« je Maya zamahnila z roko, da bi ga pomirila. »V gozdu sem jih srečala,« je skomignila z rameni. »Bile so nekakšne zdravilke ali nekaj podobnega. Pogovarjala sem se z njimi in povedale so mi, da v Kraljevi vasi biva drugi rod zdravilk, ki bi Gabrielu morda lahko pomagale.«

	 Drustan je odprl usta in Maya ga je prvič videla tako osuplega. Nekajkrat je stresel z glavo in si pomel oči, kakor da bi se želel prepričati, da njene besede niso bile samo plod njegove domišljije. Obraz je zakopal v dlani in šele po nekaj trenutkih je spregovoril:

	 »Pa saj ne govoriš o skupini žena v turkizno zelenih ogrinjalih?«

	 Maya mu je prikimala in spet komaj opazno skomignila z rameni, kot bi hotela reči:

	 »Ja, prav te. Pa kaj potem?«

	 Drustan se je opotekel. Holug je v trenutku bil ob njem in ga podprl, ker je bilo videti, da se bo zgrudil.

	 Maya je presenečeno stala in ju opazovala.

	 Kmalu si je Drustan toliko opomogel, da je spet lahko stal. Holug ga je še vedno držal za komolec, kot bi hotel biti pripravljen, če bi mu spet postalo slabo.

	 »Veš Maya, če je to res, si videla legendarne žene, ki že tisoč let krožijo po naših krajih,« ji je Drustan z muko zašepetal.

	 Maya ga je nejeverno pogledala in osuplo strmela v njegove prodorne oči. Čez čas se je zganila in se nevede oprijela za končnico ob vzglavju Gabrielove postelje. Hotela je Drustana, še kaj povprašati o teh ženah, a še preden je lahko odprla usta, sta oba moža skočila in jo potegnila stran od bolnika.

	 »Maya pazljivo!« je Holug vzkliknil in se zaščitniško postavil med posteljo in njo, da ji ne bi podobna ideja spet padla na misel. »Težko bomo reševali dva obolela!«

	 Maya se je ozrla proti bratu in le globoko zavzdihnila, ker je na nevarnost okužbe popolnoma pozabila. Zdelo se ji je, da sta oba, Drustan in Holug, pretiravala ... Če bi kuga bila res tako nevarna, potem v Wixendryju ne bi bilo več prav nikogar živega, ker v Windorju ni bilo hiše, kjer ne bi imeli obolelih in so iz njega vsak dan odnašali mrtve. A teh misli ni glasno povedala, le strmela je v Drustana in pričakovala, da bi ji, še kaj povedal o legendarnih ženah v turkiznih ogrinjalih.

	 Drustan pa je molčal in ni bilo videti, da bo nadaljeval, zato ga je pozvala:

	 »Povej mi Drustan, o kateri legendi si govoril?«

	 Drustan je pogoltnil slino in se usedel na stol, ki mu ga je izpred kamina prinesel Holug. Nekajkrat si je z dlanjo obrisal oči in jima začel umirjeno pripovedovati:

	 »Pred davnimi časi je na tem mestu, kjer danes stoji Wixendry ali nekje v okolici, bila majhna vas s komaj nekaj ducati prebivalcev. Takrat so po teh krajih še potovale rimske legije, vendar pa ni nihče vedel, zakaj so ravno to vas vedno obšle in ostala je popolnoma nedotaknjena.«

	 Drustan je za trenutek utihnil, se na stolu nekoliko udobneje namestil in zgodbo nadaljeval:

	 »Mnogo let kasneje, ko je Rimski imperij že propadel, so skozi zgodovino tem krajem vladali razni kralji in kraljice. In tisto leto, ko je bil upor podložnikov, se je vladar, Bryok, kruto maščeval nad prebivalstvom. Ni poiskal krivcev za upor, temveč se je znesel kar nad vsemi podložniki svojega kraljestva. Kmalu po pokolu je v teh krajih naselil tuja plemena daleč z vzhoda, od koder so segale njegove korenine.«

	 Drustan je globoko zajel sapo, se zastrmel v Mayo, ki ga je zamaknjeno poslušala in nadaljeval:

	 »Vendar pa se legenda začne z majhno deklico, ki je med požganimi hišami iskala svoja starša. Dolgo ju je iskala in ju naposled našla mrtva. Na čelu sta bila označena s kraljevim križem, ki je pomenil pokorščino in suženjstvo na Zemlji za vekomaj. Deklica je dolgo žalovala, dokler ni nekega dne med strašno nevihto zaplesala starega tradicionalnega plesa. Kljub dežju in gromom je plesala vse od jutranje zarje pa do večerne teme. Gibala se je po ravnini, kakor da bi veter v gozdu majal veje in drevje. Vsak njen korak je bil izbran!«

	 Maya je njegovo pripoved poslušala z odprtimi usti.

	 Drustanov obraz se je med pripovedovanjem davno pozabljene zgodbe spreminjal ... Zdaj je bil začuden pa spet prestrašen in skoraj po vsaki besedi je nagrbančil čelo, kot da bi zbiral spomine ali iskal ustrezne besede, vendar pa se mu besede niso zatikale in govoril je tekoče.

	 Holug se je umaknil in njegovo zgodbo poslušal iz najbolj temačnega kota sobe.

	 »Plesala je in plesala tako hitro in s takšnimi gibi,« je Drustan nadaljeval, »da se je dvignila od tal. Njeni lasje so postali črni kakor oglje in oči popolnoma ognjene, vendar pa iz njih ni odsevala zloba, temveč le žalost in strah. Videti je bila starejša kakor poprej. Dvignila je svoje ročice in proti nebu s krikom, polnim bolečine, zatulila v višave. Še tistega trenutka sta iz teles pobitih staršev švignila modra žarka. Po dekličinih licih so tekle solze, in ko je prva padla na tla, se je zemlja zatresla in iz neba je prednjo padla čisto ravna bela pohodna palica, ki je na vrhu bila ukrivljena in umetelno zaključena s spiralami. Deklica jo je pobrala. Ob robovih ukrivljenega dela palice so bili narisani nekakšni simboli, znaki, s katerimi je lahko nadzorovala naravo!«

	 Drustan je spet utihnil, si pomencal oči in obrisal čelo, kakor da bi ga pripoved utrudila in bi potreboval počitek.

	 Holug je z zanimanjem strmel vanj in očitno je bilo, da je poslušal zgodbo, ki mu je ugajala. To, deseto potovanje po tem veku je bilo povsem drugačno potovanje od vseh predhodnih ... Ob teh mladih ljudeh je končno doživljal nekaj novega, nekaj drugačnega.

	 Maya je zaječala. Drustan jo je samo vprašujoče pogledal, ji prikimal in pripoved nadaljeval:

	 »Tako je plesala od jutra do večera. Plesala je nenavaden ples in kakor da je sploh ne bi utrujal. Šele ob polni luni se je ustavila. Spremenila se je ... Postala je okostnjak, prava smrt! Začutila je moč. Prevzela sta jo jeza in maščevanje in podala se je na pot, zato še danes ob polni luni skrbno zaklepamo svoje dveri. Skrivamo se pod zemljo, ker njena srd in jeza z vetrom potujeta po pokrajini.«

	 Drustan je ponovno za trenutek utihnil, globoko zavzdihnil in pripoved dokončal:

	 »Legenda pripoveduje, da se je deklica, ko je zrasla, zaljubila v vrlega fanta. Imela sta enajst hčera. Še dolgo po njeni smrti so se iz roda v rod rojevale le deklice. Veljalo je pravilo, da so vse bile lepe kakor sama mati božja in so bile odete v zelenkasto modra ogrinjala. A legenda tudi pravi, da je prišel dan, ko se je vez pretrgala. Ena izmed hčera, ne ve se točno, katera in iz katerega rodu, se je ločila od njih in izginila neznano kam. Tistega dne, ko se bo pojavila ena in edina prava potomka rodu, se bo moč ubežnice zlomila in novo dekle bo zasedlo njeno mesto!«

	 Drustan je utihnil. Z rokama se je oprl na kolena in nekaj trenutkov nemo strmel v tla.

	 Holug je pristopil k njemu in mu roko sočutno položil na ramo. Drustan ga je hvaležno pogledal in rekel:

	 »Že stoletja čakamo na ta dan, kajti legenda tudi pravi, da se bo tistega dne rodilo upanje.«

	 Holug je pokimal in nagrbančil čelo. S pogledom je zdrsnil na posteljo h Gabrielu, ki je mirno spal. Postelja se pod njim ni več tresla in bilo je videti, da se mu je mrzlica nekoliko umirila, kar ga je precej zmedlo, a se je spet obrnil k Drustanu in ga vprašal:

	 »Pa obstajajo kakšni dokazi, da so te potomke resnične?«

	 »Ne, nikakršnih dokazov ni,« mu je Drustan odkimal. »Zato pa govorimo o legendi!« je prepričljivo dodal in se zazrl v Mayin objokani obraz. »Ampak presenetilo me je, da jih je Maya tako dobro opisala, čeprav sem prepričan, da zanje ni mogla nikjer slišati, ker se o njih že mnogo let ni govorilo.«

	 Maya je glasno zaihtela in na obrazu se ji je risal strah. Oba moža sta jo začudeno gledala.

	 Nenadoma je stopila k vratom in izginila skoznje. Pustila jih je na stežaj odprta in ko je Drustan s težavo vstal, da bi jih zaprl, se je z dolgo belo palico v rokah pojavila pred njim.

	 Ko je Drustan zagledal palico, je zajel sapo in zgroženo kriknil! Holug je takoj bil ob njem, ker se je Drustan dobesedno sesedel ... Kakor otrok, ki so ga zasačili pri početju nečesa prepovedanega, se je po vseh štirih prestrašeno splazil h kaminu.

	 Holug je z velikimi očmi strmel v Mayo, vendar pa ni ničesar rekel. Tiho se je umaknil h Gabrielovi postelji, saj je bil edini, ki se ni bal kuge.

	 Maya je stala na sredini sobe in strmela v ukrivljen del palice. S prstom je zdrsela po lesu, kjer so bili izrezljani znaki. Prvič jih je opazila in pozorno si jih je ogledala ... Bili so simboli petih elementov. Palico je prestrašeno izpustila iz roke in tako glasno kriknila, da se je Gabriel prebudil.

	 Gabriel se je v postelji privzdignil in s težavo sedel. Začudeno je pogledal po sobi ... Na tleh ob kaminu je ves zgrožen sedel Drustan, Maya pa je stala sredi sobe in prestrašeno strmela v svoje dlani.

	 »K-Kaj j-je narobe?« je Gabriel komaj slišno, s težavo vprašal, a mu ni nihče odgovoril.

	 Maya se je začela vrteti, kakor se je nedavno tega naučila. Vrtela se je in izvajala nenavadne gibe.

	 Drustan ne bi mogel biti bolj prestrašen, kot je bil. Skrčil se je ob kaminu in se tako tesno stisnil obenj, da je bilo videti, da bi najraje, če v njem ne bi bilo zakurjeno, zlezel vanj.

	 Še Holug je odprtih ust strmel vanjo.

	 Maya pa je plesala in plesala, kakor da bi to počela že od nekdaj. Po nekaj krogih se je ustavila in vzkliknila:

	 »Eliam!«

	 Iz njenih rok je švignil moder plamen. Usmerila ga je proti kaminu, da je švignil mimo Drustana. Rumeno oranžen ogenj, ki je plapolal v kaminu, se je v trenutku obarval modro.

	 Drustan in Holug sta s strahospoštovanjem zrla vanjo, le Gabriel se je nasmehnil in rekel:

	 »No, sestrica, veseli me, da si se naučila čarati! Kdo ti je to skrivnost razkril?«

	 Mayine oči so še zmeraj bile vlažne. Počasi je glavo obrnila proti Gabrielu in mu rekla:

	 »Vse ti pojasnim na poti. Nujno se moramo vrniti v Kraljevo vas! Bila sem opozorjena, da ti le tam lahko pomagajo!«

	 Gabriel ji je samo prikimal in se spet zleknil.

	 »Hitro Drustan!« se je Maya obrnila k Drustanu. »Žene so mi rekle, da boš ti vedel, kako bolnika pripraviti in kako ga spravimo od tod!«

	 Drustan je še bolj prebledel in jo jecljaje vprašal:

	 »K-Kaj, a t-tudi z-zame vedo?«

	 »O, ja, poznajo te,« mu je Maya zatrdila. »Sploh pa zdaj to ni važno! Lahko računamo na tvojo pomoč?«

	 Drustan je prikimal in se zmedeno postavil na boleče noge. Brez besed se je šepajoč namenil proti vratom, a se je tik pred njimi, še preden jih je odprl, zamišljeno ustavil in se obrnil k Holugu:

	 »Nemudoma zbudi vse! Takoj se bomo podali na pot!«

	 Holug je, kar poskočil, da je v enem samem skoku bil ob njem, a še preden je tik ob Drustanu prijel za kljuko, so se izza vrat s hodnika zaslišali vzkliki:

	 »Smo že pripravljeni!«

	 Ko je Holug odprl vrata, so vsi prijatelji bili v popolni opremi in z omoti v rokah zbrani pred vrati na hodniku. Ob njih je stala Nóra, ki jih je očitno že pripravila na potovanje.

	 Drustan je hitrih korakov stopil mimo njih in izginil po stopnišču navzdol.

	 Gabriel se je počasnih gibov privzdignil na postelji, da bi vstal.

	 »Ti kar tukaj počakaj!« mu je Holug takoj ukazal. »S seboj bomo vzeli vse ovčje kožuhe, ker ne pozabi, da so okuženi!«

	 Gabriel se je nejeverno zazrl v svojega podzemnega prijatelja, ki ni nič več bil videti plašen in negotov spremljevalec, ampak povsem odločen možakar.

	 »Saj nisem bolan!« mu je odločno ugovarjal.

	 Holug je samo stopil k njemu, ga prijel za roko in mu dlan ponesel na levo stran vratu, nekoliko pod ušesom, kjer je bila vidna že precejšnja izboklina.

	 Gabriel se je nakremžil in umolknil. Pazljivo si je bulo, ki se mu ni zdela prav nič posebnega, otipal ... Bila je le izboklina, velikosti majhne otroške pesti.

	 »A ne bi mogla biti gnojna?« je lahkotno vprašal, kakor da ne bi govoril o buli na svojem vratu.

	 »To je šele prva faza!« mu je Holug svareče odgovoril. »Če te ne začnemo nemudoma zdraviti, boš do naslednjega večera ves bulast in resnično bo iz njih tekel gnoj!«

	 »Kako dolgo pa bom še živel?« ga je Gabriel nič kaj razburjeno vprašal.

	 Holug je presenečeno zajel sapo, ker lastnim ušesom ni mogel verjeti, da je Gabriel tako lahkotno govoril o svoji smrti, a se je po premisleku zbral in mu povsem umirjeno odgovoril:

	 »Če se ne boš zdravil, najverjetneje še kak teden.«

	 Gabriel je samo skomignil z rameni. Ko se je oblekel, je sedel na posteljo. Zastrmel se je v modrikast plamen v kaminu, od koder je do njega prihajala prijetna toplota.

	 Iz zunanjosti so se slišali vznemirjeni glasovi in rezgetanje konj. Holug je pograbil kup kožuhov in sobo zapustil. Gabrielu se je zdelo, da ni minilo niti pet minut, odkar je ostal sam, ko je izpred vrat zaslišal klic:

	 »Gabriel gremo!«

	 Vstal je in se odet v toplo suknjo in ogrinjalo odpravil na hodnik. Premeril ga je s pogledom in se v mislih poslovil od trdnjave, ki jim je zadnje dni nudila varno zatočišče. Počasnih korakov se je spustil po stopnišču.

	 Na dvorišču so stali trije osedlani konji. Bili so lepo negovani in spočiti. Za črnim konjem so bila pripravljena nekakšna nosila. Ob vsako stran sedla sta bili z enim koncem pritrjeni dolgi, debeli, okleščeni veji, ki sta bili z drugim koncem za konjem prislonjeni na tla in sta nosilom služili za oporo. Bili sta vzporedni in nad tlemi povezani s tanjšimi vejami, ki so jih tako prepletli, da se je med njima izoblikovalo nekakšno ležišče.

	 Ko je Holug nanj vrgel nekaj ovčjih kožuhov, je Drustan, ki je stal v varni razdalji, Gabrielu samo z roko nakazal, naj se uleže.

	 Gabriel je nagrbančil čelo in nejeverno strmel v čudo za konjem, a je samo skomignil z rameni in ko se je ulegel, ga je Holug pokril še s preostalimi ovčjimi kožuhi in ga z vrvjo privezal na nosila.

	 Prijatelji so zajahali, le Drustan je še pristopil k Urloku. Moža sta zamrmrala nekaj besed in se, s krepkim stiskom rok, poslovila.

	 Zapustili so trdnjavo. Popotniki so sredi noči v popolni temi poslednjič jahali skozi mestna vrata Wixendryja. Na prvem konju sta jezdila Drustan in Alex, takoj za njima na drugem konju Casper in Maya in na zadnjem, ki je za seboj vlekel nosila z Gabrielom, Nóra in Holug.

	 »Gabriel bo šlo?« mu je Holug zaklical.

	 Gabriel je prikimal in strmel v jasno nebo, na katerem je bilo toliko zvezd, kot jih še svojega živega dneva ni videl. Daleč na vzhodu je tik nad gozdom sijala Luna. Na s slano prekritem listju na drevesih se je lesketala mesečina in videti je bilo, kakor da bi krošnje bile posute z belimi biseri. Premetavalo ga je sem ter tja, vendar se je udobno počutil. Nekajkrat si je otipal bulo na levi strani vratu, kot bi preverjal, ali ni morda izginila.

	 Tokrat niso potovali skozi gozd, ampak so jo ubrali kar po cesti. Konji so na začetku precej počasi stopali, vendar pa so kmalu prešli v rahel tek.

	 Gabriel je zaprl oči in počutil se je kakor na maminem gugalniku. Noč, čeprav je bila mrzla, se mu je zdela čarobna. V nežni mesečini se je pozibaval na nosilih in obraz mu je hladil rahel veter. Zaspal je.



	* * *



	 Ko se je Gabriel zbudil, je že bil dan. Sonce je stalo visoko na nebu in s svojimi še zmeraj toplimi jesenskimi žarki božalo naravo. Listje je bilo že obarvano z lepimi rdečerjavimi odtenki in trava se je v sončni svetlobi zlato lesketala.

	 Gabriel je nekaj zamrmral in odprl oči. Mimo njega so švigala drevesa. Previdno se je pretegnil in se ozrl naokrog ... Privezan je bil na nosila, ki so bila pritrjena na črnega konja, ki ga je na poti v Wixendry prav on jahal. Tik ob črnem konju je peketal še eden in videl je le Alexov hrbet.

	 »Hej!« je slabotno zaklical, a dovolj glasno, da je sosednji konj upočasnil in kmalu sta Alex in Drustan vprašujoče strmela vanj.

	 »Kje smo in kdaj bomo počivali?« je Gabriel šepetaje vprašal.

	 »Počivali smo že in konji so odpočiti,« mu je Drustan odgovoril in ga pozorno opazoval. »Pripravljeni smo za nadaljevanje poti. Spal si skoraj dvanajst ur Gabriel!«

	 Gabriel je oči nejeverno stisnil v tanko črto, kot mu ne bi mogel verjeti, ker še svojega živega dne ni spal več kot osem ur. Začutil je pritisk v glavi. Z roko si je pritisnil na teme in se nekajkrat pogladil po njem. Naposled je roko umaknil, ker nežen dotik glavobola ni pregnal.

	 »Kako se počutiš?« ga je Drustan vprašal, pa čeprav je že vnaprej vedel, kakšen bo odgovor, saj je znake kuge dobro poznal.

	 Veliko njegovih vojakov je v času, ko je še poveljeval, tej kruti bolezni podleglo.

	 »Ne najboljše,« mu je Gabriel s šibkim glasom odgovoril, in čeprav se je trudil, mu glasu nikakor ni uspelo povzdigniti.

	 Občutil je skelenje v grlu, in ko je roko položil na vrat, se je zgrozil ... Pod ušesom, tam, kjer je prej bila samo izboklina, je imel precejšnjo rano. Na prstih je začutil moker, masten otip. Ponesel jih je pred oči in opazil belo snov, pomešano s krvjo.

	 Zaprl je oči, ker je prvič zares dojel, da je zbolel in da se mu verjetno resnično približuje konec ... Tako daleč od staršev in doma! Umrl bo v neznanem kraju in sleherni dokaz o njegovem obstoju bo izginil kakor peščena prst v vetru, ki jo ponese neznano kam.

	 V očeh so se mu nabrale solze. Ker se jih je sramoval, jih je s hitro kretnjo roke poskušal prikriti, a jih je Drustan vseeno opazil in brez besed konja pospešil.

	 »Dajmo malce hitreje!« je sopotnikom mrko zaklical.

	 Kmalu so konji dirjali po cesti. Drustan je bil vesel, da tokrat niso bili otovorjeni s tako težkimi omoti, kakor na poti v Wixendry, ker so lahko precej hitreje potovali.

	 Gabriel je opazoval drevesa, ki so drvela mimo njega in po tihem se je poslavljal od njih in od narave, ki jo je tako imel rad.

	 »Drustan!« je poskušal zaklicati.

	 Zgrozil se je, ker je imel šibek in popolnoma spremenjen glas. Drustan je konja takoj upočasnil in kmalu sta z Alexom spet strmela vanj.

	 »Drustan, kaj pa tabor? Kako ga bomo obšli?« ga je Gabriel zaskrbljeno vprašal.

	 »Tokrat smo lahko čisto brez skrbi!« se mu je Drustan nasmehnil. »Konjev ne bodo prepoznali in ko bodo izvedeli, da prevažamo okuženega človeka, nam bodo še pomagali! Smo že blizu tabora!«

	 Gabriel mu je samo prikimal in se zastrmel v nebo nad sabo. Visoko, tik pod oblaki, je opazil krožiti orla. Začudil se je, ker je vedel, da orli živijo v planinah, tukaj pa ni bilo v bližini nobenih gora.

	 »Hm, to bo sokol ...« je zamišljeno rekel, bolj zase kot drugim.

	 »Tako je, to je izvidniški sokol,« mu je Drustan pritrdil. »V taboru jih imajo zmeraj nekaj. To so ptice, ki se, ko iščejo hrano, visoko dvignejo na nebo. Nahranijo jih redko, ker sestradane živali iz višave iščejo žrtev in se zaradi premikajočih ljudi spustijo čisto nizko in tako taborni stražarji vedo, da nekdo prihaja.«

	 Gabriel se je ves zgrozil, ker se mu je to, da so ptiče zaradi svojih potreb izstradali in izkoriščali njihov boj za preživetje, nepojmljivo zdelo.

	 Konji so v rahlem teku prenašali jezdece in tovor, privezan ob sedla. Gabriel je slišal Drustana, ki je prijateljem naročal, kako naj se v taboru obnašajo.

	 Maya, ki je sedela v sedlu pred Casperjem, je ukrivljen del svoje bele palice skrbno skrila pod ogrinjalo, zadnji, ravni del pa je zataknila za sedlo, da je palica bila videti kot opora tovoru, ki je ob sedlu poskakoval, sem ter tja.

	 Gabriel je zaprl oči in verjetno je zadremal, ker ko jih je spet odprl, se je nad njim sklanjalo pet neznanih možakarjev, z železnimi čeladami na glavah in z oklepi na prsih.

	 Naredil je velike oči, ker mu sploh ni bilo jasno, kdaj in kako so prispeli v tabor. Rekel ni ničesar, ker bi jih lahko s kakšno nepremišljeno besedo spravil v težave. Zaslišal je Drustana, ki se je nedaleč stran pogovarjal z vojaškim poveljnikom.

	 »Hitro moramo proč!« je Drustan odločno govoril. »Potujemo iz Wixendryja proti Dronwayu. Fant ima za generala, Erwina pomembno sporočilo!«

	 »In zakaj ga ne prenese kdo izmed vas?« ga je poveljnik z gromkim glasom vprašal.

	 »Zato, ker fanta nihče od nas ne razume, general pa je do dobrega izučen v razumevanju druidskega jezika, vendar pa tukaj nastopijo težave ... Namreč fant je obolel za črno smrtjo, zato nimamo več veliko časa in moramo pohiteti!«

	 Okoli Gabriela so se zaslišali glasni kriki in vsi vojaki, ki so ga še tik pred tem obkrožali in si ga radovedno ogledovali, so mu v trenutku izginili izpred oči.

	 Gabriel je zaprl oči in v bližini je še samo slišal nekaj odločnih, ukazovalnih besed. Potem je bilo vse tiho, dokler ni naposled čez čas zaslišal Drustana, ki ga je klical:

	 »Gabriel!«

	 Odprl je oči in se zastrmel v Drustana, ki je iz varne razdalje proti njemu krilil z rokama in mu z nekakšnimi znaki nekaj dopovedoval. Pomel si je oči in se zmedeno ozrl naokoli. Nedaleč stran je zagledal kočijo. Drustan je še vedno krilil z rokama in mu nakazoval proti kočiji, pri čemer mu je glasno, prav počasi govoril, naj se povzpne vanjo.

	 Gabriel ga je začudeno pogledal, saj je Drustan z njim ravnal, kot da bi bil bebec, ki stvari težko dojema, in že je odprl usta, da bi ga vprašal, ali je z njim kaj narobe, a ga je v trenutku prešlo, da je Drustan verjetno igral, ker je šlo za potegavščino. Počasi je vstal in tako silno se mu je zvrtelo, da se je opotekel in če se ne bi oprijel za ogrodje svojih nosil, bi padel.

	 Mukoma se je tresočih nog primajal do široko odprtih vrat kočije in na svoje presenečenje ugotovil, da so odstranili klopi in so prostrana tla bila na debelo prekrita z vojaškimi volnenimi odejami. S težavo se je povzpel v kočijo in se zleknil. Še preden se je utegnil pokriti s kožuhi, je nekdo vrata s treskom zaprl in še istega trenutka je kočija že drvela iz vojaškega tabora.

	 Počakal je še nekaj trenutkov, da so se dovolj oddaljili od tabora, potem pa je s čisto hripavim glasom zaklical:

	 »Drustan!«

	 Samo nekaj trenutkov za tem je Drustan že jahal ob vratih kočije in skozi okno vprašujoče strmel vanj.

	 »Ja?« se je oglasil.

	 »Kaj se dogaja?« ga je Gabriel s težavo vprašal. »Kako da imamo kočijo?«

	 »Dragi prijatelj!« je Drustan s ponosom v glasu vzkliknil. »Nasedli so potegavščini, s kakršno sem v času, ko sem še poveljeval, svoje sovražnike že neštetokrat ogoljufal in ker še zmeraj poznam poveljujoče, sem se izgovoril na poveljnika, ki poveljuje daleč v Galiji.«

	 »A bomo s tem kaj hitrejši?« ga je Gabriel vprašal, pa čeprav ni razumel, čemu so sploh hiteli, ker se mu je čisto vseeno zdelo, ali bo umrl v Wixendryju, Kraljevi vasi, ali kjerkoli drugje.

	 »O, ja, veliko hitrejši smo!« mu je Drustan odločno odgovoril. »Danes proti večeru bomo že stali v vasici. Priznam, da svojo kolibo že prekleto pogrešam ...« se je raznežil.

	 Gabriel mu je prikimal, ker ga je povsem razumel, saj se je tudi sam že neštetokrat, odkar so bili v preteklosti, spomnil na svoj dom. Naredil je grimaso, kot bi se hotel nasmehniti in mu rekel:

	 »Kaj bi šele jaz lahko rekel? Tako daleč sem od vseh svojih najbližjih in tako sam. Pa še sestro sem zvlekel v to pustolovščino in kmalu bo ostala v neznanem času in kraju popolnoma sama!«

	 Casper, ki je jahal na drugi strani kočije, se je skozi okno, nasproti Drustana, namrgodeno oglasil.

	 »A jaz sem pa zrak ali kaj?« ga je užaljeno vprašal.

	 Gabriel prej niti opazil ni, da je Casper ves čas jahal ob drugi strani kočije. S težavo se je obrnil in se skozi okno zagledal v Mayo in Casper.

	 »Ne, nisem tako mislil,« je hitro rekel in si z roko potegnil čez čelo. »Želel sem samo reči, da bom sestro zapustil tako daleč v zgodovini. Želim si, da bi vam uspelo in bi se vrnili domov! Že mnogo krat sem si očital, da smo Rebecco in Roberta zaradi moje nepazljivosti pogubili.«

	 Gabriel je skoraj šepetaje govoril in vsaka beseda je bila slišati kakor poslednje opravičilo.

	 Casper se je že pripravil, da bi ga zaradi njegovih črnih misli pošteno nahrulil, a ga je, na drugi strani kočije, prehitel Drustan, ki se je skozi okno oglasil:

	 »Nikar ne imej tako črnih misli, no! Res je, da si bolan, vendar pa imamo še nekaj dni časa, da te spravimo skupaj! Nóra pravi, da si premočan, da bi bolezni kar tako podlegel. Takoj, ko bomo prispeli v vasico, bo sklicala prijateljice, od katerih si obetam veliko pomoči!«

	 Gabriel se je nasmehnil in ker ni hotel, da bi prijatelji mislili, da se je vdal v usodo, je hitro zamenjal temo pogovora in vprašal:

	 »Drustan, kako da jahaš sam? Kje ste Alexa pustili?«

	 »Kočijo vozi,« je Drustan še samo utegnil reči, ker je Gabriela že naslednjega trenutka obšla slabost.

	 Silno je začel kašljati. Hitro si je dlan potisnil pred usta, ker se je zavedal, da bi prijatelje lahko okužil.

	 Drustan in Casper sta v trenutku spodbodla konja.

	 Gabriel je še nekaj časa kašljal in se naposled umiril. Nekoliko bolj udobno se je namestil in zaprl oči. Zdrsnil je v globok spanec. Prebuditi ga nista mogla niti drdranje koles kočije in ne udarjanje konjskih kopit po peščeni, kamniti cesti.

	 Še zmeraj je globoko spal, ko so ga glasni ženski kriki, ki so skozi okno prihajali od zunaj, prebudili:

	 »Kje je? Hitro! Nesimo ga v gozd na Sončno jaso!«

	 Vrata kočije so se sunkovito odprla. Ob njih sta stali podobi v čisto belih ogrinjalih s kapucama na glavah. Na obrazu sta imeli maski z velikima ptičjima kljunoma in na rokah bele rokavice. Potegnili sta ga za roke, da se je moral privzdigniti. Moral je napeti vse moči, da je zlezel iz kočije in se postavil na noge, ker je bil strašansko slaboten, in kuhala ga je vročina. Tako silno se mu je vrtelo, da se ni mogel obdržati na nogah.

	 Podobi sta ga takoj podprli, a še preden se je zavedel, je ležal na nosilih. Solzile so se mu oči in komaj jih je obdržal odprte, in čeprav je zaradi solz videl zamegljeno, je ob nosilih razločil štiri enako oblečene bele podobe z dolgimi kljuni na obrazih, ki so pograbile nosila in ga odnesle proti gozdu. Slišal je ptičje petje. Skrivnostne podobe so verjetno hodile po travi, ker njihovih korakov ni bilo slišati, le tu pa tam je pod njihovimi nogami počila kaka trhla veja. Bile so tiho, a je večerno tišino nekje čisto v bližini zmotil Nórin glas, ki jih je zaskrbljeno spraševal:

	 »A so za fanta še možnosti?«

	 Čeprav je Gabriel slišal glasove, kot bi prihajali nekje od daleč, se je potrudil in prisluhnil, ker je dojel, da so se pogovarjale o njem.

	 »Bomo videle,« je slišal eno od podob Nóri končno odgovoriti. »Če se je obolenje že razširilo iz bubonske v pljučno ali septično, bo zelo malo možnosti! Ali je pogosto kašljal kri?«

	 »Ne, krvi še nismo opazili!« ji je Nóra z upanjem v glasu hitro odgovorila. »Imel je en sam napad kašlja, vendar pa krvi ni bilo!«

	 Gabriel se je trudil poslušati, a je glasove slišal, kot bi se oddaljevali in pomen besed je vedno težje razumel. V glavi mu je strašansko razbijalo.

	 Okolice se ni več zavedal in naposled ga je zagrnila tema.

	 »Hitro! Onesvestil se je!« je ena od zakritih žena kriknila.

	 Podobe v belih ogrinjalih so pohitele in tako hitro stopale, kolikor so jim dopuščala nosila.

	 Prišli so do gozdne jase, kjer je na sredini v tleh že čakala pripravljena jama pravokotne oblike, dolga za višino človeškega telesa in globoka kakega pol metra. Podobe so Gabriela mrzlično potegnile z nosil in ga slekle. Njegovo žareče, drhteče telo so položile v jamo in ga do vratu zasule z mehko gozdno prstjo, tako da se je iz nje videla le še glava. Silno se je tresel in ni bil pri zavesti.

	 »Hitro sestre!« je ena izmed zakritih podob kriknila.

	 Okoli v zemljo zakopanega Gabriela je stalo veliko podob v belih ogrinjalih, z dolgimi kljuni zakritimi obrazi in ga opazovalo. Še zmeraj se je silno tresel.

	 »Telo se bori proti visoki temperaturi!« je ena od zdravilk napeto pripomnila.

	 Pristopile so tri podobe. Dve sta v rokah imeli koriti, ena pa nekakšen kovinski kotliček. Najprej je prva počasi in vztrajno iz korita vlivala neko tekočino po zemlji, tam, kjer je Gabriel imel prsi.

	 Ko je končala, je nadaljevala druga in mu obraz in vrat, tam, kjer je imel pod ušesom veliko, odprto gnojno bulo, zasipavala z belim prahom. Ves čas je budno pazila, da mu prah ne bi prekril in zamašil nosnic.

	 Čez čas, ko je korito bilo prazno, je mesto prepustila tretji podobi, ki je v rokah držala manjši kotel, v katerem je tlela žerjavica. Nanjo je nametala zelišča, in ko se je iz kotla začel valiti gost, dišeč bel dim, ga je postavila tik pred Gabrielovo glavo in mu dim z rokama usmerjala proti nosnicam, da ga je moral vdihovati.

	 Prijatelji so stali nekoliko odmaknjeni in budno opazovali, kaj so zdravilke počele.

	 »Zakaj so ga zakopale v zemljo? Saj še ni umrl!« je Casper, ki je prvič pokazal, da ga je bilo za Gabriela resnično strah, izbruhnil.

	 »Pa saj ga niso pokopale, ampak zakopale!« se je Holug zasmejal. »Zemeljska kopel ga ohlaja, da mu bo temperatura padla, pa tudi v zemlji so naravni antibiotiki.«

	 »S temi kljuni so prav grozljivo videti!« je Maya napeto pripomnila.

	 »Teh kljunov ne nosijo za okras,« se je Nóra oglasila. »Napolnijo jih z zelišči, da se ubranijo pred smradom, ki se širi ob bolnika, in da se v njegovi bližini ne bi z vdihovanjem okužile.«

	 Ves obred je trajal dobre pol ure. Zdravilke so ves čas stale okoli zemeljske kopeli, v kateri se je Gabriel boril z boleznijo in ga opazovale.

	 Nad pokrajino se je spuščala tema. Na nebu so se prižigale zvezde, le Luna še ni vzšla. V gozdu so se oglašale nočne roparice in odmevalo je skovikanje sove.

	 Ob robu jase je šumel potok, ki se je izgubljal v gozd. Na bregu ob potoku sta sedeli temni podobi. Ena je noge namakala v ledeno mrzli vodi.

	 »Kako dolgo še moram vztrajati?« je Maya vprašala.

	 »Malo še zdrži, samo še nekaj trenutkov,« ji je neznan ženski glas odgovoril. »Mrzla voda ti bo skrčila žile in kasneje, ko ti bova noge ogreli, ti bo kri pospešeno stekla po njih.«

	 Ob Mayi je sedela ena od zdravilk, ki obraza ni imela več prekritega z masko z dolgim ptičjim kljunom. Tudi kapuco si je snela z glave ... Bila je mlada ženska, stara kakih dvajset let. Prav ljubeče ji je delila nasvete in Maya je naredila vse, kar ji je svetovala.

	 »Zebe me,« je Maya drhte potarnala.

	 Neznanka ji je noge potegnila iz vode ter ji stopala natrla z zelišči.

	 »Tole ti bo pomagalo proti obolenju stopal,« je rekla ter jo nežno pobožala po licu.

	 Maya se ji je nasmehnila in srce ji je v prsih nekajkrat močneje udarilo, kajti tako nežnega in ljubečega dotika ni pomnila vse, odkar so ob božiču zapustili domačo vas, Nickov dol ... Pogrešala je mamo!

	 »Tako, stopiva do drugih,« ji je prijazna zdravilka dejala. »Jutri pa ti pokažem še, kako premagamo ogenj.«

	 Maya jo je že hotela vprašati, kaj bi to lahko pomenilo, a se je v zadnjem trenutku premislila in se odločila, da bo raje počakala, da bo naslednjega dne sama videla. Brez besed je hodila ob neznanki in vrnili sta se na jaso.

	 Okoli ognjišča so bili postavljeni hlodi, na katere so posedli Drustan, Alex, Casper, Holug in dame, ki so zdaj bile odete v čisto črna ogrinjala. Le Nóra se je daleč stran od ognjišča z ruto, prevezano čez nos in usta, sklanjala nad Gabrielom, ki je še zmeraj do vratu zakopan ždel v zemlji, le da so nanjo naložili listje in kožuhe.

	 Maya si je izborila mesto na hlodu ob ognjišču. Hotela je povprašati, kako je z bratom, a jo je prehitela najstarejša med zdravilkami, pa čeprav je bila videti zelo mlada.

	 »Zmagali smo, Maya ... Zbile smo mu temperaturo in bule so se že vidno zmanjšale!« ji je z zadovoljstvom v glasu hitela pripovedovati. »Še kak teden pa si bo povsem opomogel. Ni še bilo prepozno in samo tebi se lahko zahvalimo!«

	 »Meni?« se je Maya začudila. »Čemu pa meni?«

	 Mlada dama je vstala, ob njej pokleknila in jo prijela za roko. Globoko je zavzdihnila in vznemirjeno rekla:

	 »Zato, ker smo na ta trenutek, da se legenda uresniči, čakale tristo let!«

	 Maya je s široko odprtimi očmi samo strmela vanjo, ker ni vedela, kaj bi ji na to odgovorila, ker je ni prav nič razumela.

	 »Verjamemo, draga Maya, da se boš prej ali slej spomnila, da si nekoč nosila ime, Kori de Rose,« ji je mlada dama rekla, ko je njen zmedeni pogled opazila.

	 Maya se je zamislila in se vprašujoče zazrla vanjo, a še preden je lahko karkoli rekla, je Casper planil pokonci.

	 Vsa druščina, zbrana okoli ognjišča, se je začudeno zastrmela vanj.

	 »Kori de Rose?« je Casper razburjeno vprašal. »Jaz vem, kje je! Poznam jo! Velika čarovnica je!«

	 Na Sončni jasi je vse do jutranje zarje v ognjišču visoko plapolal ogenj. Okoli njega je na hlodih molče sedelo veliko ljudi, v katerih se je prebudilo upanje ... Nekateri so upali na Gabrielovo ozdravitev, spet drugi pa na vrnitev priljubljene čarovnice in zaščitnice, Kori de Rose.





LINÉT


	 Gabriel je noč prebil tik ob ognjišču, kjer so mu zdravilke pripravile ležišče. Prsi so mu prekrile z zelišči in ga močno pokrile z ovčjimi kožuhi. Nenehno so bdele nad njim in na žerjavico v ognjišču skrbno polagale zelišča, od koder je prihajal dišeč dim, ki ga je ves čas obdajal. Le tu pa tam se je v spanju še stresel, vendar pa je kazal že občutno izboljšanje.

	 Le nekaj metrov stran so spali prav vsi člani pustolovske druščine, močno zaviti v kožuhe, ker so noči bile že prav pošteno mrzle.

	 Ura je odbila že deveto zjutraj, ko se je Alex prvi prebudil. Usedel se je in nekajkrat močno zakašljal. Vse zdravilke so v trenutku pogledale proti njemu, ker so popotnike ves čas budno opazovale, če bi še kdo kazal znake okužbe s kugo.

	 Alex je kašljal in jim z roko nakazoval, da z njim ni nič narobe. Dim z ognjišča se je valil tik nad tlemi in povsem prekrival njegovo ležišče. Skrivnostnim damam je bilo takoj jasno, da je kašljal, ker se je ujel v gost oblak zdravilnih vonjav. Hitro je skočil na noge in stopil nekaj korakov na vstran. Nekajkrat je še glasno zakašljal, stekel do bližnjega potoka in kar z dlanmi zajel mrzlo vodo. Po nekaj požirkih se je pretegnil, se spet sklonil, v dlani zajel vodo in si jo pljusnil v obraz. Obrisal se je kar v rokav. Kašljal ni več, zato se je vrnil v tabor.

	 Stopil je k zdravilki, ki je ob ognjišču na žerjavico polagala liste zelišča.

	 »Kako kaže z Gabrielom?« jo je vprašal.

	 »Dobro, precej boljše,« mu je nižja dama s čisto črnimi lasmi, ki je, po videzu sodeč, bila najmlajša med zdravilkami, odgovorila. »Nekajurna zemeljska kopel je opravila svoje. Zdaj spi, vendar smo ga rešile v zadnjem trenutku. Če bi prišli samo en dan kasneje, bi morda bilo že prepozno!«

	 Alex jo je z zanimanjem opazoval, kako je polagala rastline na žerjavico. Ko je zdravilka opazila njegov zvedavi pogled, mu je velik list neznanega zelišča potisnila v dlani in rekla:

	 »Poskusi še ti! Pri polaganju zelišč je pomembno, da jih položimo na žerjavico in ne v ogenj, ker bi prehitro zgorela. Počasi morajo tleti od stebla proti vrhu ali pri nedeljenih listih od peclja do vrha listne ploskve.«

	 Alex je poskusil. Izkušene zdravilke so se z nasmehom ozirale k njemu, ker je list za listom s tako vnemo polagal na žerjavico, kakor da bi mu šlo za življenje. Kmalu je vsa jasa opojno dišala po zeliščih, ki pa so se počasi in vztrajno spreminjala v pepel.

	 »Pohvalno!« mu je zdravilka, ki mu je svoje delo prepustila, spodbudno rekla.

	 Alex je zardel, ker mu je postalo nerodno in se nasmehnil. Umaknil se je za korak od ognjišča, da je mesto spet prepustil mlademu dekletu, ki se je samo nasmehnilo in nadaljevalo s polaganjem listov na žerjavico.

	 Nihče od prijateljev se še ni prebudil, zato je stopil do gozda na robu jase in si ga ogledal. Zazdelo se mu je, da je nekoliko naprej med gostim drevjem videl majhno čistino. Stopil je tja, in ko se je prepričal, da ga iz tabora niso mogli videti, je na plano potegnil meč in kar tako križem kražem sekal po zraku ... Preizkušal je tehniko, ki se jo je že pred meseci naučil. Že dolgo niso vadili in vaje ni bilo nikoli preveč, ker sovražnik običajno ni izbiral niti olike in ne upošteval pravil.

	 Tehnika sekanja je za njegovo moč in postavo bila najbolj ustrezna. Neutrudno je mahal z mečem in nenehno poskakoval ter napadal navideznega sovražnika. Le malo krat je iz napada prešel v blokiranje udarca, vendar pa se je kmalu zavedel, da bi zlahka naletel na močnejšega nasprotnika, kjer pa tak napad ne bi več bil uspešen.

	 V trenutku je prešel v tehniko rezanja, ki pa je bila bolj primerna za lažje meče. Hotel je preizkusiti, kako bi s svojim dokaj težkim mečem opravil pri tej tehniki, zato je roko z mečem iztegnil vodoravno pred seboj in glasno štel sekunde, kdaj se mu bo roka utrudila in zatresla. Pri številki trideset je nehal šteti in meč povesil, ker ga je še vedno zlahka držal.

	 Začel je poševno sekati pred seboj in ugotovil, da tudi tehnika rezanja ni bila slaba. Le zabadanje se mu ni zdelo primerno, ker so po vseh njegovih predvidevanjih za to bili bolj ustrezni daljši in ožji meči. Pogledal je svoj meč ter ugotovil, da bi z njim s težavo kogarkoli prebodel.

	 Neutrudno je skakal in se bojeval proti namišljenemu nasprotniku.

	 Nenadoma je za njegovim hrbtom na tleh počila trhla veja. V trenutku se je obrnil in s sunkovitim udarcem blokiral napad neznanca. Zaslišal se je zven udarca kovine ob kovino, vendar pa je že naslednjega trenutka meč povesil ... Pred njim je stal Casper.

	 »A se ti lahko pridružim?« ga je prav mirno vprašal.

	 Alex se mu je nasmehnil in prikimal. Kmalu sta se oba podila po majhni gozdni jasi, kakor sta vedela in znala. Siloviti udarci njunih mečev so se slišali daleč naokrog.

	 Vadila sta s tako vnemo, da si nista niti za trenutek vzela predaha, pri čemer sta se trudila obdržati nepoškodovano kožo, pa čeprav je šlo le za boj med prijateljema. Alex je s svojimi silovitimi udarci Casperju meč nekajkrat skoraj izbil iz rok, vendar pa se je Casper gibal izredno hitro, česar pa Alex zaradi svoje obilne postave ni mogel. Casper se je nekajkrat prevalil pod njim in tako njegove skrbno načrtovane napade preprečil.

	 Po dobri uri sta si segla v roke in se podala proti skritemu taboru na Sončni jasi, kjer so Gabriela še zmeraj skrbno nadzorovali, čeprav je še samo tu pa tam pokašljal. Smehljal se je svojim strežnicam, ki so z njim ravnale, kakor da bi bil milni mehurček, ki bi lahko vsakega trenutka počil.

	 »Mislim, da če bi me ata videl bojevati se, mi ne bi več branil gledati viteških in detektivskih filmov, ker sem se prav v njih naučil, kako se nekomu skotaliti med nogami,« je Casper razlagal Alexu, ko sta se med gostim podrastjem prebijala proti taboru.

	 »Ja, se strinjam,« mu je Alex prikimal. »No, sam sem pa zgled jemal pri Conanu in njegovi napadalni tehniki. Ampak ...« je umolknil in Casperja potrto pogledal.

	 »Ampak, kaj?« se je Casper takoj odzval.

	 Alex se je za trenutek ustavil, da si je izpred obraza odmaknil daljšo vejo, potem pa je pritajeno nadaljeval:

	 »Njegovo tehniko že lahko posnemam, ampak njega je bilo vsaj trikrat več skupaj kot mene!«

	 »A tako?« se je Casper začudil. »Ej stari, kaj naj potem jaz rečem, če je tebe trikrat manj kot njega? Po mojem je Conan bil tak, kot sem jaz zdaj, že ko se je rodil!«

	 Alex se je glasno zasmejal. Ustavil se je in se pomenljivo zastrmel v Casperja. Zavihal si je rokave ter ponosno napel mišice. Na njegovih že tako krepkih rokah so se prikazali lepo izoblikovani bicepsi in precej široka podlaket.

	 Casper je občudujoče zažvižgal.

	 »Ej, kaj pa se ti razburjaš?« je naposled z rahlim zavidanjem rekel. »Si si vzel kdaj čas in premislil, koliko je Conan bil v filmu star? Če boš tukaj obtičal še kako desetletje, mu boš po mojem enak!«

	 Zavihal si je rokav in napel mišice svojih precej tanjših rok. Na svoje presenečenje pa so se mu izoblikovale kar lepo napete mišice. Res, da niso bile tolikšne, kakršne je imel Alex, vendar pa so bile kljub temu precej večje, kakor bi se pričakovalo za suhljatega fanta njegovih let.

	 »A tako?« ga je Alex vprašal, ko je z zanimanjem opazoval njegov začudeni obraz. »No, morda pa mi lahko tukaj delaš družbo do naslednjega desetletja, pa če bom jaz Conan, boš ti moj oproda, ker ne bom imel ravno lahkih mečev ... Prav dober boš!«

	 Casper se je zadovoljno zasmejal in se poln samozavesti odpravil dalje. Bilo je videti, kakor da so se mu uresničile dolgoletne skrite sanje in je bilo to, da je odkril svoje lepo oblikovano telo, v njegovih očeh velik dosežek.

	 Brez besed sta stopila v tabor, kjer so se vsi že prebudili. Ob ognjišču je s popolnoma iztegnjenimi nogami sedel Drustan, tik ob njem pa Maya, Holug, Nóra in nekaj zdravilk. Tiho so sedeli in jedli pečeno divjad.

	 Casper si je na hlodu izboril mesto ob Mayi in vprašal:

	 »A je kdo umrl, da ste tako tiho?«

	 Prav vsi, ki so sedeli okoli ognjišča, so se ozrli k njemu in kmalu so mu njihovi nasmeški potrdili, da jih je le zmotil pri globokem premišljevanju.

	 »Medtem ko sta se vidva šla Conana in ne vem katerih filmskih likov še, smo si mi pač privoščili kosilo,« mu je Maya z nasmeškom odgovorila.

	 Casper jo je začudeno pogledal, ker sta z Alexom bila v gozdu povsem sama in nihče ni mogel njunega pogovora slišati, zato jo je razdraženo vprašal:

	 »Kako pa ti to veš? Saj nisva tako glasno govorila!«

	 Maya je odkimala, naredila požirek čaja, ki so ga pripravile zdravilke in rekla:

	 »Sploh ne, ampak veš, veliko stvari še ne vemo ... Vsaj trije vohuni so vajino telovadbo opazovali!«

	 Alex in Casper sta naredila velike oči in se začela ozirati naokrog, a nista nikogar opazila.

	 »Ne skrbi Casper to so bili naši vohuni,« ga je Drustan hitro potolažil. »Pravijo, da takšne tehnike mečevanja, kakršno sta z Alexom izvajala, še niso nikoli videli. Sploh pa, kdo je ta Conan?« je bil radoveden.

	 Casper je planil v smeh, Alex pa si je obraz pokril z dlanmi in kakor je bilo videti, ga je bilo sram, ker je tako bahavo razkazoval mišice in si jih ponosno ogledoval.

	 Drustan, ki je njegovo zadrego opazil, mu je takoj tolažeče rekel:

	 »Brez potrebe se svoje moči sramuješ Alex. Vsak otrok, celo v naših časih, sanja o takšni postavi. Ampak če bi tukaj živel dalj časa, potem bi te kraljica zagotovo že davno zaposlila v vojski!«

	 Alex je dlani odmaknil z obraza in prikimal, ker ga je Drustan nekoliko pomiril. Ravno, ko je hotel še kaj povprašati o vohunih, se je Drustan spet oglasil:

	 »Danes naj bi se podali na pomembno nalogo vse tja do gradu. A sta pripravljena na morebitne nevarnosti?«

	 Ko sta mu oba fanta hkrati prikimala, se je Drustan samo nasmehnil, ker česa drugega od njiju niti ni pričakoval.

	 »Odlično!« je zadovoljno vzkliknil. »Vendar pa tokrat ne morem z vami, ker mi noga tega ne dopušča več. Vodila vas bo Marriott.«

	 Izza ognjišča je vstala najnižja zdravilka, prav tista, ki je zelišča polagala na žerjavico, se jima poklonila in rekla:

	 »Že dalj časa poskušamo priti v grajske ječe, ker je moja mama tam že pol leta zaprta.«

	 Alex in Casper sta spet hkrati prikimala.

	 »A gremo sami?« je Alex vprašal.

	 »Ne!« je Holug glasno vzkliknil. »A mene pa sta kar odpisala ali kako?«

	 Casperju je od presenečenja kar zaprlo sapo, saj Holug, odkar so bili v srednjem veku, ni nikoli kazal zanimanja za njihove aktivnosti in je zmeraj bil tako umirjen in tih.

	 »Ne, sploh ne,« je hitro rekel, ko se je zbral. »A me vseeno zanima, ali nas gre več, zato ker bi potem morali biti bolj pazljivi, kakor če bi se nas tja manj plazilo.«

	 »Dobro razmišljaš Casper,« mu je Holug prikimal. »Šlo nas bo pet ... Vidva, Marriott, Alva in jaz.«

	 Casper in Alex sta se spogledala, ker za Alvo nista še nikoli slišala. Casper je vstal, se ozrl naokoli po zdravilkah in ne da bi premislil, kar butnil:

	 »Kdo pa je Alva?«

	 »Jaz!« se je dekliški glas takoj oglasil za njegovim hrbtom.

	 Casper se je sunkovito obrnil in se zazrl v dekle, ki pa je še zmeraj bilo pokrito s kapuco. Ko si jo je spustilo z glave, sta se ji oba fanta zastrmela v mladostni obraz. Še Drustan jo je radovedno pogledal.

	 Alva je imela dolge, svetlo rjave kodre in velike, bleščeče, prodorne, temno rjave oči. Casperja je silno spominjala na Rebecco, le da je imela bolj koničast nos in nekoliko bolj okrogle oči.

	 Alex in Casper sta s takšnim občudovanjem strmela vanjo, da sta kar pozabila, kje sta bila.

	 Nenadoma je Casperja nekdo močno potegnil navzdol, da se je sesedel na hlod ... Bila je Maya, ki ga je tako jezno gledala, da ga je kar zmrazilo.

	 »A tako torej?« je planila. »Si boš dekle kar v srednjem veku našel ali kako?«

	 Casper je pogoltnil slino in ji samo odkimal. Že tako napeto ozračje je postalo še bolj napeto, ko se je Alva zaradi Mayinega ljubosumnega izbruha zasmejala.

	 Maya je še bolj jezno gledala, zdaj v Casperja zdaj v prelepo mladenko.

	 »Ne skrbi Maya,« ji je Alva rekla. »Nobena izmed nas ne more in ne bo nikoli imela fanta.«

	 Maya je samo začudeno razširila oči in še zmeraj napeto strmela v Alvo.

	 »Me ostanemo device do konca svojih dni!« je Alva trpko dodala.

	 »A to pomeni, da bo potem konec vašega rodu, če je tako?« jo je Maya že nekoliko bolj obvladano vprašala.

	 »Ne, nikakor ne,« ji je Alva odkimala. »Saj nismo edine, ampak takšna je cena našega rodu zdravilk.«

	 Casper si je oddahnil, ker je po Mayinem glasu lahko sklepal, da je nevihta bila že mimo, pri čemer je ni pozabil hitro poljubiti. Pomirjeno je pokimal in vstal.

	 »A gremo?« je nestrpno vprašal.

	 Takoj so še preostali štirje vstali. Brez besed se je vsak zase pripravil na novo pustolovščino, čeprav se Alexu in Casperju niti sanjalo ni, kam se bodo podali. Pomahali so še Gabrielu, ki je s svojega ležišča ob ognjišču samo dvignil roko v pozdrav in peterica se je izgubila v temačni gozd.

	 Prva je hodila Marriott in takoj za njo je stopala Alva. Tretjo vrsto sta polnila Holug in Casper ter na koncu kot običajno še zadnji Alex.

	 Holug je za trenutek obstal in Casperja povlekel za komolec, da se je moral ustaviti.

	 »Kaj pa je s tem Conanom?« ga je tiho vprašal. »Kdo je to?«

	 Casper je bruhnil v smeh. Ko je videl Holugov zmedeni pogled, se je nekoliko zresnil in mu rekel:

	 »Preden ti odgovorim, mi povej, kako daleč v prihodnost si že prišel?«

	 »Kar se tiče Zemlje le do tvojega časa,« mu je Holug odgovoril, ko je nekoliko premislil.

	 »Pa se kaj spoznaš na našo tehnologijo?« ga je Casper vprašal, pri čemer se je še vedno močno trudil, da bi bil videti resen.

	 Holug mu je prikimal.

	 »Torej si že slišal za televizijo in CD zgoščenke?« ga je Casper še kar spraševal kot maček, ki se vrti okoli vrele kaše.

	 Holug mu je spet prikimal, a se je takoj za tem z roko udaril po čelu.

	 Casper ga je smeje opazoval.

	 »No, se ti je končno posvetilo, o čem govorim?« ga je vprašal.

	 »Vse to poznam, le da televizije še nikoli v življenju nisem gledal,« mu je Holug nekako z obžalovanjem odgovoril. »Vem, kako vse te stvari delujejo, ampak vsebin filmov pa ne poznam.«

	 Casper mu ni ničesar več rekel, samo nasmehnil se mu je in stopil dalje.

	 Pomikali so se zmeraj globlje v gozd. Sonce je stalo visoko nad krošnjami dreves in kljub pozni jeseni je bilo še dovolj toplo, da ni nikogar zeblo.

	 »Ej, Marriott!« je Casper nenadoma zatulil.

	 Marriott se je nemudoma ustavila in se vprašujoče zazrla vanj.

	 »Kako daleč pa moramo?« jo je Casper na ves glas razposajeno vprašal, čeprav Marriott sploh ni bila tako daleč pred njim. »Ne spomnim se, da bi v Kraljevi vasi že kdaj videl, kje je grad.«

	 Šele ko je Marriott kazalec zgroženo postavila pred usta, se je Casper zavedel, da se je obnašal, kot da bi bili na sprehodu. Na previdnost je čisto pozabil in resnično je preglasno govoril. Z dlanjo se je zgrabil za usta in prijatelje skesano pogledal. Popolnoma je umolknil.

	 Marriott je počakala, da jo je dohitel. Nagnila se mu je k ušesu in mu šepetaje razložila:

	 »Čaka nas nekaj kilometrov hoje. Izbirati moramo stranske poti, ker so grajska posest in ceste močno zastražene. Ob naših vohunih je vse povsod polno tudi kraljičinih, zato pa ubiramo prav te poti, ker jih tukaj ni in smo na njih varni.«

	 Za trenutek je umolknila, in ko jo je Casper še vedno vprašujoče gledal, je dodala:

	 »Grad je na drugi strani hriba, ki ga moramo obiti.«

	 Govorila je tako tiho, da je Alex in Holug nista mogla slišati, zato jima je Casper takoj šepetaje prenesel, kar mu je povedala.

	 Približali so se veliki dolgi jasi, porasli z visoko travo. Marriott jih je zadrževala v gozdu, čeprav je Casper na jasi opazil ozko stezo, nekoliko odmaknjeno od gozda. Nekajkrat se je namrščil in poskušal pobrskati po spominu, ker sta se mu jasa in steza zdeli nekako znani, kot da bi tukaj že kdaj hodil. Samo zamahnil je z roko, ker se je odločil, da bo to raje kdaj drugič raziskal.

	 Od daleč so zagledali precej veliko jezero. Na vodi so plavali labodi, race in nekaj zelo preprostih čolnov, ki so bili narejeni kar iz izdolbenih širokih debel. A namesto da bi se podali k jezeru, jih je Marriott vodila stran od njega, globlje v gozd. Casper in Alex sta žalostno opazovala jezero, ki jim je izginjalo iz pogleda.

	 Kmalu je Marriott zavila v gosto zaraščen predel gozda, kjer so se možje, nevajeni takih poti, morali prav boriti s trnjasto goščavo. A kljub temu so molče nadaljevali, pa čeprav so vsi imeli že po kakšno prasko na obrazu in rokah.

	 »Marriott, a kakšna boljša pot ne vodi do tega prekletega gradu?« se je Casper razburil, ko si je iz brade potegnil oster trn.

	 Marriott je kazalec spet postavila pred usta, se mu približala in mu zašepetala:

	 »To je edina pot, ki je kraljičini vojaki ne stražijo. Kmalu bomo za hribom in šele tam boste spoznali, kako velika je njena vojska!«

	 Casper ji je samo prikimal in se ozrl v nebo. Ugotovil je, da se je dan že prevesil v popoldne, ker je Sonce bilo že precej nizko. Sklonil se je k Marriott in jo šepetaje vprašal:

	 »Kako se bomo še podnevi vrnili, če pa bo kmalu noč?«

	 »Saj se ne bomo,« se je Marriott nasmehnila. »Prespali bomo v enem od svojih skrivališč.«

	 Casper se je brez besed ob Holugu odpravil dalje. Hodili so po tako gosto zaraslem gozdu, da njihov pogled ni segal prav daleč, a sta jih Marriott in Alva vodili, kakor da bi hoja med trnjem bila nekaj povsem običajnega.

	 Približali so se robu gozda in nenadoma sta obe dekleti bliskovito počepnili. Trojica moških je že nekaj sekund za tem tičala na tleh, čeprav nikomur ni bilo jasno, čemu.

	 Alva je pokazala v daljavo, kjer se je nekaj premikalo. Alex, Casper in Holug so strmeli proti cesti, po kateri se jim je resnično približevalo nekaj konjenikov. Alex jih je poskušal prešteti, če bi jim bili kos, a je razdalja bila prevelika in tudi mož ni bilo videti malo.

	 Nadaljevali so pot, a so se zdaj po podrasti skoraj plazili. Takšno premikanje je zahtevalo veliko moči in truda, ker so se še bolj zapletali med trnjasto grmovje. Napredovali so precej bolj počasi, vendar so že čez čas prišli do predela gozda, ki je bil porasel s samimi iglavci. Gosta trnjasta podrast je izginila in tla so bila na debelo prekrita s suhimi iglicami, ki so bile na dotik prijetne, a se jim je vseeno tu pa tam, kakšna zapičila v dlani.

	 Spet so se plazili po gosti podrasti. Spuščali so se po grebenu in odprl se jim je pogled na hribovito pokrajino. Možem so že začenjale pojenjati moči, vendar pa ni nihče pred dekletoma hotel kazati utrujenosti, ker jih je bilo sram, saj sta obe bili videti še vedno povsem sveži in spočiti.

	 Od daleč se je še zmeraj slišal peket konjskih kopit. Casper se je hotel dvigniti, da bi pogledal, od kod je peket prihajal, vendar pa, še preden se je povsem izravnal, sta ga pograbili roki in ga potegnili na tla. Osuplo je obležal, a je naposled le nekaj sto metrov stran opazil vojaka, ki sta jahala po gozdu.

	 Marriott in Alva sta se začeli mrzlično prekrivati s podrastjo, gozdno prstjo, suhim listjem in vejevjem ter se zlili z okolico, tako da ju kmalu ni bilo več opaziti.

	 Casper ju je začel hitro posnemati in nase metati vse, kar je našel na gozdnih tleh v svoji bližini. Ko je pogledal proti Holugu in Alexu, da bi ju opozoril, kaj morata narediti, ju ni nikjer več opazil.

	 Konjenika sta samo nekaj metrov stran šla mimo njih. Casper, ki je izpod kupa suhega listja in vej napeto oprezal po okolici, je zagledal konja in v sedlih vojaka, opremljena s čeladama in železnima prsnima oklepoma. Obuta sta bila v usnjene škornje, ki so jima segali do kolen in za pasom sta imela kratka meča. Ocenil je, da jim vojaka ne bi bila kos, saj so oni bili trije, pa še oboroženi so bili s težkimi, dolgimi meči.

	 Že je hotel planiti nadnju, vendar je po premisleku obmiroval.

	 »Čemu bi po nepotrebnem prelivali kri nedolžnih?« je premleval sam zase.

	 Vojaka sta jim kmalu izginila s pogleda. V podrastju skrita skupina je še nekaj trenutkov mirovala in šele, ko sta se Marriott in Alva premaknili, so jima tudi moški sledili.

	 Spet so stopili po gosti podrasti, le da so tokrat hodili vzravnano, ker sta vodnici vedeli, da sta vojaka, ki sta pravkar šla mimo, bila zadnja izvidnika v tem obhodu.

	 Nenadoma se je gozd močno razredčil. Alva in Marriott sta se ustavili ob visokem grmičevju in strmeli na jaso pred njimi. Ko so se možje potuhnili obnju, je Alva rekla:

	 »Tukaj je Kraljeva jasa, kjer boste kmalu spoznali veličino kraljičine vojske!«

	 »Kje pa so?« se je Holug začudil, kajti kamor je s pogledom segel, ni nikogar opazil.

	 »Takoj za tistim pasom gozda na drugi strani te jase je še ena, večja. Na tej manjši se straža zbira, ko se izvidniki pripravljajo na obhod. Zdaj imamo kakšno uro ali dve, da se prebijemo do gradu!« jim je Marriott pojasnila. »Gremo!« je nenadoma vzkliknila in se v trenutku pognala čez jaso.

	 Alva ji je takoj sledila.

	 Takoj ko so si možje zaradi njunega nenadnega premika nekoliko opomogli od presenečenja, so se pognali za njima. Tekli so, kakor da bi jim gorelo za petami!

	 Marriott je že dosegla pas gozda, na drugi strani jase in se takoj skrila za deblom. Drugi so ji bili tik za petami in kmalu so bili ob njej. Casper je bil močno zadihan in hotel si je nekoliko odpočiti, a jim je Marriott takoj, ko so spet bili vsi zbrani, napeto zašepetala:

	 »Gremo naprej!«

	 Pognali so se skozi redek pas gozda. Previdno so tekali od debla do debla ter se skrivali za njimi in kmalu dosegli njegov rob. Potuhnili so se za grmovjem in osuplo strmeli na velikansko jaso, posejano z neštetimi šotori in vozovi. Takoj za šotori so na drugi strani jase ob robu zagledali konje, ki so bili privezani na dolgo ograjo. Okoli njih so se motovilili služabniki, ki so jih krtačili in jim nosili vodo in hrano. Spet na drugem koncu jase so stali štirje stolpi za napad in mnogo katapultov, na sredini pa je bila postrojena velika množica vojakov, razdeljena v stotine. Ne daleč od njih se je urila še ena četa vojakov, ki pa so že na pogled bili mlajši od postrojenih. Nekateri so bili videti še skoraj otroci.

	 Alex, Casper in Holug so osuplo strmeli v veliko, dobro organizirano kraljičino vojsko.

	 »A ni bilo rečeno, da ima kraljica okoli pet tisoč vojakov?« se je Alex, ki je pogosto prisluhnil Drustanovim pripovedim o njegovi vojaški preteklosti, šepetaje oglasil.

	 »Ne!« mu je Casper odločno odkimal. »Z Gabrielom sva že pred meseci zvedela, da jih je zdaj petnajst tisoč!«

	 Alva in Marriott sta se samo nasmehnili.

	 »Ko je Drustan še poveljeval,« se je Alva oglasila, »jih je v Kraljevi vasi morda res bilo samo pet tisoč, vendar je kraljica v zadnjem času zbrala vso razpoložljivo vojsko, ker je izvedela, da se pripravlja upor.«

	 Alex in Casper sta bila v trenutku na nogah.

	 »Kako?« sta razburjeno vzklikala, kot da lastnim ušesom ne bi mogla verjeti.

	 O uporu so se vedno pogovarjali le med seboj in nikoli ni nikogar drugega bilo zraven. Ravno zaradi strahu, da jih bo kdo izdal, v Kraljevi vasi niso niti iskali takšnih, ki bi bili pripravljeni na upor, ampak so šli v Wixendry, da bi tam ljudi pridobili na svojo stran.

	 »Pst!« je Alva napeto siknila in ju potegnila na tla. »Umirita se!« jima je strogo zašepetala. »Nikar se zdaj, ko smo že opravili tako dolgo pot, ne izdajmo ... Če nas odkrijejo, je z nami konec!«

	 Fanta sta prikimala, čeprav je kri v obeh kar vrela ... Ves trud, vsa skrb za obolelega Gabriela in težave, s katerimi so se na poti srečevali, so bili zaman!

	 »Kdo bi nas lahko izdal?« je Casper še vidno razburjen vprašal.

	 »Kdorkoli izmed nas bi lahko bil,« je Alva rekla in ga prijela za roko, da bi ga umirila. »Kraljica ima izkušene pomočnike in zaradi revščine, ki vlada celotnemu kraljestvu, bi marsikdo že za majhen denar spregovoril.«

	 Casper je zaklel, a je njegove kletvice samo Alex razumel.

	 »Kaj pa zdaj?« se je Alex, ki je Casperjevo napetost poskušal umiriti, oglasil.

	 »Počakali bomo na pravi trenutek,« mu je Marriott odgovorila in pokazala na gozd na drugi strani jase. »V tistem gozdu je rov. Po njem iz gradu v potok pritekajo odplake in samo po tem rovu lahko pridemo v graščino!«

	 Alex je prikimal in napeto strmel proti gozdu na drugi strani jase, kot bi se trudil zagledati rov.

	 »Kje pa sploh je ta grad?« je negotovo vprašal in še vedno strmel čez jaso. »A je tako majhen, da ga ne vidimo?«

	 »Ne, samo od tod ga ne vidimo,« je Alva odkimala. »Za tistim grebenom je varno skrit med hribovjem. Zaradi strmin, med katere je umeščen, in mogočnega obzidja ga je zelo težko napasti. Že od nekdaj velja za neosvojljivo trdnjavo,« mu je razložila.

	 Čas je mineval in nič ni kazalo, da bi se postrojena vojska imela namen umakniti.

	 Ko se je Sonce že dotaknilo roba mogočnega hribovja, je Alva rekla:

	 »Nič, pojdimo v skrivališče. Morda pa bomo jutri lahko kaj več storili.«

	 Alex in Casper sta se nejevoljno spogledala in stopila za Alvo in Marriott, ki sta se že začeli umikati v gozd.

	 »Stojte!« je Holug nenadoma vzkliknil.

	 Četverica se je v trenutku prestrašeno vrgla na tla, ker so pričakovali, da so jih najmanj odkrili vojaki.

	 Holug se je zakrohotal, ker ga je prav zabavalo, da so prijatelji tako bliskovito poskakali na gozdna tla.

	 »Vem, kako lahko pridemo na drugo stran,« jim je ves nasmejan oznanil. »Da se tega nisem že prej spomnil!« je vzkliknil in se z dlanjo plosko udaril po čelu.

	 Ko je četverica ugotovila, da jim ni pretila nobena nevarnost, je vstala. Zabodeno, malce nejevoljno so gledali v Holuga, ker se jim je še zmeraj smehljal, a so potrpežljivo čakali, da jim bo oznanil, kaj je imel v načrtu.

	 Holug jim je z roko nakazal, naj mu sledijo. Stopil je do roba gozda, kjer so še nekoliko poprej čemeli za grmovjem in opazovali kraljičino vojsko.

	 »Alex in Casper, vidva mi bosta zadnja sledila, ve dve pa za menoj!« jim je ukazovalno naročil.

	 Marriott in Alva sta se spogledali, ker jima ni bilo prav nič jasno, kaj bo sledilo. Pripravili sta se na akcijo, kakor da bodo najmanj stekli čez široko jaso mimo postrojenih čet.

	 Holug se jima je nasmehnil in se pogreznil v tla. Četverica je za trenutek osupnila in minilo je nekaj trenutkov, preden se je Casper ovedel.

	 »Ja, saj ...« je z vzdihom rekel. »Če bi glave imeli na pravih mestih, bi to znanje že davno uporabili!«

	 Dekleti sta se spogledali, a nista ničesar dejali.

	 Casper je takoj skočil v jamo, ki jo je Holug naredil, ko se je pogreznil v tla. Pristal je na dnu in v trenutku, ko se je znašel globoko pod zemljo, je njegovo telo prevzel prijeten občutek. Z roko si je segel v lase in na svoje začudenje otipal, da so bili dolgi.

	 »Kaj za vraga pa je zdaj to?« se je glasno začudil, a je še v istem trenutku v ospredju jame zaječalo.

	 »Holug nima smisla, da vsakič, ko rečem, hudič, ječiš!« mu je Casper nejevoljno navrgel.

	 Nedaleč od Casperja je še močneje zaječalo.

	 »Tudi ti bi se ga bal, če bi samo pogledal v njegovo kraljestvo!« mu je Holug s tresočim glasom cvileče odgovoril.

	 »Morda nekoč bom, ampak ne še zdaj,« mu je Casper rekel in globoko zavzdihnil.

	 Še zmeraj se je začudeno ukvarjal s svojimi dolgimi lasmi, a ga je premotil Alex, ki je stal ob robu luknje in mu nestrpno zaklical:

	 »Hej Casper, premakni se že, sicer nas bodo odkrili!«

	 Casper je izpustil čop las in se končno odmaknil.

	 »Skočite noter!« mu je zaklical.

	 Še v istem trenutku je v jamo priletela Marriott. Casper jo je ujel in ji pomagal, da se je pomaknila do Holuga. Marriott se še niti dobro odmaknila ni, ko je v jamo že skočila Alva in takoj za njo še Alex. Za njim je vhod v rov zagrnila zemlja, tako da zunaj na gozdnih tleh sploh ni bilo več ničesar opaziti. Holug je takoj poskrbel še za medlo svetlobo v rovu.

	 »Poslušaj, a tebe tudi navdaja čuden občutek?« se je Alex obrnil h Casperju.

	 »Takoj, ko sem pristal v jami, sem ga začutil!« mu je Casper radostno prikimal. »Počutim se kot doma!«

	 Alex se je začudeno opazoval, ker so se mu mišice močno napele in njegove že od prej močne roke so bile zdaj malodane ena sama mišica.

	 »Hm Casper, vse to mi je tako domače, ampak ne vem, zakaj?« je Alex zamišljeno rekel.

	 »Mislim, da ti ne bo treba tukaj ostati še deset let,« se je Casper zasmejal, ko si ga je ogledal. »Si že zdaj skoraj čisto tak kot Conan!«

	 Dekleti sta stali in Holuga, ki je kopal kot krt, ne da bi se zemlje sploh dotaknil, strahoma opazovali ... Pred njim je nastajal rov za glavo višji, kakor je bil sam in širok za tri njegove širine telesa.

	 »Kar brez skrbi vse je v redu,« jima je Alex, da bi ju pomiril, dobrohotno rekel, ko je opazil njun vznemirjeni pogled.

	 Z roko jima je pomignil, naj mu sledita, a sta dekleti stali kot okamneli in prestrašeno strmeli vanj in Casperja. Ko je Alva zgroženo pokazala na Casperjeve zobe, sta obe glasno kriknili.

	 Fanta sta se začudeno spogledala, a je Casper naposled le dojel, čemu sta bili tako prestrašeni.

	 »Prekleto čisto sem pozabil!« se je z roko udaril po čelu.

	 »Kaj pa si ugotovil?« se je Alex začudil.

	 »Profugusi Alex!« je Casper vzkliknil. »Kako sva lahko pozabila? Mi ja imamo moč!«

	 Alex je odprl usta in si s kazalcem zdrsel čez podočnike, a jih je tudi takoj zaprl, ker sta pogumni dekleti bili popolnoma iz sebe.

	 »Čestitam vama!« sta iz ospredja rova slišala Holuga reči. »Dolgo sta potrebovala, da sta se spomnila, da nismo navadni ljudje.«

	 »Ja, lahko tebi, če pa si tukaj že od pamtiveka!« mu je Casper zaklical. »Midva pa sva še čisto sveža! No, gremo!«

	 Casper je Alvo prijel za tresočo roko, Alex pa Marriott. Morala sta ju dobesedno potegniti, da sta se začeli premikati.

	 »Nikar se ne bojta, no,« jima je Holug tolažeče rekel, ko je za trenutek nehal s kopanjem rova in ju pogledal. »Še vedno smo mi, le da smo pod zemljo samo malo drugačni.«

	 Dekleti sta se oklepali fantovih rok in zdaj preplašeno strmeli v Holugovo Profugusovo podobo.

	 »Lepa para ste!« se jim je Holug še nasmehnil, preden se je spet obrnil in nadaljeval s kopanjem rova.

	 »No, krasno!« se je Casper razburil. »Le glej, da tega ne omeniš Mayi, ker potem ...«

	 »Bo težava,« ga je Holug lahkotno dopolnil. »Obljubim, da ne bom. Gremo dalje!«

	 Sledili so Holugu in le tu pa tam sta se Marriott in Alva še ozrli, kakor da bi se bali, da bo kdo skočil nanju. A kmalu sta se njuna oprijema popolnoma sprostila in ju ni bilo več treba vleči, da sta stopali dalje.

	 »A se ti ne zdi, da občutek ni več tako prijeten?« je Casper nenadoma vprašal.

	 »Ravno sem te mislil isto vprašati,« mu je Alex prikimal.

	 Casper si je otipal zobe ... Njegovi podočniki so bili že za polovico krajši in prav tako lasje. Samo skomignil je z rameni in hodil dalje.

	 »Nad nami je grajski park!« jim je Holug oznanil in se ustavil. »Predlagam, da svoje raziskovanje kar tukaj začnemo.«

	 Alex in Casper sta mu pritrjujoče prikimala.

	 »Še dobro, da si se spomnil, da lahko rijemo pod zemljo,« mu je Casper rekel in globoko zavzdihnil, »ker sem se že ustrašil, da bom moral v grad riti po kanalizaciji.«

	 »Morda kdaj drugič, ne danes!« mu je Holug nasršeno odgovoril, kot bi mu bilo nerodno, ker se je v družbi zdravilk čisto počlovečil in je pri tem na svoje sposobnosti povsem pozabil. »Hitro pridite gor!« je zaklical, ko je stopil iz rova. »Sredi parka smo! Predlagam, da se naloge čim prej lotimo, ker nas lahko vsakega trenutka odkrijejo,« jim je svetoval.

	 Casper in Alex sta se spogledala. Vsak je objel eno dekle in dobesedno so poleteli proti vrhu. V trenutku, ko jih je obsijala dnevna svetloba, so Holug, Alex in Casper spet bili v svoji zemeljski podobi.

	 Le mladi dami sta še zmeraj negotovo strmeli vanje.

	 »V taboru vama bomo pojasnili,« jima je Casper na hitro navrgel, ker si je že ogledoval park.

	 Izhod iz rova je bil sredi nasada samih visokih smrek. Casper je zvedavo naredil nekaj korakov med njimi in nenadoma obstal kot vkopan, ker se mu je odprl pogled na grad.

	 Skoraj brez sape je strmel v ogromno belo impozantno graščino, ki je imela štiri nadstropja z neštetimi obokanimi okni, varovanimi z umetelno kovanimi rešetkami. Oba konca zgradbe sta se zaključevala z okroglima, širokima in visokima stražnima stolpoma, kot bi stolpa varovala grad. Prav takšen stražni stolp z ogromnimi vhodnimi vrati, ki je bil na sredini zgradbe del pročelja, je grad delil na levo in desno krilo. Pred sredinskim stolpom se je raztezala velika terasa, ograjena z ograjo s stebri iz čisto belega marmorja. Na teraso sta z leve in desne vodili široki kamniti stopnišči. Od vsakega stolpa na konceh gradu se je v obe smeri raztezala lepo negovana, visoka, gosta živa meja, ki je obkrožala ves grajski park.

	 Pred teraso se je začenjala ogromna zelenica, ki je segala vse do gozdnega dela parka. Sredi zelenice je bil majhen ribnik s kamnitim kipom konja na sredini. Okoli in okoli ribnika so bile postavljene klopi iz belega marmorja. Od obeh stopnišč je bila po zelenici do ribnika in okoli njega speljana široka sprehajalna steza, posuta z belim kamenjam, ki se je za ribnikom združila in nadaljevala proti koncu zelenice ter se zaključila tik pred visokimi smrekami. Skozi ves park je stezo z obeh strani ograjevala nizka, lepo pristrižena živa meja.

	 Casper je ves zamaknjen občudoval veličastno graščino s prečudovito okolico, a je vseeno s kotičkom očesa čisto na koncu peščene sprehajalne poti tik pred visokimi smrekami opazil dekliški podobi, ki sta začudeno strmeli vanj.

	 Kriknil je in že naslednjega trenutka je nekoga, ki je pritekel k njemu, objemal. K sebi je tesno prižemal eno od deklet, a kmalu sta oba začutila še močnejši objem ... Alexove roke so tesno stiskale, kar oba. Po Alexovih in Casperjevih licih so polzele solze, a so se lesketale tudi v dekletovih očeh. Objem je bil močan.

	 »Šest mesecev ...« je Casper hlipal.

	 Alva in Marriott, ki sta tudi prišli bližje, sta samo presenečeno strmeli v nepričakovano srečanje.

	 Kmalu se je skupinski objem sprostil. Alex si je pobrisal solze, se obrnil k njima in jima dejal:

	 »Marriott, Alva, naj vama predstavim našo Rebecco!«

	 Rebecca se jima je po predpisih, ki se jih je naučila v teh šestih mesecih, odkar je bivala na gradu, po kraljevo poklonila, čeprav so ji po licih še zmeraj polzele solze.

	 Nenadoma se je zdrznila, kot bi se tistega trenutka nečesa spomnila in se sunkovito obrnila k deklici, ki je, prav nič prestrašeno, še zmeraj stala na travniku ob sprehajalni poti in zvedavo strmela v nepričakovane prišleke.

	 Rebecca je stopila k njej, jo prijela za roki in ji radostno rekla:

	 »Linét, naj ti predstavim svoje najboljše prijatelje!«

	 Deklica, stara kakšnih enajst, dvanajst let, je pristopila k fantoma. Imela je dolge ravne črne lase in sinje, kot nebo modre oči. Male ustnice so se ji v kotičkih privzdignile v nasmeh. Brez strahu jima je zrla v oči in se jima na rahlo poklonila.

	 Rebecca je še zmeraj s pogledom nejeverno begala po prijateljih, kot bi se hotela prepričati, da ni sanjala. Pogledovala je zdaj k Alexu, zdaj h Casperju in potem k obema dekletoma.

	 »Oprosti Rebecca nismo mogli prej ... Gabriel je hudo bolan!« se je Holug, ki je še zmeraj stal med smrekami ob izhodu iz rova, oglasil.

	 Rebecca si je obrisala oči in ga presenečeno pogledala, ker ga je šele zdaj opazila. Jadrno je stopila k njemu in ga objela.

	 Holug jo je zmedeno pogledal, a se je Rebecca že obrnila in z roko zamahnila proti Linét.

	 »Naj vam predstavim svojo varovanko,« je rekla. »Kraljičina pastorka, Linét, ali kar Lina, kakor ji jaz rečem.«

	 Casper in Alex sta se ji olikano priklonila, a že v naslednjem trenutku sta oba spet objemala Rebecco.

	 »Rebecca, kje pa je Gabriel?« jo je Linét, ki je z zanimanjem opazovala njene prijatelje, vprašala. »Rada bi ga spoznala. Vsak dan si mi o njem toliko pripovedovala!«

	 Alex in Casper sta Rebecco v trenutku izpustila in se osuplo zastrmela v Linét, ker je njen glas resnično bil nekaj posebnega.

	 Holug je v trenutku poskočil, kot bi ga kdo zbodel. Alva in Marriott sta imeli le še toliko časa, da sta odskočili, ker bi ju sicer, ko je zdrvel mimo njiju, prevrnil. Padel je na kolena pred Linét, globoko sklonil glavo in vzkliknil:

	 »Veličanstvo!«

	 Rebecca je osuplo strmela vanj, a še preden mu je utegnila karkoli pojasniti, se je s terase pred vhodom v grad zaslišal globok ženski glas:

	 »Amena, Rebecca! Kje pa sta?«

	 Rebecca je prebledela. Sunkovito se je obrnila k prijateljem in prestrašeno vzkliknila:

	 »Hitro! Skrijte se! Kraljica prihaja!«





PUŠČICA


	 Rebecca in Linét sta v parku sedeli na travi ob koncu peščene poti, tam kjer se je začenjal nasad mogočnih smrek, kot da se ne bi nič zgodilo. Linét je med travo iskala marjetice in jih spletala v venček, Rebecca pa jo je nežno božala po laseh.

	 Proti njima je po peščeni poti pokončno, dostojanstveno stopala kraljica in se smehljala.

	 »Tukaj sta porednici!« je, še preden je prišla čisto do njiju, vzkliknila, Rebecco grdo pogledala in jima s kazalcem požugala. »Klicala sem vaju! A me nista slišali?«

	 Linét je dvignila glavo, se mačehi milo zazrla v oči in ji odkimala.

	 Kraljica je pogledala Rebecco, ki je zaradi solz še zmeraj imela rdeče oči.

	 »Kaj se ti je zgodilo služabnica?« jo je strogo, osorno vprašala. »Zakaj si jokala?«

	 Rebecca je privzdignila levo dlan in ji na njej pokazala rano, na kateri so se nabrale kaplje krvi. Pobrala je majhen koničast kamen, ki je na ostrih robovih še zmeraj bil okrvavljen in ponižno rekla:

	 »Veličanstvo preprečila sem, da bi se princesa na kamnu poškodovala!«

	 Kraljica ji je molče, nepremično, sumničavo strmela v oči. Šele po nekaj dolgih trenutkih se je obrnila k Linét ... Hladni, togi obraz se ji je v trenutku popolnoma spremenil in iz oči sta ji odsevali toplina in ljubezen.

	 »Ljuba Amena govori služabnica resnico?« jo je s sladkim glasom, kot bi govorila majhnemu otroku, prijazno povprašala.

	 Linét je vstala in proti mačehi iztegnila roko, v kateri je držala venček, ki ga je spletla iz marjetic.

	 Kraljica se je nasmehnila in ga sprejela. Nežno jo je pobožala po laseh, potem pa se je sklonila, ker sta obe dekleti še zmeraj sedeli, se ji pozorno zastrmela v sinje modre oči in jo ponovno sumničavo vprašala:

	 »Je res, kar je služabnica rekla?«

	 »Res je mama,« ji je Linét brez strahu odgovorila in ji odločno prikimala. »Razveselila sem se, ko sem v travi zagledala toliko marjetic. Hotela sem splesti venček zate mama, pa sem se vihravo spustila na tla. Služabnica je zagledala kamen, in še preden sem se sesedla nanj, ga je že prekrila z dlanjo, tako, da sem ji z vso težo priletela na dlan in so se ji ostri robovi kamna zarili vanjo. Rešila me je mama, ker bi se prav gotovo poškodovala!«

	 Kraljica ji je še zmeraj nepremično, sumničavo strmela v oči, a se je naposled nasmehnila in jo pobožala po licu.

	 »Tako je tudi prav Amena,« je nežno rekla. »Tvoje telo se ne sme poškodovati, zato pa imamo služabnice, da tudi umrejo zate, če je treba!«

	 Linét ji je prikimala in jo objela. Spet je sedla na trato in utrgala drobno belo marjetico.

	 Kraljica se je obrnila proti gradu, in ko je že naredila nekaj korakov po peščeni poti, se je nenadoma ustavila. Naglo se je obrnila k Rebecci in ji ukazala:

	 »Hitro se umij! Moja hči se ne sme dotikati nečiste krvi!«

	 Rebecca je vstala in se ji globoko priklonila. Začela se je zadenjsko pomikati po stezi proti gradu. Ves čas se ji je priklanjala.

	 »Stoj!« jo je globok kraljičin glas zaustavil.

	 Rebecca se je zaradi njenega glasu kar stresla in v trenutku ustavila. Bila je priklonjena in strmela je v svoja stopala. Že odkar je bila na gradu, je bila obuta le v tanke usnjene copate, tako da je na peščeni stezi na podplatih čutila vsak kamen posebej.

	 Kraljica je pokazala na okrvavljeni kamen in ji ukazala:

	 »Tudi tega odnesi! Nobena nečista kri ne sme omadeževati mojega kraljestva!«

	 Rebecca je v trenutku stopila do kamna, ga pobrala in se brez besed podala proti gradu.

	 Kraljica se je spustila k Linét v travo. Nežno jo je pobožala po laseh, a ko jo je še požgečkala, se je zaslišal zvonki dekliški smeh. Objeti sta se valjali in pod sabo mečkali natančno pristriženo mehko travo.

	 »Ljuba Amena,« ji je kraljica s sladkim glasom rekla, »vsaka praska na tvojem telesu bi mene neizmerno bolela! Tvoje telo je sveto, in nekoč, ko boš na mojem mestu in boš vladala, moraš v očeh hlapcev biti kot sam božji dar!«

	 Linét ji je prikimala in se privila k njej.

	 »Mama pa saj ni bilo nič narobe!« je prepričljivo vzkliknila. »Služabnica me je zaščitila ... Brez nje bi se poškodovala. Rada jo imam ...« je milo zavzdihnila.

	 Kraljica jo je objela in ji zašepetala:

	 »Ljubica, zato pa jo imamo, da te varuje! Njihova življenja niso nič vredna! To graščino sem dala postaviti daleč od vasi med strme bregove še veliko prej, preden si se ti rodila, zato da bi te ščitila pred nesramnimi pogledi. Tvoja ušesa ne smejo slišati besed tujcev! V kraljestvu se dogajajo grde stvari ... Bog je nadnje poslal kazen. Umirajo in še bodo umirali s črno kožo. Velike bule bodo prekrivale njihova telesa! Zato Amena sem priklicala vso svojo vojsko ... Petnajst tisoč vojakov budno pazi na tvojo varnost! Grad je pred sodrgo z obzidjem in vojsko skrbno varovan! Prav kmalu ljuba Amena bo prišel trenutek, ko se bom podala na dolgo pot in ti boš zasedla moje mesto. A do takrat bova skupaj vladali in meščansko nehvaležno nesnago iztrebili!«

	 Linét se ni zdelo prav, kar ji je mačeha govorila, a ker je ni hotela razjeziti, jo je prijela za roko in rekla:

	 »Bova mama! Sledila ti bom!«

	 Kraljica se je zasmejala in jo povaljala po travi in ko jo je spet požgečkala, se je Linét na vse grlo smejala, a je kraljičin smeh nenadoma utihnil in njen obraz je ves otrpnil.

	 Linét, ki se je še zmeraj smejala, je kmalu ugotovila, da nekaj ni bilo v redu, ker je kraljica vsa otrpnila in so njene oči povsem potemnele ... Z velikimi črnimi očmi je nepremično strmela predse. Njen prelestni obraz je dobil sivkast odtenek.

	 Mala Linét je strahoma lezla skupaj.

	 Kraljica je bliskovito vstala in ovohavala zrak. Širila je nosnici in kakor pes slednik hitrih korakov stopala sem ter tja po parku. Ponekod se je spustila na kolena in ovohavala zemljo.

	 Linét se je skrila za debelo visoko smreko. Čepela je izza debla in z velikimi, prestrašenimi očmi opazovala mačeho, ki je čisto nenadzorovano tekala po travniku sem ter tja in nekaj ali nekoga renče iskala.

	 »Kje je!« je kraljica gromko zatulila. »Tukaj je bil! Zavohala sem ga!«

	 Tekala je sem ter tja in iskala sledi ali kakršen koli dokaz, da je nekdo bil tam.

	 Naposled, ko ni ničesar našla, se je le umirila. Njen srhljivi obraz se je v trenutku spremenil ... Spet je bil lep in prijeten na pogled. Nekaj krat je nosnici še sumničavo razširila, vendar pa okolice ni več preiskovala.

	 Počasnih korakov se je približala prestrašeni pastorki in ji ponudila roko.

	 Linét se jo je oprijela in vstala, a še zmeraj je z velikimi očmi negotovo strmela v mačeho, ker takšne ni poznala ... Z njo je zmeraj bila prijazna in ljubeča.

	 »Ljuba Amena naše kraljestvo ni samo tisto, kar lahko tvoj pogled zaobjame, to, kar se skriva za tem obzidjem,« ji je kraljica resnobno rekla in zamahnila proti obzidju, ko sta se z roko v roki po peščeni poti podali proti gradu.

	 »Vem mama, obstaja tudi božje kraljestvo,« ji je Linét odgovorila, ne da bi jo pogledala.

	 »Tisto kraljestvo nama ni dostopno,« ji je kraljica malce nervozno odgovorila. »Bojim pa se, da so naše začeli ogrožati najhujši sovražniki.«

	 Linét je počasi stopala ob mačehi in jo končno pogledala.

	 »Mama, pa razodeni mi vendar že enkrat skrivnost!« je vzkliknila. »Kdo naju ogroža?«

	 Kraljici je za trenutek zastal korak. Na obrazu ji ni bilo zaznati nikakršnih čustev.

	 Nenadoma se je povsem ustavila, se obrnila k Linét, ji roke položila na ramena in se resnobno zazrla vanjo.

	 »Amena nikakor ne smeva dopustiti, da bi se v najino kraljestvo spet naselile čarovnice!« ji je vznemirjeno rekla, pri čemer se ji je glas zatresel. »Vodi jih zlobno srce in njihovo delo je prekleto! Čutim jih! Spet so dejavne!«

	 Linét jo je spet prijela za roko in počasi sta stopili proti gradu.

	 »Najkasneje čez teden dni bomo vse čarovnice, ki gnijejo v naših ječah, usmrtili!« je kraljica še odločno dodala.

	 Linét ji je samo prikimala.

	 Kmalu sta bili že na terasi ter skozi mogočna vrata izginili v grad.

	 Zapihal je močan veter in po parku je završalo, ker so se veje in vrhovi visokih smrek z njim upogibali. Kraljica jih je imela najraje, zato so v parku rastle same smreke. Po vejah so se podile veverice, a so nekega trenutka plašno izginile v neznano, ker se je nekdo z vrha smreke spuščal po deblu.

	 Na tla je stopil Casper. Na čelu so se mu nabrale potne kapljice. A ni bil sam ... Hrbta se mu je krčevito oklepala Alva in šele, ko sta pristala na trdnih tleh, ga je izpustila.

	 Skrbno sta se ozrla po parku, in ko nista opazila nobene nevarnosti, je Casper pogledal proti vrhom smrek in zažvižgal, kakor so se oglašale ptice roparice, ki so krožile na nebu.

	 S sosednjega drevesa se je z Marriott na hrbtu na tla spustil Alex in z naslednjega, tik ob njiju, še Holug.

	 Resnobnih obrazov so se spogledali.

	 »V resnih težavah smo!« je Holug vzkliknil. »Kot je kraljica rekla, imamo samo še sedem dni na voljo, da rešimo, kar se rešiti da!«

	 Casper in Alex sta se spogledala in iz Alexa je kar planilo:

	 »Pa zakaj nismo izkoristili priložnosti in jo kar takoj pokončali? Bojim se, da tako blizu, kakor smo ji bili danes, še dolgo ne bomo več!«

	 »Če bi to bila samo ženska, bi z njo že davno opravili tako, kakor je treba, ampak ona ni človek!« mu je Holug mrko odgovoril.

	 »Naš red njenih skrivnosti ne pozna,« se je Alva oglasila. »Potrebovali bi pomoč čarovnic! Sploh pa mislim, da je Kori de Rose blizu! Napočil je čas legende!«

	 Casper se je glasno zasmejal, in ko so ga vsi začudeno pogledali, je vprašal:

	 »A Kori de Rose, bi radi spoznali?«

	 Ko sta mu obe zdravilki presenečeno prikimali, je nadaljeval:

	 »V bližnji prihodnosti vama jo predstavim, a bojim se, da potrebujemo pomoč. Vrnimo se v tabor in zberimo moč, s katero bi se vrnili prav sem. Imam načrt!«

	 »Dobra ideja!« mu je Holug pritrdil, ker je takoj razumel, kaj je Casper imel v mislih.

	 Casper je stopil proti Holugovemu rovu, a se je nenadoma ustavil in se začudeno obrnil k dekletoma.

	 »A ve dve pa nista čarovnici?« ju je vprašal.

	 »Ne!« mu je Marriott odločno odgovorila. »Z velikim veseljem bi bila, vendar pa vsi nimamo te časti. Čarovnice so lahko le izbranke!«

	 »Nič hudega,« je Casper zamahnil z roko, »saj tudi midva z Alexom nisva med izbranci.«

	 Spustil se je v rov. Za njim so vanj takoj skočili še vsi drugi.

	 »Malce se pomaknite naprej,« jim je Holug, ki je zadnji skočil v rov, rekel in ko so se vsi pomaknili v notranjost rova, je zamahnil z roko in vhod se je zasipal z zemljo.

	 Premaknil se je na začetek skupine in začel tako bliskovito ustvarjati nov rov, da so ostali štirje morali skoraj teči, če so ga hoteli dohajati.

	 Alva in Marriott se tokrat njihovemu spremenjenemu Profugusovemu videzu sploh nista več čudili.

	 »Poslušaj Holug,« je Alex zamišljeno rekel, ko so mu že nekaj časa s precejšnjo hitrostjo sledili, ne da bi jim pojasnil, čemu je kopal nov rov. »Kam pa gremo? Pohiteti moramo, ker smo pol dneva porabili, samo da smo prispeli do gradu. Če bo tako, potem ne vem, ali bomo sedem dni imeli dovolj, da se bomo lahko v večji skupini vrnili na grad!«

	 Holug se mu je samo nasmehnil in ne da bi mu odgovoril, kopal naprej.

	 Alex je nejevoljno hodil za njim, ker je pričakoval, da mu bo Holug na vprašanje odgovoril. Že ga je hotel ponoviti, ker je mislil, da ga ni slišal, a se je Holug končno oglasil:

	 »Počakaj še nekaj minut pa ti bo popolnoma jasno, česa sem se spomnil!«

	 Alex mu je samo prikimal, ker je vso njegovo pozornost in zanimanje že pritegnil Casper, ki je hodil ob Alvi ... Držala sta se za roki in se zavzeto, živahno pogovarjala.

	 Alexu se je v trenutku pred očmi prikazal jutranji, zaradi ljubosumja razkačen, Mayin obraz. S skrivnostnim nasmeškom na ustnicah, ki je pričal, da je imel nekaj potuhnjenega za bregom, je pogledal levo in desno, kot bi nekoga iskal in nenadoma vzkliknil:

	 »O, Maya! A si le prišla?«

	 Casper je v trenutku bil nekaj korakov pred Alvo in se pretvarjal, da je globoko zamišljen stopal po temačnem rovu. Sklanjal je glavo in strmel v tla, a se je še tistega hipa okoli njega razlegel glasen smeh, vendar pa se ni krohotal samo Alex, temveč so se mu prav vsi smejali.

	 Casper je osramočeno strmel predse. Ves rdeč v obraz se je postavil pred precej višjega in močnejšega Alexa ter mu pod nos pomolil pest.

	 »To ti bom vrnil!« mu je preteče rekel.

	 V trenutku je smeh v rovu zamrl in zavladala je smrtna tišina. Obe mladenki sta presenečeno strmeli v eno glavo nižjega, suhljatega Casperja, ki je s pestjo grozil mogočnemu Alexu.

	 Alex je samo stal in nejeverno strmel vanj. Ne da bi mu karkoli rekel, ga je prijel za stisnjeno pest, mu jo prijateljsko stisnil in potem takoj stopil za Holugom, ki je v ospredju že spet bliskovito kopal.

	 Le Marriott je Alvi še tiho rekla:

	 »To je bilo videti tako, kot bi jagnje napadlo volka!«

	 Casper je z neumnim izrazom na obrazu strmel predse, a ga je Marriottina pripomba povsem streznila. Še sam ni mogel verjeti, da se je nad Alexom, ko mu ga je uspelo potegniti za nos, tako razjezil. Stresel je z glavo in še sam prasnil v smeh.

	 Z dekletoma so pohiteli za Alexom in Holugom, ki sta bila že daleč pred njimi.

	 Nenadoma se je Holug ustavil in začel tipati po stropu rova. Izpod prstov mu je pricurljal tanek curek vode.

	 Vsi so odskočili.

	 »Nad nami je jezero!« jim je Holug oznanil. »Šli bomo nekoliko globlje. Rova pod jezerom še nisem nikoli kopal!«

	 Začel je kopati nekoliko navzdol. Mladi so za njim nekako s tesnobo hodili po predoru, ker je vanj resnično tu pa tam pricurljala voda.

	 »Ti, Holug!« je Casper, ki se je pomikal po sredini predora in se oziral, kot da bi pričakoval, da se bo strop, kar na vsem lepem sesipal, zaklical za njim. »Koliko pa smo v teh tvojih rovih varni?« ga je negotovo vprašal.

	 Holug je samo nekaj zamrmral in nadaljeval s kopanjem.

	 »No!« je Casper nasršeno vzkliknil. »A smo varni?«

	 Holug, ki je tako hitro kopal, da so prijatelji morali skoraj teči za njim, se je ustavil, roke uprl v boke in ga grdo pogledal.

	 Casper, ki je strmel v tla, ker je gledal, kod je stopal, sploh ni opazil, da se je kolona ustavila. Z vso hitrostjo se je zaletel v Holuga in še preden se je zavedel, je sedel na tleh.

	 »Kaj pa je zdaj spet?« se je razburil.

	 Holug se je z roko sproščeno naslonil na steno rova in ga zajedljivo vprašal:

	 »A sem ti podoben navadnemu krtu ali kako?«

	 Casper mu je samo odkimal.

	 »Seveda nisem navaden krt in to ni navaden rov!« je Holug užaljeno vzkliknil, mu pomolil roko in pomagal vstati. »Moj rov precej vzdrži, vendar pa reciva tako, da se snovi med seboj mešajo, zato ponekod noter pronica voda, ampak če bi rinili direktno skozi jezero, potem bi šele videli, kako bi s sten kapljalo! Sploh pa je moj rov nekaj posebnega, ker ga živi ljudje ne vidite, pa čeprav stojite ob njem ali celo na njem,« se je še pohvalil.

	 Casper se je nekoliko pomiril. Prikimal mu je, a ga je v trenutku spet zabodeno pogledal.

	 »A sem mrtev?« ga je vprašal.

	 »Veš, da nisi,« mu je Holug odkimal. »Zakaj?«

	 »Zato, ker si rekel, da ga živi ne vidimo!« mu je Casper nasršeno odgovoril.

	 Holug se je samo obrnil in nadaljeval s kopanjem, in ko je že naredil prve zamahe, mu je rekel:

	 »Če bi stal zunaj, ga res ne bi videl!«

	 Casperju ni bilo nič več jasno, saj je v parku prav dobro videl vhod v rov, vendar ni hotel več drezati vanj, a je Holug, kar sam nadaljeval:

	 »Če bi rov bilo možno videti, bi z Gabrielom že pred mnogimi leti ugotovila, da sem pogosto stal tik ob vama.«

	 Casper je osuplo odprl usta in zgroženo strmel vanj, ker se je takoj spomnil mnogih neumnosti, ki sta jih z Gabrielom počela in za katere si je resnično želel, da zanje nihče ne bi vedel.

	 Holug se mu je nasmehnil in mu, kot bi njegove misli poznal, rekel:

	 »Brez skrbi vse je pozabljeno! Vajine neumnosti nas niso zanimale, le nalogo sem imel, da pazim na vaju.«

	 Casper je presenečeno naredil nekaj korakov. V sebi je premleval, kar mu je Holug pravkar povedal.

	 »A name si pazil?« ga je zasanjano vprašal.

	 Holug je bliskovito kopal, ne da bi se zemlje z rokama sploh dotaknil. Rov je bil lepo oblikovan, kakor da bi ga naredilo veliko izurjenih gradbincev. Nikjer ni bilo videti odvečne zemlje, ki jo je odrival izpred sebe. Sproti je izginjala neznano kam.

	 »Tukaj smo!« je nenadoma rekel in se ustavil. »Kar splezajte gor!«

	 Alva in Marriott sta prvi šli po rahlem klancu navzgor proti izhodu. Alex jima je takoj sledil, in ko je tudi Casper hotel stopiti mimo Holuga, ga je Holug prijel za komolec in ga zadržal.

	 »Takoj, ko sta se z Gabrielom v otroštvu spoprijateljila, smo postali pozorni na vajino prijateljstvo, ker smo vedeli, da bo vplivalo na njegov značaj,« mu je tiho rekel. »In Casper, brez tebe Gabriel ne bi bil takšen, kakršen je!«

	 Casper je presenečeno strmel vanj, a mu je Holug komolec izpustil in mu z glavo nakazal, naj izstopi iz rova. Tik preden se je zrinil mimo njega, mu je še zašepetal:

	 »Pa tega Gabrielu nikar ne govori, ker je vajina usoda začrtana in morala se bo izpolniti!«

	 Casper mu je prikimal in mu krepko stisnil dlan, ker mu je hotel zagotoviti, da se nanj lahko zanese.

	 Stopil je iz rova in prav tako kot drugi presenečeno obstal, ker so stali sredi tabora na Sončni jasi.

	 Zdravilke so zmedeno strmele vanje, ker niso pričakovale, da se bodo še tega večera vrnili. Videti so bile močno prestrašene, ker so se tako skrivnostno in nepričakovano prikazali iz tal.

	 Zadnji je na površje prispel Holug, pomahal prestrašenim damam in jim namignil, naj stopijo bliže. Ko so ga zdravilke obstopile, jim je začel tiho in umirjeno govoriti, tako da nihče od popotnikov ni razumel, kaj jim je pripovedoval.

	 Zdravilke so z vsako njegovo besedo bile videti bolj pomirjene.

	 Casper in Alex sta pogledala po taboru. Na ležišču ob ognjišču, kjer je Gabriel še zjutraj nemočno ležal, ni bilo nikogar. Fanta sta nemo strmela v prazen ovčji kožuh in spreletel ju je srh, ker sta pomislila na najhujše.

	 »A mene iščeta?« se je Gabriel oglasil za njunima hrbtoma.

	 Sunkovito sta se obrnila in se preiskujoče zastrmela vanj ... V obraz se mu je povrnila barva in tudi še zjutraj zatečenih oči ni bilo več, a kljub temu je stal v varni razdalji od njiju.

	 »Si živ?« ga je Casper z globokim vzdihom olajšanja vprašal in z velikimi očmi strmel vanj.

	 Gabriel je dvignil roki, z njima kot ptič nekajkrat zaprhutal in poskočil.

	 Alex in Casper sta ga preplašeno gledala, ker nista vedela, zakaj je to počel.

	 Gabrijel je z rokama še nekajkrat zamahnil in poskočil.

	 Končno ga je Alex, le vprašal, kaj počne.

	 Gabriel je še enkrat zamahnil in poskočil, se nasmehnil in rekel:

	 »Poskušam odleteti, pa mi nikakor ne uspe ... Torej še nisem duh.«

	 Alex in Casper sta zabodeno strmela vanj, kot da ne bi bila prepričana, da je bil čisto pri sebi.

	 Gabriel se je usedel na hlod ob ognjišču in rekel:

	 »Medtem ko ste vi bili na majhni pustolovščini, so se naše zdravilke z vsemi močmi spravile nadme. Toliko čajev, mazil, praškov in vseh mogočih pripomočkov še svoj živi dan nisem preskusil.«

	 »In si še nevaren?« ga je Alex vprašal in vprašujoče privzdignil obrvi.

	 »Mislim, da ne,« mu je Gabriel odkimal, »ker so se me prav vse brez rokavic dotikale in tudi tistih smešnih kljunov nimajo več na obrazih. Bul skorajda nimam več.«

	 Pokazal jima je vrat, kjer se je komaj še opazilo, kje sta bili izboklina in rana.

	 »Zdravilke pravijo, da bodo bule v nekaj dneh popolnoma izginile!« je zadovoljno dodal.

	 Casper in Alex sta si vidno oddahnila, in ko se je Gabriel nasmehnil, se je Casper usedel na hlod tik ob njem in ga potrepljal po ramenu.

	 Nedaleč stran so ob izhodu iz rova okoli Holuga v krogu stale zdravilke, ki so z velikimi očmi strmele vanj, ga poslušale in mu zadovoljno prikimavale. Med njimi je bila tudi Nóra.

	 Holug je končno nehal govoriti. Z zamahom roke je izhod iz rova zaprl, se z nasmeškom na ustnicah obrnil in se pridružil mladim ob ognjišču. Sedel je na hlod h Casperju.

	 »Z zdravilkami je urejeno!« je rekel, a ko je zagledal Gabriela, sedeti na hlodu ob Casperju, je osupnil.

	 Gabriel mu je na kratko ponovil, kar je že povedal Alexu in Casperju.

	 Alex se je usedel na sosednji hlod, kjer je sedel čisto sam. Casper ga je začudeno pogledal in se presedel k njemu. Alex se je takoj nekoliko odmaknil. Casper je nekaj časa sedel popolnoma tiho in strmel v ogenj, a ga je naposled le vprašal:

	 »A se bojiš, da bi zbolel?«

	 »Mogoče me boš razumel, ko boš v našem času naslednje leto imel zgodovino višje stopnje,« mu je Alex odgovoril in skomignil z rameni. »Fryton je še bolj natančen in temeljit, in ko ti bo postregel z vsemi možnimi gradivi in slikami primerov okužbe s kugo, ki jih v našem času še zmeraj najdemo v Afriki, boš tudi ti prej premislil!«

	 Dan se je prevesil v večer in ozračje se je že močno ohladilo. Iz gozda se je zaslišalo skovikanje sove.

	 Alex in Casper sta vsak na svojem hlodu brez besed sedela in se ob ognjišču grela. V mislih sta podoživljala nedavno pustolovščino.

	 Za njunima hrbtoma se je zaslišalo tiho ječanje. Alex je napeto prisluhnil, vstal in se zagledal tja, od koder so nenavadni zvoki prihajali. Ko so se mu oči privadile na mrak, je prepoznal Drustana, ki je v preprostih oblačilih ležal v jami, napolnjeni z ledeno mrzlo vodo iz potoka.

	 »Zdravo Drustan. Kaj pri milem bogu pa počneš?« ga je osuplo vprašal, ko je stopil k njemu. »Kopal bi se lahko čez dan, ko je topleje, zdaj je že nekoliko premrzlo!«

	 Drustan se je s trpečim izrazom na obrazu zazrl vanj in mu drhte rekel:

	 »P-Pripravljajo m-me n-na o-ozdravitev n-noge!«

	 Alex ga je debelo pogledal. Opazil je, da je Drustan zaradi mraza imel čisto modre ustnice. Že ga je hotel pograbiti in potegniti iz vode, ko ga je nežna dlan prijela za komolec. Ves nasršen se je obrnil, a je za njim stala Nóra, ki mu je odločno odkimala in mu z glavo nakazala, naj ji sledi. Stopil je za njo nekoliko vstran in ji prisluhnil.

	 »Pripraviti ga moramo za poseg na nogi,« mu je Nóra razložila. »Ohlajajo ga, da ne bo pri posegu izkrvavel. Pomoč ne bo mila! Nameravajo mu odpreti nogo!«

	 Alex je stresel z glavo in jo prestrašeno pogledal. Globoko je zajel sapo in nejeverno vprašal:

	 »Kako?«

	 Nóra se mu je za trenutek zastrmela v obraz, potem pa je pogled povesila in mu tiho rekla:

	 »Jaz se na zdravljenje ne spoznam, a naše prijateljice, zdravilke so v teh postopkih izkušene. Pomagale so mnogim vojakom, ki so že bili odpisani. Bitke so bile krute in treba jim je bilo iz teles izdreti puščice. Veliko zastrupljenih ran je bilo in rešile so, kar se je rešiti dalo, a pogosto so možje tudi umirali!«

	 Alex ji je zamišljeno prikimal in se na skrivaj ozrl proti Drustanu.

	 »Pa bo zdržal?« je zaskrbljeno vprašal.

	 »Drustan je že doživel še mnogo hujše rane in poškodbe,« mu je Nóra tolažeče odgovorila. »Izurjen vojak je, vendar pa bo ob nogo, če ga zdravilke ne rešijo.«

	 Alex je spet samo prikimal in stopil h Casperju, ki se je še zmeraj grel ob ognju. Tokrat se je spustil na deblo tik ob njem in se tudi sam zazrl v ogenj. Sedela sta v tišini in strmela v plamene.

	 »A sta z Nóro napisala oporoko ali kako, da sediš ob meni?« se je Casper naposled le oglasil.

	 »Še kaj hujšega je na tem svetu kot pa to, da bi me ti lahko okužil,« mu je Alex z vzdihom odgovoril.

	 Casper ga je zvedavo pogledal in zaslutil je, da bi mu Alex verjetno rad še kaj več povedal, kar mu je ležalo na duši ... In ni se motil!

	 Alex se je nekajkrat nervozno presedel po hlodu in se naposled nagnil h Casperju.

	 »Prisotni bomo pri operaciji!« mu je pritajeno, napeto zašepetal, kot bi se bal, da bi ga lahko kdo slišal. »Drustana pripravljajo, da mu bodo zaraslo rano odprli!«

	 Casper je pogoltnil slino in ničesar več ni rekel.

	 Kmalu je po taboru završalo, ker so mlade dame hodile sem ter tja z najrazličnejšimi opravili. Ko so ob ognjišču razprostrle ponjavo, je Alex, ki je ves napet sedel na deblu, končno zaslišal:

	 »Sestre opravimo, kar je treba!«

	 Dve dekleti sta takoj stopili k Drustanu in ga popolnoma premraženega in premočenega, drgetajočega privedli bliže. Ulegel se je na ponjavo tik ob ognjišču. Brez strahu je strmel v temno sivo, skoraj črno nebo, kajti Sonce je že davno zašlo in je le na zahodu še bilo nekaj sivega neba, ki ga je vedno bolj prekrivala nočna črnina.

	 Alex in Casper sta se umaknila in prostor ob ognjišču prepustila damam.

	 Gabriel se jima je pridružil ter dogajanje opazoval nekoliko odmaknjen.

	 Drustan se je obrnil proti fantom in jim z negotovim nasmeškom samo prikimal.

	 »Uh, to ga bo bolelo, mar ne Gabriel?« je Casper pripomnil, ker je Gabriel bil edini, ki so mu podoben poseg, že kdaj na živo opravili.

	 »Zraven njega bom!« se je Gabriel v trenutku odločil. »Zaradi tega ga ne bo manj bolelo, a vedel bo, da ga podpiram in da mi ni vseeno. Le tako mu lahko pokažem svoje razumevanje in spoštovanje!«

	 Alex in Casper sta se spogledala. Kot bi mignil, so vsi trije sedeli na hlodu ob Drustanu, ki jih je hvaležno gledal.

	 Alex mu je ponudil roko in mu rekel:

	 »Drustan, če te bo bolelo, jo samo stisni, kolikor zmoreš!«

	 Drustan je ponujeno dlan, ki je bila, skoraj za polovico, večja od njegove, s hvaležnostjo sprejel in se je trdno oprijel.

	 Zdravilke so začele s posegom. Mlada dama je iz žerjavice v ognjišču potegnila nekakšno žarečo kovinsko palico. Podržala jo je tik nad Drustanovo nogo in se za trenutek vprašujoče zazrla vanj.

	 Drustan ji je prikimal in stisnil Alexovo dlan. Ko mu je zdravilka razžarjeno palico pritisnila na kožo, je zacvrčalo. Drustan je krčevito stisnil zobe.

	 Gabriel je pogumno opazoval, kaj so zdravilke počele ... Okoli zarasle rane so mu kožo kos za kosom izžigale.

	 Casper se je čudil, čemu so zdravilke Drustana tako mučile? Njegove vprašujoče, zgrožene oči so bile tako zgovorne, da je bilo videti, da bo vsakega trenutka vstal, planil nadnje in jim žarečo palico iztrgal iz rok, a ga je Alex s prosto roko zagrabil in ga zadržal na hlodu.

	 »Casper umiri se!« ga je nadrl in ga pošteno stresel za ramo. »Že vedo, kaj delajo!« mu je odločno rekel. »Razkužujejo mu mesto, kjer bodo rezale. To ni tako kot pri nas, ko dobiš injekcijo in zaspiš in potem nič ne čutiš. Če se rana okuži, bo umrl!«

	 Casper se je ves stresel in mu nemočno prikimal.

	 Ena od zdravilk je v rokah držala nož, ki ga je potegnila iz žerjavice.

	 Drustan se je pripravil, globoko zajel sapo in ji pogumno prikimal.

	 Mlada dama mu je zarezala v nogo. Tokrat je Drustan zaječal, a je takoj utihnil, kot bi se tega sramoval in še bolj krčevito stisnil zobe. Alexovo dlan je tako močno stiskal, da je Alex imel čisto bele prste.

	 Fantje so pričakovali, da se bo Drustan zaradi bolečin onesvestil, a je Drustan le vlažnih oči strmel vanje.

	 Gabriel si je z zanimanjem ogledoval, kakšen decimeter dolgo rano na Drustanovi nogi, iz katere pa ni priteklo skoraj nič krvi ... Zdravilke so svoje delo dobro obvladale! Dotok krvi v rano so mu ustavile tako, da so mu s prsti pritiskale na žilo.

	 »Srečo imamo!« je vodilna zdravilka vzkliknila. »Ne bo treba tako močno rezati, kakor smo predvidevale!«

	 Alex in Casper sta se spogledala, ko je naposled tudi Casper poškilil proti vrezanemu mestu na Drustanovi nogi ... Videl je precej veliko, zevajočo rano, iz katere je štrlel nekakšen temen kos nečesa.

	 Dame so tisto, kar mu je štrlelo iz rane, previdno prijele s krpo in začele počasi vleči.

	 Tokrat je Drustan močno zaječal. Ena od zdravilk je pograbila vrč z vodo in mu omočila ustnice in čelo. Videti je bilo, kakor da je kos kovine prirasel k tkivu, a zdravilke niso popustile in že v naslednjem trenutku, ko so ga izvlekle, je Drustanu močno odleglo. Samo tu pa tam, ko so mu rano čistile in odstranjevale odmrlo tkivo, je še zaječal.

	 »Sestre hitro, spnimo rano!« je vodilna zdravilka vzkliknila. »Uspele smo!«

	 Drustan je ves poten ležal na ponjavi in Alexu prav močno stiskal dlan, vendar pa se Alex za to sploh ni zmenil.

	 Veter se je popolnoma umiril in v taboru je zavladala tišina. Le z ognjišča se je slišalo prasketanje, ker je Casper v strahu, da zdravilke ne bi imele dovolj svetlobe, nenehno nanj nalagal debela polena.

	 Skupina zdravilk ob Drustanu se je počasi zmanjševala, dokler nista ostali le še dve, ki sta mu pobrisali kri iz rane, mu jo stisnili, namazali z nekakšnim mazilom in mu jo tesno povili z belim kosom grobe lanene tkanine.

	 Drustan je globoko dihal in se Alexu jecljaje zahvaljeval, da mu je tako bil v oporo.

	 »Tako Drustan, najhujše je mimo!« mu je mlada zdravilka, ki je še edina ostala ob njem, dejala. »Ni nam bilo treba noge odpreti toliko, kot smo mislile, da bo. Tik ob kosti si imel kos puščice, a kost na srečo ni bila poškodovana. Nikakor pa ne moremo razumeti, kako da si toliko let zdržal in se ti rana ni že veliko prej vnela.«

	 »Ne vem gospa,« se je Drustan, ki je že bolj umirjeno in sproščeno dihal, za trenutek zmedel. »Verjetno je dolga, naporna hoja, ki smo jo v zadnjem času naredili, močno pripomogla k propadanju tkiva. Ampak puščica, ki me je takrat zadela, je gorela, a so mi jo takoj izdrli.«

	 »Hm, pa ne v celoti!« mu je zdravilka odločno odgovorila. »Prepričana sem, da se je odlomila in so ti konico kar pustili v rani. Če pa je puščica res gorela, mi je popolnoma jasno, zakaj ni prišlo do okužbe,« je že bolj umirjeno dodala.

	 Tri dekleta so prinesla veliko ponjavo in nekaj ovčjih kožuhov. Drustan jih je presenečeno pogledal.

	 »Kar tukaj prespi Drustan,« mu je mlada dama rekla. »Noge ne smeš obremenjevati. Ena od nas bo noč prebedela ob tebi.«

	 Previdno so ga prestavile na ovčje kožuhe in ga skrbno pokrile. Drustan jim je hvaležno pokimal. Začutil je neizmerno utrujenost. Poseg ga je popolnoma izčrpal. Počasi je zaprl oči.

	 Fantje so kljub hudim trenutkom, ki so bili za njimi, zadovoljno sedeli ob ognjišču in veseli so bili, da so zdravilke njihovemu prijatelju in zaščitniku rešile nogo, ker si niso mogli niti predstavljati, kako bi Drustan preostanek življenja preživel brez nje.

	 Nenadoma je Casper planil pokonci in ves razburjen vzkliknil:

	 »Saj res! Čisto smo vam pozabili povedati! Drustan, Gabriel Rebecco smo našli!«

	 Gabriel je otrpnil in trenutek ali dva je nejeverno strmel v Casperja in Alexa, ki je samo prikimal.

	 Drustan, ki je takoj na široko odprl oči, se je na ležišču kljub izčrpanosti privzdignil in se nasmejan zazrl v Casperja.

	 »In to nam poveste šele zdaj!« je vzkliknil. »Prav vse hočem vedeti!« je še odločno dodal in se znova zleknil, in čeprav je oči spet zaprl, je bil povsem pripravljen na dolgo pripoved.





PISMO


	 Fantje so sedeli na hlodu ob ognjišču, čeprav je ogenj že skoraj popolnoma ugasnil. Iz pepela se je vil le tanek dim in le tu pa tam, ko je veter zapihal čez ognjišče, je še kakšen kos zoglenelega lesa zažarel.

	 Casper je tiho govoril, vendar pa so njegove besede zvenele, kot bi pripovedoval o zelo pomembnem dogodku.

	 Gabriel ga je pozorno poslušal. Imel je potno čelo in vsake toliko se je ves stresel. Alex ni spregledal, da so se mu mišice na rokah pogosto napele, ker je trdno stiskal pesti.

	 Ko je za Rebecco izginila sleherna sled, so se ves čas bali zanjo in po tihem upali, da je bila še živa. Ko je Gabriel slišal, da so jo srečali v grajskem parku, ni niti česa drugega pričakoval, kot da je bila v ujetništvu, vendar pa ga je Casperjeva pripoved vseeno močno vznemirila. V njem je že dolge mesece vrelo, a končno se mu je prebudilo tudi upanje.

	 »Morda najdemo še Roberta!« je vznemirjeno vzkliknil. »Brez njega tega srednjega veka ne bom zapustil!«

	 Alex in Casper sta mu molče prikimala, ker sta tudi onadva Roberta močno pogrešala.

	 »Ja, tudi midva si želiva, da svojega prijatelja najdemo, ampak ...« je Casper rekel, zmajal z glavo in umolknil.

	 »Kaj, ampak?« je Gabriel planil. »Če se bojiš, da ne bom zmogel, si lahko brez skrbi! Trenutno se počutim tako, da bi polovico kraljičine vojske premagal sam kar z golimi rokami!« je še vedno močno vznemirjen dodal.

	 Alex in Casper sta se spogledala in Alex ga je opomnil:

	 »Tukaj ne govorimo o majhni vojski, s kakršno smo se pred meseci v Nickovem dolu skoraj spopadli! Kakor smo izvedeli, je kraljica zbrala dobrih petnajst tisoč vojakov, nas pa je tukaj komaj več kot ducat!«

	 Gabriel je stisnil pest.

	 »Vem Alex, ampak saj se ne mislim boriti kar tako!« mu je odrezavo odgovoril. »Najti moramo pravo taktiko. Ne pozabi, da imamo sedemsto let, ali morda celo več, znanja in izkušenj, o kakršnih oni niti ne sanjajo!«

	 Dim se je nekoliko okrepil, ker je po jasi zapihal veter in so tleča polena v ognjišču močneje zažarela. Alex je med prsti vrtel velik list, ki ga je našel na tleh ob hlodu in ga samodejno položil na žerjavico, kot ga je zjutraj Marriott naučila. Iz ognjišča se je začel valiti modrikast dim.

	 Fantje so zavohali prijeten vonj po mentolu. Pogovor je zamrl in povsem sproščeno so sedeli na hlodu ob ognjišču. Priprli so oči in globoko vdihovali prijeten vonj, ki jih je nekako pomirjal.

	 Minevale so minute, ko je Alex naposled odprl oči. Počutil se je kot prerojen in od silne energije, ki jo je začutil, ga je kar razganjalo. Začudeno je pogledal v svoje močno nabrekle in napete mišice na rokah.

	 Vstal je in se širokih ramen sprehodil okoli ognjišča. Casper in Gabriel sta še zmeraj zaprtih oči sedela in globoko vdihovala prijeten, dišeč dim. Alex je naredil že tretji krog okoli njiju, vendar se mu napete mišice niso hotele sprostiti, zato je stopil do roba gozda. Pobral je debelo vejo in jo kot za šalo prelomil. Skomignil je z rameni, ker ni mogel razumeti, od kod mu na vsem lepem tolikšna moč.

	 S prelomljeno vejo v rokah se je vrnil k ognjišču. Ko je Gabriela in Casperja hotel opozoriti, naj nehata vdihovati dišeči dim, ker je za te nenadne spremembe bilo lahko krivo le neznano zelišče, ga je za roko prijela Alva. Alex je ves otrpnil, ker se jo je bal prijeti, da ji ne bi česa zdrobil.

	 Alva je pristopila tesno k njemu in mu zašepetala:

	 »Ne moti ju, Alex! List smo namerno pustile ob ognjišču, ker smo upale, da ga boš položil v žerjavico. Hotele smo, da spoznate učinek tega zelišča, a vedeti tudi morate, da le za kratek čas iz človeka izvabi blazno moč. V tem stanju si močan natanko toliko, kolikor tvoje telo prenese!«

	 Alex je zavzdihnil in ji prikimal.

	 Casper je odprl oči. Kot poprej Alex je tudi on vstal in vznemirjeno naredil krog okoli ognjišča. Njegovo telo sicer ni bilo tako široko kakor Alexovo, a se je sklonil in pobral prelomljeno debelo vejo, ki jo je Alex tik ob ognjišču izpustil iz rok in jo še en krat prelomil. Ves nasmejan je stopil k Alvi in Alexu.

	 Alva je prst postavila pred usta in mu nakazala, naj molči. Tudi njemu je šepetaje pojasnila, od kod tolikšna sprememba in moč.

	 »Kako dolgo pa to traja?« jo je Casper navdušeno vprašal, ker ga je nenadna moč silno razveselila.

	 »Kratek čas, odvisno od bojevnika!« mu je Alva zašepetala.

	 Casper ji je samo prikimal in skupaj so pozorno opazovali Gabriela, ker jih je zanimalo, kakšen bo njegov odziv na čudežno zelišče, a je še zmeraj miže globoko vdihoval dim in nič ni kazalo, da se bo predramil.

	 »Pustimo ga,« jima je Alva zašepetala. »Zagotavljam vama, da bomo vedeli, ko se bo zbudil!«

	 Stopili so k Drustanu, da bi mu poročali o nenavadnem doživetju. S priprtimi očmi je ležal na ovčjih kožuhih in počival.

	 Globoko v gozdu so v vetru šumele krošnje dreves. Sivi, večerni mrak je že popolnoma prekril pokrajino. Nenadoma se je iz gozda zaslišalo volčje tuljenje.

	 Alex in Casper sta v trenutku pograbila meča in vznemirjeno strmela proti gozdu, a nista ničesar videla, ker je v gozdu že bila tema. Alva je takoj na ognjišče naložila polena, da se je plamen razplamtel in osvetlil okolico.

	 Iz šotorov so pritekle prav vse zdravilke, se ob ognjišču tesno stisnile ena k drugi in prestrašeno strmele proti gozdu. Le Holug je sedel na tleh ob Drustanu in se smehljal. Drustan je hotel vstati, vendar ga je Holug zadržal.

	 »Kar pusti Drustan, ni vredno truda,« mu je umirjeno rekel. »Dovolj jih je, da bodo z volkovi obračunali, ampak mislim, da nismo v nevarnosti.«

	 Drustan ga je zmedeno pogledal, a se je takoj spet prestrašeno zastrmel v rob gozda, od koder je prihajalo silno tuljenje, ki je celo preglasilo veter, da se je zazdelo, kakor da bi popolnoma ponehal pihati.

	 Rjovenje se je v gozdu nekaj krat ponovilo. Fantje in zdravilke so stali tesno drug ob drugem ter se negotovo ozirali naokrog, ker se je tuljenje slišalo zdaj z ene in takoj za tem z druge smeri.

	 Na obrobju gozda je tik ob jasi visoko v krošnji drevesa močno zašumelo. Vsi so prestrašeno pogledali tja in v sivini večera lahko videli samo obris velike temne gmote, ki se je pognala iz vrha krošnje visoko v nebo. Ko je njen odriv izgubil moč, se je v zraku kakor akrobat sunkovito zavrtela in začela padati proti središču tabora. Slišal se je le top udarec, ko je temna gmota treščila na tla.

	 Alex in Casper sta se postavila pred zdravilke, Holuga in Drustana. Alex je meč dvignil v položaj obrambe in Casper ga je takoj posnemal. Strmela sta v ogromen temen obris nekoga, ki pa ga zaradi mraka nista dobro videla, tako da nista mogla določiti, kaj je bilo pred njimi.

	 Gmota se je vzravnala in postavila na zadnje tace. Obrnila se je proti fantoma, ki sta strahoma strmela vanjo ... Bila je žival, večja kakor Alex, ki so se mu roke zatresle in mu je meč od strahu zdrsnil iz njih, čeprav je bojevanje dolge mesece vadil. Kot okamnel je strmel v velikega skrivnostnega stvora mišičastega telesa.

	 Casperja je Alexov strah samo za hip zmedel, a se je že naslednjega trenutka zbral, meč trdno stisnil v rokah in stopil korak naprej. Alexa je potisnil za svoj hrbet in prijateljem hitro ter odločno ukazal:

	 »Stopite nazaj! Bom že sam opravil s pošastjo!«

	 Žival je naredila nekaj korakov proti skupini ob ognjišču.

	 Casper se je spomnil na Gabriela, ki je še tik pred tem sedel na hlodu.

	 »Gabriel, skrij se!« mu je zaklical, ne da bi se obrnil, ker je nepomično strmel v pošast.

	 Ker ni prejel nobenega odgovora, se je na hitro ozrl proti hlodu, kjer je Gabriel še nekoliko poprej miže sedel, a tam ni bilo nikogar.

	 Alex, ki se je končno predramil iz otrplosti, je Casperja še zmeraj nekoliko prestrašeno, vprašujoče pogledal.

	 »Se je že skril!« mu je Casper šepetaje zaklical.

	 Ko se je mogočna pošast približala ognjišču, so v soju plamenov lahko razločili, da je bila visoka vsaj dobra dva metra in še najbolj podobna volku. Stopala je sključeno po zadnjih tacah in se jim približevala ... Vanje je strmela žival po telesu porasla z dolgo rjavo dlako. V njenem volčjem gobcu so se bleščali dolgi, kot prst debeli podočniki. Grozovito je zarjovela.

	 V daljavi so iz gozda v pozdrav neznani zveri zatulili volkovi.

	 Casper je strmel v nenavadnega volka in naredil nekaj korakov na stran. Zver ga je posnemala in kmalu sta krožila okoli namišljenega središča. Čeprav Casper ni bil tako močan kot Alex in ni mislil, da bi takšni pošasti lahko bil kos, se ji je pogumno postavil po robu, ker je čutil odgovornost do zdravilk in prijateljev.

	 Volk je sledil Casperjevim premikom in tiho renčal. Nenadoma se je izza oblakov prikazala Luna in ga čisto obsijala. Obstal je na mestu, zaprl oči, dvignil glavo proti Luni in širil nosnici. Zdelo se je, kot bi vsrkaval mesečino.

	 Casper je izrabil trenutek njegove nepozornosti in ga napadel. Skočil je nad visoko zver in jo z nekaj zamahi z mečem pobil na tla. A volk se je takoj pobral in začel po vseh štirih divje tekati po bojišču in se njegovemu meču izmikati.

	 Alex in ostala druščina sta jima s pogledi napeto sledila. Casper je z mečem zamahoval proti zveri in se njenim ostrim krempljem izmikal. Zamahnil je in zgrešil!

	 V tistem trenutku je volk skočil v Casperja in ga tako silovito podrl, da mu je meč odletel iz rok daleč stran. Zver ga je s svojimi močnimi šapami pritisnila ob tla. Z gobcem, iz katerega so se bleščali ostri zobje, se mu je povsem približala, kot bi mu ovohavala obraz.

	 Casper se ni hotel kar tako vdati, zato je z vso močjo napel mišice, vendar pa je zver bila premočna in se ni mogel niti premakniti.

	 Volk je široko odprl gobec in grozovito zatulil.

	 Alex in zdravilke so zgroženo glasno kriknili.

	 Casper je zaprl oči in se v mislih poslavljal od življenja.

	 »Maya!« je v obupu zaklical, ko se je spomnil, da je ne bo nikoli več videl.

	 V trenutku je pritisk zveri popustil in postavila se je na zadnje tace. Casper je zaprtih oči lovil sapo in vreščal, vendar je kmalu utihnil, ker je začutil, da ga zver ni več pritiskala ob tla. Naposled je odprl eno oko in poškilil proti volku nad sabo. Odprl je še drugo in se zastrmel v pošast, ki je pokončno s prekrižanima tacama na prsih stala in strmela vanj.

	 »Dolgo je trajalo stari!« je volk renče rekel.

	 Casper je od presenečenja izbuljil oči in se v trenutku skobacal na kolena. Nejeverno je strmel v nenormalno velikega volka, ki je pred njim stal na dveh tacah. Končno se je postavil na noge, a čeprav je stal, je zveri s pogledom segal le do prsi.

	 »Dolgo je trajalo,« je zver renče ponovila, »da si se spomnil moje sestre! Odkar ste se vrnili z gradu, še nisi povprašal, kod tvoje dekle hodi!«

	 Casper je pogoltnil slino in zjecljal:

	 »A-A M-Maya?«

	 »Ja, Maya!« mu je volk odločno pritrdil. »A imaš še katero drugo?«

	 Casper je samo divje odkimaval, ker je bilo to zanj že preveč. Čeprav mu je mama, ko je bil še otrok, brala basni in bajke, si niti v sanjah ni predstavljal, da bo kdaj kakšno žival slišal govoriti kaj šele, da se bo z njo pogovarjal. Nekajkrat je odkimal in s težavo izdavil:

	 »N-Ne, nimam druge, a-ampak ...«

	 »Nič, ampak, malo bolj pazi na mojo sestro! Res pa je, da si me presenetil stari,« je volk rekel in slišati je bilo, kakor bi se renče smejal. »Prav pogumno si se me lotil, ni kaj!« je občudujoče dodal in šape spustil ob telo.

	 Casper je še nekaj krat stresel z glavo in nejeverno vprašal:

	 »Gabriel?«

	 Volk je dvignil glavo v nebo in se tokrat resnično ob tuljenju tudi zasmejal. Njegov globoki, hreščeči glas je dolgo odmeval po pokrajini. Takoj mu je iz gozda odgovorilo mnogo volkov, ki pa tokrat niso bili več daleč.

	 »Kaj pa si mislil?« ga je volk vprašal. »Seveda sem jaz! To zelišče mi je odprlo duha in v trenutku sem se zavedel, da sem lahko nekdo drug!«

	 Casper je stresel z glavo in ga jezno pogledal. Z roko je zamahnil proti Alexu in zdravilkam, ki so se ob ognjišču še zmeraj prestrašeno stiskali eden k drugemu in dejal:

	 »A nisi tega mogel izvesti malce manj napeto? Poglej, kako si naše uboge dame prestrašil, pa še lahko bi te poškodoval!«

	 »Stari ni orožja na Zemlji, ki bi me lahko poškodovalo!« mu je volk odgovoril in glasno zatulil. »Moja moč ni iz tega sveta. Sicer pa bi moral ti to bolje vedeti kakor jaz ... Vi ste bili v Lavini šoli, ne jaz!«

	 Iz gozda za Casperjem so prihajali čudni šumi, vendar so jih vsi zaradi razburjenja preslišali.

	 Casper se je namuznil in mu odgovoril:

	 »Mi smo se učili samo veščin, kako se pogrezniti v zemljo, spolzeti skozi steno ali lebdeti na nebu. Nihče nam ni podaril nobenih posebnih sposobnosti in prav nič ne vemo o volkodlakih.«

	 Iz Gabrielovega gobca se je zaslišalo hihitanje. Skomignil je z rameni in pogledal proti Holugu, ki pa je še zmeraj sproščeno sedel ob Drustanu in zavzeto gledal proti gozdu, od koder so prihajali nenavadni zvoki, kot da bi hotel dognati, kaj se je tam dogajalo. Naposled je le opazil, da so prav vsi pogledi bili vprašujoče uprti vanj.

	 »Jaz nimam prav nič pri tem! Delam samo po navodilih kraljice!« se je odločno branil.

	 »Aha,« je Gabriel prikimal in se obrnil k Alexu. »Hvaležen sem ti, da moje male preobrazbe, ki se je zgodila takrat v gozdu, ko smo si od stražarjev priborili konje, nisi nikomur omenil.«

	 Alex je še zmeraj otrplo deloval, vendar pa se je že toliko zbral, da mu je prikimal in odvrnil:

	 »Saj najprej mi niti ni uspelo nikomur ničesar reči, potem pa sem na dogodek čisto pozabil. Si me pa takrat, pa tudi zdaj dobro prestrašil!«

	 »No, danes sem ugotovil, da se lahko preobrazim, kadar želim,« jim je Gabriel navdušeno pojasnil. »A ste sploh opazili, da nismo več sami?« jih je vprašal in pokazal proti gozdu.

	 Alex, Casper in zdravilke so presenečeno pogledovali proti temnemu gozdu, od koder se jim je približevala skupina postav. Ko so prišle bližje, so videli, da so vse bile odete v turkizna ogrinjala. Alex je z velikimi očmi strmel vanje, ker jih je bilo toliko, da se jih ne bi dalo niti prešteti. V še nekoliko poprej skoraj praznem majhnem skritem taboru na Sončni jasi je zdaj, kar mrgolelo.

	 Pred skrivnostno skupino v turkiznih ogrinjalih je nekdo stal, nekoliko nižje postave z dolgo belo palico v rokah.

	 Zdravilke so druga za drugo pokleknile in prišleke z velikim spoštovanjem pozdravile. Videti je bilo, da samo Alex in Casper nista vedela, kaj se je dogajalo. Edina sta stala in se zvedavo ozirala po taboru.

	 »A tako me boš pozdravil?« je najnižja postava, ki je stala na čelu prišlekov, spregovorila. »Zdi se, da me že celi dan sploh nisi pogrešal!«

	 Casper se je presenečeno zastrmel v podobo, ki si je snela kapuco z glave ... Pred njim je stala Maya z dolgimi, razpuščenimi in povsem skodranimi lasmi in z nasmehom zrla vanj. Nekajkrat je odprl usta, da bi ji odgovoril, a jo je le potegnil v objem in ji s strastnim poljubom izrazil svoje veselje. Nekaj trenutkov sta se tako trdno oklepala drug drugega, kot da se ne bi nikoli več mislila izpustiti.

	 »Rebecco smo našli! Rešiti jo moramo!« je Casper takoj vzkliknil, ko je Mayo končno izpustil iz objema.

	 »Vem, sem slišala,« mu je Maya odgovorila in se ozrla po svoji druščini. »Tukaj smo zato, da vam težavo s kraljico pomagamo dokončno rešiti.«

	 »Kdo pa so to?« jo je Casper šepetaje vprašal.

	 »Celoten čarovniški rod, kar jih je v srednjem veku bivalo na Zemlji!« mu je Maya s ponosom odgovorila.

	 »In kaj imaš ti z njimi?« jo je Casper presenečeno vprašal.

	 Maya se je samo nasmehnila in zamahnila s palico. Nad ognjiščem se je izoblikovala barvna svetlobna zanka, ki se je širila in širila, dokler se ni kakor velik mavrični dežnik raztezala čez celotni tabor. Casper in Alex sta na koži začutila prijetno ščemenje, le Holug se je sploščil s tlemi, da se ga barvni žarki ne bi dotaknili.

	 »Bojda sem njihova voditeljica,« je Maya rekla in skomignila z rameni. »Sploh pa so tukaj, ker nameravamo rešiti tudi Kori de Rose, če veš, kdo je to?«

	 »Ja,« ji je Casper takoj prikimal. »Saj jo je Rebecca že v našem času v katakombah omenila.«

	 Maya je naredila velike oči in vprašujoče pogledala velikega rjavega volkodlaka, ki se je naslanjal na drevo in si izza krempljev čistil zemljo. Spomnila se je, da je prav takega volkodlaka že videla na božični zabavi na trgu v Nickovem dolu, zato je takoj vedela, da bi to lahko bil samo Gabriel, ker ga v družbi ob ognjišču ni bilo.

	 »Kakšnih katakombah?« ga je začudeno vprašala. »Kaj je to?«

	 Gabriel je pogled naposled dvignil s svojih krempljev in ji z globokim, hreščečim glasom odgovoril:

	 »Najprej Maya to je podzemna grobnica, kjer so pokopavali pomembne ljudi. Saj se spomniš tistih katakomb na pokopališču v Windorju? Ene takih smo že prej, še v našem času odkrili, ko smo z Robertom prvič bili v Oylinu. Spustili smo se po strmih stopnicah vanje in najprej vstopili v okroglo komoro, komoro Smrti, v kateri so bile kamnite krste, a je ena bila prazna. No, potem pa je Rebecca v drugi komori, v komori Skrivnosti, brala nekakšne čarovniške znake, zapisane na steni, in kmalu je čarala. Takrat nam je prvič ime, Cori de Rose, omenila.«

	 Mayi so od presenečenja kar klecnila kolena, a še preden se je sesedla na mrzla tla, se je od nikjer pod njo pojavil majhen štor, ki je kar lebdel v zraku. Zgroženo in skoraj popolnoma brez sape se je sesedla nanj in poslušala bratovo pripoved. Ko se je končno zbrala, mu je vskočila v besedo in majhno okroglo kamrico do podrobnosti opisala.

	 »No, potem pa jo tako že poznaš,« je Gabriel nič kaj razburjeno skomignil z rameni. »Rad bi samo vedel, kdo jo je ustvaril?«

	 Maya je globoko dihala in nekaj trenutkov je samo tiho strmela vanj, potem pa je zajela sapo in rekla:

	 »Hm, sicer ne vem, kako je kamrica nastala, ampak znake sem na belo steno pisala jaz!«

	 Gabriel je osuplo odprl svoj volčji gobec in naredil nekaj korakov proti njej. Stresel je z glavo in se kar skrčil sam vase ... Že v naslednjem trenutku je v čisto človeški podobi strmel vanjo.

	 »Kako ti?« se je začudil. »Kje pa si te katakombe našla?«

	 Maya je vprašujoče pogledala proti skrivnostnim postavam v turkiznih ogrinjalih, in ko ji je precej glav prikimalo, mu je odgovorila:

	 »Globoko v gozdu ob Wixendryju, blizu obzidja, kjer sta tistega jutra s Holugom naletela name. Nekaj noči zapored sem njihove obrede opazovala in se od njih učila čarovnij.«

	 »Čim prej moramo Rebecco rešiti, ker če je ona res Kori de Rose, se nam zelo mudi!« je Gabriel vzkliknil. »Kraljica zbira vso svojo vojsko! Rekla je, da bo vse čarovnice v kraljestvu pokončala! Pripravlja se vojna!«

	 Stal je sredi tabora skoraj gol, le okoli bokov je imel ovito nekakšno ponjavo. Videti je bilo, da mu za to niti ni bilo prav dosti mar, pa čeprav je bilo že pošteno mrzlo.

	 »Zjutraj se odpravimo na grad,« je resnobno nadaljeval. »Imam načrt, vendar pa se moramo zavedati, da se marsikdo morda ne bo vrnil!«

	 Mnogo pogledov se je srečalo med seboj, vendar pa niti v enem ni bilo zaznati strahu.

	 »Upam, da bo Morcant držal besedo,« je Gabriel mrko nadaljeval. »Njegovi vojaki bi nam prišli prav, pa čeprav imam občutek, da tokrat ne bo šlo za običajen vojaški spopad, temveč za nekaj večjega.«

	 Maya mu je samo prikimala in se z lebdečega štora presedla na hlod h Casperju.

	 Večer je že prešel v čisto črno noč. Po Sončni jasi in med drevjem v gozdu so kar tako križem kražem zrasli nešteti šotori, ki so skrivnostnim prišlekom nudili varno zavetje. Na ognjišču je plapolal ogenj in na hlodih okoli njega so sedeli Drustan in popotniki iz prihodnosti.

	 Gabriel je zdaj bil toplo oblečen. Ob njem je sedel Alex in nepremično strmel v ogenj.

	 Drustan je na sosednjem hlodu sedel s povsem iztegnjeno obolelo nogo, ki pa jo je vsake toliko v kolenu prepognil in jo takoj za tem spet iztegnil. Prijateljem je zadovoljno pripovedoval, da nikakor ne bo treba tako dolgo čakati, da se mu bo rana zacelila, ker so ga zdravilke skrbno negovale in mu nanjo polagale zelišča čudežnih lastnosti.

	 Holug, ki je sedel ob njem, je molče, zamišljeno strmel v ogenj, a na njegovem obrazu se je risal nasmešek, kajti po tihem je upal, da bo tokratno potovanje zanj morda zadnje. V sebi je čutil veselje, pa čeprav je to bila čisto človeška lastnost.

	 Le Casper in Maya sta sama sedela na hlodu čisto na drugi strani ognjišča in se med romantičnimi poljubi sploh nista ozirala na druge.

	 Visoko nad krošnjami dreves je stala polna luna in razsvetljevala Sončno jaso. Gabriel je miže, sproščeno sedel na deblu in globoko dihal. Prijatelji ob ognjišču so skrivoma pogledovali proti polni luni in potem k njemu. Odprl je oči, kot bi njihove zaskrbljene poglede čutil, vstal in se pretegnil.

	 »Minili so časi, ko me je Lune bilo strah,« jim je mirno rekel. »Zdaj sem jaz tisti, ki določam njeno moč nad mano!«

	 Stopil je do ležišča, kjer je preležal zadnje dni in je samo še pred kratkim bil čisto na robu smrti. Spustil se je na ovčje kožuhe in zaprl oči. V polsnu je nekje daleč v svoji podzavesti slišal Lavo jasno govoriti:

	 »Mali moj ti pa res ne moreš umreti!«

	 Zaspal je.



	* * *



	 Jutro se še niti prebudilo ni, ko je že pol ducata ljudi sedelo okoli ognjišča in se grelo. Na palicah so imeli nataknjene nekakšne gobe ter jih cvrli nad plamenom. Jaso je preplavljal prijeten vonj po pečenih gobah in naposled so se tudi najmlajši člani skrivne druščine le prebudili.

	 Prvi se je iz svojih toplih ovčjih prekrival skobacal Casper. Globoko je zazehal, se pošteno pretegnil in nekaj glasno zamomljal. Vsi, ki so sedeli okoli ognjišča, so se ozrli vanj. V zadregi se je popraskal po glavi in si preširoke hlače, ki jih je imel v pasu pričvrščene kar z vrvico, potegnil navzgor. Počasnih korakov se je približal ognjišču. Dve podobi v turkiznih ogrinjalih sta mu naredili prostor na hlodu. Sedel je mednju in glasno pozdravil:

	 »Dobro jutro!«

	 Presenečeno je pogledoval po sedeči družbi, ker mu nihče ni odgovoril.

	 »Dobro jutro!« je ponovno pozdravil.

	 A tudi tokrat je bilo vse tiho. Skomignil je z rameni in nekaj zamomljal na račun olike.

	 »Bonjour ... goedemorgen ... guten morgen ... buongiorno ... günaydın ...« so se podobe v turkiznih ogrinjalih kot po dogovoru začele oglašati.

	 Casper je zmedeno pogledoval od ene sedeče postave do druge.

	 »Kaj?« je nevljudno bleknil, a se je takoj popravil, »mislim, prosim?«

	 Pozdravi so se ponovili in nemalo prisotnih se je smehljalo. Bilo je očitno, da so ga že prvič dobro razumeli, le da so se na njegov račun malce pozabavali.

	 Casper je končno ugotovil, da je sedel med samimi tujci, in kakor je bil še poprej ves prešeren, je zdaj zlezel vase. Videti je bilo, da si ni prav nič želel biti v središču pozornosti, ker poznavanje tujih jezikov ni bila ravno njegova vrlina. Za to bi bila bolj primerna Rebecca ... Izvrstno je govorila francosko in nemško. Jezikov se je prav z veseljem učila, saj je z mamo pogosto potovala v tuje kraje.

	 Na Casperjevo srečo se jim je tudi Gabriel kmalu pridružil.

	 »Jutro,« je kratko pozdravil in se usedel na prosto mesto na deblu, kar ob prvi podobi.

	 »Dobro jutro v imenu vseh,« mu je Casper odzdravil in se namuznil. »Ne razumejo nas, ker so tujci!«

	 Gabriel je razširil oči in s kislim nasmeškom na obrazu s pogledom preletel od enega do drugega.

	 Casper se je na hlodu spet zadovoljno razširil.

	 »Jutro tudi vama, Casper in Gabriel,« se je neznani moški glas oglasil. »Seveda vaju razumemo, samo da skoraj nihče od nas vašega jezika pogosto ne govori.«

	 Casper se je spet ves skrčil vase.

	 Gabriel se je zasmejal in si še sam na palico nataknil nekakšno gobo ter jo dodobra opekel nad plameni. Ob njem sta se pogovarjali dve podobi v jeziku, za katerega se mu niti sanjalo ni, od kod prihaja, pa tudi neznancev ni želel z vprašanji vznemirjati. Ogledal si je druščino ob ognjišču in presenečeno ugotovil, da so med mnogimi ženskimi bili tudi moški obrazi.

	 »A ne obstajajo samo čarovnice?« je naposled nejeverno vprašal.

	 Podobe okoli ognjišča so si šepetaje izmenjale nekaj stavkov.

	 »Ne, nikakor ne,« se je isti glas, ki ju je s Casperjem že poprej ogovoril v domačem jeziku, oglasil. »Morda je tukaj pri vas nekoliko več žena, ampak moč je lahko v rokah obeh spolov.«

	 Gabriel se je s tujci spustil še v veliko razprav, pri čemer mu je prijazen možakar prevajal besede drugače govorečih.

	 Naposled se je jutro le prebudilo in iz trenutka v trenutek je tabor bil bolj poln. Veliko se jim jih je pridružilo ob ognju in ko je zmanjkalo prostora na hlodih okoli ognjišča, so se za njimi posedli kar na tla.

	 Gabriel si je zvedavo ogledoval množico, ko je nekdo nenadoma vzkliknil:

	 »Gremo!«

	 Po taboru je završalo. Podobe v turkiznih ogrinjalih so hitele pospravljat preproste šotore in se postavljale v vrsto.

	 »Poslušaj stari,« se je Casper navdušeno obrnil h Gabrielu, »to pa je že prava majhna vojska! Kaj pa ti misliš?«

	 Gabriel se je zamišljeno podrgnil z dlanjo po bradi in mu prikimal.

	 »Res jih je veliko, samo da nisem ravno prepričan, da so tudi dobri bojevniki,« mu je z rahlim dvomom v glasu odgovoril.

	 »Bolj ne morejo biti bojevniki, kot so!« se je Maya nasršeno oglasila za njim.

	 Fanta sta se obrnila in se presenečeno zazrla vanjo.

	 »Kako pa to misliš?« jo je Gabriel vprašal.

	 »Tako kot sem rekla ... Ob magični moči, ki jo imajo, so tudi dobri bojevniki!« je Maya odločno ponovila.

	 Gabriel je samo nejeverno skomignil z rameni, ker ga njene besede niso povsem prepričale. S pogledom je iskal Alexa, ker ga tega jutra še ni videl, a mogočnega prijatelja med množico, ki je vrvela po taboru, ni nikjer opazil.

	 »Kje pa je Alex?« je vprašal.

	 »Za tvojim hrbtom,« se je Alex zasmejal. »Če si še včeraj bil večji od mene, se danes nikar ne norčuj z mano, ker sem spet večji kot ti!«

	 »Ej, oprosti stari!« se mu je Gabriel hitel opravičevati, ko se je obrnil in pogledal v nasmejani Alexov obraz. »Veš, da se ne norčujem, samo nisem te nikjer videl!«

	 Ob Alexu je stala tudi skupina nekaj deset članov čarovniškega rodu. Iz nje se je oddvojila postava in se postavila predenj, zato je umolknil. Ni je takoj prepoznal, ker so prav vsi obraze spet imeli skrite za kapucami. Postava si jo je potegnila z glave in pred njim je stala Nóra.

	 »Kakšen je načrt?« ga je vprašala in ga pozorno pogledala.

	 »Vaša skupina bo šla po poti, ki mi jo je Casper opisal in jo naše prijateljice zdravilke dobro poznajo,« ji je Gabriel rekel in ji razložil, »po gozdu in mimo jezera do jase v bližini gradu, čeprav ga od tam še ne morete videti.«

	 Nóra mu je samo prikimala in molče pričakovala nadaljnjih napotkov. Gabriel si je odmaknil koder las, ki se mu je povesil čez oči in z navodili odločno nadaljeval:

	 »Utaborite se, vendar pa bodite pozorni na obhodne straže. Predvsem pa poskrbite za Drustana. Čeprav zatrjuje, da bo lahko hodil, naj gre z vami, ker bodo zraven tudi zdravilke. Mi se bomo že znašli!«

	 »Po kateri poti pa vi greste?« ga je Nóra sumničavo vprašala in vprašujoče privzdignila obrvi.

	 Gabriel je počakal, da so njegove besede prevedli in pojasnili tistim, ki so stali ob Nóri, potem pa je zajel sapo in odločno nadaljeval:

	 »Medtem ko se boste vi pripravljali na boj, bo naša mala skupina raziskala grad. Nóra, ne skrbite za nas! Holug vas bo sproti obveščal o naših premikih in dejanjih. Rešiti moramo še dve življenji ... Najprej Rebecco, za katero vemo, da je v gradu za spletično in končno, lahko bomo ugotovili ali Robert še živi, ker se brez njega nikamor ne vrnem!«

	 Nóra mu je samo prikimala, da je razumela. Obrnila se je in že stopila nekaj kokakov proti drugi strani tabora, kjer so jo člani čarovniškega rodu in zdravilke v koloni čakali, da bi se nemudoma odpravili na pot, a se je nenadoma ustavila. Gabriel je pričakoval, da ji bo moral še kaj pojasniti, zato je pozorno strmel v njen hrbet.

	 Nóra se je prav počasi obrnila in se z odprtimi usti zazrla vanj.

	 »Pa saj ste tujci tukaj!« je naposled skrajno osuplo spregovorila. »Sploh veste, kam morate?«

	 Casper in Alex sta se vprašujoče zazrla v Gabriela, ki pa se je samo nasmehnil.

	 »Brez skrbi Nóra!« ji je prepričljivo vzkliknil. »Ne bomo se izgubili, ker imam občutek, da sem tukaj že bil!«

	 Nóra ni ničesar več rekla. Spet si je kapuco potegnila na glavo in izginila na drugo stran tabora.

	 »Tako, mi pa se lahko odpravimo po svoji poti, mar ne?« se je Gabriel obrnil k prijateljem in jih vprašujoče pogledal.

	 Alex, Casper, Maya in Holug so mu le prikimali, pa čeprav se jim niti sanjalo ni, kaj ga je prijelo in kako je lahko sedemsto let pred svojim obstojem trdil, da je tukaj že bil.

	 Gabriel je meč pospravil v nožnico ob pas in zakoračil v gozd na komaj opazno stezo. Videti je bilo, da te poti vaščani niso prav pogosto uporabljali, saj jo je že skoraj preraslo trnje. Prijatelji so mu brez besed sledili in stopali za njim. Čas se jim je vlekel v nedogled in zdelo se jim je, da jih je Gabriel že neskončno dolgo vodil po neznani gozdni poti, ko so končno prispeli do roba gozda in nedaleč proč zagledali Drustanovo kajžo. Vrata so bila na široko odprta. Gabriel je prst postavil pred usta ter meč potegnil iz nožnice. Tudi Alex in Casper sta s svojima mečema v rokah bila v trenutku pripravljena. Tiho so se približevali Drustanovi kolibi.

	 »Alex vidva s Holugom poglejta za kočo,« mu je Gabriel zašepetal, »midva s Casperjem pa bova vstopila.«

	 Gabriel in Casper sta se previdno, komaj slišno približala vhodu. Za čuda vrata tokrat niso bila sneta s preprostih tečajev, ampak so bila le široko odprta. V koči je bilo mračno.

	 Gabriel je stal na pragu in napenjal oči, da bi kaj videl. Kmalu so se mu povsem privadile na mrak in razgledal se je po edinem prostoru v kajži. Previdno je vstopil. Casper se je pomikal tesno za njim. Na sredi kamre sta se s hrbtoma naslonila drug na drugega in se obračala okoli. Ni bilo videti, da bi karkoli bilo narobe. Vse je bilo še na svojem mestu, kakor so pred odhodom v Wixendry pustili. Vrtela sta se, naslonjena drug na drugega in opazovala.

	 Casper je Gabriela dregnil in mu molče pokazal na skrinjo, pod katero je bila skrita loputa, ki je vodila v Drustanov skrivni prostor. Gabriel je prikimal, z mize pograbil kresilo in leščerbo ter jo prižgal. S Casperjem sta vsak z eno roko hkrati zagrabila za skrinjo, jo odmaknila in loputo prav po tihem dvignila. Neslišno, tesno eden ob drugem sta stopila na prvo stopnico.

	 »Lahko, da je kdo pod stopniščem!« mu je Casper napeto zašepetal.

	 Gabriel je prikimal, čeprav je malo dvomil, ker je loputa bila zaprta in na njej skrinja, a so se mu še istega trenutka pred očmi zvrteli prizori iz mnogih filmov, kjer so se taka presenečenja vedno dogajala. Že se je mislil pognati navzdol, a ga je Casper povlekel za komolec in mu nakazal, da bo on šel prvi.

	 Gabriel ga je samo za trenutek začudeno pogledal, a mu je takoj prikimal.

	 Casper se je spustil za eno stopnico. Svoj meč je potisnil Gabrielu v dlani in mu z glavo pomignil proti lesenim stebrom, ki so podpirali strop. Globoko je zajel sapo, sunkovito odskočil in se kakor izkušen akrobat ujel za steber. Zavrtel se je okoli njega in s skokom doskočil na tla tik pred stopnišče. V istem trenutku je ulovil meč, ki mu ga je Gabriel, ki je prijateljev skok dobro ocenil, vrgel. Pognal se je pod stopnišče in kakor obseden mahal z mečem, vendar pa ni zadel ob nič drugega kot ob debelo deblo, ki je stopnišče podpiralo.

	 »Tu ni nikogar!« je zaklical.

	 Gabriel je z dvignjeno leščerbo v rokah zdrvel po stopnicah in se takoj s hrbtom naslonil na Casperjev hrbet. Nekajkrat sta se zavrtela, ker sta se zavedala, da nevarnosti morda še ni bilo konec. A kmalu sta varovanje opustila, ker sta sredi podzemne kamre stala povsem sama. Pogradi so bili postlani, kakor so jih tistega jutra, ko so odhajali v Wixendry, pustili in tudi tukaj ni bilo opaziti nobenih sprememb.

	 Gabriel se je zastrmel na ležišče, kjer je nekoč spala Rebecca. V medli svetlobi leščerbe je na popolnoma poravnanem ovčjem prekrivalu videl zvitek papirja, ki pa ga je tudi Casper očitno opazil, ker je v dveh korakih bil ob njem, ga pograbil in po stopnicah stekel v zgornjo kamro.

	 Pri vhodu ga je razvil in medlo rumenkast list podržal proti svetlobi, kakor da bi iskal skrito vodno znamenje, a je pergament bil samo popisan z lepo starinsko pisavo.

	 Gabriel je bil takoj ob njem. Casper mu je hlastno začel glasno brati:

	 »Drustan!

	 Verjetno se boš čudil, ker ti pišem, saj se že dolgo nisva videla. Mnogo let sem preživela z mlado Linét. Še zmeraj ne ve, kdo sem in prav je tako. Morda pa še samo nekaj dni in najino srečanje bo neizbežno.

	 Slišala sem, da pripravljate vstajo, a opozarjam vas, da ne podcenjujete kraljice! Blizu sem ji, bližje, kakor bi si ona želela, če bi vedela, kdo sem. A pomnila bo dan, ko se bova ponovno srečali!

	 Navdaja me občutek, da se bo vsa njena moč zlila v naše kraje. Čeprav je neomajna in močna, čutim in vem, da se ji bliža konec. Zato Drustan zdrži le še nekaj dni in sreča se bo povrnila v tvoje življenje, čeprav mislim, da si že zdaj drugačen ... V družbi mladih prijateljev si se popolnoma prerodil!

	 Pazi se mladega Gabriela! Močan je in morda eden tistih, ki se jih bo kraljica na vekomaj bala!

	 Le še nekaj dni ... Do tedaj pa srečno,

	 Kori de Rose«





JEČAR


	 Casper je pergament med prsti še nekaj krat obrnil in preveril, da ni morda bila kakšna prevara. A odkril ni ničesar drugega kot sporočilo, napisano s črnilom na preprost list papirja, ki ga je ponekod že napadla papirna rja. Rokopis je bil lep in čitljiv, zato ni bilo dvoma, da sta ga z Gabrielom prav razumela.

	 Gabriel je še enkrat pozorno preletel skozi sporočilo in naposled rekel:

	 »A se ti zdi možno, da bi se kdo z nami neusmiljeno poigraval?«

	 »Zakaj?« je Casper vprašal. »Se ti zdi, da bi kdo pri Drustanu hotel vzbuditi nejevoljo ali strah?«

	 »Ne, sploh ne!« mu je Gabriel odločno odkimal. »Mislil sem na to, da se je pismo kar tako meni nič tebi nič pojavilo in to ravno zdaj, ko so se težave naposled začele razpletati.«

	 Casper se je le popraskal po glavi, ker ni vedel, kaj naj bi si mislil.

	 Zaslišala sta korake ... Na varnost sta seveda zaradi pisma spet čisto pozabila, a sta se takoj pomirila, ker sta zagledala Mayo, Alexa in Holuga, ki so se prikazali pred vrati. Gabriel jim je pomolil pismo in takoj so se ga lotili.

	 »Pa misliš, da se stvari res razpletajo?« ga je Casper tiho vprašal in se naslonil na podboj.

	 »Zakaj, a se ne?« mu je Gabriel, ne da bi ga pogledal, odgovoril z vprašanjem, ker je trojico, ki je sporočilo prebirala, z zanimanjem opazoval, da bi ugotovil, kakšen vtis bo nanje naredilo, a se je naposled le obrnil k njemu in mu rekel, »konec koncev smo le prišli do dokaza, da Kori de Rose res ostaja in nasprotuje kraljici, in če je to Rebecca, potem ima delo tako rekoč pred nosom.«

	 Medtem ko je Gabriel še govoril, je Casper že odkimaval.

	 »Mislim, da ne bo šlo za našo Rebecco stari,« je zamišljeno rekel.

	 Gabriel se je nasproti Casperja prav tako naslonil na podboj in še vedno radovedno opazoval prijatelje, ki so si pergament podajali in brali sporočilo.

	 »Ne vem Casper,« je rekel in v glasu se mu je zaznal dvom. »Načeloma bi lahko bila tudi Rebecca, ampak zakaj nas ni obiskala, če je že bila tako blizu?«

	 Casper je roki prekrižal na prsih in mu prepričljivo odgovoril:

	 »Poglej, Gabriel, mislim, da to ne bo Rebecca! Če pismo pozorno prebereš, boš našel stavek, kjer pravi, da se že dolgo nista videla. Pa se ti zdi možno, da bi našo Rebecco zanimal moški, več kot dvajset let starejši od nje?«

	 Gabriel je odkimal, ker je vedel, da Rebecca ni še nikoli nikomur na tak način izkazala naklonjenosti ali pokazala zanimanja za kateregakoli moškega.

	 Casper je stopil za korak bližje, se nagnil k njemu in mu prav po tiho zašepetal:

	 »Verjemi mi, zagotovo vem, ker sem jo že pred kakim letom poskušal zvabiti na pijačo.«

	 Gabriel ga je presenečeno pogledal. Nasmehnil se je in ga vprašal:

	 »In?«

	 Casper mu ni ničesar odgovoril, samo priprl je oči in ustnice stisnil v tanko črto.

	 Gabriel je prikimal, da ga je razumel in mu tako tiho, da ga je resnično lahko slišal le on, rekel:

	 »Jaz nisem imel tega občutka, ko je bivala pri meni. Do mene je zmeraj bila topla in prijateljska, ampak jaz je nisem nikoli videl drugače kot le dobro prijateljico. Pa le glej, da Maya ne izve, da si se zanimal zanjo, sicer bo spet ogenj v strehi!«

	 Casper je v trenutku otrpnil. Strahoma se je ozrl proti Mayi, ki je stala le kak meter od njiju, a, po njenem obrazu sodeč, njunega pogovora ni slišala, zato si je vidno oddahnil.

	 »Ste prebrali?« jih je Gabriel naposled vprašal.

	 »Smo,« mu je Maya prikimala. »Nič posebnega ... Sporočilo pač in nič drugega.«

	 »Morda se tebi tako zdi,« ji je Gabriel resnobno odgovoril. »A se spomniš sestrica, ko smo se včeraj zvečer pogovarjali o katakombah, v katerih si ti pisala znake?«

	 Maya mu je samo mlačno prikimala, ker se ji zaradi tega sporočilo še vedno ni zdelo nič posebnega.

	 Gabriel jo je pozorno pogledal in nadaljeval:

	 »No, naša Rebecca je prav v tej okrogli kamrici doživela en majhen deja vu!«

	 Maya, Alex in Holug so se spogledali in očitno je bilo, da o tem niso ničesar vedeli. Casper jim je hitel pripovedovati, kaj so v katakombah doživeli, ko so z Robertom obiskali Oylin.

	 Tokrat je Alex bil tisti, ki je bil videti povsem zmeden. Vznemirjeno je pred vrati kajže po dvorišču naredil nekaj korakov in naposled vprašal:

	 »Pa mislite, da ni možno, da je Rebecca nekoč že bila tukaj?«

	 Casper in Gabriel sta se presenečeno spogledala, ker na to možnost sploh nista pomislila.

	 »To pa lahko jaz z gotovostjo rečem, da v svojem življenju še nikdar ni bila tukaj!« jim je Holug zatrdil.

	 Za trenutek je utihnil in se jim priklonil. Takoj, ko se je spet izravnal, je nadaljeval:

	 »Zagotavljam vam, da Rebecce, ali katerega drugega njej podobnega dekleta, nikdar ni bilo tukaj, ker je samo kraljica tista, ki dovoli potovanje skozi čas in prostor!«

	 »A tukajšnja?« je Casper vprašal.

	 »Kje pa!« je Holug vzkliknil in ga zabodeno pogledal. »Mislil sem našo kraljico, Lavo!«

	 Zavladala je popolna tišina in videti je bilo, da se je vsak zatopil v svoje misli.

	 Naposled se je Maya zdrznila in rekla:

	 »Če je tako, potem predlagam, da se reševanja Rebecce čim prej lotimo. Če ni ona, Kori de Rose, potem imamo nekje zaveznico, čeprav se bojim, da je ne bomo nikoli videli!«

	 Zdaj je Maya bila tista, v katero so vsi, vključno s Holugom, prav presenečeno strmeli. Ob tem se ni najbolje počutila kljub temu, da je bila vajena nastopati pred publiko, pa čeprav se bratu in prijateljem o tem ni niti sanjalo. V zadregi se je prestopila in dolgo belo palico plaho povzdignila.

	 »Zato, ker to palico prinašam iz njenega groba,« je rekla in jo spet krčevito stisnila k sebi. »Ta palica je njena!«

	 »Kaj!« so vsi povprek vzklikali in zmedeno strmeli vanjo.

	 Maya je palico držala, kot bi v rokah imela največjo dragocenost.

	 »Našla sem jo v grobnici v sarkofagu z njenim imenom, ko smo raziskovali pokopališče v Windorju. Saj se spomnite, mar ne?« je rekla in jih pomenljivo pogledala. »Zdaj vem, zakaj je Gabriel tako razburjeno vstopil v tisto grobnico in sarkofag z imenom, Kori de Rose odprl ... Mislil je, da je tam pokopana Rebecca!«

	 »Saj res!« je Alex vzkliknil. »Ampak a misliš, da je tisto bila edina, Kori de Rose?«

	 Maya je samo skomignila z rameni, ker odgovora ni poznala.

	 »Če je tisto bila čarovniška grobnica, potem mislim, da ne,« je Gabriel oklevajoče rekel. »Od kod pa bi Rebecca imela spomine, na Kori de Rose in sposobnost čaranja?«

	 Peterica je zamišljeno umolknila.

	 »Predlagam, da se odpravimo po Rebecco, pa bomo to uganko kasneje z njo reševali,« se je Casper naposled oglasil. »Mislim, da bo ona najbolje vedela!«

	 Dan je bil jasen in Sonce je že visoko stalo na nebu. Kljub jesensko obarvanemu listju na drevju je velikanska ognjena krogla še zmeraj premogla dovolj toplih žarkov, da se prebivalcem, Kraljeve vasi še ni bilo treba zaradi mraza skrivati po domovih.

	 »Kam pa zdaj?« se je Casper obrnil h Gabrielu.

	 Gabriel se je še nekaj krat preiskujoče ozrl po okolici Drustanovega domovanja in rekel:

	 »Kot sem vam že omenil, imam občutek, da sem tukaj že bil, zato bomo preverili eno mojih domnev, vendar pa zna biti nevarno!«

	 Alex, ki je ravno zapiral vrata Drustanove kajže, se je zasmejal in rekel:

	 »Mislim, da tale nevarnost ne bo prav nič posebnega, ker po vsem, kar smo v tem obdobju že doživeli, bo to za nas samo nov dan!«

	 Gabriel se je nasmehnil in prijatelje povedel, a na začudenje vseh ne proti gozdu, temveč proti vasi. Hodili so v koloni eden za drugim po stezi med travniki, prekritimi s kratko suho poležano travo, ki se ji je poznalo, da jo je že ožgala prva slana.

	 Prispeli so na obrobje vasi do prve male kolibe, ki je bila podobna Drustanovi koči. Gabriel, ki je hodil prvi v koloni, se je ustavil, pokazal na kolibo in jim rekel:

	 »Tole kajžo si zapomnite! Ko in če se bomo tukaj mimo vračali, me nanjo opozorite!«

	 Prijatelji so mu prikimali, ne da bi ga vprašali za pojasnilo.

	 Na presenečenje vseh je Gabriel takoj za majhno kolibo nenadoma zavil z vaške poti na stezo, ki je vodila mimo ozke dolge ravnice, ki jo je prekrivala visoka trava. Morda je slana še ni požgala zato, ker je bila previsoka ali pa ker je rastla na ozki ravnici v zavetrju.

	 Nenadoma se je ustavil in pokazal na drugi konec ravnice, ujete med visokim hribovjem.

	 »Tukaj čez moramo!« jim je odločno rekel.

	 Zagazili so v visoko nepokošeno travo, ki jih je pred radovednimi pogledi skoraj povsem prikrila. Gabriel je hodil prvi in prijatelji so mu brez besed sledili. Zadnji v vrsti je hodil Alex.

	 Na Gabrielovem čelu so se zalesketale kapljice potu, kajti v njem sta se predramila skrb in strah. Ne da bi prijateljem povedal za nelagodje, ki ga je prevzelo, je samo strmel predse in precej hitro hodil.

	 Maya ga je potegnila za rokav, ker mu je hotela povedati, da prehitro hodi in ga težko dohajajo. Ko se je ustavil in obrnil, je od začudenja skoraj kriknila, ker so mu po obrazu povzeli tanki curki potu. Nenadoma se je zvrnil na tla.

	 »Gabriel!« je Holug kriknil in v trenutku je bil ob njem.

	 Gabriel se je grabil za srce. Njegov obraz je bil popolnoma bel. Dihal je nepravilno in samo vsake toliko je sunkovito zajel sapo.

	 Četverica ga je prestrašeno opazovala, ker nihče ni vedel, kako bi mu lahko pomagali ... Samo nemočno so gledali vanj.

	 Tako nenadno, kot se je Gabriel prevrnil na tla, se je tudi postavil na noge, a je v obraz še vedno bil čisto bel.

	 »Nič mi ni!« je zlovoljno zamahnil z roko. »Samo obšel me je grozen občutek, da sem na mestu, kjer se je vse začelo!«

	 »Kaj se je začelo?« ga je Casper začudeno vprašal in ga podprl pod pazduho.

	 Gabriel je spet samo zamahnil z roko in rekel, da ničesar posebnega. Pokazal je, kam morajo in stopil dalje. Še zmeraj se mu je vrtelo, a je zbral vso moč in prvi stopal v koloni. Takoj za njim sta hodila Maya in Casper. Kolono sta zaključevala Holug in Alex, ki se je še komaj videl iz visoke trave, pa čeprav je med peterico bil najvišji.

	 »Poglejte, jezero vidim!« je Alex vzkliknil.

	 Četverica mu je le prikimala, saj zaradi visoke trave niso prav ničesar videli.

	 Gabriel je prijatelje še naprej vodil skozi dolgo ozko ravnico, ki je že skoraj bila prava mala dolina, do vznožja hriba. Začeli so se vzpenjati nanj in strma pot jih je vodila skozi gosto zarastel gozd vse do vrha, kjer se je gozd precej razredčil.

	 Gabriel je na vrhu počakal na prijatelje in kmalu sta ob njem stala Maya in Casper. Z odprtimi usti sta strmela v veličasten pogled, ki se je pred njimi odprl. Brez besed so počakali, da sta na vrh prisopihala še Holug in Alex.

	 Ko so naposled bili vsi zbrani, je Gabriel zadovoljno rekel:

	 »Mislim, da me občutek nikakor ni varal! Moja domneva se potrjuje!«

	 Prijatelji so vprašujoče gledali vanj, ker še zmeraj niso razumeli, o čem je govoril. Brez besed so strmeli v visoko, dobro zastraženo grajsko obzidje, ki je stalo pred njimi, oddaljeno nekaj sto metrov.

	 »Hm, Gabriel, kako da si nas pripeljal sem?« se je Maya nejevoljno oglasila. »A boljše poti v grad ni, kot da se plazimo čez obzidje ali kako?«

	 »Ne,« ji je Gabriel odločno odkimal in jo začudeno pogledal, kot ne bi mogel verjeti, da je sploh pomislila na to možnost, da bi se v grad plazili čez obzidje. »Za to imamo Holuga, ki nam bo zagotovil lažji in bolj varen vstop v grad. Sem smo prišli le zato, da sem se prepričal o nečem, v kar sem že dalj časa sumil!«

	 Casper je zavil z očmi in se prav jezno zastrmel vanj.

	 »Poglej, Gabriel, če ne misliš svojih misli deliti z nami, potem jih sploh ni treba niti omenjati, ker razen tebe tako nihče drug ne pozna tvojih načrtov!« ga je ves nasršen nadrl.

	 Gabriel se je nasmehnil in pokazal proti gradu.

	 »Stari, a se ti sploh sanja, kje smo?« ga je vzhičeno vprašal.

	 Casper, Alex in Maya so mu nemo odkimali.

	 »Do te ugotovitve sem prišel že prvi dan našega obiska tega veka, ko smo se odpravili v središče vasi,« se jim je Gabriel z iskrico v očeh nasmehnil. »Že ves čas smo ...«

	 V trenutku je umolknil in se zaskrbljeno ozrl, ker so zaslišali globok moški glas, ki je ob obzidju tulil:

	 »K orožju! Uporniki so na vrhu hriba!«

	 Od nekod je priletelo nekaj puščic, ki so se globoko zarile v debla okoliških dreves.

	 Peterica je od groze okamnela, ker je proti njim tekla velika skupina stražarjev. Prvi se je zdrznil Alex in iz nožnice potegnil meč, čeprav se je zavedal, da sami tolikšnim izurjenim vojakom ne bodo kos.

	 Puščice so švigale okoli njih na vse strani. Gabriel se je jezil sam nad sabo, saj so se obnašali kot navadni turisti iz njihovega časa, ki bi si ogledovali ostanke gradu in seveda so na varnost spet popolnoma pozabili. Vendar je še v istem trenutku na jezo pozabil in že je premišljeval, kako bi se rešili.

	 Nenadoma ga je Holug pograbil za roko in še preden se je zavedel, ga je potegnil navzdol. Od presenečenja je stresel z glavo, kajti znašel se je v podzemnem rovu, podobnem tistemu, po kakršnem sta se takrat s Holugom vračala s pokopališča v Wixendryju.

	 Gabriel je pozorno prisluhnil dogajanju v zunanjosti. Že naslednjega hipa je v rov priletela Maya. Prestrašeno ga je pogledala in se vsa tresoča stisnila k njemu, a ji ni utegnil še reči niti ene same tolažilne besede, ker se je že v naslednjem trenutku ob njima znašel tudi Casper.

	 »Kaj se dogaja?« je Gabriel vzkliknil in strmel v prijatelja, ki se je zvijal od bolečin.

	 Casper se je majavo oprijel stene rova in komaj je obstal na nogah.

	 »Dosegli so nas,« je mukoma izdavil in med vsako besedo lovil sapo. »Nekdo me je z mečem zabodel v ramo!«

	 Gabriel ga je rahlo potisnil navzdol, da se je sesedel na tla. Z roko mu je segel pod okrvavljeno platneno srajco in otipal rano, iz katere je kapljala kri. Odvezal je vrvico, ki mu je na prsih spenjala srajco, mu razgalil ramo in si jo ogledal. Odtrgal je kos svoje srajce in mu jo tesno povil.

	 »Ni tako hudo,« ga je potolažil. »Res, da je rana kar globoka, ampak mislim, da ni nevarna. Kmalu se ti bo zacelila!«

	 Casper mu je prikimal in stisnil zobe, saj ni hotel, da bi Maya, ki je že tako bila močno prestrašena, opazila, kako ga je bolelo.

	 Iz zunanjosti je nenadoma do njih prodrl zverinski krik. Gabriel je skočil na noge in se začel ozirati naokrog, da bi našel izhod iz rova, a ga ni nikjer videl.

	 Kriki v zunanjosti so še odmevali, ko je v rov priletel Holug. Nepremično, z zaprtimi očmi je obležal na tleh. Iz prsi sta mu moleli puščici.

	 »Holug!« je Gabriel kriknil. »Holug odpri oči!«

	 Holugove oči so ostale zaprte. Gabriel je negibnega prijatelja v paniki pograbil za ramena in ga nekaj krat pošteno stresel.

	 »Holug ukazujem ti, da odpreš oči!« je strogo ponovil.

	 Holug je na široko odprl oči in se zazrl v njegov razburjeni obraz.

	 »Želiš gospod?« ga je mirno vprašal.

	 »Ti bom dal gospoda!« se je Gabriel razjezil. »Kje je Alex? Kaj se dogaja? Ti pomagam? Si ranjen Holug?« so iz njega kar bruhala vprašanja.

	 Holug se je usedel, zagrabil puščici, ki sta mu moleli iz prsi in si ju na grozo mladih prijateljev izdrl. Vstal je in si z oblačil otresel zemljo.

	 »Ne Gabriel, saj veš, da ne morem umreti,« mu je povsem umirjeno rekel. »Ampak bojim pa se, da Alexa ni več možno rešiti!«

	 Gabriel je dobesedno znorel in mrzlično je začel tipati po stropu rova za izhodom. Na vsak način je hotel ven, da bi Alexu pomagal, ker se mu je zdelo nepojmljivo, da bi ga kar tako prepustili sovražnim vojakom.

	 Holug ga je nekaj trenutkov nemo opazoval, potem pa ga je prijel okoli pasu in ga dvignil.

	 Gabriel je začutil, ko se je z glavo dotaknil stropa, vendar pa je gladko zdrsnil skozenj. Holug ga je dvignil le toliko, da mu je glavo do nosu potisnil iz zemlje, da je lahko videl v zunanjost. Trdno ga je držal za noge, saj je bil prepričan, da če bi ga izpustil, bi prav gotovo planil ven.

	 Gabriel je zagledal Alexa, ki je bil neenak boj, obkrožen z mnogimi vojaki. Nekaj jih je mrtvih in ranjenih ležalo na tleh.

	 Alex je kot ponorel skakal po gozdnih tleh. Sukal se je in mahal z mečem okoli sebe. Bliskovito ga je vihtel in tolkel po mečih nasprotnikov, da se mu stražarji, ki so bili v veliki premoči, niso mogli niti približati.

	 Ko je od nekod priletela puščica in se mu zarila globoko v stegno, je gromozansko zarjovel. S prosto roko jo je pograbil in jo izdrl. Iz rane mu je v curku privrela kri in poškropila okoliško podrastje, vendar se ni zaustavil. Z eno roko si je stiskal rano, z drugo pa je še vedno neumorno vihtel meč.

	 A že v naslednjem trenutku ga je v isto nogo kot prej, samo tokrat v zadnjico, zadela še druga puščica. Zarjovel je in meč izpustil.

	 Vojaki so v trenutku bili ob njem. Še preden se je mogočen fant zavedel, ga je najbližji z ročajem meča udaril po glavi ... Pred očmi se mu je stemnilo.



	* * *



	 Alex je negibno ležal na umazanih, mrzlih, kamnitih tleh. Naposled so se mu veke le premaknile. Globoko je zavzdihnil in oči odprl. Prva stvar, ki jo je zagledal, je bilo majhno polkrožno okno z rešetkami, nameščeno visoko pod stropom, skozi katerega je v notranjost prodiralo nekaj svetlobe.

	 Zmedeno je s pogledom preletel po mračnem prostoru in ugotovil, da je očitno bil zaprt v ječi ... Kamnite stene in zarjavela skodelica na tleh so bili edino razkošje, ki ga je obdajalo. Spomnil se je ječ in zaporov, ki jih je videl v mnogih vesternih in akcijskih filmih, vendar pa tako borne celice, kakršna je bila njegova, še ni nikoli videl.

	 Ko se je premaknil, ga je v nogi močno zabolelo. S težavo je sedel in napeto premišljeval, ker mu sploh ni bilo jasno, kako je prispel sem.

	 Počasi se mu je spomin začenjal vračati in spomnil se je vsega ... Srditega boja z vojaki, puščic, ki sta ga zadeli v nogo in udarca v glavo, kar ga je dokončno onesposobilo.

	 Previdno si je otipal boleče mesto na temenu in ranjeno nogo ... Velika buška na glavi in okrvavljeni rani, na katerih so se že delale kraste, so bili jasen dokaz njegovega boja.

	 Stisnil je zobe in se postavil na noge. Pogledal je proti železnim rešetkam na vratih, ki so mejile med njim in svobodo. Ko je zakoračil proti njim, ga je nenadoma nekaj tako sunkovito potegnilo za nogo, da je padel, kakor je bil dolg in širok.

	 »Prekleto!« je zaklel in se ozrl na stopalo, ki je nad gležnjem bilo okovano v okove, ki jih poprej še niti opazil ni. »Še to!« je jezno rekel in potegnil za debelo verigo, pripeto nanje.

	 Stopil je do stene, kjer je vanjo bil pričvrščen drugi konec verige. Nekajkrat ga je jezno potegnil. Na njegovo veliko presenečenje je zdrsnil iz stene. Nejeverno je gledal v luknjo, ki je nastala v njej, ker ni pričakoval, da so v srednjem veku bili tako slabi gradbeniki ... Njihove zgradbe so bile trdno sezidane, saj so se obdržale čez dolga stoletja.

	 Previdno je verigo pobral in si jo navil okoli ramena, da ne bi pri premikanju po celici povzročal hrupa. Stopil je do rešetk v vratih in jih na rahlo potisnil, vendar pa tokrat ni bilo nobenega presenečenja. Močneje se je uprl vanje, a so ostale trdno na svojem mestu.

	 »Aha, no, morda pa le niso bili tako neumni, kakor je bilo sprva videti,« je zamomljal.

	 Še enkrat je s pogledom premeril celico in ramena skrušeno povesil. Ugasnilo mu je vsako upanje, kajti ničesar ni mogel storiti.

	 Previdno je odkrevsal do stene, ker sta ga rani na nogi še močno boleli, čeprav se je junaško prepričeval, da ga sploh ne bolita. Zdrsnil je ob steni in se sesedel na tla.

	 Čas se mu je vlekel v nedogled. Začutil je žejo. Še enkrat je s pogledom premeril celico, če bi morda prej spregledal korito z vodo. Pogledal je tudi v zarjavelo skodelico, vendar je dno prekrivala le nekakšna rjava brozga. Povesil je glavo in obsedel naslonjen na zid.

	 »Saj ni tako hudo, vsaj živ sem še!« se je bodril.

	 Zunaj se je zvečerilo, zato se je v celici skoraj povsem stemnilo, le skozi rešetke na vratih je z bakel, ki so plapolale zataknjene v nosilcih na stenah hodnika, vanjo prodirala medla svetloba.

	 Na hodniku je zaslišal korake. Dvignil je glavo in kljub bolečinam sunkovito vstal. Mrzlično je tipal po steni, in ko je našel luknjo, je konec verige potisnil vanjo, da je veriga bila videti pričvrščena. Spet je sedel, se s hrbtom naslonil na zid in glavo povesil med dlani. Tu pa tam je zaslišal praskajoči zvok.

	 Koraki so se približevali in naposled so se ustavili pred njegovimi vrati.

	 »Žretje!« je nekdo pred rešetkami zavpil.

	 Pred vrati je stal vojak, ki je pod rešetke potisnil skodelico. S praskajočim zvokom je drsela po kamnitih tleh in se ustavila na sredini celice.

	 Alex je dvignil glavo, in ko je ugotovil, da je spet bil sam, je skodelico potegnil k sebi. Dno je bilo za prst na debelo prekrito z rjavo brozgo, podobno tisti, ki jo je videl v skodelici, ki je bila tukaj že od prej. Že po vonju brozge se mu je bolj varno zdelo, da ne bi jedel. Brez besed je skodelico potisnil vstran in glavo spet zakopal v dlani.

	 Minevale so ure in še nikoli mu čas ni tako počasi tekel.

	 Na hodniku je spet zaslišal korake. Močno ga je žejalo. Potrpežljivo je čakal, da bi se končno kdo spomnil in mu prinesel vode, a so koraki šli mimo njegovih vrat in se oddaljevali.

	 Skozi majhno polkrožno okno je posijala mesečina. V zunanjosti je slišal skovikati sovo. Nekajkrat je vstal in se sprehodil, da bi si pretegnil noge, vendar so mu moči pešale. Vedel je, da ne bo več dolgo zdržal.

	 Še sam ni vedel, kako dolgo v noč je sedel naslonjen na steno in premišljeval o svoji usodi. Poslušal je grozovite krike, ki so prihajali od nekod in se širili po hodniku. Naposled ga je spanec le premagal.

	 Nenadoma ga je prebudil strašanski ropot. Zdelo se mu je, da je oči pravkar zatisnil, a je skozi majhno okno pod stropom v celico pronicala medla svetloba, ker se je zunaj že danilo. Nekdo je neusmiljeno tolkel po rešetkah na vratih.

	 »Na noge!« je zarjovel.

	 Alex je s težavo vstal. Na hodniku pred vrati je stal vojak, ki je v eni roki držal meč in z njim tolkel po rešetkah, v drugi pa baklo.

	 »Obrni se k zidu, zapornik!« je vojak zatulil.

	 Alex je brez besed sledil njegovim ukazom. Vojak je rešetke odklenil in vstopil. Ko je opazil, da se Alex hrane ni niti dotaknil, je brcnil v skodelico, da se je brozga raztresla po tleh.

	 »A gospodu žretje ne diši?« je zarjovel. »Misliš, da si zaslužiš boljšo hrano?«

	 Alex mu ni ničesar odgovoril, le z rokama se je naslonil na steno in pozorno spremljal premike stražarja ali vojaka, ki je pregledoval celico. Ni bil čisto prepričan, kdo je bil.

	 »Torej ječar ...« je sklepal, ko je ob njegovem pasu slišal rožljati ključe.

	 Ječar je kričal in vsakokrat, ko je šel mimo Alexa, ga je s komolcem silovito butnil v hrbet.

	 »Obrni se!« je zarjovel in baklo odložil v nosilec ob vratih.

	 Ko se je Alex obrnil, je ječar zamahnil in ga s pestjo zadel v trebuh.

	 Alexu se je pred očmi stemnilo in zgrudil se je na tla. Lovil je sapo in zbiral moči.

	 »Zakaj to delaš?« ga je ječe vprašal, pa čeprav odgovora ni pričakoval.

	 Možakar ga je brcnil in videti je bilo, da ga je namensko brcnil prav v ranjeno nogo in zatulil:

	 »Zato hlapec, ker si ne zaslužiš živeti!«

	 Alex ni ničesar več rekel, le zaradi bolečin je trdno stiskal zobe, ker se mu je pred očmi temnilo.

	 »Vstani!« je ječar zatulil.

	 Alex se je s težavo postavil na noge. Z motnimi očmi je strmel v ječarja, ki se je že pripravljal, da bo svoje kruto početje nadaljeval. Zamahnil je! Udarec je že bil v zraku in pest je že letela proti Alexu, a je nenadoma z roko trznil, ker je nekdo ostro zaukazal:

	 »Rory dovolj!«

	 Udarec, ki ga ječar ni mogel več zaustaviti, je v primerjavi s prejšnjim bil dokaj mil. Obrnil se je in se nejevoljno zastrmel v mogočno postavo, ki je stala med vrati in je na prsih svoje srednjeveške tunike imela izvezen kraljevi grb.

	 Alex je za trenutek osupnil. Na široko je odprl oči in nejeverno strmel v možakarja med vrati.

	 Ječar mu je kazal hrbet in za trenutek ni več bil pozoren nanj.

	 Alex se je bliskovito odločil. Zgrabil je verigo in jo ječarju ovil okoli vratu. Brez usmiljenja jo je zategnil. Še sam ni vedel, od kod je moč za tako dejanje pritekla vanj. Zavedal se je, da bo verjetno zaradi tega trpel posledice in si je s tem dejanjem zapečatil usodo, vendar pa je premišljeval, da če že mora umreti, bo s seboj odnesel tudi umazano dušo nekoga, ki se je verjetno že dolga leta kruto izživljal nad jetniki.

	 Ječar je bil izkušen mož. V trenutku se je odzval in ga zagrabil za ranjeno nogo. Alex je zarjovel, a je verigo le še bolj zategnil. Ječarjev prijem je popustil. Alex ga je zagrabil in ga dvignil visoko nad sabo.

	 »Alex ne!« je mož med vrati vzkliknil.

	 Ko je Alex po hipnem premisleku ječarja spustil iz rok, se mu je zvrtelo in ob njem se je sesedel na tla. Imel je povsem suha usta, in ko je hotel vzklikniti, naj mu že vendar prinesejo vode, mu je iz grla prišlo samo raskavo ječanje.

	 »Robert vode ...« je z zadnjimi močmi komaj slišno zašepetal.

	 Robert se je bliskovito odzval ... Stekel je iz celice in se že čez nekaj trenutkov vrnil s čašo v rokah, mu jo prislonil k ustnicam in mu jih ovlažil.

	 Alex je čašo pograbil in nestrpno goltal in goltal. Počasi je odprl oči in videti je bilo, da se je življenje z velikimi koraki vračalo vanj.

	 »Robert prijatelji so v nevarnosti!« je vzkliknil, ko je čašo izpraznil do zadnje kapljice.

	 »Od takrat je preteklo že tri dni,« se mu je Robert, odet v srednjeveško oblačilo, nasmehnil. »Vsi se dobro počutijo in na varnem čakajo nate.«

	 Alex se je nejeverno zastrmel vanj, a si je kmalu, ko mu je Robert novico s kimanjem potrdil, olajšano oddahnil. Počasi se je skobacal na kolena. Zaprosil je še za eno čašo vode in Robert mu jo je spet takoj prinesel. Kmalu v njej ni bilo niti kapljice več.

	 »Boš še?« ga je Robert vprašal.

	 Alex je odkimal in si usta obrisal v rokav. Vstal je in prestopil nezavestnega ječarja. Močno je potegnil za verigo, da je njen konec zletel iz stene. Pokazal jo je Robertu in rekel:

	 »Ni bila ravno trdno vgrajena!«

	 »Glede na to, da sem vodja grajskih ječ, mi celice ni bilo težko pripraviti zate, ker sem vedel, da boš to malenkost odkril,« se mu je Robert nasmehnil.

	 »Kako dolgo pa moram biti zaprt?« ga je Alex vprašal in pokazal na okove na svojem gležnju. »Kakšno kazen sem si prislužil?«

	 Robert mu je prikimal in izza ječarjevega pasu potegnil šop ključev. Odklenil je okove in mu jih snel.

	 Alex se mu je hvaležno nasmehnil.

	 »Obsojen si na smrt!« mu je Robert resnobno zašepetal. »Pospravil si tri kraljeve vojake!« je strogo nadaljeval. »Da o ranjenih niti ne govorimo in za takšno dejanje je smrt edina možna kazen!«

	 »Kaj pa naj bi storil, če pa so nas napadli?« ga je Alex vprašal in skomignil z rameni.

	 Robert ga je še nekaj trenutkov poskušal strogo gledati, a se mu je že na obrazu videlo, da se je komaj zadrževal, da ni planil v smeh.

	 »Greva!« je vzkliknil.

	 Alex mu je samo prikimal in vprašujoče privzdignil obrvi, ko je pokazal na nezavestnega ječarja na tleh.

	 »Bo že prišel k sebi,« je Robert zamahnil z roko. »Greva!«

	 Stopila sta na dolgi hodnik in hitrih korakov hodila mimo mnogih vrat s kovinskimi rešetkami, za katerimi so bili v verige vkovani reveži, ki so bili samo še sence podobe človeka. Alex jih je žalostno opazoval.

	 »Robert, zakaj jih ne rešiva?« ga je vprašal.

	 Robert se je za trenutek ustavil, kot bi premišljeval, kaj bi storil.

	 »Nekaj dni bodo morali še počakati!« se je v hipu odločil. »Če nam uspe to, kar Gabriel načrtuje, jih bomo takrat rešili. Ampak opozarjam te, da so to resnični morilci!«

	 »Že morda, a so ljudje!« je Alex planil. »Saj ne veste, zakaj so morili. Tudi jaz sem tiste vojake ubil, zato ne bi smel biti nič boljši od njih!«

	 Robert mu je prikimal in mu zagotovil, da nanje ne bodo pozabili.

	 Prispela sta do sredine ozkega hodnika, kjer so za rešetkami bili prostori z mučilnimi napravami. Alex se je ustavil ob enih od rešetk in se zgroženo zastrmel skoznje v celico. Stresel je z glavo, ker so tla bila na gosto prekrita s krvavimi madeži.

	 »Ne glej tega!« je Robert vzkliknil.

	 Alex mu je prikimal, a rekel ni ničesar več, samo stopil je dalje. Čemu ga je Robert opozoril, naj ne gleda, mu je postalo jasno šele pri naslednjih rešetkah, za katerimi so v zlovešče naprave bili vpeti še živi ljudje. Ob njih so stali grajski krvniki in bilo mu je popolnoma jasno, da sama teh revežev resnično ne bi mogla rešiti.

	 Robert je hitel dalje po hodniku in naposled je čisto na koncu stopil do nižjih ozkih kovinskih vrat. Odprl jih je in mu ukazal:

	 »Tu skozi zlezi, na drugi strani je izhod!«

	 »Pa saj ne mislite resno?« ga je Alex nejeverno vprašal in se s pogledom premeril. »Tudi, če se sklonim, je širina teh vrat samo za polovico mene! Kako naj zlezem skoznje?«

	 Robert ga je začudeno pogledal, kot bi ga prvič videl in se udaril po čelu:

	 »Oprosti Alex, seveda ne moreš skozi ta mala vrata!«

	 Alex je le skomignil z rameni in ga negotovo pogledal, kot bi ga spraševal:

	 »Kaj pa zdaj?«

	 Robert je, ne da bi karkoli rekel, odhitel po hodniku in se kmalu vrnil z dolgo železno sulico v rokah. Z ostro konico je nekajkrat sunil nad zgornjo stranico kovinskega okvirja vrat, in ko se je konica zataknila med steno in okvir, se je z vso težo obesil na sulico.

	 Alex je takoj poprijel, in ko sta se oba z vso silo oprla nanjo, je zaškrtalo in okvir je z vrati vred poletel iz stene. Porušila sta še nekaj kamnov in zazevala je velika odprtina.

	 Alex se je brez besed zrinil skoznjo. Znašel se je na ozkih stopnicah, ki so vodile strmo navzgor v še en ozek dolg hodnik. Negotovo se je za vrati na hodniku ustavil, a mu je Robert, ki se je takoj za njim povzpel po stopnicah, pokazal na ozka vrata na koncu hodnika. Stekel je in na drugem koncu smuknil skozi vrata.

	 Vstopil je v popolno temo, zato je za trenutek obstal. Prevzel ga je občutek, da se je znašel v nekakšni jami. Čez čas, ko so se mu oči že nekoliko privadile na temo, se mu je zazdelo, da je okoli sebe videl temne obrise nečesa. Previdno je naredil nekaj korakov, se spotaknil in padel.

	 Robert je takoj bil ob njem in mu pomagal, da se je postavil na noge.

	 »Si se poškodoval?« ga je zaskrbljeno vprašal.

	 »Ne, nič mi ni, samo prevrnil sem se,« mu je Alex odgovoril in zamahnil z roko. »Malce temno je tukaj. Kje sploh sva?«

	 »Brez skrbi kmalu ti bo jasno. Stopiva do tiste odprtine,« mu je Robert rekel, in čeprav ga Alex ni mogel videti, pokazal tja, kjer je v jamo padal snop svetlobe.

	 Alex je roki iztegnil predse in tipaje previdno s stopali podrsaval po tleh, da se je izognil mnogim stalagmitom. Čeprav je bilo temno in ni ničesar videl, je imel občutek, da je jama bila velika in se je raztezala v več smeri.

	 Naposled sta le stala pod večjo odprtino v stropu, skozi katero je prodirala sončna svetloba. Alex je pogledal navzgor in od presenečenja zajel sapo, ker so Gabriel, Casper, Maya, Rebecca in Holug z nasmehi na obrazih stali ob robu zvezdaste odprtine in gledali vanj.

	 Robert je od nekod privlekel preprosto lestev, narejeno iz debelejšega debla, v katero so bili zapičeni klini, in jo prislonil k odprtini. Alex se je takoj povzpel po njej.

	 Šele, ko je bil zunaj, si je zares oddahnil, ker je bil rešen gotove smrti. Globoko je zavzdihnil, se sklonil in prste zadovoljno zaril v travo, ker je še nedolgo tega bil prepričan, da ne bo v svoji dlani nikoli več občutil njene mehkobe.

	 Šele zdaj se je z zanimanjem ozrl okoli sebe ... Odprtina, skozi katero se je rešil, je bila nedaleč od grajskega obzidja.

	 Do njega se je prerinila Rebecca in ga tesno objela.

	 »Robert nas je obvestil, da ti je bolje,« mu je s tresočim glasom zašepetala. »Tako sem se bala zate!« je zaskrbljeno dodala. »Lahko bi umrl!« je zgroženo zaječala.

	 Alex ji je objem vrnil in se ji malce negotovo nasmehnil, ker od nje ni pričakoval takih nežnosti, saj ni nikoli prej do nikogar kazala svojih čustev ali posebne navezanosti.

	 Stopil je k prijateljem in jim burno segel v roke.

	 Tesno ob Gabrielu je stalo drobno dekle in ko ji je ponudil roko, je njeno dlan za trenutek zadržal v svoji.

	 »Linét, če se prav spomnim?« je rekel.

	 Dekle mu je prikimalo.

	 Gabriel jo je zaščitniško objel čez ramena in rekel:

	 »Alex naj ti predstavim, čeprav si se že sam spomnil, Linét.«

	 Alex ji je samo na kratko pokimal in ji vljudno zaželel dobrodošlico v njihovi družbi.

	 »Hvala vam,« je rekel in se sesedel na travo tik ob odprtini. »Bilo je hudo, ampak s pomočjo Roberta sem preživel!«

	 Gabriel je takoj prisedel k njemu. Roko mu je položil na ramo in ga pomenljivo pogledal.

	 »Predstavil sem ti Linét Aleine Vevila Ameno!« mu je pomenljivo rekel.

	 Alex ga je začudeno pogledal in mu odgovoril, da ve, koga mu je predstavil.

	 »Ne, Alex!« je Gabriel razburjeno planil. »Mislim, da se ti niti ne sanja, koga sem ti predstavil in kje pravzaprav smo!«

	 Sunkovito je vstal in mu z roko nakazal, naj stopi z njim.

	 Alex ga je zmedeno pogledal in s težavo vstal, ker sta ga rani še zmeraj boleli in šele zdaj, ko je nevarnost bila že za njim, je prav začutil izčrpanost.

	 Stopil je za Gabrielom na drugi konec vrha hriba. Ustavila sta se na obronku pobočja in pred njima se je odprl pogled na dolino.

	 Gabriel je z roko zaokrožil čez obzorje in mu rekel:

	 »Poglej, to, kar vidiš v dolini, je Kraljeva vasica!«

	 Alex je skomignil z rameni in dejal, da jo pozna.

	 »Alex zdaj stojimo na vrhu našega Kraljevega hriba, ker bo ta vasica v prihodnosti Nickov dol!« mu je Gabriel napeto oznanil in se skrivnostno nasmehnil.

	 Alex se je nejeverno zastrmel najprej v vasico in potem vanj.

	 Gabriel se je obrnil proti skupini prijateljev, ki so še zmeraj stali ob zvezdasti odprtini, pokazal na Linét in mu pomenljivo rekel:

	 »In tisto stari moj pa je Linét Aleine Vevila Amena!«

	 Alex ga je dvomeče pogledal, ker je bil prepričan, da je z njim nekaj bilo narobe, saj mu je dekle, ki jo je tako že od prej poznal, že tretjič predstavljal. Da mu ne bi zabrusil česa neprimernega, je raje samo skomignil z rameni.

	 Gabriel, ki je videl, da prijatelju še vedno ni bilo jasno, na kaj mu je namigoval, ga je dregnil s komolcem in mu z nasmeškom rekel:

	 »Vzemi samo prve črke njenih imen!«

	 Alex je napeto premišljeval.

	 »L ... A ... V ... A ...« je glasno črkoval in nenadoma se mu je obraz razjasnil. »To je Lava!« je osuplo vzkliknil.





de ROSE


	 Skupina prijateljev iz prihodnosti se je s Kraljevega hriba spuščala v dolino. Brez besed so eden za drugim hodili med gostim grmičevjem, vsak zatopljen v svoje misli.

	 Kot je bilo že običajno, je v koloni zadnji hodil Alex, širokih ramen in ponosne drže, kakor da bi se mu izpolnile vse sanje. Na obrazu mu je še zmeraj sijal širok nasmešek.

	 Ob vznožju hriba, kjer se je strmi breg zlival z ravnino, so se varno porazgubili med visoko travo. Tu pa tam se je kakšna bilka zamajala, vendar pa je travnik božal rahel severnik, tako da je ves enakomerno valovil. Če bi ga kdo od daleč opazoval, bi težko prepoznal, da se je po njem kdorkoli premikal.

	 »Alex, a boš lahko prehodil še kak kilometer?« ga je Robert, ki je hodil tik pred njim, šepetaje vprašal.

	 Skupina se je kakor eden ustavila in se vprašujoče zazrla v mogočnega prijatelja.

	 Alex jih je presenečeno pogledal in samo skomignil z rameni.

	 »Seveda bom!« jim je z zadrego zatrdil. »A sem videti utrujen?«

	 »Ne, saj nisem mislil zaradi utrujenosti,« mu je Robert resnobno odgovoril. »Mislil sem, ali boš takšno razdaljo zaradi ran na nogi lahko prehodil? Ko sem ju videl, sem se zate ustrašil!«

	 »Brez skrbi! Še kaj hujšega sem že preživel pa bom še tudi to!« jim je Alex zagotovil in zamahnil z roko. »Kam pa sploh gremo? A se vračamo na Sončno jaso?«

	 »Gabriel je običajno precej skrivnosten, ko nas vodi po teh poteh,« se je Casper oglasil, »ampak tokrat celo jaz vem, da se ne vračamo na Sončno jaso. Gremo tja, kjer smo se do zdaj skrivali, ko smo čakali, da te Robert reši iz ječe.«

	 Ko je Gabriel, ki je stal na čelu kolone, že stopil dalje, je Alex še dodal:

	 »Sicer pa mi bo noga naslednje dni morala služiti, ker če bo bitka, je ne smem in je ne bom zamudil za nič na tem svetu! Brez mene se ne boste pretepali! S kraljevim svetom imam še nekaj neporavnanih računov!«

	 V koloni se je zaslišalo pritajeno hihitanje.

	 Rebecca in Linét sta se, kakor da bi se dogovorili, hkrati obrnili in mu v en glas rekli:

	 »Medve tudi!«

	 Alex je samo z zadrego skomignil z rameni in zamrmral, naj se zaradi njega nikar ne zadržujejo več in naj pot raje nadaljujejo.

	 Skupina je na koncu travnate ravnice zavila v gozd in izginila v njem. Gabriel je prijatelje vodil po najbolj varnih poteh, kjer so lahko hodili za nasipi, zakriti pred opazovalci. Čeprav so gazili po debeli plasti odpadlega suhega listja, ga je kljub temu na drevju še zmeraj bilo dovolj, da ni bilo golo in jim je lahko pričaralo pravo podobo barvite jeseni.

	 Alex je prijatelje, ki so hodili pred njim, z zanimanjem opazoval ... Gabriel je varoval precej let mlajšo Linét. Trdno jo je držal za roko in je skoraj nikoli ni izpustil. Pa tudi Linét se mu je dlani tako krčevito oklepala, kakor da na tem svetu ne bi nihče drug obstajal.

	 Tudi Casper je Mayo prav tako trdno držal za roko in jo vodil ob sebi.

	 Alex je zavzdihnil, ker se je nenadoma tako samega počutil. Misli so mu odtavale v čas čez sedemsto let, ki ga bodo morda spet nekoč dočakali. Kljub svoji moči in odraslosti mu je srce začelo močneje biti, ker se je spomnil na svoja ljubeča starša. V grlu se mu je naredil cmok in bil je že skoraj na tem, da bi mu po licu spolzela solza.

	 Nenadoma ga je Rebecca, ki je hodila ob njem, a tega, ker je bil tako zamišljen, niti opazil ni, s komolcem igrivo dregnila v bok, kot bi njegovo stisko začutila. Stresel je z glavo in jo hvaležno pogledal. Globoko je zavzdihnil, ker ga je ravno v pravem trenutku odvrnila od otožnih misli.

	 »Slišala sem, kako hrabro si se boril in onesposobil nekaj vojakov!« mu je Rebecca občudujoče rekla.

	 Alex je z nogama podrsal po debeli plasti listja, ker je bil v zadregi, da ga je prijateljica presenetila ravno v trenutku šibkosti in ga ogovorila.

	 »Moral sem!« ji je resnobno zatrdil. »Pa saj Rebecca vsi smo poskrbeli drug za drugega po svojih najboljših močeh, ampak ...«

	 Utihnil je, zato je Rebecca brez besed čakala, da bo stavek zaključil, ker je bilo očitno, da mu je nekaj ležalo na duši. Molče je naredil še nekaj drsajočih korakov po listju in naposled z vzdihom rekel:

	 »Ampak sem v tem srednjem veku že drugič postal morilec! Bojim se, kako bom s tem grehom živel v našem času, ko in če se vrnemo domov.«

	 Rebecca je zamišljeno stopala ob njem in šele po nekaj trenutkih ga je prijela za roko in rekla:

	 »Mislim, da to, kar si storil, ni takšen greh, kakršnega si pripisuješ. Saj nisi ubijal v svojo zabavo … Obakrat si nas branil in nam rešil nam življenja!«

	 Alex se je ustavil in se zamišljeno zazrl vanjo. Medlo se ji je nasmehnil in ji prikimal, a se mu je že na obrazu poznalo, da ga ni povsem prepričala. Težkega bremena kljub njenim prijaznim besedam in podpori ni kar tako mogel odvreči s svoje vesti.

	 Rebecca, ki ga je resnično želela razbremeniti občutka krivde, je prepričljivo dodala:

	 »Sploh pa počakaj, da se vrnemo k Lavi, pa ji povej, kaj te teži, a bojim se, da ti bo ona povedala isto kot jaz!«

	 Alex ji je spet hvaležno prikimal in stopil dalje.

	 »In kako si ti te mesece na gradu preživela?« jo je vprašal, da bi pogovor speljal drugam.

	 Rebecca je nekoliko zaostala, ker je gozd bil tako gosto porasel, da mnogokrat nista mogla eden ob drugem stopati. Takoj, ko je spet lahko, je stopila obenj in mu odgovorila:

	 »Ni mi bilo hudega. Vse, kar so od mene zahtevali, je bila skrb za Linét. Ves svoj čas sem preživljala z njo in bila sem tam, kjer si je ona zaželela, vendar sva bili bolj poredko sami in vsakič, ko sem lahko, sem jo pripravljala na pobeg.«

	 Alex se je osuplo ozrl vanjo in pri tem popolnoma pozabil na veje, ki se jim je bilo treba zaradi gostega drevja ves čas izmikati. Ravno jo je hotel vprašati, kako je pobeg mislila izvesti, ko se je zaslišal top udarec in takoj za tem je ležal na tleh, pogreznjen v debelo odejo listja in z velikimi očmi zrl v krošnje dreves visoko nad sabo. Za trenutek je začudeno zamižal.

	 Ko je oči spet odprl, je nad sabo uzrl nasmejane obraze prijateljev. S pogledom jih je zmedeno premeril in šele ko mu je Casper ponudil roko, jo je hvaležno pograbil in se postavil na noge. Otipal si je boleče mesto na glavi, kamor ga je veja treščila, vendar ni začutil nobene buške ali rane.

	 »Si dobro?« ga je Robert zaskrbljeno vprašal.

	 »Nič mi ni, samo tako votlo je zadonelo, kot bi imel prazno glavo,« mu je Alex odgovoril in se z zadrego zasmejal.

	 Kakšnih deset metrov pred njimi se je med debli zaslišal smeh.

	 Alex je v trenutku bil pozoren in segel je ob pas, da bi izvlekel meč, vendar pa je nožnica bila prazna.

	 Gabriel je svoj meč že držal v roki in oprezno stopal tja, od koder se je še vedno slišal smeh. Nenadoma se je pred njimi med drevjem pojavila velika skupina mož, oborožena z loki. Gabriel jih je za trenutek pozorno opazoval, a je takoj za tem meč brez pomisleka pospravil v nožnico.

	 »Ah, vi ste!« je vzkliknil in si vidno oddahnil.

	 »Tako je, mi smo,« mu je mož na čelu skupine odgovoril.

	 Alex je nasršil oči, ker nikogar izmed njih ni poznal. Zmedeno je izpod čela pogledoval zdaj k prišlekom zdaj h Gabrielu.

	 »Alex ne skrbi!« mu je Gabriel zaklical, ko je opazil njegov nezaupljivi pogled. »To so člani naše lokostrelske skupine.«

	 Alex mu je prikimal, a kljub temu je še zmeraj pozorno, nezaupljivo strmel v možakarje, ker je pred dnevi ravno zaradi puščic podlegel pred sovražnikom.

	 »Poslali so nas za vami, ker se nedaleč stran potika kraljičina straža,« jim je vodja lokostrelcev pojasnil.

	 »Hvala vam,« se mu je Gabriel nasmehnil. »Ampak svojega prijatelja smo brez težav rešili!« je odrezavo dodal.

	 Možje z loki na ramenih so Alexa obstopili in si ga radovedno ogledovali. Na hlačah mu je še vedno bilo opaziti velike krvave madeže.

	 »Slišali smo, da si zelo trdoživ Alexander,« mu je eden izmed lokostrelcev, ki se je prerinil v ospredje, z občudovanjem rekel.

	 Pristopil je k njemu, ga zgrabil za desnico in mu jo tesno stisnil.

	 Alex, ki je bil prepričan, da se je možakar norčeval, je skomignil z rameni in mu odrezavo odvrnil:

	 »Nič več in nič manj, kakor sem moral biti, da sem ostal živ!«

	 Neznanci so mu drug za drugim segali v dlan in mu jo krepko stiskali, zato je končno dojel, da se niso norčevali in so ga verjetno resnično spoštovali.

	 Pot so skupaj s prišleki nadaljevali skozi gosto zarastel gozd. Rebecca je spet hodila ob Alexu.

	 »Z Linét sem bila dan za dnem, noč za nočjo,« je njun pogovor nadaljevala tam, kjer ga je njegova mala nezgoda z vejo prekinila. »Pripovedovala sem ji zgodbe o Gabrielu, o nas vseh in vsak dan je nad našo pustolovščino bila bolj navdušena.«

	 Alex jo je z zanimanjem poslušal, a je lokostrelce vseeno še vedno budno opazoval, in ne da bi pogled z njih odvrnil, jo vprašal:

	 »Kako pa si vedela, da je Linét naša Lava?«

	 »Saj nisem,« mu je Rebecca po kratkem premisleku odgovorila. »Lahko bi bila kdorkoli, vendar pa sem postala pozorna, ko sem jo v snu slišala govoriti besede, ki niso zvenele po naše.«

	 Alex je zamišljeno stopal dalje in molče čakal, da bo Rebecca nadaljevala.

	 Globoko je zajela sapo in rekla:

	 »Šele mesec in pol po tistem, ko sem bila ugrabljena, je Linét v snu dovolj jasno spregovorila, da sem ugotovila, da je jezik, ki ga je govorila, verjetno volčji jezik. Z gotovostjo sem razbrala le ime, de Rose.«

	 »In?« jo je Alex neučakano vprašal, ker ga je zadeva močno zanimala.

	 »Vedela sem, da za vsem skupaj mora nekaj tičati,« je Rebecca nadaljevala. »Šele, ko sem poskusila z volčjim jezikom, sem prišla do pomembnih ugotovitev!«

	 »In to so?« je Alex nestrpno planil.

	 »Ne vem Alex,« je Rebecca rekla in previdno stopila preko velike korenine. »To bom vedela šele v bitki, če bo do nje prišlo.«

	 »O, brez skrbi, da bo do tega prišlo!« ji je neznani glas, ki je prihajal iz lokostrelske skupine, zaklical.

	 Vsi prišleki so mu z zadovoljstvom na obrazih mrmrajoče pritrjevali.

	 Rebecca in Alex sta se spogledala in pot molče nadaljevala, ker je bilo več kot očitno, da so jima neznanci že ves čas radovedno prisluškovali.

	 Gozd se je nekoliko razredčil, zato je Alex lahko že od daleč zvedavo pogledoval med debli dreves proti jasi, ki se je raztezala takoj za njegovim obronkom. Na njej je bilo precej živahno. Najprej se mu je zazdelo, da je videl le nekaj preprostih bivakov, a je, ko so se jasi povsem približali, svojo zmoto kmalu spoznal ... Zagledal je nepregledno vrsto šotorov in bivakov, med katerimi se je kar trlo ljudi. Sredi jase je bil postavljen visok jambor, na katerem je plapolala neznana zastava.

	 Osuplo je zajel sapo in pokazal proti taboru.

	 Rebecca se mu je prizanesljivo nasmehnila.

	 »Naše zavezništvo!« mu je ponosno sporočila. »Pridružilo se nam je več kot deset tisoč bojevnikov in bojevnic!«

	 Alex se je zgrozil, ker toliko ljudi skupaj, na enem mestu, še nikoli ni videl. Presenečeno se je oziral po neštetih neznanih obrazih, ker je med pisano množico, ki je vrvela po taboru, lahko videl bojevnike z meči ob pasu ali pa s kakšnimi drugimi srednjeveškimi orožji v rokah, preproste vaščane, čarovnice in čarovnike v turkiznih ogrinjalih pa tudi zdravilke in zdravilce. Bilo je živahno kot na velikem mestnem trgu, kjer potekajo kupčije med rokodelci in nakupovalci.

	 Alex si vse te vrveče množice ljudi, šotorov in konj, ki so se pasli ob robu mogočne jase, privezani za stebre, še niti utegnil ni dobro ogledati, ko je močan glas nenadoma zatulil:

	 »Pozor!«

	 Vojska se je zganila in se mrzlično hitela postavljati v vrste. Popoln nered v taboru so zamenjale urejene, postrojene skupine konjenikov, mečevalcev, lokostrelcev, vaške straže in veliko drugih.

	 Gabriel, Linét, Maya, Casper, Holug, Rebecca in Robert so popolnoma sproščeno stopili pred postrojene bojevnike, le Alex je bil tako zmeden, da ni vedel, kam bi se postavil, zato se je ustavil kar ob prvi, najbližji vrsti mož v svoji bližini. Čeprav se ni počutil del te skupine, je kljub temu obstal mirno ob njej in togo strmel predse.

	 Gabriel, ki ga je opazil stati med postrojeno vojsko, mu je s skrivnimi znaki nakazoval, naj pristopi k njim, a je Alex še vedno strmel v tla in njegovih znakov niti opazil ni. Tudi Rebecca mu je z glavo nakazovala, naj pride k njim, a je tudi njeno namigovanje spregledal.

	 »Pozdrav kraljici!« je isti močan glas ponovno zadonel.

	 Vsi v vrste postrojeni možje in dame so pokleknili in glave sklonili, le Alex je še vedno vzravnano stal. Videti je bil popolnoma zmeden. Končno se je spustil in kakor vsi drugi, z levim kolenom pokleknil, desno nogo pa uprl predse.

	 Linét se je obrnila k postrojenim četam in jih s svojim jasnim, zvonkim, dekliškim glasom odločno nagovorila:

	 »Vstanite, prijatelji! Pripeljali smo še zadnjega člana moje reševalne skupine! Pozdravite svojega velikega vojskovodjo, moža, ki se je sovražniku že nekajkrat nesebično zoperstavil, da bi zaščitil druge!«

	 Klečeča množica je vstala in meče, loke in drugo orožje, s katerim je bila oborožena ali pa samo pesti, visoko dvignila v zrak ter navdušeno rjoveče vzklikala.

	 »Alexander ... Alexander ...« je bobnelo čez jaso.

	 Alex je bil presenečen, ker je mlada, neizkušena Linét, ki je vse svoje življenje preživela zaprta v gradu, že po tako kratkem času, odkar je bila svobodna, poveljevala tako mogočni vojski. Kakor drugi je pest visoko dvignil v zrak in nekajkrat navdušeno vzkliknil, Alexander. Radovedno se je oziral naokrog, ker je pričakoval, da se bo od nekod prikazal poveljnik z imenom, Alexander.

	 Množica je rjovela in šele, ko je Linét dvignila desnico, je v trenutku umolknila. Linét je s pogledom navdušeno preletela čez postrojene čete in jim spodbudno zaklicala:

	 »Nocoj bomo združili moči, kajti enote se nam ves čas še pridružujejo! Nocoj bomo porazili mogočno kraljičino vojsko!«

	 Alex pa nastale situacije še zmeraj ni dojemal. Premišljeval je, da je res cele tri dni preživel v ječi, vendar pa se mu je zdelo, da se tolikšna sprememba kljub temu v tako kratkem času ni mogla zgoditi. S pogledom je podporo poiskal pri prijateljih, ki so zdaj kar vsi razen Linét strmeli vanj in mu odkrito z rokami nakazovali, naj se jim pridruži, a je spet bil v zadregi, ker ni vedel, kako naj pred tako mogočno vojsko prehodi nekaj deset metrov, ne da bi vsi pogledali vanj, zato je raje obmiroval na mestu, kjer je stal.

	 »Prijatelji nocoj je čas!« je Linét razvneto nadaljevala. »Nocoj se nam bo pridružila moja mama!«

	 Po jasi je glasno završalo, ker je njeno sporočilo bilo popolnoma nedvoumno.

	 »Ah, dajte no!« je Alex nejeverno vzkliknil. »Menda ne pričakujete, da bom verjel, da se nam bo sama kraljica pridružila proti svoji vojski? Saj nisem takšen bedak, da bi verjel v pravljice!«

	 Vsi v Alexovi bližini so osuplo umolknili in zgroženo pogledovali vanj.

	 Alexa je oblila rdečica in tokrat ni nič več bil videti tako mogočen, saj je po odzivu ljudi vedel, da je po vsej verjetnosti zinil neumnost, zato se je poskušal skriti med vojake ob sebi. Upal je, da ga niso prav vsi slišali, a se je Linét obrnila k njemu in mu smeje odgovorila:

	 »Alex tisto je moja mačeha, mojo mamo pa boš spoznal nocoj! In ...«

	 Umolknila je in stopila proti skupini, v kateri se je Alex poskušal skriti.

	 Vsi so se spoštljivo umaknili, tako da je okoli njega nastala čistina in je na vsem lepem stal povsem sam.

	 Linét ga je prijela za roko ter ga povedla k prijateljem, ki so bili zbrani pred postrojenimi četami.

	 »No, naj vsem vam, ki ga še ne poznate, še enkrat predstavim moža, ki ne pozna strahu in vselej prej pomisli na prijatelje kot nase!« je množici navdušeno zaklicala in pokazala na Alexa. »Vaš poveljnik, Alexander!« je s slovesnim glasom vzkliknila.

	 Alex je od groze kar lezel sam vase, ker so vsi na jasi strmeli vanj in vzklikali, Alexander. Obrnil se je k prijateljem in jim tiho, skoraj jezno rekel:

	 »Dajte no, nikar tako ne zavajajte ljudi! Mogoče se res znam mečevati, vendar pa takšne vojske ne morem voditi, ker nimam niti pojma, kako!«

	 »Za te ljudi si junak,« mu je Robert, ki je stal ob njem, zašepetal. »V tebi vidijo moč in predvsem pogum, ker ne pozabi, da jih je veliko med njimi že stalo v boju proti sedanji kraljici in ga kruto izgubilo. Ti si tukaj le za njihovo moralno spodbudo. Res je, da ti je bilo dodeljeno poveljniško mesto, a ob sebi imaš izurjenega človeka. Nihče ne pričakuje, da boš vojsko znal uspešno voditi. Za to je potrebno strateško znanje in leta izkušenj!«

	 Alex je naposled le dojel, čemu mu je bila dodeljena tako pomembna vloga. Pomirjeno je prikimal ter storil edino, kar je v tistem trenutku bilo najprimernejše ... Dvignil je desnico ter bojevnike in bojevnice glasno pozdravil.

	 Za seboj je zaslišal korake ... Ob njem se je ustavil Drustan v popolni vojaški opremi.

	 Alex je osupnil in odprtih ust strmel vanj, ker se je njihov nebogljeni, šepajoči prijatelj in dobrotnik prelevil v strah vzbujajočega poveljnika.

	 Drustan se je pred njim strumno postavil v položaj, mirno, mu salutiral in mu rekel:

	 »Alex veseli me, da si moj poveljnik in služil ti bom do zadnje kapljice krvi! Med vsemi si edini, ki si tako čast zasluži in ki tej vojski lahko poveljuje!«



	* * *



	 Dan se je že prevešal v večer. Alex je sedel na deblu ob ognjišču. S komolcema se je uprl na kolena, si z rokama podprl glavo in zamišljeno strmel v ogenj. Poslušal je prasketanje gorečih polen in v mislih razporejal enote, čeprav se je zavedal, da o strategiji in načinu bojevanja, še posebej o takšnem, s kakršnim so se nekoč bojevali, sploh ni imel pojma. Izza njega so iz tabora prihajali glasni zvoki, ker se je vojska mrzlično pripravljala na boj, zato ni slišal korakov, ki so se mu približevali.

	 »Kako si Alex?« ga je dekliški glas tik za hrbtom vprašal.

	 Alex se je sunkovito, skoraj prestrašeno obrnil, kot bi ga zalotili pri nedovoljenem početju ... Za njim je stala Linét.

	 V trenutku je bil na nogah in še hitreje se je spustil na kolena.

	 »Vstani, Alex!« je Linét odločno rekla in ga prijela za roko, da bi mu pomagala vstati. »Tebi pa se mi res ni potrebno klanjati, ker sem samo zaradi tebe tukaj!«

	 Alex jo je zmedeno pogledal in neodločno sedel na hlod.

	 Linét je bilo takoj popolnoma jasno, da se mu niti sanjalo ni, kaj se je zadnje tri dni dogajalo, zato se je prisedla k njemu na deblo in mu začela pripovedovati:

	 »Veš, ko so te vojaki ujeli, se je na gradu razvnela burna debata o tem, kdo si, in kaj bi s tabo naredili, ker si onesposobil kraljičine najbolj izurjene stražarje in verjemi mi, da je bilo kar nekaj zanimivih predlogov.«

	 Alex ji je sramežljivo prikimal in zamomljal, da o tem ni ničesar vedel, a se je takoj za tem nasmehnil in hudomušno pripomnil:

	 »Ampak meni niso ponudili nobene izbire, in ker se niso mogli odločiti kaj bi z mano, sem na svojo srečo pristal v ječi pri Robertu, mar ne?«

	 »Tako je,« mu je Linét pritrdila. »In seveda je Robert naredil vse, kar je lahko, da so te pustili pri miru in si si toliko opomogel, da te je lahko rešil.«

	 Alex je zamišljeno prikimal, ker se je zavedal, kako je to dejstvo bilo pomembno, saj če ne bi pristal pri Robertu, bi verjetno na drugi strani že dolgo dušam delal družbo.

	 »Ampak kdo si deklič?« je končno vprašal to, kar ga je že ves dan begalo in se vprašujoče zazrl vanjo.

	 »Linét sem,« mu je Linét resnobno odgovorila. »Če želiš, ti povem še vsa ostala imena ...«

	 »Ne ne, ni treba, jih poznam!« ji je Alex hitro vskočil v besedo. »Od Gabriela sem jih danes že kar nekaj krat slišal. Ampak zanima me, čemu te posluša in ti je vdana tolikšna vojska? Šele tri dni si na svobodi!«

	 »Vem Alex, da te še marsikaj bega, saj velikokrat tudi mene,« mu je Linét z vzdihom odgovorila. »Včasih sploh ne vem več, kdo sem! Odkar vem zase, me je mama učila krutosti, hudobije in sebičnosti. Čeprav se nisem z njo strinjala, sem ji sledila, ker je bila pač moja mama. A mi je kasneje spletična, ki je dolga leta skrbela zame, še preden je Rebecca prišla na grad, povedala, da tisto sploh ni moja prava mama in da moje pravo ime ni Linét. Tega in ostale tri so mi dodelili šele, ko sem se preselila na grad, a mi spomin ne seže tako daleč nazaj, ker je od tedaj menda poteklo že veliko let.«

	 »Več kakor trinajst let jih zagotovo nimaš,« se ji je Alex nasmehnil.

	 »Nimam, vendar pa, kot mi je spletična pripovedovala, moja duša ne izvira iz tega sveta. Pravi, da sem stara toliko, kolikor je stara Zemlja, in da sem bila zraven, ko je zrasla prva bilka pa ob prvi ribi, ki je zaplavala v vodi in da sem tukaj s svojo pravo mamo shodila poti, še preden je prvo živo bitje prilezlo iz morja na kopno.«

	 Alex je pokimal, čeprav se mu je zdelo, da je bil prestar, da bi verjel v pravljice, a je svoj dvom poskušal prikriti.

	 A ga je Linét začutila, zato je nadaljevala:

	 »Veš, tudi mene ta zgodba bega, in čeprav sem otrok, ne morem vsega verjeti. A je spletična rekla tudi, da je prišlo do zmešnjave in da težava, s katero se srečujemo, ni stvar Zemlje, temveč celotnega vesoljnega sistema.«

	 Umolknila je in se zamaknjeno zazrla k vojski, ki je postrojena v čete čakala na jasi, ker se je trenutek odhoda naglo bližal. Spet se je obrnila k Alexu, brcnila kamen, ki je poletel v žerjavico in s povsem odraslim glasom nadaljevala:

	 »V tem času ste pristali zaradi moje napake iz prihodnosti. Mislim pa, da prihajamo do zaključka. Nobeden izmed vaših predhodnikov ni zmogel toliko ljubezni, zbranosti in poguma, kakor ste jih vi s seboj prinesli v to obdobje!«

	 Alex se je nejeverno zazrl v njen spremenjeni obraz, obsijan z rdeče oranžno svetlobo, ki je odsevala z ognjišča in zazdelo se mu je, da je z njim govorila Lava, čeprav je ob njem sedela Linét. Nervozno se je presedel po deblu, ker je v njem dobesedno vrelo in rad bi Lavi zastavil tisoč vprašanj, vendar pa ni vedel niti kje in ne, kako začeti.

	 »Lava kaj pa Gabriel?« je vprašal, da bi svojo domnevo, da je resnično govoril z Lavo in ne Linét, potrdil. »Sploh čutiš kaj ljubezni do njega ali pa smo se ti samo zdeli rešitelji, ki smo ti tistega trenutka bili pri roki?«

	 »Ne ocenjuj položaja po mojem videzu!« je Linét vzkliknila. »Res je, da jih ne kažem več kot trinajst in je šele tri dni, odkar so se mi začeli vračati spomini na preteklost in pravo mamo, vendar pa se tega trenutka prav dobro spomnim sleherne besede, ki sem vam jo rekla in sleherne obljube, ki sem vam jo dala, preden ste šli na pot. Tukaj sem pač s tem imenom ujeta v tej obliki in kraljica se grozno boji vrnitve moje mame!«

	 Alex je nagubal čelo in že na obrazu se mu je videlo, da je svoje misli po vsem, kar je slišal, poskušal urediti.

	 »A še ena Smrt?« je nejeverno vprašal.

	 »Kje pa!« mu je Linét odločno odkimala. »To nalogo imam samo jaz, ampak začela sem jo opravljati šele mnogo let kasneje, kot smo zdaj. Nalogo Smrti zdaj ima moja mačeha, ki pa jo opravlja na najslabši možni način, ker je zelo kruta in sebična, zato je ustvarila pekel! Moja mama je ...«

	 Umolknila je in ga preiskujoče pogledala, kot ne bi bila prepričana, ali mu lahko izda, kdo je njena mama.

	 Alex jo je pričakujoče pogledal in nestrpno privzdignil obrvi.

	 »Po položaju je mnogo višje,« je Linét končno rekla. »Razumel boš, ko jo boš videl. Moj priimek je de Rose!«

	 Alex ni ničesar rekel, ker mu priimek, de Rose, ni kaj dosti pomenil, čeprav ga je v zadnjem času že kar nekaj krat slišal. Slutil je, da mu je Lava razkrila svojo skrivnost.

	 »Alexander!« je nekdo poklical.

	 Ne da bi karkoli rekel, je vstal in vprašujoče pogledal prikupno damo, odeto v turkizno ogrinjalo, ki je stala nedaleč stran in mu z roko nakazovala, naj ji sledi.

	 Stopil je k njej in popeljala ga je do velikega šotora, kjer so ga pričakale štiri dame, prav tako odete v turkizna ogrinjala, in še preden se je zavedel, so mu na prsi pripele težak oklep. Ko so mu na noge pripenjale ščitnike, se je zdrznil, saj sta ga rani še vedno močno boleli. Na koncu so mu nadele še kovinske ščitnike na komolce.

	 V vsej tej opremi, ki je tičala na njem, se je precej nelagodno, predvsem pa okorno počutil, a je vedel tudi, da jo bo v boju potreboval, saj če bi jo imel že prej, mu puščici na nogi ne bi prizadejali takšnih ran, kakršne je imel.

	 »Moj meč?« se je spomnil, da se brez njega ne bo mogel bojevati in se ozrl po šotoru.

	 Ob njem je že stala dama, ki ga je privedla v šotor in mu molela prav tisti meč, ki ga je mesece dolgo uporabljal, že odkar so bili v tem veku.

	 Pograbil ga je in z njim naredil nekaj hitrih močnih zamahov. Slišalo se je ostro žvižganje, ko je meč rezal skozi zrak. Nenadoma se je zavzel, da ga za čuda oklep pri tem sploh ni oviral.

	 Dame so mu nadele še veliko čelado, ki mu je obraz skoraj povsem prekrila. Osuplo je z roko negotovo zdrsel preko ščitnika na obrazu in odkril, da sta se iz ozke reže poleg oči videla še samo nos in brada. Na vrhu je čelado krasila gosta perjanica.

	 »Tako, pripravljen sem,« je rekel, bolj zase kot damam in stopil iz šotora.

	 »Pozor!« je močan glas še v istem trenutku zatulil.

	 Vojska se je v pozdrav svojemu poveljniku strumno prestopila, pri čemer so njihovi oklepi zažvenketali, kakor da bi udarjali s kosi kovine po kovini.

	 Alex je spet bil v zadregi, ker je znova bil v središču pozornosti. Postrojenih je bilo toliko vojakov, da postav v zadnjih vrstah skoraj ni več razločil. Za trenutek je osuplo obstal, a se je hitro znašel. S pogledom je preletel po četah, se postavil v položaj mirno in se svoji vojski z nagibom glave poklonil.

	 »A jih popeljem na bojišče?« je vprašal Drustana, ki se je znašel ob njem.

	 »Mislim, da ja ...« mu je Drustan neodločno prikimal.

	 »Mislim, da se zavedaš, da pravega znanja, da bi izdajal uporabna povelja, nimam, zato se zanašam nate,« mu je Alex zašepetal.

	 Drustan, vajen vojaškega poveljevanja, mu je samo prikimal, se povzpel v sedlo svojega konja, odjahal na sredino jase pred postrojene čete in začel izdajati ukaze. Razporejal je enote in kmalu so lokostrelci in pešaki stopali po svoji poti, konjeniki, čarovnice in čarovniki, zdravilke in zdravilci in vsi drugi pa so krenili v popolnoma drugo smer. Ni bilo dolgo, ko je Alex skoraj čisto sam ostal na jasi.

	 »Gospod vaš konj,« mu je mlad fant nekoliko nižje postave, ki se je ustavil ob Alexu in je na povodcu vodil velikega belega konja, uslužno rekel.

	 Mogočen konj je rezgetal in se prestopal, kot bi nestrpno čakal svojega poveljnika.

	 Alex se je povzpel v sedlo, in ko je konja že hotel spodbosti, da bi odjahal za Drustanom, ga je ustavil klic:

	 »Hej Alex, počakaj nas!«

	 Proti njemu so jezdili Casper, Gabriel, Holug in Robert. Druščina je bila odeta v podobne kovinske oklepe, kakršnega je sam nosil, le na glavah niso imeli čelad. Nasmehnil se jim je, jim pokimal in jih vprašal:

	 »A gremo?«

	 »Do zadnje kaplje krvi, če bo treba!« je Casper razvneto vzkliknil.

	 Jahali so eden ob drugem, brez posebne naglice. Jesensko suho listje na tleh je šelestelo, ko so konji z vso svojo težo stopali po njem.

	 Alex je od vznemirjenja začutil mravljince na koži. Pogosto je o takšnih trenutkih sanjaril, vendar pa si ne bi niti v najbolj drznih sanjah upal pomisliti, da bo svoje prijatelje nekoč res popeljal na takšno pot.

	 »Kje pa je Maya?« je vprašal, ker je, odkar so prispeli v tabor, sploh ni več videl.

	 »Ah, ne skrbi zanjo ... V dobrih rokah je!« mu je Gabriel odločno zagotovil.

	 Po izrazu na obrazu sodeč, se za življenje svoje mlajše sestre resnično ni bal.

	 Alex se je samo namrdnil, ker ni ničesar oprijemljivega izvedel, a so mu glavo že polnile skrbi in ideje, kako naj se tega boja lotijo, zato se je z odgovorom zadovoljil.

	 »Saj jo poznaš ...« je Gabriel še dodal. »V vlogi čarovnice se te dni izvrstno počuti!«

	 Alex se je nasmehnil in že je spet nameraval konja spodbosti, ker so čete hodile že daleč pred njimi in nikakor se mu ni primerno in vzorno zdelo, da bi kot poveljnik zadnji prispel na bojišče, a se je zadnjega trenutka zaustavil, ker se je Casper užaljeno oglasil:

	 »Veš kaj, stari glede Maye pa moraš mene vprašati, ne Gabriela ... Moje dekle je!«

	 Alex se mu je samo nasmehnil in konja še istega trenutka spodbodel.

	 »Hi!« je vzkliknil.

	 Konj se je ob gospodarjevem nenadnem ukazu povzpel na zadnje noge, vendar se je Alex trdno držal v sedlu in že v naslednjem trenutku sta dirjala proti svoji mogočni vojski.

	 Prijatelji so jo urno ubrali za njim.

	 Jahali so ob robu velike jase, tik ob gozdu za gradom, na kateri so pred dnevi prvič videli kraljičino stražo na obhodu. Alex je nejeverno pogledoval po svoji vojski, ker je iz trenutka v trenutek na njihovi strani bilo več bojevnikov. Opazil je tudi veliko vaščanov Kraljeve vasi, ki so v preprostih kmečkih oblačilih, z meči ali pa kar s kosami in vilami v rokah, pogumno stali v vrstah.

	 A v daljavi, na ogromni sosednji jasi takoj za pasom redkega gozda, je bila postrojena kraljičina mogočna vojska. Bilo jih je več kakor njih ... Konjenica, odeta v bleščeče oklepe in opremljena z dolgimi sulicami, je štela morda več kakor petsto mož. Čisto na levi se je bohotila velika lokostrelska enota in na obrobju so seveda še zmeraj stali obrambni stolpi in katapulti ... Skratka obetal se je srdit boj!

	 Alex se je zavedal, da bo prelite veliko krvi in bo sleherno izgubljeno življenje nenadomestljivo. Počasi je jahal vzdolž svojih postrojenih čet, pred katerimi je Drustan vznemirjeno hodil sem in tja. Tu pa tam je v koraku še malce pošepal, vendar pa je to šepanje bilo skoraj nič v primerjavi z njegovo hojo izpred mesecev, ko ga je mlada skupina spoznala in je vsak njegov korak bil vprašljiv.

	 Ko je Drustan opazil mlade prijatelje iz prihodnosti, se jim je komaj opazno nasmehnil in se jim poklonil.

	 »Alex!« je Gabriel zaklical.

	 Alex je konja zaustavil in se vprašujoče zazrl vanj.

	 »Alex počakaj z vojsko!« mu je Gabriel napeto rekel, ko je prijahal do njega. »Ne napadi po nepotrebnem!«

	 »Sem ti morda videti tako, kot da jih bom jaz popeljal v boj?« se mu je Alex nasmehnil. »Bi rad, da se bitka konča, še preden bi se začela? Sanja se mi ne o vodenju tako velike vojske! V boju se lahko zanesem le nase!«

	 »Malo sem si mislil, da je stvar taka,« mu je Gabriel z nasmehom odgovoril. »Pa vseeno malo še počakajte. Ne pošlji jih takoj v napad, ker imam močan občutek, da se bo boj sprevrgel v popolnoma nepričakovano smer.«

	 Alex je strmel v daljavo na sosednjo jaso, kjer se je mogočna kraljičina vojska še zmeraj zbirala in za trenutek se je zaskrbljeno izgubil v lastnih mislih.

	 »Kako to misliš?« ga je naposled vprašal.

	 Gabriel je z glavo namignil proti Luni, ki se je, kljub temu da se je šele mračilo, že dvigala izza gozda in jaso osvetljevala.

	 »Aja ... Pozabil sem!« je Alex vzkliknil, ko se je ozrl v Luno.

	 »Ko bi jaz lahko ...« je Gabriel zavzdihnil. »Ampak tokrat se je ne bojim več! Tokrat jaz njo nadzorujem, ne ona mene!«

	 »Kaj pa hočeš, da naredimo?« ga je Alex vprašal.

	 »Počakaj, da kraljica naredi prvi korak,« se je Gabriel odločil. »Mislim, da tudi ona ne bo z vso močjo udarila. Ne pozabi, da se zanaša na strah, ki ga je že pred leti zasejala med ljudi, kakor je Drustan razlagal. Vendar pa kraljica ne ve, da imamo danes, zdaj ob pogumni vojski na voljo še moč, ki pa ne izvira iz tega sveta!«

	 Alex je zavzdihnil, kot bi se mu s srca odvalili velik kamen. Ustnice so se mu razlezle v širok nasmešek. Z Gabrielom sta udarila z roko ob roko in še preden se je Gabriel zavzel, je Alex že jahal vzdolž svojih čet proti Drustanu, ki se je pogovarjal s peterico poveljnikov posameznih enot.

	 »Drustan!« je Alex vznemirjeno zaklical.

	 Možje so se v trenutku postavili v položaj mirno.

	 Ko je Alex prijahal do njih, je skočil iz sedla in razburjeno vzkliknil:

	 »Drustan ne smemo prvi napasti! Kraljica bo udarila s silo, ki ji živi ne bomo kos!«

	 Drustan je kljub Alexovi očitni razburjenosti povsem umirjeno prikimal.

	 »Moj gospod, kaj želite, da storimo?« ga je vprašal in se mu na rahlo poklonil.

	 Alex se je presenečeno zazrl vanj in že ga je hotel vprašati, od kod je vzel tega, mojega gospoda, a se je v zadnjem trenutku zadržal. Prešlo ga je, da se na bojišču ne smeta in ne moreta pogovarjati kot prijatelja, ker v vojski vladata red in disciplina tako dolgo, dokler vlada pokorščina in je med položaji posameznikov jasno začrtana meja. Odkašljal se je in bolj umirjeno rekel:

	 »Drustan vedel boš ... Ko boš videl mene v diru, takrat udarimo! Do tedaj pa odločitev prepusti Gabrielu, ker fant zmore več, kakor si sploh lahko predstavljaš!«

	 Drustan je vprašujoče privzdignil obrvi, a mu je kljub temu prikimal in se mu samo z rahlim nagibom glave poklonil.

	 Alex se je povzpel v sedlo, si snel čelado in še preden se je Drustan s svojimi pomočniki zavzel, je že jahal vzdolž prve vrste postrojenih enot.

	 »Prijatelji!« je njegov glas gromko zadonel čez jaso.

	 Sleherna glava se je ozrla proti svojemu mlademu poveljniku ... Zavladala je popolna tišina.

	 »Ponovno smo se zbrali, da premagamo tiste, ki so nam odvzeli svobodo!« je Alex svoje bojevnike odločno nagovoril.

	 Zajel je sapo in naredil kratek premor, ker je iskal ustrezne besede. Vedel je, da bodo tako mogočno kraljičino vojsko lahko porazili samo, če bodo združeni v pravih mislih in dejanjih. Za trenutek je zaprl oči. Njegov konj se je prestopal na mestu, kot bi vznemirjenost svojega gospodarja čutil.

	 »Samo resnica je pomembna!« je Alex vzkliknil in pomenljivo pogledal proti skupini svojih najboljših prijateljev.

	 Njegov konj se je zaradi silnega vznemirjenja svojega gospodarja povzpel na zadnje noge.

	 Gabriel je od presenečenja odprl usta, a se je že v naslednjem trenutku nasmehnil in mu prikimal.

	 Alex se je oprijel ročaja meča, ki ga je imel zataknjenega v nožnico za pasom in ga trdno stisnil.

	 »Prišel je čas, da se s skupnimi močmi upremo!« je silovito nadaljeval svoj nagovor.

	 Njegov konj je zarezgetal, kot bi mu pritrjeval.

	 Na jasi je vladala takšna tišina, da se je za trenutek slišalo samo rezgetanje Alexovega konja.

	 Alex se je pomenljivo ozrl po mogočnih vrstah svoje vojske in zazdelo se mu je, da so še sovražne čete, tam daleč na sosednji jasi, prisluhnile njegovemu govoru.

	 »Danes je tisti dan, ki bo spremenil zgodovino, prijatelji!« je razvneto zaklical. »O današnji bitki bodo v prihodnosti pisali zgodbe, ki bodo pripovedovale, kako se je manjša vojska pogumno zoperstavila mogočni kraljičini vojski!«

	 Umolknil je in se resnobno zazrl v svoje bojevnike, kakor da bi preverjal, kakšen vtis so njegove besede naredile nanje. Vsi so stali nepomično in strmeli vanj.

	 »Zbrali smo se iz vseh vetrov ... Bojevniki in bojevnice, konjeniki, lokostrelci, pešaki, čarovniki in čarovnice, zdravilke in zdravilci, vaščani, a vsi le z enim ciljem,« je kakor obseden govoril in sleherna mišica na njegovem obrazu je bila napeta, »da porazimo tiste, ki so nam odvzeli najdragocenejše, kar imamo ... Svobodo!«

	 Sleherne oči so napeto sledile njegovim premikom, ko je pred postrojenimi vrstami jahal sem ter tja. Nešteto neznanih obrazov je brez posmeha ali prezira strmelo vanj in zavzeto prisluhnilo njegovim besedam, a on jim je tokrat, kakor da bi bil slep za vse njihove poglede, brez zadrege govoril:

	 »Zato, prijatelji strnimo vrste in ne glede na to, ali bomo premagali sovražnika ali bomo poraženi, bomo vedno veliki zmagovalci!«

	 Skočil je s konja ter se pred četami vzravnano, odločno razkoračil.

	 »Tisoč let za nami se bodo borili za enake cilje in tisoč let pred nami so to že počeli!« je vzneseno nadaljeval. »Legende, zgodbe in pripovedke se prenašajo iz roda v rod in v to zbirko dodajmo še svojo zgodbo, v kateri ne bodo pripovedovali o tem, da smo bili poraženi, temveč o našem pogumu in o trenutkih, ko je manj številčna vojska kljubovala mogočnejši! Zato, bratje in sestre, strnimo moči in svojo bitko zapišimo v zgodovino ne glede na zaključek!«

	 Možje in žene so njegove besede dobesedno požirali. Njegov prodorni, globoki glas je potoval od ušesa do ušesa in prodiral v njihova srca. Mnogo rok je trdno prijelo za meče, kajti bojevnice in bojevniki so vedeli, da je govoril resnico.

	 Alex je še poslednjič s pogledom prešel preko enot, potegnil meč izza pasu in ga visoko v zrak dvignil.

	 »Do zadnje kaplje krvi! Za svobodo!« je zatulil.

	 Vojska se je zganila. V naslednjem trenutku so se dvignili nešteti meči in tisoč, deset tisoč grl je, da je donelo daleč naokrog, zarjulo:

	 »Za svobodo!«

	 Alex se je ob tako silovitem vzkliku zdrznil, vendar pa ni bil edini. Prijatelji iz prihodnosti so z velikimi očmi občudujoče strmeli vanj. Čeprav so vedeli, da o strategiji vojskovanja ni imel niti najmanjšega pojma in ni vedel, kako bi svojo vojsko povedel v boj, je svojo vlogo vzornika briljantno opravil!

	 Množica je vzklikala in komaj so se prvi klici polegli, so že spet zadoneli, kajti njegove izbrane besede so jim segle v srce.

	 »Alexander ... Alexander ...« je donelo po jasi.

	 Alex se je počasi povzpel na konja in se ozrl proti sovražnikom. V mraku je razbral postrojene čete, pred katerimi je kraljica kot kip negibno stala in strmela proti njihovi jasi.

	 Spet si je nadel čelado, odjahal h Gabrielu in mu rekel:

	 »Tako, stari napočil je tvoj čas!«

	 Gabriel se je nasmehnil in razjahal. Pomahal je proti skupini žena in jim nakazal, da potrebuje pomoč. V trenutku sta k njemu pristopili ženi v turkiznih ogrinjalih.

	 »Pomagajta mi, da se rešim teh oklepov!« ju je prosil.

	 Sneli sta mu oklepe in vse, kar se mu je odvečno zdelo. Kot bi spet začutil lahkoto svojega svobodnega telesa, je globoko zajel sapo in se pretegnil. Stopil je k Drustanu, ki je še vedno stal v družbi peterice vodij enot in mu segel v roko.

	 »Drustan odmaknite se!« mu je odločno rekel. »Ta bitka je moja!«

	 Dvignil je roke visoko v zrak in zarjovel kakor zver.

	 V postrojenih četah se ni nihče niti zganil. Bojevniki in bojevnice so nepremično stali in ga s strahospoštovanjem molče opazovali.

	 Tudi na Drustanovem obrazu ni niti ena sama mišica trznila. Samo prikimal mu je in se brez besed s svojimi poveljniki umaknil.





ZAVEZNIK


	 Gabriel je počasi stopal proti sosednji jasi, kjer so postrojeni negibno stali v belo odeti kraljičini vojaki. Hodil je popolnoma sproščeno in se ni niti zmenil za zgrožene poglede prijateljev in zavezniške vojske. Vsi so presenečeno strmeli vanj in očitno je bilo, da se prav nikomur niti sanjalo ni, tudi Drustanu ne, kaj se mu je pletlo po glavi.

	 Od svojih čet se je oddaljil že, kakšnih sto metrov. Ustavil se je in se zastrmel v sovražne vrste ... Bile so razporejene po enotah. Na sredini je stala nepregledna množica pešakov, desno od njih pa dolga vrsta težke konjeniške enote.

	 Ko je tako ocenjeval kraljičino vojsko, se je popolnoma izgubil v lastnih mislih, a ga je nenadoma prevzel čuden občutek, da je nekdo stal za njegovim hrbtom. Sunkovito se je obrnil in presenečeno ugotovil, da so mu prijatelji sledili.

	 »Kaj pa vi delate tukaj?« jih je osuplo vprašal.

	 »Isto kot ti!« mu je Casper odrezavo odgovoril in skomignil z rameni.

	 Gabriel ga je zamišljeno pogledal in prešlo ga je, da je njegovega najboljšega prijatelja srednji vek dodobra spremenil ... Casperja je prav razganjala želja, da bi se bitke udeležil. Tudi drugi prijatelji iz prihodnosti niso pred veliko močnejšo sovražno vojsko kazali nobenega strahu. Čeprav so nekoč, v svojem veku, o srednjeveških bitkah samo prebirali v starodavnih bukvah, ali pa so preprosto pobrskali po spletu, se bodo takšne bitke zdaj udeležili in bodo oni tisti, o katerih bodo pisci zlagali dolge nerazumljive verze ali pisali zgodbe o njihovem uspehu ali porazu.

	 »Stari pa se ti sploh sanja, kako se bomo tega lotili?« ga je Casper negotovo vprašal.

	 »Pojma nimam,« mu je Gabriel odkimal. »Rodil sem se v dobi elektronike!«

	 Prijatelji so se začeli negotovo prestopati in v zraku je nenadoma bilo čutiti strah.

	 Gabriel ga je zaznal, zato se je z nasmeškom zazrl vanje.

	 »Pa je sploh pomembno, ali smo ali nismo na bitko pripravljeni?« jih je vprašal.

	 Umolknil je in s pogledom brezbrižno, počasi premeril enega za drugim ... Casper je bil v popolni bojni opremi, Maya je bila odeta v turkizno ogrinjalo, kakršna so čarovnice in čarovniki nosili, Alex si je spet snel čelado in jo v rokah držal kot največjo dragocenost, Robert je stal ob Mayi in videti ni bil nič manj razburjen od nje, Rebecca pa je bila oblečena v preprosta oblačila, v kakršna so jo v gradu odeli in je bila edina, ki je dajala videz običajnega, preprostega človeka.

	 »Morda je njih res več in so bolje opremljeni, vendar pa ne pozabimo, da smo mi sedemsto let naprednejši kot vsi ti ljudje skupaj iz tega veka,« je Gabriel sproščeno nadaljeval in glas se mu niti za trenutek ni zatresel.

	 »Kaj pa naša vojska?« ga je Maya vprašala in z roko zaokrožila proti zaveznikom, ki so postrojeni nepremično strmeli predse in nestrpno pričakovali ukaz za napad.

	 »To je njihova vojna ne naša!« ji je Gabriel odgovoril in se zamišljeno zazrl v sovražne vrste, ki so prav tako postrojene čakale na ukaz za napad. »Mi jim bomo le pomagali premagati mistične sile, ki se jih tako zelo bojijo. Rešili jih bomo tistega, na kar si niti pomisliti ne upajo!«

	 »Pa vemo, kako?« se je Robert naposled le oglasil.

	 »O, ja, brez skrbi!« mu je Gabriel samozavestno odgovoril. »Robert bili smo v svetu Smrti in ni take sile, ki bi nam lahko življenja odvzela, če se Smrt s tem ne bi strinjala!«

	 Robert se je z roko udaril po čelu, presenečen, da se tega ni že sam spomnil, a se je takoj za tem glasno zasmejal in ga prijateljsko lopnil po ramenu. Vidno si je oddahnil in strah ga je čisto zapustil.

	 »Poleg tega imam močan občutek, da mi sploh ne bomo sodelovali v bitki, ker nas čaka kraljica,« je Gabriel prepričljivo nadaljeval.

	 »A tako?« je Alex, odet v bleščeči viteški oklep, razočarano planil.

	 »No, razen tebe ... Ti si del vojske,« je Gabriel, ko je videl, da je Alex zaradi razočaranja kar povesil ramena, hitro z nasmeškom nadaljeval.

	 Alexu je zasijal obraz, a se je prav kmalu spet namrščil, ker je Gabriel še hudomušno dodal:

	 »Samo da ne vem, stari, kako jo boš popeljal na bojišče, kajti strategija je bistvena!«

	 »Pustite Alexa pri miru! Za to bomo poskrbeli tisti, ki smo živeli in še vedno živimo za bitke!« je Drustan, ki je prišel za njimi, ker ga je zanimalo, kaj so prijatelji iz prihodnosti naklepali, srdito s tako gromkim glasom, da so se Mayi in Rebecci kar zašibila kolena, vzrojil.

	 Njihov srednjeveški dobrotnik je od vseh bil še najbolj spremenjen ... Bil je čisto drugačen kot takrat, ko so ga prvič srečali. Vsa njegova čemernost, malodušje in onemoglost izpred šestih mesecev so izginili in v glasu sta se mu odražali moč in odločnost.

	 Ko je Drustan opazil, da sta ga Maya in Rebecca prav prestrašeno gledali, je nekoliko bolj umirjeno nadaljeval:

	 »Poskrbel bom, da boste imeli prosto pot do kraljice. Vi ste naš zadnji up!«

	 »No, tako, to je rešeno,« se je Gabriel nasmehnil. »Ti pa se posveti enotam,« se je obrnil k Alexu. »Ker si njihov vzornik, jih ne smeš pustiti na cedilu!« mu je prepričljivo rekel, kot bi se mu hotel odkupiti za svojo prejšnjo pikro pripombo.

	 Alex je prikimal in izza oklepa potegnil prepognjen kos papirja. Pomolil ga je Gabrielu in mu rekel:

	 »Če se ne vrnem v prihodnost, ga prosim, predaj mojima staršema.«

	 Gabriel je nemo strmel v papir, na katerem je pisalo,

	 Za moja draga starša.

	 Odprl je usta, da bi mu na tako črne misli oporekal, a je bil tako ganjen, da mu besede niso šle z jezika. Pogoltnil je slino in papir shranil v žep.

	 Prijatelji so se začudeno spogledali, ker je bilo očitno, da so se o Alexu povsem motili! Zaradi svoje velikosti in moči je dajal videz pogumnega, trdnega človeka, ki mu nihče ni zlahka prišel do živega in nihče mu ne bi nikoli pripisal, da je v njegovem velikem telesu bilo tako nežno srce.

	 Žalostno so gledali za njim, ko se je z Drustanom vračal k četam.

	 Okoli bojnega polja so daleč naokrog zagoreli kresovi, ki so ga poleg mesečine tako osvetljevali, da je bilo skoraj kot podnevi.

	 »Kaj pa mi?« je Maya vprašala.

	 Gabriel se je pozorno zazrl v prijatelje in jim rekel:

	 »Obračunati moramo s kraljico, ker če jo, kaj poznam, bo posegla po svojem najmočnejšem orožju, po mistični moči. Prej sem jo videl ob svojih četah, vendar predvidevam, da se bo za čez noč umaknila na grad, zato se moramo prebiti tja.«

	 Robert je za trenutek privzdignil obrvi, kot bi premišljeval, vendar jih je kmalu spet spustil in se resnobno zastrmel v Gabriela.

	 »Strinjam se s tabo Gabriel,« mu je kot najpametnejši in najbolj izkušen mož v njihovi družbi pritrdil. »Čim prej se moramo vtihotapiti v grad! Dolge mesece sem tam služil, zato dodobra poznam vse skrivne poti ... V kraljičine prostore lahko pridemo skozi ječe, le do njih se moramo prebiti!«

	 »Kako pa?« je Casper nejeverno vprašal, ker je pred njimi bila jasa polna vojske, pa še grad je bil obdan z obzidjem, ki je bilo okoli in okoli močno zastraženo.

	 Ob tem se je zdrznil Holug, na katerega so vsi skoraj čisto pozabili, da je sploh bil zraven, ker je do zdaj stal ob strani in jih ves čas samo molče poslušal.

	 »To pa je naloga zame, da vas brez težav spravim v grad!« je vzkliknil in meni nič tebi nič poniknil v tla.

	 Minila je samo sekunda ali dve, ko je iz tal pogledala njegova glava.

	 »No, kaj čakate?« jih je začudeno vprašal. »Skočite že vendar noter ... Vam pa se podzemnega potovanja resnično ni treba bati!«

	 Ko so si prijatelji opomogli od presenečenja, so drug za drugim poniknili v rov, le Gabriel se je še nekoliko zadržal na površju. Zaskrbljeno se je ozrl proti enotam zavezniške vojske, ker je od tam zaslišal odločen Drustanov ukaz:

	 »Lokostrelci naprej!«

	 Nekaj sto mož se je takoj zganilo in se oddvojilo od postrojenih čet. Že naslednjega hipa je roj ognjenih puščic zletel daleč pod nebo proti sovražnim enotam, ki so v trenutku odreagirale in se takoj začele pomikati proti sredini bojnega polja.

	 Gabriel je zaprl oči in poniknil v zemljo. Rov je bil osvetljen, in čeprav ni nihče mogel dognati, od kod je medla svetloba prihajala, tako da so lahko brez težav videli kod hoditi, je bil prepričan, da je za svetlobo prav gotovo poskrbel Holug.

	 Prijatelji so ga že nestrpno čakali, in ko je pristal v rovu, so vsi s svojimi čisto črnimi, Profugusovimi očmi strmeli vanj.

	 Holug je takoj začel kopati kakor za stavo, tako da so ga drugi komaj dohajali.

	 Takoj za Holugom sta hodila Casper in Maya. Casper je Mayo trdno držal za roko, ker se je ves čas spotikala, ker si je Profugusov videz prijateljev in podzemno pot začudeno ogledovala. Za Holugove rove je že slišala, ko so se prijatelji pogovarjali o njih, vendar pa jih sama še nikoli ni videla.

	 Rebecca, ki je stopala za njima, se je prav tako radovedno ozirala naokrog, kajti ona za te rove še niti slišala ni, kaj šele, da bi po njih hodila.

	 Tudi Robert je bil prvič v takšnem rovu. Stal je tam, kjer so pristali, ko so poniknili v zemljo in z zanimanjem opazoval Holuga, ki je izdeloval rov, ne da bi se zemlje sploh dotaknil, čemur pa se Robert sploh ni čudil, ker se v družbi mladih prijateljev že dolgo ni ničemur več čudil.

	 »Robert ali bo naša pustolovščina, kaj pripomogla k vašemu študiju mistike?« ga je Gabriel vprašal, ko je tik ob njem priletel v rov.

	 »Brez dvoma bo!« mu je Robert navdušeno, s širokim nasmeškom na ustnicah odgovoril, tako da je Gabriel takoj opazil njegove podaljšane podočnike. »S seboj bom odnesel precej dokazov, s katerimi se bom nekoč lahko pred svojimi sodelavci postavljal.«

	 Hodila sta drug ob drugem in Robert je s skrivnostnim izrazom na obrazu pogledoval h Gabrielu.

	 »Sploh pa dopolnil sem naše zapiske!« mu je nenadoma zmagoslavno rekel.

	 Gabriel je korak upočasnil in se zvedavo zazrl v njegove črne oči.

	 »Katere zapiske mislite Robert?« ga je z zanimanjem vprašal.

	 »Se spomniš tistih, ki smo jih v svojem času našli v grajskih ječah?« ga je Robert vprašal in hitreje stopil dalje, ker sta bila že precej v zaostanku. »Pravzaprav jih je Casper našel.«

	 Gabriel mu je samo prikimal in pohitel za njim.

	 »No, končno sem izvedel, kdo jih je napisal in kako,« je Robert rekel, ne da bi preveril, ali ga je Gabriel že dohitel.

	 Gabriel je hitreje stopil, ker ga je stvar strašansko zanimala in kmalu sta spet z ramo ob rami hodila.

	 Robert se je že ves čas njunega pogovora nekoliko zabaval, zato ga je še nekaj trenutkov pustil v negotovosti. Končno se je hudomušno namuznil in rekel:

	 »Jaz sem jih!«

	 Gabriel je od presenečenja samo na široko odprl svoje povsem črne oči.

	 Roberta je njegov videz zdaj že tako zabaval, da je prasnil v smeh, a se je zresnil in nadaljeval:

	 »Zadeve sem dolge mesece preučeval in sem jih dodobra predelal.«

	 Gabriel je od osuplosti obstal, vendar se je že naslednjega trenutka zdrznil in korak pospešil.

	 »Kako pa Robert, če pa so zapiski bili ponekod pisani v volčjem jeziku?« ga je nejeverno vprašal takoj, ko je spet hodil ob njem.

	 »Tako je,« mu je Robert pritrdil. »Vendar pa te moram opozoriti, da jezik ni volčji, ampak čarovniški!«

	 Gabriel se je ves nasršil. Njegovi osuplosti ni bilo videti kraja ... Robert ga je z vsakim novim stavkom še bolj osupnil. To, da je jezik čarovniški in ne volčji, mu je Robert že v njihovem času povedal, a je takrat mislil, da so bile samo njegove domneve, zato mu pravzaprav niti ni verjel.

	 »Čarovniški?« se je začudil. »Kaj pa imam jaz skupnega s čarovniki? Moja krušna starša sta volkova, ne čarovnika! Robert, kako ste jih pisali vi, če pa ne govorite volčjega ali kakor pravite čarovniškega jezika?«

	 Robert je hitro hodil in bil je že skoraj čisto ob Holugu in drugih prijateljih, ki so na koncu rova čakali nanju, a se je znova ustavil, se obrnil in mu rekel:

	 »Ne pozabi, da so ječe bile polne čarovnic. Svoj čas na gradu sem izrabljal tako, da sem se pri čarovnicah učil njihovega jezika. Kasneje sem jih veliko rešil in jih skozi jamo popeljal na svobodo.«

	 »K-Kaj?« je Gabriel nejeverno zajecljal.

	 »Ayp Glan faim dio Pux de Raya,« mu je Robert z jasnim in razločnim glasom rekel.

	 Zdaj je Gabriel bil že tako osupel, da so se mu zašibila kolena. Klecnil je in pod nogami mu je zmanjkalo tal. Poskušal je ujeti ravnotežje, da ne bi zril po tleh, zato je sklonjen mahajoč nerodno poletel po rovu in se ustavil šele, ko sta se mu nogi povsem zapletli. Tik pred prijatelji se je na koncu rova skotalil, a je takoj vstal in si z oblačil samo otresel zemljo.

	 »Tukaj smo!« jim je Holug oznanil, ko se je pritajen hehet v rovu polegel. »Nad nami je grajski vrt. Prav tam smo, kjer smo že prvič bili,« je dodal in glavo potisnil na plano.

	 Smuknil je na vrt. Čeprav se je Luna skrivala za visokim grajskim stolpom, je vrt oblivala nežna mesečina, ki je za smrekami risala temne sence.

	 Takoj za Holugom je iz rova stopil Robert, ki si je z zanimanjem, kolikor mu je medla Lunina svetloba dopuščala, ogledoval grajski predel, ki ga kljub svojemu dolgemu bivanju v gradu še ni nikoli videl.

	 Za njim so izstopili še vsi drugi. Holug je prst postavil pred usta in jim z roko jadrno nakazal proti smrekam. Vsi so ga takoj razumeli, kaj je imel v mislih, zato si je vsak izbral eno smreko in se zatekel v njeno senco.

	 Robert je budno opazoval stražarje ob obzidju.

	 »Holug bojim se, da si za izhod nismo izbrali pravega kraja,« mu je Robert zašepetal. »Tukaj nas bodo opazili, spustimo se raje v grajske ječe!«

	 »Mislim, da je vseeno, kje smo, ker me je obšel občutek, da nam nekdo sledi,« mu je Holug zaskrbljeno odgovoril. »Vstopili smo na kraljevo posest, kjer ima kraljica moč. Po mojem že ve, da smo tukaj!«

	 »Kljub temu bo bolje, da se odpravimo v grajske kleti,« je Robert trmasto vztrajal, »ker če kraljica res ve, da smo tukaj, za nas ne bo prav nobene razlike, če nas zalotijo tukaj ali pa tam v ječah!«

	 Holug je nekaj trenutkov bil tiho, kot bi premišljeval, a mu je naposled prikimal.

	 Robert je iz sence svoje smreke vznemirjeno stopil proti Holugu, in čeprav je poskušal šepetati, ga je nekoliko zaneslo, ko mu je razburjeno rekel:

	 »Pa še nekaj nedolžnih duš, ki se nam lahko pridružijo pri vstaji, je še zmeraj zaprtih v ječah in med njimi je kar nekaj močnih čarovnic!«

	 Robertov globoki, raskavi, razburjeni glas je bil v nočni tišini precej slišen, čeprav se je ves čas močno trudil, da bi tiho govoril.

	 Še preden mu je Holug lahko, karkoli odgovoril, je od obzidja nekdo zatulil:

	 »Stoj!«

	 Holug se je v trenutku znašel pod zemljo, takoj za njim pa še vsi ostali. V zunanjosti so slišali hitre korake in razburjeno govorjenje. Zdelo se jim je, da sta po parku tekla vsaj dva stražarja, po glasovih sodeč, pa jih je bilo še več.

	 Koraki so se ustavili nad njihovimi glavami.

	 »Nikogar ni!« je nekdo odrezavo rekel. »Verjetno je bila spet srnjad! Gremo!«

	 Holug si je oddahnil in si pobrisal potno čelo. Gabriel ga je začudeno pogledal, saj sta bila strah in potno čelo povsem človeški lastnosti.

	 »To so samo spomini na življenje Gabriel,« se je Holug, ki je opazil njegov začudeni pogled, namrdnil.

	 Začel je bliskovito kopati in ne da bi se ustavil in obrnil, je še dodal:

	 »Tudi po smrti lahko, če želiš, čutiš to ali pa katero drugo človeško lastnost.«

	 Gabriel je samo skomignil z rameni in stopil za prijatelji, ki so Holugu, ki pa ni več kopal ravno, temveč navzdol v notranjost hriba, tesno sledili.

	 »Poslušaj Holug,« se je Casper oglasil.

	 Holug mu je prikimal, da ga je slišal, vendar s kopanjem ni prenehal.

	 »Ti rovi, ki jih puščamo za sabo, ali jih nikoli nihče ne odkrije?« ga je Casper zamišljeno vprašal. »Verjetno je pod zemljo že vse razrito, če si že toliko krat bil tukaj.«

	 Holug se je odkašljal, kot bi se mu zaletelo in mu odkimal. Po nekaj krepkih zamahih je rekel:

	 »Po nekaj dneh izginejo. Pa reciva tako, da je to dimenzija, ki je vi ljudje ne boste nikoli poznali. Lahko bi jih kopal tudi po zraku pa jih ne bi videli.«

	 Casper mu je le prikimal, ker mu ni hotel oporekati ... Njegove rove, po katerih so že večkrat hodili, je vedno prav jasno videl, zato se mu je zdelo, da je Holug malce pretiraval.

	 Holug je tako bliskovito kopal, da so vsi morali teči za njim in v nekem trenutku so dobesedno popadali v grajske ječe. Robert se je presenečen znašel na zadnji plati, ker tako silovitega vstopa v ječe ni pričakoval, vendar pa se je takoj postavil na noge in se ozrl naokrog, da bi ocenil, kje so bili.

	 »Meče na plano!« je vzkliknil, in še preden se je kdorkoli izmed ostale družbe zavzel, je na koncu dolgega hodnika, nasproti izhoda iz rova, že odprl nižja vrata in stekel po ozkih strmih stopnicah navzdol, v še en mračen dolg hodnik, ki so ga čisto na koncu zapirala ozka železna vrata.

	 Casper in Gabriel sta meča v trenutku imela v rokah. Stekli so po stopnicah za Robertom in ga ravno še videli čisto na drugem koncu hodnika odpreti ozka železna vrata. Izginil je skoznje in z druge strani vrat so zaslišali samo nekaj udarcev meča ob meč ter krik.

	 Robert se je takoj spet pojavil na hodniku z velikim kupom ključev v rokah, vpetih v večji obroč. Rekel ni ničesar, le hitel je odklepati rešetke na vratih prve celice na koncu hodnika.

	 Za trenutek je vstopil vanjo in odklenil težke okove na gležnju jetnika, potem pa se je spet pojavil na hodniku in že je s svojim početjem hitel dalje ... Iz grozljivih smrdečih celic je spuščal jetnike.

	 Prijatelji so ga le nemo opazovali.

	 Iz prve celice, ki jo je Robert najprej odklenil, ni nihče izstopil. Naposled se je Casper zganil in previdno pogledal vanjo ... Zagledal je možakarja, ki je bil le še kost in koža. Sedel je na kamnitih tleh in se naslanjal na zid. Ves zgrbljen, z globoko spuščeno glavo je hlastal za zrakom.

	 Casper si ga je takoj naložil na hrbet in ga odnesel na hodnik. Ko sta ga Maya in Rebecca zagledali, sta zgroženo kriknili.

	 Možakar se je zazrl vanju in njegove ustnice so se premikale, kot bi hotel nekaj reči, a mu iz ust ni prišel niti glas.

	 »Vode!« je Rebecca kriknila, ko je z njegovih ustnic razbrala, kaj je hotel reči.

	 Robert je samo z glavo namignil proti ozkim železnim vratom na koncu mračnega hodnika in dalje hitel odpirati dolgo vrsto rešetk.

	 Rebecca je stekla k vratom in skoznje stopila na nekakšno z visokim kamnitim zidom obzidano manjše dvorišče. K zidu je bilo prislonjeno dolgo kamnito korito, v katero je iz izvira po lesenem žlebu pritekala voda. Neodločno je obstala, ker je čez korito nekdo s prerezanim vratom visel in v roki še vedno stiskal svoj meč. Končno se je opogumila, možakarja odrinila, da se je prevrnil na tla in zaklicala:

	 »Sem pridite!«

	 Najprej se je skozi ozka vrata na dvorišče prerinil Casper, ki je na svojih plečih nosil onemoglega koščenega možakarja. Ob koritu ga je postavil na tla in ga prislonil nanj. Videti je bilo, da bi se možakar najraje kar potopil v vodo.

	 Casperju je takoj sledil Robert, ki je za seboj vodil skupino mož, ki so se kljub svoji izčrpanosti zapodili proti koritu. Kmalu se je ob njem prerivala množica jetnikov, ki so se Robertu zahvaljevali za izkazano usmiljenje.

	 Robert je kar žarel od zadovoljstva in slehernemu jetniku je stisnil roko.

	 »O tem sem sanjaril dolge mesece in končno sem ta trenutek dočakal!« je zmagoslavno vzkliknil.

	 Jetnike, ki so si izdatno potešili žejo, je povedel na drugi konec dolgega hodnika do ozkih strmih stopnic in naprej do jame ter jim razložil, kako naj zbežijo na svobodo.

	 Ni bilo dolgo, ko so Robert, Holug in mladi prijatelji v ječah ostali sami.

	 Robert je zadovoljno pregledoval prazne celice, kot bi preverjal, da niso koga spregledali.

	 »Imeli smo srečo, ker običajno tukaj kar mrgoli stražarjev, ampak tokrat jih ni, ker so verjetno vsi morali na bojno polje,« se je razgovoril. »Končno je moje službovanje na gradu dobilo pravi pomen! Dolgo sem se tem revežem trudil lajšati muke, čeprav mi ni vedno uspelo, ker je skoraj vselej bil navzoč kakšen kraljičin birič,« je rekel in z glavo namignil proti majhnemu dvorišču na koncu hodnika.

	 »A ni tisto ječar?« se je Casper začudil.

	 »To je Rory, ki je na gradu dolga leta služil kot birič,« je Robert odkimal. »Ves čas si je želel in upal, da bo napredoval v ječarja, že dolgo prej, preden sem jaz prišel na grad. Verjetno me je v zadnjih dneh, ko sem izginil z gradu, res nasledil, ampak bojim se, da se je njegova ječarska kariera zaključila prej, kakor pa bi si on želel!«

	 Robert svojih čustev, ki so ga preplavila, ni mogel prikriti ... Z obraza mu je izginilo vse navdušenje, ki ga je še malo prej kazal in zdaj sta z njega odsevala gnus in jeza.

	 »Prav užival je, da je jetnike lahko mučil ... Dobil je, kar si je zaslužil!« je trpko rekel in se s stisnjenimi pestmi odpravil po hodniku.

	 »Kdo ga pa je?« je Casper šepetaje vprašal.

	 »Jaz!« je Robert vzkliknil, ne da bi se ustavil. »Hitro za menoj! Še nekaj celic je polnih, čarovniških celic!«

	 Holug in mladi prijatelji so brez besed pohiteli za njim na drugi konec hodnika.

	 Robert se je ob vhodu na strme ozke stopnice ustavil in v zidu nasproti njih odprl neka vrata. Za njimi je bilo manjše okroglo preddverje. Gabrielu se je zdelo, kot bi vstopili v grajski stolp. Na okroglem zidu je bilo v enakih razmikih dvanajst železnih vrat. Robert jih je ene za drugimi odklepal in odpiral.

	 Iz majhnih mračnih celic so previdno pogledale razcapane, zanemarjene ženske. Ustavljale so se na pragovih vrat in zmedeno pogledovale zdaj Roberta pa Gabriela in potem še druge.

	 »Rešene ste!« jim je Robert zaklical. »Doli na polju pod gradom se bije mogočna bitka! Lahko se nam pridružite v boju proti kraljici ali pa se skrijete, samo nikar ne ostanite tukaj!«

	 Žene so kakor uročene strmele vanj in videti je bilo, da mu niso verjele.

	 »A mi ne verjamete?« jih je Robert nejeverno vprašal in zmajal z glavo. »Bežite! Kmalu bodo prišli kraljičini biriči in potem vam ne bo več pomoči!«

	 Proti njemu je negotovo stopila po videzu sodeč najstarejša žena in se mu zazrla v oči.

	 »Kako naj ti verjamemo ječar?« je jezno siknila proti njemu. »Toliko let so nas zatirali, mučili in iztrebljali ... Morda smo poslednje čarovnice!«

	 Maya in Rebecca sta se spogledali, in kot bi se dogovorili, zamahnili z rokama ter vzkliknili:

	 »Sulus!«

	 Mračno preddverje je preplavila bleščeča svetloba, tako da je bilo moč videti vsak posamezni kamen v okroglem zidu in celo goste pajčevine v špranjah med njimi. Žene so osuplo strmele v dekleti.

	 »To sta Rebecca in Maya,« jim ju je Robert predstavil. »Predlagam, da čim prej odrinemo od tod, ker ko bodo odkrili, da smo izpustili vse jetnike, bo tukaj mrgolelo stražarjev!« se je z nasvetom takoj obrnil k prijateljem.

	 Z obrazov žena so počasi izginjali nezaupljivi pogledi in naposled so mu ena za drugo prikimale.

	 Robert si je oddahnil, ker mu jih je končno uspelo prepričati. Obrnil se je k Rebecci in Mayi in jima odločno rekel:

	 »Poskrbita za žene! Odpeljita jih v naš tabor in morda bi bilo dobro, da bi jih pregledala, katera od zdravilk!«

	 Dekleti sta mu prikimali.

	 »Kaj sploh iščete v gradu?« se je Rebecca zaskrbljeno obrnila h Gabrielu. »Pazite nase!«

	 »Ne skrbita za nas!« ji je Gabriel takoj odločno zagotovil, da bi jo pomiril. »Poiskati moramo kraljico, ker je ona vir vse hudobije. Pokončati jo moramo, še preden poseže po svoji mistični moči, ker bi sicer, kot je Drustan pravil, tukaj kmalu mrgolelo trupel, ki bi brez strahu, do zadnjega živega nasprotnika bila bitko!«

	 Odpravili so se po ozkih strmih stopnicah na zgornji hodnik, kjer je v zidu, kaki meter od tal, zevala luknja Holugovega rova, skozi katerega so vstopili v ječe.

	 Čarovnice so jim brez besed sledile. Holug in Robert sta jim pomagala zlesti v rov.

	 Dekleti sta prijatelje na kratko objeli in se za ženami povzpeli v rov. Robert jim je še v pozdrav pokimal in Holug je za njima vhod takoj zaprl, tako da se na zidu ni niti poznalo, da je tam sploh kdaj bila luknja.

	 Robert je na koncu hodnika tik ob nižjih vratih, za katerimi so bile ozke strme stopnice, ki so vodile do jetniških celic, odprl preprosta, iz desk zbita vrata, ki so spominjala na tista na Drustanovi kajži. Za njimi se je prikazalo še eno ozko kamnito stopnišče.

	 »Te stopnice povezujejo grajske ječe z glavnim preddverjem v gradu. Uporabljali smo jih lahko samo tisti, ki smo bili na takem položaju, da smo v zgornjih nadstropjih imeli svoje bivalne prostore. Tu pa tam se je po njih spustila tudi kraljica, če je v ječah imela kakšen opravek,« se je Robert razgovoril, kot bi bil ponosen, ker je grad tako dobro poznal. »Verjetno si je Rory prav zaradi časti, da bi lahko bival v bližini kraljice, tako prizadeval postati ječar.«

	 Gabriel se je nestrpno, kot bi mu dolga Robertova razlaga bila odveč, brez pomisleka zagnal navzgor po strmih stopnicah, ne da bi počakal na prijatelje, a so tudi oni neučakano pohiteli za njim.

	 Dolgo kamnito stopnišče se je zaključevalo z majhnim podestom, tako da so se vsi štirje komaj zgnetli nanj, in ozkimi vrati. Ko jih je Robert odprl, so se znašli za debelo temnomodro žametno zaveso. Robert jo je počasi odmaknil in previdno pogledal v skoraj povsem temno, ogromno preddverje, ki sta ga medlo osvetljevali samo bakli, ki sta bili na vsaki strani vhodnih vrat zataknjeni v nosilca ob podbojih.

	 »Počakajte malo Robert, grem jaz prvi!« mu je Gabriel zašepetal. »Navdaja me grozen občutek, da nismo sami!«

	 Robert je v trenutku meč potegnil iz nožnice, ga privzdignil ter se začel oprezno ozirati naokrog.

	 »Meč vam ne bo v pomoč!« mu je Gabriel zašepetal.

	 Robert je meč spet pospravil in ga tiho vprašal:

	 »Kraljica?«

	 Gabriel mu je resnobno odkimal in si z dlanjo prešel čez prsi, ker je v bližini, nekje v preddverju, začutil neznano energijo.

	 Nepremično so stali sredi mračnega preddverja in napeto oprezali, od kod se bo kdo prikazal. Zaslišali so šelestenje in iz povsem temnega ozadja se je kot prikazen pojavil precej visok možakar. Imel je dolge, razmršene, črne lase in močne, košate obrvi. Hodil je nekoliko sključeno in budno opazoval njihov sleherni vzdihljaj. Ustavil se je samo nekaj metrov od njih.

	 Gabriel se je nasršil, ker ga je podoba možakarja spominjala na nekoga. Stopil je korak proti njemu.

	 »Previdno Gabriel!« ga je Robert šepetaje posvaril.

	 Gabriel je zamahnil z roko in mu razvneto rekel:

	 »Brez skrbi Robert na ta trenutek sem dolgo čakal! Šele zdaj vem, kaj so sanje v preteklih mesecih pomenile!«

	 »Sanje?« ga je Robert zmedeno vprašal, a je Gabriel le znova zamahnil z roko in se tujcu popolnoma posvetil.

	 »In si trenutek dočakal?« se je neznanec porogljivo nasmehnil. »In kakšnega konca se nadejaš? Pričakoval sem močnejšega nasprotnika, ne otroka, fantek.«

	 Gabriel se je ob besedi, fantek, nasmehnil. Brez sence strahu je stopil k možakarju in začel okoli nega krožiti.

	 »Samo dve možnosti sta ... Lahko te premagam ali pa te porazim! Drugega namena nimam,« mu je lahkotno rekel, kot bi se z možakarjem samo pogovarjala o vremenu.

	 Možakar se je začudil, in kot da ne bi bil prepričan, da je prav slišal, stresel z glavo, prav tako, kakor je Gabriel imel navado početi.

	 »Da me premagaš ali pa me poraziš?« je začudeno ponovil. »A ni to eno in isto?«

	 Gabriel je še vedno krožil okoli njega. Prikimal mu je in mu odgovoril:

	 »Dobro si me razumel, torej izbiraj! Katero od obeh možnosti želiš?«

	 Robert, Casper in Holug so se spogledali, ker ni nikomur bilo jasno, kakšno igro je Gabriel igral. Slutili so, da bo ta boj nekaj posebnega in da oni s svojimi čisto običajnimi meči in sposobnostmi takšnemu nasprotniku ne bi bili kos, zato so se raje umaknili v temnejše ozadje preddverja in se stisnili ob steno.

	 »Ah, bojim se fant, da so to le pobožne sanje!« mu je možakar posmehljivo rekel. »Dolga leta sem kraljičin služabnik in zadolžen sem za njeno varnost. Otrok me že ne bo porazil, kajti kraljica mi je podelila moč, o kateri se tebi niti ne sanja!«

	 Gabriel je še zmeraj krožil okoli možakarja. Zazrl se mu je v oči in čeprav je bila med njima kar precejšnja razlika v starosti, se ni prav nič manjvrednega počutil. Ob njegovih besedah se je samo namuznil.

	 »A tako? Kraljica ti je podarila moč?« se je sprenevedal. »Vesel sem zate, ampak morda se moč odraža z namenom in ne, kako si jo pridobil!«

	 Možakar se je namrščil, ker njegovih besed spet ni razumel. Na rahlo je stresel z glavo ter mu odrezavo odgovoril:

	 »Moj edini namen je, da te porazim!«

	 Gabriel se je nasmehnil in mu, stopajoč po isti krožnici morda že petič, rekel:

	 »Lepo od tebe, vendar pa te opozarjam, da se ne bova bojevala, kakor je pri vas v navadi. Tudi jaz bom uporabil moč, za katero nisem, ne prosil in je niti želel. Proti tebi bom uporabil silo, ki mi je bila že v zibelki dodeljena, pa čeprav ne vem, čemu?«

	 Stopal je in sleherni gib neznanca budno opazoval. Pripravljen je bil na napad, vendar pa se je njegov pogled za hip spet ujel z možakarjevim in znova se mu je vzbudil občutek, kot da bi ga že nekje videl.

	 »Znan se mi zdiš ...« mu je nenadoma vljudno rekel, čeprav je še vedno bil popolnoma pripravljen na napad.

	 »Ne družim se z odpadniki!« mu je neznanec zadirčno odgovoril. »Ni bila moja želja, da bi te srečal in tukaj sem samo zaradi kraljičine zahteve in njene varnosti!«

	 Gabriel se je občutka vljudnosti otresel, stisnil pest in zajedljivo rekel:

	 »Žal je bilo že od nekdaj tako, da so vladarji v bitke pošiljali svoje hlapce! Pričakoval sem njo, kajti dovolj moči imam, da jo porazim, in če ni zmogla dovolj poguma, da bi se z mano soočila, jo bom pač sam poiskal!«

	 »Kraljice ni v gradu!« je možakar kar poskočil. »Samo preko mojega trupla jo boš poiskal, fant!« mu je preteče zagrozil.

	 Gabriel se je samo nasmehnil in mu s prsti izzivalno namignil, naj napade.

	 Možakar je grozovito zarjovel in v trenutku je sredi preddverja stal črn volkodlak. Bil je enake višine, kot je prej bil možakar in imel je nepopolno preobrazbo gobca in telesa, a kljub temu je bil volkodlak!

	 Robert je v trenutku stopil korak pred Holuga in Casperja ter ju potisnil za svoj hrbet. Pred njima je, kot bi ju hotel zaščititi, instinktivno razširil roki.

	 Gabriel je z nasmeškom opazoval sključenega črnega volkodlaka in spremljal njegov sleherni korak.

	 Zavladala je popolna tišina.

	 Črn volkodlak je na svojem, skoraj človeškem obrazu preteče odprl gobec, pokazal ostre zobe in zarenčal.

	 Gabriel ni ničesar rekel, čeprav je neznanec verjetno pričakoval, da se ga bo ustrašil, je le napel mišice. Roki in ušesa so se mu začeli daljšati in po obrazu mu je pognala dolga rjava dlaka. Telo se mu je razširilo, tako da so njegova oblačila kar pokala po šivih in v višino je zrasel nad drugi meter. Njegove roke so bile povsem mišičaste in konce prstov so mu krasili dolgi črni kremplji ... Gabriel je bil velik rjav volkodlak!

	 Široko je odprl gobec in proti črnemu volkodlaku preteče zarenčal.

	 Casperju je v žilah zaledenela kri. Čeprav je Gabriela že videl spremenjenega, se je zgrozil, ker je imel tako dolge podočnike, da so prerastli velikost njegovega palca.

	 Gabriel se je ozrl proti prijateljem ... Robert je še vedno z razširjenima rokama stal korak pred Casperjem in Holugom ter ju skrival za svojim hrbtom. Vznemirjeno, čeprav malce prestrašeno je opazoval Gabriela, saj ga je prvič videl spremenjenega v volkodlaka.

	 Gabriel mu je pomežiknil in mu hrešče, z globokim glasom rekel:

	 »Brez skrbi Robert to bo zame mala malica! A ni to tisti volkodlak, ki ga imate v Forenzičnem centru?«

	 Robert je pogoltnil slino in mu negotovo prikimal.

	 »Ne vem ...« mu je tako tiho, negotovo odgovoril, kot bi si želel, da ga Gabriel ne bi slišal. »Mogoče mu je res malo podoben.«

	 Volkodlaka sta sredi preddverja krožila okoli namišljenega središča.

	 Gabriel je glavo igrivo nagnil v levo in potem v desno, kot bi si hotel razgibati mišice na vratu.

	 Črn volkodlak je grozovito zarjul. S široko odprtimi čeljustmi in z iztegnjenimi rokami, z dolgimi kremplji na koncu prstov, je skočil ter poletel proti Gabrielu.

	 Gabriel mu je takoj s silovitim volčjim tuljenjem odgovoril in se pognal v zrak.

	 Boj se je začel! Volkodlaka sta skakala eden okoli drugega, rjovela kot pobesneli zveri, se silovito zaletavala eden v drugega, grizla in praskala.

	 Robert je boj s strahospoštovanjem opazoval. Srce mu je močno bilo, ker je pravkar v svojem študiju mistike doživljal vrhunec ... Opazoval je boj volkodlakov, o katerih je v njihovem veku lahko dolga leta samo zbiral in preučeval drobtinice. A zdaj je njegov varovanec bil eden izmed njih!

	 Volkodlaka sta divje skakala po preddverju. Črn volkodlak je v trenutku bil nekaj metrov nad tlemi. Silovito se je pognal proti Gabrielu. Glasno je počilo in se zalesketalo. Na mestu, kjer je Gabriel še tik pred tem stal, se je razširil gost dim.

	 Robert je v trenutku pograbil meč in se pognal proti dimu misleč, da je Gabriel bil poražen. Srce mu je divje razbijalo in počutil se je, kot bi izgubil svojega otroka. Skrb za Gabriela ga je gnala, da bi se s črnim volkodlakom spopadel, pa čeprav bi to bilo njegovo zadnje dejanje v življenju. Z mečem je divje zabadal v gost dim, a ni bil sam ... Tudi Casper in Holug sta se podala v brezupen boj. Iskali so črnega volkodlaka, da bi ga s skupnimi močmi porazili, zato so z meči silovito, kar tako na slepo zamahovali po dimu.

	 »Če boste tako kar v prazno mahali, me boste še poškodovali,« se je Gabriel oglasil iz gostega dima.

	 Robert je obstal in meč prvi povesil. Kmalu mu je sledil Casper in na koncu še Holug. Napeto so strmeli v gost dim, ki se je končno toliko razkadil, da so v njem lahko razločili velikega rjavega volkodlaka, ki je pokončno stal na zadnjih tacah. Imel je iztegnjeno roko in iz njegove šape se je iskril moder žarek, usmerjen v trzajoče telo črnega volkodlaka na tleh.

	 »Sliam ... Glost ... Trion ... Duvut ... Weam ... Ioliam ... Eliam ... Xowam ...« je Gabriel ostro, s hreščečim glasom vzklikal.

	 Iz dlani so mu švigali žarki različnih barv. Telo črnega volkodlaka na tleh je premetavalo po preddverju, ga mečkalo in vrtelo.

	 Naposled je Gabriel roko spustil in dim se je povsem razkadil. Črn volkodlak je negibno ležal na tleh. Casper je z velikimi očmi strmel v Gabriela. Res, da ga je v podobi volkodlaka že videl, ampak niti sanjalo se mu ni, da je premogel tolikšno moč!

	 Prijateljem se je za trenutek zazdelo, da se je rjavi volkodlak nasmehnil ... In res se je!

	 »Robert!« je Gabriel renče zaklical.

	 Robert, ki je mislil, da se je Gabriel prvič spremenil, je oprezno stopil k njemu. Ni bil prepričan, kako je sprememba vplivala nanj in da ne bo morda prav on njegova naslednja igrača.

	 Gabriel je njegov strah in nezaupanje začutil, zato mu je svojo veliko šapo položil na ramo in ga dobrohotno ogovoril:

	 »Robert nikar se me ne bojte, še vedno sem Gabriel! Ampak hotel sem vam samo povedati, da lahko svojo čarovniško moč tudi v tem telesu uporabljam.«

	 Robert je samo še trenutek okleval, a že naslednjega hipa se je njegov od strahu otrpli obraz razlezel v nasmeh. Pograbil ga je za šapo in vzkliknil:

	 »To je izvrstno Gabriel! Dosegel sem vrhunec svojega poslanstva! Volkodlak si!«

	 »Vem, ampak je trajalo ...« je Gabriel zavzdihnil in mu s svojo veliko košato glavo prikimal. »Predlagam, da se pridružimo svoji vojski tam doli na bojnem polju. Prišel je čas, da v boj stopimo še tisti, ki svojo moč črpamo izven tega sveta!«

	 Robert se je zastrmel v nezavestno gmoto na tleh. Dvignil je meč, da bi črnega volkodlaka pokončal, a ga je Gabriel trdno pograbil za zapestje in mu roko z mečem zadržal.

	 »Robert nikar!« je vzkliknil. »Pustil sem ga živeti, kajti povezuje naju skupna usoda!«

	 Robert je stresel z glavo in v trenutku se je svojega grozljivega namena zavedel.

	 »Žal mi je, Gabriel,« je skesano rekel. »Čisto me je zaneslo! Bojim se, da ne bi bili tako pogumni in vzhičeni, če bi se borba drugače končala!«

	 »Pa se vam zdi, da bi jaz drugačen izid dopustil?« mu je Gabriel rekel in mu pomežiknil. »Saj veste, kdo je moje dekle!«

	 »Seveda Gabriel spet sem čisto pozabil!« je Robert vzkliknil in se z roko plosko udaril po čelu.

	 Velik rjav volkodlak mu je samo prikimal in pokazal proti vratom za žametno zaveso.

	 »Kaj pa bomo z njim naredili?« je Casper vprašal in vprašujoče pogledal črnega volkodlaka na tleh.

	 »Stari pustimo ga,« mu je Gabriel odgovoril. »Kmalu nam bo uslugo vrnil.«

	 »Dobro,« je Casper spravljivo rekel, a že v naslednjem trenutku je obstal, kot bi otrpnil.

	 Stresel je z glavo, kakor da bi hotel pregnati misel, ki ga je obšla in vprašal:

	 »Torej nas bo pretepel do nezavesti?«

	 Gabriel se je začel grozovito smejati. Iz gobca so mu prihajali mešani zvoki renčanja in človeškega smeha. Ko se je nekoliko umiril, je odkimal in dejal:

	 »Boš videl. Pustil sem ga živeti, in ko se bo prebudil, bo vedel, da ga nisem hotel pokončati.«

	 Stopili so na skrivno stopnišče, ki je vodilo h grajskim ječam.

	 »A si sploh kdaj pomislil, da bi takšne pustolovščine lahko doživeli?« se je Gabriel obrnil h Casperju, medtem ko sta se drug ob drugem spuščala po stopnišču.

	 Casper je odkimal in mu z zavidanjem rekel:

	 »Lepo tebi, ko imaš to moč, sicer pa ...«

	 V trenutku je utihnil in obstal kot vkopan, a že naslednjega hipa se mu je po obrazu razširil nasmešek.

	 »Česa si se pa zdaj spomnil?« ga je Gabriel vprašal, ker je svojega najboljšega prijatelja dobro poznal.

	 »Ej, stari!« je Casper navdušeno vzkliknil.

	 »Ja?« je Gabriel vprašal in se spustil za nekaj stopnic nižje, da mu je Casper lahko gledal v rumene žareče oči.

	 »A mi narediš eno uslugo?« je kar planilo iz Casperja.

	 »Ja, seveda!« mu je Gabriel takoj odločno zatrdil. »Kaj potrebuješ?«

	 Casper je nekaj trenutkov še okleval. Mencal je z nogama in se popraskal po glavi. Končno je le izdavil:

	 »Me ugrizneš?«

	 Gabriel je od začudenja tako razširil oči, da je bil bolj podoben veliki kosmati žabi kot volkodlaku. Stresel je z glavo in ga skrajno osuplo, nejeverno vprašal:

	 »Kaj naj te?«

	 »Rad bi, da mi narediš uslugo in me ugrizneš,« se mu je Casper negotovo nasmehnil.

	 Gabriel se je pozorno zastrmel vanj, kot bi mu na obrazu iskal odgovor, a ker ni mogel ugotoviti, kaj je za njegovo prošnjo tičalo, ga je vprašal:

	 »Čemu pa? Saj nisem lačen!«

	 »Ne ne,« je Casper odkimaval. »Saj ti ne ponujam, da me poješ, ampak ...«

	 Gabriel je negotovo strmel v svojega najboljšega prijatelja, a se mu je v trenutku posvetilo, kaj je za njegovo prošnjo tičalo. Samo zamahnil je z roko in ga nejeverno vprašal:

	 »Pa saj ne verjameš, da bi postal volkodlak?«

	 Casper mu je divje prikimal in roko potisnil pred njegov gobec.

	 »A lahko to počaka do konca vojne?« ga je Gabriel poskušal umiriti.

	 Casper mu je nerad prikimal, a je kljub temu navdušeno rekel:

	 »A si misliš stari, kako dobra bi bila, če bi se bojevala dva volkodlaka?«

	 »Ampak sprememba se ne zgodi čez noč. Saj veš, da je trajalo in trajalo,« ga je Gabriel spomnil. »Saj bova poskusila, ampak po vojni.«

	 »Obljubiš?« ga je Casper negotovo vprašal.

	 »Obljubim!« mu je Gabriel slovesno zatrdil. »Pa si pomislil, da te bo bolelo? Pojdimo raje na bojišče. Želim si, da ne bi naleteli na slab položaj svojih čet. Sploh pa sem edini volkodlak in vprašanje je, koliko bom sam zmogel?«

	 Nad sabo sta na vrhu stopnišča zaslišala škripanje vrat in nenadoma je nekdo rekel:

	 »Skupaj bova zmogla gospodar!«

	 Gabriel je Casperja sunkovito potegnil za svoj hrbet. Stisnil je pest, ker je glas prepoznal ... Na podestu je z globoko sklonjeno glavo stal črn volkodlak.

	 Z dna stopnišča se je zaslišalo, kot bi nekdo meč sunkovito potegnil iz nožnice in takoj za tem hitre korake, ki so se vzpenjali po stopnicah ... Robert in Holug sta z dvignjenima mečema v rokah stala tik pod stopnico, kjer sta se ustavila Casper in Gabriel in zaskrbljeno strmela proti podestu na vrhu stopnišča.

	 Gabriel se je povzpel do podesta, ker črnemu volkodlaku ni zaupal ... Poznal je igro mačke z mišjo!

	 »Gospodar, končajmo to tiranijo s skupnimi močmi! Zdaj je pravi trenutek!« mu je črn volkodlak rekel, dvignil glavo in mu ponudil šapo.

	 Gabriel je nasršil oči in proti njemu oprezno iztegnil šapo, ker je bil še zmeraj pripravljen na boj.

	 Velik črn volkodlak mu jo je trdno stisnil in glavo znova globoko sklonil v poklon.

	 »Zakaj si se premislil?« ga je Gabriel sumničavo vprašal, ker mu še zmeraj ni povsem verjel. »Mar se želiš bojevati proti kraljici?«

	 Črn volkodlak je krčevito stisnil čeljusti. Nekajkrat je pogoltnil slino in z vzdihom rekel:

	 »Biti volkodlak ni dar, temveč prekletstvo, ker ti le Smrt lahko dodeli moč!«

	 Četverica se je spogledala, ker je bilo očitno, da je neznanec podrobnosti volčje skrivnosti poznal.

	 »In?« ga je Gabriel negotovo vprašal.

	 »Če obstaja kje še kakšen volkodlak, ki ga ni ustvarila naša kraljica, potem obstaja rešitev našega prekletstva, ker ob smrti kraljice z njo umremo tudi vsi njeni volkodlaki!« mu je črni volkodlak napeto odgovoril, pri čemer je vztrajno gledal v tla.

	 Gabrielu je za trenutek vzelo sapo in šele po premisleku je rekel:

	 »Če je tako, potem bo vredno umreti! No, mogoče pa ne bo tako hudo! Pomagaj mi prijatelje zaščititi in poraziti kraljico in obljubim ti čast in slavo!«

	 Črn volkodlak je dvignil glavo in mu brez pomisleka prikimal. Takoj za tem se je spet globoko priklonil.

	 Casper se je z mečem v rokah previdno povzpel h Gabrielu. Vrat črnega volkodlaka je bil pred njim! Prešlo ga je, da je bil pravi trenutek ... Samo zamahniti bi moral, pa bi ga lahko pokončal, a mu je roka odrevenela. Ročaj meča je trdno stiskal, a meča ni niti pomaknil.

	 Črn volkodlak se je vzravnal in pogled zapičil v Casperja. Za trenutek sta se njuna pogleda srečala.

	 »Hvala, prijatelj,« mu je črn volkodlak tiho rekel.

	 Casper je zavzdihnil, ker mu je bilo popolnoma jasno, da je zver vedela, kaj je nameraval, a se kljub temu ni niti zganila, da bi se branila. Iztegnil je roko in dejal:

	 »Casper sem!«

	 Črn volkodlak je s svojo veliko šapo prijel za Casperjevo dlan, tako da se je popolnoma izgubila v njej in mu odgovoril:

	 »Vem, me veseli, jaz pa sem Nick!«





KORI ALI ODILIA


	 Prijatelji iz prihodnosti, okrepljeni z novim zaveznikom z mistično močjo, so se s Holugom na čelu spustili po skrivnih ozkih kamnitih stopnicah.

	 Holug se je ustavil na dolgem hodniku ob zidu, kjer je za dekleti zaprl vhod v rov in ga znova odprl. Prvi se je v rov povzpel Robert, takoj za njim oba volkodlaka in Casper, nazadnje pa še Holug, ki je vhod spet skrbno zaprl.

	 Casper je hodil med obema volkodlakoma in bil je zatopljen v svoje misli. Na obrazu mu je sijal skrivnosten nasmešek, ker se je v njem prebudilo upanje, da se mu bodo sanje končno le uresničile.

	 Hiteli so v pomoč prijateljem, ki so v mesečini na bojnem polju bili bitko. Gabriel je ves napet, v pričakovanju boja, naglo hodil, zato je bil kmalu prvi.

	 »Gabriel, počakaj!« je Holug zaklical za njim.

	 Rjavi volkodlak se je v trenutku ustavil in se ozrl.

	 »Vrnimo se po drugi poti,« mu je Holug predlagal. »Nikakršne koristi ne bo, če se pojavimo za hrbtom svoje vojske.«

	 Gabriel je njegov namig takoj razumel. Za tako dobro idejo se mu je poklonil ter mu s šapo nakazal, naj vodstvo prevzame.

	 Holug je stopil na čelo skupine in začel tako hitro kopati nov rov, nekoliko navzgor, da se premiki njegovih rok skoraj niso opazili. Nick je zamaknjeno strmel vanj, a je samo komaj slišno zarenčal in stopil na konec kolone.

	 Casper je hodil tik pred Nickom. Nenadoma ga je prešlo, da je zadnji v skupini bil še pred nedavnim sovražen volkodlak, ki mu še niso mogli povsem zaupati. Oblil ga je mrzel pot, ker je bil prepričan, da je zver samo čakala na tak trenutek! Trdno je stisnil ročaj meča in ga v želji, da bi tujca onesposobil, sunkovito izvlekel iz nožnice, a še preden se je utegnil obrniti, ga je za zapestje desnice, v kateri je držal meč, trdno stisnila močnejša dlan.

	 Prestrašeno je pogledal navzgor ... Nad njim se je sklanjal črn volkodlak, ki mu je preteče kazal svoje dolge podočnike.

	 Casper je nekaj krat poskusil roko iztrgati iz njegove šape, vendar pa je volkodlak bil premočan.

	 »Prijatelj, varčuj z močmi,« mu je Nick naposled povsem mirno, z globokim hreščečim glasom rekel.

	 Robert in Gabriel sta se obrnila in se osuplo zastrmela vanju. Casper se je še vedno trudil, da bi se rešil iz Nickovega trdnega oprijema, vendar zaman.

	 »Vaš prijatelj je spregledal napako, ki ste jo storili!« jima je Nick rekel.

	 Gabriel je vprašujoče nagubal čelo, ker mu še vedno ni bilo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo ... Njegovega najboljšega prijatelja je črn volkodlak trdno držal za desnico, v kateri je stiskal ročaj meča, in čeprav je Casper kljubovalno stal pred njim, je bil popolnoma brez moči.

	 Robert je prebledel.

	 »Prav imaš Nick,« mu je preudarno rekel. »Vseeno pa imam občutek, da te napake ne bomo plačali s krvjo!«

	 Nick je odkimal in Casperjevo roko končno izpustil. Za trenutek sta se njuna pogleda srečala, a je Nick pogled odvrnil in se mimo drugih prerinil v ospredje do Holuga.

	 »Tukaj me boste lažje nadzorovali,« je zagodrnjal.

	 Gabriel je še zmeraj nejevoljno pogledoval zdaj Roberta zdaj Casperja, ker mu ni bilo povsem jasno, čemu ta sprememba.

	 Ko se je razburjenje poleglo, so pot nadaljevali.

	 Robert je mrkega obraza stopil h Gabrielu.

	 »Najranljivejše mesto v koloni smo prepustili nekomu, ki je še pred nedavnim bil naš sovražnik in Casper se je napake, ki smo jo storili, zavedel!« mu je šepetaje odčital.

	 »Mislim, da Casperju domišljija premočno deluje!« je Gabriel zamahnil s šapo.

	 Robert ga je pograbil za šapo in ga s tako ihto potegnil, da se je moral ustaviti.

	 Gabriel ga je samo presenečeno pogledal.

	 »Mislim, da sploh ne Gabriel!« je Robert jezno vzrojil. »Casper se je zavedel, da smo Nicka pustili povsem brez nadzora, pač pa je on nas vse imel na očeh! Storil bi lahko, karkoli, in še preden bi se mi zavzeli, kaj se za našimi hrbti dogaja, bi nas lahko stalo kakšno življenje! Zmeraj moraš poiskati najšibkejšo točko sovražnika, ker če ga napadeš natanko tako, kakor je sam predvidel, ti bo prav gotovo skoraj vedno spodletelo!«

	 Gabriel še zmeraj ni razumel, čemu se je Robert razburjal in kaj mu je sploh hotel dopovedati. Samo skomignil je z rameni in stopil dalje, a se je v trenutku ustavil in se s šapo udaril po volčjem čelu.

	 »Jasno!« je vzkliknil. »Prav imaš Casper! Holug koplji strmo navzgor! Priti moramo na vrh hriba, od koder se bo celotno bojno polje videlo!«

	 Holug mu je prikimal, podvojil moč zamahov in takoj začel kopati strmo navzgor.

	 Četverica je za njim brez besed rinila navkreber.

	 Holug se je v trenutku ustavil, z roko pokazal predse in rekel:

	 »Tako, le še korak pa lahko stopimo na vrh hriba.«

	 Gabriel mu je utegnil samo prikimati, ker se je že pognal mimo njega. Zamižal je in stopil skozi zemljo. Vedno znova ga je presenetilo, ko je rinil skoznjo, da ni občutil niti prsti niti kamnov.

	 Ko je bil zunaj, je zastrigel s svojimi koničastimi ušesi in prisluhnil dogajanju v dolini ... Skozi temo so odmevali kriki in udarjanje kovine ob kovino. Napel je oči in strmel na bojno polje, ki ga je poleg mnogih kresov osvetljevala tudi srebrnkasta mesečina. Za trenutek je osupnil, ker vzorno postrojenih enot te ali druge strani ni bilo nikjer več.

	 Gledal je v resnično bitko!

	 Na bojišču, ki je bilo natrpano s kričečimi možmi, ki so eden proti drugemu vihteli takšno ali drugačno orožje, je vladala zmeda. S svojim ostrim volčjim vidom skoraj ni mogel razločiti zavezniške, raznobarvne od sovražne, belo odete kraljičine vojske.

	 Stal je na vrhu hriba in kot uročen strmel v dolino. Niti opazil ni, da so ob njem bili tudi Holug, Robert, Casper in Nick. Peterica je nemočno strmela v vojno vihro. Bitka se je prevešala v korist kraljičinih enot, ki so se že prebile na stran Gabrielovih zaveznikov. Tla so bila skoraj povsem prekrita z mrtvimi in ranjenimi bojevniki obeh vojska. Boj se je bližal h koncu ... Zaveznikom je grozil poraz!

	 Gabriel se je spomnil Drustana in Alexa, ki sta se bojevala tam doli na polju in ob misli, da morda nista bila več živa, ga je zmrazilo. Mrzlično ju je začel iskati med bojujočimi in končno je zagledal Alexovo rdečo perjanico in ob njem v bleščeči oklep odetega vojaškega poveljnika, Drustana, ki sta se hrabro bojevala, obdana z mnogimi sovražnimi vojaki.

	 »Nick kje je kraljica?« je vprašal, ko se je predramil iz otrplosti.

	 »Tam notri,« je Nick pokazal tja, kjer je v sovražnem taboru bil postavljen bel šotor. »Kadar njena vojska zmaguje, se zmeraj odmakne, ampak če bo začutila, da je ogrožena, bo posegla po sili, o kakršni se tebi niti ne sanja ...«

	 Gabriel mu je šapo položil na ramo in Nick je v trenutku umolknil.

	 »Prijatelj vem!« mu je Gabriel prepričljivo zaklical. »Natanko vem, s kakšno vojsko kraljica razpolaga! Tudi mi premoremo še veliko več kot le tiste, ki se bojujejo tam doli na polju!« je vzneseno dodal.

	 Nick mu je odločno odkimal.

	 »Vem, da imate zaveznike,« mu je vznemirjeno rekel, »ampak če bo kraljica udarila s svojim najmočnejšim orožjem, ne bo nihče preživel ... Tudi ti ne!«

	 »Vem Nick!« mu je Gabriel malce nestrpno ponovil, a ga je vseeno hvaležno pogledal. »Vem, po čem bo posegla, saj sem bil v krajih, kjer je kraljevala.«

	 Nick ga je osuplo pogledal in zamišljeno umolknil, vendar pa, ko je v dolini silovito počilo in se je razlegel trušč eksplozije, se je zdrznil in vprašal:

	 »A iz Mortemonije prihajaš?«

	 »Od kod?« se je Gabriel začudil.

	 »Iz izvornega kraljestva ... iz mesta mrtvih in spak!« mu je Nick začudeno odgovoril, ker Gabriel imena mesta, čeprav je zatrjeval, da je tam bil, ni poznal.

	 Gabriel mu je samo odsotno prikimal, ker se je že zatopil v svoje misli ... Premišljeval je o Profugusih. Res, da se mu nikoli niso ravno zdeli podobni ljudem, vendar pa tudi spakam ne.

	 Pogledal je v svoje kosmate šape in se kar nekako skrčil sam vase.

	 »Ne spomnim se, da bi te tam že videl,« mu je Nick dvomeče rekel. »V mestu sem stoletja prebival, a mi je tvoj obraz popolnoma neznan.«

	 »Kdaj drugič ti več povem Nick ... Zdaj ni čas za govorjenje!« je Gabriel hitro rekel, da bi se odgovoru izognil.

	 Obrnil se je k prijateljem ter jim začel naročati:

	 »Robert, kolikor hitro lahko, se s Casperjem skrijta v gozdu, kje daleč za bojiščem, Holug ti pa poišči še druge člane naše druščine in jih skrij v rov!«

	 »Gospod pred kraljico se ne moremo skriti pod zemljo!« ga je Holug opozoril in ga zaskrbljeno prijel za šapo.

	 Gabriel je začudeno pogledal v njegovo roko na svojem kožuhu, zato jo je Holug takoj umaknil.

	 »Njena moč je neskončno večja, kakor si želimo!« je Holug v zadregi, ker si je svojega kralja drznil prijeti, dodal.

	 »Robert zanašam se na vaše izkušnje in modrost, da boste za prijatelje poskrbeli, ker bo na tem bojišču kmalu vse prej kot normalno,« se je Gabriel spet obrnil k Robertu.

	 Robert mu je prikimal, pogledal Holuga in Casperja in kot bi mignil, so vsi trije poniknili v zemljo.

	 Volkodlaka sta povsem sama ostala na vrhu hriba. Gabriel je s tesnobo strmel v dolino in ne da bi se obrnil, je vprašal:

	 »Nick si prepričan, da se boš kraljici zmogel upreti?«

	 »Bolj ne bi mogel biti ... Z največjim veseljem prijatelj!« je Nick goreče vzkliknil. »Dolgo sem bil suženj v njenih krempljih in raje padem, kakor da bi se moral k njej vrniti!«

	 Gabriel je pogled končno odvrnil z bitke in se mu nepremično zastrmel v oči, kot bi v njih hotel odkriti, ali mu lahko zaupa, a je Nick njegov oster pogled zdržal in oči ni povesil.

	 »Vendar pa mi daj častno besedo, da ti ni ona podelila moči, sicer bo ves naš trud zaman!« je Nick po nekaj dolgih napetih trenutkih molka kar planil.

	 »Ni!« mu je Gabriel nestrpno, kratko odgovoril. »A ti ime, Kori de Rose, kaj pomeni?«

	 Nick se je kar stresel in se s široko odprtimi očmi zastrmel vanj.

	 »Seveda mi, samo da si je ne želim srečati,« je komaj spravil iz sebe.

	 »Zakaj pa ne?« se je Gabriel začudil, ker ga je njegova reakcija presenetila.

	 Želel si je in nekako je čutil, da mu bo Nick kmalu razkril še kakšno od skrivnosti, o katerih je očitno bil dobro poučen.

	 »Zato,« je Nick oklevajoče začel in pogoltnil slino, »ker je to ime najvišje čarovnice! Njena moč je velikanska, ampak o njej po kraljestvu krožijo le legende, ker je do zdaj še ni nihče srečal. Kori de Rose ...«

	 »Stoji med zbranimi bojevnicami tik ob robu gozda!« ga je Gabriel nestrpno prekinil in šapo uprl proti robu bojnega polja, kjer je stala skupina podob, odetih v turkizno zelena ogrinjala. »Prav imaš Nick, silna čarovnica je!« je še dodal in obraz mu je od vznemirjenja, kar zasijal.

	 Nick je samo nekaj zajecljal, kar je bilo še najbolj podobno ječanju. Gabriel je le še slišal pokanje trhlih vej na tleh, in še preden se je dobro zavzel, črnega volkodlaka ni bilo več nikjer.

	 Osupnil je, ker je Nick tako nepričakovano izginil, kot bi se pogreznil v tla, a je že naslednjega trenutka nanj pozabil, ker se je spet zaskrbljeno zastrmel na bojno polje, od koder je še zmeraj slišal krike. Zavezniška vojska je izgubljala!

	 Grozovito je zarjovel. Njegovo rjovenje je odmevalo med hribovjem, kakor da bi se po bregu usul silen plaz, ki bi se z vsakim metrom hitreje širil od drevesa do drevesa in od skale do skale.

	 Na bojišču so vsi za delec sekunde otrpnili, kot bi zamrznili in glave, odete v bele čelade kraljičine vojske, so se začele zgroženo ozirati proti vrhu hriba, kjer je Gabriel stal, čeprav ga niso mogli opaziti, ker je bil varno skrit med grmičevjem.

	 Bitka se je že naslednjega hipa nadaljevala.

	 Gabriel je stopil na visoko belo skalo, ki je nedaleč stran štrlela iz zemlje, roke dvignil visoko v zrak in še enkrat grozovito zarjovel.

	 Stal je na skali in opazoval dogajanje v dolini. Glave, odete v bele čelade, so se spet strahoma ozirale v višavo.

	 Krila na vhodu kraljičinega šotora so se premaknila in iz njega je stopila kraljica, odeta povsem v belo. Služabnikov in vojakov okoli sebe, ki so se ji globoko priklanjali, niti opazila ni. Pogledovala je po pobočju hriba, od koder je rjovenje prihajalo. Naposled se je zastrmela v vrh in iz trenutka v trenutek se je njen prelestni obraz bolj pačil in spreminjal v pravo hudobno spako. Obrnila se je proti najbližjemu služabniku in mu nekaj ukazala.

	 Zadoneli so rogovi in Gabriel je že naslednjega trenutka opazil, da se je kraljičina vojska začela umikati iz boja proti svojemu taboru.

	 Na vsem lepem na bojnem polju ni bilo zaznati nobenega premikanja več, le neskončna množica ranjenih in mrtvih vojakov obeh vojska je negibno ležala po njem.

	 Gabriel se je nameraval pognati po strmini v dolino, ker je bilo očitno, da je njegovo rjovenje pri sovražniku povzročilo preplah. Postavil se je na vse štiri, ker je tako lahko hitreje tekel in ravno, ko se je odrinil, ga je presenetil tih ženski glas tik ob njem:

	 »Počakaj me, fant ... Pojdiva skupaj!«

	 Mili ženski glas ga je tako zmedel, da je med skokom v zraku otrpnil in takoj za tem pristal na hrbtu na strmem pobočju. Skotalil se je nekaj metrov po njem, a je že toliko prišel k sebi, da je zagrabil korenino, ki je štrlela iz zemlje in se ustavil. Čeprav zaradi padca bolečin ni čutil, se je mukoma spet skobacal na vrh hriba, od koder je poletel. Napel je oči in negotovo pogledoval naokoli v temo, da bi odkril lastnico milega glasu.

	 »Pojdiva raje skupaj, ker se bo Odilia veliko bolj prestrašila, kot bi se, če bi bil sam!« je isti glas tik ob njem spet spregovoril.

	 Gabriel se je ves nasršen obrnil in se zastrmel v nekoliko nižjo žensko, odeto v zelenkasto ogrinjalo, vendar je že naslednjega trenutka osupnil, ker je pred njim stala čarovnica, ki jo je Robert pred kakšno uro rešil iz ujetništva iz grajskih ječ.

	 »Kdo ste?« je neprijazno zarenčal.

	 Dama srednjih let mu ni ničesar odgovorila, samo oprijela se mu je šape in molče sta se začela spuščati po strmem bregu. Gabriel ji je kot šolarček ubogljivo sledil, kot bi mu z dotikom odvzela vso lastno voljo in ji s šapo v roki ves otrpel sledil, a so se mu vseeno začela porajati vprašanja ... Grozno si je želel zvedeti, kdo je ženska bila in kako, da se je ravno tega odločilnega trenutka pojavila ob njem, a ji ni ničesar rekel.

	 »Tvoja prijateljica sem,« mu je mala dama odgovorila, kot bi svoje misli glasno izrekel.

	 Gabriel jo je zamišljeno pogledal in se namrščil. Proti prijateljem ni imel ničesar, saj jih tudi v srednjem veku ni imel malo, a se mu trenutek ni zdel primeren, da bi tik pred napadom sklepal novo prijateljstvo. Globoko je zavzdihnil in ji z najbolj ravnodušnim glasom, kar ga je premogel, odgovoril:

	 »Oprostite mi, ampak zmotili ste me tik pred napadom. S kraljico imam še neporavnane račune, zato bi se vam rad opravičil, pa če preživim, se lahko kasneje spoznava.«

	 Mala dama se mu je nasmehnila in mu šapo še močneje stisnila.

	 »Ej, tako pa to ne bo šlo Gabriel!« je strogo vzkliknila.

	 Gabriel je otrpnil, ker ga je žena poklicala po imenu ... Torej je vedela, kdo je on!

	 »Tudi sama imam z njo še neporavnane račune, vendar pa jo skupaj premagajva!« mu je neznanka ukazovalno rekla. »S prijatelji si pripotoval sedemsto let v preteklost, a zdaj pa bi se kar sam spoprijel z njo! Gabriel tvoja sestrica je ...«

	 Ko je omenila Mayo, je Gabriel od osuplosti zajel sapo. Pogoltnil je slino in še enkrat globoko zavzdihnil.

	 »Tvoja sestrica je moja potomka,« je žena končala stavek.

	 S svojim govorjenjem mu je vzbudila takšno negotovost, da se mu je kar zvrtelo.

	 Dama je njegovo slabost začutila in kljub svoji nizki postavi ga je s tako močjo podprla, da ji tega ne bi nihče pripisal.

	 Prispela sta skoraj že do bojnega polja, kjer so se še nekoliko poprej kraljičini bojevniki in zavezniki bojevali.

	 Gabriel je stresel z glavo in naposled komaj slišno rekel:

	 »Potem sem tudi jaz, ker imava z Mayo skupno mamo.«

	 »Tako ti misliš!« se je mala dama burno odzvala. »Nikoli nisi bil rojen! Skotila te je volkulja! Prvi mesec svojega življenja si preživel kot volk in ko se je Najvišji odločil, da ti bo dodelil posebno poslanstvo, te je spremenil v človeškega dojenčka. Takrat sta se tvoja krušna starša ponudila, da te bosta vzela za svojega in te vzgojila, ker je tvoja krušna mama, Helen, potomka Volčjega ljudstva in je pomembna častnica v vojski volkodlakov. In svojo nalogo sta dobro opravila ... Vzgojila sta te v poštenega fanta in ljubila sta te kot lastnega sina. Čeprav so ti to že povedali, si še vedno nočeš priznati, da tvoja prava starša nista bila človeka!«

	 S spremljevalko sta že sestopila z brega in stopala po ravnini. Zdaj šele je Gabriel bil pošteno zmeden! Lovil je sapo in močno se mu je vrtelo. Kar mu je Lava povedala, je bilo čisto nekaj drugega! Ni mu rekla, da naj bi volkova bila njegova prava starša, temveč krušna, ampak da je o tem govoril nekdo, ki mu je bil popoln neznanec, pa ni mogel sprejeti!

	 Zanašalo ga je sem ter tja, kot bi bil pijan. Neznanka ga je še vedno trdno držala za šapo. V njeni dlani je začutil silno toplino in zazrl se ji je v oči.

	 »Tvoja prava starša sta nocoj tukaj,« je žena umirjeno nadaljevala, ko je začutila, da je spet ujel ravnotežje. »Vendar pa, fant moj, se v tem času še nisi rodil, a vseeno zaključiva to neprijazno obdobje srednjega veka, ker te kmalu čaka nova pustolovščina.«

	 Gabrielu se je zdelo, da je že ves čas, odkar je neznanko srečal, nihal med razumom in norostjo. Čeprav mu je o stvareh, ki so ga do skrajnosti begale, prijazno govorila, mu razum ni dopuščal, da bi ji zaupal, hkrati pa njenih besed tudi ni mogel odločno zavrniti.

	 »Pa imava možnost?« jo je negotovo vprašal, ko se je odločil, da bo raje verjel Lavi, ker ji je bolj zaupal kot pa neki neznanki.

	 »O, ja, seveda jo imava! Le prikliči svoje prijatelje!« mu je neznanka odgovorila.

	 Gabriel ji je prikimal in se obrnil k skupini zavezniške vojske, pred katero sta stala Alex in Drustan.

	 »Pa ne teh!« je mala dama skoraj jezno vzkliknila. »Tile so že storili največ, kar so lahko! Le preštej mrtve!«

	 Zmedeno jo je pogledal, a so se mu oči že naslednjega trenutka zaiskrile.

	 »Ja, seveda!« je vzkliknil in se udaril po čelu. »Morscolusus!« je gromko na ves glas zatulil.

	 »Tako je prav! Samo ti to zmoreš fant moj!« mu je žena polaskala.

	 Zemlja se je močno zatresla in tla so zavalovila, kakor da bi se dvigovala in spuščala na ogromnih valovih sredi oceana. Tu pa tam je iz tal, ki so se vedno močneje tresla, bušnil komaj opazen dim.

	 Zaslišali so se zgroženi kriki. Zavezniški vojaki so prestrašeno brezglavo tekali sem ter tja, ker je med njimi bilo še veliko takih, ki so še pomnili boj s kraljičino mistično vojsko. V kraljevem taboru pa se prav nihče ni upal premakniti, čeprav jim je z obrazov odsevala groza.

	 Gabriel in mala dama sta se ustavila ob robu bojnega polja in strmela proti kraljičinemu šotoru v sovražnem taboru. Nenadoma so se v belo odeti vojaki ob šotoru razvrstili v koloni, ki sta se začeli pomikati proti središču bojnega polja. Gabriel je pomislil, da so bežali, kajti zemlja se je tresla in tresla, a kmalu mu je postalo vse jasno, ker je med kolonama stopala kraljica, odeta v belo ogrinjalo.

	 »No, tako!« je mala dama, ki je nepremično stala ob njem, zadovoljno vzkliknila. »Mislim, da se bo kmalu razjasnilo, na čigavi strani je sreča!«

	 Gabriel ji je mrkega obraza samo prikimal.

	 »Kaj te tare mladi prijatelj?« ga je neznanka vprašala, ko je opazila njegov čemerni pogled.

	 Gabriel je nekaj samo polglasno zagodrnjal in zamahnil s šapo, a ga je njegova spremljevalka kljub temu prav dobro razumela.

	 »Misliš bajke in pravljice?« ga je vprašala in se zahihitala.

	 »Poglejte, enostavno ni logično!« je Gabriel nenadoma izbruhnil. »Vse skupaj sloni na nekakšnih pravljicah, pa ste vseeno vsi tako prepričani o nas, o meni in seveda pričakujete gladko zmago, mar ne?«

	 Damin obraz se je v trenutku spremenil in ne da bi pogled odmaknila s kraljice, ki se je približevala sredini jase, je resnobno rekla:

	 »Ah, ko bi le bilo tako enostavno, ampak ni! Znašli smo se v središču vesoljne vojne, kajti ...«

	 »Ja, že vem, hvala ...« jo je Gabriel nestrpno prekinil. »Mi je že Lava povedala. Ampak razumeti morate, da živim na Zemlji in prihajam iz dobe, kjer vladajo informacije, računalniki, stroji, roboti, in še kaj!«

	 Damin resni obraz se je v trenutku spet spremenil ... Zdaj je z njega odsevalo presenečenje. Pogoltnila je slino in ga skoraj brez sape vprašala:

	 »A si omenil Lavo?«

	 »Ja, moje dekle je,« ji je Gabriel ponosno odgovoril. »Zakaj, a jo poznate?«

	 Dama se je stresla in nekaj krat zavzdihnila.

	 Gabriel se ji je začudeno zazrl v oči in zazdelo se mu je, da so se ji orosile.

	 »Ah, pozabiva!« mu je neznanka končno odgovorila. »Za trenutek sem pomislila na deklico, ki je pred nekaj dnevi izginila iz gradu. Med dvornimi damami se je takoj začelo šušljati, da jo je kraljica dala odstraniti. No, tej deklici je bilo ime, Lava. Pravzaprav, če sem prav poučena, je ime, Lava, sestavljeno iz začetnic vseh njenih imen. Menda ji je bilo ime ...«

	 »Linét Aleine Vevila Amena,« jo je Gabriel zmagoslavno prekinil z naštevanjem Lavinih imen.

	 Dama je prebledela. Na široko je odprla usta in Gabriel je pričakoval krik, a je le vznemirjeno, šepetaje dahnila:

	 »Ja ...«

	 »Prav dobro se počuti in trenutno ji prav nič ne manjka, ker je še vedno živa!« je Gabriel vzkliknil, ker mu je prav odleglo, da je končno obstajalo nekaj, o čem neznanka ni bila poučena.

	 Dama je še bolj prebledela in začutil je, da se je opotekla. Za trenutek se je, da ne bi padla, naslonila nanj, vendar pa je že naslednjega hipa ob njem spet popolnoma trdno stala in jezno strmela vanj. Čeprav je še zmeraj bil velik rjav volkodlak, ga je oblil srh in začutil je nekakšen strah. Odmaknil se je za korak in jo previdno opazoval.

	 »Ali govoriš resnico fant?« ga je tako jezno vprašala, da ga je kar streslo.

	 Prikimal ji je in samo trenutek za tem je že po vsej dolini odmevalo, ko je silovito zarjovel:

	 »Lava!«

	 Globoko tišino, ki je takoj, ko se je njegovo rjovenje izgubilo v daljavi, nastopila, je premotilo šumenje, ki je prihajalo iz gozda v bližini. Pokanje trhlih vej na gozdnih tleh je pričalo, da se je tam nekdo premikal.

	 Gabriel in neznanka sta napeto strmela v temno notranjost gozda, kamor je mesečina komaj še pronicala, od koder so na rob jase stopale temne sence, odete v turkizno zelena ogrinjala. Med njimi je bila nekoliko nižja postava, prav tako odeta v ogrinjalo enake barve ... Bila je Linét, ki se je od skupine nenadoma odlepila in stekla proti Gabrielu in neznanki.

	 »Kori!« je radostno vzkliknila.

	 Gabriel je na svoji dolgi rjavi dlaki začutil le še piš, ko se je njegova spremljevalka pognala mimo njega in stekla proti njej. Takoj za tem je nemo stal in ves prevzet opazoval trenutek, poln čustev, ko sta se neznanka in Linét srečali ... Klečali sta na tleh in se objemali.

	 Nenadoma se je okoli Gabriela tako shladilo, da se je ves stresel. Pogledal je naokrog in iskal, kaj je tak mraz povzročilo ... Nedaleč stran je iz zemlje štrlel grd, razpadajoč obraz, s čisto belimi očmi brez zenic in buljil vanj. Z obraza mu je v krpah visela koža in komaj se je še držala kosti.

	 Gabriel se je kljub svoji lastni grozljivi podobi zgroženo stresel in strmel v stvora pred seboj.

	 »Gospodar klicali ste nas!« je glava s hreščečim glasom, ki je tako votlo zvenel, kot bi prihajal iz one strani, spregovorila.

	 »Počakajte na moj ukaz! Ni še pravi trenutek!« je Gabriel rekel, ko je dojel, koga je pred seboj imel. »Kasneje pa, ko vas ne bomo več potrebovali, se vrnite tja, od koder ste prišli!«

	 Glava mu je prikimala in v trenutku poniknila v zemljo.

	 Gabriel se je ozrl po bojnem polju. Neznanka in Linét sta še zmeraj klečali in se objemali. Zavezniških in v belo odetih vojakov ni bilo več. Kraljica je sama stala sredi dolge jase, ki so jo ob robu obkrožali čarovniki in čarovnice, z dolgimi belimi palicami v rokah.

	 Gabriel je vedel, da se bo kmalu začela drugačna bitka in da bo to boj, ki se ga bo sam udeležil in ga vodil. V mislih je že razporejal svoje mistične vojake iz zemlje in pognal se je proti sredini dolge jase, kjer je bela kraljica negibno stala.

	 »Gabriel, počakaj!« ga je neznankin klic ustavil.

	 Gabriel se je v trenutku ustavil in se ozrl. Mala dama ni nič več klečala, ampak sta zdaj obe z Linét tesno ena ob drugi stali in se še vedno držali za roki.

	 Brez pomisleka je stopil k njima. Skrivnostna neznanka si je kapuco potegnila z glave in razkrila svoje dolge, skodrane, sicer po videzu precej zanemarjene lase, kar ga je spomnilo na to, da je verjetno precej časa preživela v ječi.

	 »Čemu ste bili v ječi?« jo je vprašal, ker o njej pravzaprav ni ničesar vedel.

	 »Dolgih šest mesecev dragi fant ...« mu je neznanka odgovorila, kot da ga ne bi razumela in bi samo sledila toku svojih misli. »Ampak danes se bo ta tiranija končala in Odilia se tega dobro zaveda!«

	 Gabriel je skomignil z rameni, ker je bilo očitno, da neznanka o ječi ni hotela govoriti. Pa saj tudi o kraljici pravzaprav ni veliko vedel. O njej je bila še najbolj poučena Rebecca, ki je dolge mesece preživela v gradu, vendar pa je tega trenutka ni bilo zraven, da bi jo kaj povprašal, zato je samo rekel:

	 »Morda se bo tiranija res končala, ker tik pod našimi nogami čaka silna nepremagljiva vojska!«

	 »Vem, ampak zadrži jih še, dokler ne bomo njihove pomoči potrebovali!« mu je neznanka odločno odgovorila. »Ta trenutek vajeti prepusti meni, ker se Odilia na to bitko prav gotovo ni pripravila!«

	 Gabriel ji je prikimal, a si je kljub temu v mislih še vedno poskušal za svoje stvore iz zemlje izoblikovati ustrezno strategijo boja.

	 »Gabriel prepusti to bitko meni!« je dama nestrpno vzkliknila in ga prijela za šapo. »Tvoja edina naloga je, da poskrbiš za Lavo in jo skriješ pred kraljico!«

	 Gabriel je neznanko, ki jo je Linét klicala Kori, nezaupljivo pogledal, ker je zdaj bil že povsem prepričan, da je njegove misli zagotovo brala.

	 »Ona je moje edino veselje!« je neznanka nadaljevala. »Dolga leta sva skupaj preživeli, dokler naju ni kraljica ločila. Dekle ima veliko imen in mnogo legend kroži o njej, a resnico poznam le jaz! Kar Lava ji reci, všeč ji je!«

	 Gabrielu je pogled vprašujoče begal zdaj k neznanki zdaj k Linét, a je le tiho prikimal.

	 »Tvoja edina naloga je, da varuješ njo!« je dama odločno ponovila in pokazala na Linét. »Zato si volkodlak! Tvoja preobrazba ni bila namenjena vojskovanju, pa čeprav ti tudi to izvrstno gre!«

	 Gabrielu ni bilo všeč, kar je neznanka govorila, vendar se ji ni nameraval zoperstavljati, ker o njej in njeni moči pravzaprav še vedno ni ničesar vedel. Namrščil se je in pristopil k Linét, ki se mu je takoj oprijela šape.

	 Neznana dama je stopila nekaj korakov proti kraljici, a se je ustavila in se obrnila.

	 »Gabriel, kakor si verjetno prej slišal, je moje ime, Kori. Sem vladarica vesoljnega podzemlja!« je rekla, kot bi mu spet brala misli, se obrnila in nadaljevala proti središču jase.

	 Gabriel je kar povesil ramena in v trenutku je bil videti kakor polit cucek. Za hip je še okleval, a je naposled nejevoljno vzkliknil:

	 »Pa ne še ena!«

	 Kori je zadržala korak in se znova obrnila.

	 »Kako prosim?« ga je osuplo vprašala. »Kako še ena? Koliko pa jih poznaš?«

	 Gabriel je zamahnil s šapo in ji odgovoril:

	 »Do zdaj samo tri ... Tebe, Lavo in Odilio. A je še kakšna?«

	 Kori se je glasno zasmejala, a tokrat z nenavadnim, gromkim smehom, iz katerega je izginila vsa milina.

	 Gabriel je strmel v njen obraz, ki je počasi, a vztrajno postajal vedno bolj koščen. Ni bilo dolgo, ko so se pred njimi na bojnem polju v mesečini svetile bele kosti okostnjaka, ki je bil odet v turkizno ogrinjalo in na vsem lepem je v roki držal koso.

	 Linét je nova, spremenjena Kori močno prestrašila, zato se je skrila za Gabrielom, ki pa nad Korino preobrazbo ni bil niti najmanj začuden, a je dekletce za svojim hrbtom kljub temu zaščitil.

	 »Gabriel nisem vama nevarna!« mu je okostnjak zaklical. »In naj ti odgovorim na vprašanje ... Nikakor nas ni več, čeprav smo se vse tri vladarice iz različnih obdobij tega trenutka znašle skupaj. Še danes po bitki bo za vse večne čase zavladala le ena!«

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi, kajti Lava, ki so jo poznali v prihodnosti v njihovem veku, ni nikoli omenjala boja za vladavino ene vladarice, temveč le večen boj med kraljestvi vladaric.

	 Kori je odločno stopala po nizki travi bojnega polja. Kraljica, odeta v belo ogrinjalo, je od daleč spremljala dogajanje.

	 Gabriel je stopil za Linét, jo s svojimi mogočnimi šapami objel okoli ramen in jo stisnil k sebi. Nemočno, čeprav z zanimanjem, sta opazovala Kori, ki se je približevala kraljici.

	 »Danes se končuje tvoje obdobje Odilia!« ji je Kori zaklicala, ko se je ustavila nekaj metrov pred njo.

	 Kraljičin obraz je, verjetno zaradi želje po maščevanju, bil spačen. Divje se je zasmejala.

	 »Ah, kje pa jetnica!« ji je pikro odgovorila. »Dolgo sem te lahko nadzirala, pa čeprav se zaradi lastnega napuha tega nisi niti zavedala, kajti tvoj razum je že davno tega umrl. Ampak danes se boš ti pokorila meni, ker danes posedujem moč, o kateri ti še niti slišala nisi! Sama dobro veš, da sem najvišja med vsemi!«

	 Kori je nekajkrat mojstrsko zavrtela koso. Gabrielu se je zazdelo, kakor da bi opazoval izkušenega ninja bojevnika pred bitko.

	 »Ne bojim se te Odilia! Dobila sem nazaj tisto, ki si mi jo pred leti ukradla!« je Kori njun besedni boj nadaljevala.

	 Odilia je izpod ogrinjala potegnila meč ... Bil je dolg in širok. Ženski sta se zapodili ena proti drugi in se kakor ptiča dvignili v nebo ter se spopadli.

	 Gabriel je napeto opazoval nenavaden boj na nebu nad jaso. Kori se je vrtela s koso v rokah, da je ostro rezilo žvižgalo skozi zrak in Odilia ji je z udarci z mečem neusmiljeno vračala. Ob vsakem dotiku kose in meča so se kresale iskre in švigale so strele.

	 Gabriel je Linét zaščitniško stiskal k sebi. Na svojih mišičastih rokah je začutil bitje njenega srca in prvič se mu je zgodilo, da ga je tuj srčni utrip motil. V njem se je prebudil volčji nagon in za trenutek ga je obšla še neznana želja po krvi. Željno je pocmokal, ker je jezik imel ves moker in iz gobca so se mu skoraj pocedile sline. Da bi se ukrotil, je krepko stresel z glavo.

	 »Kaj je narobe?« ga je Linét, ki ji njegovo nenavadno obnašanje ni ušlo, vprašala.

	 »Nič!« ji je Gabriel hitro zatrdil, ker ji ni želel priznati, kaj je občutil. »Samo jezik se mi od vznemirjenja lepi na nebo ...«

	 V trenutku je umolknil, kot bi ga zadela strela. Zagledal se je v daljavo, tja, kjer sta se Kori in Odilia na nebu borili ter vzkliknil:

	 »Jezik! Lahko bi se že prej spomnil!«

	 Linét ga je presenečeno pogledala in čeprav ni prav nič razumela, o čem je govoril, mu je prikimala.

	 Gabriel je zarenčal in jo nežno odrinil od sebe.

	 Linét ga je strahoma opazovala in že so se ji v očeh začele nabirati solze.

	 Gabriel je vznemirjeno hodil sem ter tja in mrzlično premišljeval. Res, da je bil star komaj sedemnajst let ali morda celo že več, ker v teh skrivnostnih mesecih, ki so jih preživeli v srednjem veku, časa ni več štel in mirno bi se lahko za kako leto postaral, a počutil se je dovolj pametnega ... Prevzela ga je slutnja, da je nekaj bilo narobe!

	 Ozrl se je k Linét, jo pograbil za roko in že v naslednjem trenutku sta tekla. Čeprav so se visoko na nebu kresale iskre in so letele strele, se nista več ozrla. Stekla sta mimo čarovnic ob robu jase in zavila globlje v gozd proti taboru zavezniške vojske.

	 Gabriel je tekel po vseh štirih. Linét njegovim dolgim hitrim korakom ni zmogla slediti, zato jo je kar med tekom pograbil okoli pasu in si jo posadil na hrbet.

	 »Trdno se me oprimi mala!« ji je zaklical. »Drži se za kožuh!«

	 Linét se je oprijela dveh šopov dolgih rjavih dlak in Gabriel je kakor strela švignil skozi gozd proti taboru.

	 Ko sta se mu približala, je na ognjišču videl komaj opazen sij in vedel je, da je moralo biti nekaj zelo narobe. Vojska je v taboru vselej puščala služabnike, ki so skrbeli, da ogenj v ognjiščih ne bi pošel, a v njihovem taboru je skoraj dogorel in nikjer ni nikogar videl.

	 Linét je zlezla z Gabrielovega hrbta. Postavil se je na zadnje noge in s pogledom iskal po taboru. Zazdelo se mu je, da je na tleh med šotori nekoga videl ležati. Brez pomisleka je zamahnil s šapo in vzkliknil:

	 »Sulus!«

	 Iz dlani mu je švignila bleščeča krogla, ki je vso jaso in tabor silno razsvetlila. Zgroženo je kriknil, ker je med šotori ležalo na stotine trupel. Prav počasi je stopil bližje in med njimi s strahom iskal Alexa in Drustana, a na srečo ju ni našel.

	 Že se je mislil spet odpraviti proti bojnemu polju, ko se je njegove noge slabotno oprijela človeška dlan. V trenutku se je sklonil, vojaka prijel za roko in ga sočutno vprašal:

	 »Prijatelj, kaj se je zgodilo?«

	 Možakar je težko sopel. V prsih mu je zevala globoka rana. Napel je poslednje moči in zašepetal:

	 »Prevara! Naša vojska je …«

	 Takoj za tem je izdihnil.

	 V tistem trenutku je nebo preletel svetel meteorit in ga zeleno obarval.

	 Gabriel se je vzravnal, glavo visoko dvignil in grozeče zatulil v zeleno nebo, obsijano s srebrno mesečino.





PREOBRAT


	 Gabrielovo grozeče tuljenje je odmevalo kilometre naokrog. Stal je sredi tabora napetih mišic, ker mu je beseda, prevara, še zmeraj odzvanjala v ušesih. Že ves čas ga je navdajala zla slutnja, da se jim je nekdo izneveril, samo odkriti je moral, kdo in kako.

	 Znova je po volčje jezno zatulil in takoj mu je v daljavi odgovoril neznan volk. Pogledal je Linét, ki je še zmeraj stala tam, kjer jo je pustil, ko je zlezla z njegovega hrbta in ga preplašeno gledala.

	 »Lava, a znaš čarati?« jo je vprašal.

	 Linét mu je komaj opazno, negotovo odkimala.

	 Gabriel je zavzdihnil in ji rekel:

	 »Aiw klog hya riva mnay ProFugus?«

	 Linét je še bolj preplašeno stremela vanj, kot da bo vsakega trenutka planila v jok, a mu je vseeno z drhtečim glasom pritrdila:

	 »Ja, tako je ...«

	 Gabriel je oči preteče nasršil.

	 »Lava hitro mi zlezi na hrbet!« ji je vzkliknil. »Vem, kdo je krivec!«

	 Postavil se je na vse štiri in Linét se mu je povzpela na hrbet. Tekel je bliskovito po gozdnih tleh, tako da so drevesa kar švigala mimo njiju. Ustavil se je šele ob robu bojnega polja, kjer je bila zbrana množica podob v turkiznih ogrinjalih in zrla v boj na nebu. Tiho se je vzravnal in kar z Linét na hrbtu zakričal:

	 »Hon Gyos Fram deygus Wen Alicia fye quel Odilia!«

	 Zbrano magično ljudstvo se je v trenutku obrnilo k njemu in marsikdo je z odprtimi usti strmel vanj, a vse glave so mu prikimavale, čeprav so se tokrat zbrali čarovniki in čarovnice z vseh vetrov in so govorili različne jezike, a vsem je bil skupen čarovniški.

	 Gabriel je Linét potegnil s hrbta, jo nežno potisnil proti skupini v turkiznih ogrinjalih in jim rekel:

	 »Ejo gla bew dio Flauj Lava!«

	 Nekaj čarovnic se je takoj molče oddvojilo iz skupine in Linét obkrožilo.

	 »Gabriel nikar me ne pusti same!« je Linét s strahom vzkliknila.

	 »Lava v dobrih rokah si,« ji je Gabriel tolažeče rekel. »Iskat grem najine prijatelje. Zaupaj mojim pomočnikom in pomočnicam ... Združujeta nas čarovniško srce in moč!«

	 Linét mu je prikimala, čeprav so se ji tokrat v očeh zares nabrale solze. S strahom je zrla za Gabrielom, ki se je zapodil v gozd in izginil med debli.

	 Gabriel je iskal svoje prijatelje. Še nekoliko poprej je videl Drustana in Alexa na čelu zavezniške vojske, a te ni bilo več na bojnem polju. Njeni vojaki so mrtvi ležali v taboru, vendar ju med njimi na srečo ni našel.

	 Še hitreje je tekel po gozdu, in ko je že prišel do drugega skrajnega roba bojnega polja, ga je zaustavil znan vonj. Dvignil je glavo, nosnici široko razširil in vohal po zraku.

	 »Casper!« je nenadoma vzkliknil.

	 Šel je za vonjem in med debli v temačnem gozdu negotovo naredil nekaj korakov.

	 Naposled ga je nedaleč stran zagledal ... Ležal je na gozdnih tleh v gosti podrasti, z glavo prislonjen na podrto hrastovo deblo in ni kazal znakov življenja. Iz ramena mu je štrlela puščica.

	 Gabriel se je sklonil k njemu in ga pošteno stresel.

	 »Casper zbudi se!« je obupano zaklical.

	 Casper je oči s težavo odprl, se zazrl v volčji obraz, ki se je sklanjal nadenj in olajšano zavzdihnil.

	 »Napadli so nas ... Naši zavezniki!« je s slabotnim glasom vzkliknil. »Alex, Maya in Rebecca so v ujetništvu, Holug in Drustan pa sta se rešila.«

	 Gabriel je jezno zarenčal. Pogledal je v Casperjevo na rami močno okrvavljeno srajco, iz katere je štrlela puščica. Brezglavo jo je zagrabil in močno potegnil. Slišal se je pok, ker se je puščica odlomila.

	 Casperju se je od bolečine spačil obraz, a ni zakričal.

	 »Pusti … mojo … rano …« je s težavo rekel, ker je med vsako besedo lovil sapo. »Preveč krvi sem že izgubil ... Zame ne moreš storiti ničesar več ... Raje poišči in reši najine prijatelje ... Bolj te potrebujejo kot jaz ...« je z vedno tišjim glasom govoril in oči zaprl.

	 Spet je izgubil zavest.

	 Gabriel ga je stresel, vendar se Casper ni več ovedel. Brez znakov življenja je popolnoma bel v obraz ležal na tleh.

	 Gabriela je zajela panika, saj je izgubljal svojega najboljšega prijatelja. Niti na misel mu ni prišlo, da bi ga zapustil in šel iskat druge. Raztrgal mu je srajco in si rano ogledal ... Odlomljena konica puščice je tičala globoko v rani. Skoraj je ni bilo videti, zato je brez pripomočkov nikakor ne bi mogel izdreti. Za trenutek je premišljeval, kaj bi naredil, potem pa je na hitro pogledal okoli sebe, kot bi preverjal, ali je kdo bil v bližini. Sklonil se je nad Casperja in mu zašepetal:

	 »Stari pa naj bo po tvoje, ampak ti ne garantiram, da bo uspelo in boš zato volkodlak!«

	 Globoko je vzdihnil in ugriznil v prijateljevo ramo tam, kjer je tičala odlomljena puščica. Ogledal si je rano, ki je zdaj na široko zazevala in razkrila kovinsko konico puščice. Čeprav je imel okorne prste, jo je z dolgim krempljem lahko izbezal ven. Odtrgal je kos Casperjeve srajce, rano stisnil skupaj in mu ramo trdno povezal. Obveza se je takoj rdeče obarvala, vendar je krvavitev le nekoliko zaustavila.

	 Casper se še zmeraj ni ovedel. Gabriel ga je dvignil z gozdnih tal in ga na rokah kot otroka ponesel do magičnih prijateljev. Čeprav so ga že sprejeli za svojega zaveznika in so se ob njem počutili varne, so se ob njegovem prihodu prestrašeno zastrmeli vanj.

	 »Pomoč potrebujem! Nujno poiščite zdravilke!« je Gabriel vzkliknil.

	 Najbližje članice čarovniškega rodu so se mu z nagibom glave poklonile in brez besed pristopile.

	 Gabriel je prijatelja nežno položil na z mahom porastla tla in se za korak odmaknil. Nekaj dam v turkiznih ogrinjalih je Casperja takoj obkrožilo.

	 Gabriel se je nekoliko pomiril, saj je vedel, da je svojega najboljšega prijatelja pustil v dobrih rokah.

	 Ozrl se je proti bojišču. S pogledom je nasršeno zdrsnil čez množico padlih in ranjenih vojakov, ki so še zmeraj ležali po polju, a nad njimi se je bila nečloveška bitka ... Visoko v zraku sta se Kori de Rose, ki je koso mojstrsko sukala ter se bolj natančnim udarcem kraljičinega meča spretno izmikala, in kraljica divje vrteli. Zvok udarjanja kovine ob kovino je odmeval daleč naokrog, vendar pa je to bil zvok, ki ni bil čisto običajen.

	 Z gnusom je opazoval bojujoči se dami. Stisnil je pesti in proti njima zarjovel:

	 »Tos dio mortus flea gyo, Kori des Rose?«

	 V trenutku se je slika na nebu spremenila. Bela kraljica se je ob njegovem vprašanju ustavila in meč povesila. Kori je prednost takoj izrabila. Zavrtela se je in jo s konico kose silovito zadela v hrbet. Zabliskalo se je in kraljica je zarjula. Obrnila se je h Korinim belim kostem in ji z jeznim glasom zaklicala:

	 »Ne boš me tako zlahka!«

	 Kori je svoja koščena usta odprla in ji namenila nekaj, kar naj bi bil nasmešek.

	 »Morda, vendar pa naj te opozorim, da imam manjšo prednost, kajti tvoja hči je na moji strani!« ji je hudobno zabrusila.

	 V očeh bele kraljice se je zabliskalo in proti Kori so poletele strele. Čeprav sta se bojevali visoko na nebu, je Gabriel kraljičino silno moč, ki ji tudi on ne bi bil kos, začutil. Stisnilo ga je v grlu in po dolgem času je občutil strah, čeprav je vedel, da se mu ne bi moglo nič zgoditi, ker je bil nesmrten.

	 Bitka na nebu se je nadaljevala. Gabriel je strmel v kraljico, ki se je še hitreje zavrtela, in čeprav je s svojimi volčjimi očmi ostro videl, premikov njenega meča ni več razločil. Vrtela se je s tolikšno hitrostjo, da je bila videti kakor meglica. Kori, držeč koso v svoji koščeni roki, je zbegano strmela vanjo.

	 Gabriel je pogoltnil slino in zaklical:

	 »Res glio morsus, Kori!«

	 Kori je še zmeraj strmela v kraljico, a zdaj že prestrašeno. Gabriela ni niti opazila, kaj šele, da bi se odzvala na njegove besede. Hreščanje in udarjanje sredi neba je umolknilo. Bela kraljica je obstala, se ozrla proti Gabrielu in mu odgovorila:

	 »Flam kro heles morsus, Gabriel! Sen via pi!«

	 Gabriel je pogoltnil slino in svoje velike žareče oči zaprl. Videti je bilo, kakor da bi štel do deset, preden jih je spet odprl. Ozrl se je proti kraljici in ji komaj opazno prikimal, a beli vladarici njegov premik glave ni ušel. V trenutku se je obrnila h Kori in se še z večjim zagonom podala v nenavadno bitko.

	 Gabriel je jezno zarjovel in kakor obseden zatulil. Njegovo tuljenje je odmevalo po vsej dolini.

	 Na drugem skrajnem koncu bojnega polja se je pojavila zavezniška vojska v raznobarvnih oblačilih.

	 Gabriela je njen pojav za trenutek zbegal, saj je vse zavezniške vojake še tik pred tem videl mrtve ležati v taboru. A ti možje, ki so se tako nenadno pojavili, so mu bili popolnoma neznani in bilo jih je veliko več, kakor je pomnil.

	 Kraljičini vojaki v belih čeladah so se v trenutku zapodili proti sredini bojnega polja, vendar pa se je na njihov pomik odzvala tudi zavezniška vojska. Nešteti možje so tekli drug proti drugemu.

	 Gabrielu se je zdelo, da se vojski ne bosta mogli ustaviti in bosta silni človeški moči treščili druga ob drugo.

	 »A tako torej?« se mu je posvetilo. »Casper je imel prav!«

	 Kar po vseh štirih je stekel po gozdu vzdolž bojnega polja in prehitel kraljičine vojake, ki so previdno tekli po jasi, ker so se morali izogibati truplom na tleh. Kakor blisk je švigal med drevesi. Do njega je prihajalo kričanje obeh vojska, ki sta se bližali sredini bojnega polja.

	 S silovitim skokom se je pognal iz gozda. Preskočil je drevesa ob robu jase in z velikim truščem pristal nekaj metrov pred poveljnikom kraljičine vojske.

	 Obe vojski sta se od presenečenja v trenutku ustavili. Poveljnik kraljičine vojske je potegnil meč iz nožnice in panično zatulil ukaz za napad.

	 »Počakaj!« mu je Gabriel zaklical. »Ne bo treba! Na vaši strani sem! To je prevara!«

	 Prva vrsta vojakov v belih oblačilih je zmedeno obstala, ker so jih dolgoletne vojaške izkušnje izučile, da je naivnost njihova najhujša sovražnica. Vprašujoče so pogledovali poveljnika.

	 »Stojte, kjer ste!« jim je Gabriel ukazal.

	 Mnogo jih je meče zmedeno povesilo, drugi pa so jih še vedno visoko dvignjene držali, pripravljeni za napad, saj neznanemu, verjetno sovražnemu rjavemu volkodlaku niso zaupali.

	 Med kraljičinimi vojaki sta zavladali zmeda in vojaška nesložnost.

	 Gabriel je pogledal v nebo, kjer sta kraljica in Kori divje bili bitko in ni bilo videti, da bi, katera od njiju omagala. Obrnil se je proti lažni zavezniški vojski, ker je zdaj bil že povsem prepričan, da to ni bila njihova zavezniška vojska in zatulil:

	 »Pozor! V napad!«

	 Beli vojaki za njegovim hrbtom so se samo posmehljivo spogledovali, ker jim niti na misel ni prišlo, da bi ukazu, ki ga je izrekel sovražen volkodlak, sledili.

	 Gabriel je še vedno nepremično strmel v daljavo proti lažni zavezniški vojski. Za svojim hrbtom je začutil vznemirjenje kraljičine vojske, ki se je z njegovim ukazom za napad še stopnjevalo. Obrnil se je in jim je rekel:

	 »Pa ne vi! Stojte, kjer ste!«

	 Možem zdaj res ni bilo čisto nič več jasno, vendar jih je poveljnik, ki je začenjal dojemati situacijo, umiril in jim zaukazal:

	 »Stojte!«

	 V trenutku je zavladala tišina in možje so se postavili v pozor.

	 Zemlja se je na rahlo zatresla. Tik nad tlemi bojnega polja, ki so ga osvetljevali številni kresovi in mesečina, se je vlekla gosta zelenkasta megla. Iz zemlje so tik pred Gabrielom brez opozorila začeli gomazeti mrtvaki.

	 Radovedno si jih je ogledoval ... Med njimi so nekateri bili v vojaških, spet drugi v preprostih kmečkih ali pa tudi v bogatih plemiških oblačilih. Bili so odeti v bolj ali manj privlačna oblačila, a prav vsa so bila neuporabna, saj je tkanina že močno zbledela in na mnogih mestih tako preperela, da so z nekaterih trupel samo še viseli trakovi. Med tistimi v vojaških oblačilih je takoj prepoznal enote, ki jih je priklical na pokopališču v Windorju.

	 Iz trenutka v trenutek je iz zemlje gomazelo več mrtvakov z meči, kosami ali s kakimi drugimi orožji v rokah, pač takimi, kot jih je ponujalo takratno obdobje, ko so še živeli. Stali so med obema vojskama, postrojeni tik pred Gabrielom in nestrpno pričakovali nadaljnjih ukazov.

	 Gabriel je iztegnil desnico, prekrito z dolgo rjavo dlako in kazalec z dolgim črnim krempljem uperil v lažno zavezniško vojsko.

	 Množica več tisočih mrtvakov je zarjula:

	 »Weg?«

	 Gabriel jim je samo prikimal in mrtvaki so udarili!

	 Slišal se je zven orožja. Na nebu in na tleh sta se bili siloviti bitki.

	 Zmeraj več je bilo lažnih zavezniških vojakov, ki so mrtvi obležali na jasi, saj so udarcem mrtvakov kmalu podlegli. Še kadar se je kateri mrtvak pod smrtonosnim udarcem meča kakega lažnega zavezniškega vojaka zgrudil, se je že naslednjega trenutka spet postavil na noge, popolnoma pripravljen za boj.

	 Za Gabrielovim hrbtom so kraljičini vojaki z velikimi očmi prestrašeno strmeli v nenavadno bitko.

	 »Možje, odmaknite se v tabor!« jim je Gabriel napeto rekel. »Tukaj je uporabno le magično orožje in človeška moč prav nič ne šteje!«

	 Poveljnik kraljičine vojske mu je prikimal, kajti imel je dokaz, da se je Gabriel resnično bojeval na njihovi strani.

	 »Odhod!« je zatulil in v belo odeta vojska se je začela umikati proti taboru.

	 Po jasi, obsijani z mesečino, so odmevali kriki. Bila se je grozna nečloveška bitka. Na s krvjo premočenih tleh se je kopičilo vedno več padlih bojevnikov lažne zavezniške vojske, ki je kmalu spoznala, da proti nezemeljski sili ni imela prav nobenih možnosti, zato se je vdala. Bojevniki so odvrgli orožje in obstali z visoko dvignjenimi rokami.

	 Gabriel je takoj ukazal:

	 »Klom go Hia!«

	 Mrtvaki so se v trenutku prenehali bojevati. Obkrožili so lažno zavezniško vojsko in orožje preteče uperili v može.

	 Visoko pod nebom se je zaslišal grozovit krik. Kori de Rose je kakor komet švignila proti tlom. Njene kosti so kar zarožljale, ko je nekaj metrov pred Gabrielom doskočila na tla in grozeče zavreščala:

	 »Gabriel, zakaj si to storil? Bila sem prepričana, da ti čarovniški rod lahko zaupa!«

	 Gabriel je mehko stopil po mokri travi. Približal se je belemu okostnjaku in okoli njega naredil krog.

	 »Saj mi lahko,« ji je povsem umirjeno odgovoril. »Vprašal sem te, ali naj s podzemno vojsko napadem, pa mi nisi odgovorila!«

	 »Ne laži, fant!« je Kori preteče vzkliknila in se vsa nasršila. »Nič me nisi vprašal!«

	 Gabriel se je široko zasmejal, pri čemer je pokazal svoje ogromne volčje zobe.

	 »Naj ti ponovim?« jo je vprašal. »Tos dio mortus flea gyo, Kori des Rose?« je na ves glas zatulil.

	 Kori se je stresla in rekla:

	 »Tega jezika ne govorim! To je volčji jezik!«

	 Ko je Gabriel spregovoril v čarovniškem jeziku, se je iz ozadja zaslišal šum in iz temačnega gozda so se jim začele bližati podobe v turkiznih ogrinjalih.

	 Gabriel je stopal okoli Kori in se smehljal. Ustavil se je in se za korak odmaknil. Nekaj trenutkov je belega okostnjaka s koso v roki z zanimanjem opazoval.

	 »Tako mislijo vsi tisti, ki nasprotujejo čarovniškemu rodu,« ji je odgovoril. »A čarovniki in čarovnice so vselej bili dobri ljudje, a kakor je videti, ti te lastnosti nimaš. Kako da tega jezika ne razumeš, ti, ki si najvišja predstavnica čarovništva, legenda in revežem zadnje upanje?«

	 Kori je nejeverno strmela vanj. Množica prihajajočih članov magičnega rodu se ji je brez strahu približevala. Čarovnice in čarovniki, odeti v turkizna ogrinjala, so bele palice trdno stiskali v rokah in šepetaje ponavljali:

	 »Des mortos de Kreata!«

	 Mesečina je sijala na grozljivo podobo bojnega polja, a magična množica se ni ozirala na s krvjo prepojena tla in mnogo trupel okoli nje. Besede, ki jih je sprva šepetaje izgovarjala, so kmalu odmevale po vsej pokrajini:

	 »Des mortos de Kreata!«

	 Magično ljudstvo je ponavljalo izrek, ki ga Gabriel še nikoli prej ni slišal in ožilo krog okoli Kori.

	 Beli okostnjak je zavreščal in švignil v zrak. Ustavil se je na nebu, visoko nad upornim čarovniškim ljudstvom. Grozeče se je zasmejal in spremenil svojo podobo ... Kori se je iz popolnoma belega okostnjaka spremenila v kraljico, a takoj za tem je prešla v podobo gostilničarja iz Wixendrya.

	 Gabriel je njeno spreminjanje podob spremljal z odprtimi usti, a ko se je spremenila v Mayo, je od osuplosti dobesedno otrpnil.

	 »Izdajalec!« je Kori v Mayini podobi in z njenim glasom kriknila in se vrešče kakor orel pognala proti Gabrielu.

	 Kraljica je v trenutku dvignila meč, da bi jo prestregla, a ji je Gabriel z roko nakazal, da pomoči ne potrebuje. Čeprav je Korino silno moč začutil, je na poslednjo bitko bil povsem pripravljen.

	 Mayina podoba se je spuščala navpično proti njemu. Že se je hotel pognati proti njej, a ga je prehitela črna kosmata gmota, ki je švignila mimo njega in s silovitim rjovenjem poletela v nebo.

	 »Nick, ne!« je Gabriel kriknil.

	 Nick je prestregel Kori, ki je še vedno bila v podobi Maye. Zaslišal se je krik, ker se ji je s svojimi grozovitimi zobmi zagrizel v vrat in ji odtrgal meso in kosti.

	 »Tukaj imaš, pokveka!« je Nick zatulil.

	 Kori je bila spet beli okostnjak s koso v roki. Zatulila je in v Nicka zapičila rezilo, ki se mu je globoko zarilo v prsi, a v vratu magičnega sovražnega okostnjaka je zevala luknja ... Manjkala mu je kost!

	 Boj se je končal. Treščila sta na tla kakor kamen. Nick se ni več zganil. Imel je na široko odprte oči in poslednji izraz na njegovem volčjem obrazu je ponazarjal veliko zadovoljstvo.

	 Beli okostnjak se je mukoma vzravnal. Opotekal se je in nekajkrat padel, a se je oprl na koso in se vsakokrat znova postavil na noge.

	 »Ni še konec!« se je Kori obrnila h Gabrielu. »Tokrat ti je uspelo, vendar pa ne pozabi, da se bom vrnila z mogočno vojsko!«

	 Gabriel je široko odprl oči in ji odločno odvrnil:

	 »In jaz bom tam! Čakal te bom, kjerkoli se boš pojavila, na tem ali pa na katerem drugem svetu! A ne pozabi na mojo veliko moč, o kateri se tebi še sanja ne in nadejam se še večji!«

	 Beli okostnjak se je stresel in znova spremenil ... Nenadoma je pred njimi stala starka.

	 Gabriel je osupnil. Nekajkrat si je s poraščenimi prsti nejeverno pomel oči, a podoba se ni spremenila ... Pred njimi je stala Greta Holman!

	 Spomnil se je, da je Robert njemu in Rebecci že v njihovem času pokazal knjigo s fotografijo Odilie de Mors. Takrat se jima ni nič posebnega zdelo, ker je Odilia bila podobna Greti Holman. Mislila sta, da je bilo samo naključje, ker so si starejše gospe pač vse nekako podobne. A zdaj je vedel, da ni bilo naključje ... Greta Holman je bila Odilia de Morse!

	 Spomnil se je tudi vseh skrivnostnih napadov v Nickovem dolu in še bolj skrivnostne nenadne smrti Robertovega šefa, Simona in bil je skoraj prepričan, da je zdaj vedel, kdo jih je zakrivil.

	 Starka je s hudobnim pogledom strmela v mogočnega volkodlaka.

	 »Nič več moči ne boš imel, kakor jo imaš zdaj!« je bevsknila proti njemu. »Dolgo sem te nadzorovala, a brez naključja bi bil navaden smrkav najstnik, kakršni so vsi tvoji vrstniki!«

	 Gabriel se je namuznil. Volčja usta so se mu razširila v nasmeh. Roke je prekrižal na prsih in ji obsijan z belo mesečino kljubovalno rekel:

	 »Morda, ampak ni tako! Vsega pa tudi ti ne veš! Tukaj sem z razlogom! Podal sem se v negotovo pustolovščino in morda se bom nekoč vrnil domov, a takrat se bom vrnil kot junak!«

	 Odilia se je srepo zazrla vanj in mu grozeče zabrusila:

	 »In tam te bom čakala! Moje delo še ni končano! V svojem kraljestvu sem neranljiva!«

	 Gabriel je odprl gobec, da bi ji z enako mero grozeče odgovoril, a je starka nenadoma meni nič tebi nič izginila.

	 Zavladala je smrtna tišina. Nedaleč stran so še zmeraj z visoko dvignjenimi rokami stali Odilijini vojaki, ki jih je, da bi Gabriela in njegove najzvestejše prijatelje preslepila, zvito odela v barve zavezniške vojske, a mrtvaške vojske ni bilo več.

	 »Kaj za vraga ...« se je Gabriel začudil.

	 Ob njem je stala kraljica. Takoj se ji je priklonil, vendar ga je prijela za šapo in dejala:

	 »Nikar, Gabriel, konec je!«

	 Gabriel se je zazrl v kraljico, odeto v belo ogrinjalo, ki je bilo zaradi vrezov kose na mnogih mestih razcefrano. Nenadoma se je zavedel, da je ni več gledal navzdol, ampak ji je skoraj iz iste višine zrl v oči.

	 Spet je bil človek. Prestrašeno je pogledal okoli sebe, saj je vedel, da ob povrnitvi v človeško podobo ni nikoli na sebi imel veliko oblačil, a ga je neznana čarovnica še skoraj v istem trenutku odela s turkiznim ogrinjalom.

	 »Kar mirno fant moj,« mu je kraljica rekla in mu roko položila na ramo. »Tebi se ne bo potrebno nikoli več nikomur klanjati! Tvoja večna dolžnica bom!«

	 Njene besede so ga čisto prevzele. V prsih je začutil ponos, vendar pa mu misel, da mu je kdorkoli kaj dolžan, ni nikoli bila prijetna.

	 »Nisem edini, ki si to čast zasluži veličanstvo!« ji je oporekal in mrko pogledal po bojnem polju z neštetimi trupli.

	 Zapihal je veter in v gozdu je zašelestelo listje. Kresovi okoli bojnega polja, ki so skoraj že povsem dogoreli, so v vetru zažareli in znova ugasnili, a je bila celotna pokrajina še vedno obsijana s srebrnkasto mesečino. Svetloba je bila dovolj močna, da se je na bojišču videla množica trupel.

	 Kraljica je s pogledom preletela čeznje in ustnice stisnila v tanko črto, a se je čez čas le nasmehnila in mu prikimala.

	 »Vem, Gabriel, vse vem!« mu je odločno rekla in mu roko spustila z ramena. »Vsi bodo nagrajeni, ker upam, da bodo odslej v moji deželi vladali mir, sreča in zadovoljstvo, še dolgo po tem, ko vas ne bo več tukaj.«

	 Gabriel se je vprašujoče zazrl vanjo, ker njenih besed ni povsem razumel.

	 Kraljica se je obrnila proti bojnemu polju, razširila roki, kot bi vse, ki so ležali na njem, hotela zaobjeti in zaklicala:

	 »Vstanite! Vsi vstanite ... Ranjeni, mrtvi, sovražniki in prijatelji!«

	 Nešteta množica mrtvih in ranjenih bojevnikov se je zganila in se nemudoma hitela postavljati na noge.

	 Kraljica se je obrnila h Gabrielu, nagnila glavo nekoliko postrani in ga vprašala:

	 »A veš, kdo sem?«

	 »Vem,« ji je Gabriel odločno prikimal. »Prava Kori de Rose!«

	 Med magičnim ljudstvom je završalo. Čarovnice in čarovniki, odeti v turkizna ogrinjala, so s svojimi belimi palicami v znak spoštovanja udarili ob tla. Drug za drugim so se spuščali na kolena in glave globoko sklanjali.

	 Kraljica se je takoj obrnila k njim, dvignila roko in jim ukazala, naj vstanejo.

	 »Tako je, Kori de Rose sem,« je rekla, ko se je spet obrnila h Gabrielu. »In vesela sem, da si še pravi čas, na edini možen način, ugotovil. V očeh magične sedmerice čarovništvo ni nikdar bilo spoštovano. Člani in članice celotnega čarovniškega rodu smo že od vekomaj složni, zato smo že od nekdaj bili močnejši od nje.«

	 Gabriel ji je prikimal in se potrto zastrmel v mrtvega črnega volkodlaka na tleh. Pokleknil je, njegovo košato glavo prijel med dlani in si jo položil na kolena.

	 »In kaj smo se iz tega naučili?« je pretreseno vzkliknil. »Da na bojiščih zmeraj padejo najbolj zvesti prijatelji!« si je na vprašanje kar sam odgovoril. »Kori mu lahko vrneš življenje?« jo je zaprosil.

	 »Žal tega življenja ne morem povrniti, ker je bilo odvzeto z magičnim orožjem, nad katerim nimam moči,« je kraljica z obžalovanjem tiho rekla, zavzdihnila in se Nicku poklonila. »Vendar mu bo na drugi strani v mojem kraljestvu povrnjeno. Bil je zvest in dober zaščitnik, pa čeprav sam ni tako mislil ...« je za trenutek umolknila in s pogledom zamišljeno prešla po vsej pokrajini. »Zato pa ukazujem, da se ta dolina in vas v njegovo čast odslej imenujeta Nickov dol!« je zaklicala proti zbrani množici.

	 Gabriel se je z obžalovanjem zazrl v Nickov obraz. Občutil je čast, da ga je poznal in se družil z junakom, ki je na potek zgodovine njihove vasi vtisnil velik pečat.

	 »Prihaja obdobje, ko ne bom več potrebovala pomoči,« se je Kori spet obrnila h Gabrielu. »Zdaj, ko smo premagali Odilio, je ostala samo še moja naslednica, a se proti njej seveda ne nameravam boriti.«

	 Gabriel je Nickovo glavo nežno položil na tla. Dvignil se je in Kori nekoliko nejeverno pogledal v oči.

	 »A nam grozi še več nevarnosti?« jo je vprašal. »Mislil sem, da smo se Odilie de Morse za vso večnost znebili!«

	 Kori je negotovo naredila nekaj korakov po temnih travnatih tleh, prepojenih s krvjo, in odkimala. Zazrla se je v Luno in resnobno rekla:

	 »Le za nekaj časa smo se je znebili. Prav gotovo se bo vrnila, vendar pa ne bom jaz tista, ki bo takrat reševala težave. Čas mojega zemeljskega bivanja se zaključuje, ker se bom vrnila v svoje magično kraljestvo. Kmalu bo vsa odgovornost na plečih moje hčere.«

	 »Hčere?« jo je Gabriel presenečeno vprašal.

	 »Dekle, ki si ji ti nadel tako lepo ime, Lava, je moja hči,« mu je Kori prikimala in se mu nasmehnila. »Rodila sem jo v mukah in takrat sem bila na tem, da moje zemeljsko telo izgine. Vendar pa so me rešili tisti, ki sem jih ustvarila,« je rekla in z roko zakrožila proti zbranemu čarovniškemu ljudstvu.

	 »A s čari?« jo je Gabriel osuplo vprašal in z odprtimi usti strmel vanjo.

	 »Ne, sploh ne,« mu je Kori odkimala in se njegovemu začudenemu videzu nasmehnila. »Moje človeško telo so rešile zdravilke.«

	 »Kako si lahko Lavina mama, če pa te ni niti prepoznala?« se je Gabriel še vedno čudil.

	 »Ko je bilo moje človeško telo popolnoma brez moči, je Odilia začutila priložnost,« mu je Kori začela pripovedovati. »Takrat je opravljala nalogo Smrti, a je vedela, da je Najvišji to delo namenil Lavi, zato jo je hotela imeti pod nadzorom, da ne bi Lava svojega poslanstva mogla izpolniti. Prevzela je mojo podobo kraljice in jo ugrabila. Nadela ji je nova imena in ji izbrisala spomin name in preteklost, tako da je Lava bila dolga leta prepričana, da je Odilia bila njena prava mama. Kasneje, ko sem si nekoliko opomogla, sem šla na grad za spletično, vendar sem svojo podobo morala prej spremenit, da me ne bi Odilia prepoznala, ker je tako bilo za Lavo bolj varno. Z Lavo sva skupaj preživeli dolga leta in poskušala sem popraviti, kar se je dalo, ker jo je Odilia učila krutosti in hudobije, vendar Lava v meni ni nikoli videla mame, ampak le najboljšo prijateljico.«

	 Kori je za trenutek utihnila in zdelo se je, da v mislih znova podoživlja tiste čase. Globoko je zajela sapo in nadaljevala:

	 »Odilia je bila zelo oprezna. Čeprav je Lava vedela, da mi je ime Kori, me ni nikoli izdala. To je ostala najina mala skrivnost, a je Odilia nekaj posumila in čeprav ni imela nobenih dokazov, kdo sem, me je vrgla v ječo, v dobro zastraženo celico brez oken.«

	 »A tisto malo okroglo kamrico, ki ima v stropu luknjo?« ji je Gabriel, ki se je spomnil, da sta si jo z Rebecco ogledala, ko sta v svojem času prvič odkrila grajske ječe, vpadel v besedo.

	 »Ja, prav tisto, samo da takrat, ko so me zaprli, v stropu še ni bilo luknje. Čeprav me je Odilia poskušala uročiti, svojih čarovniških moči nisem povsem izgubila. Nekako pred šestimi meseci, tik preden ste vi prispeli v Kraljevo vas, mi je končno uspelo v strop narediti tisto luknjo, skozi katero sem pobegnila na svobodo. Takoj sem ukrepala in s prevaro zamenjala svojo in Odilijino vlogo. Spet sem prevzela svojo podobo kraljice, a na žalost, da ne bi kdo česa posumil, sem se morala še zmeraj obnašati, kot se je Odilia, vendar pa sem naredila vse, da sem ljudem s krutostjo prizanesla. Saj se spomniš dekleta, ki si ga rešil smrti na grmadi?«

	 »Tiso dekle si bila ti!« je Gabriel kar poskočil, ker se mu je v trenutku posvetilo.

	 »Samo tako sem ljudi lahko prepričala, da sem Odilia,« mu je kraljica prikimala in se mu zazrla v oči. »Zakaj pa misliš, da sem takrat, ko sem trg obiskala, izbrala ravno Rebecco in Roberta? Pa tudi, a misliš, da bi bil naš hrabri Alex še živ? Odilia ne bi omahovala in se odločala, kaj z njim narediti ... Takoj bi ga usmrtila! Jaz pa sem ga pustila v ječi pri Robertu in se pretvarjala, da ne vem, kaj bi z njim naredila, ker sem vedela, da ga boste rešili. No, in tako se je Odilia znašla v ječi, vendar jo je Robert na žalost danes osvobodil, ne da bi vedel, koga je iz ječe izpustil.«

	 »Ja, se spomnim, sem bil zraven!« je Gabriel mrko rekel, ker mu je bilo zdaj že vse jasno. »In potem sem jo prej srečal na vrhu hriba in Lava jo je poklicala Kori, ker je Odilia prevzela tvojo podobo spletične, zato sem bil prepričan, da sem srečal, Kori de Rose.«

	 Kori mu je samo prikimala, se nasmehnila in roko iztegnila proti gozdu.

	 Gabriel je začutil močan veter, ki mu je zapihal v obraz. Vse magično ljudstvo je v trenutku spet klečalo.

	 Iz Korine dlani so proti gozdu leteli bleščeči žarki in kmalu se je na obronku pojavila Linét. Široko odprtih oči je kraljici stekla v objem.

	 »Mama!« je radostno vzkliknila.

	 Gabriel je v njenih očeh videl solze sreče. S kraljico sta se dolgo objemali in naposled, ko jo je Kori izpustila iz objema, se je Lava presenečeno obrnila, kot bi se šele tistega trenutka zavedela okolice in s pogledom zmedeno tavala od enega do drugega v množici, ki ju je obkrožala. Bilo je videti, kakor da se je znašla na popolnoma neznanem kraju, obkrožena z neznanci. Za trenutek so se njene in Gabrielove oči srečale.

	 »Mama, kdo je to?« jo je Lava šepetaje vprašala.

	 Gabriel je presenečeno odprl usta, a ga je kraljica prehitela in rekla:

	 »Ne skrbi Gabriel, prišel bo čas, ko te bo spet dobro poznala.«

	 Gabriel je nejeverno strmel v Lavo, ki se je plaho stisnila k materi.

	 Kori je njegov obup molče opazovala.

	 »Vsega se bo spomnila,« mu je naposled rekla. »Svoje daljne preteklosti, prihodnosti in tega kar je doživela, ko je živela z Odilijo, vendar pa veliko kasneje, ko vas ne bo več v tem času.«

	 Gabriel je od razočaranja komaj še dihal. Kori je Lavo nežno potisnila za svoj hrbet, se mu čisto približala in mu tiho rekla:

	 »Poslušaj, Gabriel, morala sem ji za nekaj časa izbrisati spomin, da izničim Odilijin vpliv. Če si še zmeraj pripravljen pomagati tisti Lavi, ki si jo spoznal v svojem času, in če bi jo res rad rešil, se ne oziraj v preteklost, pač pa v prihodnost!«

	 Gabriel jo je vprašujoče pogledal, ker njenih besed spet ni najbolje razumel. Kori se mu je še bolj približala in mu čisto ob ušesu še tiše, šepetaje razložila:

	 »Lava je bila v zadnjih dneh, odkar ste jo odpeljali z gradu, tako zmedena. Začeli so jo obhajati spomini na preteklost pa tudi prihodnost, zato je na trenutke bila Linét, pa Lava in potem spet Linét. Kako naj otroku pojasnim, kakšna je njegova vloga, kdo pravzaprav je Odilia in zakaj si ti tukaj?«

	 Gabriel se je osuplo zastrmel vanjo, ker na to niti pomislil ni, a ji je čez čas le prikimal, ker je vedel, da je imela prav.

	 »Seveda ji ne moreš ...« ji je spravljivo rekel.

	 Kori se je nasmehnila in mu pomirjeno prikimala. Prijela je Lavo za roko in naredili sta že nekaj korakov, da bi se vrnili v grad, a se je nenadoma ustavila in obrnila.

	 »Aja, Gabriel,« je rekla, kot bi se tistega trenutka nečesa spomnila. »Skoraj sem ti pozabila povedati, starša te čakata!«

	 »Kaj?« se je Gabriel začudil. »Katera starša?«

	 Kori mu ni ničesar odgovorila, le z roko je pokazala proti temnemu gozdu.

	 Gabriel je vznemirjeno, ker sta ga preplavila veselje in dvom hkrati, stopil proti gozdu.

	 »Katera starša?« se je dvomeče spraševal.

	 Stal je ob robu temačnega gozda in zvedavo pogledoval vanj. Daleč naprej je med debli videl sij ognja. Negotovo je stopil v gosto porasel gozd. Debla so mu preprečevala, da bi videl kaj več kot le svetel sij plamenov, čeprav je tudi v temi dobro videl, saj je tudi v človeški podobi ohranil vse svoje volčje sposobnosti.

	 Ko se je približal manjši, z rdečkasto svetlobo iz plamenov osvetljeni jasi, je opazil, da okoli ognjišča stojijo ljudje.

	 Najprej je prepoznal Alexovo široko postavo. Bil je še zmeraj odet v vojaška oblačila. Ob njem je stal Casper s povito ramo, a se je smehljal. Rebecca in Maya sta stali nekoliko odmaknjeni in se tiho pogovarjali. Ko sta ga zagledali, sta utihnili in obema je od sreče zažarel obraz.

	 Le Holug se je tiho kot senca splazil v temo in se skril, ker je vedel, da naloge, ki mu jo je Gabriel dal, ni izpolnil.

	 Gabrielu se je od sreče širilo srce, ker je vse prijatelje našel zbrane ob ognjišču.

	 »Kaj se dogaja?« je naposled vprašal.

	 Prijatelji, ki ga do tega trenutka, dokler ni stal ob ognjišču in jih ogovoril, niso opazili prihajati, so presenečeno obstali in nihče se ni zganil, a je Gabriel kljub temu s svojim ostrim sluhom zaznal tihe korake za seboj. Ko se je obrnil, je zagledal Drustana, ki se mu je s širokim nasmehom na obrazu približeval.

	 Ko je Drustan prišel do njega, se je strumno postavil v položaj mirno, se mu z nagibom glave poklonil in mu rekel:

	 »Gospod v čast mi je bilo boriti se z vami!«

	 Gabriel je osupnil, ker je v Drustanovih očeh opazil solze. Brez besed mu je ponudil desnico in ko jo je Drustan sprejel, ga je potegnil k sebi in ga krepko stisnil v objem.

	 »Drustan hvala tebi!« se mu je ganjeno zahvalil. »Brez tebe nam sploh nič ne bi uspelo! Kdo ve, kako bi se znašli v tem vašem času, če nas ne bi ti, že prvo uro našega bivanja tukaj, sprejel v svojo kočo.«

	 Drustan ni ničesar rekel, a je Gabrielu njegov tesni objem vse povedal.

	 »Kje pa je Robert?« je Gabriel vprašal, ko ga je Drustan izpustil iz objema in se odmaknil k ognjišču.

	 »Tukaj!« se je Robert oglasil. »Tukaj sem, s tvojima staršema se pogovarjam!«

	 Gabriel se je sunkovito obrnil v smer, od koder je Robertov glas prihajal ... Robert je stal v temi, odmaknjen od ognjišča, okoli katerega so stali zbrani prijatelji. Ob njem sta sedela psa.

	 Gabriel se je začudil, ker mu ni bilo jasno, od kod Robertu psa, a je kmalu uvidel, da sploh nista bila psa, ampak volkova.

	 »Dis homus glay Gabrielus,« je Robert komaj slišno rekel in se počasnih korakov napotil proti ognjišču.

	 Gabriel je stopil v temo k sivemu in rjavemu volku. Nepremično je strmel vanju in se jima z nagibom glave poklonil. Sedel je mednju in prijatelji so iz teme kmalu slišali cviljenje, tuljenje in renčanje.

	 Čez čas je vstal, stopil k prijateljem in jim rekel:

	 »Čas je! Ste pripravljeni?«

	 Vsi so mu, kot bi bili dogovorjeni, molče prikimali.

	 »Kam pa gremo bratec?« se je Maya, ki je še zmeraj stala ob Rebecci in je vprašujoče strmela vanj, prva negotovo oglasila.

	 Odeta je bila v svoje turkizno ogrinjalo.

	 »Ne vem Maya,« je Gabriel skomignil z rameni. »Težave v tem veku smo sicer rešili, ampak poiskati moramo vir vsega!«

	 »Kako pa?« je Casper, držeč se za povito ramo, vprašal.

	 »Za to bom pa jaz poskrbela!« mu je ženski glas odgovoril.

	 Iz gozda je na jaso stopila kraljica, za roko vodeč Lavo. Vsi razen Gabriela so se ji takoj priklonili.

	 »Tako je prav,« se mu je Kori nasmehnila in se obrnila k drugim, »vendar pa se nikomur izmed vas ni treba mi klanjati!«

	 Gabriel se je ozrl po svojih prijateljih in spoznal, da je bil edini, ki je vzravnano stal. V zadregi je kraljici takoj namenil rahel priklon.

	 »Gabriel tam, kamor greste, poišči Lavo,« mu je Kori rekla in ga prijela za roko. »Naj vas spremljata sreča in uspeh!«

	 Gabriel je samo vprašujoče strmel vanjo.

	 »Vse je odvisno od tebe,« je kraljica, ko ni ničesar rekel, nadaljevala in s pogledom počasi zdrsela od enega do drugega popotnika iz prihodnosti.

	 Vsi so se ji, kot bi ji pritrjevali, samo z nagibom glave poklonili.

	 »Samo vi ste zaslužni, da se bodo stvari tukaj postavile na svoja mesta,« je Kori s hvaležnostjo v glasu dodala. »A tebi, Drustan ...« se je obrnila k njemu.

	 Za trenutek je umolknila in se zastrmela vanj.

	 Drustan je glavo spoštljivo sklonil in pogled uprl v tla, ker nikakor ni mogel verjeti, da ga je sama kraljica ogovorila.

	 »Tebi bo vsa vojaška čast povrnjena!« mu je Kori naposled odločno rekla.

	 Drustan je samo še trenutek omahoval, potem pa je glavo dvignil in ji osuplo pogledal v oči. Globoko je zavzdihnil, kot da tega, kar je slišal, ne bi mogel verjeti.

	 »Ponujam ti mesto generala!« je Kori odločno nadaljevala. »Poveljeval boš vsej vojski, kar je moje kraljestvo premore.«

	 Drustan je usta odprl, a spregovoriti ni zmogel.

	 »Tako, čas je!« se je Kori obrnila h Gabrielu. »Čas je za novo pustolovščino!«

	 Gabriel je s pogledom vprašujoče preletel čez prijatelje in ko je videl, da so vsi prikimavali, ji je tudi sam pokimal.

	 »Kam pa gremo?« je vprašal.

	 Kori je Lavo nežno držala za roko. Priprla je oči in dejala:

	 »Tja, kjer se vsaka normalna pot konča!«

	 Gabriel je že osuplo odprl usta, kot bi ji hotel nekaj reči, a se je premislil in jih zaprl. Pogledal je Lavo, ki se je sramežljivo stiskala h Kori in ji pomežiknil. Stopil je k Drustanu in mu pomolil desnico. Možakar jo je pograbil in mu jo trdno stisnil.

	 »Drustan prijatelj, naj bo to samo začasno slovo. Če mi, če nam uspe, se kmalu spet srečamo!« mu je Gabriel zagotovil.

	 Drustan mu je samo prikimal in ga trdno stisnil v objem. Ko ga je le izpustil, se je Gabriel hitro obrnil proti temni goščavi, da ne bi prijatelji videli, da so se mu orosile oči. Slišal je, da se je Drustan poslavljal od drugih prijateljev.

	 Zavladala je tišina. Na vzhodu se je nebo začelo barvati sivo. Žalosten trenutek slovesa v prebujajočem se jutru je polnilo le prasketanje ognja, a je tišino prekinila kraljica, ko je roko položila na Gabrielovo ramo in mu rekla:

	 »Srečno fant in pazi na mojo hčer!«

	 Gabriel je globoko zavzdihnil in se ji nasmehnil.

	 »Srečno ...« mu je kraljičin glas še zmeraj odmeval v ušesih, ko ga je zagrnila tema in je s svojimi najzvestejšimi prijatelji brez zavedanja in občutkov zdrsnil v črvino, skrito med časovnimi obdobji.