SLOVENIJA MED CENTROM IN PERIFERIJO
Mojca Novak
Zadnja leta sta Srednja in Vzhodna Evropa spet prizorišči rušenja in vzpostavljanja novih meja in
razmejitev, taki da se zdi, kot da obe svetovni vojni nista prav nič zakoličili dokončno, temveč le
začasno . Ljudska evforija je zrušila Berlinski zid pod domnevo, da je bil zgrajen zato, da bi
preprečil pobeg v svobodo . Leta za tem so pokazala, da je bil v resnici zgrajen zato, da bi tisti za
njim ostali tam, kjer so bili, kajti gradijo se novi in novi zidovi, da se nenadno sproščeno hlepenje
po svobodi ne bi zadovoljevalo tam, kjer naj bi imele te sanje svoj dom . Na Zahodu .
Kje so te meje? Na Odri in Njsi? Na Muri in Dravi? Ali na Drini? Si je Jalta le vzela nekajdesetletni
oddih, da se bo ponovno dogovorila - brez neposredno prizadetih, seveda - kje se bo vzpela nova
železna zavesa?! Toda, vemo in izkušnje nas učijo, če jim znamo prisluhniti, da reke niso pred-
vsem vez in pot izmenjave, temveč ločnice, po katerih brodarijo brodniki in vozijo zaznamovane
ubežnike in ubežnice na drugo stran . So meja, ki loči svetove, njihove kulture, ki oblikuje misel
in jezik razločevanja . Fizične ločnice postajajo ideološke, kulturalne, socialne in psihološke, kot
bi jih Haronovi podložniki spreminjali v reke pogubljenja in pozabe, kot da se pred temi z(a)lomi
na njihovih bregovih ne bi pirovalo in družilo .
Pred dobrim letom je Eric Hobsbawm, profesionalno sicer zgodovinar, zasebno pa gospod z zelo
pestrim srednjeevropskim etničnim poreklom, to ponovno lomljenje Srednje in Vzhodne Evrope
dojel kot zagreto propagiranje novega modela, ki se v politiki prikazuje kot parlamentarna
demokracija, v gospodarstvu pa kot tržni kapitalizem . V resnic ne gre za model, temveč pred-
vsem za reakcijo proti tistemu, kar je bilo nekoč . Morda se bo to nenadzorovano nihanje uneslo,
če se bo smelo unesti, in postalo kaj bolj delujočega . Tudi če se to zgodi, ni veliko upanja, razen
morda za nekatere marginalne izjeme, da bi se kateremu od teh družbenih sistemov res posrečilo
stopili v klub žzares' naprednih in sodobnih držav . Saj se posnemanje modelov gospe Thatcher in
gospoda Reagana celo v sistemih, ki jih niso upostošili državljanske vojne, kaos in anarhija, ne
kaže kot bleščeč civilizacijski dosežek .
Prve novodobne posocialistične izkušnje pa kažejo, da sta prav ta dva modela deležna posebne
pozornosti pri hotenem ali nehotenem posnemanju . Kaj se lahko izcimi iz tega? Zelo verjetno
novo razočaranje, tokrat nad sedanjostjo in prihodnostjo, ki se bo pridružilo tistemu nad pretek-
lostjo . Slednja kot razbito zrcalo leži pred našimi golimi nogami, prva je nepregledno bučanje
novih udarcev razočaranj in ponižanj, druga pa brezperspektivna megla . V svoji sicer obljubljeni,
toda nedoseženi potešenosti kodo ljudje ponovno iskali krlvca in odgovornega za razbite sanje v
Drugih in v Drugačnih . Namesto da bi se angel ozrl nazaj in premislil o možnih perspektivah za
naprej, bo svoj ksenofobični in netolerančni gnev pljusknil v Tujce in Tujke . Toda, to ne bo prva
tovrstna izkušnja v teh prostorih .
Kam lahko v tej zapleteni mreži sedanjosti in razbitinah preteklost umestimo Slovenijo? Kaj je
bolj odločilno za njeno pot naprej - davna habsburška preteklost ali jugoslovanska izkušnja
230
monarhičnega režima in samoupravnega socializma? Katere korenine bodo določile njeno pot
naprej? In kako ta perspektiva nejasne prihodnosti odseva v pojmovnih okvirih različnih
družboslovnih disciplin? Z angažiranjem strokovnjakov iz razljčnih družboslovnih disciplin in
različnih konceptualnih usmeritev smo poskušali premišljati v tem okviru . \amen seveda ni v
tem, da bj sami poiskali jasne in nedvoumne odgovore na zapletena in prepletena vprašanja .
Lahko smo bolj skromni. Nakažemo lahko samo možne umestitve slovenskega družbenega siste-
ma na breg katere od omenjenih rek . Ali je ta prostor morda v sotočju ali pa le v mrtvem rokavu?
To avanturo razmišljanja o naši družbi kot o sistemu, umeščenem na negotovem in netrdnem
prostoru med Zahodom in Vzhodom Evrope, smo si privoščili. na plenarnem delu sociološkega
srečanja aprila 1994 v Portorožu .
231