1 zbirka »knjiga (p)o knjigi« e-knjiga © Vladimir Gajšek, 2003, vse pravice pridržane. © INTELYWAY, 2010, elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti, 2009, vse pravice pridržane. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana KAZALO Greh, krivda, zlo in kazen 1 Nacistična Avstrija na zatožni klopi 7 Kriminalke, mediji, vojne 12 Knjiga o zlu in zločinu – zgodovinsko branje 16 Sodbe brez možne rehabilitacije 24 Zgodovinski čas kot čas govorjenja o skrbi za smrt 27 Izročitvena politika 31 Pogovor o vojnih hudodelstvih – arhivski odgovori 34 Zgodovinsko tveganje in avtorstvo – med stvarmi in ljudmi 36 Denacifikacija – državno orodje zaplemb 37 Sodbe 39 Bistvo raznarodovanja in ljudskost 44 Spektakularna zgodovinska scena 48 Prastrah in prapočelo regionalne tesnobe v svetu 50 Čar osamosvojitve in blokovsko razočaranje 56 Narod, nacija, narodnost in etnija 61 Vera, odvisno socialistično vodstvo in sodstvo 66 Državnoizvršilni pregon kot vnaprejšnjost 79 Zagon pregona, okupacijska politika in program pogromov 88 Javno in sodno hujskaštvo 95 Obtoženi, ob/sojeni in pomiloščeni 98 Izza ideologij – spekter nazorov 102 Anatomija državnega terorizma in vojna 105 Med objavami in izjavami 112 Osmrtnica, pon., 24.1.1944, Kärtner Zeitung, št. 23, 6. str.: »mali oglasi« 115 Socializmi v svojih barvah 118 Rasizem in nacionalizem, komunizem in enotnost -vodjevstvo 121 Sklep 130 Nekateri pojmi, primerni za razumevanje politike 133 2 V torek, 22.10.2002, so v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani predstavili Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič zgo- dovinsko analitično knjigo Nacistična Avstrija na zatožni klopi kot anatomijo političnega spektakularnega procesa v komunistični Sloveni- ji (10.7. do 19.7.1947), ko je vojaško sodišče IV. Armade FLR Jugoslavi- je obsodilo na smrt prvoobtoženega, od angleških zaveznikov izročene- ga nacista, koroškega gaulajterja Friedricha Rainerja, nadalje še soob- tožene vojne zločince, varnostnika in birokratskega organizatorja izsel- jevanj dr. Helmuta Glaserja, Ludwiga Küblerja, Hansa von Hősslina, Heinricha Christla, Hansa Flecknerja, Günterja Neuberta, Josefa Vogta, eseovskega poročnika ali upravnega tehnokrata dr. Hermanna Doujaka, folksbundovskega okrožnovodjevskega nacista na Gorenjskem dr. Franza Hradetzkega, razvrto okrožnovodjevskega nacista na Gorenj- skem dr. Waltherja Hochsteinerja, raznarodovalno vdinjajočega zlikov- ca kot okrožnovodjevskega nacista na Gorenjskem Lea Kussa, Reinhol- da Gerlacha in Franca Müllerja; gestapovska jugoslovanska državljana, anšlusarski dobičkar H. Doujak (pomiloščen in 31.10.1952 v Podrožci predan avstrijskim oblastem) in propagandistični saboterski esesovec F. Hradetzky (30.7.1952 izpuščen iz zapora, umrl 6.11.1991 v Beljaku) sta bila obsojena na 18 let političnega zapora, a predčasno izpuščena leta 1950/52, da sta se izselila v Avstrijo, kjer sta nadaljevala s socialis- tično nacionalno propagando na tovariško ljudske načine; ostale je komunistična oblast vsaj uradno pobesila in usmrtila z ustrelitvijo. Oblast je obtožila Rainerja, Glaserja, Hradetzkega, Hochsteinerja, Kus- sa, Doujaka kot funkcionarje nemške nacionalno socialistične prolet- partije in upravnega aparata 3. rajha, Küblerja, Hősslina, Christla, Flec- knerja in Neuberta kot vojaške poveljnike in ukazovalce esesovskih policijskih enot, Vogta, Gerlacha in Müllerja pa kot gestapovske funkci- onarje, vse skupaj pa kot vojne zločince, da so izvrševali državno politi- 1 ko uničevanja slovenstva. Ni vprašanje, ali je bil revolucionarni proces zoper omenjene vojne zločince ilegitimen, kar je itak bil, marveč ostaja vprašljivost bivših vojaških sodišč v SFR Jugoslaviji in zlasti v Ljubljani, ko se je po svoje javno razglaševalno ponovil politični proces proti tako imenovani četverici (Janša–Borštner–Tasič–Zavrl) še pred zlomom jugoboljševizma: to je bil tudi zadnji vojaškosodni in politično montira- ni proces jugoboljševizma v Sloveniji. Študija Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistič- na Avstrija na zatožni klopi je sicer rezultat znanstveno raziskovalnega ali zgodovinskega projekta po nalogu avstrijskega Zveznega ministrstva za prosveto, znanost in kulturo o povojnih procesih proti avstrijskim nacističnim vodjem oziroma proti nacističnim vojnim zločincem v fede- rativni ljudski republiki Jugoslaviji, na Rainerjevem primeru, sicer zoper soobtožene in sojene leta 1947 v Ljubljani. Problem nacizma in komunizma je nedvomno usmerjen v sintetične raziskave zgodovinskih pojavov državne moči ali diktature, po kateri je politična volja oblasti nad sodno, ker se sodstvo z zakonodajo vred podreja politični partijnos- ti ali zgolj državni ideologiji. Določna in tendenčna politična prepričan- ja diktatur so se dovršila v storjenih, torej v državno izvršenih, zlasti v vojnih in policijskih zločinih zoper človečnost – ko je namreč grozovi- tost postala del vsakdanjika oblastništva ali ko je neverjetni sadizem postal metodičen, se je tudi individualnost, z njo osebna vest in odgo- vornost, izgubila v masovni ljudskosti, v grupni mentaliteti, v kanclijsko obrobni anonimnosti ter v splošno sprejetem kolektivizmu. Duh časa diktatur v 20. stoletju je izrazil skrite dejstvene razčlovečene potenciale, ki pa so se izrazili povsem javno in propagandistično razločno, celo pre- močrtno – tako se je osebnostna struktura policijskih in sicer vojnih masovnih zlikovcev skrila v množičnih prireditvah, tudi v razčlovečena 2 ali uradna dogajanja, o katerih se niti ni govorilo. Kdo bi potemtakem lahko celo še prepričal nemškega nacionalno socialističnega zavednega partijca ali klenega jugoslovanskega ter posebej izdelanega komunista, da se "motita", ko sta bila na oblasti, imela pa sta vso oblast v svojih rokah in sta bila z oblastjo še povrhu samozadostno zaslepljena? Dosedanje zgodovinske raziskave sodobne zgodovine so glede na nacis- tično in komunistično obdobje pokazale evropsko, slovensko, avstrij- sko, tudi jugoslovansko, da so bile zanimive predvsem ideologije v svo- jih oblikah državnih diktatur. Avstrijsko zgodovinopisje vedno trči ob idejo nacistične partijnosti, ko obravnava ne samo obdobje anšlusa – to je pripojitve od 13.3.1938 naprej -, ampak tudi okupacijsko politiko avstrijsko-nemškega napadalnega nacizma in 3. rajh. Kot navaja obsež- na knjižna študija Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipi- ča Nacistična Avstrija na zatožni klopi, sta odkrila novo historiografsko metodologijo šele Winfried Garscha in Claudia Kuretsidis-Haider, ki sta idejne zasnove za zgodovinsko znanost relevantnih izsledkov sod- nih preiskav primerjali z različno sodno in procesno dokumentacijo, zlasti v pomenu denacifikacije; omeniti je mogoče še avtorje: Rudolf G. Ardelt, Brigitte Bailer, Peter Bettelheim, Ruth Bettina Birn, Gerhard Botz, Helmut Butterweck, Gernor Heiss, Klaus-Dietmar Henke, Karl Höffkes, Karl Marschall, Siegfried Mattl, Sebastian Meissl, Klaus-Dieter Mulley, Anton Pelinka, Reinhard Pohanka, Nikolaus Preradovich, Sieg- fried Pucher, Oliver Rathkolb, Joachim Riedl, Ronald Smelser, Gerald Sprengnagel, Dieter Stiefel, Robert Streibel, Enrico Syring, Heidemarie Uhl, Erika Weinzierl, Hans Woller, Meinrad Ziegler idr., posebej tudi za Koroško, med drugimi: Wolfgang FeraPatrick Kohlweg, Renate Pellar, Adele Polluk; za Štajersko med drugimi: Siegfried Beer, Wolfgang Muc- hitch, Martin Polaschek. Z avstrijske zgodovinskoraziskovalne strani je 3 bilo gotovo priročno (so)delovanje interdisciplinarnih humanističnih razsežnosti, tudi simpoziji, konference, okrogle mize v smislu razisko- vanja sodobne evropske, avstrijske in slovenske zgodovine, kar je določ- neje omenjeno v opombah pod črto, v referenčni literaturi in zgodovin- skih virih, po tiskanih in slikovnih ali filmskih virih, po časnikih in v revijalnem tisku periodike, zlasti tudi v še nenatisnjenih arhivskih gra- divih in virih, kar je izčrpno predstavljeno v študiji Alfreda Elsteja, Mic- haela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi. Avstrijska predstavitev nacistične preteklosti zadeva na pomen avstrij- ske državnosti v celem, kolikor se nanaša hkrati na zgodovino, ki sega zaradi 3. rajha čez zgolj morebitne regionalne okvire. Tokrat so se predstavili v Svetovnem slovenskem kongresu Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič z zgodovinsko dokumentirano študijo Nacistična Avstrija na zatožni klopi tako, da sta Elste in Koschat brala v nemščini, Filipič pa je prevajal v slovenščino, prav tako je prevajal pogovor z nemško govorečima avstrijskima Korošcema. 4 Greh, krivda, zlo in kazen Čemu kaznovanje? Na v študiji Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi omenjeni Rainer- jev proces je mogoče odgovoriti kar z nacizmu priljubljenim ničejans- tvom, primeroma kar z Nietzschejevim polemičnim spisom H genealo- giji morale, kjer pravi o kazni med drugim, tudi ko gre za katerikoli socialistično administrativni nihilizem, takole: » Povejmo na tem mestu še nekaj o izvoru in smotru kazni - o dveh problemih, ki sta ločena ali ki bi morala biti ločena: žal se mečeta običajno v isti koš. Kako so se v teh primerih obnašali dosedanji genealogi morale? Naivno kot vedno - : v kazni staknejo nek śmoter´, na primer maščevanje ali zastraševa- nje, ga potem nič hudega sluteč postavijo na začetek, kot causa fiendi kazni, in – to je vse. Śmoter v pravu´ je poslednje, kar se lahko upo- rabi za zgodovino nastanka prava: nasprotno, za vsako zgodovino ni pomembnejše trditve od tiste, ki je dosežena s toliko truda, vendar, ki bi jo naj tudi dejansko dosegli, - da sta namreč vzrok nastanka kake stvari in njena končna koristnost, njena dejanska uporaba in umešče- nost v sistem smotrov celo ločena; da nekaj danega, kakorkoli nasta- lega [Zu-Stande-Gekommenes], kaka njemu nadrejena moč vedno znova razloži glede na nove namene, na novo osvoji, predela in preu- redi za novo korist; da je vsako dogajanje v organskem svetu prevla- dovanje, obvladovanje in da je vsako prevladovanje in obvladovanje zopet novo interpretiranje, je prirejanje, pri katerem se morata dota- kratni śmiselín śmoterńujno zasenčiti ali popolnoma izbrisa- ti. « (12. del druge razprave). Če sta vzrok in končni učinek v zgodovini ločena, tedaj je tudi kaznovanje postavljeno kot smoter, po katerem se je izrazilo v revolucionarnem pravu in odvisnem sodstvu le izražanje najnižje volje do najnižje, izenačevalne moči. Šele smrtna kazen doka- 5 zuje, da je bila 2. svetovna vojna za Slovence tudi državljanska in brato- morna vojna. Ostaja pa še odprto vprašanje, kakšna smrtna kazen je vsakokratna komunistična likvidacija, ki je bila izvršena posamič v voj- ni in množično v že mirnodobskem času po državljanski vojni. Likvida- cija je namreč izvensodni ukrep kot izvršitev samovoljno določene, tudi tajno sprejete smrtne kazni. 6 Nacistična Avstrija na zatožni klopi Tako imenovano socialistično sodstvo je bilo kompartijsko odvisno na oblastniško različnih ravneh, po vojni pa je bilo to sodstvo tudi kakor poklicno revolucionarno, pri čemer ni bilo treba znati kakšnega rimske- ga ali kazenskega prava, marveč so sodili pač ljudsko. Zato je bil vsak- do, ki je prišel pred tako sodišče, kriv vnaprej in tudi lahko vnaprej obsojen, in to brž obsojen na dolgotrajne kazni v političnih zaporih ali tudi na smrt, največkrat z obešenjem ali bolj milostno z ustrelitvijo. Sodni procesi revolucionarnega sodišča kot "vojaškega sodišča" balkanskega brezpravja in revolucionarne prisile so morali biti v vsakem pri- meru dogovorno montirani po zrežiranih postopkih tajne policije oziro- ma socialističnega gestapa. Za razliko od nürnberških zakonov arijske rase je jugoboljševiška sodna oblast kot del politične oblasti izvajala montirane procese po sovjetskem vzoru. Moderna doba, ki jo predstav- lja prav 20. stoletje, je označena z ateističnimi diktaturami, z rastjo novih tehnologij in z eksistencialnim nihilizmom, v katerem se človek ali množično pogublja ali pa se hoče kakor elitnooblastno povišati v državi, kulturi, prometu, vojaštvu, v medicini, komunikacijah, v naravi in zgodovini. Svet se je v 20. stoletju namreč racionaliziral do stopnje, ko se je ljubezen med ljudmi, že družinsko, zdela odveč in čustveno bebava, veljala naj bi namreč le neka uradovalna in oblastniška objekti- vnost, ki lahko vsenaokoli vse ali vsakogar med podložniki vistousmer- jene "enakosti" kaznuje ali pomiluje. Hitlerju so pripisovali celo nekak- šno emfatično reklo »Leben und leben lassen« - »živeti in pustiti žive- ti«, kar je po svoje poudarjala tudi slovenska mentaliteta po 2. svetovni vojni kot možnost sobivanja izza vojnih izkušenj. Del zločinske "metafizičnosti" komunizma so pripisovali torej ne le nacizmu in fašiz-mu, ampak tudi lastnemu kompartijstvu, ko so verjetno Hitlerjevo ges- 7 lo - živeti in pustiti živeti, spremenili v reklo pustiti biti, kar je primeroma poudarjal zlasti bivši partizanski politkomisar Dušan Pirjevec - Ahac. Ne gre več le za spremenjeno ničejanstvo ali celo marksizem- leninizem, ampak za odmik od psihoeksistencialističnih struktur, ki so v Sloveniji prevladovale vse do zloma komunizma. V ta okvir razumeva- nja pa je bilo scela vključeno tudi jugoslovansko in zlasti slovensko sod- stvo v socialistični oziroma partijski državi. Kolikor je pripisovanje političnega nacističnega ozkogledega, fašistično napihnjenega ali bombastično pretiranega in komunistično okrutnega cinizma mogoče pripisati brezpravnim državnim postopkom, toliko je ta večkratni cinizem vzpostavljen javno in uradno nad družbenimi sloji ali nacionalnimi skupinami in rodovi. Pred vojaškim sodiščem IV. armade Jugoslavije se je v ljubljanskem Domu sindikatov zagovarjalo 14 nacističnih partijskih funkcionarjev in vojaških oseb, ki so delovali v času vojne zločinsko tudi na slovenskem ozemlju, to so bili obtoženci: 6 avstrijskih državlljanov – prvoobtoženi dr. Friedrich Rainer, dr. Hel- muth Glaser, dr. Hermann Doujak, dr. Franz Hradetzky, dr. Walter Glaser, dr. Walter Hochsteiner in Leo Kuss; 1 jugoslovanski državljan – Franz Müller; 7 nemških državljanov – Ludvig Kübler, Hans von Hösslin, Heinrich Christl, Hans Fleckner, Günther Neubert, Josef Vogt in Reinhold Gerlach. Vsi obtoženci so bili spoznani za krive in razen Hermanna Doujaka in Franza Hradetzkyja usmrčeni. Značilno je, da se pred sodiščem izkaže, kdo je kdo, čeprav je prej veljala v javnosti ali na oblasti kot sebilastno uradna moč in osebnost, ki je nad normami dru- gih ljudi. Na sodnem procesu ni bilo mogoče niti instinktivno izključiti sovražnosti ali zavrniti meje distance do zločincev, saj je bila posledica komunistično sodnega ekstremizma v tem, da je bilo nasprotovanje na smrt podvrženo sovražnosti do vsega, kar je meščansko ali kar ni 8 (lumpen)proletarsko ter proletkultno. Nevzdržno neugodje sojenja se je prenašalo tudi na slovensko in ljubljansko javnost, in tako z neposred- nim prenosom iz sodne dvorane tudi v mestne zvočnike. Blaženost komunizma naj bi se potrjevala v množičnem in javnem smrtnem ter v narodnem sovraštvu, ko se obtoženci niso mogli več nikomur postaviti po robu in so bili samo še v predsmrtnem stanju bivajočega. Realnost socializma je bila le še čistost organov notranjih zadev kot organov pre- gona. Trpljenje, izraženo zunaj sodnih dvoran, je bilo potemtakem samo še v pretrganem stiku z realnostjo sámo. Ugodje socialistične oblasti se je umaknilo v organe pregona ter v sistem nove, komunistič- ne policijske države. Smrtna kazen ne predstavlja več morebitne konč- ne izčrpanosti telesa ali raztelešenja, ampak je kot takšna že sama smrt- na ogroženost človeka, ki je vplivala na občutek bolečine v javnosti in je spravljala narod v neznosnost: ta neznosnost je bila še vedno potrpljiva, vendar je bila podrejena eksistenčnemu minimumu, torej je bila še ved- no nekako preživetniška, po propagandnih sredstvih pa celo vzvišena in graditeljska. Plemeniti in človeško občutljivi projekti so se v socialistič- nem humanizmu potemtakem izkazali za docela nične. Zagovor vojnih nacističnih zločincev je kazal na situacijo, ko je bila v ospredju komuni- stična država kot "Machtstaat", izhajajoča iz smrtnih kazni, tudi iz povojnih roških pobojev, prisilnih delavnih taborišč in političnih zapo- rov, saj se je nasilje v takih situacijah ponovno institucionaliziralo in postalo pravna podlaga novega družbenega reda. Etično zanikanje skozi brezvestnost se običajno preoblači v splošnost, v objektivno obče pripiske, ki veljajo v svojem času za vodilne. Ko je Igor V. Kondakov pisal Zaton totalitarizma: agonija in razkroj sovjetske civilizacije (1997, Moskva), je obravnaval podobne sociokulturne in politične posledice, kakor so se pokazale v vzponu nacizmov in celo kot 9 tako imenovani "tretji tip človeka", ki je bil znan po zvijačnosti, da pre- živi v policijski in politično-nadzorni, ideologizirani državi moči. V tem smislu so bile komunistične "navade" podobne z nacističnimi, le da z drugimi predznaki in s preurejanjem na kolhozno-sovhozni proizvod- nji, medtem ko so se nacistične in fašistične diktature razvijale zlasti – vojaško – industrijsko. V svetu svetov nemškega nacizma, italijanskega fašizma ali ruskega boljševizma se je civilizacija v etično-moralnih smi- slih docela razčlovečila. "Führerprinzip" je veljal v sovjetskih in nacisti- čnih razmerah z enako učinkovitostjo ter s skupinskim in osebnim pre- zrtjem vsega, kar ni bilo socialistično-partijsko in v avri kulta firerske osebe oziroma "vodje". Nacistični, fašistični in sovjetski "ljudje" so bili (lumpen)proletarizirani v pomenu določene vnaprejšnje zgodovinske usode, ki so jo začrtali firerji in politično partijsko enoumje. Ves vzhod- ni blok, od titoizma do ceaucescizma… je filtriral medsebojnost samo po partijski liniji ali državnem položaju, tako da so bile ideološke preo- brnitve uradno revolucionarne, kolikor so ustrezale primitivni ljudskos- ti. Zato so totalitarni režimi sebizadostni. O tem spregovorijo v uprav- no-gospodarskem smislu Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič v knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi v docela določnem pome- nu sistemske omejitve: » Prav tako dramatično sliko je kazala pod Kut- schero začeta in pod Rainerjem še bolj drastično izvajana okupacijska politika na godpodarski ravni. Na prvi pogled kot ´preusmeritev gos- podarstvaóznačeni ukrepi v resnici niso bili nič drugega kot sistema- tično izkoriščanje tedanjih gospodarskih virov in personalnih zmoglji- vosti Slovenije, ki so bili brez pridržkov pritegnjeni za uporabo v nem- škem vojnem gospodarstvu in oboroževalni industriji. « (ibid., 107. str.). Tukaj gre posebej tudi za Rainerjev odlok o gradnji ljubeljskega predora 7.4.1943, ki ga je že prej odobril državni vodja Adolf Hitler. Predor je gradila taboriščna delovna sila, največ iz konclagerja Mautha- 10 usen. V vsakem delovnem oddelku 3. rajha je bilo podobno kot v biro- kratiziranih državah realsocializma: nacionalni socializem je bil preprosto zamenjan z mednarodnim. 11 Kriminalke, mediji, vojne V zgodovinsko-političnem, vojaškem, sociopsihološkem smislu je goto- vo dokaj težko predstaviti celovitejšo podobo okupacijskih zločinov 3. rajha z obeh strani, tako z avstrijske kot s slovenske, saj nove analize odkrivajo tudi nove poglede na polpreteklost 20. stoletja, ki je bilo očit- no tudi stoletje diktatur. Kolikor gre za programske osnutke nacional- nih idej, ki so prerasle v socialistično agitacijo, v ljudskost ali proletari- zirano zavest oblasti ljudskih množic, torej v rdeči revoluciji in rjavi revoluciji, slednji izhajajo tudi še iz 19. stoletja, tako iz marksizma kot iz slabo dojetega ničejanstva in različnih socialno-darvinističnih ali iber- menševskih postavk. Tabujev zgodovinopisja pa ni več mogoče regene- rirati, saj so po razsulu velikih sistemov totalitarnih oblasti tudi zgodo- vinarji in zgodovinarke usmerjeni v sproščeno raziskavo dokumentar- nih zgodovinskih gradiv in lahko svetovno odpirajo tudi že interesno referenčna arhivska gradiva. Z vsakodnevnim tv dnevnikom, ki velja kot eno izmed najpomembnejših obveščevalnih sredstev za vse televi- zijske države sveta, pa se je spremenil tudi odnos do vojnih strahot. Zgodovina v postmoderni dobi postaja internetno javna stvar, na splet- nih straneh je mogoče zaznati izbrana imena, informacije in že celo ustrezno znanstveno disciplinarnost. Obenem obstaja v vsakodnevnih televizijskih oddajah še vizualno zgodovinsko gradivo z mnogoterimi oddajami, ki predstavljajo 2. svetovno vojno ali posebej 3. rajh, hitler- janstvo in še posebej pojave neonacizma (zlasti v bivši DDR, pa tudi v Avstriji in celo med slovenskimi obritoglavci…). V času postmodernih kriminalk in sodnoprocesnih televizijskih serij ali detektivskih nani- zank - od Jamesa Bonda kot agenta 007 do Havajev 05, od Blagoslov- ljenega tima do atlantskega odvetnika Bena Matlocka, od nanizanke Umor je napisala z Jessico Fletcher do Miss Marple ali do nanizanke 12 Diagnoza Umor, od Perryja Masona do Simona Templarja in kobraste Misije Nemogoče ter akcijskih vojnih filmov ali adrenalinskih tv filmov, prav tako v času stvarnega sojenja diktatorju Slobodanu Miloševiću za vojne zločine, medtem ko se znana hujskaška vojna zlikovca Radoslav Karadžić in njegov uniformirano debeloriti pajdaš Mladić spretno skri- vata pred roko pravice - je povsem razvidno, da so se ljudje pred malimi zasloni že kakor navadili virtualizacije zločinov in tudi obsodbe zloči- nov. Tudi 11. september (2001, teroristični napad na ZDA z letalskim sesutjem WTC in napad na washingtonski Pentagon) si je svet ogledal na zofah v svojih dnevnih sobah… Virtualizacija zgodovinskih dogajanj v okupacijski politiki iz obdobja nemškega nacionalnega socializma proletpartije, italijanskega fašizma in drugih diktatur dokumentirano predvaja predstave, ki se v informacijski tehniki dokumentov že podat- kovno nizajo. Podatki so med sabo tudi primerjalno referenčni, kolikor ustrezajo dejanskim dogajanjem, ne pa zavajanjem. Tako se zgodovin- ski spomin virtualizira v zbirke podatkov, ki so lahko razberljivi in si sledijo kronološko ter logično. Kolikor je bilo ponarejanje zgodovine diktatur ideološko obarvano, ko gre za Zgodovino V(se)K(omunistične) P(artije) b(oljševikov), ki jo je narekoval tovariš Stalin, kaj šele za Zbrana dela polpismenega tovariša Tita kot doživljenjskega jugodiktatorja, ki je bil na ravni pismenosti konjskega hlapca ali ključavničarskega maršala, ali ko je šlo za zgodovi- no slovenske ali jugoslovanske kompartije (ko se ne navaja niti ustano- vna letnica 1919, marveč čebinsko leto 1936, s katerim so bili odpisani "stari" komunisti, od Dušana Kermaunerja naprej) in za druge pona- redke ali le enostransko "dokumentiranje", je bilo znano, da se je na eni strani veličal kult osebnosti, v nacizmu firerja, v fašizmu duceja itd., v imenu tega kulta pa so lahko tudi dvorni zgodovinarji pisali, kar jim je 13 bilo naročeno. Oblastnopartijski diktat kot naročilo zgodovinarjem, kako morajo pisati dvorno zgodovino, predstavlja zavajanje in sebilast- no samoveličje – ne gre preprosto za enačaje med oblikami diktatur za železno zaveso kot partijsko–policijske države, niti za nacistične ali faši- stične režime s prestolnicami Berlin, Rim, Tokio…, ampak za navajanje cenzuriranih in dovoljenih dokumentov s področja zgodovinopisja. Tako primeroma zgodovina Slovencev ni nastajala samo in le v diktatu- ri jugoboljševizma, ampak zlasti med političnim izseljenstvom v tujini. Tudi o avstrijski ali nemški zgodovini ne pišejo le in zgolj nemški ali avstrijski zgodovinarji, že študija Alfreda Elste, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča kot zgodovinsko analitična knjiga Nacistična Avstrija na zatožni klopi navaja vrsto slovenskih avtorjev, navedenih v referenč- ni literaturi: Dušan Biber (2 naslova), France Dejak, France Kozina, Milan Zajec (1 naslov), Ljuba Dornik Šubelj (1 naslov), Tone Ferenc (17 naslovov), France Filipič (1 naslov) Roman Ferjančič, Lovro Šturm (1 naslov), Tamara Griesser–Pečar (3 naslovi), Marjan Horvat (1 naslov), Drago Jančar (1 naslov), Edvard Kardelj (1 naslov), Matjaž Klepec (1 prispevek), Ivan Križnar (1 naslov), Avguštin Malle (2 naslova), Milko Mikola (2 naslova), Metod Mikuž (1 naslov), Boris Mlakar (2 naslova), Dušan Nećak (6 naslovov), Jože Pirjevec (1 naslov), Karel Prušnik– Gašper (1 naslov), Jože Pučnik (1 naslov), Fran Roš (1 naslov), Vasko Simoniti (1 naslov), Risto Stojanovič (1 naslov), France Škerl (1 naslov), Edo Škulj (1 naslov), Jera Vodušek Starič (3 naslovi), Andrej Vovko (1 naslov), Tone Zorn (2 naslova), Fran Zwitter (2 naslova), Marjan Žni- darič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec (1 naslov); sicer so v imenskem kazalu z vprašajem omenjeni slovenski Avgust Bračič, Mirko Brolih, Jože Čobal, Viktor Damjan, France Drenovec, Anton Drobnič, Tone Ferenc, Roman Ferjančič, Lovro Hacin, Slavko Hafner, Jože Ilc, Drago 14 Jančar, Boris Jesih, Edvard Kardelj, Franc Kattnig, Boris Kidrič, Stanko Klavs, Boris Kraigher, Mirko Lokar, Radomir Luža,Miha Krek, Stanko Majcen, Avguštin Malle, Miha Marinko, Mihelčič, Boris Mlakar, Jože Pavličič, Franc Petek, Jakob Petrovič, Marjan Pipp, Mitja Ribičič, Gre- gorij Rožman, Leon Rupnik, Franc Skaberne, Ivan Stanovnik, Martin Šimič, Lovro Šturm, Vladimir Šuklje, Jože Vilfan, Milko Vizjak, Jera Starič Vodušek, France Vrbinc, Lojze Vrtačnik. Imensko kazalo je nepo- polno, saj ne upošteva v knjigi navedenih imen, npr. Petra Handkeja (znani avstrijski pisatelj slovenskega rodu je omenjen na 16. str.; Hanzi Filipič je omenjen na 4. str. in 13. str. itd.). Na predstavitvi utemeljene zgodovinske študije so obravnavano knjigo kot anatomijo političnega spektakularnega in montiranega sodnega procesa v komunistični Sloveniji leta 1947 predstavili avtorji Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič plastično in v živo, ko so nizali splošne zgodovinske pogoje v izvrševanju okupacijske politike, vlogo prvoobtoženega nacističnega avstrijskega gaulajterja Friedricha Reiner- ja in soobtožene vojne zločince dr. Helmuta Glaserja, Ludwiga Küblerja, Hansa von Hősslina, Heinricha Christla, Hansa Flecknerja, Günterja Neuberta, Josefa Vogta, dr. Hermanna Doujaka, dr. Franza Hradetzkega, dr. Waltherja Hochsteinerja, Lea Kussa, Reinholda Gerla- cha in Franca Müllerja, obenem pa so očrtali tudi potek na hitro pripra- vljenega političnega sodnega procesa pod vodstvom slovenske komuni- stične partijnosti, udbe in vojaštva. Vsebinsko zasnovo in poglavja knji- ge so avtorji v kratkem predstavili tako, da so pokazali na dokaj nena- vadne okoliščine samega sojenja, pa tudi izreka smrtne sodbe prvoobto- ženemu, za katerega je bil izdan mrliški list šele leta 1950, saj je moral, domnevno, kot kažejo preinterpretirani dokumenti, delati za jugoslo- vansko tajno politično policijo ali za komunistični slovenski gestapo. 15 Knjiga o zlu in zločinu – zgodovinsko branje Alfred Elste in Michael Koschat sta izmenoma pojasnjevala okoliščine političnega sojenja in zvijačnost vojnega zločinca, ki je bil po poklicu pravnik, torej je v danih razmerah poznal procesno pravo, medtem ko tisti, ki so mu sodili, niso bili nujno poklicni pravniki, pač pa revolucio- narji in izvrševalci volje rdeče elite. Okoliščine v jugoslovanskem gospodarstvu leta 1947 so bile objektivno dejansko slabe zaradi sprejetih petletk po sovjetskem vzoru, iz agrarne države naj bi se zvezna diktatura s težko industrijo po ideologiji materi- alizma spremenila v industrijsko državo proletariata, intelektualna raven je bila zaradi možne skepse ali kritične distance do oblastništva potisnjena ob rob, denacifikacija je marsikje potekala samovoljno, Rai- nerjev proces se je odvijal v senci škandaloznega Nagodetovega proce- sa, preganjali so duhovščino, izvajali socialno čistko, se obračali zoper Anglijo in Ameriko in podobno. Tovariš Kutschera, Globočnik in podobni nacionalno socialistični nem- ško sproletarizirani tovariši, ki so v Sloveniji izvajali represalije in oku- pacijsko represivno politiko 3. rajha, so hoteli slovensko ozemlje ponemčutriti nekako na arijski način in ibermenševsko, medtem ko je Rainer izjavljal na sodišču, da je njegov osebni odnos do slovenskega naroda pravzaprav spoštljiv in da je zlikovec kar prijatelj slovenskega ljudstva…, tolikodane ni reševal nacističnih zadev z veliko strpnostjo in z razumevanjem; a besede so eno, dejanja, pri katerih je nedvomno in dokazano sodeloval prvoobtoženi, pa so spet nekaj čisto drugega. V okupirani Sloveniji v času 3. rajha ni šlo le za formalni državni pregon slovenstva, ampak za partijsko voljo nemškega socializma, da bi sloven- stvo izginilo – tako tudi represije niso bile policijsko in vojaško le for- 16 malna zadeva, ampak krvavo dogajanje. In tako je veljalo za Gorenjsko in Trst in za Koroško in za vso okupirano Slovenijo. Ob aktualnem spremljanju pojavov zlikovstva v nacizmu in komunizmu je e-revija Luwigana prispevala pisanje z oceno knjig o nacističnem odnosu do prihodnosti in o treh preživelih v roških jamah množičnih pobojev. Tudi filmi, primeroma Dnevnik Anne Frank, Chaplinova uspe- šnica Veliki diktator ali Schindlerjev seznam Stephana Spielberga , poleg množične produkcije akcijskih filmov o 2. svetovni vojni, tudi o nürnberškem procesu itd., govorijo v prid premisleku, da bi o problemu nacizma in neonacizma ter komunizma govorili odprto. Zgodovinski viri in nabiranje gradiva ter ustrezna literatura ob sintezi tvorijo tudi primerjavo med dognanji, katere so podobnosti in katere prevladujoče razlike med posameznimi totalitarizmi v 20. stoletju, čep- rav se sicer zgodovinsko analitična študija, ki se je predstavila v Svetov- nem slovenskem kongresu, ukvarja zlasti z razmerjem do nacifašistične okupacijske oblasti na Slovenskem, deloma tudi na avstrijskem Koroš- kem in v Trstu. Ko bi se področje zgodovinskih raziskav nanašalo še na druge evropske in neevropske diktature, bi bilo mogoče primerjalno ugotoviti občezgodovinsko razsežnost človeštva v zgodovini 20. stoletja. Znano je, da je krščanski socialist in pesnik Edvard Kocbek z objavo Premišljevanje o Španiji dobesedno razdvojil sam katoliški tabor slo- venske inteligence. Razvoj držav po 2. svetovni vojni, primeroma Japonske, lahko pokaže, kako so se tehnično dvignile tudi poražene strani, poleg Nemčije ali Italije in Avstrije: le vzhodnoblokovska bloki- rana Slovenija je pokazala na jugoslovansko ali balkansko zaostajanje pod komunističnim totalitarnim režimom, enako v Češkoslovaški, Polj- ski, Madžarski, pa tudi v Albaniji in vseh jugoslovanskih republikah. 17 Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič so zgodovinsko analitič- no knjigo Nacistična Avstrija na zatožni klopi zasnovali ne le kot živo obtožbo nacističnih avstrijskih vojnih zlikovcev, ampak tudi v smislu političnega terorja povojne policijske jugoslovanske države, ki je vpelja- la posebno jugoboljševiško diktaturo na način krvave revolucije ter krvavega obračuna z namišljenimi ali dejanskimi režimskimi kot notra- njedržavnimi nasprotniki. V tem smislu se začenja novejša zgodovina odnosa do revolucionarnih kot vojaških sodnih procesov, ki so bili montirani kot brezpravje zoper brezpravje, na način, kakor so ga opre- delili Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič v študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi zgodovinsko analitično z upoštevanjem večs- transkih dognanj in z obtožbami komunističnega totalitarizma v Jugos- laviji in na Slovenskem. Nenavadno se zdi, da niso upoštevali zgodovin- skih odkritij izredno dejavnega Iva Žajdele, ki je med prvimi v Sloveniji odkrival zločinski tip jugoslovanske komunistične diktature in različne mučilnice ter morišča, s čimer je pokazal na holokavst po vojni in na partizanske morilce; značilno za Žajdelovo kritično in inovativno zgo- dovinsko pisanje in dokumentacijo je bilo, da ni mogel časnikarsko objavljati o partizanskih zločinih med vojno: » Sam sem v naslednjem letu in pol pri Slovencu životaril in pri tem zelo trpel. Mimogrede: poleti 1992, pred čistko, sem zbiral gradivo za prispevek o krutem par- tizanskem poboju na Mačkovcu konec oktobra 1943 ter za daljši podli- stek o prav tako kruti usodi Mavsarjeve družine, ki sem ga hotel obja- vljati decembra 1992, ob petdesetletnici tega neverjetnega komunistič- nega zločina. « (Ivo Žajdela, SKD in /post/komunisti, št. 153–154, 1995, Ljubljana, Ampak, 61. str.). Tudi Stane Kos je v Stalinistični revoluciji na Slovenskem 1941–1945 opisal Nemško okupacijo, med drugim takole: » Nemci so nastopili v okupirani Sloveniji nasilno in brutalni, z vso ošabnostjo ńadnaroda´. Njihov cilj je bil, Slovenijo čimprej priključiti 18 rajhu. To bi se zgodilo, ko bi bili obe deželi, Gorenjska in Štajerska, po njihovem mnenju za to zreli, to je, ko bi znali nemško in se tudi čutili nemški. / Civilni šef na Spodnjem Štajerskem je bil Uiberreither, na Gorenjskem Kutschera (do dec. 1941), pozneje pa Rainer. Podrejena sta bila neposredno Hitlerju. Njuna sedeža sta bila Maribor in Bled, kasneje pa Gradec in Celovec. / Skrb za red je prevzelo nemško orož- ništvo, predvsem pa varnostna policija (Sicherheitsdienst) in policija za vzdrževanje reda. Naloga varnostne policije je bila, z vsemi sredstvi preganjati politične nasprotnike nemškega rajha. Del varnostne poli- cije je bil gestapo (Geheime Staatspolizei – nacistična državna tajna policija), ki je bil politična policija in v delovanju dejansko neodvisen. Vse nacistične brutalnosti nad Slovenci gredo na njegov račun. « in » Načrt za uničenje Slovencev je bil do podrobnosti izdelan že pred okupacijo. Za nemškimi tanki se je spravila nad Nemcem nezaželene Slovence varnostna policija: nad politike, duhovnike, javne delavce. Kulturnike, profesorje, učitelje, mladinske voditelje. Gestapovci so jih množično aretirali, zapirali, deportirali, odvažali v koncentracijska taborišča, mnoge mučili in umorili. Posebno so se znesli nad duhovni- ki. « in » Nemci so načrtovali izselitev 260.000 Slovencev. Da tega niso storili, je treba pripisati nasprotujočim si načrtom za to preseljevanje pri nacističnem vodstvu v rajhu ter na Gorenjskem in Štajerskem, dal- je nuji po delovni sili za vojno industrijo v Sloveniji in pa preganjanju Srbov na Hrvaškem. Konec avgusta je Himmler ukazal deportacije ustaviti. Na slovenske izpraznjene kmetije so začeli naseljevati Koče- varje in folksdojčerje iz Romunije – koloniziran pas ob Savi in Sotli je bil že dejstvo – a tudi s tem do sredi 1942 prenehali in odložili za čas po vojni. / Nemci so brž po zasedbi razpustili slovenske občinske odbo-re in namesto županov postavili svoje občinske komisarje. Uradovanje je bilo izključno nemško. / Takoj po zasedbi so odpravili slovenska 19 politična in kulturna društva, ustavili ves slovenski tisk in zaplenili imetje vseh kulturnih ustanov. Slovenske knjižnice so zapečatili in pol- tretji milijon slovenskih knjig sežgali, nekaj pa zaplenili. / Ponemčenje Slovencev so skušali doseči tudi prek šolstva, ki je bilo izključno nem- ško, prek jezikovnih tečajev nemščine in z ustanavljanjem nemških političnih organizacij. Ustanovili so Štajersko domovinsko zvezo (Steierischer Heimatbund) in Koroško ljudsko zvezo (Kärntner Vol- ksbund). Za germanizacijo so pripeljali s seboj 1.500 nemških učiteljev in učiteljic, ki so vodili otroške vrtce, šole in mladinske organizacije. Ponemčenje Slovencev naj bi se po nacističnih računih izvršilo v naj- več štirih, petih letih. / V omenjeni nacistični organizaciji je pod raznimi pritiski vstopilo 95% Slovencev. Pred vpisom so jih pregledale posebne rasne komisije. Potrjenim so dale nemško državljanstvo in zelene ali rdeče legitimacije. (Rdeče so bile več vredne in nemalokrat so jih dobili komunistični simpatizerji). « in » Vsi moški člani obeh dru- štev so morali biti tudi člani polvojaške organizacije Wehrmannschaft (brambovcev), ki je skrbela za pouk nemščine in za vojaško vzgojo ljudi. Konec 1941 so našteli na Štajerskem 847.000, na Gorenjskem pa 28.000 ´vermanov´ (brambovcev). / V okupirani Sloveniji so Nemci vpeljali tudi obvezno vojaško službo (od julija 1942). Na stotine sloven- skih fantov so poslali na rusko fronto, kasneje tudi na zahodno in itali- jansko. / V germanizacijo Slovenije so nacisti vpregli ves propagandni aparat: tisk, radio, filme, obvezna množična zborovanja. « (Kos, ibid., 91–92. str.). V zgodovinskem kontekstu 2. svetovne vojne in po njej je Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča dragocen analitični dokument o dogajanjih, ki prese-gajo zgolj regionalni okvir. 20 V glavni liniji svoje obrambe pred vojaškim revolucionarnim sodiščem je prvoobtoženi F. Rainer sebe oklical za mučenca lastnega naroda tako, da se je proglasil za osebnega partijca, čigar osebni odnos do Slovencev naj bi vedno narekovala spoštovanje in prijateljstvo, sicer pa tako ali drugače ni videl nobene sporne točke več, odkar je koroški plebiscit določil karavanško mejo…, celo več, v sebilastnem "razbremenilnem" zagovoru je celo izrazil: » Kar je bilo mogoče, sem storil. Najbrž ni v državi nobenega drugega gaulajterja, ki bi v enakem položaju tako pozitivno ravnal. Zahtevam priznanje, da sem pošten patriot in da imam prav tako pravico zavzemati se v vojni za svoj narod in biti pos- lušen njegovi vladi, kot to zahtevate tudi sami. « Zaradi takega "poštenega" odnosa F. Rainer bolj kot verjetno ni bil usmrčen po obsodbi, marveč je postal domnevno nekakšen tajni notranji udbovec, saj je imel izkušnje v pravnih zadevah in praksi totalitarizma, čeprav so ga proglašali tudi za klavca s finimi manirami ali celo za rablja slovenskega ljudstva. Partijski tovariši nacionalnega socializma so spet oklicali prvo- obtoženega Friedricha Rainerja kvečjemu za neoporečnega izpolnjeval- ca dolžnosti, ki je vestno opravljal svoje odredbodajalske naloge... Prob- lem antinacizma – in antikomunizma – se posebej zariše v neonacistič- nih ali postkomunističnih poskusih, da bi kdaj tudi zavajalno prikazo- vali dejansko preteklost in bi se zgodovina celo razzgodovinila. Prav študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi avtorjev Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča ponovno odpira nekatera bistvena vprašanja zgodovine in zgodovinopisja. (Jugo)slovensko vojaško sodišče je v zvezi s škandaloznim javno razgla- šenim procesom za ozemeljske reparacijske zahteve nasproti Avstriji za obračun z notranjepolitičnimi in zunanjimi nasprotniki zlorabno izrabi- lo partijsko priložnost. » Vrhu tega so bile čistke imanentni del spre- 21 membe komunizma iz radikalno socialnega gibanja v totalitarni, dik- tatorski sistem, « na deveti strani knjige Nacistična Avstrija na zatožni klopi zatrjujejo avtorji predgovorno. Pri tem ne gre le za sliko prvoobto- ženega in drugih vojnih zločincev, marveč tudi za dejstvo, da so bili kot opravilno sposobni vsi po vrsti osebno odgovorni za izvrševanje zloči- nov. Preseganje avstrijske zločinske bivšosti je možno le na skupni evropski poti in na sporazumevanju, ki ne bo odpiralo živih ran brez možnosti za sožitje med sosednjimi državami. Vendar zatrjevanje, naj bo zgodovinopisje ob doživetih pokolih, preganjanjih, ob slovenskem in vsakršnem holokavstu, ko so bili narodi kakor obsojeni na iztrebljenje, brezčustveno, ne more pojasniti dovolj, najsibo historični zapis izza zgodovinskih virov tudi brezobziren: brezobzirnost ni merilo nepris- transkosti. Kajti čemu pa radi prebiramo Herodota, Tukidida, Tacita itd., če ne ravno zaradi njihovega doživetega zgodovinopisnega sloga? Videz popolne objektivnosti se vobče izgublja v nadrobnostih ali v naš- tevkih, ki niti niso med sabo dovolj povezani, da bi bili koherentno kompetentni. V tem smislu velja, da arhive odpirajo šele čez 50 let ali kasneje: pa se pokažejo drugi in drugačni avtentični, kdaj kakor apokri- fni dokumenti. Avtorji so v knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi pokazali na osebno in javno odgovornost nacionalno socialističnih tovarišev na oblasti, ki so jo izvajali represivno in okupacijsko ter so se potem tudi zagovar- jali in bili obsojeni na najtežje kazni, razen dveh na smrt. Politična pro- venienca teh partijcev pa začuda sega med avstrijske in nemške obrito- glavce, kolikor tudi v zaupništvo usmrčenosti: za grobove usmrčenih vojnih zločincev se namreč ne ve. Ne ve se, koga je oblast po smrtni sodbi še nekako pustila živeti – in koliko časa…, saj je udba delovala po svojih znorelih načelih, da je izvajala pregled nad avstrijstvom po men- 22 taliteti na sovjetske kgbjevske in gestapovsko preverjene načine ter po skriti politično–policijski metodologiji. Udba je namreč svoje kadre privzgajala kot gestapovske komuniste, ki so bili v imenu naroda, domovine in vodje sposobni početi enako kot esesovci ali gestapovci, vendar kolikor mogoče prikrito, na javnih montiranih procesih pa so bile pripravne tudi lažne obdolžitve za vnaprejšnjo obsodbo vsakogar, ki je prišel udbi v roke. Obsodba nacionalnega socializma z vodjem 3. rajha in socialističnega samoupravnega socializma z vodjem Titove Jugoslavije je nujna, saj je v svoji državi komunistična diktatura uničila več slovenskih ljudi kot štiriletna 2. svetovna vojna. 23 Sodbe brez možne rehabilitacije In podobno kot niso dosledno obsodili nacionalno socialističnih zlikov- cev 3. rajha, med katerimi je najznamenitejši negativni primer avstrij- skega zdravnika Sigberta Ramsauerja, ki je v konclagerju na Ljubelju onemogle taboriščne paciente moril z bencinsko brizgo v srce, nato je bil septembra 1947 pred mešanim angleško–francoskim vojaškim sodi- ščem obsojen na dosmrtni pripor, ki je trajal le do leta 1954, ko so ga iz zdravstvenih razlogov pomilostili, nato pa je kot Korošec takoj redno delal v deželni bolnišnici v Celovcu in hkrati izvajal še svojo dosmrtno privatno zdravniško prakso… – je mar moril prej onemogle taboriščni- ke samo uradno ali kar po dolžnosti? Če vemo, da je bil na kazen petih let zapora primeroma obsojen beograjski nadškof dr. Franc Perko, ker je mimogrede izustil tri piškave in pogrošno nedolžne vice na račun jugodiktatorja, kaj šele vrsta drugih zaradi "verbalnega delikta", ki so ga javni tožilci povezovali še s sovražnimi dejanji ali naklepi zoper državo, je docela razvidno revolucionarno brezpravje na slovenskih in jugoslo- vanskih socialističnih sodiščih, prav tako je očitna odvisnost sodstva. Politični zaporniki so bili v procesih obravnavani slabše kot siceršnji kriminalci, hujše kot morilci, ki jih je oblast v zaporih postavljala za sobne starešine in da so tudi v gulagih kaznovali druge zapornike, še zlasti politične. Slovenski – in jugoslovanski – taboriščniki, ki so bili poslani v gulage in taborišča smrti, zlasti na znani Goli otok v koncen- tracijsko komunistično taborišče ali v druga, tudi slovenska povojna prisilna in smrtno-uničevalna taborišča, od Teharij do Strnišča (Šterntala, ki se imenuje po komunističnem manijaku B. Kidriču), se bolj kot verjetno vprašujejo, na kakšne načine so delovali slovenski in jugoslovanski sodni socialistični sistemi po diktatu udbe in kompartij- 24 ske "elite". Avtorji potemtakem v knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi obsojajo tudi montirane procese vojaškega povojnega političnega ali revolucionarnega sodišča, ki je svoje obtožence obsojalo vnaprej: denacifikacija je potekala v Sloveniji drugače kot v Avstriji, ki so jo leta 1952 zapustile dokončno sovjetske nadzorne oblasti. Ker je jugoslovan- ski komunizem povsod privzgajal sovraštvo do nemško govorečih in pišočih ljudi, saj je izraz "Nemec" ali "Švaba" predstavljal že otrokom psovko, ničvrednost in zavržnost ter zločinca, so bili poleg Avstrijcev in Nemcev kdaj tako označeni tudi nedolžni slovenski ljudje, ker Slovenija meji z Avstrijo. Številčna primerjava med člani kompartije ali nacional- ne socialistične nemške proletpartije pokaže, da je predstavljala manjši- na enoumja svojo moč nad večino kot večinska oblast v imenu večine ali množic. Masovna psihologija komunizma in nacionalnega socializ- ma ter fašizma razkriva, da je iskalo militarizirano bojevništvo razčlo- večene izgovore v vsakršnih kvaziteorijah ozroma ideologijah, pa naj je šlo za dialektični materializem z razrednim bojem ali za ibermenševski imperializem z državno–uradnim bojem…; pod hitlerizmom, fašizmom, komunizmom… naj bi izginjali narodi, ki češ niso dovolj biološko spo- sobni, da bi preživeli in so šibki. Avtorji v kontekstu izza podatkov pojasnjujejo, da so tudi dachauski procesi (34 nekdanjih taboriščnikov, obsojenih po krivem, obtoženih gestapovstva in vohunstva za agenturo imperialističnih sil, od tega 15 obsojenih na smrtno kazen, od tega 11 usmrčenih, drugi so prestajali dolgoletne zaporne kazni, trije so v zaporu umrli – vsi rehabilitirani 1986) in drugi sodni procesi vsaj do leta 1969, po vojni, potekali le na način obtožb, krivih sumov, vsakršnih obdolžitev, tudi lažnih, ko je oblast z odvisnim sodstvom računala, da bo obsodilo vsakogar, ki ga sodišču izroči udba ali drugi državni organi in institucije. Država s svo- 25 jim aparatom je bila po kanclijskih manirah tudi socialistično prepriča- na, da bo že "sodišče odločilo", predtem pa so preiskovalno in z razčlo-večenimi policijskimi postopki vedno diskreditirali posameznike. Ustrahovalni zgled javnega kaznovanja je bilo sredstvo, s katerim si je oblast zagotavljala svojo moč, ko je (po)kazala, da lahko uniči, kogar hoče. 26 Zgodovinski čas kot čas govorjenja o skrbi za smrt Koda sodnega procesa, opisanega v knjigi Nacistična Avstrija na zatož- ni klopi, je izročitev zločincev organom pregona in sodišču. Ko bi ne bilo izročitve, sojenje ne bi bilo učinkovito oziroma bi bili vojni zločinci obsojeni v odsotnosti. Prvoobtoženi F. Rainer se ni strinjal, da je bil izročen jugoslovanskim oblastem preko angleških zaveznikov iz Nürnberga v Ljubljano, saj je vnaprej vedel, da ga bo komunistična oblast kot nacista v vsakem primeru obsodila na smrt ali ga vsaj likvidi- rala, v zagovoru pa je ostal nekako pravniški, saj je menil, naj bi veljala izročitvena praksa tako, da bi bil izročen državi Avstriji in da bi izročit-veni postopek potekal pred avstrijskimi sodišči. Izročitev vojnih zločin- cev v Avstriji je bila urejena v smislu zavezniških predpisov od septem- bra 1945 ter leta 1946 urejena z zakonom tako, da bi bilo tudi pri politi- čnih kaznivih dejanjih zagotovljeno ustavnopravno varstvo avstrijskih državljanov, ko tujim državam niso več izročali zlikovcev, za kazniva dejanja pa je bilo pristojno le ljudsko sodišče. Prvoobtoženi Rainer je svojo izročitev komentiral posredno v smislu opredelitve nürnberških procesov, med drugim takole: » …sedanja izročitvena praksa (…) nara- vnost diametralno nasprotuje dosedanjim mednarodnim običajem. Pogodbe o medsebojni pravni pomoči na splošno predvidevajo, da so kriminalni zločinci predani tisti državi, katere državljani so. Lastni državljani tudi v primeru kriminalnih kaznivih dejanj praviloma niso izročeni, temveč so zaradi varovanja vzajemnosti postavljeni zato pred sodišče v lastni državi. Le v maloštevilnih pogodbah o medseboj- ni pravni pomoči in le pri vzajemnosti je za kriminalne zločince dolo- čena izročitev lastnih državljanov državi storitve kaznivega dejanja po načelu: locus regit acrum. Izročitev političnih storilcev državi, 27 kamor spadajo, je dogovorjena izredno redko. Izročitev lastnih držav- ljanov zaradi političnih dejanj pa – kolikor vem – sploh ne… Samo nacisti bodo tudi v prihodnje izročeni. To se pravi, da se ne dela po splošno veljavnem pravnem pravilu, temveč se ravna po pristranskih političnih vidikih. « (ibid., 46. str.). Denacifikacija Avstrije naj bi po mnenju prvoobtoženega Rainerja torej potekala sodno le v sami Avstriji, ko bi se kazenskoprocesne zadeve urejale na avstrijskem sodišču in bi bila prav tam ugotovljena krivda za storjena kazniva dejanja, ki bi jih sodišče moralo pravno dokazati, obtoženi pa bi imel pravno možnost obrambe brez političnih aplikacij in tako, da sodstvo ne bi bilo partijno odvisno. Rainer je namreč natanko vedel, da so bila sodišča v 3. rajhu politično odvisna in da so politično odvisna še naprej v vsem komunis- tičnem bloku držav: tako kot so nacisti vnaprej pristransko sodili komunistom, se je po popolnem porazu in po izročitvi deželam socializ- ma vrnilo njim samim. Splošno veljavna pravna pravila, na katera se je skliceval prvoobtoženi, so bila zato na revolucionarnem sodišču nična že vnaprej, sam sodni proces pa je bil javno in po udbi vnaprej priprav- ljen tako, da se je vedelo, da bodo avstrijski vojni zločinci obsojeni na smrt. Po zavrnitvi pomilostitve 19.7.1947 je jugoslovanska partizanska oblast obesila prvoobtoženega Rainerja, ki si ni izprosil niti ustrelitve, nadalje nacistične zločince Küblerja, Flecknerja, Vogta, Hochsteinerja, Gerlacha in Müllerja, s strelom pa je pokončala obsojene vojne zločince Glaserja, Hösslina, Christla, Neuberta in Kussa. Zavarovanje vzajemno- sti, na katero se je skliceval prvoobtoženi Rainer, se je uresničilo šele s smrtno kaznijo, tudi če je štel sebe le za "političnega storilca", ko je računal na dejstvo, da bi bil v Avstriji spoznan za "političnega storilca" in morebiti obsojen vsaj na smrt z ustrelitvijo, ne pa na sramotno obe- šenje. Želja, da bi bil Rainer izročen lastni državi, se mu ni mogla niti objektivno ne subjektivno uresničiti: brž ko je bil izročen jugoslovan- 28 skim partizanskim oblastem, je bil že vnaprej obsojen na smrt, in tudi ko ne bi bilo javnega političnega sodnega procesa, bi bil usmrčen oziro- ma likvidiran. Kolikor se je prvoobtoženi Rainer zanašal na izročitveno prakso le v upanju, da bi bil sojen v Avstriji, je ugotavljal, kako so bili pravni učinki sodnega procesa v Ljubljani v procesnem smislu pravzaprav neupošte- vani, saj je sam zaznal in uvidel, da je izročitvena praksa prav diamet- ralno nasprotovala tudi mednarodnim pravnim običajem, zanašanje na pogodbe o medsebojni pravni pomoči pa je bilo posebej nezanesljivo z obeh strani, z avstrijske in jugoslovanske, posamič in skupno. Za naci- stične vojne zločince namreč varovanje vzajemnosti ni moglo veljati tako, da bi bili osumljeni postavljeni pred sodišče v lastni državi. Prvoo- btoženi Rainer je kot pravnik moral vedeti, da bi ga Avstrija kot Avstrij- ca gotovo sodila drugače, saj je moral poznati tudi komunistično prakso predvidenih izvensodnih pobojev jugoslovanskih državljanov, ki so bili pobiti po izteku 2. svetovne vojne, kaj šele tujcev, ko je bila že oznaka "Nemec" vnaprej opredeljena z zločincem – že od šole naprej so komu- nistične oblasti vzgajale, da je vsak "Nemec" tudi rojeni "zločinec". In Friedrich Rainer je bil že po priimku spoznani Nemec. Tako imenovani pristranski politični vidiki, ki jih je poznal prvoobtoženi Rainer, so izključevali ne le delo po splošnoveljavnih pravnih pravilih v meščan- skem svetu, ampak so bili bistvo revolucionarnega prava. Izročitvena praksa je le ena od komunističnih praks, ki so vzpostavljale ideološko načelo sojenja vnaprej, kar je tudi jedro vsakega politično montiranega sodnega procesa. Izročitvena politika vojnih zločincev se je začela že med vojno, vsaj leta 1942, ko naj bi bili kaznovani storilci vojnih zločinov in naj bi bile nad njimi tudi izvršene razglašene sodbe. Velika Britanija, ki da je praktici-29 rala sicer ambivalentno izročitveno prakso kot politiko, je izročila pri- meroma v izvensodni poboj kot slovenski holokavst slovenske ljudi, označene kot domobrane, med njimi največ civilnih žrtev jugoboljševiz- ma ali partizanske povojne oblasti. Günter Wieland je v Nürnberških načelih ( Nürnberger Prinzipien) kot v prispevku o nemškemu pravu dognal vsaj 120 v Jugoslaviji zaradi vojnih zločinov proti človečnosti sodno obsojenih Nemcev, medtem ko Alfred Streim v dokumentaciji Obravnava sovjetskih vojnih ujetnikov v primeru Barbarossa ( Die Behandlung sowjetischer Krigsgefangener im Fall Barbarossa) do sedmega poznejšega nürnberškega procesa posebej navaja 19 v Jugosla- viji usmrčenih nemških generalov. Sicer za izročitev vojnih zločincev časovna omejitev ne obstaja ni naj ne bi ob obstajala tudi v preteklosti. 30 Izročitvena politika Izročitvena politika je bila v praksi naravnana tako, da so vojne zločince izročili vselej, kadar je tako zahtevala katera od članic Združenih naro- dov. Zahteva po izročitvi oseb, obdolženih vojnih zločinov, je morala biti vložena 90 dni po začetku veljavnosti državne pogodbe. Ob predstavitvi knjige Nacistična Avstrija na zatožni klopi sem kot glavni in odgovorni urednik elektronske revije Luwigana, književnik Vladimir Gajšek vprašal Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča, kako so v zgodovinski študiji obravnavali zgodovinska gradiva in nacistično obdobje okupacijskih sil. Omenil sem že pokojnega koroš- kega prijatelja, pesnika in učitelja Valentina Polanška–Foltija, ki mu je avstronemški nacizem uničil sorodstvo in družino – mar Nacistična Avstrija na zatožni klopi obravnava tudi koroške Slovence, ki jih je nacionalni socializem 3. rajha poskusil zbrisati z obličja zemlje? In kateri, kakšen odnos kaže študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi do koroških Slovencev v obdobju 2. svetovne vojne in po vojni, kar je nedvomno še vedno aktualno politično, družbenogospodarsko, držav- no, notranjepolitično in zunanjepolitično, skratka zgodovinsko vpraša- nje? Avtorji knjige Nacistična Avstrija na zatožni klopi so v kratkem odgo- vorili, da je v študiji deloma zajeta tudi avstrijska Koroška z avstrijskimi Slovenci, čeprav se knjiga osredinja na montirani povojni proces proti avstrijskim vojnim zločincem, zlasti pa se ukvarja s primerom F. Rainer in soobtoženimi. Obenem so zgodovinarski avtorji podrobneje pojasnili okoliščine kompartijnosti, ki je narekovala sodni proces v Ljubljani, 10.7.1947, tako, da so bili avstrijski vojni zločinci obsojeni pravzaprav že vnaprej, vendar je komunistična oblast proces časovno razvlekla, ko 31 bi lahko s primerom opravila češ kar v eni dobri uri. In ker so avtorji postavili na zgodovinsko zatožno klop lastno državo in državljane, so razlagali tudi, da je ta "klop" povsem upravičena in določena po mednarodnem pravnem redu ter ustavno ali z državno pogodbo. Tako je odmeval montirani proces zoper avstijske vojne zločince v slovenski javnosti in širše, saj je služil pravzaprav za mednarodne zgledne pred- nosti Titove Jugoslavije pri urejanju ozemeljskih vprašanj v zvezi prav z Avstrijo. Predstavitev študije Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Fili- piča Nacistična Avstrija na zatožni klopi je potekala v smislu dosedan- jih raziskav povojne slovenske oblasti, ki je komunistično obračunala z vsemi nasprotniki kot policijsko–partijska država ali kot drugačno in drugo nadaljevanje države moči (Machtstaat). Ne gre le za premalo zanimanja avstrijske historiografije za odgovornost medvojnih nacistič- nih zločinov avstrijskih državljanov, ko je tudi zvezni avstrijski predse- dnik Thomas Klestil ob ozadju diskutabilnega medvojnega nacističnega oficirja in povojnega uglednega državnika Kurta Waldheima govoril novembra 1994 v knesetu, med drugim tudi o potlačitvi ali manjkajo- čem priznanju popolne renice, ali o tem, da so bili nekateri Avstrijci najhujši krviniki nacistične diktature. Na drugi strani je bil vzpostavljen udbovsko partizanski mit komunistične Slovenije, v katerega je dreznil s svojo izjavo bivši generalni državni tožilec, da so se partizani borili za uvedbo komunistične diktature v uresničevanju revolucije. V pomenu študije Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistič- na Avstrija na zatožni klopi je bil napisan tudi zbornik pisatelja Draga Jančarja in zgodovinarja Petra Vodopivca Temna stran meseca, ki je dokazno dokumentiral zločinsko naravo komunističnih slovenskih in jugoslovanskih oblasti pod diktatorjem Titom. Revolucionarni sodni 32 procesi proti avstrijskim vojnim zločincem so potekali količkaj javno razburkano tudi v pomenskem sklopu tematike ob knjigah zgodovinarja Iva Žajdele in zgodovinarke Tamare Griesser–Pečar, pravnika Lovra Šturma, bivšega slovenskega predsedniškega kandidata Jožeta Pučnika, pisatelja Igorja Torkarja, pisatelja Vlada Habjana, pisatelja Branka Hof- mana, pisatelja Jožeta Snoja, pisatelja Žarka Petana, publicista Viktorja Blažiča in ekonomista Ljuba Sirca, zlasti pa s prispevki v slovenski reviji Nova zaveza, nedvomno pa je odprla vprašanje slovenskega holokavsta pogovorna Modra knjiga pisateljev Edvarda Kocbeka in Borisa Pahor- ja, ta še v času socialističnega samoupravljanja. Odkritja novih komuni- stičnih morišč so vzbudila raziskovalno zgodovinarsko radovednost, ki je tudi v Sloveniji po zlomu komunizma ni mogoče več zaustaviti, tudi v primeru zazidanih rudniških jam, grobišč – javnih deponij in podobne komunistične ali udbovsko partizanske razčlovečenosti. 33 Pogovor o vojnih hudodelstvih – arhivski odgovori Na pogovoru o študiji Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi v Svetovnem slovenskem kongresu ni bilo opaziti zgodovinarjev, ki bi opredeljevali nekatera aktualna vprašanja vojnega kriminala v mednarodnih ali slovenskih ozirih ter bi razlagali večstranske poglede na zgodovinsko obdobje od vzpona nemškega nacionalnega socializma do razsula – trajal je dobrih 12 let – ali tudi nadaljevanje državnega terorizma po vzoru Sovjetije, zlasti še v Titovi Jugoslaviji in socialistični Sloveniji, kjer je prišlo do razsula komunistične diktature šele leta 1991. V tem smislu je iz gradiva otvoritvenega zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa (Ljubljana, 27.-28.6.1991) potrebno navesti Kongresni dokument, odobren na zasedanju komisije za kongresne dokumente, na predlog delegatov Boga Grafenauerja, Matjaža Klemenčiča, Andreja Vovka in Janeza Šumrade, vsi iz Slovenije, ki pravi: » Plenum svetovnega slovenskega kongresa – / Upoštevajoč dejstvo o dosedanji materialni in kadrovski zapostavljenosti slovenskega zgodovinopisja, ki je tako resna, da se raziskovalci slovenske preteklosti marsikdaj ne morejo lotevati temelj- nih nalog, ki si jih sicer zastavlja zgodovinopisje kot bistvena nacio- nalna veda, v veliki meri najbolj poklicana za ohranjanje historične zavesti kot ene od temeljnih sestavin narodove in nacionalne zavesti slovenskega naroda, / priporoča vladi Republike Slovenije, / 1. da namenja večji delež bruto narodnega dohodka Republike Slovenije za raziskovanje slovenske zgodovine kot ene od temeljnih nacionalnih znanosti, in / 2. da omogoči kadrovsko izpopolnitev in normalno funkcioniranje raziskovalnih institucij, ki preučujejo zgodovino slovenske- ga naroda. « (Svetovni slovenski kongres, Gradivo otvoritvenega zase- 34 danja, Kongresni dokument 2, Ljubljana, 1991, 29. str.). Predlog zgodovinarjev Boga Grafenauerja, Matjaža Klemenčiča, Andre- ja Vovka in Janeza Šumrade, da je potrebno slovensko zgodovinopisje poudarjeno kot pomembno nacionalno vedo in znanstveno raziskovan- je v humanističnem oziru podpreti, ko gre za proučevanje zgodovine slovenskega naroda, verjetno še ni izpeljan, čeprav je res, da na zgodo- vinopisje ne more več vplivati nobena oblastnija, ki bi spreminjala humanističnega zgodovinarskega vedoslovca v dvornega kronista, ki mora celo po avtocenzuri sam nekako vedeti, katera gradiva sme in katerih ne sme prebirati ali izbirati. Zgodovinska veda na Slovenskem, vsaj od frajgajsta in dramatika A. T. Linharta naprej, odpira včasih boleča, ničkaj komična mesta v časovni uprostoritvi slovenskega naroda. 35 Zgodovinsko tveganje in avtorstvo – med stvarmi in ljudmi Ob predstavitvi knjige Nacistična Avstrija na zatožni klopi sem v pros- torih Svetovnega slovenskega kongresa vprašal glavni in odgovorni ure- dnik elektronske revije Luwigana, književnik Vladimir Gajšek Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča, v kakšnem položaju je aktualno koroško, posebej tudi avstrijsko zgodovinopisje, še posebej glede na čas anšlusa in 2. svetovne vojne ali glede na obravnavo vojnih zločinov, ki so jih storili nad slovenstvom in drugimi avstrijski nacio- nalni socialisti. Avtorji študije Nacistična Avstrija na zatožni klopi so mi publicistu Gajšku in občinstvu izčrpno odgovorili o bilateralni komi-siji zgodovinarjev, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo in kjer se kaže prav v takem bilateralnem sodelovanju tudi pot, po kateri nameravajo nap- rej. Hkrati gre za končno poročilo godovinarjev pred vstopom Republi- ke Slovenije v Evropsko unijo, v katerega so se vključili tudi zgodovi- narji s svojo stroko in raziskovanji. Na tej poti gredo slovenski in avs- trijski zgodovinarji evropsko neobremenjeno pot, kar pa zadeva same avtorje knjige Nacistična Avstrija na zatožni klopi, so avtorji izrekli, da sicer niso vezani na nobeno institucijo posebej: neodvisno zgodovinopisje pa lahko opredeli tudi zgodovino Slovencev še od leta 2002 do vsto- pa v Evropsko unijo. Zgodovinski projekti potekajo sicer na avstrijskih univerzah, pri čemer so Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič pri zgodovinskih študijah in raziskavah poudarili pomen celovške Uni- verze. Mnoga vprašanja skupne zgodovine pa ostajajo še vedno odprta in so zato vsebinsko in formalno nezaključena, tudi ko gre za posebne interese držav. 36 Denacifikacija – državno orodje zaplemb Mednarodni, zlasti pa avstrijski problem denacifikacije predstavlja v zgodovinsko–pravnem smislu pregled izročenih vojnih zlikovcev tuji državi, kjer so storili zločine v 3. rajhu kot vodje, poveljniki, naredboda- jalci, zdravniki, agenti tajne policije, v jurišnih oddelkih ali policijsko… Avstrijski vojni zločinci so lahko upali, da bi utegnilo biti sojenje v last- ni državi Avstriji, katere državljani so bili z upoštevkom todržavne usta- ve, drugače sojeni, kot v primeru revolucionarnih vojaških sodišč komunistične Jugoslavije, ki so uprizarjala montirane in politizirane ali partijsko vodene sodne procese za javnost. V revolucionarnem sodstvu je namreč veljalo, da je vsakdo kriv že znano ali prejudicirano vnaprej, saj je bil stigmatiziran politično in brez možnosti kakršnekoli prave obrambe, kaj šele v smislu pravne države. Tudi v mednarodnih okvirih hladne vojne kot ideološkega protikomunizma in protiimperializma na vsaki strani posebej med velesilami so lahko primeroma Američani in Britanci delovali drugače, v prid Avstriji, medtem ko je Sovjetska zveza delovala – pred sporom Tita s Stalinom – v korist svojih satelitskih ali komunističnih diktatur, med katere je spadala tu Jugoslavija, s tem pa Slovenija. Medtem ko so avstrijski, zlasti avstrijski koroški povojni deželni glavarji branili svoje, tudi nacionalno socialistične partijce in hitlerjance, češ da niso bili vsi člani te partije soudeleženi pri vojnih zločinih neposredno, niti da niso bili vsi storilci, so jugoslovansko–slovenski oblastniki rav- nali v skladu s komunistično doktrino čistk n politične preprečitve večs- trankarskega političnega sistema. V zgodovinski študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi so Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič opredelili komaj kaj več kot še 37 polovičarsko denacifikacijo in pregon vojnih zlikovcev na Koroškem s strani avstrijske države, ki je v regionalnem pomenu potekala le z uka- zom britanske vojaške vlade ali z uredbami varnostne direkcije do zače- tka leta 1946; zborovanja leta 1947 tako imenovane zveze domovini zvestih južnih Korošcev so prav tako celo ohranjala uradniško kontinui- teto 3. rajha nespremenjeno ter preprečevala slovensko udeležbo v upravi. Tudi zakonov avstrijske zvezne vlade o denacifikaciji na Koroš- kem niso izvajali pravilno, saj so šele januarja leta 1946 na posvetu okrajnih glavarjev in vodilnih uradnikov sprejeli odločitev, da se izvede vsaj uradna registracija nacionalsocialistov, ki naj bi dokončno razmeji- la krivce sedemletnega zatiranja in tedaj težavnega položaja Avstrije od zgolj oportunistov. Tako niso niti približno enako obravnavali nacistič- nih simpatizerjev, sopotnikov, pridruženih partijcev kot vodij in koris- tolovcev. Z zakonom o vojnih zločinih in prepovedi nacistične dejavnos- ti s 1.2.1946 so morale z bivšimi nacionalnimi socialisti avstrijske oblas- ti obračunati same, ko se je vendarle vedelo, da so mnoge sprijene ose- be zaradi pomanjkanja zakonite osnove za obtožnico kar na prostosti. Tako so koroške varnostne oblasti do 31.3.1946 na osnovi zakona o voj- nih zločincih primeroma zaprle skupno 141 oseb, po zakonu o prepove- di nacistične dejavnost 76 oseb; skupno se jih je med registracijo, v skladu z zakonom o prepovedi nacistične dejavnosti na Koroškem, od 9. do 29.2.1946 javilo kar 45.175 oseb, izmed teh jih je 37.398 vložilo proš- njo za spregled registracije. Denacifikacijska zakonodaja se v Avstriji leta 1946 torej ni izvajala enakomerno, sicer pa so izvedle vrsto proce- sov proti vojnim zločincem tudi britanske oblasti po britanskem zased- benem pravu. Edini na Koroškem, dne 16.11.1946 obešeni in na smrt obsojeni zločinec, je bil primarij in vodja celovške norišnice in hiralnice Franz Niedermoser, ki mu je obtožnica očitala umor vsaj 400 ali več zdravljencev ter mu je bila prošnja za pomilostitev zavrnjena.. 38 Sodbe Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič v zgodovinski študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi navajajo, kako je zatožna klop na avstrijskih sodiščih bila sodna klop zavlačevanja, največ na rovaš čaka- nja na izid londonske pogodbe, pa tudi v upoštevku počasnih postop- kov, ki naj bi privedli do sodnih obravnav zoper vojne nacistične zločin- ce. Ker ne gre za zgodovino v smislu" kaj bi, ko bi…" ali glede na pogojne možnosti, ki se niso zgodile, marveč za zgodovino vojnega in uprav- nega ali uradno državnega kriminala kot nacističnega terorja nad prebi- valstvi, je treba poznati politične razmere v povojni Avstriji in Sloveniji ali v komunistični Jugoslaviji, ko so ljudska sodišča sicer delovala, ven- dar je bilo slišati očitke, zlasti s strani avstrijskih komunistov in demo- kratov, da je avstrijsko sodstvo proti "prominentnim" zlikovcem neaktivno ter da odlaga procese v nedogled. Tukaj omenjajo Alfred Elste, Mic- hael Koschat in Hanzi Filipič v zgodovinskem členjenju državne stvar- nosti, ko je Nacistična Avstrija na zatožni klopi, primeroma nasilno izseljevalnega zlikovcaAloisa Maier–Kaibitscha in nadalje proti Franzu Knapitschu ali proti že omenjenemu taboriščnemu zdravniškemu zlo- čincu Ramsauerju, medtem ko niso oblasti preganjale zaradi menda nezadostnih dokazov nacističnih "veljakov" Meinrada Natmeßniga, Wladimira Pawlowskega, Gustava Strutza, Hansa Steinacherja in Karla Fritza, ki so bili deležni celo nagle rehabilitacije. Proces proti zlikovcu Maier–Kaibitschu je spremljalo v podtonu ideologizirano javno mnen- je, ki je obujalo znane oblike resentimenta v smislu naklepnega potuh- njenega šovinizma še naprej. V obsodbi Maier–Kaibitscha so nedvomno vendarle vplivali eksponenti osvobodilnih slovenskih frontnikov, ki so kot priče izpovedali med dru- 39 gim, da je bila Koroška, s tem tudi Avstrija soodgovorna za nacistične zločine: obsojeni Maier–Kaibitsch pa je bil označen javno kot provinci- alni filister brez državljanskega poguma in vdinjajoč Himmlerjev eksponent, ki je uveljavljal moč in voljo 3. rajha z množičnim izseljeva- njem in nasilno germanizacijo – toda izvršitev izrečene kazni je temu esesovskemu polkovniku spet iz "zdravstvenih razlogov" izostala, leta 1956 je bila dosmrtna stroga zaporna kazen odpuščena z učinkom pogojne obsdobe in z določitvijo petletne preizkusne dobe. Po Maier– Kaibitschevi naravni smrti so že leta 1958 koroški hajmatdinstovci pos- kušali celo zagovarjati izseljevalno germanizacijski teror 3. rajha, ki ga je zganjal zlikovec, celo več, Maier–Kaibitschevo vdinjanje nasilju so hoteli celo bagatelizirati ter so formulirali nasilje kvečjemu kot nekak- šno napako in lopova slavili, kot navaja Nacistična Avstrija na zatožni klopi, takole: » Maier–Kaibitsch ima svoj spomenik v srcih Korošcev. Ko vsako leto 10. oktobra žarijo z gora kresovi svobode, se bodo naši rojaki tudi v prihodnje spominjali tega moža, ki je iz brezmejne ljubez- ni do domovine šel trdo trnovo pot. « (60. str.). Dikcija je kakor komunistično proslavna in skoraj socialistično narodno herojska na jugobolj- ševiški način. Nemško zavedna in nacionalna Koroška kot nadaljevalna sloga države moči je javno povzdignila svoj glas za znanega zlikovskega esesovca, ki je izseljeval slovenstvo. V zgodovinski študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi so Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Fili-pič obravnavali Maier–Kaibitschevo zločinsko in slovenstvu arijsko, sicer poljugoslovansko–polnacinemško sovražno vlogo na straneh 54 do 62, da so opredelili ne le zvezo z Rainerjevo politiko nacistične prisi- le, ampak tudi pomen sojenja etničnim stereotipijam v avstrijski držav- ni zavesti. 40 Uradno, torej državno avstrijsko–nemško izseljevanje slovenstva s koroškega slovenskoetničnega in zgodovinskega ozemlja je bilo predvi- deno ne le z zaplembo premoženja s krivico nacističnega terorja, mar- več tudi s popolnim raznarodovanjem. O tem je zapisal primeroma Valentin Sima v članku Nasilje in odpor 1941 do 1945 med drugim o Maier–Kaibitschevi izvrševalni vlogi oblasti ob drugih, da se je "asimiliranje" (vsaj deloma in v tendenci) spremenilo s tretjo stopnjo eskalacije raznarodovalne politike na Koroškem – z množičnim izgo-nom slovenskih družin 14. in 15. aprila 1942, kajti s to akcijo je bila zajeta populacija, ki je bila sicer slovensko govoreča, gotovo v glavnem tudi narodno zavedna, toda izgnana je bila načeloma ne glede na njeno morebitno pripravljenost, da se podredi raznarodovalni politiki, to je, da se asimilira. Torej kriteriji za to, razmišlja Valentin Sima, očitno niso bili povsem jasni, saj se je v teku konkretne priprave pregona in med samo akcijo zmanjšalo število ljudi, ki so jih dejansko deportirali v Nemčijo, namreč od prvotno predvidenih 1.220 na končno 917, torej za približno četrtino. Liste tistih družin oziroma oseb, ki so jih hoteli in naklepali izseliti, sta pripravila urad Maier–Kaibitsch in vodja celovške- ga gestapa Ernst Weimann, ki je listo s 1.220 osebami predal štabu, ki je bil takrat odgovoren za operativno izvedbo deportacije. Kdor pozna iz Heglove Filozofije zgodovine obravnavanje srednjeveškega in poznejše- ga pregona v čarovniških procesih, ve, da so za zlo lažne obdolžitve in krivega suma krivoverstva ustrezali določni sosedski premoženjski in drugi apetiti, ko si ji marsikdo pridobil vsaj del premoženja z uničenjem sosedove "čarovniške" družine… Ker je bila ne le premoženjska zavist nacepljena v "lovu na čarovnice" po nacistični raznarodovalni in rasni zakonodaji in po operativnih izvedbah deportacij zlasti z uničevalno prisilo ljudsko tovariškega ali partijskega enoumja, torej s slepim politi- čnim fanatizmom in po firer–principu, so poskušali "odgovorni" po 41 vojni svojo odgovornost potisniti v odgovornost partijskega tipa, le da ni bilo več jasno, kdo bi naj bil odgovoren: enako pri Rainerjevem, ena- ko pri Maier–Kaibitschevem in drugih procesih zoper vojne zločince, tudi v nürnberških procesih. V splošnem je bil predviden izgon po Him- mlerjevi odredbi z dne 6.2.1943, ko naj bi bilo rešeno koroško vprašanje tako, da bi izvršili to odredbo z deportacijo vsaj 50.000 oseb z dvojezič- nega ozemlja Koroške…, s pomočjo hajmatbundovcev ( Heimatbund je domovinska zveza, v novoreku predstavlja nacistično okrožno vladajo- čo silo) in hajmatdinstovcev ( Kärntner Heimatdienst je bila Koroška domovinska služba), članov Koroškega šolskega društva Južne marke ( Kärntner Schulverein Südmark) in drugih sovražnikov slovenstva. Operativni štab za izselitev je deloval nemilostno in uradno brezobzir- no, z vnaprej doslednim pripravljanjem list oseb, ki jih je "bilo treba" deportirati ali jim uničiti družine. Valentin Sima spregovori v članku Nasilje in odpor 1941 do 1945 o slednjem takole: » Kako je točno pote-kalo sestavljanje liste omenjenih 1.220 oseb, iz katerih virov so bila imena in katere osebe iz različnih uradov so bile na raznih stopnjah postopka vključene, do danes ni povsem jasno. Tega vprašanja tudi ni mogel pojasniti proces proti Aloisu Maier–Kaibitschu pred ljudskim sodiščem v Celovcu oktobra 1947, kar niti toliko ne začudi, saj so poleg obtoženca bile v večji ali manjši meri v zadevo involvirane tudi priče, ki so o tem lahko kaj povedale. « (glej v Koroški Slovenci, Bilanca 20. stoletja, uredila Tina Bahovec – Zgodovina brez meja – Zgodovinska serija Oddelka za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Uni- verzi v Celovcu in Doma prosvete Sodalitas v Tinjah/Tainach, 8. Zve- zek, Mohorjeva, Celovec – Ljubljana – Dunaj, 2000/2001, 183. str.). Tu je omenjeno, da utegne biti zgodovinsko verjetno, da so pri izboru dru- žin, predvidenih za deportacijo, bili upoštevani tako narodnostni kot tudi premoženjski kriteriji in da so bili v postopku udeleženi v večji ali 42 manjši meri uradi in skupine izvršilno opolnomočenih, kot primeroma gestapo, varnostna služba SS ali Sicherheitsdienst – SD, partijski funk- cionarji in kmečki vodje na raznih ravneh, od kraja oziroma občine do okrožij, tudi župani in urad Maier–Kabitscha z vsemi prejšnjimi pove- zavami, vse do zaupniške mreže hajmatbundovcev po dvojezičnem oze- mlju. Ta model je privzela skoraj v vsem tudi jugoslovanska povojna ozna in tudi potem udba, ko je po partijskem enoumju izvajala oblast socialističnega samoupravljanja, čeprav v prikrtih oblikah pregonov in s prepolnimi političnimi zapori, namreč vse do zloma komunističnega režima in sesutja jugoboljševizma; tudi slovenski socialistično samoup- ravni sistem je uvajal hišne in ulične zaupnike, imel je udbomafijski pregled na način gestapa v podjetjih, tovarnah, šolah in drugih institu- cijah, izvajal pa je trdo oblast s funkcionarji zveze komunistov in drugih "družbenopolitičnih organizacij", z javnimi tožilstvi in predsednicami ali predsedniki skupščin občin ter občinarskih izvršnih svetov, na vasi pa szdljevsko in z vaškimi "župani" oziroma funkcionarji, kar se je plet-lo od "terencev" do zveznih ali belgrajskih klubskih revolucionarjih poklicnih penzionistov ter do maršalsko ključavničarskega diktatorja. Vprašanja, ki sem jih o nacistični diktaturi in o totalitarni državi moči (Machtstaat) postavljal književnik Vladimir Gajšek, so izhajala iz doži- vetega izgnanstva očeta Avgusta Gajška in matere Ane Gajšek, roj. Oto- repec, ko je bila družina Gajšek izgnana zaradi slovenske kulturne zave- sti in navezanosti na generala Rudolfa Maistra ter na Maistrove borce. Značilno je, da so bivši nacisti lahko tudi po 2. svetovni vojni urejali stvari, ker so se prelevili preprosto v komuniste in bili dosledni partijci z zvezami: bivši izgnanci pa so bili, če so le omenjali provenienco komu- nističnih povzpetnikov, ob službo in na robu preživetja. 43 Bistvo raznarodovanja in ljudskost O nacistični raznarodovalni politiki je spregovorilo med drugim že prej tudi zborovanje avstrijskih zgodovinarjev za sodobno zgodovino (Ősterreichischer Zeitgeschichte–Tag) leta 1995 v Linzu, kjer so opre- delili tudi odnos vladajočega nsdapejevskega nemškega avstrijstva do Slovencev na avstrijskem Koroškem in do izseljevalno nasilne ter nihili- stične politike, primeroma je o tem spregovoril v svojem referatu Tipi in modeli poteka etnične homogenizacije pod prisilo ( Typen und Ver- laufsmodelle ethnischer Homogenisierung unter Zwang, 1995) takrat Hans Haas, isti tudi v premislekih z Rudolfom G. Ardeltom in Christia- nom Gerbelom kot izdajateljem. Bolj kot gotovo in dejansko bi bil ob "zgodovinskih predvidevanjih" zavoljo določnih avstrijskih nejasnosti Alois Maier–Kaibitsch brž obsojen pred jugoslovanskim ali slovenskim vojaškim sodiščem na smrtno kazen, ko bi bil izročen slovenski parti- zanščini. V resnici pa je bil omenjeni nacistični krvolok celo izpuščen iz zapora… Vprašanje kazni se tudi v tem primeru postavlja pod oznako ničejans- tva, ko je Nietzsche sam opredelil stvar kazni med drugim v polemič- nem spisu H genealogiji morale takole: » – Torej, da se vrnemo k stva-ri, namreč h kazni, moramo na njej razlikovati dvoje: najprej nekaj, kar je na njej relativno trajno no, rabo, akt, ´dramo´, določen strogi niz procedur, po drugi strani nekaj, kar je na njej nestanovitno anovitno, pomen, smoter, pričakovanje, ki se veže na izvrševanje takšnih procedur. Pri tem lahko brez nadaljnjega predpostavimo, per analogiam, skladno z zgoraj razvitim glavnim stališčem historične metode, da je sama pro- cedura nekaj starejšega, nekaj, kar je predhodno njeni uporabi v kaz- ni, da je slednja šele bila priložena iložena, z razlago dodana proceduri (ki je 44 že dolgo obstajala, vendar v nekem drugačnem običajnem pomenu), skratka, da ni ni tako, kot so doslej domnevali naši naivni genealogi morale in prava, ki so vsi skupaj domnevali, da je procedura iznajde- na na zaradi kazni, tako kot so nekoč domnevali, da je roka iznajdena zaradi prijemanja« in shematsko, » Kazen kot sredstvo, da se nekoga naredi neškodljivega, kot sredstvo za preprečitev nadaljnje škode. Kazen kot odplačilo škode oškodovanemu, odplačilo v kakršni koli obliki (tudi v obliki kompenzacijskega afekta). Kazen kot izolacija motnje v ravnotežju, da se prepreči nadaljnja širitev motnje. Kazen kot način vlivanja strahu pred tistimi, ki določajo in izvršujejo kazen... « in » Kazen kot kompromis z naravnim stanjem maščevanja, kolikor ga močni rodovi še ohranjajo in terjajo kot privilegij. Kazen kot vojna napoved in vojni ukrep proti sovražniku miru, zakona, reda, oblasti, proti sovražniku, ki se ga šteje za nevarnega za skupnost, za kršilca pogodbe z oziroma na njene predpostavke, za uporabnika, za izdajalca in kršilca miru in proti kateremu se bori s sredstvi, ki jih ima vojna vedno pri roki.« (13. poglavje). Sama kazen, ki je zadela primero-ma dva pomiloščena nacistična zločinca – H. Doujak (pomiloščen in 31.10.1952 v Podrožci predan avstrijskim oblastem) in propagandaistič- ni saboterski esesovec F. Hradetzky (30.7.1952 izpuščen iz zapora, umrl 6.11.1991 v Beljaku), – ni mogla biti dejansko učinkovita, kolikor je delovala zgolj politično in kolikor je zadevala genealogijo politične povojne morale. Zdi se, da je bila učinkovita le in zgolj smrtna kazen, ki je kljub političnemu procesu zoper F. Rainerja in soobtožene v Ljublja- ni, na revolucionarnem sodišču, javno zadostila z razglasitvijo določno pravičnost. Določna potuhnjena nabodrenost je hotela s koroške strani diskrediti- rati vnaprej ljubljanski spektakularni in montirani sodni proces proti 45 Friedrichu Rainerju, ki je dejansko potekal v pomenu politične obtožbe in komunistične vnaprejšnje obsodbe znanega vojnega zločinca in zves- tega Hitlerjevega pristaša. Problem teroristične germanizacije na avs- trijskem koroškem je pripadal resničnemu izvajanju skrajnega nasilja nad slovenskim prebivalstvom in civilno družbo. To je javno zaznal tudi Janez Drenovec, tiskovni ataše jugoslovanskega predstavništva v Avs- triji, ki je prav ob Rainerjevem procesu dognal med drugim, da je bila sistematično nasilna in uničevalna germanizacija slovenstva pravzaprav izhodišče in zgled za zločinski germanizacijski in okupacijski režim nacionalsocialistov na priključenem slovenskem ozemlju. (61. str.). Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič v zgodovinsko analitični in izčrpni knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi posvečajo anato- miji političnega spektakularnega procesa zoper Fridericha Rainerja: 3. poglavje - Gauleiter in nemški državni upravitelj dežele dr. Friedrich Rainer: Nacionalsocialistična kariera, – 4. poglavje - Pred vojaškim sodiščem IV.armade Federativne ljudske republike Jugoslavije: Anatomija političnega spektakularnega procesa, – 5. poglavje - Spekulacije glede Rainerjeve smrti; v podnaslovih 3. in 4. poglavja s sprotnimi fusnotami dokumentirajo Rainerja kot vojnega zločinca, ki je bil predan jugoslovanskim oblastem v politično sojenje, pokažejo njegovo življenj- sko zavoženost in sprijenost, ki ga je privedla do obtožnice in smrtne sodbe. Dr. Friedrich Rainer, ki je okupacijsko nacistično upravljal Jad- ransko primorje in Istro vse do Reke, deloval pa tudi zlasti na Gorenj- skem, je, kot poročajo Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič, bil tipičen pripadnik diktature, vzgojen v provincionalno rasističnem avs- trijskem okolju, kjer si je lahko umišljal, da je izvoljen po usodi, podob- no kot vodja 3. rajha. Eksistence so si s psihologizmi uniformiranosti in uniforme ter oborožitve podobne tako v nacionalno socialsitičnem mla- 46 dinskem smislu telovadništva kot v smislu skojevstva, kjer so veljala docela podobna pravila uniofrmirane izbranosti in čilosti. Vzgoja mla- dine k političnemu fanatizmu je pomenila tu in tam podlago vrhovnih firerjev, pa naj je šlo za Hitlerjev Moj boj ali za Leninove in Stalinove spise ter zgodovinsko indoktrinacijo boljševizma; če je bil 3. rajh Hitlerjeva Nemčija, je bila po 2. svetovni vojni možna edinole Titova Jugosla- vija, tam prej hajot kot hitlerjugend (HJ), tukaj Titova mladina in Titovi pionirji… Jugoslavija je pozneje s politično šolo v Kumrovcu, rojstni vasi diktatorja, do koder so speljali tudi asfalt in opremili pokrajino, uredila priznanje formalne izobrazbe svojim pristašem, medtem ko ni priznala od leta 1952 izobrazbe Teološke fakultete Univerze v Ljublja- ni… Značilno za obliko nemškega nacionalnega in jugoslovanskega samoupravnega socializma je torej še skupna zagrizenost proti veri in kleru, saj sta obe vladajoči združbi predvidevali svojo vladavino s svoji- mi mitologijami in idejnopolitičnimi zasvojenostmi. Šele po končani 2. svetovni vojni, v kateri je bil nacionalni socializem in prej fašizem – s proslulim propadom Italije – zlomljen, se je pokazala vsa sprijena nič- vrednost bivše oblasti in nomenklature. Vse dokler pa je vladal na čelu 3. rajha tovariš Adolf Hitler s svojimi, so ga šteli za političnega genija, izvrstnega stratega in odrešitelja nemške ljudskosti, tako rekoč za zago- vornika velenemške svobode in uresničevalca svobode sveta po nacisti- čnem slogu in metodi. 47 Spektakularna zgodovinska scena Študija Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča govori nedvomno tudi o pomenu zgodovinskih oseb v času socialističnih dikta- tur vladajočega (lumpen)proletariata kot nižjega srednjega sloja, ki se je oklical oblastno za Ljudstvo, torej za folk in folksdojčerstvo, ko so prav vodilne zgodovinske osebe krojile usodo narodov in skupnosti, posamičnikov in njihovih družin ter drugih skupin. Vprašanje, kako se je lahko F. Rainer vključil v čas diktature socializma kot vodilna zgodo- vinska oseba na Koroškem in dlje, vse do Primorja in Istre in čez Gorenjsko, kaže na vpliv dovolj jasno izražene javne brezobzirnosti, ki se je usklajevala hkrati z doktrino nacionalnega nemškega socializma ter monopartije s firerjem na čelu. Vprašanje je, kako se je mogel dru- žinski človek Friedrich Rainer, ki je imel osem otrok, poročen z Ado Pflüger iz Jagendorfa/Šlezija v Celovcu (21.5.1932), tako strahotno spo- zabiti, da je tudi kot pravnik zašel v obveščevalno uniformirani fanati- zem in sprejel obubožanje duha kot bestialnost. V Avstriji je namreč Rainer svojo nacionalno socialistično dejavnost spretno prikrival še leta 1935 in deloval v ozadju, obveščevalni esesovec je postal leta 1934. Ob hišni preiskavi stanovanja in pisarne so našli obsežno nacistično gradi- vo, v spalnici je imel obešeno Hitlerjevo sliko, ob takšnem političnem propagandnem gradivu so uvedli zoper Rainerja tudi postopek zaradi suma zločina veleizdaje, pa tudi je moral pretrgati službo s Fresacherje- vo notarsko pisarno, kot je izposloval tedanji vladni komisar Bernhard Scheichelbauer, prav tako je bil z odlokom zveznega ministrstva za sod- stvo 14.10.1934 črtan s seznama notarskih kandidatov – v priporu je ostal, ne da bi mu uspeli dokazati zločin veleizdaje, do izpustitve zaradi bolezni 5.3.1936, pravni zastopnik Hans Pichs pa ga je štel za žrtev nes- rečnega naključja. Zdaj so Rainerjevi zagovorniki ubrali tudi v politični 48 javnosti drugo taktiko, nekdanji zvezni minister Vinzenz Schumy, ki je bil tedaj odvetnik Deželne zveze kmetijskih zadrug na Koroškem, je menil, da je izpustitev Rainerja iz pripora še celo prispevek k pomiritvi na Koroškem, odvetnik in nekdanji zvezni minister Guido Jakoncig sta se obrnila kot Rainerjeva zagovornika tudi na Bruna Hantscha, vodjo državnopolitičnega oddelka glavne direkcije za javno varnost. Sam Rai- ner je trdil pretkano, da najdene nacistične propagande sploh ni doma, s Hitlerjevo sliko vred, uporabljal kakorkoli v kakšne političnopropa- gandne namene, skliceval se je še na normalizacijo nemško–avstrijskih odnosov po julijskem dogovoru 1936 in vložil prošnjo za ponovni vpis v seznam notarskih kandidatov – odredbe proti njemu so bile razveljav- ljene 26.3.1937. Nadaljnji politični in esesovski vzpon Friedricha Rainerja je bil zagoto- vljen z doslednim vijuganjem strankarskega karierista, ki je bil navezan na Hitlerja in druge vrhovne pristaše v nacionalno–socialistični nemški proletpartijski tovarišiji (nemška partijska nacionalnosocialistična Genossenschaft = tovarišitvo, tovarišija ustreza proletpartijskemu in komunističnemu izrazu članskemu tovariš, tovarišica - nem. Der Par-teigenosse, die Parteigenossin = partijski tovariš/ica, kar je kakor obvezno še v letu 2002 v obveznih slovenskih državnih, to je v osnovnih šolah, čeprav se reče tovariško-oblastniško, da češ samo "iz navade", namreč iz navade totalitarnega režima, ki prevladuje kot šolsko socialistično samoupravljanje prav v slovenskem vzgojno-izobraževalnem državnem sistemu; vzgoja obveznošolskih rodov v državnem sistemu je slovensko še vedno podrejena kompartijnosti, ker morajo šoloobvezni otroci še naprej klicati zaposlena osebja le kot tovariš, tovarišica; v primeru, da kateri meščansko ali krščansko vzgojeni otrok ne bi klical v državni obvezni šoli zaposlenih šolskih oseb kot tovariš ali tovarišica, je slabše ocenjen in sicer šikaniran ter krivično kaznovan). 49 Prastrah in prapočelo regionalne tesnobe v svetu Ko teče govor o tako imenovanem prastrahu v nekakšni pragermansko mitološki samozaverovanosti nekaterih avstrijskokoroških nacionalis- tov, je mogoče vedeti, da je bila in je še Avstrija s Koroško vred na seve- ru izza Balkana, narobe pa je ta južnovzhodna nemška dežela videna s strani Nemčije: drugače gleda na Celovec kdo iz Hamburga ali Prizrena. Avstrijski prastrah je zasidran ponekod v nacionalnosti kot bojazen pred balkanizacijo dežele ali vsaj pred jugoslovanizacijo, kolikor je bil poden nacizma res na dnu ljudomrznosti in sovraštva do drugih naro- dov. Po takšnem kriteriju je slovenski narod, ki je dolga stoletja zgodo- vinsko bival pod germansko ali avstroogrsko oblastjo, tičetrt stoletja pa pod balkansko–jugoslovansko oblastjo, pravzaprav izvoljen narod v svoji suvereni državi in z lastnim uradnim jezikom ter v mednarodni priznanosti. Nacistična Avstrija na zatožni klopi lahko vzbuja v slovenstvu vprašljivost, saj je celo anatomija političnega spektakularnega pro- cesa v komunistični Sloveniji leta 1947 pokazala, da je bilo nemogoče razkosati slovensko narodno telo tudi v 2. svetovni vojni in s holokav- stom po njej. Študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča zgodovinsko opredeljuje zategadelj nekatere razsežnosti sodobne zgodovine, ki ima svoje tudi sociopsihološke značilnosti ter kaže na problem dominacije v državi partijske in unitarne oblasti. Ko je F. Rainer naklepal preusmeriti kulturno tradicijo mesta Salzburga – tega Mozartovega, glasbeno uglašenega mesta – in salzburško okrožje spremeniti le v nacistični center, je nameraval ustanoviti s svojimi ese- sovsko univerzo, zato je ustanovil inštitut esesovske tako imenovane 50 dediščine prednikov, prav tako je vpeljal salzburške znanstvene tedne. Iz Salzburških slavnostnih iger je zanikal vso njihovo preteklost, češ da je bila preveč čifutska ali da so te igre predstavljale le nekakšno židov- sko kozmopolitsko spakovanje; s podobnimi očitki so se srečevali tudi pesniki in pisatelji v komunizmu, le da niso bili obtoženi židovskega kozmopolitnega spakovanja, ampak le zahodnega kozmopolitskega spa- kovanja, ki da je zoper samoupravni socializem, čeprav le posredno… Celo več, F. Rainer se je po tisku javno hvaličil, da ni na Salzburškem – leta 1938! – več nobenega Juda. Tako imenovana človeško pasemska čistost, ki so si jo pripisovali pedigrejsko nacionalni nemški socialisti, naj bi po izračunu izmere lobanje (kranologije) in po prednikih potrdi- la, kdo je arijske pasme in kdo je drugače človek, ki je brez take pasem- ske oznake. Tudi v slovenskih osnovnih šolah so imeli tako rekoč siste- matske kranološke preglede šoloobveznih otrok, da so ugotavljali pri učencih njihovo arijsko pasemsko čistost. O judovstvu in prijateljih sem pisal med drugim Vladimir Gajšek v prispevku Mariborski Judje in drugi, ko je opredelil njihovo ahasversko intelektualno in delavno pos- lovno vlogo med drugim takole: » Takšno označevanje je v skrajno bru- talni sili in holokavstvu prišlo v modo socialistične diktature 3. rajha. In vendar je dobro vedeti, da prav v naših krajih tistih židovsko ozna- čevalnih predpisov vse do izgona Židje niso prav upoštevali in se jih niso strogo držali, saj so bivali boljkone tudi v krščanskih čertih, prav tako pa so kristajani živeli v getih, kjer so pač imeli hiše. Judje starega porekla so bili izključeni iz javnih služb in niso mogli imeti javnih ali državnih funkcij v Evropi, zato pa so se kajpak uveljavljali v svobod- nih poklicih in jih imamo v vseh umetnostnih zvrsteh, kljub lastni pre- povedi, da bi se ukvarjali z obrtjo, pa so bili izvrstni izdelovavci peča- tov in zlatarji. « V Knjigi o Mariboru Vladimira Gajška je odlomek Mariborski Judje in drugi del knjige, ko se ve, da je nacizem 3. rajha 51 divjal v germanizaciji nacističnega Maribora totalitarno in s struktur- nim državnim terorizmom podobno kot v avstrijskih mestih, avtor pa pomni, da so mu slovensko zavedne starše tovariši folksdojčerji ali hit- lerjanski petokolonaši ob podpori gestapa izgnali iz rodnega mesta od meljske kasarne v zaprte živinske vagone, potem pa neznanokam, s postankom v Novi Gradiški, torej le do zadnje postaje Sarajevo, ki je postalo tudi mesto slovenskih izgnancev. Tovariš F. Rainer je čistil na enake načine tudi deželo in kulturno mesto Salzburg, pa tudi avstrijsko Koroško in Celovec. Ko je poskušal F. Rainer spremeniti Salzburg kot glavno mesto avstrij- ske istoimenske dežele, za časa Rimljanov Juvavum, na bregovih reke Salzach, ni poznal iluminiranih rokopisov ali umetne obrti v srednjem veku prav tam, tudi je kakor sproti nacionalno socialističnop pozabljal na salzburški barok in na štiri znamenite cerkve, ki jih je načrtoval Johannes Bernh. Fischer von Erlach (Dreifaltigkeitskirche, Kollegien- kirche, Ursulinnen-krirche in Johannesspitalkirche), pa je zase zavzel rezidenčno palačo in se oskrbel z umetninami, največ z gobelini in baročnimi garniturami iz Rotchildove dunajske posesti… Podržavljenje lastnine bogatih narodnih sovražnikov kot sovražnikov države je koris- tilo vselej le oblastnikom, ki so se obdali tudi z nagrabljeno bogatijo, ki si jo je vzel podobno kot komunisti, ko je bil pač šef državne uprave, sprva kot deželni glavar, po vzpostavitvi državnih okrožij pa državni upravitelj dežele, sicer pa je vodil gestapo in varnostno službo (Sicherheitsdienst)… – Nacizem je praktično hotel deportirati vse slovensko govoreče ljudi, ki so jih šteli za nekakšne "bastarde" kot nekakšne "vindišarje"… Posebej je obdelal Nasilje in odpor 1941 do 1945 Valentin Sima, ki je nacizaciji slovenstva med drugim, tudi z omembo F. Rainerja, zapisal: » Zorn 52 navaja kot indic za načrte nacistov o izgonu 50.000 ljudi iz južne Koroške tudi članek gauleiterja v glasilu koroške NSDAP iz decembra 1942. Res je, da Rainer tam napoveduje rešitev tako imenovanega ´koroškega vprašanja´ v letu 1943 in da govori o rešitvi problema ´v najkrajšem rokuín o potrebnih ´dostikrat tudi trdih ukrepih´. Goto- vo so s trdimi ukrepi mišljene (tudi) deportacije, toda v članku samem je odlomek, iz katerega je možno sklepati, da Rainer nima v mislih masovnega izgona prebivalcev: / Če bodo med to akcijo potrebni tudi trdi ukrepi, poudarjam, da se stranka kot en mož postavlja prednje v zavesti, da sem jih ukazal, in da so zato potrebni, in da ne smejo izos- tati. Sicer pa je, kot upam, potrebno le pri maloštevilnih nepopravlji- vih in državne skupnosti nevrednih elementih uporabiti trše ukrepe. V ostalem, se ve, da je večji del prebivalstva jezikovno mešanega podro- čja zvest koroški domovini, rajhu in führerju. Samo ? bo z razumevan- jem sprejelo in aktivno pomagalo pri bodočih ukrepih za ponemčenje javnega življenja. Samo bo tudi začutilo, kako državljani rajha delajo dobro, če vzgajajo svoje otroke za Nemce in jih že v mladosti v domači hiši napravijo za polnopravne pripadnike nemškega naroda. Z vsem razumevanjem in prizanesljivostjo bomo šli preko priljubljenih uredb in jezikovnih navad in zahtevali več od mladine in starejših.´/ Mislim, da ta vir ne podpira teze o načrtu za izselitev 50.000 prebivalcev iz južne Koroške. « Slovenski pesnik, mladjevski urednik in avstrijski politik Karel Smolle je pisal o obdobju slovenstva glede na nacionalni nemškutarsko prireje- ni ali arijskoproletarski socializem v prispevku Koroški Slovenci in avs- trijske politične stranke primeroma takole: » V ´Koroškem Slovencuź dne 4. maja 1932 sem našel prvo zelo resno opozorilo glede Hitlerja in – v isti številki – tudi tarnanje nad propadom Krščanske socialne 53 stranke, občasne partnerice koroških Slovencev. Ob ustanovitvi Kmeč- ke zveze leta 1932 se je tudi pokazala konkurenčna situacija s krščan- skimi socialci. Ob vedno večji krepitvi nacionalsocialistov so Slovenci videli neko garancijo v sodelovanju s stanovskim režimom Dollfußa z enostavno formulo ´Dollfuß je proti nacionalsocialistom – mi smo tudi proti njim, zato smo za Dollfußa.´/ Ko se je 3. oktobra 1934 poslavljal śtari´deželni zbor, je Franc Petek še zahteval razveljavitev ljudskega štetja. Slovenci so izgubili dve pomembni poziciji. V novo imenovani deželni zbor so sicer prišli trije Slovenci, namreč Rudolf Blüml za Cer- kev ter Karel Mikl in Albert Breznik za kmetijstvo, toda slovenska manjšina je obžalovala, da kot taka ni bila več zastopana v deželnem zboru in da tudi ustava ni upoštevala Slovencev. Konflikti med Sloven- ci in Nemci so se sedaj večinoma odigravali na občinski ravni, na deželni ravni pa so Slovenci zahtevali zastopstvo svojih kulturnih inte- resov v deželnem zboru. / Koroški Slovenci – kljub včasih izraziti ideološki bližini – niso razvili ne do Seipla ne do Dollfußa pa tudi ne do Schuschnigga posebno efektivnih odnosov. Tolažili so se z raznimi izjavami, kot npr. s Schuschniggovimi izjavami v Celovcu, v katerih je obsojal ŕenegate´; tolažili so se z Avstrijo kot krščansko državo, ven- dar v konkretnih političnih pogajanjih tudi za časa stanovske države ni bilo nobenega napredka. / Kljub neuspešni ´veliki politiki´ je prišlo med Slovenci do močnega razcveta prosvetnega in izobraževalnega dela (izobraževalni tečaji, kuharski tečaji, igre z množično udeležbo), za kar pa se država ni bogve kaj brigala. Hkrati se je večal vpliv Hei- matbunda in Aloisa Maier–Kaibitscha. Kljub temu je bilo pisanje v ´Koroškem Slovencuźelo pogumno. Z dejanskim prevzemom oblasti NSDAP leta 1938 smo priča stalnemu zoževanju slovenskega kulturne- ga in političnega udejstvovanja. Partnerji koroških Slovencev niso več stranke, ampak država, ki svojo voljo efektivno uveljavlja preko lokal- 54 nih nacionalsocialističnih mogočnežev – pogosto tudi domači- nov. « (glej v Koroški Slovenci, Bilanca 20. stoletja, uredila Tina Bahovec – Zgodovina brez meja – Zgodovinska serija Oddelka za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Univerzi v Celovcu in Doma prosve- te Sodalitas v Tinjah/Tainach, 8. Zvezek, Mohorjeva, Celovec– Ljubljana–Dunaj, 2000/2001, 143–144. str.). 55 Čar osamosvojitve in blokovsko razočaranje Čar osamosvojitve Avstrije po 2. svetovni vojni in državna odčaranost dovršenega, a uničenega avstrisjskega nacionalnega socializma sta ned- vomno preuredila tudi avstrijski narodni značaj. Po monolitni NSDAP in arhaičnem ibermenševstvu se je odkrila vsa beda "polpreteklosti", ki je aktualizirala sicer nove integracije, vendar je bila avstrijsko etnično kontaminirana in še dodatno obtežena z moderno vsebino "nevtralne" države. Germansko izgubljeno gospostvo je spremenilo Avstrijo v eno izmed sicer srednjeevropskih državic, ki se je soočila z romanskim sve- tom, torej tudi z italijanskim ali furlanskim vprašanjem, vključno s Trs- tom, obenem ko se je po svoje tudi avstrijstvo po svoje balkaniziralo: avstrijska nacija ni mogla biti več samo nemška, pa tudi ne več samo nacionalno mešana. Vzhodno–zahodni avstrijski vzorec obnašanja se je vezal na emocionalne vezi družinske (pol)preteklosti, obenem pa se je zanašal na varnost v osamosvojitvi nove avstrijske države po 2. svetovni vojni. Politična avtonomija Avstrije potem, ko ni bila več samoumevna, ni mogla več vzbujati občutka podrejenosti drugih, marveč je občuteva- lo sámo avstrijstvo podrejenost drugim, kot da gre za alpski "nemški" narod ali za alpski "slovenski" narod… – in tukaj so pravzaprav izvori evropskega, zlasti še avstrijsko–nemškega antisemitizma. Ko bi namreč lahko Avstrijci asimilirali tudi judovsko kulturnost, ki je bila sicer tipič- no avstrijska, posebej še tipično dunajska, se ne bi podrejali tujim vzo- rom nacionalnega socializma: tako pa so hoteli eliminirati sleherno judovstvo, da ne bi bili spričo judovsko–avstrijske kulture podrejeni in da ne bi tako izgubili češ lastne samostojnosti. V tej domeni nacizma se je tudi v avstromarksizmu pokazal odblesk le spreobrnjenega nacional- nega socializma in narobe – dezintegracija avstrijstva je bila namreč zgodovinsko tudi pred anšlusom kvečjemu hlinjena. Tako je razvoj avs- 56 trijskega narodnega vprašanja vzpostavil spet možnost državne nacio- nalne suverenosti po koncu 1. svetovne vojne, zlasti pa v 2. svetovni vojni, kjer je bila suverenost avstrijske nacije zamenjana s silovito pod- rejenostjo 3. rajhu in je praktično Avstrija kot samostojna država itak izginila. Problematika "ljudskega karakterja" v nacionalnem socializmu in komunizmu si je podobna, ko gre za znane negativne etnične stereotipije, torej za narodnostne predsodke zunaj družabnosti ali v nenehni tekmi za prednost koristi in izboljšanja položaja. V kakšnem odnosu je nacizem ali komunizem do človeškosti v pomenu etničnih stereotipij, kako so potlej možni vojni in drugi množični zločini ter celo brezvestnost ali preigravanje skupnosti? Že faktorska analiza bi pokazala sociološko–zgodovinsko, da je podoba o samem sebi, o lastni naciji in ljudstvu ter podoba o tujcih lahko fantazijska, zato povsem zgrešena na čustveni skupnostni ravni. Humanost, ki narekuje zaupanje, upanje, solidarnost, ljubezen, osrečevanje, upoštevanje dostojanstva, pripada najprej urejenim razmeram, kjer zgolj – partijska, vojaška, šol- ska… – disciplina ne more nadomestiti same ljubeče urejenosti medse- bojnih odnosov. Zato nacizem in komunizem najprej izbrišeta kreposti in jih nadomestita s predsodki samoveličavno o sebi – grupno, hierar- hično državno, uradno, nacionalno, "socialistično" – in še posebej z omalovaževanjem in zaničevanjem drugih – v samoslepilu ali v realni moči, oblasti in izvrševanju. Poleg discipline se v razčlovečenju pokaže tudi tako imenovana dolžnost, kakor da je mogoče razčlovečene storitve zlikovsko početi le po dolžnosti in glede na podrejenost izvršitve. Humanitarne kreposti so zanikane tudi kot krščansko tradicionalne, kot krščanske v nacizmu in komunizmu v imenu prepoudarjenih dveh vrlin: formaliziranega in odlikovanega – partijskega, vojaškega, unifor- miranega udejstvovanja v hrabrosti – in v discipliniranem izvrševanju 57 druge volje, ki je volja partije ali firerja oziroma institucij oblasti. Čim trša je disciplina, tem slabša je učinkovitost pameti. Dejavniki psihološkega, bio–ljudskega, socialnega udejstvovanja se v disciplinarnih združbah, skupinah, ustanovah poobčijo, kajti osebi je odvzet njen zasebni jaz: oseba le nekoga predstavlja. Zato so protes- tantske družbe zahtevale najprej trdo delovno disciplino, tej pa je sledi- la železna vojaška disciplina – torej tudi takšna vzgoja mladine, vse v pomenu končne večje in popolnejše učinkovitosti. Oblastniški značaj, ki se je pojavil posebej v nacizmu in komunizmu po kultu osebnosti ali v fanatično poslušni zagledanosti v firerja ali duceja (v japonskega cesar- ja kot božanstvo, v caudilla itd.), je po odvzeti zasebnosti in poobčenju s trdo disciplino privzgojil bojevite, poslušno nedemokratične, tudi hlad- nokrvno izvrševalne osebke, ki so bili toliko bolj oblastni, kolikor so lahko presegali celo lastne kompetence v karierizmih (od šole do parti- je, od vojaške enote do urada…). Ljudski karakter nacizma ali komuniz- ma je zato kaj lahko prepoznaven, saj je odnosno klišejski, celo unifor- miran, torej se spremeni v tip. Prevlada, ki se razvija že v mladostniški objestnosti nacizma in komuni- zma, se "racionalizira" celo kot splošno sprejeta norma obnašanja ali kot vedenjski vzorec partijskega, vojaškega, birokratskega, šolskega, tovarniškega… obnašanja, ki je rigidno. Zato se tak tip izoblikovanih oblastnih oseb lahko prelevi v kolektivno tipologijo oblastništva, pose- bej razvidno v nacizmu in komunizmu. Vzgojni slogi v strogi disciplini so razporejeni kolektivistično, kolikor se spreminjajo sproti v moč dvos- mernih stereotipij: na eni strani je zgodovinsko samoveličje vladajočega razreda, na drugi strani pa moč politične ali le državne oblasti, oboje pa s spremljajočimi nasprotstvi, torej z žrtvami oblasti (Judje, Romi, Slo- vani, homoseksualci... v nacizmu, verni, duhovščina, humanistična 58 inteligenca plus vse, kar preganja nacizem). Kontinuiteta revolucije je omogočena ali postnacizem je možen le v nadaljevanju posebej oživlje- ne, izbrane in določene "preteklosti" – vse to se je pokazalo obenem tudi v Rainerjevem montiranem procesu, kar izpričuje med drugim študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča. Kolikor gre v državnem pomenu le za ljudski tip avstrijstva kot ekstra- vertirani značaj, se kažejo tudi državna, domovinska, uradniška občutja v profiliranju sebilastnih lastnosti. Idejna strukturiranost vpletenosti primeroma avstrijskoljudskega karakterja v nacizem je predstavljala pravzaprav razsežnost zanikanja drugih narodnosti ali etnij ter potrje- vanje ene same, namreč nekako nemško pišoče in nemško govoreče državnosti. To tudi pomeni, da so bile izločene vse tiste literarne, v nemščini umetniške, publicistične, znanstvene, humanistične vsebine, ki so jih pisali, tvorili, ustvarjali primeroma Judje ali nenemški Avstrijci po rodu, čeprav Avstrijci, pa nepriznani nacistično. Gre tudi za grupne tipe obnašanj, ki so razplasteni po javnih področjih – tudi avstrijske države – v nacizmu: SA, SS, gestapo, komisariati in uradi… Stereotipije so se razvijale prav takšnih posebnih skupinah še posebej izrazito, ime- le so tudi svoje, sicer izmišljene, hitlerjansko sfantazirane, pa vendar odločilne (kvazi)tradicionalne vzore. Ko se grupni karakter uniformira, postane obsojajoč in pokaže svoje stereotipije, celo – politični, partijski, vojaški, nacionalistični … fanatizem. V Avstriji, kjer živijo na Koroškem Slovenci, na Sedmograjskem Hrvati, Madžari in Romi ter deloma Sinti, če izvzamemo večnacionalni Dunaj, so bile tudi stereotipije razplasteno razvidne v odnosu do sebe v nem- ško govorečem in pišočem oziru, torej glede na uradno nemško avstrijs- tvo. Delovne migracije, ki so bile razvidne že dolgo po zlomu nacizma in 59 pred zlomom – jugoslovanskega – komunizma, so z izjemo gornjeavs- trijskega področja in Salzburga morale upoštevati sprejetost v avstrijski državi. Nacizem kot vasezaprta – državna – družba je zato štel slovens- tvo v Jugoslaviji in na avstrijskem Koroškem le za "delovno ljudstvo", ki ga je pošiljal tudi v delovna taborišča. Arijski obritoglavci, ki so pozabili na avstrijsko prijaznost, so znova kot prej povojno na smrt obsojeni negativni vzorniki slečeni iz uniforme pred razglasom sodbe ljudstva: tokrat se lahko kaže samopodoba Avstrijcev dokaj klavrno, če ne upoš- teva v oblastniških strukturah in v mentalitetnih slikah niti sosedov. Če je namreč vojni zločinec Rainer veljal za tipa nacističnega oblastnika, ki je v jadransko–alpskem prostoru deloval represivno, se ni mogel identi- ficirati niti z rodno Koroško, kakor da češ pripada le 3. rajhu, ne pa državi Avstriji. Ne gre preprosto za znana "obsojanja" drugih narodov, marveč za popolno izgubo distance. Regionalna zavest, ki se predstavlja v sleherni novi obliki globalne in vsečloveške zavesti, se ne opredeljuje le preko dominantne nacije nad drugimi narodi in etnijami, marveč kaže na lastno samopodobo prav te nacionalne, namreč avstrijske narodne zavesti. Kolikor je bila večja in boljša regionalna samozavest v zdravi samopodobi, toliko bolj so se odkrivale skupne tendence domi- nantnega naroda, namreč nemško-avstrijske narodne zavesti. 60 Narod, nacija, narodnost in etnija Vprašanje je, ki izhaja iz Rainerjevega sodno–montiranega ali komuni- stično političnega procesa ali kot navaja v historičnem kontekstu študi- ja Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Kos- chata in Hanzija Filipiča, kako ocenjujejo Slovenci avstrijskonemški in koroškoslovenski avstrijski narodni značaj, a tudi narobe. Znano je, da slovenstvo avstrijstvu ni tuje, že po sijajni vlogi cesarja Franca Jožefa, ki je vladal vsaj 150 milijonom podložnikov, podobno kot ne more biti tuje avstrijstvo slovenstvu, kar se je potrdilo celo po 1. svetovni vojni, je pa odpravil docela komunistični režim velesrbstva z Jugoslavijo. Večna- cionalne evropske države se soočajo sicer z določnimi medsebojnimi razmerji med manjšino in večino, o čemer sem pisal primeroma Vladi- mir Gajšek v študiji Država, narod, manjšine (zbornik Slovenec sem, Založba Obzorja Maribor, 1973, 282 str.). Deloma odgovarja na vprašanje avstrijskega narodnega značaja tudi razdvojenost, ki bi lahko vsaj navidezno vodila avstrijstvo v politično shizofrenizacijo. Ulrich Ladurner je pisal v članku Koroška – pooseblje- ni nesporazum, s podnapisom Bolj avstrijski od Avstrijcev, bolj nemški od Nemcev, sicer pa provinca – to je Heiderjevo kraljestvo, med drugim takole : » Nihče ne hvali nacistov, nihče ne povzdiguje pripadnikov oborožene skupine SS, noben politik ne citira Goebbelsa in ne črkuje besede NAZI takole: Nov. Atraktiven. Zaverovan v prihodnost. Inova- tiven. Vse to je nekoč bilo, a je minilo. Zdaj gre za državo. Za oblast na Dunaju. Na Koroškem je potihnilo. « ( Ampak, št. 215, založba Nova Revija, 2. str.). Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič so zgodovinsko analitično v študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi obrav- navali pomen avstrijske politične razdvojenosti, ki se veže na eni strani 61 na preteklost cesarstva, na drugi strani pa na totalitarni režim nacizma. Celo znana dunajska diplomacija se v sebi srečuje s prav to tradicional- no povojno razdvojenostjo, ko opredeljuje primeroma pomen tudi člo- vekovih pravic v odnosu do medvojnih nacističnih množično organizi- ranih zločinov. Razcepljenost ne le avstrijstva v političnih strukturah je opaziti tudi globalno, ali kot ugotavlja Samuel P. Huntington v Trku civilizacij? , v poglavju Razcepljene države: » Če hoče razcpeljena drža-va na novo definirati svojo civilizacijsko identiteto, mora izpolniti tri zahteve. Prvič. Pri tem jo mora podpreti njena politična in gospodar- ska elita. Drugič, v novo opredelitev mora privoliti tudi javnost. Tret- jič, spreobrnjenca morajo biti pripravljene sprejeti prevladujoče sku- pine v civilizaciji. « (Nova revija, št. 172–173, 1996, 184. str.); Huntington sicer ne govori o avstrijskosti ali o avstrijski državni razcepljenosti v smislu novoveštva, toda omenjene tri zahteve za novo definicijo ali redefiniranje identitete moderne države v preseganju razdvojenosti je potrebno upoštevati. V pomenu pravnosti in vodenja sodnega postopka proti avstrijskim vojnim zločincem, namreč z Rainerjevo škandalozno pravniško ali notarsko osebo na čelu, je res bilo značilno, da je jugoslovansko– slovensko revolucionarno sodišče uprizorilo montirano politični javni proces, ki ga je razglašalo tudi po zvočnikih v Ljubljani (10.7.1947), ko so bili obtoženi krivi in pravzaprav tudi obsojeni vnaprej za izvrševanje deportacij in množičnih podlih usmrtitev med vojno, za mučenja in zverinstvo v imenu arijske rase. Razmere so bile jugoboljševiško kazno- valne v ljudskih in politično–partijskih dogovorih ali na konferencah, ker je bilo revolucionarno sodstvo odvisno od partijske politike in so bili sodni organi z udbo vred samo izvrševalci ene same državne volje, podobno kot so počeli obsojenci med vojno, le da z drugačnimi predz- 62 naki. Če pa si bi ogledali Evropsko konvencijo o preprečevanju mučen- ja in nehumanega ter poniževalnega tretmaja kaznovanja (sprejeta 26.11.1987, začela veljati 1.2.1989, ratificirana 30.6.1989), bi ugotovili novoevropsko pobudo, da se okvalificira sleherno kaznovanje, ki je raz- človečeno ali človeka razvrednoti, kot v javni podloženosti sojenju, saj se zahteva v vsakem primeru visoka moralna kakovost pri obravnavi tudi vojnih množičnih zločinov. Ugotoviti je mogoče, da bi moralo tudi zoper vojne zločince sodišče upoštevati vlogo nacionalnega prava in vsaj poklicno etiko – res pa je, kot ugotavljajo Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič zgodovinsko analitično v študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi, da obravnava zoper avstrijske vojne zločince leta 1947 ni potekala drugače kot v jugoboljševiške in politično tržne namene. V pripravi Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nehumanega ter poniževalnega tretmaja kaznovanja in aneksu sta iz Avstrije sodelovala Wolfram Karl (Bundesministerium für auswärtige Angelegenheiten) in Gabriela Twaroch (Bundseministerium für Justiz) ter člani Evropskega zbora ter njegovega sekretariata ob nevladnih ude- ležencih. Sicer pa se Evropski parlament ni ukvarjal niti poslej z med- vojnimi zločini in zlikovci, niti ni podal posebej mnenj o sojenjih voj- nim zločincem v komunistični Jugoslaviji. Tako je na zgodovinarjih, da še zmeraj zbirajo in dokumentirajo zgodovinska gradiva ne le o medvoj- nih zločinih, ampak da opredeljujejo celo pomen javnih političnih sojenj primeroma avstrijskim vojnim zločincem na vojaškem sodišču v Ljubljani ter po smernicah tako imenovanega revolucionarnega sods- tva. Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič so z zgodovinsko analitič- no knjigo Nacistična Avstrija na zatožni klopi pokazali večrazsežnost totalitarnih režimov in delitev "pravice" po moči države v državi moči 63 ali diktaturi (Machtstaat) kot po rjavi ali rdeči revoluciji in partijnosti. Militarizacija in uniformiranost javnega življenja se v totalitarnih reži- mih povsakdanji, življenje vladajočega ljudstva pod firerjem se ureja po obrazcih oziroma uradovalno ali briokratsko, največ s takšnimi ali dru- gačnimi izkaznicami ter dovolilnicami. Moderna država se začne z ose- bno izkaznico in z dovolilnicami. V okviru občezgodovinskih, neprikro- jenih dogajanj 20. stoletja predstavlja komunizem sicer najtežjo preiz- kušnjo slovenskega obstoja, ker je jugoslovanstvo ne le izničevalo slo- vensko narodno bit ali izžemalo slovenski narod gospodarsko ter z zani- kanjem kulture, marveč je preprečevalo državni udar, ki bi vrgel ključa- vničarsko maršalskega komunističnega firerja in druge poklicne revolu- cionarje. Uničenje Slovencev kot naroda se Jugoslaviji ni posrečilo, tudi ne s socialističnimi kvizlingi in plačanci komunizma, kot so bili Edvard Kardelj, Boris Kraigher, Ivan Maček Matija, Boris Kidrič, Miha Marin- ko, Franc Leskošek in mnogi drugi oblastniki kot plačanci ali poklicni revolucionarji jugoboljševizma. Raznarodovanje pod udbomafijo in jugoboljševizmom se je dogajalo na samem slovenskem ozemlju, z dokaj izraženim velesrbskim rasnim in vladnim predsodkom, da so Slovenci kvečjemu "Švabi". Tudi sam jugofirer je naročal, da mora armada ob udbomafiji vzdrževati vnaprej razumljeno ustrahovanje, da je katoliška Cerkev javno povsod prepovedana, da so bili vsi slovenski fantje vpoklicani v jugoarmado in da so vse pozicije v javni upravi, v šolstvu, gospodarstvu, sodstvu in družbenopolitičnih organizacijah zav- zemali titoisti. Privid idile se je razkril, ko je bilo znano, da bi v daljšem obdobju bilo slovenstvo docelo jugoslovanizirano oziroma "posrbljeno", tako je jugoslovanski okupator, ki je vladal Slovencem od leta 1945 skoraj pol stoletja, zahteval enojezičnost – zgolj "srbohrvaški" in le srbski jezik v vojski, prav tako je bila pisava večidel cirilična, in to celo na samem slovenskem ozemlju. 64 Posebno področje sodno odvisnega in politično komunističnega prego- na v študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča predstavlja področje katolištva in tradi- cionalnega slovenskega kot evropskega krščanstva, kolikor je prej pri- padalo preganjanje Cerkve že (drugi, germanizacijski) smeri izvršitve- nega nacističnega dejanskega zla. Za komunizem kot tako imenovano fanatično politično religijsko prepričanje je predstavljala Cerkev le poli- tični katolicizem, vera v Boga pa nekakšno idejno blodnjo, s katero da bo opravil tako imenovani znanstveni socializem, verske dogme naj bi izginile pod vplivom dialektičnega materializma in inženirstva ter pose- bej antireligioznih naravoslovnih znanosti. Tako je nadaljnje osrednje problematiziranje na montiranih in tudi političnih sodnih procesih bilo usmerjeno v zaničevalno ter vsaj odkrenljivo razmerje do katoliške Cer- kve. Titoisti in stalinisti so z udbo in jugosoldatesko videli v Cerkvi tako rekoč notranjega sovražnika številka ena, hkrati še nekako vnaprej hrb- tenico opozicije. Posebej je totalitarni režim očital katoliški Cerkvi in zlasti ljubljanske- mu škofu Gregoriju Rožmanu pripravljeno kolaboracijo z nacističnim okupatorjem, zato tudi izdajo ljudstva. Tik po vojni, že maja 1945 se je začel prvi val aretacij duhovnikov in redovnikov; 47 duhovnikov je Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev (Kuzop) proglasila za vojne zločince. 65 Vera, odvisno socialistično vodstvo in sodstvo Najznačilnejši politični množični proces, v katerem je bila katoliška Cerkev z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom – v odsotnosti – politično in ideološko postavljena na zatožno klop, kot navaja študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča (28.-29. str.), je bil proces proti generalu Rupniku in soobtožencem, ko se je vnaprej naklepno krivično in lažno obdolževalo škofa Rožmana, kakor da bi bil nekakšen vojaški, esesovski in domob- ranski škof v eni osebi, namesto služabnik božji le služabnik naciokupa- torja. Poleg slovenskega generala Leona Rupnika, sicer enega izmed pobudnikov in soorganizatorjev slovenskih domobrancev ter predsed- nika pokrajinske uprave v Ljubljani 1943-1945, so bili obtoženi vojnih zločinov in kolaboracije Rainerju podrejeni Erwin Rösener, pa tudi Lovro Hacin, Miha Krek, Milko Vizjak in Gregorij Rožman. Sodišče je delovalo pristransko in z očitki kvečjemu tako, da je politična kazniva dejanja, pa tudi hudodelstva, za katera je bil dejansko odgovoren Rősener, preprosto usmerjal na druge, nič krive ali le malo krive obto- žence, zlasti še zoper ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Revo- lucionarno sodstvo je bilo neizprosno v svojih krivih sumih in komunis- tično centralizirani odvisnosti, zato so bila prizadevanja oblasti izrazito in javno ideološko usmerjena v generalno obtožbo katoliške Cerkve, da je zločinska in izdajalska. Državni propagandni aparat je širil kot prej nacizem negativno razpolo- ženje do katoliške Cerkve, o kateri naj bi veljalo po komunistični ten- denci, da se je kolektivno vdinjala nacifašizmu za vojno ter proti miru. Spektakularne sodne procese je revolucionarno sodstvo kot oblast upri- 66 zarjalo tudi proti drugim duhovnikom, proti redovništvu in zlasti zoper katoliške dostojanstvenike, ko je sodne obravnave spremljala intenziv- na medijska gonja, tako da bi naj bila javnost čimbolj sovražno nabod- rena zoper Cerkev in njene obtožene predstavnike, posredno pa tudi do vernih Slovencev. V postmodernem zgodovinskem diskurzu je že mogo- če ugotavljati podobnosti med nacističnim in komunističnim preganja- njem vernega slovenstva, ki ni moglo sprejeti ne gosposke morale naci- stov (Herrenmoral) in ne nasilno izbranega lika komunistov (ker da so komunisti ljudje "posebnega kova", torej kolikor že sposobni "posebnih" dejanj, primeroma brezvestnih likvidacij v državljanski voj-ni in pozneje partizansko uresničenega povojnega holokavsta kot "končne rešitve" političnih nasprotnikov, a tudi povsem nedolžnih, nesojeno pobitih ljudi). Komunizem je dodal v preganjanju vernih etnični stereotipiji izza naci- zma še lažno obdolžitev narodne (vele)izdaje. Tako kot si je primeroma med vojno Rainer prizadeval preurediti Salzburg, katoliško avstrijsko mesto, rojstno Mozartovo mesto v le nacistično vzorno okrožje, kjer bi bile baročne cerkve bolj za okras politično rasni oblasti, si je tudi slo- venska komunistična vrhuška prizadevala baročno Ljubljano spremeni- ti v nekakšno industrijsko središče slovensko novega političnega in oblastnega odločanja, kar je vedno in vsakokrat odmevalo v socialistič- nih strankah delavstva, ki so jo vsako posebej vodili nemški nacisti po svoje, po svoje tudi slovenski in jugoslovanski komunisti. Nacistična in komunistična oblast sta se vsaka posebej po svojih vodjih hvaličili jav- no, da je odstranjen posebej tudi cerkveni vpliv (Rainer se je znebil Judov, slovenska in jugoslovanska vrhuška se je znebila domobrancev). Partijsko – nacistično kakor potem komunistično - tendenciozno pokroviteljstvo naj bi nadomestilo tudi krščanske kreposti. Obe oblast- 67 ni strukturi sta Cerkev razlaščevali, kolikor in koder sta mogli, saj so dali oblastniki vso cerkveno posest v okrožjih temeljito preveriti glede na zgodovinske in pravne pravice, tako da je po razlastitvi oblast vedno prepričano ugotavljala, namreč ob pogledu na opravljene razlastitve in onemogočanja, da je bila Cerkev na koncu socialistične dejavnosti poti- snjena nazaj med cerkvene zidove. Za poseben uspeh je nacist Rainer, kot pozneje jugoslovanski in slovenski komunisti, označil, da je posebej odstranil cerkveni vpliv na mladino (ibid., 94. str.). Tako je s tem v zve- zi zapisano na zadnji platnici mohorjanke Nacistična Avstrija na zatož- ni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča: » Proces proti nacionalsocialističnemu veljaku Friedrichu Rainerju in soobto- žencem leta 1947 v Ljubljani je bil zaradi svojih zunanje- in notranje- političnih zapletenosti med najbolj kompleksnimi povojnimi procesi v Ljudski republiki Sloveniji. / Namen procesa pred ozadjem nerešene- ga vprašanja mejne črte med Avstrijo in Jugoslavijo v londonskih pogajanjih o državni pogodbi in o postavljenih reparacijskih zahtevah ni bil le splošna obtožba in obsodba nacionalsocialistične zasedbene politike v Sloveniji. Šlo je predvsem za odgovornost avstrijske nacio- nalsocialistične nomenklature in za njen delež pri zločinih v Sloveni- ji. / Notranjepolitično pa je proces služil utrditvi ńovega družbenega redaín tudi legitimiranju pogosto samovoljnega in brutalnega obra- čunavanja z nasprotniki komunističnega režima. Proces naj bi novim, oblastnikom koristil zlasti v ´boju´ proti duhovščini in katoliški Cer- kvi, v katerih je režim videl svoje najmočnejše nasprotnike. « V obdobje nacionalnega avstrijsko-nemškega socializma in samouprav- nega socializma spada tudi odprava katoliš-vere v šolskem državnem sistemu ali vsaj onemogočanje pouka verske moralke in katekizma v obvezni državni ali javni šoli. V nacifašizmu avstrijskega pouka je šlo za 68 prepoved verouka z rafinirano metodo prepovedi uporabe slovenskega jezika pri verouku. Nacionalni socialisti so, kot piše Jože Till v zgodo- vinskem članku Koroški Slovenci in krška škofija (zbornik Koroški Slovenci 1900-2000, Bilanca 20. stoletja, izdajatelj Andreas Moritsch, uredila Tina Bahovec, Zgodovina brez meja, Zgodvinska serija Oddel- ka za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Univerzi v Celov- cu in Doma prosvete Sodalitas v Tinjah/Tainach, 8. Zvezek, Mohorje- va/Hermagoras, Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2000/2001) prepovedali uporabo slovenskega jezika pri verouku, celo več, redni verouk v šoli so spravili ob pomoči učiteljske tovarišije in šolskega vodjevstva le v cer- kvene prostore. Nacistična vlada je iz slovenskih koroških šol odstranila duhovnike leta 1939/40, učitelji v socialistični šoli pa prijav za verouk preprosto niso upoštevali ali so jih preprečevali. Obvezni program naci- stične državne šole je obsegal obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Poleg obveznih predmetov je morala osnovna šola za učence izvajati pouk iz izbirnih predmetov kakor družboslovno- humanističnega sklopa, torej nekonfesionalni pouk o veri ali verstvu. Povsod, tudi na jezikovno mešanem področju je nacizem s svojim iber- menševstvom (ideologija nadljudi) dovoljeval verouk in pouk zgolj v nemščini. Otroke in starše so nacisti indoktrinirali, naj nikar ne obisku- jejo bogoslužja, fantom so odsvetovali ministriranje, tudi niso puščali šoloobveznih otrok iz šolskega poslopja, vernim so se tudi kaznovalno še posmehovali. Situacija je znana tudi v samostojni Republiki Sloveniji v šolskem sistemu obvezne državne šole, kjer vladajo tovarišice in tova- riši. Od leta 1940 so smeli verouk poučevati samo tisti duhovniki, ki so se strinjali z nacistično ideologijo in rasno teorijo, sicer so izvajali tovrs- tni vzgojno-izobraževalni program kot verski pouk sami učitelji ali uči- teljice. Krški škofijski ordinariat se s takim poučevanjem ni strinjal, zato je priporočal staršem, naj od takega šolskega verouka otroke odja- 69 vijo. Oblasti so perfidno nadzorovale tudi svetopisemske ure. V kapelski kroniki poročajo, kako so si kateheti pomagali pri delu: » Začeli smo otroke zbirati v dušnopastirskih urah izven šolskega pouka. Težko je bilo določiti pravi čas, po šoli v delavnikih ali nedeljah. Navadno so bile po šoli ure in nastopi Ápell der Hitlerjugend´, tako da se otroci ne bi mogli udeležiti verskega pouka v dušnopastirskih urah - V župni- šču smo priredili zasilno kapelico, kakor je bilo predpisano. Tukaj se je vršila vsak teden redno dušnopastirska ura za vsak razred posebej. Huda je bila borba za duše mladine. Udeležba otrok je bila pri teh neverjetnih ovirah različna. 40, 30, 20, pa tudi pod 20, tu in tam tudi pod 10 otrok. Kljub temu so se ure redno vršile, bil je pri tem delu v velikih ovirah očividni blagoslov Jezusa, prijatelja otrok in brezmade- žne Device« in zaradi le nemškega poučevanja » Prepovedano je bilo poučevati otroke v slovenskem jeziku. Kako težko je bilo pripravljati na prvo sv. spoved in prvo sv. obhajilo. Dobre matere so morale pomagati. Tuintam je duhovnik poučeval posameznega otroka. Pola- goma je bilo tudi prepovedano poučevati otroke v krščanskem nauku v zasilnih kapelicah v župnišču. Ostala je samo še cerkev. V farni cer- kvi se je priredila posebna kapelica na empori evangelijske strani gla- vnega oltarja. « (Till, ibid., 78-79. str.). Oblasti niso nikjer razglasile javno, da se ne sme poučevati v župnišču, pa tudi župan tega ni tega sporočil brž župniku, medtem ko je konfidentski nadučitelj takoj ovajal zahrbtno gestapu in vladi, kjer so poučevali še vedno v šoli, tako da je bil župnik klican na gestapovska zaslišanja ter bil pripravljen za v poli- tični zapor, šele po intervenciji krške župnije so ga izpustili z zasliše- vanj. Omenjena zgodba iz vojnih časov zelo spominja nedvomno na politično nadzorne socialistične čase v slovenskih udbomafijskih raz- merah. 70 Brezobzirni udbaš Boris Kraigher je na seji centralnega komiteja slo- venske kompartije že dan pred sojenjem nacističnim zločincem vnaprej obsodil zlasti katoliško Cerkev v Sloveniji, ki jo je štel za zločinsko orga- nizacijo, v vlogi notranjega ministra je izjavljal zlorabno in komunistič- no samovoljno, kot kaže zapisnik: » Proces proti Rainerju začne jutri – glavna linija je, da se njih prikaže odgovorne za zločine – poleg tega je treba proces politično izkoristiti – bo mnogo podatkov za obremenitev cerkve in Vatikana – treba je izkoristiti proces tudi za to, da se požive posamezni primeri kolaboracije cerkve s fašizmom – Rainer je dal v preiskavi mnogo takih izjav – važno je sodelovanje Rainerja z Rožma- nom, katerega Rainer slika kot srednjeveškega inkvizitorja – Rožman je njemu svetoval postavitev Rupnika – važno je tudi dejstvo, da so Rainer in ostali Avstrijci, – njihovo sodelovanje s četniki, razkrinkava- nje mahinacij v zvezi s predajo nemške armade v Italiji – tozadevni podatki ostanejo zaenkrat še tajnost in jih v tem momentu ne bomo izkoriščali napram Angležem. « (ibid., 30.-31. str.). Direktive, ki jih je v kratkih, odsekanih in razumljivo ukazovalnih stavkih podal predvojni sekretar SKOJa, medvojni politkomisar in zlikovski udbaš Kraigher, kažejo na smotrnost prirejanja sodstva in samega sodnega procesa kot vnaprej vodenega prej že zunaj sodišča, saj je sodišče lahko izvajalo samo te direktive, ki so bile kompartijske. Nacistična oblast je takoj, ko je prišla z anšlusom do možnosti pregona in kazenskega izvrševanja, začela duhovščino in redovščino preganjati in zapirati, prvega Vinka Poljanca, duhovnika, župnika v Škocjanu in bivšega deželnozbornega poslanca, ki je umrl za posledicami zapora leta 1938, pregnali in v taborišča so poslali duhovnike Rudolfa Blümla, Janeza Starca, Mateja Worniga, Tomaža Holmerja, Franca Vuka in Janeza Sekola že marca 1938, nadalje še so bili izgnani ali v taborišča 71 smrti poslani duhovniki Jožef Dobernik, Franc Fertala, Franc Havliček, Martin Kuchler, Anton Kutej, Alojzij Marašek, Konrad Mente, Matej Nagele, Jožef Pollak, Oton Schuster, Štefan Singer, Lenart Trabesinger in Alojzij Vauti. Izgnani so bili tudi javni prosvetni in kulturni delavci, ki so se solidarizirali s slovenskim duhovništvom, primeroma Valentin Hartmann, pevovodja Prosvetne zveze, Franc Aichholzer, ljudskošolski učitelj Rado Wutej, urednik Koroškega Slovenca. Takoj po napadu Hit- lerja na Jugoslavijo je bilo aretiranih blizu 50 duhovnikov, med njimi tudi tisti, ki sicer niso delovali na dvojezičnem ozemlju Koroške, krški škofijski ordinariat pa je moral večino duhovnikov brž premestiti po krajšem prestajanju politično-zaporne kazni in po mučnih pogajanjih z nacisti v nemške kraje. V dvojezičnih krajih je bila dovoljena edino nemščina, tako je krški škofijski ordinariat pošiljal v te kraje duhovni- ke, ki niso obvladali slovenščine, na župnijah so ostali le nekateri duho- vniki, ki jih val aretacij ni zajel, primeroma Filip Jandl, Lovro Kaselj, Martin Škorjanz, Pavel Zablatnik in Aleš Zechner. Gestapovski seznam navaja 33 prepovedanih in zaprtih koroških duhovnikov. Krški škofijski ordinariat je zaradi šefa civilne administracije za zasedene pokrajine na Koroškem in Kranjskem Franza Kutschere (ta je izdal 26.4.1941 odred- bo o uvedbi nemščine kot uradnega in poslovnega jezika na območju Dravograda, okrožno vodstvo gaua pa za vse dvojezično koroško ozem- lje) že 29.5.1941 izdal odlok, da je prepovedana raba slovenščine pri mašnih in drugih bogoslužnih obredih. Tako so pesmim z znanimi slo- venskimi melodijami dodali nemško besedilo, slovenske napise v cer- kvah in na pokopališčih so prebelili, zvonove s slovenskimi napisi so tudi odstranili, zahtevali so tudi še zgolj nemške napise na nagrobnikih in na cerkvenih banderah. Pomožni škof Rohracher je odloku dodal pastirsko pismo z metodično-didaktičnimi opozorili v zvezi s pastoriza- cijo in katehezo, glede nemških pridig, petja, verskih ur, spovedi, obiska 72 pri bolnikih in bogoslužja na dvojezičnem ozemlju, ko je moral žrtvova- ti prav tam slovenščino nacistični zahtevi; najdoslednejši v izgonu slo- venskega jezika v socialni funkciji so bili zlasti nacistični krajevni mogotci v velikovškem okrožju. Pod upravo Koroške sta prišli po napa- du na Jugoslavijo Mežiška dolina in Gorenjska, po okupaciji je nacistič- na oblast izgnala in pozaprla politično domala vse domače duhovnike na Gorenjskem (ljubljanska škofija) in v Mežiški dolini (mariborska škofija), sicer pa so poslali 6 nemških duhovnikov leta 1941 na Prevalje, v Kamnik in Kranj, tem naj bi bil pri komunikaciji s slovenskim prebi- valstvom v pomoč dvojezični spovedni obrazec. Oznanjevalno in dušno pastirsko ter cerkvenoučno delo so oteževali: nezaupanje slovenskih domačinov zaradi strahu pred špicljanjem, oddaljenost župnije, težave s stanovanjskimi problemi, nezadostna jezikovna kompetenca, gestapo in partizani. V takih nemogočih razmerah pa se je primeroma nemški duhovnik Valentin Stückler hitro naučil slovenščine, a so ga po vojni kljub nesebičnemu delu med Slovenci, kot poroča Jože Till, politično zaprli. Podobno kot so nacistični vodje preganjali duhovščino, je oznanjal tudi znani udbaš in brezvestnik Boris Kraigher 23.7.1947 na konferenci okrajnih in rajonskih sekretarjev kompartije, kjer je navedel, da bo pro- ces proti nacistu F. Rainerju pravzaprav zlorabil za lastno politično aktivistično gonjo proti domnevnim nasprotnikom diktature, zlasti pro- ti tako imenovani reakciji ter za njeno uničenje, ko je, kot navaja priču- joča študija, izjavljal: » Ti procesi imajo prav ta namen, mi se moramo zavedati, da ne postavljamo Rainerja pred sodišče in ne razpravljamo o Rainerjevih zločinih pred sodiščem zato, da bi Rainerja obesili. Zato bi lahko končali v eni uri pred vsakim sodiščem. Gre zato, da mi obu- dimo v naših ljudeh spomin, da jih opozorimo na to, kaj je hitlerizem 73 delal, kaj fašizem dela, na drugi strani, da opozorimo, kaj so delali vsi tisti, ki so s hitlerizmom, z okupatorjem kakorkoli sodelovali in ki so ga kakorkoli podpirali. Rainerjev proces je dal zelo bogat material o sodelovanju duhovščine pri takratnem režimu in mi ne smemo pozabi- ti, da je z obsodbo režima vse likvidirano, da je s procesom proti kola- boracionistom, duhovščini in beli gardi, vprašanje duhovščine in osta- le bel garde likvidirano. Borba proti duhovščini bo dolgotrajna in bo spremljala ves čas naše borbe za gospodarski načrt: vso našo borbo za nov družbeni sistem. Zato moramo vsako tako stvar izkoristi- ti. " (ibid., 35-36.str.). Značilno za izjave udbaškega brezobzirneža in naduteža je, da govori v "mi-razmerju"; torej sploh nima kakšnega svojega lastnega mnenja, marveč zagovarja edinole mentaliteto črednih tipov in partijsko miselnost volčjega krdela. Druga dva izraza, ki ju upo- rablja omenjeni zlikovec Kraigher, sta: "delati" in "likvidirati", kar spada sicer v govorico komunističnih ali nacističnih revolucionarjev. Čep- rav je bilo povsem jasno, da je primeroma ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman govoril z Rainerjem le enkrat, kar tudi ni imelo nikakršne zve- ze s kakšnim sodelovanjem z nacistično ideologijo ali hitlerizmom, saj si ni škof dovolil podrejanja Cerkve 3. rajhu, je komunistična diktatura s svojimi sekretarji in firerji delovala partijsko likvidatorsko ali politič- no zaporniško. Ne le B. Kraigher ali kakšen Miha Marinko, ampak tudi zadnji partijski sekretar ali celo osnovnošolska partijska sekretarka je delovala na svojem področju "likvidatorsko", v agitatorskem prepričan-ju, da lahko kaznujejo tudi duhovnike ali redovništvo kot vojne zločin- ce. Šele po zlomu jugoboljševizma je znano, da so komunistične oblasti delovale politično policijsko skozi enoumje in kaznovalno in da so vpel- jale tako imenovano "kolektivno odgovornost", s čimer so zakrile doma-la sleherno sled vnaprej pripravljene krivičnosti in represalij. 74 Na pismo in nastop krškega škofa Andreasa Rohracherja, ki je bil dušni pastir prebivalcem Koroški upravno priključene Gorenjske, se je odzval Himmler le s cinično pripombo, sicer pa je imel pomožni škof od leta 1939 stalne stike z Vatikanom, s papežem Pijem XII., ko je poročal o Družbi sv. Mohorja, o delovanju nemških duhovnikov na zasedenih področjih Koroške in Gorenjske ali o množičnem izstopu učiteljstva iz katoliške Cerkve. Till poroča: » 16. aprila 1942 je kapitularni vikar Rohracher naslovil protestno pismo na Friedricha Rainerja, upravite- lja nemškega rajha na Koroškem. V pismu je ostro formuliral, ko je pisal o ĺovu na Slovence in spravljanju v taborišče´. Rainerja je opo- zoril na močno razburjenje, ki ga je povzročila ta akcija med prebival- stvom. Pomožni škof Rohracher je pri svojem pogumnem protestu prezrl perfidno dvojno strategijo tretjega rajha: v državi, ki se je drža- la norm, je obstajala nenadzorovana država, ki je z ukrepi izvajala teror. « (Till, ibid., 82.-83.str.) in » Slovenski duhovniki so v času nacizma veliko trpeli. Avguštin Malle meni, da bi bilo umestno, ko bi bili preganjanim duhovnikom hvaležni za njihovo po krivici pretrpelo usodo. Nacisti so pregnali 62 duhovnikov in nekatere izmed njih vrgli v koncentracijska taborišča. Za Tretji rajh so morali dati življenje na vojaškem polju bogoslovci Valentin Lexe iz Šmarjete, Jožef Piopiunik iz Žirovnice, Janez Weiss iz Hodiš, Janez Wruhlich z Radiš ter Janez Dragaschnig, ki je bil pregnan in je začel študirati teologijo po svoji vrnitvi. Šest duhovnikov je v koncentracijskih taboriščih umrlo.« (Till, ibid., 85. str.); v krški škofiji je bilo vsaj 20% prebivalstva članov NSDAP. Primerjalno s študijo Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Rainerjeve je mogoče in potrebno v zgodovinskih gradivih in raziskavah ugotoviti, da je sloven- 75 ska duhovščina z redovništvom ne le na dvojezičnem ozemlju avstrijske koroške, ampak na vsem ozemlju, zlasti na Štajerskem, trpela hudo nacistično preganjanje, ki se je po vojni nadaljevalo v komunistični Jugoslaviji z nezmanjšanimi politično zasliševalnimi in mučiteljskimi pritiski ter s političnimi zapori. Ko je bil nacistično instaliran F. Rainer 30.11 1941 za koroškega gaulaj- terja in šefa civilne uprave, so mu v dvorani grbov v celovškem dežel- nem dvorcu priredili slavje, kjer je državni organizacijski vodja Robert Ley hvaličil Rainerja, češ kako se Korošec vrača h Korošcem in ga Hitler ne bi mogel najti boljšega gaulajterja kot obrambo vsemu nemškemu, na kar je Rainer odgovoril: » Ustvariti hočemo enotno, nemško, srečno Koroško. « (ibid., 97. str.) in je zahajlal Koroški. Ko je 16.-12.1941 postal Rainer državni upravitelj dežele Koroške, mu je državni minister za notranje zadeve Wilhelm Frick med drugim v priznanje sporočil: » Tovariš Kutschera je kot šef civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske in kot namestnik gaulterja opravil posebno teža- vno nalogo. Kar je na novem ozemlju na južni strani Karavank doslej zgrajenega, je zasluga njega in njegovih sodelavcev, « in » Vi, tovariš Rainer, prevzemate zdaj hvaležno nalogo dokončati vzpostavitev koroškega državnega okrožja v povečanem obsegu zdaj, ko so temelji zanj že položeni. « (ibid., 97. str.). Po prijetju je ta tovariš najprej v Nürnbergu leta 1945 relativiral svoj delež celo pri okupaciji in germanizaciji na Gorenjskem in Koroškem, v tako imenovanem memorandumu 30.11.1945, namenjenem za koroški deželni arhiv, v roke dvornemu svetniku dr. Martinu Wutteju ali njegovemu nasledniku, pa je Rainer kar zanikal izvršene represalije ter zatrjeval, da ni zavlačeval le formal- ne priključitve Gorenjske državnemu ozemlju, ampak da je tudi dovolil rabo slovenščine na uradnih razglasih, v časopisu Karawanken Bote, 76 uradnem glasilu Kärntner Volksbund (Koroške ljudske zveze) kot nekakšne, uradnem listu z obvestili šefa civilne uprave, » na zborovan- jih, v cerkvi in šoli, da je iz narodnopolitičnih razlogov ustavil izselje- vanje in da je dopustil duhovnike za vsako politično občino. « (ibid., 100. str.). Nacistični avstrijski zlikovec Rainer je poskusil po zlomu 3. rajha potemtakem prikazovati represivno državno politiko zoper vero in Cerkev, kakor da taka nacionalno socialistična usmeritev sploh ne bi obstajala. Po vojni se je pregon duhovščine in redovništva na Sloven- skem nadaljeval, le da z drugačno socialistično propagando, medtem ko so zasliševalne metode in politični zapori ostali isti. Toda povojnemu komunizmu se je na avstrijskem Koroškem Cerkev ne le dosledno odre- kla, ampak se mu je tudi uprla.. Ko bi veljal primeroma vatikanski dekret o ekskomunikaciji komunis- tov iz leta 1949 in leta 1950, ki je izključil bralce Slovenskega vestnika od sprejemanja zakramentov, prav tako pa verne katoličane, člane Demokratične fronte delovnega ljudstva, primeroma do zloma komuni- zma v Sloveniji, bi se najprej morali izobčiti vsi duhovniki, avtomatično kot državljani socialistične slovenske republike člani Socialistične zveze delovnega ljudstva ter ne bi smeli ob maševanju niti prejeti svetega obhajila… ; v avstrijskih koroških razmerah so bralci Slovenskega vest- nika za branje primeroma potrebovali posebno dovoljenje škofijskega ordinariata – vatikanski dekret je bil preklican leta 1966, krški ordina- riat pa ga je razveljavil šele leta 1967 in 1975, vse dokler sporne reči ni leta 1966 označil za zastarelo. Kako naj je veljala katera podobna vati- kanska odredba za branje avstrijsko nemškega socialističnega tiska, ni znano. Znano je le, da ni bilo vatikanskega dekreta o izključitvi od pre- jema svetih zakramentov v socialistični Sloveniji, saj so bila vsa javna glasila in mediji zagotovljeno družbeno obveščanje kompartijsko tran- 77 smisijske socialistične zveze delovnega ljudstva. Udba je le strogo nad- zorovala, kadar je kdo "vnesel" protidržavno literaturo ali "razpečeval", torej posojal takšne tiskovine svojim "prijateljem", medtem ko se je pod roko dalo dobiti tudi prepovedano literaturo, največkrat kje v antikvari-atu ali v čitalnici študijske knjižnice – kamor udba ni zahajala – z izpo- sojo literature, ki je bila pod ključem. Že takoj po vojni je začel jugoslovanski komunistični okupator zaostro- vati ukrepe, ko je "izvensodno" moril množice slovenskih ljudi, ki jim ni nikoli nihče niti dokazal kakšne krivde, obenem pa je politično uprizarjal revolucionarno sodne procese, med katere je šteti tako imenovane dachauske procese, pa tudi javni sodni proces proti avstrijskim vojnim zločincem v Ljubljani (10.7. do 19.7.1947). Odnos Slovencev do jugoo- kupatorjev je bil množično potlačen in hlapčevski – v upravi države in gospodarstva, v sodni veji oblasti, tudi v šolskem sistemu so vladali in zavzemali le odgovorna mesta zgolj titoistično usmerjeni tipi, medtem ko je udbomafija kot jugosocialistični gestapo z jugoslovansko vojsko vred izvajal kot manjšina nasilje nad slovenskim narodom, saj so bili politični zapori vse do zloma jugoboljševizma vselej prepolni. Odpor proti jugoslovanskemu okupatorju je slovenski narod izrazil šele po zlomu komunizma oziroma tudi po padcu berlinskega zidu in po dikta- torjevi smrti. S samoodločbo slovenskega naroda ali s plebiscitom se je leta 1991 pokazalo, da je ilegalno delo kot mreža odborov slovenskih demokratičnih sil bilo uspešno in da se mora jugovojska za vselej uma- kniti s slovenskega okupiranega ozemlja, kar je bilo doseženo tudi z mednarodnimi pritiski – in z vojno eskalacijo vojnih zločinov jugosol- dateske nad drugimi jugoslovanskimi republikami, posebej na Hrvaško in Bosno in Hercegovino, medtem ko je Jugoslavija kot velesrbstvo izvajala genocid ves čas nad kosovskimi Albanci v njihovi domovini. 78 Državnoizvršilni pregon kot vnaprejšnjost Nacistična Avstrija na zatožni klopi kot anatomija političnega spekta- kularnega procesa v komunistični Sloveniji leta 1947, ki so jo predstavi- li Alfred Elste, Michael Koschat in Hanzi Filipič, govori v kontekstu historične objektivnosti in neovržnih dejstev, ko ni več domnevno, da so potekali sodni procesi – tudi zoper nacistične avstrijske zločince – kot samo in zgolj javnopolitični interes ali celo kot sredstvo za politično poskusno izsiljevanje; vse dokler je imela Titova Jugoslavija v zaledju na mednarodnem političnem področju še Sovjetijo, si je lahko privošči- la revolucionarno brezpravje, ki ni nič drugačno od nacističnega, le da je bilo označeno v smislu protislovenstva na način ideološke sfantazira- nosti. V izigravanju pravnosti je hotel in poskušal zlikovec Rainer naj- devati obrambne mehanizme kot olajševalno izmišljeno dokazovanje, s katerim je obtoženi češ segal v vojnih razmerah celo le po nekakšnih upravnih sredstvih in tako rekoč z namenom, kakor da bi češ deloval v pozitivnem smislu. Svojo upravno odgovornost in hujskaštvo zoper slovenstvo je Rainer prikazoval kot odgovornost esesovskega generala Rősenerja, ki da je bil neposredno spet odgovoren le Himmlerju kot državnemu vodji SS, ne pa njemu, Rainerju…, pri tem pa je zlikovec nesramno še zanikal odgovornost za deportacije, češ da se je izselitev izvršila pred njegovo dobo pod tovarišem Kutschero oziroma po navo- dilih tovariša Hitlerja. Kot gaulajter nacionalno nemške socialistične proletpartije, kot državni esesovski obrambni komisar, kot šef civilne uprave na Kranjskem, kot vrhovni komisar v operativni coni Jadransko primorje in kot pooblaščenec državnega komisarja za utrjevanje nemš- tva je esesovec Rainer izvrševal sovražno podla dejanja zoper slovens- tvo in slovanstvo, čeprav se je na procesu zagovarjal z zavajanji, kakor da je bil odgovoren za pregon in izseljevanje slovenstva na Koroškem le 79 Maier–Kaibitsch skupaj z vodjo gestapa, čeprav je bil ta prav Rainerju neposredno podrejen..., policija pa da sploh ni spadala v resor njegovih pristojnosti ter da zato pač ni niti mogel kakorkoli preprečiti teroristič- nih ukrepov organov pregona ali Rősenerja itd. V resnici pa je bil Rősener neposredno podrejen Rainerju in je od njega dobival tudi poli- tične direktive za dejavnosti v Ljubljani – skliceval se je, da je mogel zapovedovati samo deželnim svetnikom in vodjem okrožij, ne pa tudi funkcionarjem gestapa. V glavnem opredeljuje študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Rainerjeve tri smeri izvršitvenega dejanskega zla: 1. državni ropi, nasilno državno plenjenje zasebnega in družbenega pre- moženja, 2. prisilna germanizacija (oseb, družin, šole in Cerkve) in deportacije, taborišča prisilnega dela in konclagerji smrti, 3. mučenja, pomori, talci, požigi okupiranih naselij in uničevanje nedol- žnega civilnega prebivalstva. Nacistična oblast je bila prepričana, da bo razširila svoje delovanje ne časovno, ampak v izrabi prostora: na rasistični način je hotel izseliti v nekaj mesecih kot okupacijska oblast vsaj 26.000 Slovencev v Srbijo in Hrvaško, ostanek pa bi naj bil v petletki preprosto germaniziran. Rai- nerjeva obramba se je tudi tukaj hotela samovoljno izogniti odgovorno- sti za deportacijsko politiko, češ da je odgovornost za germanizacijo na Gorenjskem nosil pravzaprav predhodnik Kutschera, ki je izdajal ostre ukrepe, češ, s tem je tudi sam uvidel, da "so se Slovencem zgodile velike krivice," sam da je hotel reševati tovrstno politiko pravzaprav nekako z 80 boljšimi, to se pravi, s političnimi sredstvi. Pozabljeno pa naj bi bilo gorenjsko slovensko in koroško folksbunovsko ali dejansko ljudsko– zvezno članstvo v organizaciji 3. rajha, prav tako zvestoba nemškemu firerju in rajhu, slepa poslušnost od firerja postavljenim državnim orga- nom, služenje v nemški vojski in obvezno delo – že v letih 1942 in 1943. Podobno kot v sklepih slovenskih šolskih komisij, ki jih postavljajo osnovnošolske ravnateljske osebe, ni učencem ne staršem dovoljeno nobeno pravno sredstvo obrambe, tudi nacistično sodstvo ni poznalo pritožbe na svoje sklepe in sodne odločbe. Vendar je v sodnem sistemu nacizma imel vsaj gaulajter možnost koga pomilostiti, zavreči celo pre- dložene smrtne obsodbe – v kaznovalni politiki celo postsocialistične osnovne šole ali v opominih in razredni segregaciji pa ne more učenec ne roditelj pričakovati nobene milosti, tudi ne od kaznovalnega kaplana nobenega usmiljenja, kajti ta trdilno grozi že sicer nedolžnemu, a ozna- čenemu dvanajstletniku, da zanj "ni nobenega usmiljenja – do konca!" Varnostne službe v avstrijsko–nemškem, rajhovskem nacizmu, v itali- janskem fašizmu ali samoupravnem jugoslovanskem socializmu so bile umeščene že od osnovnošolskih razredov in v posebnih družbenopoliti- čnih organizacijah, v postkomunizmu so ostale kot slog tlačenja kvečje- mu še v tovarišijski slovenski šoli ali redko v cerkvenih izločevalnih strukturah, kjer vlada tisti, ki ima moč in oblast ter moč vladati in izva- jati kazni. V vsakem primeru pa se odprto izpostavlja vprašanje proti- slovenstva. Z zgodovinsko študijo Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča se odpre tudi problem dela in vprašanje vseh dosedanjih socializmov, ali je delo res edini kri- terij človekovega obstoja ter da osvobaja: osvobaja vladajoči razred, firerstvo kot vodjevstvo oblastno zase in podložništvo od sebe, torej za 81 totalitarni režim. Tovariši nacisti in tovariši komunisti so problem industrijskega dela obenem še militarizirali, le da so tako počeli fašina-cistični tvorci ideologije v organizacijah združenega dela povsem jasno, komunistični pa so tovrstno vojno–vojaško industrijo prikrivali; kot se ve, se je tekma po 2. svetovni vojni med velesilami prevesila v tako ime- novano hladno vojno. Med vojno pa je nemška in italijanska vojska pot- rebovala množično vojaško–vojno industrijo za napadalno politiko in fronte, ko se je iz določnega sindikalizma in delavske zavesti razširila zavest proletariata ali nižjega srednjega sloja v totalitarno urejanje raz- reda ali zgolj "rasne" nacije. Rainerjev izvedbeni odlok, ki se je 5.3.1943 nanašal na odlok cestnega ljubeljskega predora s 7.4.1942, je "zaposloval" s prisilnim delom pripornike in prisilne taboriščne delavce iz konclagerja Mauthausen: vsak del 3. rajha je bil usmerjen v svojo vseobsežno ali celostno totaliteto obvladovanja. Izraba gospodarskih virov v vojnoindustrijske namene ni segala le v industrijo orožij, ampak tudi v delovna taborišča z zastonjsko masovno delovno silo, kjer so umirale izčrpane, shirane in izlakotele množice. Razčlovečenost edine- ga kriterija dela, ki se kaže v gospodarstvu nacifašizma, se je potrjevala tudi v socializmih, vendar z razliko, da so morili v gulagih in delovnih taboriščih prisilnega dela od Sovjetije do Jugoslavije v imenu bratstva in enotnosti, mučenje pa je bilo organizirano enako. Marksistična teori- ja dialektičnega materializma, ki je poznala zgolj proletarizirano ceno dela za profit in kapitala, se je uresničevala v nacističnem gospodarstvu dosledno v obroževalne namene, podobno kot se je nacistična teorija velesile dela uresničevala v socializmih in komunističnih režimih: za iste reči so uporabljali le druge izraze. Delavci vseh dežel naj bi se naci- stično združili, s čimer bi tudi ves svet pridobili, znebili pa bi se verig dotedanjih reakcionarnih oblastnikov – nacistična delovna teorija je štela sebe za moderno in napredno, poleg tega pa je vlivala sindikatom 82 zavest, da bo izkoreninjena brezposelnost in da bodo uničeni judovski bankirji, kapitalisti, veletrgovci in borzniki…, podobno kot je jugobolj- ševiška oblast "opravila" s slovensko gospodarsko elito kot z buržoazijo in inteligenco po končani državljanski vojni. Politično–sodni proces proti vojnim zločincem ni samo obsodil izvrše- nih zločinov, ampak je poskusil širše z montažami obtožb nacistične Avstrije "rešiti" tudi koroško vprašanje. Z zgodovinsko dokumentirana študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča navaja dos-ledneje pomen revolucionarnih sodišč in njihovo "objektivnost". V ponedeljek, 10.7.1947 je začel v dvorani Enotnih sindikatov na Mikloši- čevi cesti v Ljubljani sodno razpravo kapetan jugosoldateske Avgust Bračič kot predsednik sodnega senata, prisednika sta bila major Martin Šimič in major Mirko Lokar, sekretar poročnik Slavko Hafner, nadome- stni sodnik pa major Stanko Klavs; vojaški tožilec IV. armade major dr. Viktor Damjan, njegov pomočnik Jože Pavličič, kot zastopnik republiš- kega javnega tožilca; obtoženci (in obvezni zagovorniki ali branilci) dr. Friedrich Rainer (branilec dr. Jože Ilc), dr. Helmut Glaser, dr. Walter Hochsteiner in Reinhold Gerlach (branilec dr. Jože Čobal), Ludwig Kübler, Hans Fleckner, dr. Franz Hradetzky (branilec dr. Vladimir Šuk- lje), Josef Vogt (branilec dr. Jakob Petrovič), Hans von Hősslin, dr. Hermann Doujak, Leo Kuss (branilec dr. Ivan Stanovnik) in Franc Műller (branilec dr. Lojze Vrtačnik, ta na podlagi ustreznega pooblasti- la v zastopstvu gestapovca – jugoslovanskega državljana); tolmača za nemščino sta bila dr. Mirko Brolih in dr. Franc Skaberne. Obtoženci so bili obtoženi na podlagi Zakona o kaznivih dejavnjih zoper ljudstvo in državo (13. člen, 1. odstavek) in Zakona o uredbi in pristojnosti vojaš- kih sodišč jugoslovanske armade (7. člen in 30. člen). Poleg udbe je 83 igralo v vnaprej prejudiciranih sodbah glavno vlogo nabodreno javno tožilstvo, ki ni bilo nemara politično partijsko odvisno, ampak je zase predstavljalo izvršno oblast v komunistični državi. Revolucionarno sodišče se ni zavzelo za kakršnokoli dokazovanje krivde obtoženim posebej, ampak za partijsko in celo za zunanjepolitično priložnost samega javnega in po zvočnikih razglašenega procesa. Tako se je prvoo- btoženi Rainer kar skliceval, da je bil nacionalni socializem socialisti- čen, česar revolucionarno sodišče ni zavračalo ne zavrnilo. V primeru, ko bi bil tovariš partijec in rjavi revolucionar dr. Rainar morda politko- misar v partizanski jugovojski, bi bil visoko cenjen in na visokem polo- žaju, vsaj kot logorejni Edvard Kardelj ali politični manijak Boris Kid- rič. O samem procesu je jugogestapo poročal v belgrajsko revolucionar- no klubsko kamarilo, in to v jeziku jugoslovanske ljudske armade. Rai- ner, Glaser, Hradetzky, Hochsteiner, Kuss, Doujak so organizirali, pro- gramirali, izvajali zločine kot partijski funkcionarji in funkcionarji upravnega državnega aparata, Kübler, Hősslin, Christl, Flekckner in Neubert so ukazovali in storili zločine kot poveljniki nemške vojske in esesovskih policijskih enot, Vogt, Gerlach in Müller pa kot gestapovski funkcionarji. Dokler je bila vsa omenjena združba na oblasti, je delovala po načelu nacionalno socialističnega gospostva, podobno kot so v ime- nu komunističnega gospostva izvajali nasilje in zlo nad slovenskim narodom kompartijski funkcionarji, javni tožilci, udba in mreža družbe- nopolitičnih vladajočih organizacij v centralizmu, ko je sleherni člen zločinskih organizacij jugoboljševizma deloval tako, da bi slovenski narod podvrgel suženjski vdanosti prav Titovi Jugoslaviji in komuniz- mu. Odtujeni slovenski domovi, uničenje slovenskega kmetstva, nezna- na grobišča komunističnih pomorov in povojnega holokavsta, Teharje, Šterntal ali Strnišče in Goli otok ter druga socialistična koncentracijska jugoslovanska taborišča, fojbe in medvojni slovenski grobovi, ki jih je 84 zoper uresničenje slovenstva vzpostavljal jugoboljševizem že v držav- ljanski vojni in po njej, pa tudi odpor proti neznosnim privilegijem komunističnih oblasti so z vsem slovenskim narodom obtožili titoistični režim šele po zlomu komunajzarskih oblasti. Slovenski narod obtožuje medvojni italijanski fašizem, avstrijsko–nemški nacionalni socializem in jugoslovanski socializem, da so tvorili na slovenskem ozemlju zlikov- sko oblastne in državno–teroristične organizacije. Po komunistični ide- ologiji naj bi slovenski narod namreč izginil podobno kot po rasistični "teoriji" nemškega nacionalnega socializma. V študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča se je pokazalo, da ni na zatožni klopi le avstrijsko–nemški naci- onalni socializem, ampak posredno tudi jugoslovanski samoupravni socializem s politično ali partijsko odvisnim sodstvom, čeprav študija ne navaja, da so morali biti člani vojaških oziroma revolucionarnih jugoslovanskih sodišč nujno in brezizjemno člani kompartije in več, člani kompartijske izvršilnosti in politično totalitarne volje v avtoritarni državi. Ali preprosteje rečeno: v 2. svetovni vojni so sodili komunistom partijski nacisti in fašisti, po vojni pa komunisti nacistom in fašistom, medtem ko je delovno ljudstvo lahko spremljalo javno razglašeno soje- nje. Jugoboljševiški okupator v Sloveniji je s svojimi pomagači izvajal čistke po vojni podobno, kot je avstrijsko–nemški socializem uničeval slovenstvo med vojno, čeprav vsega ozemeljskega slovenstva niti jugo- soldateska ni mogla nenehno nadzorovati. Ne gre preprosto za nekakšno primerljivo tekmovanje totalitarnih reži- mov, kateri da je uničil več slovenskega prebivalstva, ko se ve, da je bilo med Rainerjevim gospostvom na Gorenjskem v begunjskih zaporih priprtih 10458 slovenskih ljudi, ki so bili izpostavljeni nečloveškemu ravnanju ter so bili večidel deportirani v delovna taborišča Mauthau- 85 sen, Dachau, Ravensbrück, v Kraut pri Seebodnu na Koroškem in v Reichenau. Vojni zločinec Rainer je priznal le, kar so mu pripravili kot dokaz, vsemu drugemu se je vnaprej kot obtoženi zvijačno in brezvest- no izvijal, primeroma tudi takole: » Akcije za povračilo, ki so takrat obstajale na podlagi Himmlerjevega ukaza, sem sicer štel kot zelo okrutne ukrepe, a le kot nujo, da bi se omejili napadi partizanov na Slovence in Nemce. Ker pa sem odnekod spoznal metode policije, nisem imel vanjo več zaupanja ter sem menil za potrebno, naj bodo uporabljeni ukrepi resnično proti ljudem, ki so po naših pojmovanjih zaslužili smrt. « (navedba iz procesa proti F. Rainarju /137. str sl./, hrani Institut za narodnostna vprašanje – ker je jezik navedbe verjetno sodobnim Slovencem nerazumljiv, je bilo treba posloveniti, tu navede- no po knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Mic- haela Koschata in Hanzija Filipiča, 153. str.). Po takih izjavah obtožene- ga bi bilo možno logično sklepati, da je alternativno prav Rainer prav- zaprav hotel le omejiti napade partizanov na – Slovence in Nemce, naj- prej torej na Slovence, potem pa še na Nemce, iz česar sledi sklep, kakor da je pravzaprav varoval nacionalne interese najprej Slovencev in šele potem Nemcev v nasprotstvu s partizanskimi napadi. Enako hlinje- no je prvoobtoženi ne le zvračal krivdo na druge v primerih streljanja talcev, ko se je skliceval na komandanta varnostne policije in varnostne službe Fritza Volkenborna ter njegovega naslednika, obtoženega Josefa Vogta, češ da pravzaprav ni šlo za kakšno ustrelitev talcev, marveč zgolj za streljanje partizanov, ki so bili ujeti itak zapisani smrti, kot je veljalo za ustrelitev na smrt obsojenih…, osebno pa da ni "tako imenovanega streljanja talcev" nikoli odredil ali zahteval, ko se je moral strinjati z vsem, česar pač ni mogel preprečiti. Celo več, Rainer kot vrhovni komisar naj bi preprečeval kolektivne ukrepe – državne poboje – generalu Ludwigu Küblerju, poveljniku operativne cone Jadransko primorje. – 86 Tako je prvoobtoženi avstrijski vojni zločinec F. Rainer na vprašanje predsednika sodišča, ali se prizna za krivega v smislu obtožbe, odgovo- ril: » V nobeni točki se ne čutim kot zločinec… Izjavljam pa, da nalog, s katerim sem bil poslan na Gorenjsko, je bil krivica za slovenski narod in da sem nekaj časa gledal, da temu nalogu zadostim. « In na vpraša- nje, koga naj potlej slovenski narod obsodi za prizadejano krivico, » Tistega, ki je dal nalog, jaz sem pa pripravljen kot izvršujoči organ, da prevzamem odgovornost za to, kar so izvršili meni podrejeni orga- ni.« (navedba iz procesa proti F. Rainarju /162. str sl./, hrani Institut za narodnostna vprašanje – ker je jezik navedbe verjetno sodobnim Slovencem nerazumljiv, je bilo treba posloveniti, tu navedeno po knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča, 155. str.). Medsebojno prikrivanje dokazov o vojnih, dejansko izvršenih zločinih v 2. svetovni vojni, ni moglo ovreči dejanske krivde F. Rainerja in ne drugih okupatorskih nacistov. 87 Zagon pregona, okupacijska politika in pro- gram pogromov Vse kaže, da je povojna komunistična jugoslovanska oblast ponovila s Titom in njegovimi, kar je izvajal Hitler s svojimi, primeroma s tako imenovanimi naglimi sodišči, le da je partizanstvo izvrševalo množične izvensodne pokole in pomore že po koncu vojne v socialistični državi, torej zgolj anarhistično, sicer pa z revolucionarnimi sodišči. Tako pri- meroma prvoobtoženi Rainer ni mogel zanikati uvedbe naglih sodišč, ker je uredbo sam podpisal, sklicevaje se na Hitlerjevo uredbo o vzpos- tavitvi naglih sodišč (15.2.1945) s 7.4.1945 kot državni obrambni komi- sar na Koroškem in Gorenjskem, takole: » Naglo sodišče je pristojno za vsa kazniva dejanja, ki škodujejo nemški bojni moči in bojni odločnos- ti. Njegova naloga je zadušiti vsakršen pojav razpada, strahopetnosti in malodušja. Sodba naglega sodišča se glasi: smrtna kazen, oprosti- tev ali napotilo na redno sodišče. Sodbo mora potrditi državni obram- bni komisar, ki določi kraj, čas in način izvršitve. « (glej v Kärtner Zeitung, 9.4.1945 Celovec, sicer v Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča, 155. str., 687. op.). Čez mesec dni, ko se je končala 2. svetovna vojna, so začela obra- tovati revolucionarna nagla sodišča na ljudski način zoper tudi avstrij- ski in nemški uniformirani ali zajeti "narod". Pregon ljudi, ki niso ustrezali nacističnemu ali komunističnemu reži- mu, je bil vedno kaznovalen, zato vnaprej nemilosten. A okrutnost se ne kaže zgolj v skrajnostih, torej v mučenju v političnih zaporih ali v morit- vah, marveč se lahko začne okrutnost že s tako imenovano "strokovnostjo", ki se izraža s policijskim pregonom šoloobveznega otroka, kar je veljalo v enaki meri za Anno Frank kot za "distanciranje", 88 ki ga z razrednim ovaduhom izvaja tovariš razrednik v osnovni šoli ali že prej tovarišica razredničarka v slovenski osnovni šoli, ko se je vračal otrok iz šole domov tepen do krvi, večkrat pa tudi vročičen… In podob- no kot so se ščitili med sabo vojni zlikovci, se lahko ščitijo oblastniki, kadar izvajajo samovoljno oblast in imajo s cinizmom zaščito v držav- nem vrhu, ko predstavljajo vselej državo v državi. Le da v državni šoli ne odgovarjajo kaznovalne osebe nikomur, tudi če si omadežujejo v anonimnosti kolektivnih tovarišij svoje ime, kolikor kaj tam ime sploh še pomeni. Ljudje, ki trpijo po krivici, naj ne bi iskali zadoščenja? Pogo- vor o pomenu kaznovanja in o knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi z Alfredom Elstejem, Michaelom Koschatom in Hanzijem Filipi- čem v Svetovnem slovenskem kongresu se je dotaknil le obrobnih prob- lemov 3. rajha in komunističnega procesa zoper avstrijske vojne zločin- ce. Pojasnila Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča o knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi so pokazala vsaj dvoje: na eni strani so obstajali politični motivi komunistov za razširitev lastnega jugoslovanskega vpliva, na drugi pa je obstajala zgodovinska pozicija 3. rajha, ki je prav tako izničila smisel pravnega reda kot država moči (Machtstaat). Vprašljivo je, ali je Rainer bil obsojen le zaradi dejanj nacionalnega in rasnega hujskanja in le kot ideolog nacistične države – ali pa je kot naredbodajalec dejansko vojni zločinec, ki je storil zločine proti človečnosti; Rainer kot esesovec ni bil morebiti samo in samo nekakšen programatični govornik, ki bi bil od daleč menda sokriv za požig slovenskih vasi, za deportacije, za zaplembo premoženja, za talce in strahotna mučenja, pri čemer bi kot vodja civilne uprave deloval tako rekoč za slovenstvo zaščitno, o pobojih in nasiljem nad civilnim prebi- valstvom pa bi češ komaj kaj vedel: tovrstna ignoranca je tako očitna, da še dodatno obremenjuje prvoobtoženca. Nedvomno ni mogoče Rai- nerja mogoče še "razbremeniti" posmrtno krivde, tudi če so ga komuni- 89 stične oblasti tajno še dalje pustile živeti… Kako je z borbo, namreč ne z "beograjskim" partijskim ali borčevsko zveznim jugoslovanskim glasi- lom Borba, temveč z bojevitostjo rasno–avstrijskega tipa, je v zgodnji dobi opisal tudi pesnik Gustav Januš, namreč v pesmi Borba: » Od samega navdušenja,/ ker je danes spet/ lahko predaval/ o tretjem rajhu,/ ima profesor zgodovine/ pordela lica in/ od borbe izmučena usta./Govoril je z vnemo/ in se vnovič boril/ na Finskem proti Rusom./ Streljal je…/ bil kanonir…/ Streljal je…/ bil mitraljez./ Bil je ranjen…/ Bil odlikovan…/ Spet streljal… itd./ Konec koncev pa je še/ dodal, da je vojska danes/ samo atrapa, in/ zavpil tako glasno, da/ mu je padel/ avstrijski orel/ s stene na glavo/ in gas kladivom in srpom/ tako udaril po ustnicah, da/ se je končno le zbudil/ iz sanj velenemškega rajha. « – Nacizem kot avstrijsko preprosta vsakdanjšči- na se kaže torej v nemškem avstrijstvu kot zgodovinski sen velenemš- tva. Očitna privrženost politiki nasilja, ki so jo izvajali v sporazumu s Hitlerjem, je pripravila že od leta 1933 perspektivo uničenja. Sklicevanje na mnenje, da so se velesile pojavile ob koncu 19. stoletja, ko so se nacije dvignile ne le množično, ampak tudi politično, gospodar- sko in tehnološko, oborožitveno in nadzorno, industrijsko in velemest- no, iz česar so se razvili imperiji nacionalizma, bi bilo premalo za pojas- nitev, kako je bilo mogoče, da sta komunizem in nacizem – s fašizmom – lahko prevladala oblastno totalno ter totalitarno. Spenglerjev Propad Zahoda, Gobinaujeve kvaziteoretične zamisli, hkratno ničejanstvo in marksizem na poceni osnovah privzete ideologizirane mentalitete, samoveličje malega človeka, uklonitev Cerkve in preganjanje krščanske vere..., obenem pa malooblastno objestno vladanje in uradovalnost v policijski državi ter iluzija, da se delavstvo dviguje – so osnove, na kate- rih so gradili domala vsi totalitarizmi. Rasizem, ki je vpeljal čisto člove- 90 ško pasmo kot nekakšno merilo krvi, je vzpostavil razčlovečena ravnan- ja kot vzor, podobno kot je veljalo za komunizem, da je s svojo birokrat- stko strukturiranostjo vzpostavljal vrsto stereotipij in razčlovečenost. Prav tako je nacistični antisemitizem javno in brez vsakega sramu pro- glašal semitski rod judovskega naroda na svoj ibermenševski način za češ manjvreden ter je izvrševal nad judovstvom uničevalno nasilje pov- sod, koder se je vzpostavila oblast 3. rajha ali italijanskega fašizma. Pol- pismeno nemčurstvo je bilo podobno primeroma tudi jugoboljševiške- mu proglašanju jugoslovanstva kot narodnosti, češ da je primeroma Slovenec, ko se odreče svoji lastni narodnosti, vpisan v matično rojstno knjigo kot Jugoslovan, torej je tudi uradni jezik samo in zgolj jugoslo- vanščina… – tukaj sta nemčurstvo in jugoslovanstvo na povsem enaki ravni uničenja slovenske narodnosti. Kar namreč ni uspelo hitlerjans- tvu ali Rainerju in njegovim, naj bi v Sloveniji izvedli do konca titoisti na jugoslovanski način oziroma s komunističnim vodstvom. Toda tako kot se je zlomil fašizem ali nacizem, se je moral zlomiti tudi jugoboljše- vizem, medtem ko se je Slovenija osamosvojila v suvereno Republiko Slovenijo z lastno ustavo, pravnim, socialnim, političnim, šolskim, kul- turnim, prometnim, policijskim, vojaškim, diplomatskim, gospodar- skim, zdravstvenim, kmetijskim, znanstvenim… redom. In šele v tem družbenem redu Republike Slovenije je mogoče odprto spregovoriti o nacikomunističnih tendencah v zgodovini, zlasti v sodobni zgodovini 19. in 20. stoletja. Izčrpna zgodovinsko dokumentirana knjiga Nacistič- na Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Han- zija Filipiča govori v kontekstu sodobnega avstrijstva in sodobnega slo- venstva v odnosu do krvave preteklosti, kjer so vladale sile enoumja ter razkriva stereotipije na obeh straneh: na strani nacistične okupacije in političnih ali komunistično škandalnih sodnih procesov. 91 Značilno je, da se postmoderno slovenstvo ukvarja s problemom nacifa- šizma tudi na ravni filozofsko–socialnih raziskav in celo v teoretski psi- hoanalizi. Vednost o nemški klasični filozofiji ali o strukturalizmu in psihoanalizi odpira vprašanje tudi povojnega jugoboljševizma drugače, saj pozna ne le Dolarjevo Heglovo Fenomenologijo duha kot dialektiko zavesti in samozavedanja, marveč tudi kritiko nacističnih in boljševiš- kih ideoloških postavk, kritiko dialektičnega materializma in znanstve- nega socializma, kritiko revolucionarnega prava ali dejanskega brezpra- vja, pa naj gre za rdečo ali rjavo revolucijo ter morebitne črnosrajčni- ke…; dr. Mladen Dolar je v Strukturi fašističnega gospostva (Ljubljana, 1982) opredelil nekatere bistvene značilnosti fašističnega nasilja, ko je odkril družbenozgodovinsko pogojenost totalitarizmov. V zgodovinskih in kulturoloških raziskavah je analektično ugotovljivo, da se je lahko deloma celo uveljavil tip kritike, ki je izhajal tudi iz filozofske frankfurt- ske šole v obravnavi nacizma, primeroma iz Masovne psihologije fašiz- ma ali Študij k avtoritarnemu karakterju Theodorja Wiesngrunda Adorna ali v obravnavi del Ericha Fromma, zlasti njegove Anatomije destruktivnosti… Frenološka zabavnost duha se je izcimila v bridko prakso porušenih medsebojnih odnosov zlasti v diktaturah 20. stoletja. Ne gre le za (neo)liberalno kritiko totalitarizmov, ki se je izrazila tudi v slovenskem lacanstvu in poststrukturalizmu, ampak za spoznanja, kakor so jih opredeljevali konkretno v knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča tudi Anton Drobnič, dr. Lovro Šturm ter zlasti zbornik Temna stran meseca… Avstrijski ali nemški nacizem, italijanski fašizem in jugobolj- ševizem niso bili preprosto reč vladno proceduralnega tipa v odločanju za odpravo sleherne, zlasti pa civilnodružbene svobode, marveč so vzpostavljali svoj državni teror. 92 Slikovno gradivo, ki so ga predstavili prvoobtoženemu avstrijskemu nacističnemu zločincu Rainerju, je ta ignoriral in izrekel, da fotografij ne pozna, prav tako se je obnašal do izdanih javnih plakatov– oznanil o streljanju talcev in o drugih represivnih ukrepih okupacijske oblasti (Bekanntmachung), kar je bilo prvoobtoženemu kakor skoro neznano. Šele ko je bil Rainer v dokaznem postopku seznanjen in soočen tudi z uredbami, ki jih je izdal kot gaulajter ali vodja civilnoupravnih organov, prav tako z idejniziranimi partijskimi govori, je moral priznati, da je deloval ibermenševsko in da je storil kazniva dejanja ali k njim napelje- val. Sicer pa je Rainerja obremenjeval s pričanjem zasliševalno esesov- ski major Josef Vogt, prej vladni in kriminalni svetnik, komandant var- nostne policije in varnostne službe na Bledu in v Mariboru, kot piše nadrobneje študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča (str. 158–162). V poglavju Sklepni govori in sodba govori knjiga Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča o predstavitvi javnega tožilca, ki je v svojem govoru ugotavljal ob osebno krivem prvoobtoženem Rainerju sploh še delež nacističnih avstrij- skih vojnih zločincev v času medvojne okupacije, Tožilčevega sklepnega govora in obrambnih govorov niso prevajali v nemščino, v čemer je prvoobtoženi videl kršitev ustavne določbe tedanje jugoslovanske drža- ve. Javni tožilec je bremenil Rainerja in druge obtožene, da so delovali kriminalno z namenom, da bi fizično uničili, torej pokončali slovenski narod kot zločinci nacionalnosocialističnega režima. To naj bi menda Avstrija načrtovala – po tožilčevih navedbah obtožnice – že celo pred 1. svetovno vojno, sicer pa da je avstrijski imperializem postal celo avant-garda nemškega zasužnjevanja malih narodov, zlasti južnih Slovanov, ko velikonemška ideja da ni imela v nobeni drugi deželi toliko pristašev 93 kot prav v Avstriji ter so jo podprli jugoslovanski petokolonaši oziroma folksdojčerji. Načrti za uničenje slovenstva naj bi obstajali torej že nekako od vsega začetka, pri čemer je Hitler kot Avstrijec namenil dru- gim Avstrijcem odločilno vlogo, ko so bili nosilci nacistične okupacijske politike v Jugoslaviji številni avstrijski nacisti. Vojaški komunistični javni tožilec se je v obtožbah tudi sam skliceval na Hitlerjev domislek, naj bi "napravili" deželo nemško, zato je še poudaril preganjanje Slovencev, streljanje talcev, nasilno germanizacijo, požiganje vasi, aretacije in drugo. Prvoobtoženi Rainer je imel po tožilčevih besedah s svojimi podrejenimi v Sloveniji neomejeno oblast in je položaj še zaostroval, ko je brezobzirno zatiral narodnoosvobodilno gibanje. 94 Javno in sodno hujskaštvo Javni tožilec je označil prvoobtoženega med drugim takole: » Obtoženi Rainer se je za svoje zločine izgovarjal, da aparat policije ni bil podre- jen njemu, vendar je moral priznati, da je v vseh važnejših vprašanjih sodeloval z Rősenerjem ter da je sam direktno zahteval policijska pojačenja in da je končno imel tudi v SS višji čin od Rősenerja. Priznal je tudi, da je za Slovence vladalo brezpravno stanje, kajti o življenju in smrti prebivalstva je odločal gestapo in ni bila potrebna nobena sod- ba« in » Cinična je izjava obtoženega Rainerja, ki je na kraju zaslišan-ja izjavil, da se kljub terorju in kršenju osnovnih človečanskih pravic slovenskega naroda ne čuti zločinca, da pa priznava, da je bila nalo- ga, ki jo je izvrševal, krivica slovenskemu narodu. Tako more govoriti le nacist, ki je otopel radi svojih zločinstev in ki je izgubil čut do vsake-ga poštenja. « (Alfred Elste, Michael Koschat, Hanzi Filipič Nacistična Avstrija na zatožni klopi, 164. str.). Obtoženi Rainer kot bivši najvišji politični nacionalno–socialistični organ na slovenskem zasedenem ozemlju nosi po obtožbi javnega vojaškega tožilca tudi glavno odgovornost, sicer pa tožilcu ni uspelo za nikogar od obtoženih najti niti ene same olajševalne okoliščine ter je zato v imenu slovenskega naroda, v imenu pravice in partizanstva zahteval najvišjo možno, torej smrtno kazen. Zanimivo je, da komunistični javni tožilec ni štel obtoženemu Rainerju v dobro, da je preganjal sveto katoliško Cerkev, duhovništvo in redov- ništvo, zlasti slovensko zavedne božje služabnike, čeprav je bil jugoslo- vanski socializem tudi docela proti Cerkvi, zlasti zoper ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana ter je zatiral tudi slovenske verne ljudi. Obtoženi Rainer v obrambnem (samo)govoru ni zanikal, česar ni mogel pod težo dokazil zanikati, primeroma odgovornosti za izvajanje 95 politike v partiji in upravi, prav tako je odgovarjal za politična navodila, ki jih je dal svojim izvršnim organom in ki so se izrazili tudi v izpoved- bah soobtoženih generalov in oficirjev. Ni pa prvoobtoženi češ odgovar- jal za naloge višjih oblasti, ki da jih ni mogel spremeniti, tudi ne za zlo- čine, ki jih kaznuje nemška zakonodaja, celo več: » Vedno sem bil prip- ravljen za svoj narod umreti, in sem to tudi danes. Če bo s tem utrjena ona prirodna pravičnost, katere respektiranje je danes tako nujno potrebno mojemu narodu in moji nesrečni domovini, potem rad umrem. « (ibid., 165. str.) in kakor da se sklicuje na občutek časti: » Obramba domovine je največja dolžnost in pravica vsakega držav- ljana, izdajstvo domovine je največji zločin nad narodom. To je bil tudi zame najvišji zakon pri vseh mojih dejanjih. « (ibid., 165. str.). Rainerjev zagovornik Jože Ilc je uvideval glavno krivdo obtoženega, ki ga je obvezno določen branil, v samem nemškem imperializmu in naci- onalnem socializmu, manj pa morda v osebni odgovornosti obtožencev, rekši: » Če sedaj vprašamo, ali so ti obtoženci krivi ali ne, potem pra- vim, da njihova krivda ni toliko v tem, da so pristali na to idejo, ki je imela vse to v načrtu« in » Ali je eden več ubijal ali ne, tega ni treba dokazovati. Oni so vsi krivi, ker je dokazano, da so imeli Nemci vse to že vnaprej v načrtu določeno. To je bila ideja, to je bil razvoj, v kate- rem so delovali obtoženi. Ni tu odgovornost Glaserja, K üblerja itd., marveč ta završna ideja, ki jo je ves svet spoznal za pogrešno, ta ideja je bila tisto, kar je ves svet obsodil. « Ilčev sklepni govor je napadaški, saj ne zagovarja oseb, ki bi jih moral pravno advokatsko braniti, marveč samo potrjuje in nadaljuje vlogo javnega tožilca z dodanim vnaprej ide- ologiziranim komunističnim pristopom – ko ne bi zalegla že obtožnica javnega tožilca, bi uredil sklepni govor obrambe obtožbo po svoji strani. Prvoobtoženi Rainer je zato menil, da bi morala biti naloga dokazovan- 96 ja tožilska, v številnih točkah pa da obtožba ni predložila pravzaprav nobenega dokaza. Obrazložitev sodbe je navajala, da je prvoobtoženi Rainer dosledno izvajal in uresničeval firerjeve ukaze in da mu je firer tudi zaupal. Sodba je v obrazložitvi navajala ideološke nacistične primesi, ne pa stvarne zločinske dejavnosti totalitarizma: » Dne 6. aprila 1941 so nemške obo- rožene sile napadle Jugoslavijo. Da bi uresničili dolgoletne težnje nemškega in avstrijskega imperializma, ki je dobil svoj odraz zlasti v nacifašističnem programu, predstavljenem v borbi za takozvani živ- ljenjski prostor in podprt z zablodo rasizma, so nemški in avstrijski nacifašisti napad na Jugoslavijo organizirali tako, da so že predhodno določili preizkušene naciste za ves upravni, politični aparat, katerega nastop je bil odvisen samo še od vojaškega napada. Da bi Fürerjevo nalogo ńapraviti Gorenjsko in Štajersko nemškiúspešno izvedli, so mesta političnih, gospodarskih in policijskih vodij zasedli večinoma Avstrijci kot dobri poznavalci prilik naših dežel, saj so za to imeli dob- ro organizirano obveščevalno mrežo v takozvanem Kulturbun- du. « (ibid., 166. str.) ali navaja nasploh, da je Rainer določil za nacifun-kcije v upravi Avstrijce, » ki so s tem dobili priliko z vsemi razpoložljivi-mi sredstvi in nasilji uresničevati dolgoletne težnje avstrijskih imperi- alistov po pridobitvi slovenskih dežel in iztrebljanja slovenskega naro- da. « (ibid., 166. str.). 97 Obtoženi, ob/sojeni in pomiloščeni Vojaško sodišče je, kot je bilo že itak pričakovati in je bilo politično samoumevno kot naprej določeno, sicer sklicevaje se na mednarodno moskovsko konferenco Roosevelta, Churchilla in diktatorja Stalina (1.11. 1943 je bila sprejeta podpisana izjava, s katero so predvideli izro- čitev vojnih zločincev državam, v katerih so bila storjena grozodejstva, kjer naj za zločine odgovarjajo storilci po zakonih tamkajšnjih vlad in kjer naj so postavljeni tudi pred tamkajšnje sodišče ter so tam kaznova- ni) in na statut Mednarodnega sodišča v Nürnbergu, razsodilo, da so obtoženi krivi po določilih Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ter je izreklo kazni na podlagi predpisov Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo FLRJ. Vojaško sodišče se je v izreku sodbe sklicevalo, da je pretreslo vse upoštevanja vredne podrobnosti in da je izreklo sodbo po najboljši vednosti in vesti, torej sodbe ni razume- ti kot maščevanje, vseprej kot zadoščenje za žrtve in njihove sorodnike ali kot opomin zatiralcem v prihodnosti. Po izreku sodbe je predsednik sodišča kot pravni pouk pojasnil, da imajo vsi obtoženci pravico v osmih po svojih zagovornikih vložiti pravno sredstvo pritožbe na Vrho- vno sodišče JA v Beogradu in po pravnomočnosti sodbe vložiti tudi pro- šnjo za pomilostitev na Prezidij Ljudske skupščine FLRJ. Tožilec si je pridržal pravico, da v zakonitem roku treh dni vloži pritožbo proti sod- bi. V izreku sodbe je vojaško sodišče 14 obtožencev spoznalo za krive vseh zločinov, ki so jih kot idejni pobudniki, naredbodajalci, organiza- torji ali kot neposredni storilci sami ali pa njim podrejeni politični, upravni, vojaški in policijski aparat v času svojega delovanja izvrševali nad slovenskim prebivalstvom (Armijsko vojaško sodišče Ljubljana, 19.7.1947, Sodba, I sud 34/47). 98 Na temelju 1. člena Zakona o podelitvi amnestije in pomilostitve, 3., 4., in 7. člena Zakona Prezidija Ljudske skupščine FLRJ in 12. člena Pra-vilnika o notranji organizaciji in poslovanju Prezidija Ljudske skup- ščine FLRJ je ta prezidij na svoji seji 13.8.1947 zavrnil prošnje za pomilostitev vsem 19.7.1947 na smrt z obešenjem obsojenim – Rainerju, Küblerju, Flecknerju, Vogtu, Hochsteinerju, Gerlachu in Müllerju ter na smrt z ustrelitvijo obsojenim – Glaserju, Hösslinu, Christlu, Neu- bertu in Kussu. Obtoženci so bili uradno usmrčeni zjutraj 18.8.1947, po izvršitvi smrtne kazni je major dr. Mihelčič ugotovil smrt vseh obsojencev (v Zapisniku o izvršitvi sodbe vojaškega sodišča IV. armije JA sud. Br. 37./47, 19.8.1947). Ko je bila sodba izrečena, se je izbrano občinstvo v dvorani odzvalo na sodbo z dolgotrajnim ploskanjem in s klici: » Živela pravica!« ali » Živelo ljudsko sodišče! « V primeru navedkov knjige Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča o sojenju Rainerju in soobtoženim ni navedeno, da je sicer par- tizanska oblast ravnala v izvensodnih množičnih pobojih po 2. svetovni vojni docela brezpravno ali da je med vojno izvajalo tudi komunistično partizanstvo likvidacije, mučenja in teror. Vprašanje revolucionarnega sodišča se opira na preteklost, ki je bila z obeh strani nasilna in teroris- tična, v resnici pa se je Jugoslavija razsula v enem samem dnevu in so tekmovali fašisti z nacisti, kdo bo prej zavzel bogatejša področja, da jih bo izkoriščal. Nedvomno se je zdel F. Rainer v študiji Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfredu Elsteju, Michaelu Koschatu in Hanziju Filipiču dovolj znana negativna zgodovinska oseba, da so obdelali ljubljanski politični 99 proces proti temu nacistu in njegovemu represivno okupacijskemu pomagaštvu. Pred vojaškim sodiščem jugoslovanske IV. armade se je v ljubljanskem Domu sindikatov zagovarjalo 14 nacističnih partijskih funkcionarjev in vojaških oseb, ki so v času vojne in okupacijske politi- ke delovali na Slovenskem zločinsko, tako da je tudi v revolucionarno sodnem smislu poudarjena politična, manj pa osebna krivda obtoženih, torej 6 avstrijskih državlljanov – prvoobtoženi dr. Friedrich Rainer, dr. Helmuth Glaser, dr. Hermann Doujak, dr. Franz Hradetzky, dr. Walter Glaser, dr. Walter Hochsteiner in Leo Kuss; 1 jugoslovanski državljan – Franz Müller; 7 nemških državljanov – Ludvig Kübler, Hans von Hösslin, Heinrich Christl, Hans Fleckner, Günther Neubert, Josef Vogt in Reinhold Gerlach. Kot se ve, dveh obtoženih in zaprtih, namreč Her- manna Doujaka in Franza Hradetzkyja, jugoslovanska oblast ni usmrti- la, marveč ju je izročila Avstrijcem, tam pa sta pravzaprav bila pomiloš- čena ali celo nadaljevala svojo nacionalno nemškoavstrijsko politiko kot vplivni neonacizem. Postmoderni pogled na upravičenost komunističnega kaznovanja in revolucionarnega sojenja, ki je bilo izvršeno vnaprej pripravljeno in razglašeno javno, odkriva pomen povojnega komunističnega režimske- ga sodstva, kakor se je opredeljevalo s partijnostjo. To kaznovalno poli- tiko lahko tudi postmoderno opredeli tisti ničejanski diskurz, ki je bil blizu še posebej firerju in nemškemu nacionalnemu socializmu, ali kot pravi sam Nietzsche v polemičnem spisu H genealogiji morale: » Vrednost kazni naj bi bila v tem, da vzbudi v krivcu občutek krivde, v njej se išče pravi instrumentum tiste duševne reakcije, ki jo imenujemo ślaba vest´, ´grizenje vesti´. Toda na ta način se spozabimo celo nad današnjo dejanskostjo in psihologijo: in koliko bolj šele nad najdaljšo zgodovino človeštva, nad njegovo predzgodovino! Pristno grizenje 100 vesti je prav med zločinci in kaznjenci nekaj skrajno redkega; ječe, kaznilnice niso nedra, v katerih bi posebno rada rasla ta vrsta gloda- jočega črva: – s tem se strinjajo vsi vestni opazovalci, ki v mnogih primerih neradi in navkljub svojim željam dajejo takšno sodbo. Na splošno vzeto, kazen povzroča trdoto in hlad; kazen koncentrira; prio- struje občutek odtujitve; krepi odpornost. Če se zgodi, da stre energijo in pripelje do klavrne prostracije in samoponiževanja, potem je takšen rezultat prav gotovo še manj spodbuden kot povprečni učinek kazni: ki se karakterizira s suho in mračno resnostjo« in » Ne podcenjujemo namreč, koliko prav sodne in izvršilne procedure preprečujejo zločin-cu, da bi občutil svoje dejanje, vrsto svojega početja kot na sebi bi zaniče- vanja vredno: kajti on natančno vidi, da se ista vrsta dejanj stori v službi pravičnosti in da se torej odobravajo, da se mirne vesti izvršuje- jo: tako špijonaža, ukana, podkupovanje, nastavljanje pasti, vsi kočlji- vi in prekanjeni policijski in tožilski prijemi, potem načelno, celo ne v afektu upravičeno ropanje, posiljevanje, zmerjanje, zapiranje, mučen- je, ubijanje, kot se izvršujejo pri različnih vrstah kaznovanja, – potem- takem vsa dejanja, ki jih tisti, ki sodi zločincu, nikakor ne jemlje kot na sebi podla in obsojanja vredna dejanja, ampak samo v določenem oziru in uporabi. « (14. poglavje). Nietzsche cinično relativira kazen glede na rablja in žrtev, ko presoja pravzaprav namen kaznovanja v pomenu, ki je dekadentno označen s prisilo. V upoštevku navedbe posamičnih in skupnih kazni v knjigi Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča je povsem razvidno, da ni mogla biti komunistično kaznovana kolektivno avstrijska država, marveč le njeni nacistični državljani. V tej podmeni razumevanja je tudi znano, zakaj je upodobljena v krempljih avstrijskega heraldičnega eno- glavega orla na pol pretrgana veriga. 101 Izza ideologij – spekter nazorov V kontekstu avstrizacije slovenstva je značilno zgodovinsko tradicional- no podrejanje, ki po strani nemštva ni upoštevalo slovenstva kot enako- pravni manjšinski narod, zlasti ne na avstrijskem Koroškem. Ta kon- tekst je razumeval primeroma France Bučar v spisu Slovenija v Evropi med drugim takole: » Avstrijsko cesarstvo pa je bilo tipično mnogona- cionalna tvorba. Začetek preoblikovanja v enonacionalno državo je bil zato od vsega začetka obsojen na neuspeh. Dan odločitve za njeno pre- oblikovanje v enonacionalno državo je bil tako istočasno tudi njena definitivna obsodba na razpad. Avstrija je na ta način razpadla ne šele leta 1918 po prvi svetovni vojni, pač pa že sto let predtem. Vse devetnajsto stoletje je tako en sam proces njene agonije. Njen podvig v preoblikovanje v samostojno enonacionalno državo nemške narodno- sti je bil toliko bolj nesmiseln in nemogoč, ker so Nemci v tej državni tvorbi številčno predstavljali manjšino« in » V Avstriji sami so kot ljudska sestavina, primerna za potencialno asimilacijo na skupni nemški osnovi, ostali samo Čehi in Slovenci. Oboji so predstavljali šte- vilčno majhna naroda, oba sta bila že stoletja vključena v nemški kul- turni krog, oba sta imela močne nemške manjšine, zlasti vsa večja in pomembnejša mesta so bila skoraj v celoti nemška, kar velja tako za Prago kot za Ljubljano./ Začela se je neizprosna germanizacija, še posebej nad Slovenci. S svojo zemljepisno lego je Slovenija predstav- ljala zaporo nemški ekspanziji do Jadranskega in s tem do Sredozem- skega morja. V očeh pangermanskega imperializma je slovenski naci- onalni prostor deloval skoraj kot izziv. Nemški nacionalizem je obvla- doval celoten osrednji evropski prostor od Baltiškega oziroma Sever- nega morja skoraj do Jadrana. Prav pri izhodu pa se kot majhen zaporni blok postavi Slovenija in s tem preprečuje uresničitev velikega 102 nemškega projekta« in » Avstrije tako niso uničili Slovani s svojimi nacionalnimi zahtevami, pač pa Nemci s svojim nacionalizmom. Slovencem ni preostajalo drugega, kot da si poiščejo zatočišče drugod, ker jim je sicer grozila nacionalna smrt. « ( Ampak, št. 115, Nova revija, 1991, 4.-5. str.). Slovenci so do državne osamosvojitve 1991 spadali v državni avstrijski (1000 let), jugoslovanski (75 let), italijanski in nemški narod (4 leta), izvzemši francosko okupacijo pod Napoleonom. Nesebični angažma zgodovinske avstrijske in slovenske stroke se gotovo zavzema za mednarod- no in svetovno sodelovanje, še zlasti ko gre za obravnavo nacizma ali komu- nizma, zlasti na avstrijskih ali slovenskih tleh. Obsežno raziskovalno zgodo- vinsko delo moderne dobe zahteva nedvomno veliko naporov in nezamolča- nih virov, torej tudi odprt zgodovinski dialog. Predaleč so zašajtrali običajno tisti ideologi, ki so v historičnem materializ- mu opredeljevali avstrijsko nemštvo kot barbarizirano pangermansko ali kot mitološko in mitično "ljudstvo". Ko je pisal Terry Eagelton, da je Kultura v krizi, je sicer postavil Zahod kot normo v kulturnokritiškem zgodovinskem smislu: » Nasprotje za lokalno bivališče je Žid: brezdomec, izkoreni- njenec, zlovešče kozmopolitski in zato pohujšljiv za Kult Kulturvo urvolk. Za pos- tmoderno teorijo je kultura morda disidentska, manjšinska domena, torej na strani Židov in ne etničnega čiščenja. Beseda, ki označuje najbolj kom- pleksne oblike človeške prefinjenosti, je bila v nacističnem obdobju pove- zana z nezamisljivimi ponižanji človeka« in » Če je obstajala kultura nacističnega genocida, je obstajala tudi kultura židovskega odpo- ra. « ( Sodobnost, 9, 2000, Ljubljana, 1426. in 1427. str.). Drugače spet je Usodno vprašanje kulture opredelil Geoffrey Hartman, ko je nahajal nacistično "velepoteznost" ibermenševstva v ničejanstvu: » Nietzsche se je poskušal izogniti dvema zamenjavama: kulturni z rasno in kulturni z naci- onalistično-politično. Obe sta namreč na tak ali drugačen način še 103 vedno nadlegovali postromantične pisce.« ( Sodobnost, 9, 2000, Ljubljana, 1411. str.). Temu nasprotna je Nietzschejeva diagnoza in prerok- ba, kakor jo je v socialnem smislu zaznal Johann Ulrich Schlegel: » Le Bon je pisal okrog leta 1900. Če se ozremo nazaj k fašizmu na Zahodu in socializmu v Rusiji, je jasno, da bi lahko na koščke razpadla krščan- ska tradicija segla po tej blatni, puli, nadomestni religioznosti, kratko- trajnih, nervoznih ideoloških hišah iz kart komunističnih in nacional- socialističnih diktatur. « in » namesto jasnega in svetlega apoliničnega principa, prodira v evropsko kulturo mračni kaos dionizičnega in gola volja do moči, kar dela iz nas moderne, toda zelo otroške divjake. To je vedel že sredi 20. stoletja slavni španski sociolog in filozof Ortega y Gasset. Led, po katerem stopamo tako negotovo, je postal še bolj lom- ljiv. « ( 2000, 78-79, Ljubjana, 1994, 141. str.). Razumevanje zgodovinske izčrpne obravnavaneštudije Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi je usmerjeno potemtakem še v sociološke pomene, posebej pa v kulturo zgodovinopi- sja, v zgodovino kot humanistično vedo s pomožnimi vedami, ki ne bi smela biti odvisna od aktualnih ideološko-političnih projektov. Politič- ne fantazme, ki se izražajo med propalo levico in obujajočo desnico, so povsem drugačne v slovenskih postmodernih razmerah od avstrijskih ali nemških: slovenska desnica izhaja iz komunistične ideološke zasvo- jenosti bivše klientele moči, ko se sklicuje proti Cerkvi za mitično karantanski nacionalizem, medtem ko avstrijska desnica oživlja modele nacistične ideološkosti, kot poroča B. Bailer- Galanda o haiderjevski novi desnici, W. Oswalt pa o vrnitvi firerjev ali o moderniziranem des- nem radikalizmu…, ali ko poročata K. H. Brackmann in R. Birkenhauer o nekakšni samoumevnosti pojmov in rekel iz časov nacionalnega soci- alizma, sicer pa Peter Gstettner o samoinscenaciji "koroškega bistva" 10. oktobra ter Gero Fischer o vindišarskih fantazijah… 104 Anatomija državnega terorizma in vojna Alfred Elste, Michael Koschat, Hanzi Filipič so v knjigi Nacistična Avs- trija na zatožni klopi – anatomija političnega spektakularnega procesa v Sloveniji leta 1947 dokumentirano izčrpno spregovorili o dejstvih, ki si v sebi ne nasprotujejo, saj ne gre za mnenja, kaj naj bi bil nacifašizem ali kaj jugoboljševizem, marveč za dosledno zgodovinsko vednost o raz- merah, ki jih zgodovinska študija obravnava. Vojno relevantni svetovni dogodki, ki se odvijajo nazaj od Rainerjevega procesa leta 1947 kot začetka hladne vojne v čas avstrijskega anšlusa ter do gaulajterjeve mladostne nacistične kariere, opredeljujejo v svoji knjigi omenjeni avtorji celovitost odnosov, ki so zajeti na slovenskem ozemlju, a so evropski. Razdelitev Slovenije je bila v 2. svetovni vojni drugačna kot pred vojno ali po njej: ker je Gorenjska pripadala avstrij- sko nacistični Koroški, se je odločalo o deželi v Celovcu, ne pa v Ljublja- ni. Kronološko je razporeditev dogajanj bila svetovno zgodovinsko pomembna prav z vzponom nacistov. Časovna preglednica v nastanku diktatur 20. stoletja in širše pove, da je bilo to stoletje doba dveh sveto- vnih vojn, ki sta spremenili docela podobo Evrope in Slovenije, pa tudi ureditev sveta. 1933 – 30.1. je Adolf Hitler sestavil nemško vlado, 27.2. Japonska izstopi iz Društva narodov, 20.3. nacisti odprejo prvo koncentracijsko taborišče Dachau (pri Münchnu); 1934 – 25.7. poskus nacističnega udara v Avstriji; 1.12. Začetek čistk v Sovjetski zvezi; 105 1935 – 7.3. Nemčija vključi Posarje spet scela v državo; 16.3. Nemčija razveljavi versajska določila o razorožitvi; 15.9. So sprejeti v Nemčiji antisemitski zakoni; 2.10. Italija napade Etiopijo; 1936 – 17.7. začetek državljanske vojne v Španiji; 25.10. Vzpostavitev osi Rim-Berlin; 1937 – 26.4. Nemški bombniki uničijo baskovsko mesto Guernica (znamenita Picassova slika!); 28.7. Japonci zavzamejo Peking; 11.12. Italija izstopi iz društva narodov; 1938 – 13.3 anšlus oziroma pripojitev Avstrije k 3. rajhu; 29.9. Spora- zum v Münchnu med Nemčijo, Italijo, Veliko Britanijo in Francijo, da si lahko Nemčija priključi dele Češkoslovaške, namreč Sudete; 1939 – 15.3. Nemci zasedejo Češko, Slovaška je neodvisna pod nem- škim vplivom, Rutenijo zasedejo Madžari; 31.3. Britansko-francosko zagotovilo za varnost Poljske; 22.5. Sklenjen tako imenovani jekleni pakt kot vojaška zveza med Nemčijo in Italijo; 23.8. Nemško-sovjetski pakt o nenapadanju in o delitvi Poljske (v. Ribentropp in Molotov); 1.9. Nemčija napade Poljsko: začetek 2. svetovne vojne; 2.9. jugoslovanska vlada objavi strogo nevtralnost; 3.9. Velika Britanija in Francija napovesta Nemčiji vojno; 17.9. Sovjetska zveza napade Poljsko in 30.10. napade Finsko; 1940 – 12.3. sovjetsko-finska mirovna pogodba; spomladi napade Nemčija Dansko, Norveško, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg in Fran- cijo; 10.6. Italija vstopi v vojno; 22.6. nemško-francosko premirje in 1. 7. se nastani francoska vlada v Vichyju; poleti de Gaullova Svobodna Fran- cija prevzame oblast v kolonijah; avgusta Sovjetska zveza priključi Litvo, Estonijo in Latvijo; 27.9. je trojni pakt; 28.10. Italija iz Albanije napade Grčijo; 106 1941 – 25.3. Jugoslavija pristopi k trojnemu paktu; 3.5. Ljubljanska pokrajina priključena h Kraljevini Italiji; 6.4. Nemčija napade Jugosla- vijo in Grčijo, Jugoslavija se sesuje z napredovanjem vojnih okupator- skih sil brez bojev; 22.6. Nemčija napade z zavezniki Sovjetsko zvezo; julija začne okupator izseljevati Slovence; 25.11. vpoklic prostovoljcev iz zahodnoevropskih držav za boj proti komunizmu; 7.12. Japonska napa- de ameriško vojaško oporišče Pearl Harbor; 1942 – 1.1. Deklaracijo v Washingtonu podpiše 26 držav, kar je zame- tek kasnejše Organizacije združenih narodov; 9.1. podpisana deklaraci- ja o kaznovanju vojnih zločincev; 20.1. Wanseejska konferenca, na kateri je sprejet sklep o dokončni rešitvi (Endlösung); marca ustanov- ljena Slovenska zaveza; junij – bitka pri Midwayu pomeni preobrat sil na Pacifiku; poleti se organizirajo v Sloveniji vaške straže proti vojnemu komunističnemu terorju; september je začetek bitke za Stalingrad, ki predstavlja preobrat na vzhodni fronti; novembra je bitka pri El Alame- inu, ki predstavlja preobrat v Afriki; 1943 – 1.3. Kompartijci si nasiloma prisvojijo vodstvo kot revolucija v hostno taborniški formaciji, ko morajo podpisati krščanski socialisti tako imenovano Dolomitsko izjavo ter se podrediti revolucionarnemu internemu terorju v državljanski vojni; 13.5. kapitulacija nemških sil v Afriki; 10.7. Izkrcanje anglo-ameriških sil na Siciliji; 24.7. Veliki fašisti- čni svet odstavi Mussolinija; 8.9. kapitulacija fašistične Italije; 20.9. general Leon Rupnik postane načelnik ljubljanske pokrajinske uprave; 23.9. Mussolini ustanovi v Saloju Italijansko socialno republiko; sep- tembra so zaradi vojaško poveljevalne neenotnosti poraženi pri Grčarici četaši in vaške straže; 28.11. do 1.12. Teheranska konferenca; 107 1944 – 20.4. prvič in edinkrat prisežejo domobrani na bežigrajskem stadionu v Ljubljani boj proti komunizmu, kjer ni navzoč ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman – kot Hitlerjev zastopnik in poveljstvo v ope- rativni coni Jadranskega primorja in Gorenjske je Rainer uporabljal v okupacijski politiki za izvajanje represije esesovsko in policijsko vods- tvo z Rösenerjem in Globočnikom, ki sta bila njemu tudi partijsko odgovorna, v operativi pa sta nastopala pod Himmlerjem samostojno, tako da je obvladoval province Trst, Gorico, Pulj, Reko in Videm Globo- čnik, Ljubljansko pokrajino pa Rösener, ki je iz ostankov vaških straž (24.9.1943), imenovanih italijansko v kratici MVAC (Milizia volontaria anticomunista) ter iz prostovoljcev in mobilizirancev ustanovil domob- ransko legijo, blizu 13.000 domobrancev, te domobranske enote pa so prvič zaprisegle ob navzočnosti Rösenerja in Rupnika; 6.6. Dan D kot izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji; 16.6. "sporazum" med komunistično sovjetskim plačancem Titom in jugoslovanskim politi- kom Šubašićem; 22.6. se odpre sovjetska ofenziva na vzhodni fronti; 1945 – 4. do 11.2. deli jaltska konferenca svet v politične bloke in določi slovensko ozemlje jugodiktaturi; 7.3. Američani osvojijo most čez Ren v Remagenu; 21.4. Prebita nemška obramba v Italiji; 30.4. Hitler in Goebbelsova družina ter Eva Braun naredijo v berlinskem bunkerju samomor; 15.5. kapitulacija nemške vojske na slovenskem ozemlju; maj in junij izvedejo partizani holokavst; julija je konferenca v Postdamu pri Berlinu; 2.9. kapitulira Japonska in je konec 2. svetovne vojne; 22. 4. je sprejeta ustanovna listina OZN; 23.8. delitev razlaščene slovenske zemlje kot tako imenovana agrarna reforma v Sloveniji pod manično napa- daškim vodstvom Borisa Kidriča; novembra je nürnberški proces proti vojnim zločincem; 29.11. proglasi diktator Tito s svojo revolucionarno kamarilo svojo, Titovo Jugoslavijo za republiko in vpelje državni praznik; 108 1946 – 30.1. formalno sprejeta komunistična ustava Federativne ljud- ske Republike Jugoslavije; 11.6. v Jugoslaviji prvo obvezno sedemletno šolanje; od julija do februarja 1947 je pariška mirovna konferenca, na kateri titoizem za svoj obstoj na oblasti razdeljuje slovensko ozemlje sosednjim državam; 5.12. je prvo državno nasilno razlastninjenje kot tako imenovana nacionalizacija v Sloveniji, vsa podjetja pa so edino državna; 1947 – 17.1. sprejeta prva socialistična slovenska ustava; 28.4. prva petletka protežira težko industrijo po leninsko-stalinskem vzorcu; 10. do 19.7. spektakularni proces proti avstrijskemu vojnemu zločincu Frie- drichu Rainerju in drugim soobtoženim nacističnim zločincem. V enopartijskem povojnem sistemu jugoslovenizirane oblasti na Slo- venskem je bilo s silo in vsakršnim politično-policijskim pregonom doseženo, da ni smelo biti druge politične opcije mimo titoistično jugo- slovanske. Jugoslovanska diktatura kot totalitarni režim je v spremen- jeni obliki potemtakem izvedla, česar ni uspel izpeljati v svojih socialis- tičnih načrtih Hitler ali v fašističnih projektih italijanski fašizem. Bolj- ševizacija kot jugoslovansko podržavljenje slovenstva je pahnila sloven- ski narod v politično sužnost udbe, jugosoldateske, enoumja, kulta dik- tatorjeve ključavničarsko-maršalske osebe in politično-partijskega fanatizma, prav tako v vasezaprto državno represijo. Kako natančna je bila dovršena prisila, izhaja iz izjave kulturnega tv novinarja Jožeta Hudečka, ki je v predstavitvi svojega življenjskega dela izjavil, da je moral iskati snemalno slovenske lokacije, kjer ni bilo nobenega cerkve- nega objekta, nobenega cerkvenega zvonika ali drugega verskega obele- žja, in tako vse do zloma SFR Jugoslavije, kar je v slovenskem vaškem in mestnem kulturnem okolju le težko nahajal. Za časovno preglednico 20. stoletja je značilno, da so bili dogodki siloviti in revolucionarno 109 povsem spremenljivi, ko se je v nekaj dneh primeroma po Hitlerjevem napadu sesula tudi karadžordževićevska Jugoslavija ali ko se je v nekaj dneh leta 1945 spremenila povsem oblast v Ljubljani in Sloveniji, ki pa je trajala kot komunistično totalitarni režim vse do zloma politično- policijske jugodiktature. Slovenska partizanska povojna oblast je izved- la tudi končno rešitev oziroma slovenski holokavst po končani vojni, ko je pobijala vsevprek slovenske ljudi, nasprotnike režima pa povrhu nadalje pošiljala v koncentracijska delovna jugoslovanska taborišča in politične zapore. Alfred Elste, Michael Koschat, Hanzi Filipič so kot nejugoslovanski avtorji in neobremenjeni tudi z avstrijsko nacistično polpreteklostjo lahko napisali zgodovinsko študijo Nacistična Avstrija na zatožni klopi kot anatomijo političnega spektakularnega procesa v Sloveniji leta 1947, širše pa so očrtali tudi razmere tega jugoslovansko- slovenskega povojnega revolucionarnega procesa: » Kar zadeva stanje raziskav o zasedbi Jugoslavije, posebno slovenskih področij, zločine zasedbene oblasti in njenih pomagačev, aspekte kolaboracije, politični in vojaški osvobodilni boj, že med vojno nastale nove organe oblasti in uvedbo socialnih sprememb, obstaja o vsem tem stalno naraščajoča in komaj še pregledna literatura. Za zdaj omogoča eksemplarično nave- dena bibliografija prvi pregled. / S spremembo političnih razmer v Sloveniji se je začela prva obdelava potlačene zgodovine terorja in preganjanja v komunističnih letih od 1945 do 1990. « (ibid., 19. str.); avtorji navajajo relevantno literaturo avtorjev: Ruth Bettina Birn, Jože Dežman, France Martin Dolinar, Wolfgang Fera, Roman Ferjančič, Tamara Griesser-Pečar, Karl Höffkes, Wolfgang Höpken, Patrick Kohlweg, Marjan Linasi, Milko Mikola, Boris Mlakar, Wolfgang Muc- hitsch, Dušan Nećač, Jože Pirjevec, Martin Polaschek, Adele Polluk, Ludvik Puklavec, Božo Repe, Jera Starič Vodušek, Lovro Šturm, Mauri- ce Williams, Tone Zorn, Marjan Žnidarič in drugih. Šele primerjalne 110 zgodovinske študije, ki niso obremenjene z bivšim diktatom zgodovino- pisnega idejniziranja, lahko odprejo resnico o času povojne Slovenije v Titovi Jugoslaviji, domobransko osvobajanje in tako imenovani revolu- cionarni boj v državljanski vojni. Odnos postmodernizma in generacij, ki so med njimi mnogi tudi potomci komunajzarske sodrge in denunci- anstva, oblastniških republiških, mestnih, vaških, šolskih, sodnih, poli- tično-policijskih, realsocialističnih, sicer pa partijsko uličarskih samo- držcev, ta odnos se kaže še vedno zlasti kot privilegij in zagotovljena služba oziroma kot kontinuiteta revolucije in državljanske vojne. 111 Med objavami in izjavami Ko pregledujem nemško časopisje, ki je služilo javnemu ljudskemu obveščanju kot organ partijske in vojaške ideologije, prepoznavam, da je Adolf Hitler urejal svet tako, da ga je speljal z nemštvom – z nemško govorečim prebivalstvom – v zmagovito samopogubo in destruktivni nihilizem, od začetnega svetovnovojnega osvajalnega navdušenja do tako imenovane slavne smrti ali vse do hrane na karte. Kar zadeva slovenski zasedeni prostor, je značilno nemštvo scela spod- rinilo slovenski živelj, celo več – podredilo si ga je tako, da bi bili tudi Slovenci nekakšen nemški gospodujoči narod in ibermenševsko slavno ali belorasno ljudstvo kot skupna evropska nacija. Koroška parola: Svoboda in čast? – Rajhovski minister Rosenberg in gaulajter dr. Rainer (Kärtner Zeitung, Ämtliches Organ des Kärntner Volksbundes u. Nachrichtenblatt des Chefs der Zivilverwaltung in den besetzten Gebieten Kärnten und Krains / Uradni organ koroške Ljud- ske zveze in tiskovnega lista šefa civilne uprave na zasedenih ozemljih Koroške in Krajnske, pon., 11.10.1943, letnik 6, št. 281, naslovnica) sta ob 10. oktobru spregovorila vsak posebej na slavnostih, ko naj se je Koroška spominjala svoje zmage (Celovec/Klagenfurt, 10.oktober 1943) najslavnejšega plebiscita izpred 23 let prav tam, ko je češ Koroška bila najtežji boj za nemško čast in je v koroški ponos v pogledu za najboljša ljudstva na nemškem jugu, pri čemer da se je vselej, ko so proslavljali to zmago, v najgloblje notranji radosti izkazala moč ljudstva z resnostjo odgovornosti za bodočnost, o čemer so češ pričale tudi zastave, ki so visele s koroških streh… - Ljudsko zborovanje z rajhovskim vodjem Rosenbergom naj bi potrdilo, da je »Boj Nemčije veliki poziv zgodovine Evrope«… , tako se je rajhovsko slavje NSDAP z Alfredom Rosenber- 112 gom tudi v imenu slavja plebiscitarne volje NSDAP v dvorani grbov izkazalo v svetovnonazorski volji do moči – po uverturi Beethovenovega Coriolana celovškega mejnoobmočnega gledališča sta govorila tudi intendant dr. Willi Meyer-Fürst in gledališki igralec Werner Engel, ki sta v nastopu prikazala podčrtano dokumentirano nemško zgodovino; Alfred Rosenberg je spregovoril po skupno zapeti soldaški pesmi » Nun laßt die Fahnen fliegen in den frischen Morgenwind l. Auf, hebt unsre Fahnen In den frischen Morgenwind, Laßt sie weh'n und mahnen Die, die müßig sind! Wo Mauern fallen, Baue'n sich andre vor uns auf, Doch sie weichen alle Unserem Siegeslauf. 2. Soll'n Maschinen wieder Schaffend ihr Räder dreh'n, Sollen deutsche Brüder Bessre Zeiten seh'n, Muß unser Streben Danach unermüdlich sein, Muß ein neues Leben Sie für uns befrei'n. 3. Wir sind heut' und morgen, Alles, was die Zeit erschafft, Ist in uns verborgen, Bildet unsre Kraft. Stürmen und Bauen, Kampf und Arbeit unentwegt Wird in uns zum Pfeiler, Der die Zukunft trägt. « 113 Alfred Rosenberg je spregovoril v Celovcu o veličini revolucije v imenu občutka in zavesti časti, ko je ideja nacionalne časti razglasila svobodo, na katero je bilo treba čakati vsaj 100 let, da bi se visoko udejanila v resnično moderni, nacionalni in socialni zahtevi v nacionalnem sociali- zmu, obsegajočem vse ljudstvo. Rajhovski vodja je tudi označil svobodo kot rešitev, ko je menil, da je svoboda klic, ki je po vse več dogodkih uresničljiva v naciji. 114 Osmrtnica, pon., 24.1.1944, Kärtner Zeitung, št. 23, 6. str.: »mali oglasi« Pri ameriškem terorističnem napadu na naše okrajno mesto, dne 16. januarja 1944 so padli za svobodo in prihodnost nemškega ljudstva in rajha: Vaša smrt je večna obveza. Dr. Rainer, gaulajter in upravitelj dežele - med osebno oddanimi osmrtnicami srečamo ob tem še imena civilnih žrtev napada: Lukas Plassonig in Maria Plasonig ter Melita Syr, roj. Plasonig, Hans Wiegele, Josefine Knappitsch, 15-letna učenka Leopol- dine Danica Schnabl, - med vojaškimi umrlimi osebami imajo osmrtnico tega dne: Sigo Krai- ner – bil ranjen na vzhodni fronti in umrl v lazaretu, Karl Ladstätter, Ludwig Pschernig, Valentin Hobel. - zamenjam: dobro očuvane moške čevlje 42 št. za dobro ohranjene črne ženske nizke čevlje, velikost 37. Pod D 7832 -15 na K.Z. Klgft - majhen šparhert (štedilniček) in staro posteljo za likalnik. 120 Volt. ali za drugo gospodinjsko opremo. Pišite pod D 7834 -15 na K. Z. Kla- genfurt - zamenjam črni očiščeni plišasti plašč srednje velikosti za radijski sprejemnik – Ogled gostilna »Großglockner« (Wasserteurer), Klagen- furt, Lidmanskygasse 2. 7843-15 115 Na naslovnici, ibid.: Tito-bande v obkolitvi… Prosti prehod za boljševike: »Chicago Tribune«: »Rooseveltova doba - tragična, krvava in najbolj tlačilska doba ameriške neuspešnosti in najbolj razočaranih upanj« Zaustavljene sovražne operacije na vzhodni fronti/Ostfront Armitsch Maria Kucher Adolf Ramminger Maria Damschacher Rudolf Klee Michael Ramminger Rudolf Fitzner (moški) Kokal Johann Schorn Angela Gruber Maria Max Theresia Süssenbach Anni Hochegger Maria Mostetschnig Anton Stodolak Franz Jörgl Frieda Oberluggauer Anna Schneider Johann Jesse Thomas Oberluggauer Emmy Tiefenbach Maria Karl Roswitha Oberluggauer Josef Treher Amalie Kapun Johanna Pirker (ženska) Treher Franz Kucher Maria Peter Angela Wolf Martha Kaiser Helene Puschnig Alois Kapun Bartl Regitschnig Maria »Monopol zlata« ZDA – Moskva ogroža načrte njujorških zlatih Judov in kapitalistov 5. str. - Gledališče: ponedeljek, 24. januar 1944, ob 18.00 uri, zaprta predstava za pripadnike SS, 20: »Der ewige Walzer« (Večni valček), opereta v 3-eh dejanjih Hardt-Warden/Köllerja, glasba Heinrich Stre- cker; torek, 25. januar 1944, ob 18.00 uri, prodaja vstopnic: »Der Graf von Luxemburg« (Grof Luksenburški), opereta v 3-eh dejanjih 116 Willner-Bodanzkyja, glasba Franz Lehar; sreda, 26. januar 1944, ob 18.00 uri, prodaja vstopnic: »Tiefkland« (Nižavje), opera z uverturo in dvema dejanjema po A. Guimeri Rudolfa Lotharja, glasba Eugena dÁlbert; četrtek, 27. januar 1944, ob 18.00 uri, prosta prodaja vstop- nic: »Clivia«, opereta v treh dejanjih - Nico Dostal; petek, 28. januar 1944, ob 18.00 uri, prodaja vstopnic: praizvedba: »Schwarzbrott und Kipfel« (Črni kruh in rogljiček), veseloigra v treh dejanjih Wernerja v.d. Schulenburga, režija Rudolf Keller, scenografioja Kurt Mittreiter; sobota, 29. januar 1944, ob 18.00 uri, prodaja vstopnic: »Der Graf von Luxemburg« (Grof Luksenburški), opereta v 3-eh dejanjih Willner-Bodanzkyja, glasba Franz Lehar; nedelja, 30. januar 1944, ob 18.00 uri, prodaja vstopnic: »Der Graf von Luxemburg« (Grof Luk- senburški), opereta v 3-eh dejanjih Willner-Bodanzkyja, glasba Franz Lehar… 5.str. - Izgubljeno: Aktovka z dokumenti, zavarovalnimi policami itd. na ime Valentin Kuchling, Klagenfurt/Celovec, Feuerbachgasse št. 35, izgubljeno. Oddati: Kärntnerische Landes – Brandschaden – Versic- herungsanstalt (Koroška deželna požarnoodškodninska – zavaroval- nica). Klagenfurt/Celovec, Alter Platz 30. 7249 -32 >> 117 Socializmi v svojih barvah Alfred Elste, Michael Koschat, Hanzi Filipič v študiji Nacistična Avstri- ja na zatožni klopi menijo, da je bil proces proti nacističnemu vojnemu zločincu Fridrichu Rainerju posebej instrument obračuna z avstrijskimi nacionalisti in njihovo odgovornostjo za nacionalsocialistično okupacij- sko politiko. V tem primeru je omenjena slovenska kompartija, ki je s prevzemom oblasti v Sloveniji uvedla jugoboljševiško diktaturo, posre- dno pa je pripravila povojni holokavst in preganjala slovensko humani- stično inteligenco, duhovščino in redovništvo ter češ "zaostale" kmete. Za vojne zločine da je bila odgovorna vsa Avstrija v 3. rajhu, ne pa le obtoženi vojni zločinci. Nacionalno-socialistična nemškega proletpartijstva, kot jo je povzpetni- ško doživel gaulajter F. Rainer, je podobna domala vsem kompartijskim karieram, ki se tudi vežejo na "ljubljenega tovariša", v nacizmu na Hitlerja, v jugoboljševizmu na Tita. Mestne kariere, kot primeroma v avs- trijskem Celovcu ali v slovenskem Celju, Mariboru, Kopru ali Ljubljani, so bile vedno vezane tudi na center moči, ki je bil zunaj Avstrije v Berli- nu, zunaj Slovenije pa v Belgradu. Vsem karieristom so firerji podelje- vali najlepše in tako rekoč najčastnejše naloge, da uveljavijo ideološki sistem kot državni totalitarizem. Kot navaja študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča, je Rainer maturiral na celovški realki 1922 kot sin (meščanskošolskega) učitelja. Vpisal je pravo na graški univerzi in bil novembra 1926 promoviran za doktorja prava. Bil je delaven in zgleden gim-nazijec in vzoren študent. Od julija 1926 je delal kot notarski pripravnik pri stricu, javnem notarju dr. Hartwigu Fresacherju, sprva v Ebersteinu, nato od leta 1931 v Celovcu, leta 1929 je opravil v Gradcu tudi notarski izpit. 118 Zgodovinsko vednost o izvoljenosti germanstva si je pridobil pri gimna- zijskem profesorju geografije in zgodovine, pri protislovenskem men- torju dr. Martinu Wutteju, ki mu je Rainer, ko je bil na oblasti, tudi hvaležno podelil kot prvemu koroško znanstveno nagrado leta 1941. Zgodovinska študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elste- ja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča prepoudarja Wuttejevo vlogo, nekakšno "znanje in modrost" v profesorjevih sporočilih, saj je imel največji vpliv na Rainerja pravzaprav fascinatni pozer Adolf Hitler z nekaj drugimi veljaki nacistične vrhuške (66-68. str.). V opombi (235) pa je koroško omenjeno, da je Hitler gaulajterju Rainerju kot šefu civil- ne uprave odredil, da je treba za Gorenjsko in področje okrožij Radov- ljice, Kranja in Kamnika uporabljati oznako Oberkrain (Gorenjska), medtem ko se deželna okrožja Velikovca in Wolfsberga imenujejo Mießtal (Mežiška dolina); vsa ta področja naj bi 3. rajh menda celo osvobodil. Študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča omenja tudi Rainerjevo mladostniško bojevniško vlogo. Ve se, da je nacizem, kot sicer vsak socializem, vzgajal k vojaški ali športnovzgojni organizaciji, da je gojil kult telesne moči in lepote, zlasti v kroju in uniformi, o čemer je izpričal tudi sam Rainer takole: » Javil sem se prostovoljno in sem bil pri zaprisegi na občin- skem dvorišču v Št. Vidu najmanjši na koncu levega krila. Potem sem bil za ordonanca pri poveljniku narodne straže, to je bil major strel- cev, trgovec Leo Knaus. V šoli je bila tedaj sestavljena študentska kompanija (…) in pri pouku telesne vzgoje nas je telovadni učitelj Wallenko učil ravnati z mitraljezom. Ko so Jugoslovani v decembru 1918 prvič prodrli proti Celovcu, je bila alarmirana tudi študentska kampanija. Toda vzeli so s seboj le velike, nas male so poslali 119 domov. « (ibid., 70. str.); nadalje je sodeloval Rainer v graški udarni burševski grupi Ostmark (Vzhodna marka) in Steirischer Heimatschutz (Štajerska domovinska bramba), v Deutscher Turnerbund (Nemška telovadna zveza) pa je leta 1919, kjer se je nalezel antiklerikalizma, anti- marksizma in antisemitizma, o čemer je izrekel: » Turnebund je imel paragraf o arijcih in teze: rasna čistost, narodna enotnost in svoboda duha. Torej je stala na nemško-svobodnjaškem stališču v smislu Schönererja, « ko se je v Turnbundu s športnimi dosežki postavil na sceno ter je šel skozi vse stopnje in funkcije te organizacije do vodje nemško-avstrijske telovadne in športne fronte po pripojitvi k 3. rajhu, tu je v tesnem sodelovanju agitacijskega odseka Rožek in leta 1930 z vodilnim pobudnikom Kärntner Abwehrkämpferbund (KAB = Zveze koroških brambovcev) Karlom Fritzem in celovškim poštnim uradni- kom, sicer z "Gaudierwartom" koroškega telovadnega okrožja in vodjo domovinske službe v plebiscitni coni B kot propagandistom Seppom Königom tudi zasnoval model nacionalne, obrambne narodove skupno- sti na Koroškem, ali kot je bil prepričan, da je bila ta zveza » gnana od prepričanja boriti se za nordijsko rasno idejo, za narodovo enotnost in skupnost ter za nemški svetovni nazor. « (ibid., 72. str.). 120 Rasizem in nacionalizem, komunizem in enotnost - vodjevstvo Rasna "teorija" je pomenila nacistom pravzaprav stereotipijo o svobodi duha, ki da je čezčloveški arijsko, tako da nearijsko pasemski ljudje ne bi bili sposobni prav te svobode duha. Toda svobode duha ne komuni- zem ne nacifašizem ni dosegal s kakšnim duhovnim ustvarjanjem, z molitvijo in duhovnimi vajami, temveč s telovadbo. Komunistična in nacifašistična diktatura sta postavljala svojo vzvišeno prednost kot čis- tost čez vse v samoprepričanju, da utelešata resnico zgodovine in ureja- ta duha s telovadbo. Zato primeroma tudi telovadba v vojski ni del raz- gibavanja in merjenje telesnih sposobnosti, temveč krepi militaristično uniformno prepričanje, da je telovadba osnova duha zdravja in zagoto- vilo za zdravo mladino, vzgojeno v uniformnem duhu takšne ali drugač- ne socialistične domovine. K temu sta prištela tako nacist kot komunist vsekdar in vsakokrat še – narodno enotnost. Kajti vsaka diktatura v 20. stoletju se je prekrivala ideološko prav z narodno enotnostjo in s svobo- do naroda, toda le svojega državnega naroda posebej. Nemško ali slo- vensko-jugoslovansko svobodnjaštvo je predstavljalo v 20. stoletju določno zagotovilo, da imajo vodje v svojem smislu razlage, kaj sploh je svobodnjaštvo, pripravljeno resnico in dokaz s potrditvijo oblasti. Treba je omeniti, da so v prav tem času delovala tudi v Jugoslaviji in v drugih evropskih državah športno narodnozavedna društva, primeroma poimenovana po heraldičnih ujedah - liberalno usmerjeni - Sokoli ali - katoliško verno zavedni - Orli…, ki so prirejali tudi tako imenovane "zlete"… Vendar se je nemško taborjenje na Zablaškem jezeru (preimenovanem v Turnersee), ko je Turnerbund postal njegov lastnik v društvu Kärntner Grenzland (Koroška mejna krajina), ukvarjalo ne le 121 s kultom zdravega, močnega, lepega telesa, ampak tudi z vpeljavo naci- onalno socialistične ideologije in partijnosti, pri čemer je časnik Kleine Zeitung označil (28.11.1941) Rainerja za » vodilno osebnost, ki je bila odločilno udeležena pri izvedbi obrambnega telovadnega gibanja v nacionalsocialistično gibanje. « O tovarišu Hitlerju je Rainer prvič slišal leta 1922, branje znane sporne ideološke knjige Moj boj tega avtorja in Alfreda Rosenberga Mit 20. stoletja pa mu je leta 1927 odprlo razglede po nacionalsocialistični ideološki prepričljivi šlamastiki. Značilno za zlasti novejše zgodovinopisje je, da se domala vedno omenja knjiga Moj boj Adolfa Hitlerja kot vzor, vendar nič konkretnega ali oprijemljivega – zdi se, kakor da bi bila knji- ga zaradi prepričljivosti še vedno (pre)nevarna za branje nekritičnih duhov, saj deluje kot nacistični narkotik s svojimi zgledi in napotki, tudi celo pravilno o govorništvu in o političnih shodih ter o njihovi (pred) pripravi. Sugestibilnost te knjige je toliko nevarnejša, ker bi lahko "prepričala" tudi nove evropske in druge obritoglavce, da bi dojeli kapitalizem kot nevarnost in bi se hoteli bojevati za krvave in bojevniške ideale nacionalnega socializma, antisemitsko mržnjo pa bi preprosto prenesli na tujce kot "gastarbajterje" ali v Republiki Sloveniji na čefur-je. Tudi v Sloveniji so še pred 2. svetovno vojno pisali o pojavu fašizma kot socialne teorije in o nacističnih pobudah ponekod zgodovinsko pre- vidno, ponekod pa celo z navdušenjem, le marksizem so obravnavali večidel javno odklonilno. Ideja nacionalne osvobodilne fronte, ki je izhajala iz hitlerjevskega kanclerstva in nemške tehnike 3. rajha, iz tež- nje po človeško pasemski prevladi in spremenljivega sindikalizma, ko je firer skrbel za delavski razred in njegov napredek bolj kot kjerkoli drug- je, prav ta narodnoosvobodilna nacifašistična ideja boja za delavske in narodne pravice je bila klišejsko spremenljiva za delavske množice. 122 Smeri razvoja političnega sistema nacionalnosocialističnega delavskega upravljanja in partijskega vodstva so določale, da je človek, ne pa zgolj partija osnovni dejavnik družbenega življenja. Nacistični partijci in nji- hovo socialistično tovarištvo je privzgajalo človeka v njegovi rasni, naci- onalni, državni celovitosti in je gradilo njegovo ibermenševsko nedotak- ljivo integriteto. Sebizadostna družbena skupnost naj bi zagotavljala zgodovinsko vzvišeno poslanstvo skupne svetovne in nacionalnosociali- stične usode. Spregledano je bilo kot ničkolikokrat doslej, da se velena- rodnost vedno spreminja v lokalšovinizem in nazaj. Hkrati je prav vedeti, da je primeroma balkanoidni, svinjskotrgovski kralj Aleksander Karađorđević 6.1.1929 razpustil parlament, prepovedal politične stran- ke, postavil svojo vlado, ki je bila odgovorna le njemu in leta 1931 vsilil oktroirano ustavo z omejitvijo svobode političnega strankarskega delo- vanja, ko je obenem vzpostavil tudi policijski nadzor nad nasprotniki jugoslovanskega unitarizma in kraljeve balkanoidnosti. Posledica tega prvega jugoslovanskega centralizma – komunistični centralizem po vojni je bil namreč totalitarno hujši – je bila, da so ustaški teroristi, ki jih je podpiral sicer italijanski fašizem, ubili jugoslovanskega kralja v Marseillu leta 1934. Bizantinistično kraljevska diktatura je omejevala v 30ih letih 20. stoletja tudi Slovence, ki so zavrnili že takrat "kulturno" poenotenje in tako rekoč skupna jugoslovanska jedra z Jugoslovansko nacionalno stranko, ko naj bi prevladala le jugoslovenarska državna zavest in po unitarizmu jugoslovanska nacionalnost. V sosednji Avstriji pa so nacisti delovali germanizacijsko s svojimi skupnimi partijskimi jedri nad koroškimi Slovenci. V vodstvu krajevnoskupnostne NSDAP je Rainer že v šentviški krajevni partijski skupini dobil funkcijo preiskovalnega in poravnalnega odbora – ustanovni dan te partijske organizacije pa je bil 10.10.1930 kot 10. 123 obletnica koroško plebiscitarnega "10. oktobra", ko so se koroški Slovenci pridružili Avstriji, ne pa kraljevini Jugoslaviji. Z avstrijsko partij- skega gledišča so prav ob obletnicah "10. oktobra" proslavljali zlasti na političnih shodih ljudsko plebiscitno zmago. Nemško-avstrijski unitarizem kot nacizem je poskrbel za približno končno reševanje koroškega vprašanja (Endlösung), ko naj bi izginil slovensko govoreči, pojoči, mis- leči in slovensko sanjajoči ter pišoči del zamejskega prebivalstva. Avs- trijska meja, ki je nemško južna, naj bi političnoljudske in kulturniške ali kulturtregerske prireditve prenašala v nekakšno vsedržavno nalogo, po kateri naj bi se ovedeli nemški Avstrijci, da so deklarirano zmagoviti narod. Leta 1931 je tovariš Rainer prestopil v celovško krajevno partijsko sku- pino kot osnovno organizacijo nacionalno socialistične proletarske par- tije in bi naj vsaj do leta 1934 ostal le navadni član NSDAP. V tem času se je poročil v Celovcu z Ado Pflüger (21.5.1932) iz Jägerrndorfa v Šlezi- ji, ki mu je rodila osem otrok. Šele ko je leta 1934 Rainer pristopil k S(chutz)S(taffel), to je k partijskemu zaščitnemu oddelku, je lahko računal tudi na politično kariero. Podobno kot v povojnih kompartij- skih karierah so tudi poklicni revolucionarji uspevali kot skojevci in so napravili pri Titu in po njegovi maršalsko diktatorski kamarili politično ali udbaško kariero. Rainerjevo delo v zaščitnooddelčni partijski obveš- čevalni službi je tovarišu koristilo, da je navezal nove odločilne stike. Na ukaz Reinhardta Heydricha je leta 1934 prevzel partijski zaščitni odde- lek posebno službo vodstva koroškega okrožja ali gajlajtungo, ki se je z zanesenjaškima partijskima aktivistoma Odilom Globočnikom in Alber- tom Gaylom širila v mrežo simpatizerjev in obveščevalnih služb, tako da je prepletla ves koroški upravni aparat ter zajela potemtakem pomembnejše položaje. Študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi 124 Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča navaja o tej vlo- gi: » Ta obveščevalna služba je bila v naslednjih letih do preloma 1938 za celotno NSDAP na Koroškem odločilnega pomena, ker je z mrežo svojih povezav segala v najvišje urade sistemskih oblasti in je tako ilegalno NSDAP mogla pravočasno posvariti pred načrtovanimi akci- jami oblasti ali zavarovati lastne akcije. « (ibid., 75. str.). Rjave hiše so bile kakor domovi družbenopolitičnih organizacij oziroma nacionalno socialistične nemške proletarske partije. Naveza z gaulajter- jem majorjem Hubertom Klausnerjem kot članom elite rjave revolucije je bila za Rainerja kulturbundovsko koistna, posebej pa z Odilom Glo- bočnikom, s katerim sta sodelovala vse do razsula nacističnega totali- tarnega sistema. Prav esesovska obveščevalna služba je združevala Rai- nerja in Globočnika v ožji tovariški krog, ki ga je H. Himmler kot vrhnji esesovec imenoval Globus. In če je veljalo za jugoslovanskega in sloven- skega partijca, da je vsak komunist objektivno vojak revolucije in Titov vojak, je veljalo že prej za nacistične partijce, kot je poročal časnik Völkischer Beobachter (dunajska izdaja, 21.4.1938): » Kar dela Globus, dela kot firerjev vojak, kot mož, ki vidi poslanstvo nacionalsocializma v njegovi zadnji in največji pomembnosti ter mu je zato vse osebno nepomembna postranska reč. « Partijsko prepričana nacista sta se žrt- vovala za stvar socializma, in Rainer je bil politični vodja, medtem ko je bil Globočnik organizator izvršilnosti političnih načrtov. Po julijskem puču 1934 sta organizirala v Avstriji partijsko življenje in propagirala ideje nacionalnega socializma nemške proletarske partije, pred letom 1938 sta Rainer in Globočnik odločilno sooblikovala vodilno partijsko vlogo v Avstriji. Kot navaja študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča, je tovariš Globočnik pomagal 125 esesovcu Rainerju tako, da ga je priporočil pri gaulajterju majorju Hubertu Klausnerju ter uredil, da sta se srečala v začetku avgusta 1934 v Spodnjem Dobju pri Ločah ob Baškem jezeru: » S Klausnerjem sva se pogovorila, nato me je vprašal, ali hočem z njim sodelovati. Seveda sem privolil v to sodelovanje. Šele potem se je začelo moje prvo pomembnejše delo za stranko. « (ibid., 76. str.) Major Klausner je pritegnil F. Rainerja v vodstvo okrožja ter ga tukaj pooblastil za reorganiza- cijo partije po krvavem neuspehu leta 1934. Sodelovanje in delovanje, ki ga je obljubil in se mu je Rainer partijsko zavezal, je tudi vestno izpolnjeval kot osebno odgovoren za šolanje novih članov, organizacijo tiska, propagando in obveščevalno službo ter preverjanje političnih akcij. Svoje politično delo je partijec Rainer pojasnjeval takole: » Po kratkem času sem postal Klausnerjev prvi politični svetovalec in sode- lavec in to ostal do njegove smrti. Moji predlogi so bili temelj vsej nacionalsocialistični dejavnosti na Koroškem in do neke mere nacio- nalsocialistični politiki in dejavnosti v vsej Avstriji. « (ibid., 77. str.). Znano je, da je imel nacistični pučizem slabe posledice za razvoj partije v Avstriji. Tudi znotraj same partijske hierarhije je so se kadrovske zadeve zapletale, ker je pripojitev Avstrije 3. rajhu predstavljala le anšlusarsko pripravljenost za vzpostavo vsesplošne nemške diktature. Rainer je z izravnalno Klausnerjevo osebo reorganiziral partijnost na Koroškem tako, da je s svojimi v partijskem okrožju strnil vrste. Po are- taciji Josefa Leopolda, ki je sicer načrtoval partijnost kot domovinsko ali osvobodilno fronto, je moral Rainer organizirati prav partijsko živ- ljenje povezovalno in se sklicevati na red v organizaciji ter hierarhiji. Rainer in Globočnik sta po Klausnerjevi direktivi načrtno izvedla tudi Reinthallerjevo nacionalno akcijo, torej nacionalno akcijo za pomiri- tev, v spravni vednosti, da se vodja nacionalsocialističnih kmetov v 126 Zgornji Avstriji, kasnejši član Freiheitliche Partei Österreichs (Svobodnjaška partija Avstrije ali Avstrijska svobodnjaška stranka) in Verband der Unabhängigen (Zveza neodvisnih), Anton Reinthaller zav- zema in bojuje za legalni status NSDAP, ko zagovarja stališča samostoj- ne Avstrije, da bi tako dosegel spravo v deželi; Reinthallerjeva nacional- na akcija naj bi uveljavila partijski program, ki je sicer propadel v nem- ških razmerah, ob strankarskih okrožjih na avstrijskem Koroškem pa naj bi povzdignila posredno nove nacionalno socialistične partijce. Od 19.6.1933, ko je Rainer izgubil zaradi prepovedane partijnosti eksisten- čno podlago, do avgustovske aretacije 1935, kot je zapisal varnostni direktor za zvezno deželo Koroško, se je znal zadrževati vselej v ozadju in svojo dejavnost tako spretno prikrivati, da oblast ni imela nikoli pri- ložnosti za uspešno uradno obravnavanje. 14.10.1934 so črtali pravnika Rainerja zaradi politično prepovedane dejavnosti s seznama notarskih kandidatov , kljub sumu veleizdaje pa mu tega niso mogli prav dokazati tudi do izpustitve iz pripora – zaradi bolezni – 5.3.1936. Kot je mogoče opaziti, so bili mnogi zlikovci novoveštva iz avstrijskih zaporov prej izpuščeni iz zapora, tudi nekateri, obsojeni dosmrtno na zapor. Zgodovinska študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elste- ja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča kaže v poglavju, ki govori o Rainerjevi karieri in vzponu od podrejenega strankinega soldata do politično-idejnega protagonista NSDAP v Avstriji, kako so mu priskočili na pomoč mnogi vplivni ljudje, da je ob znanem tovarišu Globočniku prevzemal tudi partijske odgovorne funkcije. Ne le v Avstriji, tudi Him- mler si je prizadeval prav z Rainerjem doseči, da bi z Ernstom Kalten- brunnerjem, od leta 1936 vodjem avstrijske SS in s Seyss-Inquartom, tudi z Rainerjem pridobil čim več moči in da bi v Avstriji še okrepil bodočo bazo za SS – v tem pomenu je koroški deželni vodja zaupal Rai- 127 nerju politično funkcijo leta 1938. Poslej se je Rainer uveljavil tudi kot politični upravitelj avstrijske NSDAP. Leta 1941 si je prizadeval Rainer celo združiti okrožji Salzbug in Koroško, kar pa je firer odklonil. Rainer je bil predstavnik trde roke v nacističnem vzornem okrožju Salzburg, kjer je vzpostavil tudi novo nacioblastniško elito – za svoj predsedniški oddelek je izbral vrsto mladih pravnikov iz esesovske enote 76, ki so kazali videz spretnih političnoorganizacijskih uspešnežev, vsi še z aka- demsko izobrazbo povrhu, v službi pa so bili vsi esesovci, od stražarjev do službenega šoferja (podobno se ponovi v udbaških jugoslovanskih razmerah, kjer so bili tudi vsi stražarji ali varnostniki ter službeni šofer- ji, celo natakarji političnih komunističnih veljakov in družbenopolitič- nih " delavcev" do zadnjega komunisti in udbovci). Rainer je še povečal moč kot gaulajter, ko je firer z uredbo 30.4.1938 prenesel zakonodajno pravico deželnega zbora na vsakokratnega deželnega vladarja s poseb- nim pooblastilom za izdajo uredb in odlokov – tako se je vsa oblast cen- tralizirala v rokah gaulajterja ali deželnega vladarja. Gaulajter Rainer si je pridržal tako rekoč vse pravice odločanja o personalnih in političnih zadevah, pr zagotavljanju svojih in le svojih pravic pa se je celo večkrat skliceval na avstrijsko upravno tradicijo. Tako so se pojavljali brž novi rajhovski uradi v Avstriji: tako je Rainer postal državni upravitelj dežele (Reichsstatthalter) 15.3.1940. Že 1.9.1939 pa je bil prej imenovan za državnega obrambnega komisarja v obrambnem okrožju XVIII. Sploh je Rainerjeva vrnitev v domovinsko okrožje pomenila, da je izvedel čist- ke z mlačnimi elementi partije in hkrati obljubljal, » Ustvariti hočemo enotno, nemško, srečno Koroško«. Dokazno je Rainer uporabljal za uveljavitev nacistične oblasti v operativni coni Jadransko primorje in na Gorenjskem zlasti višja policijska in esesovska vodja Globočnika in Rösenerja, saj je politika skrajnega nasilja in vojnih zločinov komisar- sko delovala po hierarhiji izvršitev. 128 Znana je tudi nadaljnja Rainerjeva usoda: po razsulu 3. rajha je bil pri- jet, 12.10.1945 je bil prepeljan z Uiberreitherjem preko Salzburga v Nürnberg, kjer je nastopil pred mednarodnim vojaškim sodiščem kot razbremenilna priča za Seyss- Inquarta, v. Papena in Seucla, dvakrat pa ga je tamkajšnje tožilstvo zaslišalo v zadevah Seyss-Inquart, Kesserling in Sauckel – v nürnberški samici je ostal do 4.1.1946, preden so ga sploh premestili v oddelek za priče pri mednarodnem vojaškem oziro- ma nürnberškem sodišču. Amerikancem je bil Rainer predan 12.6.1948 v taborišču Dachau, tukaj je do izročitve Jugoslaviji 17.2.1946 prebil deloma v bunkerju, deloma v lazaretu. 17. ali 18.2.1947 je bil Rainer iz Dachaua prepeljan z vlakom v Celovec, tu so ga presedli v avto, v Pod- rožci/Rosenbach pa so ga premestili v železniški vagon brzovlaka za Beograd… Sodni proces proti vojnemu nacističnemu zločincu Friedric- hu Rainerju in soobtoženim je trajal javno razglašeno od 10. do 19.7.1947 v Ljubljani. Študija Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča izčrpno poroča o političnem sodnem procesu zoper Friedricha Rainerja in soobtožene partijske tovariše, ostaja pa v objektivni zgodovinski distanci do "uprizoritve procesa", ko hkrati kaže na zlo nacističnega režima in na vojno-okupacijska hudodelstva. Vsekakor se splača zgodovinsko dokumentirano knjigo Nacistična Avstrija na zatožni klopi Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča prebrati in jo tudi rekomentirati. 129 Sklep V metodoloških pogledih je knjiga Alfreda Elsteja, Michaela Koschata, Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi – anatomija politi- čnega spektakularnega procesa v Sloveniji leta 1947 – eden med posku- si znanstvenega nazora v zgodovinopisju, ki upošteva dejstva proti takim ali drugačnim dosedanjim, zlasti jugoslovanskim historiograf- skim domislekom, zato je dragocen prispevek k zgodovinski vedi ne le po svojih metodoloških pristopih, po akribiji razbiranja dokumentarne, v sebi zapletene in večplastno opredeljene snovi, ampak tudi po spoz- nanjih in rezultatih. Doslej sojenja v Sloveniji po vojni ob zlasti monti- ranih in partijsko vodenih ter vnaprej sodno znanih procesih vse do samostojne Slovenije in neodvisnega sodstva, niso bila niti oštevilčeno zbrana, raziskana, opisana ali definirana v smislu dognanj same zgodo- vinske vede, ki se nanaša na čas "novejše zgodovine"; sami socialistični in partijsko pogojeni zgodovinarji niso česa takega niti poskušali storiti, kaj šele da bi bila zbrana ustrezna dokumentacija. Zgodovinarji jugobo- ljševiške usmeritve so namreč opuščali gledišča objektivnosti po znani histomatski metodi, ki jo je cenzorsko urejala sicer sama kompartijska preglednost oziroma na koncu koncev udba. Nekateri očitno montirani – zlasti vojaški procesi, primeroma Rožmanov proces – so ostali doslej domala zgodovinsko neobdelani in ne potrjujejo resnice o dobi medvoj- nih ali povojnih dogodkov zlasti vseh tistih, ki so bili na oni strani titin- stva ali jugoboljševizma ter slovenskega socialističnega samoupravljan- ja. Zato bi bilo potrebno odpreti arhive in preveriti, če ne drugega, vsaj verodostojnost v samem sojenju: knjiga Alfreda Elsteja, Michaela Kos- chata, Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi – anatomija političnega spektakularnega procesa v Sloveniji leta 1947 – je prinesla svojevrsten prispevek prav v tem drugačnem in zgodovinsko objektiv- 130 nem pogledu. Kolikor je upoštevala zgodovinska veda tudi izseljenska pričevanja, obstoječa medvojna in povojna pričevanja, zgodovinsko znanstveno in memoarsko literaturo, se je to lahko odsevalo tudi v knji- gi knjiga Alfreda Elsteja, Michaela Koschata, Hanzija Filipiča Nacistič- na Avstrija na zatožni klopi – anatomija političnega spektakularnega procesa v Sloveniji leta 1947. Nacistična Avstrija na zatožni klopi – je ostala pravzaprav vse do izida omenjene knjige. Vojna ni spremenila ničesar, razen svoje nedružbene strukture, ki je onkraj človečnosti izra- žena v hudodelstvih, v potrditvi nacije pa se izkaže nova tehnizirana doba z obsodbo zločinov, pri čemer storilci hudodelskih dejanj ostajajo odprti za zgodovinsko sodbo v vseh totalitarizmih: v nacizmu in fašiz- mu, naposled v boljševizmu, koderkoli so se takšni režimi pojavljali. Zanimanje za zgodovino ostaja manj predmet in bolj subjekt vojnih razlagalcev, pričevalcev in arheologov tedanje vsakdanjosti, tako da je kronika komaj kaj več kot niz v časovnici dogodkov in dogajanj. 131 132 Nekateri pojmi, primerni za razumevanje politike  abdikacija  aneksija  absolutizem  anomija  absolutna večina  anšlus – Anschluss – pripojitev  abus de droit – zloraba pravice (avstrijskodržavna leta 1938)   AFŽ – Antifašistične ženske, komunistična antifašizem ženska organizacija, osnovana v Bosanskem  antiklerikalizem Petrovcu 1942 (takrat razen Makedonk in  antikomunizem Slovenk)   antisemitizem, antisemitstvo agenda – dnevni red   aparatčik agitacija   apartheid Agitprop – agitacija in propaganda   apolitičnost Agrarna kriza   Arbajtsdinst – glej RAD agrarna reforma   Arbeit macht frei! – delo osvobaja! – geslo agrement konclagerjev v Nemčiji, vhodni napis v  agresija Ausschwitzu  agresor  argentinski Slovenci  aktivizem  arbitraža  aktivist  arijci, arijska rasa  amandma  aristokracija  ameriški Slovenci  armada  amnestija – npr. amnestija za zaprte naciste  ARS – Arhiv Republike Slovenije (A. Hitler je zahteval od avstrijskega kan-  asimilacija clerja Schuschnigga v Berchtesgadnu  12.2.1938, naj sprejme v vlado nacista dr. ataše Seyss-Inquarta kot ministra za notranje  atentat zadeve ter naj tako avstrijska vlada amnes-  avdijenca tira v Avstriji zaprte naciste, kar je tudi bilo  doseženo) avstralski Slovenci  anarhija, anarhisti, anarhizem  Avstrijska Koroška, avstrijski Korošci  (slovenske narodnosti, nemško govoreči) ancien régime  avstromarksizem 133  avstroslavizem  carina  avtohtono prebivalstvo  caudillo  avtokracija  centralizem  avtoindoktrinacija  cenzura  avtoritarizem  Cerkev (rimskokatoliška, protestantska)  avtoritarni komunizem  Cigani (Romi)  avtoritarnost  Cionizem, sionizem  avtoritarni značaj, avtoritarni karakter  civilna družba  azil  civilna neposlušnost  civilni pogum   CK ZKJ in CK ZKS – Centralni komite Balfourova deklaracija Zveze komunistov Jugoslavije in Centralni  Balkanske konference komite Zveze komunistov Slovenije  Balkanska zveza  bambusova zavesa   čeka, čekist – čerezvičajnaja komissija – BdM – Bund deutscher Mädchen – Zveza posebna komisija - teroristična policija nemških deklet oktobrske  BdO – Befehlshaber der Ordnungspolizei – revolucije poveljnik redarske službe   čista rasa – človeška pasma Beograjski sporazumi ali Mala antanta leta  čistka 1937   Berchtesgaden – Hitlerjeva bavarska rezi- človekove pravice in človekove svoboščine denca  Berlinski zid  dachauski procesi  biografije, glej življenjepisi   deboljševizacija biološka vojna   decentralizacija birokratizacija  defenestracija  bizantinizem, bizantinstvo   defetizem, defetist blitckrig – Blitzkrieg – bliskovita vojna   deflacija Blut und Boden – kri in poden – rasna  deklaracija ideologija staroselstva   bojkot deklasiranost, deklasiranec   boljševizem delegacija, delegat   bratomorna vojna Delu čast in oblast! – načelo socialističnih  jugoslovanskih in sovjetskih prisilnih delov- brezidejnost 134 nih taborišč in taborišč smrti  druga svetovna vojna – 2. svetovna vojna  demagogija, demagog  družinska politika  demilitarizirana cona  državljan  demisija  državljanska vojna  demodoksologija  državna birokracija  demokracija  državna meja  demokratični centralizem  državni organ – policija, vojska  demokratizacija  državni socializem  demoralizacija  državni terorizem  denacifikacija  državni udar  depolitizacija  Dunajske arbitraže – Ciano in Ribbentrop,  deprofesionalizacija zunanja ministra Italije in Nemčije leta  desni ekstremizem 1938, na prvi arbitraži dosežeta, da prepusti  Češkoslovaška južni del Slovaške in Prikar- despotizem, despotstvo patske Rusije, blizu milijon in pol prebivalc-  detant – détente dev Madžarski, in druga arbitraža leta 1940,  dialog, dialoškost ko mora Romunija odstopiti Madžarski  45162km2 Transsilvanije, ki je do leta 1918 didaktika in učiteljstvo 3. rajha pripadala Avstroogrski  diktator  dvojna morala  diktatura  duce  diktatura proletariata  diplomacija   ekonomska penetracija dirigirana demokracija   eksodus discipliniranje (glej sankcioniranje)   eksploatacija disidentstvo, disident (glej herezija, oporeč- nik)  ekspozé  dogovor – npr. dogovor o nenapadalnosti  eksteritorialnost med Nemčijo in Sovjetijo, Ribbentrop-  ekstradicija Molotov dogovor 23.8.1939 v Moskvi  ekvidistanca  doktrina  elita  dokumenti, dokumentacija, diplomatika  elitizem  dolžnost  emancipacija  domovina  emigracija  dosje  enakost  druga revolucija – 2. revolucija 135  enciklika  gandizem  enoumje  gaulajter – Gauleiter – vodja okrožja  eskalacija  genealogija – rodoslovje  eskapizem  genocid  esperanto – mednarodni jezik  gentilizem  establišment – establishment  germanizacija  etatizem  geopolitika  etiketiranje  geošahizem  etnično čiščenje  gestapo – Geheime Staatspolizei – tajna  etnocentrizem državna policija   Evropa, evropejstvo geto   evtanazija getoizacija  glasnost  GPU, gpujevec – gosudarstvennoe političes-  fanatik koe upravlenie – državnoteroristična polici-  fašizem, fašisti ja, nadaljevalka čeke in čekistov   fašizacija gulag – glavnoe upravlienie logerej – sistem  sovjetskih zaporov in taborišč, ki tvorijo federacija tako imenovani Arhipelag  feminizem  gverila  ferajn – Verein – združba, združenje, druš- tvo  fifty-fifty – 50:50  hajmatbund – Heimatbund – domovinska  film zveza   hajot – Hitlerjugend – Hitlerjeva mladina finance   heraldika – grboslovje firer – Führer – vodja, naziv za državnega vodjo, kanclerja Adolfa Hitlerja  herezija (glej disidentstvo, oporečnik)  folksbund, folksbundovec – Volksbund –  hiearhija Ljudska zveza  himna  folksdojčer – Volksdeutscher  hitlerizem  forumska politika  hitlerjanec  frakcija in frakcionaštvo  hitlerologija  frankizem  hladna vojna  frazerstvo  holokavst  fundamentalizem  homogenizacija 136  homoseksualci  javni spomeniki  hujskaštvo  Jehovove priče  humanizem  Judje(glej Židje)  hunta  jugoboljševizem – jugoslovanski boljševi-  Hyde park zem  jugoslovanstvo - velesrbstvo  ibermenš – Übermensch - nadčlovek   ideologija, ideolog kabinet – npr. vojaški kabinet, kabinet  predsednika države ali vlade itd. ilegala  kadri, kadriranje  imperializem   kamarila IMT – International Military Tribunal –  kandidiranje, kandidat Mednarodno vojaško sodišče   Italijanizacija kapitalizem   imuniteta kapitulacija   indoktrinacija, indoktriniranec kapitulantstvo   infiltracija Karantanija   informbirojevec – oznaka za privrženca karierizem Informacijskega biroja komunističnih in  komunizem, komunisti delavskih partij – Kominforma  karizma, karizmatično vodstvo  institucija  ketman  interes, interesna sfera  KGB, kagebejevec – komitet gosudarrstve-  interesna skupina nonoj bezopasnosti – komite državne var-  internacionalizem nosti – sovjetska državnoteroristična polici-  ja interpelacija   KKK - Ku Klux Klan intervencionizem (glej fašizem, neofašizem)   klan intriga, intrigant   kleptokracija invazija  klerikalizem  iredenta, iredentist   klerofašizem izdajalec   kleveta izredne razmere  klika  izrojena umetnost – entartete Kunst  KNOJ – korpus narodne odbrane Jugosla- vije – državnoteroristična policija   javnost koalicija 137  kodeks – dvojni pomen: obsežen zakon ali  avtoritarnosti in nezmotljivosti zakonik, primeroma zbirka cesarskih zako-  krščanska demokracija nov /Codex Gregorianus, Codex Hermoge-  nianus, Codex Eurici, Codex Iustinianus) in krivice državni zakonik /code Napoleon, to je code  kriza civil, 1804/ in – etični, deontološki kodeks z  ksenofobija moralnim ali moralnopolitičnim pomenom  v smislu človečnosti/ kult dela  kodifikacija  kult osebnosti  kolaborantstvo  kulturtreger – Kulturträger – nosilec kultu-  re kolektivizem   Kuzop – Komisija za ugotavljanje zločinov kolektivna krivda okupatorja in njegovih pomagačev  kolonializem  kvizling, kvizlinštvo  komite  kvorum  kompartija – komunistična partija  kompromis in kompromisarstvo   komunizem lastninska politika   končna rešitev – Endlösung laž   konec vojne Lebensborn – ljudsko vzrejališče   konfederacija Lebensraum – življenjski prostor   konferenca Legalnost   konformizem, konformist legitimnost   kongres leninizem   konkordat levi ekstremizem   konservatizem, konservativizem liberalizem   konstitucionalizem likvidacuja (glej čistka)   kontrarevolucija, kontrarevolucionar linč   koridor ljudstvo   korporativizem lojalnost   korupcija, koruptivnost lokalizem   kozmopolitstvo lokalna samouprava   KPJ – Komunistična partija Jugoslavije lokalpatriotizem   kratomanska paranoja – značilna za vodil- lumpenproletariat ne osebe v totalitarnih sistemih kot zname- nje 138  mafija  množična grobišča  majorizacija  montirani procesi  makiavelizem  morala  mandat, mandatar  MVAC – Milizia volontaria anticomunista –  manifest prostovoljna antikomunistična milica –  vaške straže manipulacija  marseljeza  marš  nacionalizacija  masaker  nacionalizem  masovni človek  nacionalno zavezništvo  masovni zločin, masovni zločinec  nacionalsocialistična revolucija  mednarodne pogodbe  nacizem, nacisti  mednarodna politika  načelo subsidiarnosti  mednarodno vojaško sodišče - Internatio-  naravno pravo nal Military Tribunal – IMT  narod  memorandum – npr. münchenski memo-  narodne manjšine randum (na konferenci četverice med Nem- nasilje čijo /Hitler/, Italijo /Mussolini/, Francijo / Daladier/ in Veliko Britanijo / Chamberla-  nastopaštvo in/ 29. 9. 1938 v Münchnu), po katerem  Nationalsozialistische Volkswohlfahrt – niso prepustili Hitlerju le Sudetskih Nem- Nacionalno socialistično ljudsko skrbstvo cev, ampak vso Čehoslovaško   nemčur meščuhar, meščuharstvo – malomeščans-  tvo- Spießburger, Kleinburger nemški kancler   milíca nemštvo   militarizem, militarist, militarizacija neodvisnost   mir neofašizem   mirovna konferenca neoliberalizem   mirovne pogodbe neonacizem   Mit brennender Sorge – Z gorečo skrbjo – neostalinizem enciklika papeža Pija XI. zoper versko poli-  nepotizem tiko nacionalsocializma  nezaupnica  mobokracija (glej lumpenproletariat, ohlo- ničejanstvo, nietzschejanstvo kracija)   NKVD, enkavede, enkavedejevec – narodnij Moj boj – Mein Kampf (avtor: Adolf Hitler) komissariat vnutrennih del – ljudski komi-  monarhija sariat za notranje zadeve – sovjetska držav- 139 noteroristična policija  ohlokracija  Noč dolgih nožev  okupacija  nomenklatura  okupacijska politika  nonkonformizem  OKW – Oberkommando der Wehrmacht –  nordijsko-germanski človek Vrhovno vojaško poveljstvo  nova desnica  oligarhija  nova levica  oporečnik (glej herezija, disidentstvo)  novoveštvo do leta 1945  oportunizem  NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche  opozicija Arbeitpartei (Nemška nacionalsocialistična  organ (glej državni organ) proletpartija)   ÖstA – Österreichisches Staatsarchiv NSLB – Nationalsozialistischer Lehrerbund   Ostpolitik – vzhodna politika NSV – Nationalsozialistische  Volkswohlfahrt – Nacionalsocialistično ostrakizem ljudsko skrbstvo  OVRA – Organizzazione Vigilanza Reati  nürnberški procesi – na podlagi londonske Antifascisti – varnostna služba proti antifa- pogodbe iz leta 1945 v Nürnbergu izvedeni šističnim deliktom – državnoteroristična sodni procesi proti nemsškim nacističnim policija vojnim zločincem, sodišče je zasedalo najp-  OZAK – Operationszone Adriatisches trej leta 1945/46 s po enim sodnikom iz Küstenland – Operacijska cona Jadransko ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in primorje Francije proti nacističnim veljakom zaradi  ozemeljska zahteva (glej teritorialna zahte- vojnih zločinov in zločoinov proti miru in va, »To je moja zadnja ozemeljska zahteva, človečnosti, nadalje 12 procesov v letih 1946 ki jo moram postaviti Evropi« /A. Hitler v xdo 1949 pred ameriškim vojaškim sodiš- Berlinu, ob sudetski krizi in v napadu čem, npr. propti koncernu IG- 28.9.1938 na češkoslovaškega predsednika Farbenindustrie Beneša/)  OZN – Organizacija združenih narodov -  United Nations /UN – prej Društvo naro- občina dov – League of Nations/  oblast  OZNA – Oddelek za zaščito naroda – Odde-  oblastiželjnost lek za zaščito ljudstva  odgovornost  odpadništvo   pacifizem odred (npr. odredi SA)   pacifikacija odstop   Panevropsko gibanje ofenziva  pangermanizem 140  panislamizem  politični spopad  panslavizem  politično šolstvo  paravojaške enote  politično usposabljanje in kariera  parlament  politično zborovanje  parlamentarizem  politika  parola, parolarstvo  politikantstvo, politikantarstvo  participacija  politika zaokroženja – Einkreisungspolitik  partija, partijnost (- zaokroženje integritete ozemelj med  sosednjimi državami, npr. A. Hitler po partikularizem aneksiji Čehoslovaške leta 1939, ko je Velika  pasivni odpor, pasivna rezistenca Britanija dala garancijeb ozemeljske nedo-  peta kolona takljivosti Grčiji. Poljski, Romuniji in Turči- ji, s čimer je prikril politiko priprave na  peticija, pisemska vojno)  petletka  politokracija  plebiscit  politologija  plenum  pupulacijska politika  plutokracija  populizem, populist  podrazvitost  poslovnik  pogajanja  povojna izgradnja ali obnova domovine  pogrom  povojna zgodovina  policija (glej tudi milica, državni organ)  prastrah  politični fanatizem  pravice  politična geografija  pravičnost  politična kuhinja  pravna država  politična kultura  pravo - Justiz  politična propaganda  predsodek (glej stereotipija)  politični jezik  predvolilna kampanja  politični mit  premirje  politični nasprotnik  prepričanje  politična policija  pressurre group – skupina za pritisk  politična psihiatrija  primus inter pares  politični sodni procesi - v Sovjetski zvezi in prisluškovanje (glej špicelj, vohljač) satelitskih državah, na Češkem, v Jugoslavi- profesionalizem v političnih institucijah ji, v Sloveniji  program – npr. partijski program (program 141 NSDAP je leta 1925 vseboval 25 točk) in Hrvatov, ki so ostali brez vsake manjšin-  projekti ske zaščite – in Rapalska pogodba – 16. 4.  1922 med Rusijo in Nemčijo v Rapallu, z proletpartija – proletarska partija, delavska vzpostavitvijo diplomatskih in konzularnih stranka odnosov z načelom klavzule največjega  promemorija – spomenica pooblastila v medsebojnih trgovskih odno-  propaganda, propagandna načela sih /drugi predstavniki velesil so se sestali  takrat na Genovski konferenci/ protektorat  rapprochement - zblićžanje, diplomatski  protokol izraz za izboljšanje odnosov med državami  protokracija – prvaštvo  rasizem  provokacija, provokator  ratifikacija  prva svetovna vojna – 1. svetovna vojna  raznarodovanje, raznarodovalna politika  psihološka vojna  razorožitev  puč  reakcija  realisti   realsocializem, realni socializem Quadrogesimo anno – enciklika papeža Pija XI. za krščansko korporativno državo  recipročnost  Quanta cura – enciklika papeža Pija IX.  referendum zoper liberalizem  reforma  reformizem   rabljevstvo in rabljevski značaj regionalna zgodovina   RAD – Reichsarbeitsdienst – državno obve- regionalizem zno delo (arbajtsdinst)  regionalna država  radikal  registracija  radikalizem  rehabilitacija (od Sokrata do Dreyfusa in  rajh – Reich obsojenih žrtev dachauskih procesov)   rajhstag – Reichstag Reichswehr – nemška armada   Rapalska pogodba – sklenjena 12.11.1920 reparacije med kraljevino SHS in Italijo v Rapallu,  represalije Italija je dobila Trst z okolico, Goriško,  represija Gradiško, del Kranjske, Notranjsko, Istro,  razen občine Kastav, Zadar, Cres, Lošinj, republika Lastovo in Palagružo, Reka z zaledjem je  Rerum novarum – enciklika papeža Leona postala neodvisna država, ki je prišla leta XIII. proti socializmu 1924 pod italijansko suverenost; SHS je s to  resolucija pogodbo izgubila blizu 500000 Slovencev  resor 142  restavracija  SiPo – Sicherheitpolizei – Varnostna polici-  restitucija ja   retorzija skinhead - obritoglavec   revanšizem, revanšist SKOJ – Savez komunističke omladine  Jugoslavije – Zveza komunistične mladine revizionizem, revizionist Jugoslavije  revolucija – rjava /nacionalsocialistična/,  Slovani rdeča /komunistična, boljševiška, socialisti- Slovenci čna/, črna /anarhistična/   revolucionarni nihilizem slovenska zgodovina   revolucionarni zanos socialdemokracija   rezervat socializem (nemški nacionalni, jugoslovan-  ski, samoupravni, sovjetsko državni) režim   socialna demagogija režimec  socialna politika  RKFDV – Reichskommisar für die Festi-  solidarizem gung deutschen Volkstums – državni komi- sar za utrditev Nemštva  solidarnost  RK SZDL SRS – Republiška konferenca  sovražnik Socialistične zveze delovnega ljudstva Soci-  specialna vojna alistične republike Slovenije   spolitiziranost rotacija   sporazum RSHA - Reicssicherheithauptamt – Glavni  urad državne varnosti sporazumarstvo, sporazumaštvo  sprava  sredinske stranke  SA – Sturmabteilung – jurišni oddelek  Srednja Evropa  Sabotaža, saboter  SS – Schutzstafel – zaščitni oddelek  sankcije – pozitivne /mnagrade, priznanja, stalinizem priboljški…/ in negativne /kazni/   stereotipije sankcioniranje (gled discipliniranje)   stasiologija – preučevanje političnih strank SD – Sicherheitsdienst – varnostna služba in njihovega delovanja /A. Agh, A. Bibič, K.  separatizem, separatist von Beyme, W. Crotty, L. D. Epstein, M.  sestanek Greven, E. Kocbek, Ch. Landfried, K.  Lawson, W. Mantl, O. Niedermayer, A. sestop z oblasti Panebianco, G. Pasquino, A. pelinka, F.  SFRJ – Socialistična federativna republika Pflasser, R. M. Punnet, G. Satori, D. Seiler, Jugoslavija V. Sruk, R. Stöss idr./  simpatizer  SGBl. – Staatsgesetzblatt – Državni uradni 143 list  talec  status quo  tehnokracija, tehnokrat  status quo ante  teokracija  stavka (glej štrajk)  teritorialna zahteva – (glej ozemeljska  SZ – Sovjetska zveza zahteva) teror  stigmatizacija  terorizem – državni, mednarodni, verski /  stranka (glej partija) muslimanski/   strankarstvo (glej partijnost) tiranija   strategija titoizem   stratokracija tolerantnost   subjekt – politični subjekt totalitarizem   subverzija totalna vojna   supersila (glej velesila) tranzicija   suverenost trdo jedro – najožje vodstvo terorističnih  organizacij svečana izjava   tretji rajh - 3. rajh - Drittes Reich svetovni nazor, svetovni zor, pogled na svet trializem – Weltanschauung   svoboda tribun  SZDL – Socialistična zveza delovnega ljuds- tva  udarniško delo  Udba – Uprava državne bezbednosti –  šolstvo – v službi partije na oblasti in držav- Uprava državne varnosti – jugoslovanska nega vodje  državnoteroristična policija  šovinizem, šovinist  udbaš – tajni državni policist-terorist, soci-  špekulanti, špekulantstvo, špekuliranje alistični jugoslovanski gestapovec   špicelj udbomafija   štrajk (glej stavka) ugovor vesti  ultimat  umetnost – »izrojena umetnost«  taborišča: prisilnodelovna, smrtna  UNWCC – United Nations War Crimes (koncentracijska taborišča ali konclagerji, Commission – Komisija za vojne zločine pri glej tudi gulag) Združenih narodih  tabu tema  upor - Widerstand  taktika  uprava 144  uradniška vlada  vrhuška – plast najvplivnejših partijskih in  urbana politika državnih funkcionarjev v sovjetski in drugih  socialističnih državah Uradni list  Ustava  Uzurpacija  začetek vojne  zakon  zakonodaja  varnost   Zakrvi se! – načelo revolucionarnega nihili- vaške straže - MVAC – Milizia volontaria zma in terorizma anticomunista   zamejci Vaterländische Front – Domovinska fronta   zamrznjena partijska knjižica veksilogija - zastavoslovje  zarota, zarotnik  velesila (glej supersila)   zastava versajski mir – sistem mirovnih pogodb po zaupnica 1. svetovni vojni   Verein für das Deutschtum im Ausland – zdrave sile Društvo za nemštvo v tujini  zavezniška vojska, zavezniške osvojitve in  Versajska pogodba – 7.3.1936 zasedbe ozemelj   versajski sistem Evrope ZDA – Združene države Amerike (USA –  United States of America) veto   zdomec viktimologija  zdravstvo  visokošolska politika, univerzitetna politika   zgodovinski narodi vlada   zgodovinski spomin vladna koalicija  zgodovinske vede, zgodovinska tematika  vodja, voditelj (glej firer)   ZKS – Zveza komunistov Slovenije vojna   zóon politikón – človek /kot/ politična žival vojni ujetniki, vojno ujetništvo   zunanja politika vojni zločin, vojni zločinec  volitve  volonterstvo  Wehrmacht - nemška vojska 3. rajha  voluntarizem  VOS – varnostno-obveščevalna služba –  ždanovstvo, ždanovščina jugoslovanska partijskoteroristična policija   železni kancler - Bismarck vrednota  železna zavesa 145  žepna državica  Židje (glej Judje)  življenjepisi (glej biografije) žrtev 146 3 VL ADIMIR GAJŠEK ARIJS KI OBRITOGLAVCI, ki so pozabili na avstrijsko prijaznost 1. izdaja, 2009 založila in izdala Intelyway webmedia za založbo Vladimir Gajšek uredil Vladimir Gajšek jezikovni pregled Vid Gajšek opremil in tehnično uredil Vid Gajšek ilustrator Vid Gajšek © Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana @ vladimir.gajsek@intelyway.com @ vid.gajsek@intelyway.com 4