Uro Zupan: Nafta. Cankarjeva zaloba 2002.
Uro upanje razvadil svoje bralce: vsak izid njegove knjige je dogodek. Na svetlo prihajajo tenke in pod kratkimi naslovi, kar je v čudnem, vznemirljivem nasprotju z vsebino. Ponavadi mora zadočati ena sama beseda. Kot bi kapljale. Ampak to je voda, ki ustvarja krako podzemlje. Sutre. Reka. Odpiranje delte. Nasledstvo. In zdaj e Nafta. Vmes je kar tako odminulo tisočletje. In to kot da ni slučaj.
Obsedenost s časovnimi razmejitvami je eden od lajtmotivov te poezije, vendar si kae najprej ogledati pesniki topos, ki omogoča prepoznavne impulze. V fantastičnem akordu, kjer se stvari dogajajo obenem blizu in daleč, gospodari svoboda irokih, nedefiniranih idej, občutek konkretne osebnosti, pesnike prezence, ki stoji za njimi, pa je enako močan. Pesem se zgodi v interakciji. Oblikotvorna energija ponuja metafore potovanja, fizičnega ali notranjega. Izhodiče najdemo največkrat v konkretni pokrajini, najraje mediteranski, z nekaj muje tudi srednjeevropski: lahko je bazen v kraju pesnikovega otrotva, včasih pa see tudi do New Yorka. Prostor se vzpostavlja skozi elemente, pri Zupanu gre predvsem za vodo in zrak. Od tod morda tudi dojemljivost za svetlobo in vonjave, za vse, kar je gibko, lahko spremenljivo. "Svet, sestavljen iz luči in senc", postaja vse bolj mentalen, čutne kvalitete se sproti prevajajo v intuitivne. "Resničnost postaja nevidna", velja pa tudi obratno: nevidno postaja resnično. "Preteklost, spomin in sanje so naa / plovila. Zgodba, po kateri hodimo, / je hia, skozi katero piha veter in / teče voda." Odriv v svetovja je včasih bliskovito fizičen (skok v bazen), kdaj drugič gre za postopno, zelo neno zastiranje, počasen zdrs v spanec. V vsakem primeru pa dobimo "preteklost, spomin in sanje" projecirane na neskončno ozadje. "Podvodna kinoteka" prinaa geste, obraze in prizore, ki se zdijo za vedno izgubljeni. Univerzalni spomin, ki ga zaslutimo, je znotraj te poetike več kot pekulacija: pesniko potenco oskrbuje tako s podobami kot z gorivom. Lahko je "voda, ki vrti nemi film na plavem premazu / in spreminja jamske slikarije v vijugaste poteze abstrakcije." Nekje drugje pa so to "pontonski mostovi čez morja ločenih / trenutkov, predanih pozabi." Na mnogih mestih se razpre iroka scenerija, pripravljena na "prihod mnogih ljudi, / ki so se nekoč smejali / in se smejejo e zdaj, / čeprav vsi mislimo, / da so brez ust, ker nimajo koe." Oivljena preteklost ne daje občutka, da je odvisna od pripovedi, ki jih je slial v otrotvu, ah od kasneje izobrazbe, čeprav izvore raje poudarja, kot prikriva. Pri tem niti ni najpomembneje, če so sekvence
Sodobnost 2002 I 1003
Misli o(b) knjigah
pozabljene ali zgolj izsanjane, lahko so tudi nedosegljive ali sploh neobstoječe; njegov fantomski svet je dovolj prostoren za vse, dovolj velikoduen. V tej prosojni zakladnici ima vse enako teo: spomin na prednike, genius loči, literarni navedki.
Palimpsestno prosevajoči svetovi nosijo v sebi sledove velikopotezne gestual-nosti, nadindividualne sile. Dogajanja, ki se slutijo v ozadju, poezijo oskrbujejo z epsko noto, ki pa je dovolj diskretna, saj v končni fazi vendarle prevlada pesnik, njegov način dojemanja in spraevanja. Pa le. Kretnje, ki jih je izsanjal, so iroke, čeprav brezumne. Na trenutke lahko celo zaslutimo konsistentno ivljenje prizorov, ki le zaradi nekakne muhave nekomunikativnosti (ali vije usodnosti?) ostajajo fragmentarni. Stara mati e naprej iva, tako kot je ivala vseh svojih oseminosemdeset let, stari e vedno sedijo na verandi, medtem ko "Gagarinov duh kroi po orbiti" in se v globinah vesolja e vedno rojevajo zvezde in osončja. Tako kot je na impresionističnih slikah e sto let isti sončen dan. Vse ugledano se giba v samozadostnosti, ki mu ne more dati kaj več od fragmentov, vendar je pesnika relevanca iz tega znala napraviti prednost. "Forma je prepočasna, moji mogani prehitri".
"Tudi tu je odplačevanje zamudnih obresti preteklosti nujnost", pravi Uro Zupan, gospodar svetovij. In kako se giba po svojem kraljestvu? Obračanje navznoter je zrcalna slika obračanja navzven. Njegove strategije odraajo teavna "pogajanja z resničnostjo" in pomisleki te vrste so prepogosti, da bi jih bilo mogoče spregledati, e posebej v področju somraka, kjer ni prav nobena stvar več samoumevna. Na najbolji moen način o njem vemo vse manj. Nič lae ni njemu samemu, ki se, kot pravi, niti ne razume več kaj dosti s svojim prejnjim sabo.
Intimnost je trasirana z avtocesto v preteklost in tako so tudi otroki spomini zaznamovani s patino mitičnega brezčasja. Časovno bliji vtisi so neprimerno bolj neposredni, vsaj tisti o enskah. Saj drugače verjetno niti ne gre. Naomi, Linda, Tatjana, Cindy so, kolikor mi je znano, imena najbolj razvpitih manekenk, take in njim podobne pa e znajo pomesti z njim in njemu podobnimi, in to MASOVNO, kot sam priznava z velikimi črkami. Po njih je sicer naslovu eno od pesmi, vendar je prisotnost Natae na dolgi rok mnogo bolj pomenljiva, odločilna. Čeprav je ljubezen po moko redkobesedna in obstaja bolj v dejanjih kot v besedah. "Z ljubeznijo /je isto kot s katastrofo. Prerača govor. Ostaja / nam le brbljanje in odkaljevanje, ko se znajdemo v / primeu njene moči." V trenutkih očaranosti mora namesto njega včasih spregovoriti scenografija: "v tem mestu si vija in bolj sloka" ... Dubrovnik enkrat v prejnjem stoletju so naslovljeni verzi, ki uokvirjajo korake ljubljene osebe - in tako se lahko vrnemo k pesnikovi fasciniranosti nad obletnicami in prelomnicami, nad mero časa. To vpraanje se namreč ves čas vsiljuje, tudi takrat, ko se zdi, da smo ga zalotili v popolni zasebnosti.
"Vsak trenutek je Terra Incognita", pravi pesnik, ki se e vedno čudi tra-siranju zmuzljive danosti. Praktična pamet, ki je uzakonila delitve na leta in stoletja po drugi strani (nevede?) implicira tudi zlovečost tevil v "binarnem sistemu rojevanja in umiranja". Pri tem niti ni pomembno, če so "znamenja
Sodobnost 2002 I 1004
'
Misli o(b) knjigah_________________________________________
boje numerologije" berljiva; globoko pod koo vseskozi uveljavljajo svoj odločilni vpliv. Uro Zupan se jim čudi na isti način, kot se čudi vsem človekim provizorijem. Merjenje časa je eden od njih. Pesniku njegovega kova predstavlja dragoceno referenco: kot civilizacijska dedičina premore povezovalno vlogo. Uveljavljati jo je mogoče tudi na osebnem nivoju, v zaklinjanju morda za vedno izgubljene bliine: "Tri bo naa / sveta ura. V njenem preseku se bomo srečevali, / krhali alost in ostrili veselje." Časovnost, za razliko od prostora hudo problematično danost, malikuje do te mere, dajo slednjič ukine. "Kajti smrti pravzaprav ni, / je le vabilo v neke druge kraje, da bi se ločili / in zopet nali, da bi izmenjali vtise iz nae / odsotnosti." (Resničnost postaja nevidna). Spraevanju pa e ni konca: "Mnogo sem bral in razmiljal, / a ne vem, odkod smo prili in zakaj ravno mi, / s temi kretnjami in obrazi, s to blagostjo v / glasovih in jezo zaradi malenkosti. Mogoče / smo vsak zase potovali iz različnih smeri, / da se bomo na koncu srečali. Mogoče smo bili / vsak zase poslani, da odsluimo svoj čas". Medtem pa je na nivoju zunanjega dogajanja tako ali tako mogoče zaznavati le nenehno minevanje dobrega in slabega: "Razpadle so drave in prihajali zavojevalci. / Korakale so vojske. Menjale so se strae."
Na drugi strani zapletene mentalne procesualnosti se dogaja vsem dobro poznana vsakdanjost, s kuhanjem, obedovanjem, gledanjem televizije, spanjem, pa seveda branjem in pisanjem. Preveč resnosti, Uro, si prigovarja, medtem ko dnevi minevajo. Vse pogosteja obračunavanja s samim sabo (pa ne, da jih je zakrivil EMSO?), prinaajo razmisleke o pesnikem poslanstvu (Nasveti za uspeno literarno kariero), nekaj pikrih na račun kritikega argona (Nafta), pa tudi bliino, ki ne potrebuje velikih izjav (Vodoravno sonce).
Naj za konec tvegam e opazko o pesniku, ki ga osebno sicer ne poznam, ga pa e več kot deset let prebiram. Sčasoma je namreč vse bolj očitno, da je v metafiziki karseda domač, v začudenje pa ga spravljajo najbolj enostavna dejstva - da je, kot pravi, "visok 188 cm, teak 78 kg in star 37 let", da se menda v resnici pie Zupan; vsaj na tablici, ki naj bi bila "največja na Fuinah", je tako zapisano.
Sodobnost 2002 I 1005
Digitalna knjiĹžnica Slovenije - dLib.si