132 Književna poročila. Da mu razdelitev snovi v „Zborniku" ne ugaja, je umevno; Kanitza v predgovoru ter pozneje jedenkrat prav neusmiljeno zmane; krega vse do-zdanje prestavljalce srbskih narodnih pesmij, pismeno hrvaščino naziva „gallimathias der schriftsprache" ; I. Mažuranicu očita, da menda ni sam v spisal Cengic Age, itd. Skratka, z vsem svetom se krega. Na naravnost nečuven način pa govori o Puklerji, ki je spisal knjigo o ženitbenih običajih pri Hrvatih. Očita mu, da je le iz virov že tiskanih nabral gradivo za svojo knjigo ter da ne podava ničesar novega — potem pa mu je ravno tista knjiga, oziroma v nji objavljena poročila za bosanske ženit-bene običaje „eine hauptquelle". Kaj je Kraussa napotilo tako obširno se baviti s Puklerjevo knjigo, o kateri trdi, da je brez vse vrednosti, to nam razlaga sam. „Ich wiirde diesem herrn gewiss keine zeile widmen —" pravi — „ware er nicht leider gottes in meiner heimat als fenstereinschlager und krawallmacher eine personlichkeit von bedeutung geworden." In to ni menda v kaki opazki, ampak to stoji v kontekstu knjige, katero je antropološko društvo, tedaj znanstven zavod, tiskano poslalo po svetu. Ubogo antropološko društvo! D r. J. B ab n i k. (Konec prihodnjič.) III. Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Spisal dr. Fr. Kos. Na svetlo dala SI. Matica, Ljubljana 1885, IV + 174 str. Kakor „Mohorjevo društvo", takisto se je hotela tudi „Slovenska Matica" letos posebno spominjati tako usodepolnega dogodka za kulturni razvoj ne samo slovenskega naroda, nego malone vseh Slovanov, kakor je bila smrt sv. Metoda in nji sledeče preganjanje slovenske liturgije in slovenske knjige. Izvestno je „Matica" vsem svojim članom jako uslužila, da jim je podala tako času primerno in korenito spisano knjigo, g. pisatelju pa smo dolžni posebno hvalo, da je naše znanstveno slovstvo obogatil s tako izvirnim in temeljitim delom. Knjiga nam podaja mnogo več, nego obeta na prvi pogled nje naslov. V resnici ona ne opisuje samo življenja sv Cirila in Metoda ter njih zaslug za kulturo panonskih in korotanskih Slovencev, nego ona obseza vso teritorjalno in politično zgo dovi no SI oven ce v v IX. stoletju. In ta zgodovina je sestavljena na podlagi neovržljivih, jako raztresenih in zato malo komu znanih virov; zato se ne da ni tajiti, ni prezirati. G. pisatelj si je zaslužil s to knjigo ime kritičnega preiskovalca, dobrega opazovalca in vestnega poročevalca. Po mnenji podpisanega poročevalca ustregel bi bil pisatelj zelo vsem izobraženim Slovencem in njegovo delo postalo bi bilo še popolnejše, da se je tudi na cerkveno zgodovino naših dežel v IX. stoletji neko- Književna poročila. 183 liko bolj oziral in iz do sedaj še malo znanih virov narisal stanje in razdelitev katoliške cerkve po naših krajih, zlasti po tistih, ki niso pripadali Metodovi nadškof i j i. Priznavam, da cerkvena slovenska zgodovina IX. stoletja ni nič menj temna in zavozlana, nego politiška, ali g. dr. Kos bi se ne bil smel ustrašiti tudi te naloge, ker je svojo sposobnost za to dokazal. Vsaj po analogiji in primerjanji sličnih uredeb po sosednih zemljah bi se dalo marsikaj skleniti in za naše namere izkopati. Tudi obsezajo nekatere nemške cerkvene zgodovine (n. pr. Her-genrother, Allg. Kirchengeschichte I. zv.) marsikaj, kar se da prav dobro na slovenske razmere obrniti in za cerkveno zgodovino slovensko porabiti. Znano je namreč, da je katoliška cerkev tudi slovenskemu jeziku po Korotaniji in Panoniji privoščila tisto veljavo in tiste pravice, kakor nemškemu po Nemčiji; saj si drugače pouka v krščanskem nauku še misliti ne moremo. Res je, da je cerkev zmatrala jedino le latinski kot cerkveni jezik in da se ji je nemščina kakor slovenščina zdela le „nadležno zlo". Zato je cerkev želela, da bi se celo Očenaš latinski molil, samo „qui aliter non potuerit, vel in sua lingua discat" (koncil v Mo-gunci 813). Vendar je zapovedal koncil v Tursu (1. 813.), da se ima narodu v njegovem jeziku pridigovati in da se morajo celo škofove ho-milije v narodnem jeziku pretolmačiti. Da se je izpoved vršila v narodnem jeziku, to se razume samo po sebi. Isto velja tudi ob „očitni izpovedi", katero je ljudstvo po pridigi govorilo za duhovnom, kakor nam spričujejo brižinski spomeniki. Jako hvaležni smo pisatelju, da nam je podal na str. 69—98 opis slovenske zemlje v IX. st oletj i. To je prvi poskus zgodovinske i topografije med Slovenci in reči moramo, da se je ta poskus g. dr. Kosu prav dobro obnesel. V tem oddelku nam je sestavil g. pisatelj vse one kraje tudi zunaj denašnje meje slovenske narodnosti, po katerih so v IX. stoletji še stanovali Slovenci, kakor to spričujejo brez dvojbe slovenska krajevna imena. Samo kar se tiče Štajerske, ne vem ali je g. pisatelj porabil izvrstni Kronesov sestavek v „Mittheilungen des hist. Ver-eins fiir Steiermark 1879", ker ga ne nahajam navedenega med pripomočki; ali gotovo je, da se iz njega vsakdo lahko prepriča, da se v IX. in naslednjih stoletjih samo slovenska krajevna imena po vsi Štajerski bila v navadi. Vsak izmed nas zna, da sta sv. Ciril in Metod oznanjala krščansko vero po državi kneza Ras tisi a v a, ki se je imenovala „ Velika Moravska" (g. pisatelj ni prav storil, da je povsodi izpuščal pridavnik „ velika", kakor se bodemo kmalu prepričali). Bilo je torej naravneje poprej povedati, kje je ležala Velika Moravska; kdo je živel v nji in kdo jo je 184 Književna poročila. v> vladal, nego da je g. pisatelj pričel pripovedovati o delovanji sv. Cirila in Metoda v ti državi. G. pisatelj pa nam opisuje to državo še le na str. 115—116, torej prav na konci svojih zgodovinskih razprav, tako da bralec marsikaj v življenji sv. Cirila in Metoda, str. 25 — 66, ne more dobro razumeti, dokler se ne seznani z Veliko Moravsko in njeno ležo. Zdi se nam v obče, da je g. pisatelj premalo cenil važnost veliko-moravske države, bas zaradi tega, ker ji je odmenil zadnje mesto v svoji knjigi. In vendar je prav ta država jedna najzanimivejših pojav ne samo za Slovence, nego tudi za vsakega zgodovinarja sploh. V Veliki Moravski so stopili Slovani prvikrat v kolo izobraženih narodov evropskih in dosegli v kratkem času tako visoko stopinjo kulture, kakor je le bilo mogoče za tisti čas. V teku kratkih osemdesetih let vidimo pred seboj popolnoma urejeno slovensko državo, ki je bila tako močna, da je uspešno odbijala vse srdite navale sosednje Nemčije! In komaj si je priborila svojo samostalnost ter zagotovila obstanek svoj, lotila se je višje naloge in pomislila, kako doprinesti svoj del k splošni izobraženosti vseh narodov. Velika Moravska nam spričuje jasno, da so bili tudi Slovani zmožni sami po sebi, brez tujega vtikanja (kakor na pr. pri Rusih), samostalno državo utemeljiti, če tudi le za malo časa; in še več, da se je iz njih samih porodilo hrepenenje po višji omiki in da so temu hrepenenju tudi zadostili. V dveh desetletjih so položili panonski Slovenci temelj književnosti svoji in to ob tistem času, iz katerega poznamo prve spomenike stare visoke nemščine. Nihče ne more presoditi, kako daleč bi bil ta narod do sedaj napredoval v omiki, ko ,,bi se ne bile razlile nadenj divje madjarske tolpe. Od panonskih Slovencev so se razširili početki kulture med Cehe, korotanske Slovence, Hrvate, Srbe, Bolgare in Ruse. Zato se ne smemo čuditi, da je ruski letopisec \ Nestor prenesel generično ime Slovenec na vse Slovane, ki so potem to ^vWe za svoje sprejeli (prim. Spomenica, str. 61).