P f* SS&a pesem po izboru1 ANio^to^iEl POMLADNA ŽEUA ki poljublja našo grudo in s poljubi v njej prebuja tajnih sokov tajne sile ... o, da bi se tudi v meni tiste misli prebudile, ^SSurdnUntca, 116 Ženski svet, Trst, 1928,1. VI, 5t. 4, str. 112 1 Nova rubrika v časniku 'Gora'! Odslej bomo v vsaki številki našega časnika objavili eno pesem iz svetovne zakladnice poezije, vsakokrat po izboru drugega ljubitelja pesmi, tako ali drugače povezanega z Goro. Tokratno je izbrala Alenka Tratnik. 'Pomladna želja'je prvič izšla v reviji 'Zenski svet', v Trstu, leta 1928. Napisala jo je slovenska pesnica Anica Černej (1900 - 1944). Po maturi in strokovnem izpitu seje izpopolnjevala na višji pedagoški šoli v Zagrebu in poučevala v Ormožu, Mariboru in nazadnje kot profesorica na učiteljišču v Ljubljani. Otroške pesmi je objavljala v različnih slikanicah in revijah za otroke, v reviji Ženski svet pa je objavljala občutljive ljubezenske izpovedi. Pisala je tudi dramske prizore, pedagoške članke in ocene in delovala v Pedagoškem društvu. Oktobra 1943 so jo aretirali in poslali v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbruck, umrla je v njegovi podružnici Neubrandenburg. Vir: Antologija slovenskih pesnic 1, 1825 -1941, izbrala in uredila dr. Irena Novak Popov, Založba Tuma, 2004. trnovski gozd TRNOVSKI GOZD - KRHKA KAMNITA VODNA POSODA Jože Čar' Medtem ko je bitka za lastništvo in izkoriščanje obsežnih območij, bogatih z nafto - razen za nafto v Arktičnem morju - potekala v glavnem v 20. stoletju, pa se borba za pitno vodo šele začenja. Danes smo vsi - z redkimi izjemami - že prepričani, da predstavljajo vremenske spremembe, drugačna razporeditev padavin in s tem pojavljanje velikih poplav in suš, kijih opazujemo na celotni zemeljski obli, del globalnih klimatskih sprememb. Kaj bo to prineslo človeštvu v naslednjih desetletjih, danes še ne vemo povsem zanesljivo, vendar že lahko rečemo, da se sušna obdobja tudi pri nas daljšajo, deževna obdobja pa so vedno močnejša, sunkovitejša, kar povzroča obsežne poplave, na katere še nismo pripravljeni. Klimatske spremembe bodo vsekakor vplivale tudi na drugačen razpored in količino razpoložljive pitne vode. Še pred nekaj desetletji je bil glavni problem vodooskrbe, kako zagotoviti dovolj pitne vode tudi manjšim in oddaljenejšim krajem. Danes stopa v ospredje drugi, zahtevnejši in težji problem: kako zagotoviti primemo kvaliteto pitne vode. Če je prvi problem povezan predvsem z naravnimi danostmi, torej z naravno razporeditvijo vodnih virov, pa je drugi v veliki večini primerov že posledica neusmiljenih in neobrzdanih človeških posegov v naravo, ki slonijo v dobršni meri na želji po večjem dobičku, višjem standardu, da ne rečem komoditeti in 'pišmeuharstvu' - »kaj me briga, za mano lahko vse crkne«. Nekontrolirani gradbeni posegi, neprimerna gospodarska dejavnost 'za vsako ceno', divja odlagališča smeti in tudi nevarnih odpadkov, pretirano gnojenje in uporaba kemičnih sredstev, ... so le najpomembnejši uničevalci pitne vode in posredno grobarji človeštva. Medtem ko je v 20. stoletju, kot smo že omenili, potekala borba za nafto, bo 21. stoletje prav gotovo posvečeno bitki za ohranjanje zadovoljivih količin čiste pitne vode. Trnovski gozd, s podaljškom na eni strani proti Banjšicam, na drugi pa proti Hmšici, je eno večjih območij v Sloveniji, kije sorazmerno malo poseljeno in z vodo zelo bogato. Če se omejimo le na Trnovski gozd, vidimo, da na severni in severovzhodni strani izpod njega pritekajo številni izviri v dolini Trebuše, v Ipavšku in v dolini Belce. Tudi Divje jezero in za idrijski vodovod zajeti 1 * * * V 1 JOŽE ČAR, roj. 23. 4. 1942, v Idriji; diplomirani inženir geologije, doktor geoloških znanosti. Izredni profesor na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, v letih od 1988 do 1999, za predmeta SEDIMENTOLOGIJA in TEKTONIKA. Kot honorarni izredni profesor predaval SEDIMEN-TOLOGIJO. Poleg poučevanja in mentorstva na Univerzi je vsa leta raziskoval strukturne, sedimentološke in stratigrafske probleme triasa na Idrijskem in Cerkljanskem ter terciarne plasti na Štajerskem, preučeval krasoslovna, hidrogeološka in strukturno-tektonska vprašanja severne Primorske in Notranjske. V letih 1988 do 1994 je vodil geološke raziskave v zvezi z zapiralnimi deli pri idrijskem rudniku. Sodeloval je pri rekonstrukciji idrijskega srednjetriasnega tektonskega sistema; razvija metodo podrobnega litostratigrafskega in strukturnega kartiranja kraških terenov. Sodeloval je na številnih domačih in mednarodnih geoloških, sedimento-loških in krasoslovnih posvetovanjih ter šolah. Soavtor knjige Vodno bogastvo Visokega krasa (Jože Janež, Jože Čar, Peter Habič, Rafael Podobnik; Geologija d.d.o., Idrija, 1997). Podrotejski izviri se napajajo izpod Čmovrško-Zadloške planote, ki leži na severnem obrobju Trnovskega gozda. Na vipavski strani moramo omeniti predvsem za vodooskrbo zajeta velika izvira Hubelj in Pod Skukom ter izvira Studenc in Joušk nad Stomažem. Sicer pa je med Lokav-cem in Lijakom za vodooskrbo vasi v Vipavski dolini zajetih cela vrsta manjših izvirov. Prav na zahodnem obrobju Trnovskega gozda priteka na dan mogočni Mrzlek, iz katerega se s pitno vodo oskrbujeta obe Gorici. Skrivnost obilice dobre vode, ki jo Trnovski gozd tako radodarno poklanja prebivalcem na njegovem severnem, južnem in zahodnem obrobju, je v njegovi geološki sestavi. Globoko v podlagi Trnovskega gozda ležijo neprepustne flišne kamnine. Sestavljene so v glavnem iz glinavcev, laporovcev in različnih peščenjakov. Flišne kamnine na vipavski strani ne gradijo samo dna Vipavske doline, pač pa tudi del pobočij nad njo. Najdemo jih pri Colu, nato pa se vlečejo po pobočju do izvira Hublja, se previjejo mimo izvira Pod Skukom in Slanega blata, se potegnejo dalje proti zahodu in se šele pri Ozeljanu spustijo v dno doline. Na Idrijski strani najdemo golice neprepustnih Hišnih kamnin v Strugu v dolini Idrijce, v dolini Nikove in celo v Kanomlji. Na flišne kamnine Trnovskega gozda so bili v geološki preteklosti narinjeni jurski in kredni apnenci, ki so zaradi narivanja in kasnejše prelomne tektonike razpokani, globoko zakraseli in zato močno prepustni. Raziskave v začetku šestdesetih let so pokazale, daje fliš v podlagi Trnovskega gozda oblikovan kot velikanska skleda, nagnjena proti zahodu in stalno napolnjena s podtalno vodo. Seveda se nivo podtalnice dviga in spušča, odvisno od padavin. V izvirih na severnem in južnem obrobju Trnovskega gozda priteka na dan pravzaprav le voda, ki se 'preliva čez rob flišne sklede', če se izrazim nekoli- , . • w • , . , v , , Hubelj - izvir studene vode izpod Trnovske planote, na južni ko poetično, sicer pa voda stalno zaliva del / 1 p J apnenčevih kamnin nad Hišnim dnom. Do- _ " x r Foto: Franc Černigoj dajmo še, da veliki kraški izviri na obrobju Trnovskega gozda dajejo v suši kar 2 do 3 m3 kakovostne pitne vode na sekundo. Apnenci, ki gradijo Trnovski gozd, torej tudi območje celotne Gore, so izredno prepustni in splošno je znano, da imajo zelo majhno samočistilno sposobnost. Deževnica, kije zaradi raztopljenega CO, iz zraka in drugi snovi na površini zemlje kisla, postopno raztaplja vse, kar ljudje kontrolirano ali nekontrolirano odvržemo v okolje. Taka, z gnojnico, gnojili, pesticidi, pralnimi praški, motornimi olji, itd ... 'oplemenitena voda' se brez težav pretoči skozi zakrasele apnence neposredno v podtalnico, ki napaja številne za vodooskrbo zajete izvire. Pri tem je treba pou- dariti, da se je po dograditvi vodovoda na Goro - pa tudi na Čmovrško planoto - poraba vode bistveno povečala in s tem tudi odplakovanje in onesnaževanje podtalnice. Pod Skukom in seveda tudi za vodo iz ostalih izvirov, ki pritekajo izpod Trnovskega gozda v tem delu Vipavske doline!! Vendar pa, če bi se obnašali dosledno ekološko, bi bili Gorjani skoraj gotovo na tak ali drugačen način prikrajšani za standard, do katerega imate enako pravico kot vsi drugi državljani. V primerjavo z ljudmi v Vipavski dolini, ki na neprepustnem flišu - žal - počnejo, kar se jim zljubi, bi postali v pogledu standarda 'drugorazredni' državljani. Na tak status pa Gorjani prav gotovo ne bi pristali, in to upravičeno, kljub temu, da ste vi sami najbolj izpostavljeni, saj pijete vodo iz podtalnice, ki leži pod vašimi nogami! Kako torej rešiti usodno vprašanje: kako živeti tako kot drugi državljani, pa vendar ohraniti čisto in neoporečno pitno vodo izpod Trnovskega gozda za danes in bodočnost, sebi in prebivalcem Vipavske doline? Velika napaka je bila narejena z dograditvijo vodovoda po planoti (enako velja za Čmovrško planoto na idrijski strani) brez sočasne izgradnje kanalizacijskega sistema in čistilnih naprav. To je vsekakor huda strokovna napaka, ki jo - domnevam - pristojni opravičujejo s pomanjkanjem denarja. V časovni perspektivi pa bi bila sočasna izgradnja sistema za odvajanje in čiščenje odpadnih voda vsekakor bistveno cenejša kot pa izgradnja čistilnih naprav za čiščenje pitne vode, ah celo opustitev tega ah onega onesnaženega zajetja, iskanje primernega novega izvira in izgradnja novega vodovoda. Poleg tega bi se morah natančno dogovoriti o načinu posegov v okolje in kmetovanje, o uporabi gnojil in pesticidov ter o obrti in drugih dejavnostih. Vsekakor bi bilo najboljše ekološko kmetijstvo, kolikor ga pač dopuščajo višina in splošne klimatske razmere. Ko bi imeli zbrane vse ekološke parametre in ugotovljen dopustni način dela, bi lahko ocenili, koliko bi bila okrnjena dosedanje življenje na Gori in splošni standard. Če bi bil to znaten posega v dosedanje način življenja, bi bili Gorjani vsekakor upravičeni do določene ekološke rente! Pogled na Trnovsko planoto z idrijskega konca ... Foto: Jože Car Iz povedanega sledi, da bi morah biti prebivalci vasi na obrobju Trnovskega gozda ekološko temeljito ozaveščeni in bi morah skrajno previdno posegati v naravno okolje ter natančno in načrtno ravnati z najrazličnejšimi odpadki in kmetijskimi preparati. Predstavljajte si na primer ekološko katastrofo z izlitjem večjih količin naftnih derivatov!! Gorjani ste preprosto odgovorni za čistost pitne vode v izvirih Hublja, za svojo lastno pitno vodo iz izvira Naj na koncu tega kratkega prispevka ponovim, kar sem zapisal že pred leti »... poznavanje naravnih danosti in predvsem hidroloških razmer Visokega krasa (Op.: njegov osrednji del je Trnovski gozd) danes lahko ocenimo kot zelo veliko. S tem imamo odlične osnove, da v naslednjih letih ob primerni politični modrosti z resnim in razumevajočim dogovarjanjem pridemo do dobrih zaščitnih zakonskih osnov in učinkovitega ekološkega nadzora, ne da bi pri tem ovirali bodoče korake enakomernega razvoja krajev, zaselkov in posameznih kmetij na Banjšicah, Trnovskem gozdu, Nanosu in v Hrušici ter njihovem obrobju.« (Citat je iz knjige: Vodno bogastvo Visokega krasa). Saj res, katerega leta pa sem to zapisal?? Seveda, leta 1997!! Kljub temu pa številni bolj ali manj prijazni posegi v krhko ravnovesje kraškega sveta Trnovskega gozda in njegovega obrobja še danes - kolikor je meni znano - potekajo brez nujnih naravovarstvenih varovalnih priporočil in ukrepov. potres 1511 POTRES 1511 Martina Peljhan V sredo, 26. marca 1511, med tretjo in četrto uro popoldan, seje dogodil eden najmočnejših potresov v tem delu Evrope do sedaj. Po podatkih več raziskav različnih avtorjev se v katalogih potresov uporablja ocena, daje imel potres leta 1511 magnitudo 6,8 in je dosegel največjo intenziteto X. stopnje po evropski potresni lestvici. Njegovo nadžarišče naj bi bilo v bližini Idrije. Čutili so ga v razdalji 750 km, vse do Nemčije, Švice in Poljske. Celo na Dunaju je bila poškodovana cerkev sv. Štefana. Posledice potresa v Zagrebu so bile tako močne, da so bili meščani še tri leta po potresu oproščeni plačila davkov. V Benetkah je reka Livenza med potresom nenadoma zastala in valovi v kanalih so dosegli višino pritličnih oken. Poškodovana je bila cerkev sv. Marka. Najhuje sta bili prizadeti gosto poseljena Furlanija in območje današnje zahodne Slovenije. Večkrat objavljena številka 12.000 žrtev pa je verjetno pretirana. Podirali so se gradovi in naselja. V večjih krajih, kjer so bile stanovanjske hiše zidane, je bilo več žrtev, saj so se prebivalci v tem letnem času in popoldanski uri najverjetneje zadrževali v notranjosti hiš. Furlanski kronisti pišejo, da v tej deželi ni bilo bolj nesrečnega leta, kot je bilo leto 1511. To je bil čas vojne, že leto poprej pa seje na podeželju razširila kuga, kije močno zredčila prebivalstvo. Območje so prizadeli tudi številni zemeljski plazovi. Eodanque armo 1511 dic 26 nuircy, qid etat dies mercuiv hora ttrtici post meridian... venicbat (erribilis arduus terranotus, qui trtna In istega leta 1511, dne 26. marca, bila je sreda, ob tretji uri popoldne, je prišel strašen potres s tremi sunki ... Znak razstave je delo oblikovalke Ivane Kadivec < Pmačifa p pviresit m Idrijskem in Cerkljanskem 26, J. J5/if pripišemo na ztiJnji $trmi iz\ndfi mkmmlmk Bibiki Snem iz 14SS, (Narodna is čiRlivrdtefJM knjižica v Ljuhijmii V današnji zahodni Sloveniji so bile razmere precej drugačne, predvsem zaradi redke poseljenosti in lesenih hiš. Res pa je, daje bilo tudi manj kronistov, ki bi zapisovali dogodke. O posledicah potresa sklepamo posredno iz zapiskov v kronikah gradov in samostanov. Ohranjena so pisma očividcev in nekaj spominskih plošč, ki opisujejo poškodbe na cerkvah, gradovih, utrdbah in javnih zgradbah. Lesene koče, ki so bile značilne tudi za Idrijo v tistem času, so dobro kljubovale potresu, opečne in kamnite pa veliko slabše. Ohranjena so poročila, da sta se v Tolminu podrla oba gradova. Očividci pišejo, daje bil Bovec porušen, pomembna gorska cesta čez Predel pa zaprta, ker sta se sosednja hriba zrušila. Veliko več podatkov imamo o Školji Loki, kije bila v tem obdobju živahno mesto z razvito obrtjo in številnimi cehi, z mogočnim srednjeveškim gradom ter obdano z obrambnim zidom. Potres je hudo prizadel mestne hiše, ki so se na gosto stiskale vzdolž ulic. Pomšil seje grad ter poškodoval samostan klaris, sodnikovo hišo in kaščo. Tedanji freisin-ški škof Filip je pospešil obnovo porušenih stavb. Popravili so kaščo, grad pa skoraj na novo pozidali. O tem pričajo tri spominske plošče. Po potresu so veliko objektov opustili, zgradili so nove stavbe, ki so jih modernizirali v renesančnem slogu ter utrjevali pred Turki. Plošča, vzidana na grajski kašči škofjeloškega gradu, spominja na obnovitev gradu po potresu 1511 Foto: Janez Jocif 500-letnico naj večjega potresa na Slovenskem so v Idriji obeležili s strokovnim posvetom 26. marca 2011 na gradu Gewerkenegg. Ob posvetuje do 10. maja 2011 na ogled tudi zanimiva zgo-dovinsko-naravoslovna razstava z naslovom ANNO DOMINI 1511. Prispevki, predstavljeni na posvetu, so bili objavljeni v posebni izdaji Idrijskih razgledov št. 1/201L Pripis uredništva Gore: Zagotovo je potres leta 1511 močno stresel tudi Trnovsko planoto. Sklepamo lahko, kako so se krušili skladi kamenja na njenih robovih in se valili proti dolinam. Ali so ogromne skale na Stogovcah pod Predmejo izpod Orlovce zdrsnile tistega marčnega popoldneva? Ali se je Gora nad današnjo Podrto goro podrla takrat? Ali je vodni vir v Zagoliču poniknil med tistim davnim drhtenjem in stokanjem Gore? Vsega tega ne vemo zagotovo, vsaj mi ne, ki laično, le s svojo domišljijo, zremo v preteklost. Zato objavljamo tole Ankinopovest... GORA SE JE PODRLA... Anka Vončina Odprla je oči. Za majhnim okencem so se risali prvi znaki novo nastajajočega dne. Nekaj jo je zdramilo, nekakšen drget, mogoče je bilo le ptičje petje? Voda, kije enakomerno šumela v svoji strugi, tesno ob steni poslopja, kije bilo hkrati mlin in žaga, je ni motila. Bila ji je dobra znanka, dobra prijateljica in pela ji je večerne uspavanke. Morala bo vstati, a le še za hip se bo prepustila lenobnosti in sanjarjenju, ura je še prezgodnja. Kje je njen Drejc, tako lepo bi se bilo stisniti v njegovo toplo naročje. Vstal je že veliko prej. Ob zori mora biti že v kamnolomu, dol pod robom Gore. Temno je bilo, bilo je nekje okrog mlaja. Dobro je poznal pot čez Veliki greben, čez Sončnico in Kragulje. Neštetokrat j o je že tako prehodil. Ob zori bo že vihtel bat, kladivo in zagozde, mogoče žago. Kamen seje lepo krojil. Cenili so ga tam v Benetkah, kamor so ga vozile težko natovorjene volovske vprege. Kolikokrat še? Da bo dovolj zaslužil in si bosta morda lahko zgradila bajtico in šla na svoje? Kupila si bosta nekaj sveta tam za Križno goro in si zgradila svoje bivališče. Izčistila bosta grmovje za njivico, kasneje mogoče tudi senožeti za kravico, čeprav bo za prvo silo nabral dovolj krme tudi po gozdu. Ona bo gospodinjila, on pa bo še naprej lahko delal v kamnolomu. In okrog hiše se bo razlegal otroški vrišč. Težko se je bilo ločiti še v trdni temi od Neže. Izmučena od delaje trdno spala. Cel dan bo kot mravljica mlela v mlinu, prenašala bo težke vreče pšenice, rži in ovsa, podstavljala prazne pod lijak in jih polne moke oddala lastnikom. Kolikor vreč, toliko meric je ostalo v mlinu. Desetina je bila njena. In ko se meric nabere za vrečo, je to en vinar. Gospodar ju je že dodobra preizkušena vzel pod streho. Bilje dober, in ko je videl, kako rada se imata, j ima j e prepustil pregrajeno izbico za banki in vevnikom v mlinu. Le posteljo in skrinjo je premogla. Dovolj je bilo. On, pritepenec z Goriškega, ki gaje iskanje dela prineslo nad Šturje, ona knapovska hči, ki doma ni imela kaj jesti. In ko je bila sposobna nadomestiti Drejca v mlinu, se je le-ta poleg dela v gozdu, posvetil delu v kamnolomu. Enkrat na dan sta lahko sedla za hlapčevsko mizo v vežnem kotu. Zadnji čas je opazil posebno milino v Nežinih očeh. Le kaj to pomeni, mogoče pa ... Objel gaje val topline, spotaknil seje čez kamen in ... kaj pa je to? Je možno, da se mu je kamen tako spodmaknil, tako zagugal? Je to le zaradi prekipevajoče radosti v srcu. Komaj, komaj je ostal na nogah. Jutro je bilo sveže, ko je stopila na prag. Sonce je vstajalo tam nad Sovičem. Še zadnje zaplate snega so se upirale prihajajoči pomladi. Nocoj mu pa res mora povedati. Očka bo, imela bosta otroka. Kako bo vesel njen Drejc. Kar nekaj vinarjev seje nabralo v mošnjičku, varno shranjenih pod štrmacom. Dovolj za krpo sveta, kjer bosta zgradila hišico. A glej ga, zlomka, struga potoka kraj mlina ima zelo malo vode. Kako? Res jesensko deževje ni bilo nevemkako izdatno in tudi snega to zimo ni bilo kaj posebnega, a je še včeraj ves živahen žuborel. Bo šibak pretok sploh še zavrtel mlinsko kolo? Stopila je v zaprašen prostor, prepoln različnih vreč, orodja, jerbasov in košev. Le kako da včeraj ni vsega pospravila na svoje mesto? Dva jerbasa kar na tleh, prevrnjena grebljica in reta, reta na tleh. Saj je ni rabila že od jeseni? Urno pospravi in že stopi do potoka, da odpre zapornico, ki bo vodo preusmerila na lopatice kolesa. Kasneje, ko se bo že mlela prva vreča, stopi v hišo po skorjo kruha. Tudi tu je prevrnjena skladovnica drv? So se ponoči spet lovile kune? To pospravi kasneje. Komaj, komaj se kolo obme. No, saj bo šlo, a če v bližnji prihodnosti ne bo dežja, jim bo trda predla. Če ne bo mletja, ne bo njenih meric in če ne bo meric, bo mošnjiček ostal isti. No, saj Drejc bo vseeno zaslužil, samo ... Ura še ni odbila desete, ko seje mlinsko kolo škripajoče ustavilo. Potok ob mlinu je bil skoraj suh. Umo pohiti z novico k gospodarju. Nejeverno jo gleda, češ da danes ni prava, in šele pogled na prazno stmgo ga strezni. Le Brunarica i i - , • , .. , i-i Vir: G. Aericola: De re metalica, 1556 debelo je gledal, se ust m utegnil zapreti, ko je poslušal b Nežino razlago, daje že zjutraj opazila, kako je voda upadla. Držal seje za glavo, zmajeval in vil oči v nebo. Je to božja kazen, kaj bodo sedaj? To je bil poleg gozdarjenja glavni zaslužek, kmetovanje jim je pomenilo le preživetje. Novica seje od hiše do hiše takoj raznesla po vasi. Razvedelo seje tudi v bližnjem zaselku nad Deželo. To je gotovo znamenje nečesa strašnega. Le kaj nas bo doletelo? Kobalova dekla, ki se je vračala iz trga, je prinesla še eno novico: Pod Grahovnikom je kar na lepem iz hriba pritekla voda, pred seboj je odnašala prst proti dolini. Komaj je prišla čez. Poti ni bilo več, dvigniti se je morala visoko pod Veliki Greben. Vsepovsod so govorih le o tem. Par kmetov seje z motikami in krampi odpravilo ob strugi navzgor, upajoč, daje kak nov podor zajezil stmgo in bi prepreko lahko odstranili. A stmga je bila suha, vse od izvira. V tišini so kosih, vsak zatopljen v svoje misli. Neža ni mogla verjeti. Kaj bo počela, če se voda ne vme. Dmge dekle so delale v hiši, hlevu in na polju, gotovo bo morala iskati dmgo streho. Težko bo za letos. Velika noč je mimo in hlapčevstvo je že dogovorjeno. Pa kdo jo bo hotel v tem stanju! Bo morala domov? Že sama, doma v Idriji, ne bi imela kaj jesti, za dve usti pa sploh ne bo šlo. Da bi se zamotila, je pospravljala po mlinu. Čeprav seje vedno jezila nanje, je bila vesela vsake skrite pajčevine. Komaj je čakala, da se vme Drejc, tako je potrebovala njegov objem, njegovo tolažbo. Glavo je naslonila na tram, zaprla je oči in solze so tekle, tekle za domom tam v Idriji, tekle za nesrečo, ki se jim je zgodila danes, tekle za njene posledice, tekle za prihodnost njunega otroka. Tako čudno seje zganilo v njej, nekaj seje premaknilo globoko v trebuhu. Pa menda ni z otrokom kaj narobe? Zamajala so se ji tla pod nogami, občutek je imela, da ji bo slabo, da se bo onesvestila. To se ji v teh mesecih še ni zgodilo. Objela je tram in poskušala sesti. Strašno je zaškripalo in zahreščalo v cimpm. Oblila jo je groza. Po vseh štirih seje umo povlekla na plan. Horizont seje nagibal, na levo in še na desno. Kaj je to z njeno glavo? V tem trenutku je zasli- šala prestrašene klice bežečih iz hiše: »Potres, potres, božja kazen, to bo konec sveta! Dopoldne voda, sedaj še to. Odprla se bo zemlja in nas pogoltnila. Molite, ljudje, to je naša zadnja ura!« Grmelo je, kot ni še nikoli, ob še tako hudi uri. Tla so drhtela. Neža se je zgrbila v kepo, obraz si je pokrila z rokami in med solzami so ji skozi usta polzele besede priporočila k Bogu. Izročala mu je vso svojo bit in svojega še nerojenega otroka ... Ni mogla verjeti, za hipec je tresenje popustilo, mogoče jo je Bog uslišal. Takrat se je streslo ponovno, najmočneje. Zadnja misel jo je vzradostila: na onem svetu se bosta srečala z Drejcem! in omedlela. Vse je utihnilo. Tišina je trajala že predolgo. Počasi je odprla oči in na prvi pogled je bilo vse okrog nje kot prej. Pod lipo so se stiskali gospodar, gospodinja in par poslov. Otrpli od strahu so si komaj upali dihati. »Mimo je, vsega je konec,« jih je poklicala Neža. Gmota teles se je zganila. Prestrašeno so se zastrmeli v Nežo, nato še vse naokrog. Kuža seje, cvileč, stiskal med njimi. Živina je zateglo mukala v hlevu. Ura je bila tri popoldne. Drejca dolgo ni bilo. Ženske so kuhale večerjo in pripravljale krmo za prašiče. Moški so se zbirali pred hišami, pogledali škodo tu in še pri sosedu. V stenah poslopij so se pokazale razpoke, po tleh so bili razmetani strešniki. Jasno jim je bilo, zakaj je izginil potok. Že v noči so bili prvi potresni sunki, njih posledica pa izginuli potok. Nekdo je celo vedel povedati, da je nekoč že slišal za podobne dogodke. Daje nekoč tekel potok z Malega Polja proti Vipavski in padal v jezero, ki je baje bilo v Sanaboru. Po Velikem Grebenu se jim je v teku približevala postava. Že od daleč jez glasnimi vzkliki opozarjala nase. »Gora seje podrla, do doline so zvalile strašno velike skale! Kamnolom je zasulo in pod seboj pokopalo vprege in ljudi. Le par se jih je rešilo!« Ljudje so onemeli, Neža seje zgrudila na kolena. Kje je njen Drejc, mu je bila sreča mila in je med živimi? V srce se ji je zarezala strašna bolečina. V krču j e stekla proti zahodu, da bi čim prej vedela, pri čem je. Velike skale so bile razmetane do Zagriže in še naprej. Kamnolom je bil nerazpoznaven. Po njem je mrgolelo ljudi. Slišali so se klici, vpitje, stok in jok. V zraku j e bil tisti sladkobni vonj po krvi. Stekla je navzdol in se ustavila ob gruči ljudi, kamor so prinašali trupla. Kot v krču je hitela od enega do drugega in tam na koncu vrste je bil njen Drejc. Bilje kot živ, le na ustnicah kaplja krvi in prej široke prsi so bile pretisnjene. Stisnil gaje valeč kamen in izdihnil je v trenutku. Pokleknila j e k njemu, ga objela, božala in jokala. »Drejc, moj Drejc, vstani, otroka bova dobila, bova že kako, samo vstani in greva domov.« A Drejc je ni slišal, njegov pogled j e bil steklen, njene solze ga niso mogle obuditi. Nežno ju je kasneje ločila gospodarica, kije v skrbi za Nežo prihitela za njo. Pokopavali sojih več dni, na pokopališču v Šturjah. Na nekaterih gomilah so stali le križi, še njih imen ni vedel nihče. Sklanjala seje nad vezenje, sedeč na kanapeju za domačo mizo. Vezla j e krstno ogrinjalo za njunega otroka. Težko j e sedela, vsak čas bo prijokal na svet. Paziti je morala, da ji solze niso močile izdelka. Lesena domača hiša v Idriji, v kateri so gostovali, ni bila tako zelo poškodovana in starša stajo sprejela z razumevanjem in odprtih rok. Čeprav bi lahko ostala na kmetiji v Žagoliču, tega ni zmogla. Vse bi jo spominjalo na nesrečo. Le nerojen otrok jo je držal pri življenju. Imela bo vsaj njega. Slutila je, da bo sin in upala je, da bo močan in bo, ko bo dovolj velik, z lučko izginil pod zemljo, iščoč vsakdanjega kruha za njiju. On the 500th anniversary of the largest earthguake in Slovenia Razstava / Exhibition Idrija, Grad Gewerkenegg 26.3.- 10.5.2011 Škofja Loka, Sokolov dom 22. 6.-22. 7. 2011 Tolmin,Tolminski muzej 1511 Idrijski prelom Eden največjih prelomov v južnoalpskem prostoru je Idrijski prelom. Nastal je kot posledica napetosti, ki jih povzroča trk. Jadranske in Evrazijske plošče. Na satelitskih posnetkih ga vidimo kot izrazito, skoraj ravno črto. Vzdolž skoraj 120 km dolgega preloma so se zaradi pretrtosti kamnin oblikovale globoke doline, strme grape, sedla in izravnave. Ob njem so nanizani Planinsko in Cerkniško polje, Loška dolina ter izrazite doline rek Kanomljica, Idrijca in Soča. Tudi potres leta 1511 je nastal v širšem območju Idrijskega preloma in je z magnitudo 6,8 najmočnejši znani potres na območju Slovenije. V najbolj prizadetih krajih je dosegel intenziteto X. stopnje. potopisi DEŽELA SE KOT MOGOČEN VAL DVIGUJE IZ SREDOZEMSKEGA MORJA Ivan Rudolf V vzhodnih mestih iščemo barve sedanjosti in sence preteklosti. (Amin Maalouf: Samarkand) Ko letite iz katere od držav ob Perzijskem zalivu in ste namenjeni v Libanon, doživite presenetljivo spremenjeno sliko. Najprej se dolge ure pod vami vleče neskončna puščava. Nobenega zelenja, sivo rjava monotonija, brez konca. Ko preletite Sirijo, pa to barvno enoličnost iznenada prekine širok zelen pas, sredi katerega se vije drobna reka: libanonska dolina Bekaa in reka Lita-ni. In čez minuto ali dve veriga mogočnih gora z vrhovi, ki so dolge mesece odeti v sneg. Hipec nato pa modrina Sredozemskega morja. Prizor, ki mu težko najdemo par. Libanon je po svoji geografski in mnogih drugih podobah nekaj posebnega med arabskimi državami. Dežela se kot mogočen val dviguje iz vzhodnega dela Sredozemskega morja. V svoji najvišji točki, vrhu Qomet as Sawda, se vzpne več kot 3000 metrov visoko. V gorska pobočja se zajedajo slikovite ozke doline in soteske, poživljajo jih potoki in rečice, ki hranijo njive in njivice, na katerih so trte, sadovnjaki, zelenjava ... Dolina Bekaa, ki se razteza med dvema gorskima verigama, je pravi blagoslov za deželo. Tu kljub višini okrog 1000 metrov nad morjem raste tako rekoč vse: vrtnine, grozdje, sadje ... Je pa bila znana tudi po tem, da so se tod bohotila obširna polja, na katerih so med dolgo državljansko vojno, v času brezvladja, pridelovali po kvaliteti najbolj cenjeno marihuano. Seveda sojo tudi uspešno tihotapili prek meja. Ker je v tistih nemirnih časih dobršen del dežele kontrolirala vojska iz sosednje Sirije, so se menda s temi posli ukvarjali njeni visoki vojaški in politični vplivneži. Prav zaradi geografske in klimatske raznolikosti, zaradi tiste rodovitne doline Bekaa in zaradi razčlenjene obale je bil Libanon od davnine privlačen za ljudstva, ki so iskala primerne kraje za naselitev. Pa za osvajalce tudi. Enih in drugih je bilo na tem območju skozi vso zgodovino na pretek. Med njimi so bili najbolj znameniti Feničani. Libanonska obala je bila polna varnih sidrišč, ki so jih Feničani, narod izkušenih mornarjev in pretkanih trgovcev, razvili v prave trgovske pomorske baze. Njihovi bistroumnosti se imamo med drugim zahvaliti za abecedo, ki sojo prav oni spočeli, po svoje pa naprej razvijali stari Grki in za njimi Rimljani. V Stari zavezi se pojavlja Libanon kot »dežela mleka in meda« in nobeno čudo ni, da so jo osvajali vsakokratni gospodarji Bližnjega vzhoda: Asirci, Perzijci, Egipčani, Grki Aleksandra Velikega... Kasneje pa Arabci, evropski križarji, na poti k sveti deželi, Otomanski Turki in še kdo, do Francozov v 20. stoletju. Skoraj sleherni od njih je pustil za seboj kako večje ali manjše še danes vidno znamenje svoje moči ali zidarske spretnosti. Na najožjem delu obale, kjer se gorska strmal spušča skoraj v morje, nedaleč od Bejruta, so imele vse te vojske, kot po izročilu, navado, da so v kamnito pobočje vklesale kratko pričevanje, da so bile tu. Nekaj 1 1 Colskega rojaka Ivana Rudolfa smo predstavili v 46. številki našega časnika (lanska septembrska številka). Takrat smo objavili tudi njegov daljši zapis o popotovanjih in življenju v daljnih deželah (Kambodža, Bali). (Op. ur.) besed, znamenj, vrstica ali dve. Večina tega, zapisanega v raznih pisavah in jezikih, od klinopisov in hieroglifov, prek grščine in latinščine do turščine in francoščine, se da še danes razbrati. V samotne gorske dolinice in na gorska pobočja, kjer je bilo moč kaj pridelati, so se že v 8. stoletju pred preganjalci zatekli maroniti, pripadniki krščanske verske ločine, ki še danes predstavljajo dobršen del nemuslimanskega prebivalstva Libanona. Postavili so si kamnite hišice, cerkvice, samostane. Svojo inačico krščanskega verovanja so ohranili do danes in v bogoslužju še zmerom uporabljajo jezik, kije blizu biblijski aramejščini. Libanon je v mnogih pogledih med arabskimi državami poseben in drugačen. Poseben po svoji zunanji podobi, drugačen po političnem sistemu, verski raznolikosti, kulturi in še čem. Prav to pa je pravzaprav tudi njegova nesreča, saj so bile te razlike pogosto razlog za krvave spopade in nemire, vsaj zadnjih 150 let. Nazadnje za tragično državljansko vojno, ki se je vlekla celih 17 let, od 1975. do 1992., in do onemoglosti opustošila to za pol Slovenije veliko državo. Pred tem je Libanon slovel kot 'Švica Bližnjega vzhoda'. Ne brez razloga. Očitno se po Libanoncih pretaka nekaj feničanske krvi, kajti njihova nadarjenost za trgovino in denarništvo je neprekosljiva. Ko so začele po tako imenovanem prvem naftnem šoku v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja države ob Perzijskem zalivu bogateti od nafte, so se jim Libanonci ponudili za vešče in poštene bančnike, posrednike v trgovini, hotelirje, pridelovalce vrtnin in sadja. Bejrut je postal finančno središče arabskega sveta, pomemben trgovski center, prikladno in brezhibno delujoče križišče zračnega prometa, živahno pristanišče. Libanon seje hitro razvil v najbolj priljubljeno turistično deželo za petične Arabce. Kako tudi ne, saj so govorili z Libanonci isti jezik, se oblačili tako kot doma, ne da bi se jim posmehovali zaradi njihovih snežno belih dišdaš, stregli so jim isto hrano kot doma, za vsakdanjo molitev so jim bile na voljo številne mošeje. Povrhu pa sta jih obdajala evropsko okolje in prijetna klima, čisto drugačna od domače poleti razžarjene puščave. Poletja je v libanonskih hribih, v razkošnih vilah in hotelih, preživljalo tisoče in tisoče bogatih Arabcev. Spričo prave eksplozije bogastva v arabskih državah, ki so imele nafto, in posledično silnega gospodarskega razvoja, seje Ljubljanska banka sredi sedemdesetih let odločila, da tudi sama vstopi v ta svet novih poslovnih možnosti, kjer seje že trlo zahodnih bank, finančnih družb, trgovcev, Bejrut, prestolnica Libanona, v cvetočih časih ... Foto: Arhiv Ivana Rudolfa ponudnikov vseh vrst uslug, gradbincev. Po skrbnem tehtanju, zbiranju informacij, premislekih, kam postaviti nogo, je padla odločitev, da banka odpre predstavništvo za Bližnji vzhod v Bejrutu, finančnem centru regije, kjer so že bile ali pa so se pripravljale na prihod vse pomembnejše banke iz zahodne Evrope in Amerike. Ko mi je vodstvo Ljubljanske banke ob koncu leta 1974 ponudilo, da prevzamem vodstvo predstavništva v Bejrutu, nisem dolgo premišljal. Prebiranje vseh dostopnih informacij, še posebej pa obiski v nekaterih državah Bližnjega vzhoda in Bejruta samega, so mojo odločitev še bolj utrdili. Kljub občasnim napetostim med različnimi skupinami, ki so se delile po političnih, verskih in celo klanovskih opredelitvah, je takrat vladal mir. Slutnje hujših težav in morebitnih oboroženih spopadov je večina poslovnežev zavračala. Velik del ljudi je imel korist od gospodarskega razcveta in je hotel živeti v miru. Bejrut je pokal po šivih od poslovne dejavnosti. Služb in zaslužka je bilo na pretek, a kot zmerom, so bile rezine tega velikega kolača večje za bogate in podjetne in tanjše za tiste z druge strani socialne lestvice. Kakorkoli že, odločitev banke, da se ugnezdimo v Bejrutu, je bila skrbno pretehtana. In kot seje izkazalo v naslednjih nekaj letih, ki so bila pogosto napeta, celo tvegana in nevarna, tudi pravilna. Vsem težavam navkljub, državljanski vojni, z vsem, kar je prinesla, je bil Bejrut še kar dolgo najboljša lokacija za poslovni uspeh. Treba pa se je bilo prilagoditi nadvse zamotanim razmeram, ki so bile poseben izziv za tujce. Z družino sem tam preživel dobrih sedem let, v katerih seje nabrala debela plast spominov, ki se jih da še po vseh teh letih z lahkoto obujati. Ženi se ni bilo težko odločiti, da se poda z menoj v novo življenje, potem ko je prebrala o Libanonu vse, kar se je dalo, in po vsem, kar sem ji sam povedal potem, ko sem se vrnil z nekaj obiskov v tistih krajih. Med drugim nam je bilo pomembno tudi to, daje bila v Bejrutu odlična ameriška osnovna šola, kamor je šel potem najin sin in kasneje še hči, ki takrat še ni bila rojena. Stanovanj za najem je bilo na pretek, bila so modema, lepa, proštoma, klimatizirana. Streljaj stran od našega je bila džamija, od koder se je že v prvem jutranjem mraku oglasil z zateglo molitvijo mujezin, kar pa je dodajalo poseben, skoraj skrivnosten čar našemu novemu življenjskemu proštom. Predstavništvo je bilo v nebotičniku, nedaleč od doma. Skratka, domala vse je bilo privlačno, vznemirljivo, dmgačno, tudi spodbudno. Začeli smo novo življenje, ki pa je prav kmalu, spričo dramatičnega razvoja dogodkov, ubralo nekoliko dmgačno pot od tiste, ki smo jo pričakovali. Dmžinaje dopotovala neke pozne blage majske noči. Na poti z letališča nas je v temi ustavila do zob oborožena skupina ljudi, a niso bili niti libanonski vojaki niti policija. Nič nam niso hoteli, le vprašali so, kdo smo in kam gremo. Taksist nam je potem povedal, da so bili to pripadniki ene od palestinskih organizacij. Žena je bila malce začudena, saj o kakšni takšni stvari ni pisalo v nobenem od pisnih virov, ki jih je prečesala. V Libanonu so se takrat začele kljub dmgačnim napovedim počasi kuhati težave. Resnici na ljubo so bili v to krepko vmešani tudi Palestinci. Po nastanku Izraela seje v Libanon zateklo na tisoče palestinskih beguncev. S pomočjo libanonskih oblasti in Zdmženih narodov so se naselili v več taboriščih, dve večji od njih sta zrasli tudi na obrobju Bejmta. Vendar so bili to samo civilisti. Latah in dmge oborožene organizacije so ostale v Jordaniji, a so s svojo naraščajočo oblastnostjo in izzivanjem zrasle kralju Husseinu čez glavo, ta pa j e neusmiljeno obračunal z njimi in jih pregnal z laserjem Arafatom vred prek svojih meja. Sprejeti jih ni hotel nihče od sosedov, končali so v Libanonu, kjer je bila oblast naj šibkejša, pa še nekaj pomoči mednarodne skupnosti je bilo vladi obljubljeno. In Libanonci so si nakopali usodne težave. Palestinci so bili razdeljeni na več organizacij, vse pa so imele svoje oborožene milice, ki se niso dolgo držale sklenjenega dogovora z libanonskimi oblastmi, da ne bodo povzročali težav. Jug Libanona, kjer žive v veliki večini muslimanski šiiti, je bil razmeroma reven, v primerjavi z drugimi deli države, posebej z Bejrutom in njegovo okolico. Zapostavljenost, socialna in politična, kajti šiiti sojo naj slabše odnesli pri delitvi politične moči in bogastva, je bila kvas za nezadovoljstvo. Palestinci so se solidarizirali s šiitskimi masami in spodbujali politični radikalizem med njimi, pa tudi med k levičarstvu nagnjenimi političnimi organizacijami v državi. Svoje so dodajala verska nasprotja. Začela seje dolgotrajna delitev države na 'progresivne', na videz leve, zvečine muslimanske politične sile na eni strani, in 'konzervativne', desničarske, krščanske na drugi. Državna oblast je postajala iz dneva v dan šibkejša, z njo pa hkrati vojska in policija. Razmere so bile godne za eksplozijo. Kljub vsemu pa j e družba vsaj zaenkrat še funkcionirala. Poslovno življenje je še zmerom kipelo. Edino težavo smo videli v tem, da naše pohištvo še ni pristalo v luki. Žena seje pospešeno učila francoščino, takrat še prevladujoči jezik sporazumevanja v Bejrutu. Njen prvi priljubljeni stavek je bil: »II y a beaucoup de mouches au Liban.« (V Libanonu je veliko muh), kar je bila čista resnica, saj je bilo spričo pešanja oblasti čedalje več smeti po ulicah, vročina pa z naraščajočim poletjem čedalje hujša. Praske med milicami nasprotnih političnih opredelitev so bile vse pogostejše, vse bolj resne in nevarne. Ker smo pričakovali drugega otroka in ker so postajale razmere bolj in bolj negotove, je žena z otrokom odšla v Ljubljano. Zgodilo se je tako, da se je spričo razvoja dogodkov v Libanon vrnila šele čez leto in pol. Jaz sem ostal v Bejrutu. Razmere so se hitro popolnoma spremenile, spopadi med nasprotnimi tabori so postali vsakdanjost in najbolj vroče je bilo v glavnem mestu. Streljanje je postajalo vsakdanjost. Kar je bilo presenetljivo in nepredstavljivo za nas tujce, daje bančni sistem kljub vsemu deloval brez zastojev, daje poslovno življenje še zmerom malone cvetelo. Nekaj ur brez streljanja in ulice so bile polne ljudi, trgovine so odprle vrata. Manjkalo nam ni ničesar. Libanon- Razkošne ulice je državljanska vojna spremenila v ruševine ... Foto: Arhiv Ivana Rudolfa Libanonci so nepoboljšljivi optimisti, spričo poslovne zagretosti, ki meji skoraj že na strast, tudi malce slepi za resničnost. Njihova zaverovanost v to, da je jutrišnji dan lahko še uspešnejši od današnjega, je naravnost nalezljiva pa seje dotaknila tudi nas tujcev. Bili smo pač tam in kar nekaj časa nismo videli črnih oblakov na modrem sredozemskem nebu. ski iznajdljivosti in daru za preživetje ni para. Previdnost pa je bila seveda prva skrb. In nikoli neupravičena. Tako je bilo vsaj tja do jeseni 1975, potem pa so začele zadeve hitro zaostrovati. Življenje ni bilo več tako preprosto, kot smo bili, zlasti tujci, navajeni. Prej so hoteli in restavracije cveteli, bogati ljudje so živeli v razkošju, nočno življenje je prekašalo tisto na zahodu. Večkrat sem bil priča naravnost veličastnim porokam v luksuznih hotelih, ko se je zbralo na stotine svatov, kjer so se mize šibile pod izbrano hrano in pijačo. Libanonci so namreč ljudje, ki obožujejo hrano in vedo, kaj je dobro. Bejrut, pa ne samo ta, ampak vsak večji kraj v Libanonu, je bil posejan z dobrimi restavracijami, kjer se je jedlo dolge ure v noč. Domača hrana je enkratna, priznana in hvaljena tudi med evropskimi poznavalci. So pa Libanonci tudi odlični poznavalci in mojstri francoske kuhinje. Ko se usedete z njimi za mizo z njihovo hrano, je to razkošje za oko in telo. Vsako večerjo začnejo brez razlike s tako imenovanim mezem, množico hladnih in toplih jedi za vsak okus. Raznolikost je odvisna od števila gostov, množica skledic in skled z edinstveno hrano, zvečine na osnovi zelenjave, šteje tudi 50 in več jedi. Zraven se običajno pije hladen arak, vinsko žganje z močnim okusom j aneža, ki ga mešajo z vodo. Mezeju sledijo glavne jedi, druga boljša od druge, posebnih, orientalskih okusov. Je pa se počasi, z »andohtjo«, bi rekli pri nas. Deliti takšno večerjo s prijaznimi in nadvse gostoljubnimi domačini je pravo doživetje. No, proti koncu leta 1975 je začela ta slika hitro bledeti. Zdaj so življenje presekale pogoste bitke med nasprotnimi do zob oboroženimi milicami. Bejrut seje začel postopoma deliti na vzhodni, zvečine krščanski, in zahodni muslimanski del. V slednjem je bilo skoncentrirano praktično vse poslovno življenje, velika večina sedežev domačih in tujih bank, vse ambasade z ameriško in sovjetsko vred, uredništva medijev. Tu so bili vsi veliki hoteli, poslovni klubi, najboljše restavracije. Tuje bila velika, prek 100 let stara Ameriška univerza, daleč najboljša visokošolska ustanova na Bližnjem vzhodu, znana po svoji liberalni usmerjenosti. Poleg nje pa nov moderen univerzitetni klinični center. V zahodnem Bejrutu je bilo tudi letališče, velika vrata v svet. Pristanišče pa je bilo na sami 'meji' razdeljenega mesta. In tu seje nekega dne, po dolgih mesecih, znašlo naše pohištvo, ki gaje banka kupila v novogoriškem Meblu. Po dolgem poizvedovanju sem ugotovil, da je tam, a do njega po normalni poti ni bilo moč, ker so si oborožene skupine podajale luko iz roke v roko. Našel pa sem nekega špediterja, kije dejal, da lahko stvar uredi in mi dostavi pošiljko na dom, kar bi me stalo, kot je mimo rekel, nekaj tisoč dolarjev. Od teh mu jih moram pol prinesti v luko, je dodal. Čakal sem na njegovo sporočilo, daje varno in da lahko pridem s tistimi dolarji. In nekega jutra mi je po telefonu zagotovil, daje mir, daje luka v rokah milice, s katero si je dober, in naj oboroženim mladeničem povem, h komu grem. In je res vse delovalo. Bil pa sem precej premočen, malce od vročine in malce od negotovosti, kako se bo končalo, da ne rečem od strahu. No, takrat sem bil še mlad, korajžen, danes bi rekel da celo neumen. Možakarju sem izročil denar, se mu zazrl v oči in ga odkrito vprašal, če mi bo zares dostavil kontejner. Zagotovil mi je, da bom še isti dan imel pohištvo in naj bom kar miren. Pa nisem bil. Skrb za izročeni denar me je grizla in skoraj sem mu že dal slovo ter v mislih koval opravičilo za svoje šefe. Ko seje dan nagnil v popoldan, je na več koncih izbruhnilo streljanje; denarju sem dajal slovo in preklinjal svojo neumnost. Pod večer pa se je pojavil pred poslopjem, kjer smo imeli najeto stanovanje, tovornjak z zabojnikom. Možakar, ki sem mu zjutraj izročil pol dogovorjenega denarja, mi je veselo mahal. S seboj je pripeljal delavce, ki so mi urno znosili množico velikih paketov z razstavljenimi omarami, po- steljami in drugo kramo v deseto nadstropje. »Špediterju« sem izročil še drugo polovico denarja, on pa je pred menoj izdatno poplačal delavce. Potem so jo vsi umo pobrisali, kajti nedaleč stran so spet odmevali rafali. Čez dva dni je bila luka že v drugih rokah, jaz pa sem zadovoljno spal na na marmornih tleh raztegnjenem Meblovem jogiju. To ni bila moja prva, še zdaleč pa ne zadnja, izkušnja z arabsko poštenostjo. Pri nas velja nekakšno trdno prepričanje, da so Arabci lumpje in prevaranti, kar ne bi moglo biti dlje od resnice. Iz mojih izkušenj je teh v glavnem toliko kot pri nas, zagotovo ne več. Vsaj v mojih časih je bilo v tistem svetu tako. Danes je po vsem sodeč pri nas slabše. Ne morem si kaj, da ne bi iz spomina oživel vsaj enega dogodka, ki sicer sodi v drugi del našega življenja v Bejrutu. Ko smo se po sedmih letih pripravljali na povratek domov, smo kupili nov pralni stroj. Naš odhod pa je prehitela izraelska invazija na Libanon, poleti 1982. Ker so se Izraelci ob divjem obstreljevanju in bombardiranju bližali Bejrutu, smo se hitro umaknili v hribe na krščanski strani, kjer je bil bolj ali manj mir. Tam so nas sprejeli v svojo počitniško hišo nadvse gostoljubni libanonski prijatelji. Stroj je ostal v trgovini sredi mesta, kije bilo na pol porušeno, preplavljeno z begunci in izraelskimi vojaki. Ko so se ti umaknili na obrobje mesta in je bilo naj-hujše mimo, nas je čez mesec ali dva, ko smo bili že v Ljubljani, doseglo sporočilo, daje pralni stroj še zmerom v trgovini in kam naj nam ga dostavijo. Bili smo naravnost osupli nad tolikšno poštenostjo, kajti trgovec bi lahko mirne duše rekel, daje bilo skladišče uničeno ali daje stroj kdo ukradel, karkoli, prepričljivih izgovorov bi našel na pretek. Poštenost se rada druži z gostoljubnostjo in Libanonci so gostoljubni. Srečanjem s to njihovo hvalevredno lastnostjo bi lahko namenil številne pripovedi. Nekoč smo se vozili iz Damaska v Bejrut in šla nam je guma. V neki vasici blizu glavne ceste je bil k sreči vulkanizer. Preden se je lotil krpanja, nas je odvedel na vrt, v senco, poklical ženo, ki nam je precej nanesla nekaj prigrizkov in skuhala obilo močne kave, kakršne si deležen le pri Arabcih. Ko je mojster končal z našo gumo, je prisedel še on. Vprašal sem za račun, pa je samo odmahnil. Silil sem mu denar, a se ni vdal. Dejal nam je, da se popotniku, ki je v težavah, po njihovih navadah ne sme usluge nikoli zaračunati. Drugič smo se peljali iz Bejruta v hribe, ko mi je začel avto nagajati. Ustavil sem pri trgovini ob cesti in povprašal lastnika, kje daje najbližji mehanik. Bila je sobota in trgovina polna strank. Začel mi je razlagati, kako pridem do delavnice, a potem dejal, da je tako zapleteno, da bom imel težave, preden jo najdem. »Raje malo počakajte, da postrežem ljudem in vam potem sam pokažem pot,« je dejal. Ko je odpravil zadnjo stranko, seje usedel v svoj avto in peljal pred nami kar nekaj kilometrov, da smo pristali pri mehaniku. Da bi mu kaj plačali, ni hotel niti slišati. Pri tem pa je treba vedeti, daje Libanoncu posel skoraj nad vsem. Naš dobrotnik pa je štacuno zaprl vsaj za uro, če ne več. Ampak nazaj k srečnemu dnevu, ko sem rešil pohištvo ... Nekaj naslednjih dni sem si prizadeval, da bi odšel iz Bejruta, a spričo spopadov ni bilo moč. Sem pa tudi sicer načrtoval začasen umik v Kuvajt in sosednje države, kjer je bilo treba za banko veliko postoriti. Ko je prišlo do predaha v streljanju, sem se spravil na letalo in se vrnil čez kak mesec. V Bejrutu je vladalo zatišje. Mislil sem malce ostati ter se potem odpraviti v Ljubljano na poročanje in k družini za novo leto. Dogodki so me prehiteli. Neke noči so Palestinci in muslimanske milice vpadli v vzhodni del mesta in tam pobili nekaj deset falangistov, pripadnikov največje krščanske milice. Maščevanje je sledilo takoj in mesto se je potopilo v divje medse- bojno obračunavanje, ki ni pojenjalo skoraj dva tedna. Tičal sem v stanovanju, se navadil na spanje ob hrupnem streljanju in previdno praznil skromne zaloge hrane in vode, ki sem jih imel. Pravzaprav mi ni bilo hudega. Iz previdnosti sem zavlekel jogi pod naj debelejšo steno, daleč od oken. Imel sem obilno zalogo knjig, ki so mi delale družbo. Tudi vse mogoče vaje sem delal, ker nisem mogel do kampusa pri Ameriški univerzi, kjer sem se običajno sproščal ob dolgih tekih. Ob pičli hrani, pa še kuhar sem slab, sem postal precej koščen. Ko sem se končno lahko odpravil na letalo za v Rim, sem si z nerodnimi šivi zožil hlače in obesil nase suknjič, ki se nikakor ni hotel prileči shujšani postavi. V Bejrut potem nekaj časa nisem mogel. Delal sem po bolj varnih državah tistega sveta. Brž ko pa so se razmere v Libanonu kolikor toliko uredile in je bilo spet moč skoraj normalno poslovati, sem se vrnil; in kmalu mi je sledila tudi družina, zdaj že povečana za hčerko. A o vznemirljivo zanimivem življenju, kije sledilo, morda ob drugi priložnosti... potopisi UGANDA Orjana Velikonja Odkar smo se petčlanska ekipa (dve zdravnici in trije absolventi medicine) humanitamo-me-dicinske odprave pripeljali na tržaško letališče, je preteklo tri mesece. Z vso osebno prtljago in še z okrog 70-imi kilogrami medicinske opreme in zdravil smo zapolnili avlo tega majhnega letališča, ki podobnih potnikov sicer ni vajeno. Cilj: vas Bufuka, JV Uganda. Namen: delo v prostovoljni kliniki Sekcije za tropsko medicino. Po eni strani je to ne tako dolgo nazaj, ko pa pomislim na vse, kar seje v tem času zgodilo, in si poskušam naenkrat (neuspešno) priklicati vse vtise, pripetljaje, obraze, se zdi, kot daje preteklo več let. Verjetno tudi zaradi tega, ker je Afrika v primerjavi z zahodnim svetom tako zelo drugačna. Tu delo, potovanje, bivanje ... niso zgolj to. Kot nekakšna »kolateralna škoda« jih spremlja sprememba mišljenja, navad, dojemanja stvari. Drugače skoraj ne gre. Naša pot se je sicer začela že kako leto pred prihodom na tržaško letališče. Zbiranje denarnih sredstev, medicinskih potrebščin in zdravil je v današnjem času dolgotrajen in naporen postopek. Kljub temu smo imeli srečo; prijaznih ljudi, ki so nam priskočili na pomoč, bodisi z denarjem, brezplačnimi storitvami, nakupom majice ali kako drugače, je bilo veliko. Brez njih naše odprave gotovo ne bi bilo, saj je stroškov, ki nastanejo ob takem projektu veliko, preveč, da bi jih lahko krili sami. Sekcija za tropsko medicino deluje na Medicinski fakulteti v Ljubljani že od leta 1990. Pod njenim okriljem se vrstijo številne odprave predvsem v Kenijo, Zambijo, Malavvi, na Madagaskar, v Ugando in Papuo Novo Gvinejo. Cilj Sekcije je predvsem zagotavljati čimbolj kontinuirano zdravstveno oskrbo podeželskega prebivalstva, ki zdravnika sicer ne vidi pogosto ali pa sploh ne. Z različnimi projekti skuša ljudem pomagati tudi na področjih šolanja, izobraževanja o higieni, prehrani, varni vodi, preprečevanju nalezljivih bolezni ... Večina bolezni v tropih so namreč okužbe, povezane z uporabo oporečne vode, nepravilne prehrane in pomanjkanjem higiene - to so torej bolezni, ki se jih da preprečiti z osveščanjem ljudi in dvigom higienskega standarda. Razgled na jezero z bližnjega hriba. Foto: Arhiv Orjane Velikonja Po prihodu v Ugando smo, pred začetkom dela v Bufiiki, dva tedna preživeli v Kabalah. To majhno mestece na JV Ugande, približno pol ure vožnje iz Bufuke je bilo pretekle tri mesece za nas najbližji stik s civilizacijo, ob prihodu tja pa se nam j e zdelo vse prej kot to. Umazano, prašno in glasno, kot vsako afriško mesto, nam sprva ni bilo preveč všeč. Vrvež, boda boda (kolesa), motorji in večja vozila, ki se držijo pravila močnejšega, otežijo prečkanje ceste ali celo hojo ob njej. Ljudje, ki te na vsakem koraku ustavljajo ali pa za tabo kričijo: »Muzungu, muzungu!«, ti hočejo včasih kaj prodati, včasih samo tvoj denar, večinoma pa samo na glas opazujejo belega človeka. In vsake toliko časa se ti zavrti življenje pred očmi, ko mimo tebe, veliko preblizu, pripelje kolesar ali motorist, včasih tudi avto. Pravi kulturni šok pa nas je pravzaprav čakal ob prihodu v bolnišnico. V Kabale Referral Hospital smo preživeli dva tedna in se tako seznanili z zdravstvenimi razmerami in možnostmi zdravljenja v tej bolnišnici. Naj najprej poudarim, da zdravstvenega varstva v Ugandi ne poznajo. Večina državnih zdravstvenih ustanov je sicer brezplačnih, vendar velikokrat brez zaloge zdravil, ki si jih morajo bolniki zato kupiti sami. Zdravstvenega osebja je občutno premalo, delno tudi zato, ker so plače izredno nizke. Problem je še posebej pereč na obrobju države in na podeželju. V tako imenovanih zdravstvenih centrih (Health Centers), ki delujejo na podeželju, so večinoma zaposlene medicinske sestre s premalo znanja in izkušnjami. Tudi bolnišnice v manjših mestih niso ravno zgledne. Večina zdravnikov ima zaradi nizkih državnih plač še svoje privatne klinike, kjer preživijo večino svojega delovnega časa. Enako je v kabalski bolnišnici. Tam so zaposleni samo štirje zdravniki, ki le poredko obiščejo bolnico (večinoma delajo v svojih klinikah). Na oddelkih tako srečaš le sestre in t.i. zdravstvenike (Health Officers), ki po izobrazbi sicer niso zdravniki, vendar lahko vodijo zdravljenje bolnikov in predpisujejo zdravila. Njihovo znanje je daleč od primernega, motivacije za dobro opravljeno delo ali disciplinskih ukrepov po slabo opravljenem delu pa večinoma ni. Posledice so tako včasih za paciente usodne. Ob pomanjkanju zdravnikov smo bili, takoj ko smo prišli na oddelek, hitro vpreženi v delo. Medicinskim sestram, ki pona- vadi same opravljajo vizite in pišejo odpustno dokumentacijo, so se kar zasvetile oči, ko so nas zjutraj, veliko preden so se na delo odločili priti tudi zdravstveniki, ugledale na vratih oddelka. Tudi možnosti za diagnostiko in zdravljenje kroničnih bolezni so zelo omejene. Kronične terapije visokega krvnega tlaka ali sladkorne bolezni, ki tudi tam nista redki bolezni, ne poznajo. Vodenja takih bolnikov še manj. Tako kot večino zdravil, si morajo tudi ta bolniki priskrbeti sami, kar je problem predvsem pri sladkornih bolnikih na inzulinu. Za večino je ta predrag. Z nadaljnjimi problemi, kijih iz domače vsakdanje prakse nismo vajeni, smo se srečali pri delu v sprejemni ambulanti. Ljudje redko pridejo k zdravniku, tako da se nezdravljeni tumorji razraščajo čez polovico noge, podajanje anamneze je velikokrat zmedeno. Laboratorij je nezanesljiv, večina izvidov je negativnih ali pa na naročilnico napišejo „out ofstocku (ni na zalogi). Kirurgija je razred zase. Območje „sterilnosti“ ob vhodu v operacijsko dvorano, ki je sicer na prostem, označuje rdeča črta, pred katero se moraš sezuti, in nato obleči njihove ne najbolj čiste obleke. Med operacijo s stropa pade kobilica (v Ugando smo prišli ravno v sezoni kobilic, ki lokalnemu prebivalstvu predstavljajo okusen priboljšek), na srečo ne ravno v operacijsko polje. Na porodniškem oddelku so svoj prostor našle male muce, v bolnišnici so dobrodošle tudi kokoši. Prihod v Bufuko, majhno vas ob jezeru Bunyonyi, je bil po hrupnih Kabalah in njegovi kaotični bolnišnici prijetna sprememba. Jezero Bunyonyi leži približno na 2000 metrih nadmorske višine, na meji z Ruando. Njegova razvejana obala s številnimi hribovitimi polotoki in otočki je tudi dom različnim vrstam ptic, med drugim kraljevemu žerjavu, kije nacionalni simbol Ugande. Jezero je tako turistična točka za ljubitelje ptic, ki pridejo sem na tako imenovani »bird-watching«. Zato se tu najde tudi nekaj turističnih kompleksov, prvi približno pol ure hoda od naše klinike. Ko sem doma od članov bivših odprav poslušala o Ugandi, Bufuki, delu tam, si nisem predstavljala turističnih kompleksov. In pravzaprav, za večino ljudi, ki tam živijo, je ravno tako, kot da jih ni. Kakšen kontrast! Dva povsem različna svetova, pol ure narazen. Za nas, »nepoboljšljive zahodnjake«, pa je to pomenilo občasen pobeg nazaj domov - k tekoči vodi, dobri hrani, elektriki. Pobeg, ki smo ga z vsakim dnem rabili manj in manj, ko smo se privajali na novo okolje. Naš novi dom, in hkrati delovno mesto, je postala hiška iz blata, ki stoji na enem od polotokov jezera, tik zraven vaške cerkve, šole in vrtca. V enem od treh prostorov je spalnica, v ostalih dveh pa spredaj dve ambulanti, zadaj pa lekarna in kuhinja. V šestih letih, Delo v ambulanti, odkar je sem prišla prva skupina, Foto: Ar*1'v