Do Jordana in Nila
(Nadaljevanje.)
Jkrivnosten strah je napolnjcval moje srce ob zavesti, da sem na najsvetejšem kraju zemlje; na mestu, kjer je stopala noga Gospo-dova; na mestu, ki ga je močila njegova odrešilna kri. Seveda vam moje okorno pero ne bo moglo opisati Jeruzalema, kot bi
ga rado moje srce; vendar pa upam, da bodo vaša nedolžna srca dodala
vaši domišliji, kolikor bo v nedostajalo popisu.
CL=?   39   &L>
Opišem vam Jeruzalem v onem redu, kot vam stopa pred duhovne oči, ko se učite v šoli Zgodbe svetega pisma. Da si boste mogli Jeruzalem še bolje predočiti, pohitite z menoj vunkaj iz Jeruzalema proti solnčnemu vzhodu. Ko pridemo pri vratih sv. Štefana iz mestnih ulic, stoji pred nami Oljiska gora. Tjagor se napotimo! Ker smo urni, bi lahko dospeli do vrha v pol ure. Toda mi ne gremo zazdaj na vrh, tcmveč se ustavimo na sredi pota: prav na kraju, kjer je stal Gospod z apostoli, ko je gledal na Jeru-zalem in je jokal nad njim.
Še zdaj stoji na onem kraju katoliški samostanček s kapelico, ki je v njej nad oltarjem podoba zgodbe, ki se je vršila ondi.
Tudi mi se tu ustavimo in se obrnimo proti zahodu na mesto Jeru-zalem. Krasno stoji pred nami, razprostrt po gričih in brdih, kot bi bil raz-
Omarjeva mošeja.
stavljen po položni strehi gor do slemena. Po jutrovski šegi zidano mesto, s hišami brez streh, je videti kot nepregledna skupina apnenic, med katerimi se dvigajo kupole templjev in cerkva", zvoniki in turški minareti.
Med Oljisko goro in mestom Jeruzalemom je dolina Jozafat, imenovana po kralju Jozafatu, ki je ondi pokopan.
Dolina Jozafat se vzpenja pičle pol ure dokaj strmo od juga proti severu. Na sever se vednobolj zožuje, in pri nas bi jo imenovali prej ngraben" kot dolino. Po njej drvi ob deževju svojo vodo potok Cedron, ki ga pa zdaj v septembru ni bilo niti kapljice. Ob mostičku čcz strugo je mala starodavna kamenita stavba: grob nepokornega in upornega Absa-loma, sina Davidovega. Še dandanašnji vrže vsak Jud mimo grcde kamen na njegov grob in pripoveduje svojemu sinu zgodbo tega nehvaležnega sina.
Na zahodu nad dolino Jozafat se dviga v zmerni višini gora ali bolje rečeno grič Morija, kjer je stal nekoč Salomonov   tempelj.
(52   40   S55
Vrhu griča je dokaj velika, obzidana ravnina. Sredi nje stoji — prav na mestu Salomonovega templja — zdaj iurška molilnica, Omarjeva mošeja. Sezuti smo si morali obuvala, preden smo smeli vstopiti v to prelepo stavbo z veličastno kupolo. V svoje molilnice hodijo namreč Turki bosi, toda s pokrito glavo; ravno narobe kot mi katoličani v svoje cerkve. Nekaj poseb-nega je v Omarjevi mošeji velika naravna, živa skala, na sredi, kroginkrog ograjena. To je vrh gorc Morije, kjer je — po izročilu — hotel darovati Abraham svojega sina lzaka; kraj, kjer je stal v Saiomonovem templju darilni oltar. Ko sem stopal po tem turškem svetišču, stopile so mi živo pred oči zgodbe, ki so se vršile na tem svetem kraju. V duhu sem gledal Marijo, ki je prinesla dete Jezusa darovat na ta kraj, in poslušal sem govoriti starčka Simeona,   z   božjim Deletom v naročju:   BZdaj spustiš svojega služabnika,
Omarjeva mošeja z bližnjimi poslopji.
Gospod, po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje." Tu sem gledal v duhu dvanajstletnega Jezusa med pismouki; tu kot učenika, gorcčega za čast hiše svojega Očeta, izganjati menjalce in kupčevalce iz templja. Na tem kraju je Jezus namazal z blatom oči sleporojenega in ga je poslal umit se v spodaj Iežečo kopelj Siloe. Tu se je vrstil pred mojo dušo oni slavnostni izprevod, ko je Jezus prijezdil sem od Betanije cvetno nedeljo med slavoklici množice skozi nzlata" vrata na tempeljsko goro. Tu pri Bzlatih" vratih slišim Petra govoriti hromemu revežu: »Zlala in srcbra nimam, kar imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa nazareškega vstani in hodi." Tu čujem tudi hrup in vrišč, ko vlečejo angelskega mladeniča, sv. Štefana, iz templja skozi ta vrata tjadol v dolino Jozafat, kjer ga raz-draženi Judje pobijejo s kamenjem. nOospod, ne prištevaj jim tega greha!" Zdi se mi, da še čujem te poslednje njegove besede.
«2    41     S5®
Premišljevanje teh svelih zgodb pretrese človeka, ko se spomni, da je ta od nekdaj tako sveti kraj v oblasti Turkov-nevernikov. Kako ponižanje izvoljenega ljudstva in njegovcga največjega svetišča! Kjer so se v stari zavezi darovale daritve edinopravemu Bogu, kjer je sam Sin božji razodeval svoj zveličalni nauk in ga potrjeval s čudeži: ondi zdaj mrmra svoje molitve moslemin in časti svojega Alaha in Mahomeda, in Jzvoljeno" judovsko ljudstvo, ki ga je zdaj v Jeruzalemu še do petdesettisoč, ne sme niti stopiti na prostor, kjer je stalo njegovo svetišče. In kdo jim brani? Turški sultan, najzadnejši in najzanikrnejši vladar na svetu. Videli smo v Jeruzalemu njegove vojake, zanemarjene in raztrgane, in ko sem maševal pri jaslicah v Betlehemu, mi je stai ob strani turški vojak, sicer s puško na rami, toda bosih nog. Tako reven vladar je zdaj gospodar Judov v Sv. deželi! ,,Njegova kri naj pride nad nas in nad naše otroke!" Ta klic se grozovito izvršuje nad potomci morilcev Gospodovih.
To tuje gospodstvo nad svetim mestom Jude bridko peče. Vsak petek se zbirajo doli pod tempeljsko goro, kjer je po izročilu še nekaj zidu iz Salomonovih časov. Tam se naslanjajo na to zidovje in solznih oči molijo svoje žalne molitve radi razdejanega svetišča, radi pomorjenih duhovnikov in razkropljenega Ijudstva in prosijo Boga, da jim vrne prejšnjo moč, slavo in veličastvo.
Ko se vzdramimo iz premišljevanja teh svetih zgodb, obrnetno svoj pogled na severno stran od templjevega trga. Ondi zapazimo večjo kamenito stavbo prav blizu mcstnega obzidja. To je: cerkev sv. Ane. Bilo je Malega šmarna dan popoldne, ko me je privedla pot v to cerkev. Ko si ogledam cerkev in tudi prijazno kapelico pod cerkvijo, kjer bi naj bila po izročilu rojena Marija Devica, pokleknem v klop in priporočim sv. Ani naše slovenske matere. Tedaj pristopi k oltarju mašnik s strežniki, in kmalu zadone po visoki in prostrani cerkvi slovenske litanije Matere božje. Prvič, odkar stoji Jeruzalem, se je v njem razlegala mila slovenska Marijina pesem: ,,Marija, k Tebi uboge reve" in »Zapojmo na glas Mariji na čast." Šentjernejski gospod župnik je bil, ki je v sporazumu z ondotno duhovščino zapel prve lavretanske litanije v našem milem jeziku v jeruzalemskem mestu. Prelepo je naše slovensko petje, toda v tujem in tako svetem kraju in med tujimi ljudstvi ti pa sega še mnogo globlje v srce kot doma.
Ko pridemo iz cerkve, dobimo pred cerkvijo velik kolobar: bilo je 37 godcev-gojencev, ki so pod vodstvom duhovnika spretno piskali in krepko pritiskali svoje koračnice.
Ravno nasproti cerkve sv. Ane je pa vhod s znano vam ovčjo kopelj, Betzajdo imenovano. Ondi je ozdravil Jezus 381etnega bolnika. Vlopipred kopeljo je v različnih jezikih popis tega evangelijskega dogodka, in nas romarje je silno razveselilo, ko smo našli med drugimi tudi tablico s slovenskim besedilom. Do vode v kopelji se pride po zvitih in ozkih stopnicah. Dokaj globoko pod zemljo je precejšnja vodna zaloga. Zaupno sem se dotaknil in pomočil z vodo, v katero je prihajai svojčas angel z nebes in ji dajal zdravilno moč, da je vsak, kdor je stopil prvi za angelotn
CSS    42    SS)
vanjo, bil ozdravljen od vsakršne bolezni. Posebno sem se spominjal ondi naših bolnikov in svojih prijateljev, ki trpe na protinu in ječe, kot so kdaj različni bolniki na tem čudeznem kraju.