uvodnik 3 Tomaž Pavlin Zamejski šport Slovenci imamo bogato špor- tno zgodovino in tradicijo. Letos praznujemo 160. obletnico usta- novitve prvega društva, to je »gi- mnastiškega« ali »telovadskega«, kakor so sami rekli, društva Južni Sokol v Ljubljani. Sokolstvo se je zlasti po letu 1880 širilo med Slovenci po preostalih notra- njeavstrijskih deželah, podobno tudi kolesarstvo in planinstvo ter končno šport, v prvi vrsti prek nogometa. Nove dejavnosti so postale trden člen in stalnica slovenske kulture in identitete, v društvih in prvih zvezah v dese- tletjih pred prvo svetovno vojno so povezovale Slovence in po- nujale možnost medsebojnega vzajemnega delovanja in pri- merjanja. Širitev dejavnosti se je izrazila tudi v prvem slovenskem kolektivnem vstopu na medna- rodno prizorišče, nastopu slo- venske sokolske vrste leta 1907 na svetovnem gimnastičnem prvenstvu v Pragi. Vrsto je vodil Janko Šavnik, član Tržaškega So- kola, med tekmovalci pa je bil iz istega društva Vladimir Dekleva. Če pa pogledamo kolesarstvo, je bil Tržačan Albin Šiškovič v letih pred prvo vojno (južno)slovanski prvak na trasi Trst–Ljubljana, no- gometne tekme Ljubljančanov in Goričanov pa so že imele kali slovenskega derbija. A so prišla leta prve svetovne mo- rije pa njen konec in »prevrat« ali razhod z Avstro-Ogrsko in obli- kovanje jugoslovanske države. In Športna tradicija: od telovadnega Sokola do športnega Bora; vir slosport.org. 4 z njo po dolgih stoletjih avstrij- skega deželanstva nove meje, ki so zarezale v slovensko narodno telo. Izza meja je po nesrečnem plebiscitu na Koroškem (1920) ter rapalski in trianonski pogodbi (1920) ostala tretjina Slovencev, zdaj zamejcev, ki so še vedno go- jili telovadbo, planinstvo in šport, resda v težkih razmerah, tudi z likvidiranjem slovenskih društev. Pa je prišla nova morija in po drugi vojni obnovitev in okrepi- tev dejavnost. Vzpostavljeni so bili stiki med posameznimi dru- štvi na obeh straneh meje, tudi strokovni, na športni študij v Lju- bljani pa so se vpisovali in se še vpisujejo zamejski dijaki. V okviru centralne slovenske športne zve- ze je bila oblikovana komisija, ki je s slovenko osamosvojitvijo in ustanovitvijo nacionalnega olimpijskega komiteja prerasla v Komisijo za zamejski šport, ume- ščeno v sklop OKS-ZŠZ. Komisija je leta 1977 na Ravnah začela niz »srečanj športnikov iz obmejnih dežel« oziroma srečanj zamejskih športnikov s slovenskimi v eni od slovenskih občin. Tokratno prilogo smo odprli ori- su športnega delovanja in orga- niziranja zamejcev. Tematika je v slovenskem matičnem prostoru redkeje zastopana v nasprotju s kulturo, če pomislimo na pisa- telja Borisa Pahorja, ki je bil leta 2009 tudi gost Fakultete za šport skupaj s Sašo Rudolfom in Mari- em Šušteršičem (oba publicista, športna novinarja in športna delavca). Zato ima naša temati- ka tudi grenak priokus, ki ga je večkrat izpostavil aktualni pred- sednik Komisije za zamejski šport Ivan Peterlin ob tiskovnih pred- stavitvah zamejcev slovenskim medijem in kritično vpraševal (2015): »Kaj pa Slovenija, kaj naša matična država? … Dejstvo je, da se za večino Slovencev pri- sotnost neke jasno začrtane slo- venske identitete konča pri Seža- ni, za večino te večine mogoče celo kak kilometer prej. … To, da smo močna in narodno zavedna komponenta, da smo in bi mo- rali biti … peta kolona države Slovenije, to, da imamo gledali- šče in dnevnik, šole s slovenskim učnim jezikom na vseh ravneh, radijsko in televizijsko postajo, ki oddaja v slovenščini, in skoraj 500 organiziranih kulturnih in drugačno obarvanih vsebinskih sredin, in ne nazadnje, da imamo tudi ZSŠDI [Združenje slovenskih športnih društev v Italiji) s 60 dru- štvi in skoraj deset tisoč aktivnih športnikov, vse to je Slovencem v matični domovini v veliki večini primerov neznano!« A zamejski šport je trdno vezivo zamejske narodnosti s tradicijo, kot so po- udarili tudi koroški rojaki. »Koroški Slovenci in Slovenke imamo, če- prav je to manj v zavesti, bogato športno tradicijo in športnokul- turno dediščino«, športno udej- stvovanje pa »ni samo spretnost telesa, izurjenost človeka«, pač pa gradnja samozavesti, kajti pri športu sta potrebni potrpežlji- vost in vztrajnost, »prav ti dve lastnosti sta bili tudi pomembni pri vseh projektih in uspehih«, tudi narodno preživetvenih. S slovensko osamosvojitvijo in padcem mej bi bilo pričakova- ti večjo pozornost zamejskemu športu, a tega žal ni zaznati. Zato naj bo naša priloga prispevek k poznavanju, razumevanju in spoštovanju zamejskega športa, ki bi moral pridobiti večjo težo v javnem in nacionalnem prosto- ru! S padcem državnih mej so se odprle nove možnosti sode- lovanja in oblikovanja skupnega športnega prostora. Glede na državno-panožne ureditve in organiziranost ima potencialni projekt omejitve in je skupen prostor težko izvedljiv, vendar pa je glavna težava že v širši prepo- znavnosti in priznanosti zamej- skega športa in sploh identifika- ciji narodne športne skupnosti. A če je bilo to v primeru kulture in pisatelja Borisa Pahorja mogoče, zakaj ne bi bilo tudi v športu?